nost, marveč razpon med strokovno ugo- tovljenim minimumom in optimumom eta- ta. Zato ga je možno po določenih kriterijih (lahko območna strategija!) in v določenih okvirih (stanje gozda) kontrolirana prilaga- jati potrebam lastnika. Tako dobimo kon- čni (sečni) etat. Etat je torej vedno kompromis med mož- nostmi gozda in zahtevami lastnika. Izražen je v 1 O-letni količini (m3) dovoljenega pose- ka. Z vidika stroke je to skrajna količina in praviloma ni obvezna (sankcije, sodišče, maltretiranje lastnika) . Trajnost gozdov je dejansko možno pre- verjati le na nivoju gospodarske enote. Na višjih nivojih jo zagotavljamo posredno - z zagotavljanjem trajnosti v vseh osnovnih enotah. Pri zagotavljanju trajnosti je pomemben čas, v katerem je možno doseči optimalno ciljno stanje. To je izravnalna doba. Njena dolžina (čas) je odvisna od stanja gozda (stopnja degradacije), intenzivnosti motenj (sečnje, razni gojitveni problemi) in od ka- kovosti rastišča. Z načrtovanjem (in pose- ganjem v gozdove) lahko vplivamo na in- tenzivnost nekaterih motenj. Med njimi so najbolj problematične lastnikove zahteve po lesu. Nanje je možno učinkovito vplivati le z gozdarsko politiko . S tem pa je že nakazan drugi, negozdar- ski vidik trajnosti. Pri njem gre za ugotav- ljanje razpoložljivih lesnih donosov, ki so določeni z etatom. Ti donosi morajo biti STROKOVNA SREČANJA GDK: 89 predvsem trajni (dobava), sicer pa čim večji in čimbolj kakovostni (struktura. sortimenta- cija itd.). Njihova realizacija je mimo go- zdarskih vidikov (etat) odvisna tudi od teh- nične opremljenosti gozdov (odprtost), od mehanizacije (tehnologija) - od vlaganj. Pomembni so še uspešnost izrabe razpo- ložljive surovine, uspešno trženje (ekonom- sko vrednotenje) , različne oblike razširjene reprodukcije (sovlaganja), splošne in raz- vojne zadeve v območju itd . Za uravnavanje skladnega razvoja go- zdarstva (lesne bilance) so bila kmalu po vojni ustanovljena gozdnogospodarska ob- močja. Ta bi morala verjetno svoje delo koordinirano načrtovati - pa ga niso. Vse- kakor je bila njihova osnovna naloga v ugotavljanju razpoložljivih lesnih surovin (na osnovi etatov) in v zagotavljanju njihove neprekinjene dobave (trajnost). Uravnavanje gozdnogojitvene trajnosti v okviru območja je danes vsekakor ena izmed pomembnih nalog gozdnogospodar- skih območij. Speljati pa jo je možno le prek učinkovite gozdarske politike in zagotavlja- nja trajnosti v vseh osnovnih ureditvenih enotah - gospodarskih enotah. Zato bo treba, med drugim, prispevati tudi resnejšo in bolj strokovno podporo osnovni ureje- valski družbi - tudi s teorijo, ki jo bo mogoče korektno uporabiti pri delu. Arne Kozina Ugotovitve in priporočila seminarja Postra~ski gozdni proizvodi Oddelek za gozdarstvo Biotehniške fa- kultete v Ljubljani je 26. in 27. novembra 1991 priredil seminar z delovnim naslovom »Postranski gozdni proizvodi«. Prireditev je potekala na Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo. Udeležilo se je je 75 strakov- 116 G. V. 2/92 njakov iz najrazličnejših področij, ki zade- vajo obravnavano tematiko. Namen seminarja je bil predstaviti razno- liko problematiko tega področja- v tradicio- nalnih okvirih in v novonastajajočih razme- rah - s posebnim poudarkom na pomenu, ki ga imajo dobrine iz gozda na (so)obliko- vanje odnosa javnosti do gozda, gozdarske stroke in okolja v celoti . 