Štev. 5.
V Mariboru 15. maja 1874.
Tečaj II.
Znanstvena priloga „Zori".
Ne ta list se posebej ne narocuje. — Maja vsaki mesec 15, dne.
Pregled: August Schleicher. — Povestna črtica o narodnih pesmah jugoslavjanskih.
— Slovenščina v Kočevskem narečji. — Sovremenski pisci celjskih grofov. — Zmota oeij pri vidu. — Drobnosti. — Literarni vestnik.
August Schleicher.
K. Glaser.
V prvi številki letošnjega Vestnika sem priobčil kratek životopis poštenega in nam Slovanom pravičnega nemškega učenjaka, gosp. prof. Dr. Johannesa Schmidt-a. Omenilo se je, s kako ljubeznijo in s kakim uspehom on slovanske študije pestuje; omenilo se je, da je bil učenec- Schleicherjev, ki je tako temeljito poznal slovanske jezike, da je gladko znal pisati v češčini in ruščini, in staroslovensko slovnico napisal. Kdor pazljivo zasleduje duševno občevanje med Nemci in Slovani, mora z veseljem v najnovejšem času konstatirati, da se sploh začnejo nemški učenjaki za Slovane zanimati.*) Tim bolj moramo prizadevanje nemških učenjakov v tem smislu iz poprejšnih časov hvaležno priznavati in našemu slovenskemu občinstvu priobčiti. Eden izmed takih mož je bil za jezikoslovsko vedo pre-rano umrli August Schleicher. Narodil se je 21. feb. 1821 v Meiningu. Jegov oče je bil zdravnik in se je bil v Sonneberg, malo mestece na južnem podnožju tirinškega pogorja preselil. Sonneberška mladina je Avgusta
*) Delbrucks Zeitschrift f. vergl. Sprachforschung zv. XXI. str. 81: „Die Ger-manisten werden gut thun, von den slavischen studien mehr als sie bis jetzt gethan haben, noti z zu nehmen."
Globus, illust. Zeitschrift f. Landes- u. Volkerkunde, zvez. XXV. str. 3, kjer se ruske narodne pesme, izdane od Hilferdinga naznanjajo. Govori se o pesmah, da so se nabrale v najneprijetniših pokrajinah velike Rusije, kjer se mora neplodna zemlja s trdnim delom obdelovati, da se ima narod, ki jih popeva, bojevati z nepriličnostmi vsake vrste. Čudij o se Nemci, kako se morejo v takih krajinah pri siromašnem narodu, ki pa je ipak čvrst, izvrstne romance nahajati.
zasmehovala radi jegovega okornega govora; ker oče nikakor ni dovolil, da bi sin govoril v sonneberškem narečju, je rad zahajal k sosedi Rašov-ki, da bi se ga tam privadil. Trinajst let star je prišel na koburško gimnazijo, pa se ni kaj posebno odlikoval, ker pri igrah ni bil med zad njimi; nekteri učitelji so mu celo odrekovali zmožnost za jezike. Po dovršeni maturi se je podal na Lipsko vseučilišče, in se je za bogoslovca vpisal; zraven tega je modroslovska prednašanja pri Drobišu in Hartensteinu poslušal; tudi z arabščino se je pečal. Pa že po prvem polletju seje podal v Tubingo, in se tam pri Henriku Ewaldu z velikim veseljem arabščine, sanskritščine, hebrejščine, kaldejščine učil, in sčasoma bogoslovske študije celo opustil; pa tudi tukaj se mu ni dolgo dopadalo in konečno se je podal v Bonn, kjer sta takrat izvrstna filologa Welcker in Ritschl učila. S spoštovanjem od teh sprejet vender ni bil čislan od ozkosrčnih filologov tovaršev, ki niso* mogli čes ojnice latinsko-grških študij dalje v jezikoslovje polukati. Tu je poslušal zgodovinska prednašanja pri Aschbachu, ki je pozneje prišel na dunajsko univerzo, germanska pri Diez-u, in pri Lassen u sanskritska. Podporo je dobival od saksen-meininškega vojvode. Leta 1846 je promo-viral in se kot učitelj primerjaj o čega jezikoslovja na vseučilišču hal?ilitiral, na kterem je ravnokar svoje študije dovršil, 25 let star. Pa že leta 1848 je bil v Parizu dopisnik političnih listov, po zimi leta 1848—49 je iz Kro-meriža v nemške novine dopisaval in si s tem za poznejša leta dosti sitnosti povzročil. Po Lassen-u spodbujen, se slovanskih jezikov naučiti, podal se je v Prago in se tam z izvrstnim vspehom češčine učil, ko mu na enkrat policija iz Prage v Bonn pot nazaj pokaže.
Leta 1848 je izdal razpravo: „Zur vergleichenden Sprachengeschichte" v kteri govori o vplivu i-ja na pred njim stoječi tihnik, začenja s grščino in zasleduje omenjeno prikazen, Zetacismus imenovano, v evropejskih in mnogih azijatskih jezikih. Že v tem jegovem prvem delu se Schleicher-jeva posebnost razvidi; troje je imel pri svojih preiskavanjih pred očmi: preiskaval je posamesne jezike, v čem se razločujejo, kako se razvijajo in kaj je jihovo bistvo. Ker je bil po svojem modroslovskem izpovedanju Hegeljanec, je v smislu tega modrijana zgodovino jezikov tolmačil. Če zgodovina in izkustvo pravita, da se jeziki vedno spreminjajo in vedno nove oblike rodijo , hodi narava drugo pot, pri vseh svojih organizmih ničesar ne spreminja, rod rastlin in živali je enak zarodu: „die Kunst-fertigkeit der Thiere hat keine Geschichte, wohl aber die menschliche Kunst."
Čez dve leti je izdal „die Sprachen Europa's,u tudi pod naslovom „Linguistische Untersuchungen II Bonn 1850." Omeniti pa moramo, da je bil Schleicher tudi izvrsten botanik, in da so se vsled tega jegovi modro-slovski nazori začeli nagibati na drugo stran in je trdil, da je jezikoslovje
i
en del naravoslovskih ved; tako mu je filologija nasprotnica jezikoslovja, ker mu je po prvi Jezik samo sredstvo, se v duševno bitje in življenje enega ali več narodov vglobiti," druga pa je del naravoslovja. To prepričanje je zagovarjal svoje žive dni.
