1023 Izvirni znanstveni članek/Article (1.01) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 83 (2023) 4, 1023—1033 Besedilo prejeto/Received:11/2023; sprejeto/Accepted:12/2023 UDK/UDC: 27-472: 004.9 DOI: 10.34291/BV2023/04/Stegu © 2023 Stegu, CC BY 4.0 Tadej Stegu Lepota in kerigma v tehnološki dobi Beauty and Kerygma in the Technological Age Povzetek: Prispevek se ukvarja z vprašanji vloge podobe in lepote v kerigmatični prenovi kateheze. V današnji tehnološki dobi digitalno ni več le del obstoječih kultur, temveč se uveljavlja kot nova kultura, ki spreminja jezik in način razmišlja- nja. Kateheza je tako izzvana v razmislek o obliki iskanja vere pri digitalnih mladih in prilagoditev svojega besednjaka govorici novih generacij. Kerigmatična preno- va kateheze podčrtuje lepoto krščanskega življenja, odrešenosti ter odnosov v krščanskem občestvu in se povezuje s teologijo lepote. Krščanstvo mora ponovno pokazati svojo lepoto, lepoto življenja s Kristusom – če želi biti privlačno. Kerigma – oznanilo Božje ljubezni in usmiljenja – posamezniku pomaga premagovati strah in nesmisel, ko vstopa v novo razsežnost odnosa, ki se ne konča s smrtjo. Ključne besede: podoba, lepota, odrešenost, kerigma, tehnološka doba, kateheza Abstract: The paper deals with the role of image and beauty in the kerygmatic re- newal of catechesis. In today’s technological age, the digital is no longer just part of existing cultures, but is emerging as a new culture that is changing the langu- age and the way we think. The Catechesis is challenged to reflect on the form of the faith quest of digital youth and to adapt its vocabulary to the language of the new generations. The kerygmatic renewal of catechesis underlines the beauty of Christian life and salvation and of relationships in Christian communion and con- nects with the theology of beauty. Christianity needs to rediscover its beauty, the beauty of life with Christ, if it is to be attractive. The kerygma, the proclamation of God’s love and mercy, helps the individual to overcome fear and absurdity as he enters a new dimension of relationship that does not end in death. Keywords: image, beauty, salvation, kerygma, technological age, catechesis 1. Uvod Izrazita sprememba, ki so jo glede pogleda na svet prinesli novi mediji, je velik pomen, ki ga pripisujemo podobi. 1 Sprememba se je pred več desetletji začela v 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa „P6-0269 Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje“, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 1024 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 tiskanih medijih, v katerih so začeli vse pogosteje objavljati pretresljive fotografi- je, nato je podoba postala glavna značilnost televizije, ki je preplavila vse domo- ve. Televizija in drugi avdiovizualni mediji ter branje na zaslonih homo sapiensa spreminjajo v homo vidensa, kot je pokazal že Sartori (1998). Kmalu je podoba zavzela pomembno mesto v vseh novih medijih, na svetovnem spletu in družbenih omrežjih. Bolj ko mediji uporabljajo podobe, bolj izpodrivajo konceptualno misel, ki temelji na jeziku, in jo nadomeščajo s t. i. ›ikonsko mislijo‹. Ta elementarna obli- ka misli zadeva zlasti čute in domišljijo, uporablja pa tudi čustva – in le v izjemno majhni meri razmišljanje (Larchet 2022, 182–183). Zdi se, da je nastanek interne- ta in novih komunikacijskih tehnologij v naši družbi povzročil revolucijo, ki je pri- merljiva z iznajdbo elektrike in novih prevoznih sredstev – morda pa je še večja. Nobena druga tehnologija ni tako dolgotrajno vpregla naših vsakdanjih dejavnosti, tako dosledno pritegnila naše pozornosti in tako močno preplavila zasebnega in družinskega življenja – ter prodrla v notranjost naše duševnosti (Larchet 2022). V prispevku najprej osvetlimo premike v katehezi, ki jih kot odziv na novo real- nost nakazujejo relevantni cerkveni dokumenti o katehezi. Pri tem zaznavamo velik poudarek na prehajanju h kerigmatični katehezi, hkrati pa zaznaven premik k zavedanju o pomenu podobe in teologije lepote, ki pomembnost in naravo kr- ščanskega pričevanja dodatno osvetljujeta. Naša teza je, da krščanstvo danes ni več privlačno zaradi resničnosti nauka, ki ga oznanja – privlačno ostaja zaradi le- pote življenja v novih odnosih, ki jih omogoča odrešenje v Kristusu. K razumevanju te lepote lahko bistveno pripomore t. i. teologija lepote, ki jo razvijajo nekateri avtorji in jo v drugem delu raziskave soočamo z usmeritvami kerigmatične preno- ve kateheze. 