Polemika Fran Erjavec, znani izdajavec slovenskih pisateljev, prevajavec afriških pripovedk itd., je tudi urednik cSocialne misLb. V prvem letošnjem zvezku tega krščanskega lista je nekrščansko zdelal vso nebogljeno slovensko kritiko od prvih do zdanjih dni. Obglavil jo je zviška in na mah. S strokovnjaško robatostjo se zaletava v «Ljubljanski Zvon», negalantno se obregne ob «Ženski svet», drugih listov si direktno imenovati ne upa. Z zdravim humorjem razodene nezačudenemu svetu, da je njegova knjiga o Levstiku tako zanič, da bi morala naravnost izginiti s knjižnega trga (če bi bilo kaj pravice na svetu, bi menda sploh ne bila izšla). In kritika, slovenska kritika je to knjigo še pohvalila — o, milosrčna kritika! O, črna nehvaležnost! Ime ti je Erjavec. JNaposled pa mi pošteno pokadi pod nos. «V zadnjem času» — pravi — czačenja vnovič nastopati tudi v revijah strankarstvo.» To strankarstvo «na-stopa* seve v ^Ljubljanskem Zvonu». Tipičen primer za ta «nastop» je Erjavcu moje «famozno» poročilo o knjigah Vodnikove družbe. Zakaj, kako to? I, kar tako! To je res hud poper zame, posebno, če pomislim, da je prav za prav vsaka številka cLjubljanskega Zvona» zgovorna priča tega mojega stranka r-stva, ki «nastopa». Famozna pa je stvar tembolj, ker je moral priti bas Erjavec, ki me je pregledal. On je gotovo edini med nami upravičen za to. On ni samo veščak in strokovnjak za Afriko in Slovenijo, temveč tudi za slovensko kritiko in socializem sploh, dasi se «za enkrat v strokovno stran naše kritike ne bo spuščal». Vzlic tej blagi prizanesljivosti pa je Erjavec svoje strokov-njaštvo in nestrankarstvo že v zadostni meri dokazal s tem, da je dal v svojem listu natisniti neko poročilo o knjigah Vodnikove družbe, ki sicer ni podpisano, a je višek vsega nestrankarstva in strokovnjaštva. Ne, to ni samo ogorčena fraza, to je ogorčenje sploh. Ali pa: — po domače povedano — prav izdatno psovanje. Sicer pa vse to ni zanimivo. Kajti Erjavcev in drugih takih besedovavcev je v današnjih čudnih časih pri nas legijon. Njih najlepša čednost pa je ta, da so — neškodljivi. Od mrtve besede žive, od tuje modrosti, od fraze. Zato hodijo po svetu z moškim in trdim korakom, pokonci glavo, z zdravim humorjem na ustih, zgovorni, vsegavedni, samozavestni in samozadovoljni. Kako genljivo jih je gledati: zakaj prah so in v prah se povrnejo. Fran Albrecht. Nove knjige Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): La Bruvere Rene, Hektorjev meč. Roman. Ljubljana.