JOS. DOLGAN: Učni načrt kmetske delovne šole. (Dalje.) IV. 1. Čitanje in pisanje. Velike črke s polaganjem paličic; imena otrok sestavljena iz velikih črk in pcličic. Črke dmajo obliko tiskanih črk, ki se lahko sesta^ vijo s paličicami. Otroci piosnemajo črke. ki so razločno napisane na tabli. Imena naj bo« do domača, n. pr. Tone, Ivan, Micka. Prerisavanje črk po črlkah iz paličic. Velike tiskane črke na list^ kih: Polaganje črk k enakim črkam; sestav= ljanje imen in priimkov: Male itiskane črke na listkih: Foiaganje čr*k k enakim črkam; sestavljanje dmen navadnih predmetov, oseb in živali; se* stavljanje imen in priimkov, pri katcrih jc prva črka velika, drugc so pa male. Male pisane črike: Polaganje črk k enakim črkam; sestavtljanje imen zanimfe vih >ose'b. živali ali stvari. Vdldke p, isane (Jrke: Polaganje črk k enakim črkam; sestavljanje imen in priimkov, pri katerih je prva orka velika, drugc pa male. Velike in malc tiskane črke se izrežejo dz časnikov ali lepakov ali pa jih narišejo otroci iz višjih razredov. Velike in male pU sane črke naj jim napišejo na 'listike starejši otroci. Imena naj bodo 'taka da bodo ofcroka zandmala; šaljivih imen se ni treba izogibati; ker dajo precej pobude. Imena se najprej piorvejo, potem napišejo ali sestavijo na tablo s črkami, s katerimi jih tudi otroci sestav« ljajo. Pozneje naj bodo besede sestavljene s tiskanimi črkami, otroci naj jih pa sestavijo s pisanimi črkami ter obratno. Ko sa lotroci že dovolj spretni v posnemanju črlk, naj se beseda na tabli zbriše in naj jo otrooi po spo? minu sestavijo. Lahke in znane besede naj sestavljajo kar po spominu ali po glaskova* hju. Č i t a n j e: Pisane ali tiskane besede pod narisanim predmetom na labli; pisani ali tu skani stavki pod ilustracijo; pisani ali tiskani stavki brez lilustracdje. Stavki naj bodo kratki, konkretni, šaljivi, razumljivi in vzeti iz razgovorov. Pisanje: Čiike; besede; stavki; števdl« ke; iračuni. Za pisanje imajo iz risanja do^ violj predvaj. Za čitanje črk ni treba ikakega reda, pač pa naj si v pisanju sledijo črke po sorodno:sti oblik. Abecednika ni treba. Otroci čitajo stav= kc iz table, imena na trgovinab, reklame, oglase napise na znamenjiji, imena vasi na kažipotih, pojasnila pod podobami in ilustra* cijami v knjigah in časnikih. Citanje iz knjige začne šele v II. razredu. 2. Računstvo. Razgovori o ikoličinah v živiljenju, igri. domini, ročnih dclih, merjenju; vsc štiri ope= racije v obsegu do 20; računske igre s paliči* cami, semeni, cveticami, cvetovi prašniki, pe« stiči, pLoidovi, listd, vejicami. lističi iz barva? nega papirja; računske ugamke; merjenje gre^ dic, njiv, hiš, sob, veže z metri in decimetri; merjenje vode v loncu, škafu, umivalniku z litrom; tehtanje litra kake tekočine, semena, zemlje v fnokrem stanju, zemlje v suhem stanju s kilogrami; tehtanje zrnja, peska, sladkorja, kave z dekagrami; tehtanjc lotrok s kilogrami; dnevi v tednu. Računa se z vidj nimi ali mišljenimi predmeti, Ikonkretnioi: ab« straktnega iračunanja še ni v I. razredu. Važ= na je računska vzgoja, ne pa računski pouk. Pripombe. Marsikdo si bo mislil da je toliko snovi preveč za 1. razred in da je nemogoče, da bi mali otroci razumeli tako težke pojme. Po* vdarjam pa še enkrat, da &o to le primeri in da nasprotuje načelom delovne šole vsak ojčni načrt, ki ne izhaja iz otroka, iz njegos vega notranjega življenja in iz tistih zuna= njih pojavov in predmetov. ki so postali njegova notranjost. Nepotrebno je govorje« nje o maksimalnem ali minimalnem načrtu. Primerjali