Leta 1850 je bil poklican na praško vseučilišče, ker je bil6 znano, da je dober slavist. „Quae mutatio rerum" je vskliknil, ko je zopet v Prago prišel. Tam je z Jurijem Curtius-om prvo leto učil klasično filolo-gijo, drugo leto pa samo primerjajočo slovnico indoevropejskih jezikov, ker mu klašična filologija ni bila kaj prijetna, in ker je bila izvrstno zastopana po Curtius-u. To sta bila dva učitelja, kakoršnib še praška univerza ni imela; ta razlika je bila med njima, daje Curtius primerjajoče jezikoslovje rabil kot sredstvo pri klasični filologiji, Schleicber pa nasprotno. Srčno prijateljstvo je vezalo oba. Ce se je Schleicher po kaki denarni operaciji iz zadreg iskopal, je pre rekel: „Ne pravite nič Jurju (Curtius), da imam dolgove; kaj bi si mož o meni mislil!" Tožil se je včasih, da dijaki ne zadostujejo tirjatvam; pa jegov životopisec Lefmann jih sam opravičuje, češ, da so bili vneti za vedo, pa bili so revni, ki so samo životarili; po takih razmerah je težko kaj opraviti, in vender si je še marsikteri pri vseh teh zaprekah opomogel.
Krogov, kjer se ljudje napeto vedejo, se je izogibal; rajši je zahajal k svojim prijateljem ali se pa podal včasih na kak vrček piva in pri tej priložnosti kako odkritosrčno zinil. Da se je češkega celo popolnoma naučil, to spričuje razprava, ki je jo leta 1850 o češki slovnici v „6sterr. Gym-nasialzeitung" napisal; v spisu o nekterih končnicah slovanskih jezikov, objavljenem v Sitzungsberichte der Wiener-Akademie 1852 kaže temeljito znanje tudi drugih slovanskih jezikov; tudi slovnico staroslovenskega jezika je izdal pod naslovom: „Die Formenlehre der kiichenslawischen Sprache, erklarend und vergleichend dargestellt." Naslanjal se je pri izdelovanji omenjene slovnice na Kopitarja, Dobrovskega, Miklošiča in Boppa.
Slovanske študije pa so ga napotile, se litvanščine lotiti in kmalu je spoznal jeno veliko važnost za indoevropejsko jezikoslovje radi jenih starih oblik, ki so se ohranile, ker Litvanci žive precej odločeni od drugih narodov; spoznavšemu, da se ta krasen jezik izgublja, se mu je potrebno zdelo, jezik litvanski še pred poginom dobro in znanstveno preiskati. Govori se še okoli Memela, Tilsita, Ragnita, Labiava in Instenburga. Že Lassen ga je nagovarjal, naj se tudi tega uči, (ker je izmed vseh indoevropejskih jezikov slovanščini najbliži). Davno je želel priložnost dobiti, se med Litvance podati, se tam od prostega naroda jezika naučiti, in slovnico spisati. Mi nister grof Thun mu je dal odpust in dunajska akademija znanosti mu je preskrbela potrebno denarno pomoč. Junija leta 1852 se je podal na pot. Tak namen izvršiti pa more le mož trdnega zdravja, pripravljen, vse težave
5*
prenašati, ki jih ima prestati omikan človek, občevaje s prostimi ljudmi v revnih bajticah; in ravno nekaj mesecev pred odhodom med Litvance gaje zopet pljučna bolezen napala. Obiskal je najpoprej v KGnigsbergu litvan-skega učenjaka Nesselmanna, ki ga je priporočil Jordanu v Ragnitu. Duhovniki in učitelji na kmetih so ga najbolj podpirali, posebno učitelj Ku-mutatis. V nekem listu 6. julija sam pripoznava, da mu je znanje slovan-ščine veliko koristilo. Zbiral je tudi narodne pesme „dainas," kterih je veliko nabral. Ker je bil prijazen z ljudmi, so ga povabljali na svoje veselice in tam je lahko opazoval jih šege in navade. Do konca septembra je še ostal med Litvanci, kjer je s svojim hišnim gospodarjem iz ene sklede jedel; „Milch, Brod, in Lapidarstyl gebacken", piše, „Salat mit Speck und scblechtem Essig, Kartoffeln sind unsere Hauptnahrungsmittel, auf Fleisch und Bier muss man verzichten." Oktobra v Prago dospevši je začel nabrano tvarino z veliko marljivostjo obdelovati; začel se je za-nj, kakor sam pravi „die Zeit der Soliditat." Ko se je eden ali dva večera pri pivu zabavljal, se je potem v sobo zaprl in neprenehoma delal, ker ni mogel dočakati^ da bi svoje delo natisneno videl. Junija 1853 je dunajska akademija je-gove spise, pod naslovom „Litvanica" priobčila. Čez tri leta je potem izdal litvansko slovnico, 1855.
(Dalje pride.)
Povestna črtica o narodnih pesmah jugoslavjanskiL
H. N.
(Dalje.)
Največo slovo na ovem polju narodne prosvete jugoslavjanske v obče, a posebno srbske, stekel je slavni V u k. — „ Jesi-li kedaj, Srbine brate, slušal, kako se danes v učenem svetu na vse strane razbira za naše divne narodne pesme srbske — i kako je danes povsod v časti „slepac pevač" sč svojimi „guslami javorovimi," i jesi-li se kedaj god zapital: kdo je to učinil, da je seda tako? piše prof. A. Sandič v „Glasu naroda," IV. 1874. 4.*) — Vse je to, in šče mnogo, mnogo učinil Vuk Stefanovic K a r a d ž i č.
Vuk ubegši ujedno s Karagjorgjem, vodjo srbskega ustanka od 1804., iz Srbije v Avstrijo nastani se v Beču pa se upozna tu s Kopitarom, tedanjim cenzorom slavjanskih knjig. V razgovoru s njim dojde govor i na srbske narodne pesme. Kopitar opazi, da Vuk ovih pesem mnogo znade,
*) Glas naroda. List za narodne stvari, privredu, pouku i zabavu. U Novome
Sadu.
pa ga počne nagovarjati, naj mu jih napise čim više tim bolje. Vuk učini po volji Kopitarn, skupi i na svet izda prvo knjigo narodnih pesem, pod imenom: Mala prosto-narodna slaveno-serbska pisna-rica. U Vienu v peč. G. Ioanna Snurera 1814. 8. 120 str. Potujoč kasneje Vuk v Srem i Karlovee nastavi pa nasvetu Kopitarovem skupljati narodne pesme, i vrativ se za tem v Beč, izda drugo knjigo, naslovom: Narodna srbska ptsnarica. 2. čast 1815. 8. 262.