15 referatov in tri koreferate je dopolnje- vala bogata in živahna diskusija, v kateri je 27 razpravljalcev podalo 43 prispevkov, ki jih v prilogi objavljamo v celoti. Seminar je dopolnila projekcija štirih dokumentarnih arhivskih filmov z obravnavano tematiko iz fonda Arhiva Slovenije. Ob zaključku seminarja je bila imenovana osemčlanska redakcija skupina (Anko, Ber- ginc, Lipoglavšek, Pogačnik , Robič, Šinko, Veselič, Zavrl-Bogataj). Ta je iz poudarkov referentov (poleg različnih gozdarskih vidi- kov so bili predstavljeni še pogledi s po- dročja socialnega dela, prava, varstva na- ravne·dediščine in farmacije) ter razpravljal- cev, oblikovala ugotovitve in priporočila. Ugotovitve: 1. Zelo različna skupina dobrin, ki jih na najrazličnejše načine pridobivamo iz gozda in jih običajno poimenujemo z nazivom »postranski gozdni proizvodi«, je bila zlasti v polpreteklem obdobju (neupravičeno) vse manj deležna strokovne pozornosti. Zato te dobrine preslabo poznamo in upoštevamo: - slabo poznamo njihove naravno-proiz- vodne zakonitosti in ustrezne nosilne kapa- citete gozdov, - nimamo ustrezne delitve, ki bi obse- gala vse te dobrine, - pogrešamo ustrezno terminologijo - od naziva za celotno skupino teh dobrin dalje (dilema proizvod : dobrina) . 2. Nove okoliščine narekujejo nov odnos do teh dobrin; njihovo pridobivanje lahko pomeni konfliktne področje med zasebnim in javnim interesom pa tudi z drugimi vlo- gami gozda. 3. številni problemi - mednje sodi tudi naš odnos do narave - so nas doleteti iznenada, zato še vedno skušamo misliti in jih reševati na stare načine. Tudi nastaja- joča gozdarska zakonodaja ne odraža us- trezno pomena in vloge nelesnih gozdnih dobrin. 4. Poznavanje ekonomskih razsežnosti teh dobrin bi prispevalo k ustreznejšemu obravnavanju ter vrednotenju njih samih in gozda kot celote. 5. Na nelesnih gozdnih dobrinah se obli- kuje odnos do narave (in gozda) pri zelo širokem krogu ljudi. Zato so zanimivo po- tencialno področje komuniciranja z javnost- jo in opozarjajo na potrebo po nacionalnem programu naravovarstvenega ozaveščanja ljudi. 6. S svojo mnogoplastno problematiko te dobrine opozarjajo na potrebo po ustrez- no hierarhično grajeni zakonodaji - od Za- kona o varstvu narave do ustreznih občin­ skih odlokov, ki bodo upoštevali krajevno specifične razmere. Dokler ta regulativa ne bo razvita, na tem področju ne bi smelo biti prostora za podjetništvo. Najrazličnejše oblike dela s temi dobrinami lahko v prihod- nje postanejo zanirriiva področja gozdar- skega delovanja - od razvijanja stikov z javnostjo do možnosti razvijanja dolgoroč­ nih poslovnih interesov, ki jih opravičuje velik in rastoč gospodarski pomen npr. medenja, proizvodnje božičnih drevesc, gozdnih sade~žev, gob in plodov ali pomen zdravilnih gozdnih rastlin v fitoterapiji. Delo na teh dobrinah pogosto tudi nudi možnosti izvensezonske zaposlitve gozdnih delav- cev. Ob teh ugotovitvah sprejemamo na- slednja priporočila: 1 . Gozdarstvo potrebuje celovit program dela na področju nelesnih dobrin, ki izvirajo iz gozda. ·Okrepiti je treba ustrezno vzgojno-izobraževalno delo v formalni (šol- ski) in neformalni (vzgoja javnosti) sferi, pri čemer je .še posebej treba poudariti vidike ogrožen.6sti in varovanja teh dobrin. Okre- piti je treba tudi raziskovalno delo na vseh podro.čjih, ki zadevajo te dobrine. 2. ·sistematično je treba večati in urejati vedenje o teh dobrinah. Zagotoviti je treba zbiranje podatkov o njih na državni ravni. Anketo, ki je bila izvedena ob pripravah na ta seminar, imamo lahko le za prvi poskus sistematičnega urejanja sicer obsežnega znanja s tega področja. Zato je treba s tovrstnim delom nadaljevati. 