2. Krščansko oznanilo v tehnološki dobi Poleg bliskovitega razvoja jezikovnih modelov umetne inteligence (UI), kot je Chat- GPT, smo v zadnjih letih priča premiku platform družbenih medijev od besedilno usmerjenih k vizualno usmerjenim izkušnjam. Usmeritev k vizualnim družbenim medijem se je še okrepila zaradi popularizacije pametnih telefonov in izboljšane zmogljivosti mobilnega interneta. Aplikacije, ki se osredotočajo na slike (npr. In- stagram), so se po razširjenosti povzpele na najvišja mesta. Med spletnimi oglaše- valci prevladuje rek »slika je vredna tisoč besed« (Li in Xie 2020). Slika posreduje sporočilo, prenaša vsebino in spodbuja izražanje vtisov. Kateheza je zato izzvana, da razmisli o obliki iskanja vere pri digitalnih mladih – in svoja izrazna sredstva prilagodi govorici novih generacij. 2.1 Vsebinski poudarki „Pravilnik za katehezi“ (PK) iz leta 2020 se izzivom digitalnega posveča v celotnem dokumentu: bodisi v zvezi z učinki globalne komunikacije, ki za posredovanje le- pote Boga drugim zahteva novo domišljijo (PK 47), bodisi glede jezikov in orodij za sodelovanje na spletu, ki spodbujajo izmenjavo izkušenj in znanja med katehi- 1025 Tadej Stegu - Lepota in kerigma v tehnološki dobi ziranci (PK 213–217); podobno velja za upoštevanje izvirnih značilnosti generacije ‚digitalnih otrok‘ pri razmisleku o ukoreninjanju kateheze v življenju ljudi (PK 237). Komunikacija ni več enostranska, kot je bila Cerkev tega vajena doslej (PK 214), ampak postaja zaradi neskončne množice komunikacijskih odnosov in sporočil večsmerna (Amherdt 2023). V katehezi se že nekaj časa zaznava nujnost prečiščenja vsebine. Ponovno smo odkrili, da »ima tudi v katehezi bistveno vlogo prvo oznanilo ali kerigma /.../ V ustih katehistov vedno znova zazveni prvo oznanilo: ›Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil.‹ To oznanilo imenujemo ›prvo‹, pa ne zato, ker je na začetku in ga potem pozabimo ali nadomestimo z drugimi vsebi- nami, ki ga presegajo. ›Prvo‹ je v kvalitetnem smislu, ker je poglavitno oznanilo, ki ga moramo vedno znova na različne načine slišati na novo in ga v teku kateheze na vseh njenih stopnjah in v vseh trenutkih vedno zno- va oznanjati v eni ali drugi obliki.« (EG 164) Ker ima »kerigma neizbežno družbeno vsebino«, se učinkovitost kateheze ne kaže samo v vidnem oznanilu pashalne skrivnosti, temveč tudi v »novem pogledu na življenje, na človeka, pravičnost, družbeno življenje, celotno vesolje« (PK 60). Kateheza je oznanilo vere, ki se dotika vseh razsežnosti človeškega življenja – in na različne načine in v različni meri rezonira v konkretnem življenju vsakega posa- meznika (Stegu 2022). Kerigma ni le nauk ali vsebina evangelija, ki bi ga ponavljali (Rahner in Lehmann 1969, 15), ampak je izkušnja, odmev vstajenja v življenju krščanske skupnosti in po- sameznih oseb, ki so svoje dotedanje razmišljanje opustile in dopustile, da se v njih rodi nova oblika življenja, ki je vcepljeno v izkušnjo Kristusovega vstajenja in zmage nad smrtjo – in to oznanjajo: pa ne le Kristusovo vstajenje, ampak z njim tudi lastno izkušnjo vstajenja (Tukara 2020, 585–586). Cilj oznanjevanja kerigme je vedno spre - obrnjenje in nov način življenja, ki ga sprejem tega oznanila sproži (Barić 2020) – spre - obrnjeni človek postane priča (Tukara 2020, 597–588). Apostol Pavel to opisuje z besedami: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel /…/« (1 Kor 15,3). A njegovo oznanilo ni le pripoved, kaj se je zgodilo s Kristusom (3-7), ampak hkrati pri- čevanje o tem, kaj se je zgodilo njemu: »Nazadnje za vsemi pa se je kot negodniku prikazal tudi meni. Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem, in njegova milost, ki mi je bila dana, ni postala prazna. Nasprotno, bolj kakor oni vsi sem se trudil, pa ne jaz, ampak Božja milost, ki je z menoj.« (8-10) Pavel go- vori (a tudi pokaže), kakšno konkretno je novo življenje s Kristusom (Stegu 2022). 