OBISKALI SMO MARICO KVAC
Živim
za Rdeči križ
Te dni je praznovala svoj osemdeseti rojstni dan. Dvainštirideset let je poučevala naše šolarje, v krajevni skupnosti Rožna dolina jo poznajo kot »tisto od Rdečega križa.« To je MARICA KVAC.
Seveda s tem še zdaleč nismo povedali vsega, kar Marica je, kar je bila in predvsem ne, kaj ona ob vsem tetn čuti, misli. Zato smo jo obiskali. Hoteli smo izvedeti kaj več o njej. Prijetna ženič-ka je, polna delovnega elana, polna življenja. Pa o njej, o njenem življenju nismo izvedeli kaj dosti faktografskih podatkov. O sebi namreč nerada govori. Nenehno se je bala, da bi kdo mislil, kako se »napihuje«, kako poveličuje svoje delo. Pa venadarle vemo, da je veliko doživela, pretrpela, spoznala. Med narodno osvobodilno vojno je bila zaprta v Starem piskru pri Celju, potem izseljena v Paračin. Po vojni se je udeležila političnega tečaja v Beogradu kot slovenska učiteljica-izg-nanka in potem odšla v Bolgarijo, da bi našim otrokom čez mejo vlila znanje in jih vzgajala. Pravijo, da je bila odličen pedagog, dober prija-telj.
Ne le, da je bila. tudi sedaj je. To pričajo tudi številni šopki cvetja in darila, ki so ji jih ob njenem prazniku prinesli ali poslali znanci, prija-telji.
Beseda je nanesla na to in ono, vendar pa se je Marica vedno znova povrnila na organizacijo Rdečega križa. »Veste, s to organizacijo živim, ker vidim, da uspevamo. Največ sredstev dobimo z zbiranjem papirja, čeprav nam ga zadnje čase veliko poberejo tudi pionirčki. Ta denar potem pametno razdelimo med tiste krajane, ki so naše pomoči najbolj potrebni. Ob vsakem Novem letu obdarimo okoli 140 krajanov. Vsa obvestila, dari-la, raznesemo sami. Res je to za nas včasih težko, posebno še, ker nas je večina že v letih, mladih.pa kar ni in ni zreven. Ne vem, kako bo potem, ko bomo mi, starejši, nchali z delom.«
Ne, Marica nikoli ni pomislila, da ne bi več delala, na to jo opominjajo noge. Tisti dan, ko
smo jo obiskali, je šla prvič v mesto s palico in kar       f ncrada jo je vzela s seboj.                                       I
Rada živi v tem kraju, tu ima že številne prija-       ; telje - prišla je namreč pred devetnajstimi leti iz       i Vojnika, ki se ga tudi najraje spominja, vendar pa se že psihično pripravlja na odhod, na selitev. Ce bo le imela srečo bo odšla v Dom starejših obča-nov Kolezija. Pa ne s težavo, kot večina njenih       * vrstnikov. Celo veseli se svojega novega doma.
Številnim čestitkam ob njenem prazniku se pri-
družujemo tudi mi, z željo, da bi delo, ki ga z
veseljem opravlja, nadaljevala še dolgo vrsto let.
NINA LEGAT-COŽ