Pesmam ovim narodnim zadivi se malo za tem ves tedanji učeni svet, i Vuk steče prijateljstva i pripoznanja pri učenih ljudih, pa so ove pesme odmah počeli prevadjati na razne jezike.*) To je potaknolo Vuka, da si to več obogati prvo sbirko novimi plodovi, pa ker je ona bila uže razpa-čana, dade jo tako umnožano iznova tiskati v Lipsku (1. 1823. i 1824.) v treh svezcih, predstaviv joj zanimiv uvod. Najprvlje je tiskala se tretja knjiga. — Ovo so: Narodne srpske pjesme. Knjiga prva, v kojoj su različne ženske pjesme. U Lipisci u štampariji Brejtkopfa i Ertela 1824. 8. LXII i 361 str. — Knjiga druga, v kojoj su pjesme junačke naj-starije. 1823. 8. 305. — Knjiga treča, v kojoj su pjesme junačke poznije 1823. 8. 399. a Knjiga četveta, v kojoj su različne junačke pjesme. U Beču 1833. 8. 368.
Vrativši se Vuk 1. 1834 iz Dalmacije i Črne gore, kjer nra je pošlo za roko nabrati novo kito narodnega pesničtva, pa bodoč da je bilo i drugo izdanje pesem razpačano, odvaži se na tretje izdanje, početo 1. 1841. v Beču. Srpske narodne pjesme, skupio ih i na svijet izdao Vuk S t e f. K a r a d ž i 6. Knjiga prva izišla je 1841; druga 1845; tretja 1846 ; četvrta 1862; vse sopet pomnožene novimi pesmami. Po njegovi smrti (umrl je Vuk 7. febr. 1864. v Beču) zagledale so svetlo: Srbske narodne pjesme, skupio ih Vuk Stef. Karadžič. Knjiga peta, u kojoj su pjesme junačke novijih vremena o vojevanju Crnogoraca. U Beču, u nakladi Ane udove V. S. Karadžiča 1865.; ove je Vuk sebral na poslednjem svojem potovanji po Dalmaciji i Crnojgori 1. 1861—1863. i šesta knjiga: S r p-
*) Taki so prevodi n. pr.: Ueber die neueste Auffassung langer Heldenlieder aus dem Munde des Volkes in Serbien, zur Vergleichung mit Homer u. Ossian. Von J. S. V a t e r , tisk v Vukovej srbsk. gramatici, s predgovorom ponemčil Jak. G r i m m; Lpzg. 1824. 8. S. 55—77. Volkslieder der Serben, metr. iibers. u. hist. eingeleit. von T al v j. Halle. I. 1825. 8. 293. II. 1835. 330. Serbische Hochzeitlieder, metr. tibs. u. von einer Einleit. begleit. von E u g. W e s e 1 y. Pesth 1826. 8. 196. Vila. Serbische Volks-lieder und Heldenmarchen von W. Gerhard. Lpzg. I. 1828. 8. 426. II, 317; i dr. Servian populat poetry translated by John B o w r i n g. London 1827. 8. XLVIII. 235. Mnogo srbskih narodnih pesem ima Čelakowsky v svojoj sbirci Slow. nar. pjs. (18-22—27) i v Časop. česk. mus. 1829. I. 25. 1830. II. 143. 1832. IH. 138. Hanka Jungmann. Slowesnost str. 57 — 65; ruski od Kastorskega v Lipsku 1838.; P u š-kin;Vostokovi. t. d.; ima i madjarski prevod S e k a č e v.
ke narodne pjesme iz Hercegovine, ženske. Ovi dve knjigi izdal je „Odbor za izdavanje djela Vuka Stef. Karadžiča v Beču sklopljen meseca januvara 1. 1865 na predlog dvorskoga savetnika Ognjeslava Utješe-novič-Ostrožinskega. — Najbolji Karadžičev pevač bil je Bošnjak P i 1 i p Višnji č .*) —
Srbske so narodne pesme izišle na velik i pošten glas v svetu; one so srbski narod razglasile bolj nego vse veličanstvo cara Dušana, bolj nego vsi bojevi Črnega Jurja i Miloša Obrenoviča; s njih pal je blag zraček na narod srbski, ter ga več niso nazivali barbarskim, kakor dotle dokler ga niso znali. Tako se obistinila izreka Grimmova, da nad lepoto srbskih pesem Evropa bi strmela, samo da jih znade. A šče več. T a 1 v j (Terezija Amalija, Leonora von Jakob), kedar se posle udala za Angleža dr. Edvarda Robinsona, prenese njih dvoje te krasne srbske narodne umotvorine tja preko morja v novi svet, v Ameriko, kjer Robinson postane profesorom v New-Yorku i napiše anglezki knjigo o teh pesmah, ter upozna s njimi i • Amerikance.
Svršujemo govor o Vuku rečmi Sandičevimi (1. c.): „Otkako se Vuk stanio u Beču — sav potonji život njegov sa svim je sličan vrednoj čeli, koja ide od cveta do cveta od jutra do mraka, pa prebira sladjan sok sa cvetja, te bude medna hrana svetu i lepo gradivo voštanici, da se pali u božijem hramu, da svetli pred bogom i pred svetom.
Tako je Vuk polazio svud u nakrst po srpskome svetu, obilazio sela i gradove, i po gori svete manastire: gde davori narodna starinska pesma uz gusle; gde se na domu kolo vije i svatovac razleže; gde u žalosti po-kajnice nariču — jednom reči: svuda bio i gledao, kako se narod u svetinji seča boga velikoga, kako se u radosti raduje, u žalosti žaluje.
Sto je god u kojoj toj prilici čuo i video, zapisao je i opisao, pa posle, vračajuči se domu svome u Beč, štampao i u knjiži na svet iznosio — te knjigom sve to ovekovečio." —
Po primeru Vukovem i drugi našinci pohite, da skupe narodne pesme v vseh državah jugoslavjanskih. Tako Simeon Milutinovič Saraj-lija (inače nazvan Čubro Čojkovič) dal je tiskati knjigo: „Pjevanja črnogorska i hercegovačka," najprvlje v Budimu 1833. 8. 160 (izd. Jos. Milovuk) i potle v Lipsku 1837. 8. 358 (pesem 175); isto tako v svojoj „1 s t o r i j i črne Gore" (v Belgradu 1835. 4. 120) ima sedem narodnih junačkih pesem; Peter I. Petrovič Njeguš, vladika črnogorski, 1. 1845. izdal je v Belgradu lepo kito narodqih pesem naslovom: „0 gledalo Srbsko;" StepanPopovič: „C r nogo r s k e gusle ili narodne pesme, priče, podskočniceinapijalice" (v Belgradu 1858); a 1. 1872. Filip Radičevičv Cetinju naznanil
*) J. F. Jukic. Bosanski prijatelj. I. U Zagrebu, 1850. str. 33.
je svojo sbirko narodnih pesem, šče nikjer tiskanih, pod naslovom: „C r n o-gorske gusl e."
