147 2018 Jubilej Sedemdeset let Lidije Slana Raziskovanje preteklosti, odkrivanje znanih, manj znanih in mnogokrat celo pozabljenih ljudi, usod in dogodkov privlači marsikoga, a le nekateri imamo ta privilegij, da se lahko s tem ukvarjamo poklicno. Mnogi, ki jih zgodovina sicer zanima, so se poklicno usmerili na druga področja in se s preteklostjo sreču- jejo le ljubiteljsko. Med njimi pa najdemo tudi – si- cer redko – posameznike, ki jim uspe to ljubiteljstvo prenesti na višjo, dejansko znanstveno raven. Ena takšnih je Lidija Slana, ki je v začetku lanskega leta praznovala okrogli jubilej – sedemdeset let. Hkrati je njena življenjska obletnica sovpadla tudi z dvajset- letnico njenega udejstvovanja na zgodovinopisnem področju: leta 1996 je namreč izdala svoje prvo delo s tega področja – monografijo o gradu Brdo pri Kra- nju. Lidija Slana ni zgodovinarka po stroki, čeprav jo je zgodovina vedno zanimala. Veliko zaslug za to imajo njeni starši – oče, ki je bil učitelj, in še bolj mati, ki ji je kot deklici pripovedovala napete zgod- be o celjskih grofih. Tragična zgodba o Frideriku in Veroniki je burila domišljijo male Lidije, ki pa se po- zneje vseeno ni odločila za študij zgodovine, ampak jo je pot zanesla v ekonomijo. Kot diplomirana eko- nomistka je deset let poučevala na Srednji ekonom- ski šoli v Kranju in Srednji ekonomski šoli v Novem mestu, potem pa se je zaposlila v Banki Slovenije in tam ostala do upokojitve leta 2005. Ena njenih glav- nih nalog je bila ureditev plačevanja z bančnimi kar- ticami v Sloveniji in tujini. Kljub vsemu pa jo je vedno znova vleklo k razi- skovanju zgodovine. Led je prebila leta 1996, ko je na pobudo kolega Matije Potočnika detajlno raziska- la zgodovino in lastnike dvorca Brdo pri Kranju ter svoja dognanja strnila v reprezentativno monografijo, namenjeno za protokol. Zlasti so jo pritegnili gra- ditelji dvorca – gospodje Brdski oz. poznejši baroni in grofje Egkh-Hungerspach, o katerih je sestavila obsežno genealogijo, ki še čaka na objavo. Brdo je za- znamovalo in določilo njeno raziskovalno pot – slo- venski gradovi in njihovi nekdanji plemiški lastniki so (p)ostali osrednja tema njenega raziskovanja. Uspeh knjige o Brdu jo je opogumil do te mere, da je nadaljevala z raziskovalno dejavnostjo in v letu 2000 z nekaj drugimi sodelavci izdala kratko mono- grafijo (vodnik) o gradu Snežnik. To jo je še istega leta pripeljalo tudi do Kronike, ki ji je ostala zvesta do današnjih dni. Za tematsko številko, posvečeno snežniškemu gradu, je podobno kot pri Brdu pripra- vila obsežen članek o zgodovini gradu in njegovih lastnikih. Ko se je nekaj let zatem (2004) pripravlja- la nova tematska številka Kronike, tokrat posvečena gradu Brdo, je Lidija z veseljem sprejela povabilo in sodelovanje potrdila s kar dvema prispevkoma: o la- stnikih Brda do njegovega prehoda v roke rodbine Zois in o neuresničeni neobaročni prenovi brdskega parka, ki jo je leta 1938 naročil tedanji lastnik knez Pavle Karađorđević. V naslednjih letih se je še večkrat lotila podobnih raziskovalnih podvigov, večinoma za tematske šte- vilke Kronike, posvečene posameznim gradovom oz. dvorcem. Tako je naredila celovit pregled lastnikov gradu Strmol na Gorenjskem (2006), pri Tuštanju (2009) je razkrivala skrivnosti