Junaški Ironko.
okolici mesta Pšeraisla so bili zadnje me-sece hudi boji. V bližini vasi Volčja dolna so pokazali naši vrli slovenski fantje vsi do zadnjega svojo hrabrost in neomajno zvestobo do svojega sivega vladarja.
Vas Volčja dolna zapirajo od vzhoda in za-hoda nizki gozdnati griči. Po teh gričih so se bili hudi boji. Ker stoji vas precej varno v dolini, so postavili tam naši vojaki postajo v prvo pomoč ra-njencem. Izpraznili so v ta namcn nekatere koče, kjer so zdravniki obvezovali iz ognja došle ranjence.
V neki hiši je stanovala prav majhna druži-nica. Stara ženica in desetleten deček sta prebivala v njej. A pravega gospodarja in gospodinje ni bilo-Gospodar je odšel pred meseci na bojišče, a potem se ni zvedelo nič več o njem; nič ni poročal kjc je in kako se mu godi. Mati dečkova je pa pred tedni umrla same žalosti. Sirotek Ironko je ostal sam brez staršev. Neka starka se je usmilila zapu-ščene eirote in je dečka vzela v oskrbo.
Strahoma se je skrival Ironko za starko, ko so prišli tuji vojaki v hišo. Starki pa so polzele solze po zgubanih licih, da si jih je komaj sproti otirala.
Vojaki so ženico prijazno tolažili in ji pove-dali, da bodo porabili izbo za ranjene vojake. Starka jim ni branila. Nanosili so slame po tleh. Tja so položili ranjence, da so si odpočili, preden so jih mogli odnesti v bližnje mesto v bolnico,
Ironko se je kmalu privadil vojakom, in vojaki so vzljubili njega. Prikupil se jim je močno, ker je pomagal, kjer je le mogel. Milo je gledal ranjence, ki so ležali na trdi slami in zdihovali. Nosil jim je vsega, s čcmer je mislil, da jim bo ustregel. Nikoli več ni skakal okoli hiše. Drugi otroci mu zdaj niso bili več mar. Včasih so ga klicali, naj se poigra z njimi, kakor prejšnje čase, toda mali Ironko je ostal v izbi pri ranjenih vojakih in jim stregel.
Nekega dne je zaprosil ranjeni vojak vode. Čisto suha usta je imel, požirek vode bi mu storil dobro. Ironko je brž vzel posodo in odhitel k stu-dencu, ne meneč se za krogle, ki so kar žvižgale okoli njegove glave. Nedaleč od vasi so se namreč spoprijeli naši in sovražniki. Tudi šrapneli in gra-nate so padali prav na gosto celo v vas. Toda tudi to ni plašilo malega Samaritana.
Pridna učenka.
Čas je potekal. Ranjenca je vedno bolj mučila žeja. Grmenje topov in pušk je ponehovalo, a mali Ironko se še ni vrnil. Čudili so se temu, ker je vsakokrat brž pritekcl, a danes ga ni hotelo biti. Zaskrbelo je vojake, čc se mu ni pripetilo kaj hu-dega. Vojak strežnik hiti pogledat k studencu. O groza! Ironko leži poleg studenca liki mrtev v mlakuži krvi. V ročici drži napol razbito posodo. Brž ga dvigne strežnik in posluša na srce, če mu še utriplje. Še je življenje v njem, še mu bije dobro
srčece ! Nevarno rano mu je zadala granata, ki je padla ne daleč od studenca na tla in se razpočila. Varno ga odnese vojak na zdravniško postajo, kjer ga zdravniki skrbno obvežejo in takoj odpošljejo v bližnjo bolnico.
Ko se je zbudil Ironko v bolnici, je gledalza-čudeno okoli scbe. Povedali so mu, kaj se mu je zgodilo. In deček se je umiril. Tiho in mirno je prenašal bolečine. Tudi v bolnici se je kmalu pri-kupil vsem s svojim mirnim in potrpežljivim vede-njem, tako da so ga imeli prav radi.
Našim slovenskim vojakom-ranjencem bo pa ostal mali Poljaček Ironko v lepem spominu, ker jim je lajšal bolečine takrat, ko jim je bilo treba najbolj pomoči.                                         Lud. Koželj.