Po Bosni i Hercegovini sebrali so dosta tega bisera Iv. F r. J u k i 6 (Banjalučanin) i Ljub. Marti 6 (Hercogovee), frančiškana bosenska; ali se v izdavanju niso vedno držali izvorne slike, priobčivši jih v knjigah: »Bosanski prijatelj" (1850 — 62), i »Narodne piesme" (v Oseku 1858); a Bogoljub Petranovič izdal jih je več svezkov („S rbske narodne pjesme iz Bosne i Hercogovin e").
V Dalmaciji Peter Hektorevičiz Starega Grada na hvarskem otoku prvi je počel skupljati narodne junačke i ženske pesme; v svojem delu: „R i b a n j e i r i b a r s k o p r i g o v a r a n j e" v Mletcih 1568. 8. ima tri „bugarkinje" i jedno „počasnico" (zdravico), upravo kakor jih je onda prosti narod peval, s dotičnimi napevi, koji so i najstareji spomenici hrvatske narodne glasbe; J. Barakovič Zadranin ukrasil je svojo „V i 1 o s 1 o v i n s k o" (v Mletcih 1614. 8.) cvetjem narodnega pesničtva ; A. F o r-t i s v knjiži Viaggio: Potovanje po Dalmaciji (1744. 4. I. II.) obelodanil je Asan-Aginico s italijanskim prevodom, po kojem jo ponemčil je Goethe; nekoliko jih je sebral Dubrovčanin J. Matei (v sbirci od 1. 1758). — Andrija Kači 6 Miošič, iz Brista blizu Makarske v Pri-morju, pesnik nadahnen duhom narodnim, umetnol je v svoj „R a z g o v o r ugodni naroda slovinskoga" obično nazvan „P e s m a r i c a" (v Mletcih 1756. 8. 396) i ponekoliko narodnih pesem.*) —
Slavonske narodne pesme obelodanil je Mato Topalovič pod naslovom: „T a m b u r a š i ilirski" 1842.; isto tako neki S 1 a v o 1 j u b Slavončevic (pseudonym): »Slavonske v a roške pesme (v Zagrebu izdaval Lav. Župan od 1844 več svezkov; Mijat Stojanovič i dr. -
Kajkavske narodne pesme, v provincijalni Hrvatski skupljali so T o-maš Mikloušič (rojen v Jastrebarskem 1767., umrl 1833. kakti župnik, v rodnem mestu), Mikula Marakovič (pravoznanec na glasu) i dr. — Leta 1864. Luka Marjan ovič dalje tiskati v Zagrebu narodne pesme šče dotle neizdane (v 8., 14 pol), koje je sebral po gornjej Hrvatskej; a Fran Kurelac, akademik, izdal je 1. 1872. „ J a č k e i 1 i t i narodne pesme prostoga i neprostoga pika hrvatskoga na Ugrih" (v Zagrebu, 20 pol). V predgovoru k ovoj knjiži seznajemo
*) Kačič je speval v duhu narodnem. Nekoje v njegovi sbirci upravo so narodne, tako: O ženidbi Sibinjanin Janka, o Sekali i Mustajpaši i Dragoman djevojei, o Juriši Senjaninu i. t. d.; druge n. pr. Pžsma o Radoslavu ponekoliko preinačene. Izvadci iz Kačiča so: Pjesnoslovka iliti povjest o narodu Slavenskom , v Budimu 1818. 8. (od T. Kovačeviča); Život Ghorgha Kastriota Skenderbega, v Budimu 1828. 8. (od J. S. Po--poviča), str. 75—127 pesme o Skenderbegu.
kakove so rodoljubne misli vodile a kakove opasnosti dočekivale pisca, koji je nazadnje i v tamnici sedel v Ogrski zarad nabiranja narodnih pesem. —
Izven ovih pribirali so srbske i hrvatske narodne pesme S ime Ljubic (na hvarskem otoku), Nikola Tomaseo (po Dalmaciji), Luka 11 ič Oriovčanin, Milojevič, Herdvig, IvanKukuljevič S a k c i n s k i (Različita djela v Zagrebu), Matija Valjavec Kračma-nov (po varaždinskem okrogu) i drugi; a mnogo jih je natiskanih v časopisih : Arkivu, Biseru, Bosanskem Prijatelju, Danici ilirski, Dragoljubu, Glasonoši, Grlici, Koledaru Matice dalmatinske, Kolu, Magazinu dalmat., Neverni, Obč. Zagreb. Koledaru, Srb. Ljetopisu, Zori dalmatinskej, Zvezdi itd. itd., pa i v drugih manjih sbirkah. —
Tako v dolnjih stranah naše Jugoslavije. —
A v povse menji ceni bile so narodne pesme v Sloveniji. — Frant. Lad. Čelakowsky v svoji knjiži: „Slowanske narodnj Pjsne" (W Praze 1822—1827) v predgovoru upije: Kaj vi . . . Slavjani, koji prebivate na plodonosnih brežinah Save i Drave i drugih mestih ? Obdelavate li vi molkom zamolknoli polja vaša? Gonite li vi bez pesem na pašo črede vaše? Jeli bez pesem sprovajate danke života? Naišlo bi se bez dvojbe i pri vas pesem, no nema koji bi jih iskal. — P. J. Šafarik pravi, da je narodno petje pri Slovencih nalavstito zato ginolo, ker so duhovnici mislili, da morajo po strogo verskih i čudorednih nazorih, kako so oni posebno bivali od 70. let prošlega stoletja, svetske pesme v obče preprečivati. (Prim. Ah. Steržinara: Catholish kershanskiga vuka peissme i. t. d. V Gradcu 1729, predgovor). Tako je narodno petje bolji strani naroda odtujilo se ter preostalo malopridnim ljudem, kojim bi lepše, čiste pesme manje ugajale, nego li neslane šale i klafanja; s tega bi se one vedno bolje gubile;*) a St. Vraz, povse vreden svedok, veli, kako so nekoje slovenske učene glave do cela „u nesvesti svojoj rat podigle proti narodnim običajem — najpače pesmam, za izkorenit jih, kao mačem u ruci zaklinjajuč mladu svoju bratju i sestre, neka se okane pevati pesnih, kojimu su jih negda majke njihale, jerbo jih je sama peklenska hudoba po svojih pomagavcih na svet — kot ljuljke med pšenico — zasjala (zasejala)." Ovakova je nepomnja vladala i gledeč ostalih na duševni život naroda spadajučih stvarih."**) — Čisto narodno petje kvare i one nazovipesme o svetih godovih, na proščenjih i raznih svetkovinah, kakovih se največ zatori med naše ljudstvo po selib; a i s severa udarja na nas pogubna navala, zator naše narodnosti, ona
*) Gresch. d. siidslaw. Lit. I. Prag. 1864. na str. 74.; iz rokop. ostaline izdal Jos. Jireček. — Tako je pisal Šafarik pred 1. 1830.