2.2 Jezik podob v katehezi do danes Človek ima od nekdaj globoko potrebo po izražanju ne le z besedami, temveč tudi s slikami. Barić (2023) raziskuje prisotnost podob in umetniških izrazov v katehezi 1026 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 ter njihovo vlogo pri vzgoji in rasti v veri. Ugotavlja, da živimo v času, v katerem je vizualno zaznavanje popolnoma prevladalo nad slušnim. V ›dobi medijev‹ se tako vse pogosteje uporabljajo izrazi, kot so moč podobe, digitalne in virtualne podobe, vizualna kultura, teorija slik in podobno. Slika posreduje sporočilo, prenaša vse- bino in spodbuja izražanje vtisov. Kot pomembno obliko kateheze preko podob v zgodovini Cerkve izpostavlja ilustrirane knjige velikega formata Biblia pauperum, ustvarjene za nepismene. Vsebovale so najrazličnejše teme s pomembnimi oseb- nostmi iz Stare zaveze in izborom, ki se osredotoča na življenje in predvsem tr- pljenje Jezusa Kristusa. Vendar pa je treba izraz Biblia pauperum razumeti veliko globlje – ne le kot ilustrirano Sveto pismo za uboge, temveč znotraj presenetljive palete orodij za družbeno komunikacijo, brez katerih bi srednjeveški krščanski nauk v svojem tematskem obsegu, globini, pa tudi čustvenem odmevu dejansko ostal okrnjen (Vivian 2022, 164). Dejstvo, da so gotske cerkve krasili številni oltarji, slike, kipi in križev pot, lahko z vidika liturgične teologije vrednotimo kritično. Ven- dar so prav te podobe in simboli, ki so včasih odvračali pozornost od elementov cerkvenega prostora in evharističnega praznovanja, vero srednjeveških ljudi – pa tudi katehezo, ki je imela nalogo spodbujati rast vere med njimi – pomembno obli- kovali. Slike in kipi so skupaj s svetinjicami, relikviariji, rožnimi venci in križevimi poti delovali kot neprecenljiva komunikacijska orodja, ki so vplivala na vero tedaj nepismenih. Z uporabo ›množičnih medijev‹ tistega časa so verske resnice, ki so jih slišali v pridigah, dodatno obogatili z meditativnim procesom. Znanje in dej- stva v zvezi z apostolsko veroizpovedjo, ki so se sprva prenašala z govorjenjem in učenjem, so se razvila v predmet molitve in meditacije v okviru praks, kot je moli- tev rožnega venca, in sčasoma postala sestavni del vsakdanjega življenja. Ob tem sicer ni bilo globlje zgodovinsko-kritične eksegeze, povezane s trpljenjem Jezusa Kristusa, kot je predstavljeno v Novi zavezi. Kljub temu se je srednjeveški kristjan, ki ni mogel brati evangelija, z meditativno molitvijo križevega pota in deljenjem lastnega križa s Kristusom v agonijo in smrt svojega Odrešenika lahko poglobil globlje in tudi z večjim razumevanjem kot pa s preprostim srečanjem z besedami svetopisemskega besedila. Ko raziskujemo odnos med katehezo, podobo in cerkveno umetnostjo, odkri- vamo, da kateheza umetnost potrebuje, poleg tega pa je kateheza sama umetnost, saj vzgaja za nekaj presežnega – to pa ne vključuje le razumevanja, ampak tudi doživljanje. Kateheza želi s pomočjo podob in umetniških del potrditi, da se »mora ljubeča Božja skrb za vse ljudi v Kristusu v digitalnem svetu izražati ne le kot arte- fakt iz preteklosti ali naučena teorija, temveč kot nekaj konkretnega, prisotnega in privlačnega« (Barić 2023). Če so v nekaterih zgodovinskih obdobjih podobe in umetniška dela služila kot pomožna orodja za boljše razumevanje vsebine vere in katehetskega gradiva, nam sodobna doba – bogata z vizualnimi elementi – resnice vere pomaga doživljati v njihovi polnosti. To pa zahteva sinergijo vseh področij človeškega razvoja: tako kognitivnega, afektivnega kot tudi psihomotoričnega. Ob tem se kot eno pomemb- nejših vprašanj zastavlja vprašanje estetike in teologije lepote. 1027 Tadej Stegu - Lepota in kerigma v tehnološki dobi 3. Teologija lepote Umberto Eco v uvodu v delo Zgodovina lepega ugotavlja, da pridevnik ‚lep‘ – sku- paj s pridevniki ‚mil‘, ‚ljubek‘, ‚vzvišen‘, ‚čudovit‘, ‚veličasten‘ in podobnimi izrazi – pogosto uporabljamo za označevanje nečesa, kar nam je všeč. Zdi se, da je v tem oziru to, kar je lepo, enako temu, kar je dobro. Če pa presojamo na temelju vsakdanjih izkušenj, kot dobro opišemo tisto, kar bi radi imeli tudi sami. O lepoti pa včasih govorimo tudi takrat, ko nam je nekaj všeč zaradi tega, kar je – ne glede na to, ali sami to lahko imamo (Eco 2006, 9–14). Glede krščanske vere se pogosto najprej zastavi vprašanje: »Je to res, je resnič- no?« A nič manj potrebno vprašanje je: »Je to lepo?