3. Vse nelesne dobrine, ki izvirajo iz gozda, je treba opredeliti kot ekonomsko- pravno kategorijo : poiskati je treba meje med koristmi iz gozda, ki pripadajo samo lastniku gozda in tistimi, ki pripadajo vsej G. V. 2./92 117 javnosti. Oblikovati je treba mehanizme in sredstva za usklajevanje konfliktov med javnim in zasebnim interesom. 4. Glede na mnogoplastnost problema- tike nelesnih dobrin iz gozda potrebujemo ustrezno zakonodajo, ki bo na vseh nivojih (od države do občine) upoštevala njihovo kompleksnost. Formulacija: »Gozd je do- brina javnega (= splošnega družbenega) pomena", naj se vključi tudi v novi Zakon o gozdovih. 5. Nelesne dobrine, ki izvirajo iz gozda, naj gozdarstvo v primerjavi z lesom in divjadjo obravnava enakopravneje. Usme- ritve, smernice in ukrepi za gospodarjenje z njimi so predmet ustreznih načrtov. V gozdnogospodarskem načrtovanju je treba pojme nege, trajnosti, mnogonamenskosti, celovitosti in sonaravnosti razširiti tudi na te dobrine. 6. Medenje gozda je tolikšnega gospo- darskega pomena, da bi lahko postalo tudi predmet gozdarskega visokošolskega štu- GDK: 182.58 di ja in raziskovanja; posebnega pomena bi bilo tesnejše operativno sodelovanje go- zdarstva in čebelarstva. 7. Gozdarstvo mora glede na velike po- tenciale tega področja izdelati strategijo svojega delovanja na njem. Posebej bo . treba opredeliti vlogo stroke pri varovanju teh dobrin (vzgojna, svetovalna, nadzorna). 8. Glede na številna etična vprašanja, ki jih to področje odpira v mnogih situacijah za mnoge ljudi, je treba izdelati kodeks ravnanja pri pridobivanju teh dobrin, ki bi zajel razmejitev med ljubiteljskim in komer- cialnim, samoomejevanje pri količinah, spo- štovanje gozda in njegovega življenja (npr. ubijanje polhov za zabavo), obzir do drugih interesov, varovanje vrst, njihove pestrosti itn. 9. Te ugotovitve in priporočila se objavijo v strokovnem in dnevnem tisku. Za redakcijsko skupino: dr. Boštjan Anko Zborovanje mednarodnega združenja za proučevanje vegetacije Varšava, 8.-12. aprila 1990 Zborovanje mednarodnega združenja za proučevanje vegetacije (Internationale Ve- reinigung tor Vegetationskunde), 33. po vrsti, je bilo v Varšavi od 8.-13. aprila 1990 na temo »vegetacijski razvojni procesi kot subjekt geobotaničnih kart«. Simpozij je zelo dobro organizirala varšavska univerza, Geobotanična postaja Bialowieža. Organizacijski komite so uspešno vodili prof. dr. Krystina FALINSKA, prof. dr. Ja- nusz B. FALINSKI, prof. dr. Wladyslaw MA- TUSZKIEWICZ in prof . dr. Teofil WOJTER- SKI. Zborovanja se je udeležilo okoli 190 članov iz 20 dežel (iz Bolgarije 1, Čehoslo­ vaške 5, Finske 2, Francije 5, Italije 1 O, Japonske 3, Jugoslavije 5, Madžarske 9, Nemške demokratične republike 6, Zvezne 118 G. V. 2/92 republike Nemčije 20, Nizozemske 7, Nor- veške 1, Poljske 54, Španije 6, Švedske 5, Švice 1, Tanzanije 1, Vietnama 1, ZDA 2, ZSSR 1 O. Prispevki so bili v obliki referatov (okoli 50) ali razstavljenih posterjev (26) z diskusijo ob njih. To je pravzaprav drugo zborovanje tega združenja, posvečeno vegetacijskemu kar- tiranju in uporabi vegetacijskih kart. Prvo je bilo pred 32 leti, to je 1959. leta v Stolzenau Weser pri R. Tuxenu. če primerjamo ta dva simpozija oziroma dosežke ali bolje rečeno razmah geobotaničnega kartiranja in široko paleto uporabe vegetacijskih kart oziroma raznih izvedenih ekoloških kart različnih meril, vidimo, kakšen razvoj je ta dejavnost doživela v teh letih. Lahko bi rekli, da