**) Narodne pšsni ilirske ... I. 1839. v predgovoru..
nadriprosveta nemška, koja nam kvari dobri ukus i cepa srce i dušo. Skrajni je čas, da se resno brinemo ter preprečimo pot na naše dično selo onemu tujemu nam povse protivnemu duhu, koji, da nam otme i naše smilje i bosilje, mesto sladke medice v čašo nam naleva črni nalip, od kojega usta našim Vilam zanemeti čejo na veke! —
Slovenci navek razkomadani i kroz više nego devet strašnih vekov robujoči krutemu Nemcu, ovomu večnemu neprijatelju vsega slavjanstva, nikdar niso stalno imeli nezavisne poveče države , ter jim dalje prošlost nikjer nije podavala prilike za junačke pesme. Samo za turških bojev, kjer so političke okolnosti silile jih često na vlastiti odpor i obrano, teda samo vidimo, da je narod čutil v sebi junačko samostalno krv. Slovenci, pravi Ivan Macun,*) po Hervatskoj, Slavoniji i. t. d. ratujoči upo-znali so so s pričami i pesmami o Kraljeviču Marku, ter je o njem ostala uspomena v nekojih pesmah; od tamle so donesli i priče o kralju Matiji Korvinu (Kralj Matjaš.) — Ali se uže i s tega izvora, kje i o kom so nastale slovenske te narodne pesme junačke, lahko daje tolmačiti, zakaj ne-majo pravega sredotočja, kakor ga imajo srbske narodne pesme; zakaj so pojedine te pesme med soboj bez kakovega saveza; zakaj so končno možke glave po Sloveniji onemele, ter pevajo skoro izključivo samo žene i napose devojke. A ženski se glasovi čujo po vsej Sloveniji povsod i skoro v vsaki dobi; njihovi glasovi ore v crkvi kakor i po hišah i poljih. — Vrlega Safafika izreka :**) Kjer je Slavjanke, tu i pevanja, valja rekel bi navlastito o Slovenki. Svedoči o tem naš slavni pesnik i spisatelj ju-goslavjanski, Stanko Vraz veleč: „Mile naše sestre na Muri, gornjoj Dravi i gornjoj Savi pevale su i sveudilj jošter pevaju il plevile, il žito žele, ili trle, ili prele, ili stada pasle, il vodu ili travu nosile. Ne zamneva samo zavičaj njihov od ranoga jutra do mrkle noči od slovenskih veselih pesa-mah, dapače oživljuju one š njimi s jedne strane gradove i varoši Hrvatske, a s druge opominjaju neverne bregove Blatnoga jezera na davno minule veke." (1. c.), i sopet: „Izmedju svih Slavjankah su možda Ilirske Slovenke najstrastnije pevalice. Neima vremena, ni posla, gde nebi iz njezinih ustah pesma ili barem ikoj napev glasio kao mili glas iz drobnih ustah ptičice, koja u grmu žuberi." ***) —	(Konec prih.)
*) Kratak pregled slovenske literature za Slovence. 1863.
**) Gesch d. slaw. Spr. u. Lit. Ofen. 1826. str. 52.
***) Djulabije. U Zagrebu 1840. str. 147.
čitav dan Slovenka Pžsme mi je pžla, Lepe, mile, ljubke Bi red od angjela." (II. 36.)
Slovenščina v Kočevskem narečji.
Spisal J. Parapat.
Naj ugovarjajo Nemci, kolikor jim drago, to je gotovo, da so si Kočevski naselniki več izposodili iz slovenščine, nego so se okoličani navzeli kočevščine. Zakaj prav Ribničanje in Osilničanje govor6 jako pravilno slovensko. Znamenito je jezikoslovcu videti, kako so si Kočevski naselniki slov. besede zasukali po svoje.
Joken = jokati; drožen = dražiti; cvilen = cviliti; muken = mukati (od krave n. pr. daj Kuh mukat = krava muka); jukacen = ukati; bahlacen = bahati; griezen = grizti; kriegen — kregati; aussačoken = izžokati; muoten = motiti; k6kacen = kokotati; norajnen = burke uganjati; gazen = gaziti (okoli Kočevske Reke); gomajcen = gmeziti; krilen = krevljati; mižen = mižati; kozeln = kozlati; mijaven = mijav-kati; clinen = sliniti (clinoh = sline, onclinen = osliniti).
Gerc = korec; pob61icen = povaljanice; gancelajn = žganci; britla = nožek pri Črmošnjicih; kačen = kača; racen = raca; žehtar = naš žehtar (tudi nesnažni človek); marke = merha; trak = naš trak; bisoge = bisaga; cure = sora pri vozu; pehar = pehar; tekelj pri uri; kljuke = kljuka; cvaken = cveki; bičen = buča; ponkart = pankrt; kozel = kozolec; riebar = reber; berken = brke; bocben špak = boh špeha; gerčen = grča; kertačen = krtača; srake = sraka; kozicle = kožica; starašinar = starašina; župan = župan; cokel = capin; pisat = pisan (daj pisate Kuh); grintat = grintast; liskat = lisast (liska); mute = mutec; pišik = piškav; šekat = šekast; berkat = brkast; golat = gol.
Slovenizmi so n. pr. a p6č gaben = poči koga; a terč thuen = trčiti koga; olle pot išt et aho = vsako pot ni tako. Hribček spreminjajo v hrible. Pastaričico zovejo hirtle ali hirtlajn in vihhalteiie. Nikavnica „naka" se postoma sliši. Oblike: daj Gerate, Elžate, Uršate, Niežate, Lienate, Minate; dar Jurate, Lukate, Jožate v pomenu nerodne velikosti ali tudi v zasramovanje opominjajo na naše izraze: Jerasta, Spelasta, Uršasta, Nežasta, Lenkasta, Minasta; Jurjasti, Lukasti, Jožasti.
