2 3 JOŽE BARTOLJ * EMERIK BERNARD * JIRI BEZLAJ * LOJZE CEMAŽAR * MARJETKA DOLINAR * MARJAN DREV * CRTOMIR FRELIH * HERMAN GVARDJANCIC * MARTA JAKOPIC KUNAVER * ANDREJ JEMEC *JIRI KOCICA * STANE KREGAR * MIRA LICEN KRMPOTIC * MATEJ METLIKOVIC * JOŽEF MUHOVIC * ŽIGA OKORN * JANKO ORAC * TONE SEIFERT * JURIJ SELAN * DARKO SLAVEC * JOŠT SNOJ * VELJKO TOMAN * DRAGO TRŠAR * MARIJAN TRŠAR * MILENA USENIK * JANA VIZJAK CLOVEK, GLEJ MATJAŽ BERTONCELJ * MATEJ BIZOVICAR * RADO DAGARIN * BOGE DIMOVSKI * IRENA JERAS DIMOVSKA * JURE Ž. FLORJANCIC * PAVEL FLORJANCIC * PETER GABER * MITO GEGIC * HERMAN GVARDJANCIC * BARBARA KASTELEC* TOMAŽ LUNDER * SIMON MLAKAR * AGATA PAVLOVEC *JANEZ PLESTENJAK * MATEJ PLESTENJAK * PETRA PLESTENJAK PODLOGAR * PETER POKORN * IVE ŠUBIC * MAJA ŠUBIC * JASNA VASTL Loški razgledi Doneski 35 Memorabilia Locopolitana 21 Projekt CLOVEK, GLEJ Idejna zasnova in koordinacija: Klemen Karlin Katalog uredila: Helena Janežic Izdali: Muzejsko društvo Škofja Loka, zanj predsednik, mag. Aleksander Iglicar Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, zanj predsednik, Klemen Karlin Fotografije: Jana Jocif, Klemen Kunaver, Boris Gaberšcik, Mateja Kotar, Lucija Planinc, Tomaž Lunder in avtorji del Oblikovanje kataloga: Nives Lunder, Studio Grad Naklada: 400 izvodov Tisk: Littera Picta d.o.o. Organizatorji: Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka / www.staraloka.si Muzejsko društvo Škofja Loka / www.mdloka.si Združenje umetnikov Škofja Loka Civilno-družbena pobuda Resnica in socutje 1945–2015 / www.resnicainsocutje.si V sodelovanju z: Arhiv Republike Slovenije, Nadškofija Ljubljana, Zavod sv. Stanislava Ljubljana Šentvid, Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Mohorjeva založba, Celovec, Založba Družina Postavitev razstave: Tone Seifert, Herman Gvardjancic, Pavel Florjancic, Mito Gegic, Blanka Avguštin Florjanovic Tehnicna izvedba: Marjan Frlan, Tomaž Križaj, Matjaž Košir, Jan Pintar Priprava prostorov: Urška Florjancic, Aleksandra Hřivik, Marica Bogataj, Helena Janežic, Marcel Kokelj, Vid Marenk, Irma in Tone Zarnik, Tanja Širovnik, Blanka Avguštin Florjanovic, Francka Kastelic, Toncka Trilar, Štefan Cadež Fotografsko beleženje: Jana Jocif Prostori nekdanjega Nunskega samostana v Škofji Loki, Blaževa ulica 12 15. maj–21. junij 2015 torek–petek od 17.–19. ure sobota–nedelja od 9.–11. ure Škofja Loka, maj 2015 CLOVEK, GLEJ Katalog velike razstave ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, sestavljene iz treh tematsko povezanih sklopov: O cem razmišljaš, Antigona? (po naslovu istoimenske slike Staneta Kregarja, 1971) Vseslovenska razstava likovnih del Antigona je našla Polineika! (po Antigoni Dominika Smoleta, 1960) Razstava predmetov iz množicnega grobišca v rovu sv. Barbare v rudniku Huda jama pri Laškem Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu! (po verzu 524 iz Sofoklove Antigone, 422 pr. Kr.) Razstava likovnih del clanov Združenja umetnikov Škofja Loka Predvajanje kratkega filma Teta Mara (režija David Sipoš, scenarij Rok Andres) in fotografij notranjšcine samostana v casu postavitve razstave (Jana Jocif) Castni pokrovitelj razstave Borut Pahor Predsednik Republike Slovenije Foto Jana Jocif Korak k srcni modrosti, resnici in socutju V teh dneh mineva sedemdeset let od konca druge svetovne vojne. Dni naših let je sedemdeset let, ce smo krepki, osemdeset let, poje psalm­ist; tedanji