njegovih prvih lastni- kov Schwabov oz. grofov Lichtenbergov, v rajhen- burški številki (2013) pa je osvetlila grajske lastnike od izumrtja gospodov Rajhenburških konec 16. sto- letja do prevzema gradu s strani trapistov tristo let pozneje. V tematski številki o zgodovini Bele krajine (2010) in v tematski številki o zgodovini Litije (2011) se je ponovno posvečala zlasti Lichtenbergom – kot lastnikom grajskih stavb na območju Semiča oziro- ma gradu Lihtenberk pod Bogenšperkom. Védenje o tej pomembni kranjski plemiški rodbini je leta 2016 nadgradila s člankom o lastnikih dvorca Jab- lje (tudi v Kroniki), v katerem je raziskala baronsko vejo Lichtenbergov, znano tudi pod dvojnim imenom Lichtenberg-Janežič, in razkrila prevaro, s katero je omenjena veja prišla do baronskega naziva. Lichten- bergi so tako postali stalnica njenega raziskovalnega 148 2018 JUBILEJ, 147–148 dela. Njihove sledi je odkrivala po slovenskih in tujih arhivih in celo navezala stike z njihovimi potomci v Franciji in Nemčiji. Glede na količino zbranega gra- diva upamo, da bo nekoč luč sveta ugledala tudi mo- nografija o tej rodbini. K sodelovanju so jo povabili tudi izdajatelji mo- nografije o gradu Sevnica (2011), za katero je po- drobno raziskala lastnike gradu od grofov Draško- vić in Sermage do zadnje predvojne lastnice grofice Matilde Arco-Zinneberg. Kot ekonomistko jo privlači tudi gospodarska zgodovina, zato ni presenetljivo, da se pri svojem raziskovanju dotika tudi te tematike. Svoje znanje o financah je npr. odlično predstavila v obsežnem članku o delovanju Josipa Gorupa pl. Slavinjskega v tematski številki Kronike, posvečeni rodbinama Kali- ster in Gorup (2010). Med arhivskim gradivom, ki ga največkrat vzame v roke, so tudi urbarji in imenjske knjige. O imenjskih knjigah je imela spomladi 2015 predavanje v Arhivu Republike Slovenije (Imenjska knjiga na Kranjskem (1546–1702): primer Semeni- čev iz Semiča), na simpoziju o puntarskem letu 1515, ki je jeseni 2015 potekal v Brežicah, pa je predstavila urbarje deželnoknežjih gospostev Naklo in Primsko- vo ter z njimi povezano delovanju vicedoma Jurija Egkha; med drugim je razkrila, da je bil prav Egkh eden glavnih krivcev za izbruh kmečkih nemirov leta 1515. Čeprav je Lidija Slana svojo kariero na področju zgodovinopisja začela sorazmerno pozno, se lahko pohvali z lepim opusom znanstvenih in strokovnih člankov. S svojimi raziskavami je pomembno prispe- vala k poznavanju plemstva na Kranjskem in Štajer- skem, njihovega vsakdanjega življenja, gospodarske- ga delovanja in genealoških povezav. Danes je upokojenka, razpeta med Ljubljano, Krko na Dolenjskem in otokom Krkom, a kljub temu (ali pa prav zato) še vedno raziskuje in se živo zani- ma za slovensko zgodovinopisno produkcijo. Odli- kujejo jo strast do raziskovanja, pogosto svojstvena interpretacija gradiva, ki se odlično dopolnjuje z bolj konvencionalnim pristopom, ter obsežno znanje, podkrepljeno z intuicijo, ki jo običajno pripelje na pravo pot, tudi kadar se zdi, da je zašla v slepo uli- co. Svoje zgodovinarsko znanje in dobro poznavanje tujih jezikov uspešno uporablja tudi kot vodička po Verskem muzeju v Stični. Draga Lidija, naj te raziskovalna strast ne zapusti in naj ti prinese še mnogo raziskovalnih užitkov. Miha Preinfalk