Mnogokrat tudi po našem narodnem govoru spreminjajo l v v, n. pr. haufen za halfen ali helfen.
Sovremenski pisci celjskih grofov.
(Dalje.)
IV.
Enea Silvij Piccolomini nam je celjske grofe, zlasti pa cesarico Barbaro, grofa Friderika II. in Ulrika II. jako zanimivo ali bolje rečeno: jako ostro in neprijazno narisal ali označil. Njegove karakteristike omenjenih

grofov so tako bodeče, da se človek nehote spominja neprijazne razmere ce-sarskega tajnika Piccolominija do Celjanov. Sicer je tudi od drugod dovolj dopričano, ka so hude strasti navdajale celjske grofe. Dovolj zanesljivo vemo, ka so bili nenavadno pohotni, grabežljivo lakomni, drzo-vito prevzetni in naduti neomejljive častiželjnosti. Vendar povsod le hudo pobirati, vselej in povsod le slabe namene podtikati — to se nam vendar dozdeva nalašč od pisatelja storjeno.
Toda naj sodijo bralci sami!
O celjskih grofih sploh sodi cesarki tajnik Enea Silvio: „nunquam erga caesarem sincerus animus fuit, nunquam pura mens comitum, semper res novas machinati sunt ....
1.	Barbaro, hčer grofa Hermana II., ženo cesarja Zigmunda, nam opisuje, kakor daje bila drzna nevernica, podobna rimski Mesalini: „haec autem Barbara egregii mulier corporis fuit, procera, candida, sed maculis quibusdam faciei fuit laesa. Multum ei studium quaerendi decoris. Itaque duo pulcherrimi conjuges invicem convenerunt. Sed cum Sigismundus in plures arderet, ipsa quoque amare coepit alios . . .
Po smrti Zigmundovi se je hotela Barbara zaročiti z mladim poljskim kraljevičem Vladislavom. Ponujala mu je češko in ogrsko krono. Ali jeni zet Albreht jo da nenadama prejeti in v mestu Melniku ua Češkem varovati. O njenem tamošnjem življenji piše Enea Silvij: . . . eodem tempore Barbara senectute confecta, peste tamen periit, nobilis genere, infamis vita. Mulier tam inexhaustae libidinis inventa est, ut non tam crebro peteretur a viris, quam viros peteret. Denique inter greges exoletorum concubinosque consenuit in tantamque dementiae caecitatem prolapsa est, ut sanctas vir-gines, quae pro fide Jesu mortem subiere, stultas publice compellaret, quae voluptatis gaudia gustare nesciverint. Ferunt eam ancillas suas saepe orantes .... increpasse, quae fictum coeli numen placare verbis crederent. Vivendum svaviter, dum vita suppetit, fruendumque voluptatibus. Id tantum homini datum, cujus anima cum corpore simul extinguitur. Somniare, qui alteram vitam sibi promittunt.
2.	Enako, če ne hujše, sodi Enea o Barbarinem bratu, grofu Frideriku II. Ta mu je brezsramen nasladnež, popoln materialista, krvoločen grozovitnež, sovražnik Cerkve in duhovnov .... comes Fridericus, Her-mano genitori corporis proceritate majestateque pene par, sed animi mode-ratione plane dispar, durus atque intractabilis, sanguinis avidus, crudelitati et avaritiae deditus, hostis cleri, divini cultus inimicus, subditis gravior, vicinis odiosior, gulae indulgens, libidini indulgentior .... Potem nam razlaga pisatelj, kako je grof Friderik zavoljo svoje priležnice, Veronike Deseničke, lastno ženo, blago Elizabeto Frangipansko, v zakonski postelji umoril: efferatus enim a manibus novae concubinae devinctus, arrepto
cultro nobilem atque honestam foeminam, ex qua prius Ulricnm sustulerat . . . . sceleratus occidit.
Koliko so naši nekedanji Slovenci od takih in jemu enakih plemeni-tašev morali trpeti, to kaže in znači sledeča opazka: incredibile memoratu est, in subditos quam turpiter debacchatus sit, istis uxores, illis filias, sorores aliis eripuit, nusquam virgo servari potuit, neque quas rapuit, in palatio more principum (!) tenuit, sed corruptas indotatas restituit . . . . uxores passim maritis abstulit, puellarum greges in palatium rapuit, provinciales pro mancipiis habuit, ecclesiarum bona eripuit, monetarum falsatores, veneficos, ariolos, nigromantas undique ad se concivit ....
No, ako je to vse resnično, tedaj si je pa zaslužil nagrobnico, katero si je pre sam sostavil: hic mihi porta est ad inferos. Quid illic reperiam, nescio, scio, quid reliqui. Abuudavi bonis omnibus, ex quibus nihil fero mecum, nisi quod bibi et edi quodque inexhausta voluptas exbausit.
3. Po razsodbi Enea Silvija je tudi poslednji grof celjski, Ulrik II., za vsema podoben bil očetu Frideriku II. . . . filius successit per caetera similis, ingenio tantum et eloquentia major . . . Pisatelj nam tudi poroča, ka se je stari oče sam prestrašil o neporednem življenji svojega sina. Ker pa svarilne besede ničesar niso opravile, zato je pre oče sinu djal: frustra laterem lavo, nec vincere neque flectere naturam cuique licet; vive nt libet, fili. Sed scito, quia in te noster sanguis finem habebit, vetusque Ciliae domu s nomenque n o s t r u m t u a c u 1 p a d e 1 e b i t u r.
Ali tako prerokovanje si je Enea Silvio morebiti sam izmislil — vsaj je poslednjega grofa celjskega za mnogo let preživel.
Po opisu Enejevem je Ulrik II. prav za prav moralična pošast, ki se nikomur ne dopada. Ne rečemo, ka pisatelj na ravnost laže. Vendar je vse nekako premišljeno nastavljeno in tako umetno zapreženo, da bralec Ulrika opazuje le od naj neugodniše strani. Nekako prisiljeni smo, Ulrika imeti za kosmatega grešnika, sebičnega, nikdar mirujočega zvijačnika in pravega besa, ki naposled sebe in svojo hišo v nesrečen propad in pogin strmoglavi.