otroci danes, že sivolasi, delajo obracun svojega cloveškega življenja. Prenekaterim pa to nikdar ni bilo dano: na pragu svojih mladost­nih hrepenenj so bili v bratomorni vojni oropani vsakršnega cloveškega dostojanstva, dobrega imena in celo groba. Ni mere, ki bi izmerila bolecino matere, ki ni mogla vzeti v narocje in izjokati svojega mrtvega sina. Pricujoca razstava CLOVEK, GLEJ želi že v naslovu, z aluzijo na Romual­dov Škofjeloški pasijon izpred tristotih let in na slovenski križev pot izpred sedemdesetih let, nagovoriti cloveka, vsakogar posebej, in hkrati usmeriti pozornost – k cloveku in njegovi bivanjski vrednosti. Poziv, ki vabi, ne pa zapoveduje, je kot svojevrsten moralni imperativ: neizpodbitni zgodovin­ski resnici je potrebno pogledati v oci, se z njo soociti in do nje vzposta- viti oseben, clovecen, socuten odnos. Skozi umetniško govorico predela­ni travmaticni dogodki in preobražena osebna izkustva v podobi vec kot petdesetih izpovedno mocnih likovnih del se na razstavi stikajo s kruto, še vedno boleco stvarnostjo desetih osebnih predmetov, najdenih marca leta 2009 v Hudi jami. Molitvenik, nogavica, ocala, rožni venec, svetinjica, žica, lesena žlica, zlat zob, glavnik in ženski cevelj vsak zase, vsak v svoji vitrini nemo pricujejo o edinstvenosti in dragocenosti prav vsakega cloveškega življenja in hkrati o stalni razpetosti cloveške narave med silnice zla in dobrega. Vsak obisko­valec razstave je povabljen, da se sam, s pomocjo rocne svetilke, sreca z desetimi cloveškimi usodami in trpljenjem, ki je zaznamovalo cas ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej. Projekt CLOVEK, GLEJ je v dveh mesecih in pol iz drobnega semena zrasel v veliko drevo, katerega sadovi se že kažejo. To ne bi bilo možno brez odlicnega sodelovanja obeh loških zgodovinskih društev, združenja umetnikov, vseslovenske civilno-družbene pobude in predane skupine prostovoljcev, resnicnih varuhov spomina. Moja zahvala pa gre tudi vsem sodelujocim ustanovam, zlasti Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, za izposojo navedenih predmetov in Arhivu Republike Slovenije za vso strokovno pomoc. Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srcne modrosti, sklene uvodni psalmist. Naj bo razstava CLOVEK, GLEJ in vse z njo povezano dogajanje korak bliže tej modrosti, resnici in socutju, na poti do narodovega ozdravljenja in trajnega sožitja. Klemen Karlin, predsednik Kulturno-zgodovinskega društva Lonka Stara Loka O cem razmišljaš, Antigona? Razstava, ki ji daje ton naslovno vprašanje slike Staneta Kregarja iz leta 1971, skuša na likovni nacin prestreci in dokumentirati odmeve »prapoka«, ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja cas med drugo svetovno vojno, pred­vsem pa cas neposredno po njej. Prvi del je bil predstavljen v zaporniških celicah nekdanje UDBE na Beethovnovi 3 v Ljubljani (21.–27. januarja 2015), drugi je bil na ogled v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano (12. februar–10. april 2015), ki je bil svoj cas svojstvena »dispecerska postaja« za mnoga brez- in izvenpravna mlada in stara življenja. V maju in juniju 2015 umetniška dela pod enakim naslovom gosti nekdanji Nunski samostan v Škofji Loki. Ta že nekaj desetletij sameva pod Loškim gradom, prav tako zaznamovanim s casom druge svetovne vojne in dogod­ki po njej, saj je OZNA v njem konec maja 1945 ustanovila koncentracijsko taborišce. Zakaj