« Že antični filozofi in zgodnji cerkveni očetje so pogosto govorili o treh temeljnih krepostih: resnici, dobroti in lepoti. Vir teh kreposti je Bog sam – Bog je resničen, dober in lep. Življenje z Bo- gom zato človeka pelje k temu, da živi neodtujeno, v resnici, dobro in lepo. A sča- soma so teologi lepoti začeli posvečati manj pozornosti. Sholastična teologija in posledično kateheza je tako dolgo dokazovala in poudarjala predvsem resničnost krščanskega nauka in Božjega obstoja, pozabljala pa je na njegovo lepoto. Krščan- stvo mora zato, če želi biti privlačno, ponovno pokazati svojo lepoto – lepoto ži- vljenja s Kristusom (Zahnd 2012). Krščanstvo je od samega začetka tesno poveza- no s podobo in se zaveda vloge lepote. Lepota ima pri tem mnogo globlji pomen in ne služi le kot zunanja kulisa, temveč navzven odraža to, kar se dogaja v življenju človeka z Bogom. 3.1 Lepota pri Avguštinu Kakšen je odnos med Bogom in lepoto? Sveti Avguštin je odgovor na to vprašanje iskal vse življenje. Njegovo zanimanje za lepoto je bilo najbolj intenzivno v obdobju pred odločilnim trenutkom spreobrnjenja (Forte 2008, 1). Avguštin to sam prizna- va v najbolj pretresljivih besedah Izpovedi, kjer je ‚ti‘, o katerem govori, Tisti, ki ga je prepoznal kot lepoto samo: »Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil in jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in premagal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem v tvojem miru.« (Avguštin 1984, 221) Po Avguštinovem razumevanju ima klic lepote nad človekom takšno moč, ker v sebi nosi moč ljubezni, ki združuje (Forte 2008, 2). Že pred spoznanjem Lepote in spreobrnjenjem Avguštin zatrjuje: »Ali ljubimo kaj, razen kar je lepo? Kaj je to- rej lepo? In kaj je lepota? Kaj nas privablja in veže na stvari, ki so nam ljube? Ko bi ne bilo prikupnosti v njih in miline, bi nas niti malo ne privlačevale.« (Avguštin 1984, 68) 1028 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 3.2 Evdokìmov: umetnost ikone in sveto Martin (1990) raziskuje pomen umetnosti, religije, lepote, svetosti in odnosa med njimi ter odkriva vzporednice, ki so se pojavile v različnih zgodovinskih, kulturnih in religioznih okoljih. Za krščanstvo je lepota mnogo več kot okras, dodan veri: lepota se predstavlja kot kraj razodetja Boga in kot kraj, kjer se odkriva resnica o člove- ku (Navone 1996). K razumevanju vloge lepote in podobe lahko poleg nekaterih eminentnih teologov, ki se jih bomo kratko dotaknili, bistveno pripomore vzhodno razumevanje in teologija ikone, ki jo povzema Evdokìmov (1990). Lepota je »razo- detje izvora in anticipacija končnega«, zatrjuje Giancarlo Vendrame v predgovoru h knjigi Teologija lepote (16). Evdokìmov pojasnjuje, da ikona likovno izraža tisto izkustvo odnosa z Božjo neizrekljivostjo, ki razkriva resnico o človeku. Vloga ikone je biti slika, ki vodi, slika, ki posedanja bistvo in človeka navdušuje, naj to resni- co posedanji v svojem življenju (18). V prvem delu govori o biblični viziji lepote. Že samo stvarjenje lahko gledamo tudi v kategorijah lepote in ne samo dobrega: človek je ustvarjen po Podobi, ki je arhetip Lepote, zato je deležen njene lepote. Toda to ni abstraktna lepota, temveč trinitarična lepota – lepota medosebnih od- nosov; tista, ki jo gledamo v liku učlovečene Besede, kajti: »Kdor je videl mene, je videl Očeta.« (Jn 14,9) Pri cerkvenih očetih je Božja lepota temeljna, biblična in teološka kategorija (Sorč 1982, 116). Evdokìmov poglobljeno obravnava odnos Bog – človek. Če je za Heideggerja človek ‚nemočni bog‘, je za kristjana človek mikrotheós. Gregor Nacianški to ime- nuje ‚človeški obraz Boga‘ (Evdokìmov 1990, 67). Vzhodni očetje človeka pojmu- jejo optimistično: »Jaz sem človek po naravi, bog po milosti.« (67) Človek je ustvar - jen po Božji podobi: njegov cilj je pobožanstvenje (théosis). Tudi kultura ni sama sebi namen, ampak je, kot pove že sam koren besede, tesno povezana s kultom (Sorč 1982, 117). Prava kultura ima po Evdokìmovu liturgično naravo in je sredi sveta znamenje Božjega kraljestva: človek je živa ikona Boga, zemeljska kultura pa ikona nebeškega kraljestva (Evdokìmov 1990, 88). V drugem delu knjige Evdokìmov govori o svetem. Najprej se ustavlja ob biblič- nem in patrističnem pojmovanju kozmologije, potem ob svetem kot takem, nato še ob svetem času in svetem prostoru. Človek je ustvarjen kot središče stvarstva in vse stvari poimenuje – in jih tako ›počlovečuje‹. Ob koncu časov bo človek ze- dinjen z Bogom, kozmos pa integriran s človekom. Ta popolnost, harmonija, je ontološko povezana