I.
Kot fant sem v nekem drevoredu nekega dne srečal: samega sebe. Nisva se pozdravila. Izginil sem si brez sledu za vzpetino. Nekaj let kasneje sem se srečal sredi vesolja. Bil sem prijatelj sam s seboj nekaj let. Potem sem se srečeval v tujih obrazih, toliko da sem sam sebi ostajal skrivnost. Medtem sem spet ljubil in bil v stiku z nečim. Zdaj krog mene prazen prostor brez žalovanja. Vse je vsak dan vse manj.
II.
Na drogu plapola zastava iz rdeče pekinške svile. Trave se gluho majejo v vetru. Skrit v oblakih ostajam nedostopen vsem čustvom. Pišem in ne vem, kaj čutim. Morda za nekom žalujem. Morda se veselim uspehov. Morda v resnici imam kaj od česa. Vendar čutim le tek v prazno, v prazno, v prazno...
III.
Morda je moje telo tako, da potrebuje močnih poživil. Ne znam samo živeti. Brez navdiha se sfrknem kot počen balon. Morda sem si vse življenje dajal potuho, da bi se zamotil. Že kot otrok sem se odvadil žalovanja.
IV.
Ne potolaži me misel, da sem žrtev odtujene civilizacije. Najti moram lasten izhod iz praznote. Pesem je le zapisnik o zatečenem stanju.
Boštjan M. Zupančič ŽIVLJENJEPIS
653
ŽIVLJENJEPIS
Boštjan  M. Zupančič
V.
Lupina, ki sem jo živel do zdaj, me je pričela dolgočasiti. Rad bi se je olevil. Nekaj bi se mi moralo zgoditi. Toda kaj? Kakšen čas si vrgel name, preden si izginil na koncu drevoreda? Če hočeš kaj imeti od česa, moraš seči izven sebe. Sicer od življenja ne ostane drugega kot uspeh.
VI.
Od nekod te moje divje strasti, levantinska resnica o meni in dedno pogrešanje morij, Meltemija, skalnih otokov.
Moje žile prevajajo civilizacijo
v listnate brutalnosti predalpskih dolin:
čeprav bi se raje zleknil kot pretepen pes
nekje na Monastirakiju.
Zakaj razumem v telesu iz kakšnih otroškosti
je zrasla radost do znanja,
iz kakšnih hrepenenj prve harmonije,
tonike in dominante tam,
kjer ni tise, tise je po smrečju.
VII.
Mar sem do zdaj segal, preko drugih, le vase? In kje naj zberem še več volje?
VIII.
Ker me bogovi ljubijo neizmerno,
mi sproti sesuvajo štukature
na litoželeznih fasadah tako imenovane pametnosti,
ki zvaja resnico na velikost toaletnega papirja.
Čemu, če ne temu,
je pravi človek danes sploh lahko žrtvovan?
Kaj pa sta konec koncev Li Tai Po in Sokrat
imela skupnega,
če ne liter dobrega vina.
654
655__________________________________________________ŽIVLJENJEPIS
v dobri družbi in presvetljenega
z večernim soncem.
K vragu torej Jack London
in njegovo kurjenje ognjev nekje na Labradorju
in neumni grad v kalifornijskih gozdovih,
če vemo, kam je preniknil Martin Eden.
Ko se ponovim v naslednjem življenju,
hočem biti na vulkanskih obalah
ravno prav daleč od Afrike.
Blizu svojim bogovom.
IX.
Še tole pesem in potem grem. Z droga snamem svilnate nežnosti, zaklenem za sabo in se vrnem k naporu volje. Spet vzpostavim površinske napetosti, od katerih živim.
Na koncu so vsa vprašanja enostavna.
In na koncu teh koncev ostane samo eno vprašanje.
Če si živel, ti ne bo težko umreti.
Če nisi blefiral, nisi lagal ne sebi in ne drugim
in ena sama pesem ti prikliče nazaj vse lepo,
ker samo lepo je tisto,
kar si v resnici živel.
Iz raznorodnosti se preliješ spet v eno samo rodnost,
da te naplavi val v drugo, v tretje...
dokler po sedmem valu ne dosežeš večnosti.
Do tedaj nori, da se napiješ in potem napoješ,
da pojiš smrti lačno mladostnost,
ki se zgrinja v tvoje naročje.
XI.
Spet bom šel, vem, na začetek zelene poti in te čakal. Brez tebe, ki sem te zgrešil na začetku potopisa, ne morem nikamor. Morda prideš. Taka je moja molitev.
X.