Edino, kar mu Eneja tu pa tam razločno priznava, to je njegova veličastna in orjaška postava, njegovo smelo in ponosno postopanje, ne-utrudljiva delalnost, močna zgovornost ter junaška srčnost. Zato tudi o njegovi smrti piše: . . . constat comitem arrepto ex manu armigeri gladio, Ladislav (Huniadis) caput petentem, nonnullos interjectae manus digitos amputasse, exorto vero clamore Hungaros irrupisse defendentemque se magno animo comitem multis confossum vulneribus obtruncasse . . .
(Konec prih.)
Zmota očij pri vidu.
Dr. Križan.
(Konec.)
No ne samo veličina in svetloba bila je uzrokom, da se je moj prijatelj o daljini cerkve tako prevaril, ampak tudi to, kjer med nami in cerkvijo nij bilo nikakvih predmetov. Čem več je namreč hiš in drugih predmetov med opazovanim predmetom in okom, tim dalje bo se nam Videl in tim lože bomo o njegovi daljini sodili; čem manje predmetov je zopet med opazovanim predmetom in okom, tim bliže se nam on zdi. Tega radi zdi se nam solnce in mesec pri izhodu in zahodu veliko dalje od nas, kakor kedar je visoko nad obzorjem.
Omenjenim smo tedaj dokazali, da je trjenje mojega prijatelja bilo edino zmota očij, in da ima ona le v zunajnih okolnostih svoj uzrok.
Zdaj pa čemo še nekatere druge zmote napomenoti, da čestite bralce na nje spomnemo, da bodo pri opazovanji pazljivejši, in da se pri razsodbi daljin teh ali onih predmetov neprenagle.
Zvezdoznanstvo uči nas, da je daljina solnca od zemlje veliko veča od one meseca, in da je daljina različnih zvezd tudi od zemlje različna, pa vendar zdijo nam se vsa nebeška tela enako oddaljena od zemlje. Vse predmete v neizmerni daljini drži tedaj naše oko za enako oddaljene.
Ko sem prvokrat na parobrod prišel, da se vozim, mislil sem, kako je to, da se tako dolgo nepeljemo, a ko kroz okno na breg pogledam, opazim, iz gibanja brega, da se že vozimo. Zapitav, kako dolgo se že vozimo, odgovore mi: pol ure. Telo giblje se namreč onda, kedar svoje mesto glede drugih predmetov premeni; ker pako jaz svojega mesta glede ladje nisem premeni], zdelo mi- se je, kakor da še stojimo. Gibanje brega na nasprotno stran nas more tedaj o našem gibanji osvedočiti. Če se na kolih ali železnici vozimo, zdi se nam, ko da se gore, polja in drugi predmeti na protivno stran gibljo. Nam se slednjič zdi, kakor da se solnce giblje, če ravno zmirom na enem in tistem mesti stoji. Gibanje naše zemlje je namreč uzrok tej zmoti.
Kakor mali dečak vozil sem se enkrat rano v jutro s rajnim očetom v Maribor. Nebo bilo je vedro in mesec svetil nam je prav lepo. Ko sem vozeč se lepoto nebes občudoval, opazim, da še je mesec, če ravno smo že daleč od doma, zmirom pri nas, in -da tudi on s nami hiti. Ko sem starega očeta zapital, kako je to, da tudi mesec z nami hiti, rekli so mi, da se giblje. Kako pa nas znanost o tem poučava? Vsako telo, katero pri našem gibanji svoje položenje glede nas neznatno malo menja, zdi nam se, kakor da se z nami parallelno giblje. Tako nam se pri vožnji, na kolih, železnici in parobrodih zdi, kakor da se oddaljeni predmeti, kako: cerkve, hiše, drevje i. t. d. na bregih ali ravnini, z nami parallelno gibljo.
Kako nas oko pri razsodbi veličine vertikalno stoječih ljudi ali vertikalno postavljenih palic prevarja, uči nas sledeča dogodba. Prišedši nedavno v družtvo razgovarjali smo se o klobukih. Ker je eden gospodov visoki cilinder imel, zamolim ga, da mi dopusti gospode zapitati, jeli bi mi na steni visočino cilindra pokazati zamogli. Vsi bili so pripravni, a vsaki je pokazal na steni za eno trečino večo visočino od prave klobukove..
Kanonska krogla se na svojem letu ne more opaziti, in hitro kreta-jočih zobov na kotaču tudi razpoznati ne moiemo, ker učinek svitlobe je prekratek.
Svitloba in njeni učinek neizgine hitro iz oka, ampak še neki trenutek po uzroku trpita. Nihajoče česti (Tbeile) mrežaste kože namreč neumire se hitro, in to je ravno uzrok, da vidimo pri vrtenji razbeljenega oglja celi okrog razbeljen. Med omenjene zmote broji se tudi thaumatrop in strobo-skop. Naslikajmo si na eni strani plošče ptico, a na drugi gajbico, onda imamo tako zvane thaumatropove ali čarodelne plošče, ker pri kretanji opazimo ptico v gajbi. Stroboskopične podobe pozvedemo tim, da na ploščo naslikamo človeka v različnem položenji pri kakovem delu, na primer kovača pri kovanji. Vrtimo ploščo in gledamo kroz kakvo mrežo na vrtečo ploščo s podobami, onda bomo opazili, da kovač kuje.
Da občutek svitlobe neiznikne po svojem uzroku tako hitro iz oka, osvedočimo se tudi takrat, kedar neko točko razsvetljenega predmeta ostro in kratki čas gledamo, in zatim hitro oči zapremo, ali na kakov temni predmet oči zaokrenemo. V prvem trenutku razviti če se v našem oku pozitivna slika*) omenjene točke, a potem preobrazi se ona v negativno. Glasoviti Fechner trdi, da je pozitivni sliki uzrok to, ker občutljive česti (Tbeile) mrežaste kože še po delovanji svetlosti na nje nektere trenutke trepečejo, in tedaj svitlobo uzrokujo; no ravno tim postano te česti mrežaste kože v tih trenutkih za občutek svetlobe nezmožne, in to je ravno uzrok, da se pozitivna slika v negativno spremeni.
Znano je, da se bela solnčna svitloba prizmom v sedmerih raznih barvah razodeva, in da še nekatere od njih med seboj pomešane dajo belo svitlobo. Te poslednje imenujejo se ravno tega radi komplementarne boje (barve), in te so: rudeča in zelena, žolta in vijolična, modra in natančna.