s Kristusom – »vse ima v njem svoj obstoj«. Bog je postavil Kristusa za cilj in absolutno središče vseh stvari. Trpljenje stvarstva (Rim 8) ni bo- lečina agonije, ampak je porodna bolečina (123). Vesolje postaja element svete zgodovine: z odrešenjem je tudi samo ozdravljeno. Odrešenje v svetopisemski luči ni nekaj juridičnega, ampak prej zdravilnega (hebr. beseda yacha pomeni ‚posta- viti na pravo mesto‘, ozdraviti') (125). S tem v zvezi Evdokìmov govori o zakramen- talni kozmologiji. Krščanska liturgija se zavzema za posvetitev sveta (consacratio mundi) – ne gre za posnemanje nebeškega, temveč vdor tega v zgodovino: »Bog sestopa, posvečuje duše, pa tudi naravo in kozmični prostor.« (123) Sveto pismo nam daje temeljni povedek o svetosti. Samo Bog je svet, zato ni nihče ali nič sve- 1029 Tadej Stegu - Lepota in kerigma v tehnološki dobi to samo po sebi, ampak vedno le po deleženju (Sorč 1982, 118). Pojmi kadoš, ha- gios, sacer, sanctus vsebujejo popolno pripadnost Bogu in zahtevajo določeno odtegnitev iz profanega (Evdokìmov 1990, 131). Prav zato, ker je bil Izrael ‚izbran‘, se je imenoval sveto ljudstvo (ethnos hagios), v novozavezni ekonomiji pa je vsak krščenec ‚maziljen‘, zaznamovan z darovi Duha in vcepljen v Kristusa, da bi bil »deležen Božje narave« (2Pt 1,4) – in v moči te deležnosti se posvečuje, postaja ›svet‹. Samo Kristus je svet po svoji naravi (natura), njegovi udje pa po deležnosti pri tej edini svetosti. V zadnjem delu Evdokìmov govori o bibličnem temelju ikone: »Kristus ljudi mi- tologije in malikov ne osvobaja negativno, tako da bi slike prepovedal, ampak po- zitivno, tako da je razodel pravo človeško podobo Boga.« (192) »Bolj ko se vernik v ikone poglablja, bolj se spominja tistega, ki ga ikona predstavlja /…/ Gorje tiste- mu, ki bi častil slike!«, izjavlja sedmi vesoljni cerkveni zbor, ki poudarja, da je iko- noklazem nedopusten (200). 3.3 Lepota, pobožanstvenje in križ Sodobna teologija se vse bolj posveča kategoriji lepega. Povezava lepote s temo pobožanstvenja vključuje dve vprašanji: Ali je Bog lep? Ali zemeljska lepota vodi k Bogu? Močno krščansko izročilo vidi lepoto kot lastnost božanskega in milosti – in jo včasih z učlovečenjem izrecno povezuje. Toda za krščansko teologijo razodetje Boga v Kristusu in njegovem križu preoblikuje sam pojem lepote, tako da vklju- čuje tudi tisto, kar se samo po sebi zdi neprivlačno. Spreobrnjen čut za lepoto je znamenje pobožanstvenja in hkrati sredstvo za njeno doseganje. Tako kot je vzho- dno cerkveno izročilo dolgo ohranjalo patristični pojem pobožanstvenja, je v svoji teologiji in liturgiji ohranilo tesno povezavo med svetostjo in lepoto. Lepota Božje hiše je lepota Božjega kraljestva in odsev Božje lepote; ljubezen do te lepote vodi k posvečenju, ki ni le ozdravitev naše narave, ampak poveličanje – delež pri Božji nesmrtni naravi, bitju in slavi. V zahodni Cerkvi se je v zadnjem času zanimanje za ideje pobožanstvenja in lepote obnovilo (Viladesau 2008, 180). Za zahodno oživitev patristične teologije lepote v dvajsetem stoletju sta močno zaslužna teologa Karl Barth in Hans Urs von Balthasar. Oba sta svoje pojmovanje Bož- je lepote razvila iz svetopisemskega pojma Božje slave. Za Bartha lahko Božjo slavo v skladu s svetopisemskim mišljenjem opišemo tudi kot Božji sijaj in svetlobo. Božja slava namreč pomeni, da Bog ni le samozadosten in svoboden, ampak je tudi izpolni- tev za vsa druga bitja. Božja samozadostnost pomeni, da je Bog v svojem bistvu rado- sten in da v njem tudi bitja najdejo svojo izpolnitev in veselje (184). Barthova teologi- ja tu povzema patristično in sholastično zamisel o stvarjenju vsega v Božjo slavo. Balthasar poudarja, da svetopisemska religija na začetku ustvarjanje podob zelo značilno prepoveduje. Človek sam od sebe Božjega veličastva ne more ujeti v kon- čen lik, in naj tega niti ne poskuša. Osrednji prostor v svetišču naj pušča prazen za Božjo navzočnost – in vanj namesti kvečjemu predmete, ki spominjajo na milostno zavezo Boga z njim. Bog si pridržuje, da si bo v sebi primernem času sam izbral lik, v katerem se bo hotel razodeti. Predhodno prikazanje na Sinaju je po poročilu pete 1030 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 Mojzesove knjige brezobličen ogenj, iz katerega zadoni le glas (5 Mz 4,10-19). Že- lja, da bi Izrael kakor drugi narodi imel nazorne