bi lahko tak učni načrt z jedilnim listom od katerega si voli gost le ono, kar prija njcgovemu organizmu, in le toliko, ko* likor moTejo asimilirati njegovi organi. Naj si tedaj nikdo ne misli. da se mora v šoli pogovarjati o vsem in po vrsti. Vsakdo naj si izbere snov po času, priliki, najbolj pa po razpoložcniju otrok. Svetujem zlasti mlaj= šim da si sestavijo svoj lastni učni načrt. pri čemer naj zberejo iz mojega, kar se jim zdi prikladno, poleg tega pa naj dodenejo še kaj svojega, tako da bo načrt zares živ in organski. Bolj kot sam sebe pa bo moral upoštevati otroke in dogodke, zato se bo moral pogostokrat bolj ali manj oddaljiti od svojega načrta dn se udati otroikovi duševni želji. Ker bo gotovo minilo šolsko leto, predno bo objavljen aični načrt za vse razrede, naj tudi učitelji drugih razredov uporaibijo ne« katere točke iz navedene snovi in naj jo po svoje in po otrokovem razumevanju razši« rijo in prikrojijo. Nc bi bilo prav, če bi kdo sicer učil in obravnaval snov, pa po metodah zastarelih učnih sl.ik, ki še sedaj nudijo svojo pomoč brumnim učiteljem in učiteljicam. Take aične slike, zbirka brezčutnih in nenaravnih stav« kov, so dzhajale v naši didaktični literaturi ali pa so jih morali pisati učiteljiščniki. kot jih morajo pisati — sebi ali otrokom v ško* do — še dandanes. Metoda je doživetje. po« tem pa prosti, družinski razgovori, pri kate« rih uporablja otrok svojo siovnico; tudi je> zik je podvržen zakonu razvoja, zato ni pa* metno, da bi od otroka zahtevali, da bi svoj govor potvoril v govor, ki ni ne njegov ne koga drugega, ampak je šolski. Jezik je na* raven izraz duševnosti, kakršna je duševnost, taka je govorica; bistvo govora je odkrito« isrčnost. Formulirani stavki, lzgovarjani v šolskem tonu, so značilen znak stare šole. obencm pa tudi znak mentalitete zastarelih učiteljev in učiteljic. Nasprotno je naravno govorjenje znamenje moderniziranega peda< goškega duha. Pa naj ne misli, da bo spre« menil ton, kdor ne bo spremenil duha; kajti vsak zunanji izraževalni gib je posledica no* tranjosti. Mimogrede omcnim tudi, da je vsak učni načrt sam na sebi mrtev, dokler mu lučitclj nc udahne svojega in otrokovega življenja, kot je Bog Adamu iz ilovice vdahnil človes ško dušo. To dušo si mora učitelj ustvarjati in si jo izobraževati, pri tem ne sme prezrcti čustvovanja, ki daje pečat vsemu našemu življcnju. Pred znanjem je zanimanje, na= vdušenje, domiišljija, zato naj se mčitelj bolj briga, da bo v otroku zbudil zanimanje do snovi. ki sem jih navedel v načrtu, kot pa da bi zahteval od otrok, da bi jih obvladali s pametjo in govorom. Ne učenje snovi, am= pak vzgoja čustva dn domišljije jc najvažs ncjše za to delo. Mnogo razlage bi bilo treba za čitanje, pisanjc in računstvo v I. razvidu. Opozars jam, da je tovariš Bregant spisal o tem večje dclo ki bo prava uteha vsem onim, ki želijo praktičnih navodil. Dolžnost organizacije bi bila, da bi to knjigo oimprej založila, dolž* nost vseh nas pa, da foi založništvu zagoto* vili takojšnjo 'razprodajo. Vsc one, ki soglašajo z načrtom imajo proti njemu pom.isleke, so jim stvard ncjasnc ali so do njega v kakršnemkoli interesncm razmerju prosim, da mi sporočijo svojc mne« nje. in sicer naravnost v Novo vas pri Ra= kekiu. To pričakujem zlasti od znancev, po* tem pa od onih, ki dajejo s svojim javnim dclom smeri naši pTenovljeni pedagogiki. Lc s pozitivno kritiko. in izjavami, v katerih sc razodeva zanimanje in dobra volja. si bomo razčistili pojme in pognali idejo v delovanje. (Dalje prihodnjič.)