Prav zanimive zmote očij so tako imenovane subjektivne ali fiziolo-gične barve. Gledamo namreč dolgo rudeč križ na belem papiru, ter bomo ako križ hitro odstranimo, na njegovem mestu opazili zeleni križ: to je v komplementarni barvi. Fiziologi trde, da one česti mrežaste kože, na katerih je podoba v rudeči barvi bila, za neki čas tako otope, da za občutek
*) Slika je pozitivna, kedar je s predmetom povsem enaka, to je, kedar je tam jasna in temna, gde je tudi predmet; a negativna, kedar je tam jasna, gde je predmet temen, in nasprotno.
rudeče barve niso sposobne, pa ravno za tega delj potem tisti del rudeče barve v beli solnčni svitlobi belega papirja tako jslabo na mrežasto kožo deluje, da nikakovega občutka neuzroči, a mi vidimo tedaj samo njeno komplementarno barvo.
Velikokrat se nam dogodi, da nam predmet, kateri dolgo gledamo, na enkrat iz očij iznikne, in se spet za nekoji čas vrne. To nam se velikokrat pripeti, če zvezde ali druge dalnje predmete opazujemo. Tudi taj prikazek osnuje se na utrudljivost oka pri opazovanji.
Prav lepa zmota očij je tudi uzročenje subjektivnih komplementarnih barv kontrastom. Tako nam se zdi, da je modro sukno, ako je zelenim zedinjeno, kakor da je vijoličnim robom zarobljeno.
Reflektirana svitloba se tudi pomeša, in je uzrok prav lepim zmotam očij. Tako je na primer sneg alpinskih gora včasi po solnčnem zahodu vijolični, ker se rudeča svitloba horizonta s modro pomeša.
Ako se nekteri prostor s modro barvo neba razsvetli, in ako v taj prostor senca s belo solnčno svitlobo razsvetljenega predmeta pada, te je tudi senca modra. Ta prikazek se lehko pri solnčnem izhodu in zapadu opazuje.
Veliko zmot bi še iz geometrije omeniti mogel, kakor da se nam dolge in parallelne črte ne zdijo povsod in vsakokrat parallelne i. t. d. ; a ker so zmote te vrste za tiste, katerim geometrija nije znana, nezanimive, zato samo napomenemo, da se zmote očij tudi samovoljno namreč gibanjem očij uzrokovati mogo, — tim uže, če se njim zada razi i č iti pravec. Veliki vpliv na te vrste zmot ima tudi to, če smo pri opazovanji predmeta v gra-nici jasnosti ali ne.
Nabrojiv Vam, čestiti bralci, tukaj več zmot očij, nij mi bil namen ta, da oči obsodim, ampak to, da Vas na te prav zanimive prikazke spomnim, in da nje pri opazovanji nepripisujete za nas tako znamenitnemu oku. Oko je namreč ruzun tolikih zmot vendar najzaupljiveji čut, ker ono je svedok, na katerega se tolikokrat pozivljemo, ono nam je voditelj na potovanji, ono nam slednjič razodeva žalost in veselje, in nam oznanuje naj-veče skrivnosti našega notrnjega življenja.
Drobnosti.
d. t.
Eden naših rojakov in sodelavcev naših listov nam meju ostalimi piše sledeče iz Pariza:
„Soznanil sem se tukaj z g. Louis Leger - om. On je jako mil človek, sprijel me je z največo prijaznostjo, kakor je pri njem navada
proti vsakemu Slavjanu. Pa čemu sem se najbolj čudil, in kar me je najbolj veselilo, je to, da g. L e g e r slavjanske jezike in slavjanske literature bolje pozna, nego marsikteri „ učeni" rodom slovanski profesor slovanskih jezikov. Srbskohrvatski govori g. L e g e r blizo kakor rojen Jugo-slavjan, in blizo tako ruski, ter umi izvrstno češki in polski. Pošiljajo mu tudi Hrvati, Srbi, Rusi, Cehi itd. knjige novoizišle in žurnale, samo Slovenci mu ne pošiljajo ničesar, da si ravno on tudi naše narečje izvrstno razume. Vprašal me je: ali se pri nas kaj dela na slovstvenem polji, ali ga je „Matica Slovenska" za uda izvolila ali ne, kakšna je naša žurnalistika itd. Zakaj da se mu ničesar ne pošlje? — Mislim, da, ako ikteri prijatelj Slo-vanstva zaslužuje, da bi se mu vse pošiljalo, kar na slovstvenem polju našem izhaja, to bi bil g. Lege r." —
Mi pristavljamo, da nas k temu tudi dolžnost hvaležnosti veže, ker g. L e g e r vsako leto lepo število francoskih knjig in časopisov Slovencem pošilja, o čem menda v poglavitnem mestu Slovenije več povedati znajo, kakor mi v borni vasici.
Literarni vestnik.
J. Pajk.
Prof. Miklošič je ravno izvršil četvrti zvezek svoje gramatike z zadnjim (6. in 7.) zvezkom syntakse. Zadnje delo, izdano podporo ces. akademije znanostij v Beču, obsega blizu 900 strani. Knjiga se dobiva pri knjigoprodavcu Braumuller-ju v Beču. — V kratkem izide zopet poveče Miklošičevo delo: o pomenu krajevnih imen, ktero bode obsegalo razlaganje krajevnih prilogov. — Ljubiteljem starogreške povestnice in književnosti dobro dojde zanimivo in glasovito delo dr.-ja H. Schliemann-a: „Trojanische Alter-t h ii m e r. Bericht iiber die Ausgrabungen in Troia" in pa „A 11 a s troja-nischer Alterthiimer" (s slikami opisanih starin), oboje pri Brockhaus-u v Leipzig-u. — Prof. L e s k i e n v Leipzig-u čita v II. poluletju: 1) Gramatiko staro-bolgarskega (= -slovenskega) jezika z vežbami po svojej knjigi (Weimar 1871) j 2) Tolmačenje staroslavjanskih pametnikov. — Izvrstni jezikoslovec dr. V.' J a g i č (Hrvat) poklican je na berlinski univerzitet za predavanje sravnavajočega jezikoznanstva. V. Jagic je temu pozivu prirekel. — Rodoljub Baron R a j a č i č izdal je nemško knjigo z naslovom: „Das Leben, die Sitten und Gebrauche der im Kaiserthum Oesterreich lebenden Siidslaven. Wien 1873, Holder." V tem spisu je govor posebno o jeziku, političnih odnošajih, veroizpovedanjih, rodbinskem i dušnem životu, o bodočnosti itd., sploh najbolj o duševnih razmerah srbsko-hrvatskega naroda.
Izdajatelj i odgovorni urednik: Martin Jelovšek. Tisk in založba „Jfarodne tiskarne" v Mariboru.