bogove, je Izraela vedno znova napeljevala k ‚zakonolomu‘ do Jahveja – v začetku povsem materialno, po izgnan- stvu pa tudi s počlovečenjem postave in željo duhovno se polastiti Boga. Bog je hotel, da med ljudmi zasije njegovo povsem drugačno veličastvo: ne z neko izredno podobo, marveč s povsem neznatno podobo. Tako se je izpolnila napoved, da Ja- hvejev služabnik ne bo imel »ne podobe ne lepote« (Iz 53,2) – ker naj bi Jezus nase naložil in ‚odnesel‘ iznakaženost greha sveta, da bi tako po njem zasijalo nepoj- mljivo, nepričakovano veličastvo absolutne (troedine) ljubezni v svetu in njegovi zgodovini. V nerešljivem protislovju zavrženosti od ljudi (križ) in priznanju od Boga (vstajenje) zažari Božja kabod enkratno, dokončno, eshatološko, se pravi nepre- kosljivo. Pavel na to protislovje veličastva, ki se je razodelo v Kristusu, opozarja z vso močjo. To protislovje je od tedaj dalje tudi bistvena značilnost življenja Kristu- sovega pričevalca, v čigar bitje Bog vtisne svojo ›podobo‹ (Balthasar 1982, 513– 517). To, da Kristusova lepota človeka zadene in prevzame, je stvarnejše in globlje spoznanje od zgolj razumskega sklepanja, poudarja Ratzinger (2005, 9–26). To, kar v krščanstvu predstavlja umetnost, torej ni le okrasna prvina, temveč bolj opis verskega izkustva, ki je vredno, da o njem pripovedujemo in v njem so- delujemo. Hans Urs von Balthasar piše: »Lepota kot zadnja transcendentalija (presežna lastnost) varuje in zapeča- ti druge: nobena resnica in nobena dobrota ne obstaneta dolgo brez mi- lostnega sijaja zastonj podarjenega. Tudi krščanstvo, ki bi se v teku moder- nosti zapisalo goli resnici (vera kot sistem pravilnih izjav) ali goli dobroti (vera kot za osebo nekaj najkoristnejšega in najbolj zveličavnega), bi str- moglavilo s svoje višine. Če pa so svetniki svoj obstoj razlagali v smeri pro- ti večjemu Božjemu veličastvu, so bili vedno varuhi lepega.« Krščanstvo se poraja v luči lepote. S katere koli strani ga že gledamo, nas z mo- čjo in vztrajnostjo vedno privede k začetni točki – lepoti razodetja, poudarja Fisi- chella (2008). Podobno Ratzinger (2005, 26): »Že večkrat sem povedal, da sem prepričan, da so prava apologija krščanske vere, najprepričljivejši dokaz njene resničnosti, ki ga ni mogoče ovreči, na eni strani svetniki, na drugi pa lepota, ki jo je ustvarila vera. Da bo vera danes lahko rasla, moramo sebe in ljudi, ki jih sreča- mo, pripeljati do tega, da se bomo srečali s svetniki in stopili v stik z lepoto.« 3.4 Lepota in UI Če ChatGPT vprašamo, kaj je lepota, dobimo zanimiv odgovor: »Lepota je koncept, ki je močno odvisen od subjektivnih občutkov in individualnih preferenc. Nima ene same, univerzalne definicije, saj se razlikuje med kulturami, časovnimi obdobji in posamezniki /…/ Tako kot je lepota subjektivna, je tudi zelo osebna. Vsakdo ima svoje mnenje o tem, kaj mu je všeč in kaj ga osrečuje.« (OpenAI 2023) UI torej zatrjuje, da je lepota izrazito relativen pojem: kar je za nekoga lepo, bo za drugega morda grdo – in obratno. Objektivna lepota potemtakem za UI prav- 1031 Tadej Stegu - Lepota in kerigma v tehnološki dobi zaprav ne obstaja. Morda bi takšnemu stališču lahko celo pritrdili, če bi se v raz- misleku o lepoti omejili le na goli esteticizem umetniških del. Glede teh velja, da lepota nikoli ni bila nekaj absolutnega in nespremenljivega, temveč si je v skladu z zgodovinskim obdobjem in deželo nadevala razne obraze (Eco 2006, 14). Hkrati pa Eco skupaj z Nietzschejem ugotavlja, da človek kot normo popolnosti postavlja samega sebe, zato je kot grdo razumljeno vse, kar kaže na njegovo degeneriranost: sleherni znak izčrpanosti, okornosti, senilnosti, utrujenosti, sleherna vrsta nesvo- bode, zlasti pa vonj, barva in oblike razpadanja ter razkroja v človeku sproži odziv in vrednostno sodbo o grdem; to kar človek sovraži, je zaton njegovega tipa (2008, 15). Še posebej, ko vstopimo na področje medčloveških odnosov, bi splošni rela- tivizaciji lepega težko pritrdili – težko bomo kot lepo izkušnjo in lep odnos opisali nezvestobo, prevaro, nasilje, sebičnost in podobno. Sporočilo lepote je tudi po mnenju Ratzingerja danes postavljeno pod vprašaj spričo moči laži, zapeljevanja, nasilja, zla. Ali je lepota lahko pristna ali pa je konč- no zgolj utvara? Ali ni morda stvarnost v bistvu podla? »Kam je izginil Bog, ko so obratovale krematorijske peči? Ta ugovor, za katerega so obstajali zadostni razlo- gi že pred Auschwitzem, v vseh grozotah v zgodovini, prav gotovo kaže, da le har- monična zasnova lepote ni dovolj. Ne vzdrži soočenja z resnostjo tega, da je Bog postavljen pod vprašaj – z njim pa resnica in lepota. Apolon, ki je za Platonovega Sokrata ‚bog‘ in zagotovilo neskaljene lepote kot ‚resnično božanski‘, nikakor ne zadostuje več.« (Ratzinger 2005, 25) 3.5 Kerigma – Lepota, ki odrešuje Kadar umetnost razmišlja o Kristusovem trpljenju, se zave, da bičanega, s trnjem kronanega, križanega, umirajočega Kristusa ni mogoče upodabljati s formami grške lepote (Iz 52,13–53,12). Tudi starokrščanska umetnost se je omejevala na bolj ali manj idealizirano upodabljanje ‚dobrega pastirja‘. Križanje se ji ni zdelo primerna ikonografska tema, nanj je spominjal kvečjemu abstrakten simbol križa. Temu so verjetno botrovala tudi teološka nesoglasja in boj proti heretikom, ki so prizna- vali le Kristusovo človeško naravo – in mu odrekali Božjo. Šele v stoletjih poznega srednjega veka je umetnost v možu na križu prepoznala resničnega človeka – pre- tepenega, okrvavljenega, spačenega od bolečin. Takšno upodabljanje križanja in postaj križevega pota, ki je postalo dramatično realistično, s Kristusovim trpljenjem slavi njegovo človečnost (Eco 2008, 49). Po mnenju mnogih avtorjev Dostojevski z lepoto, ki bo odrešila svet, misli Kri- stusa (Štrukelj 2022, 57). Pri tem pa ne gre za lepoto v umetniškem pogledu: »Na Rogožinovi sliki ni ne duha ne sluha o lepoti; na njej je zgolj truplo človeka, ki je neskončno trpel že pred križanjem, na njej so rane, mučenje, udarci stražarjev, udarci ljudi /…/« (Dostojevski 2013, 423) Grška estetika, vredna tolikega občudo- vanja zaradi svojega slutenega stika z božanskim, ki pa ostaja neizrekljivo, v Kri- stusovem trpljenju ni odstranjena, temveč presežena. »Izkustvo lepega je pridobilo neko novo globino, nov realizem. On, ki je Lepota sama, je pustil, da so ga bíli po obrazu in pljuvali – torinski prt nam 1032 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 4 to lahko predstavi na presunljiv način. Vendar pa se prav na tem tako iz- nakaženem obrazu pokaže tista pristna, poslednja lepota: lepota ljubezni, ki gre ›do konca‹ in se prav v tem izkaže močnejša od laži in nasilja. Kdor je zaznal to lepoto, ve, da zadnje besede na svetu nima laž, temveč prav resnica /…/ Vendar predpostavlja pogoj, da se pustimo raniti skupaj z njim in da verjamemo Ljubezni, ki more tvegati tudi to, da zunanjo lepoto opu- sti in prav na ta način oznani resnico lepote /…/ Nič nas ne more bolj pri- vesti v stik z lepoto Kristusa samega kakor svet lepote, ki ga je ustvarila vera, in tista svetloba, ki odseva na obrazu svetnikov. Po tej svetlobi nam postane vidna tudi Kristusova svetloba.« (Ratzinger 2005, 26) Zdi se, da UI te izkušnje ne pozna in ni algoritmov, ki bi vključevali možnost do- končne ljubezni ali odpuščanja. Logika družbenih medijev vzajemne ljubezni in izkušnje človekove odrešene človeškosti ne omogoča (Predoti 2023). Žal je podo- ba krščanstva v javnosti danes velikokrat razvodenela – in ne kaže Kristusa (Lennox 2020, 174–175). Izkušnja kristjana pa je v prvi vrsti prav izkušnja te Lepote: Kristu- sa, ki vstopa v vsako človekovo smrt, človeka iz smrti rešuje in mu omogoča vsto- panje v nov način odnosov, ko ga osvobaja sebičnosti. Kerigma – oznanilo Božje ljubezni in usmiljenja – posamezniku pomaga premagovati strah in nesmisel, ko vstopa v novo razsežnost odnosa, ki se ne konča s smrtjo. 4. Namesto sklepa Katera podoba, katera lepota lahko odreši človeka, ki je vse bolj ujet v samoto in osamljenost ekranov? Teologija lepote pomaga razumeti, o kateri podobi govori- mo v smislu krščanskega pričevanja. Ne gre za to, da bi na različne spletne strani – Instagram, Facebook, TikTok in še kam – obešali všečne slike polepšanega Jezusa v stilu NewAge grafik. V krščanskem oznanilu je podoba nekaj veliko bolj resnega. Že prva poglavja Svetega pisma namreč razkrivajo: človek je ustvarjen po Božji podobi. Po stvarjenju je človek nekaj čudovitega; njegovo poslanstvo v svetu, od- nos med možem in ženo je nekaj lepega, odsev Božje lepote. Greh to harmonijo poruši, to podobo ‚pogrša‘ – porušen odnos z Bogom povzroča porušene odnose med ljudmi: sebičnost, zavist, sužnost strastem, sovraštvo, uboj. V Svetem pismu kmalu beremo o Adamovi sebičnosti, o Kajnu, Babilonskem stolpu – podobno vse do danes. Prav tu vstopa kerigma: oznanilo, da je Bog poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa, da človeka iz te zasužnjenosti – strastem, sebičnosti, zavisti, sovraštvu in vsemu, kar je temu podobnega; kar človeka onesrečuje in grša – iztrga. To je izkušnja kristjanov: obstaja svoboda! Mogoče je ljubiti in biti ljubljen. Mogoče je živeti v lepih odnosih. Odrešeni človek, ikona Jezusa Kristusa, je podoba, ki nago- varja tudi v tehnološki dobi. V katehezi in pastorali tako znova stopa v ospredje pomen krščanskega pričevanja, ki ni le govorjenje o Bogu in prepričevanje, da je krščanski nauk pravilen in resničen, ampak je predvsem v tem, da se pokaže le- pota življenja s Kristusom. 1033 Tadej Stegu - Lepota in kerigma v tehnološki dobi Kratice AI – Umetna inteligenca [artificial intelligence]. EG – Frančišek 2014 [Evangelii gaudium]. PK – Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije 2021 [Pravilnik za katehezo]. Reference Amherdt, François-Xavier. 2023. Seven digital challenges for an e-catechesis. Ephata 5, št. 1:129–148. Avguštin. 1984. Izpovedi. Celje: Mohorjeva druž- ba. Balthasar, Hans Urs von. 1982. Weltliche Schön- heit und göttliche Herrlichkeit. Internationale katholische Zeitschrift Communio 11:513–517. Barić, Denis. 2023. Visual and Artistic Expressions in the Service of Catechesis. Religions 14:10. Dostoevskij, Fedor Mihajlovič. 2013. Idiot. Ljublja- na: Modrijan. Eco, Umberto. 2006. Zgodovina lepote. Ljubljana: Modrijan. Evdokìmov, Pàvel Nikolàjevič. 1990. Teologia della bellezza: l’ arte dell’icona. Rim: Edizioni Paoline. Fisichella, Rino. 2008. Dio all’origine della bellez- za: L’arte come manifestazione del divino. Communio: Rivista Internazionale di Teologia e Cultura št. 217:8–13. Forte, Bruno. 2008. The Portal of Beauty: Towards a Theology of Aesthetics. Cambridge: Wm. B. Eerdmans Publishing Co. Frančišek. 2014. Veselje evangelija. Apostolska spodbuda. CD 140. Ljubljana: Družina. Larchet, Jean-Claude. 2022. Epidemija novih medijev (Kako novi mediji spodkopavajo druž- bo, družino in duhovni mir). Ljubljana: Družina. Lennox, John. 2020. 2084: Artificial Intelligence and the Future of Humanity. Kindle različica. Grand Rapids, MI: Zondervan. Martin, James Alfred. 1990. Beauty and holiness: the dialogue between aesthetics and religion. Princeton: Princeton University Press. Navone, John. 1996. Toward a Theology of Beau- ty. Minneapolis: The Minnneapolis Institute of Arts. OpenAI. 2023. ChatGPT. Različica iz 19. 10. [Veliki jezikovni model]. https://chat.openai.com/chat. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizaci- je. 2021. Pravilnik za katehezo. CD 167. Ljublja- na: Družina. Predoti, Rocco. 2023. L’universo dell’umano digi- tale: Annuncio apofatico ed epifania del ke- rygma. Ephata 5, št. 1:51–74. Rahner, Karl, in Karl Lehmann. 1969. Karygma and Dogma. New York: Herder and Herder. Ratzinger, Joseph. 2005. Il sentimento delle cose, la contemplazione della bellezza V: La bellezza: La Chiesa, 9–26. Rim: Libreria Editrice Vaticana. Sartori, Giovanni. 1998. Homo videns: Televisione e post-pensiero. Rim: Editori Laterza. Sorč, Ciril. 1982. P. N. Evdokimov, L’art de l’icône. Théologie de la beauté, Ed. Desclée de Bro- uwer, 1972. Bogoslovni vestnik 42, št. 1:116– 120. Stegu, Tadej. 2022. Kerigmatična kateheza in resonanca. Bogoslovni vestnik 82, št. 3:705– 714. https://doi.org/10.34291/bv2022/03/ stegu Štrukelj, Anton. 2022. Lepota in svetost. Ljubljana: Salve. Tukara, Drago. 2020. Važnost prve kerigme za Crkvu i društvo danas. Bogoslovska smotra 90, št. 3:583–603. Viladesau, Richard. 2008. Theosis and Beauty. Theology Today 65, št. 2:180–190. https://doi. org/10.1177/004057360806500205 Vivian, Dario. 2022. Il linguaggio delle immagini: l’esperienza di fede a la comunicazzione del Vangelo. V: Assunta Steccanella in Lorenzo Voltolin, ur. Giovani, fede, multimedia. Evange- lizzazione e nuovi linguaggi, 163–177. Padova: Messaggero di Sant’Antonio Editrice. Yiyi Li, Ying Xie. 2020. Is a Picture Worth a Thou- sand Words? An Empirical Study of Image Content and Social Media Engagement. Journal of Marketing Research 57, št. 1:1–19. https:// doi.org/10.1177/0022243719881113 Zahnd, Brian. 2012. Beauty Will Save the World. E-knjiga. Lake Mary, FL: Charisma House.