prav na historicnih tóposih? Zato, ker je od antike do danes vsaka resnicnost, ki nima svojega tóposa, utopicna. In zato, ker 600 evidentiranih tóposov na Slovenskem še vedno ne najde resnicnosti, ki bi v njih sebe – in nas – katarzicno rešila utopije. Zakaj v tej zvezi ravno likovna razstava? Iz preprostega razloga – da od besed nazadnje vendarle preidemo k dejanjem, k dejanjem v prvi osebi ednine. Naj pojasnim, kako. Umetnik svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja prevaja v za nas lažje razumljivi, ceprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru. Skozi ta »prevod« pa postanejo dogodki, o katerih umetnik go­vori, dejstva na poseben nacin. Namrec dejstva, ki niso toliko namenjena di­alogiziranju z drugimi, ampak dejstva, ki cloveka klicejo v »dialogiziranje« s samim seboj. To pa je kljucnega pomena za doživetje vsebin, v zvezi s katerimi na besedni ravni tako zlahka zdrknemo v nepremostljive nespora­zume, sofizme, spore in sovraštva. V Sloveniji so take vsebine nedvomno nepokopane in nepospravljene vs­ebine, ki do današnjih dni resonirajo iz nasilnega, usodnega in tragicnega bratomornega casa izpred sedemdesetih let. Preprosto zato, ker do danes še niso bile »potolažene, objete, izjokane, izkricane in prebolene«, kot bi bilo prav – in odrešilno. V tem pogledu se na nas še vedno z nezmanjšano pezo naslavlja vprašanje: »O cem razmišljaš, Antigona?« – pa tudi njemu kom­plementarno vprašanje: »O cem razmišljaš, Kreon?« In nobenega od obeh vpraševanj ne bomo mogli odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali za resni in odlocilni vprašanji naše sedanjosti. Ko zlo stori, kar se je namenilo storiti, njegovi nosilci predpostavljajo, da bo potem mir. Vendar je natancno ta mir dokazljivo njihova najvecja in najbolj tragicna iluzija. Posledice zla namrec ne mirujejo. Bolj ko je bilo zlo grozno, bolj trdovratno ostajajo prisesane na sedanjost. Nosilci zla, ki so na dolocen nacin tudi sami njegove najbolj žalostne žrtve, jih skušajo zasuti, potlaciti in prikriti: z enajstimi pregradami, z ustrahovanjem, z alkoholno in ideološko omamo. A vse to ne pomaga. Zdi se, kakor da bi posledice zla pod raznimi oblikami prikrivanja živele kar najbolj intenzivno življenje. Privzamejo ob­liko podkožnih sokov, ki nikoli ne mirujejo: ne pod kožo travnate ruše, ne pod kožo rudniških jaškov, ne pod kožo omame, ne pod kožo »bodocnostno« ideologizirane kulture, ki misli, da je hude stvari (drugih) bolj preprosto po­mesti pod preprogo, kot jih je zares. Vseskozi se gibljejo in opozarjajo nase na najbolj nenavadne in trdovratne nacine. Še posebej intenzivno opozarjajo nase umetnike, ki so obcutljivi ljudje. In jih intimno prizadevajo. Zato cutijo ti neznansko, ceprav neimenovano potrebo po tem, da s slikanjem, kiparjenjem, z instalacijami in na druge nacine ne le odložijo to, kar jih je prizadelo, ampak da pokažejo, kako ima vsako zlo vidne posledice in da so ravno te za ljudi nekaj zdravilnega. To se zdi paradoksno, a ni. Ce se zlo, ki ima svoj koren vselej v duhovnem svetu, ne bi pokazalo tudi na zunaj, na materialni ravni, bi se neopazno nabiralo v duši in jo, ne da bi mogli to opaziti in prepreciti, od znotraj razkrajalo in jo koncno razkrojilo. Zlo se kroti in omejuje ravno s tem, da se materializira. Zlo, ki se iz duše preseli v snov, postane za cloveka pregledno – in clovek se ob taki materialni razvidnosti tudi laže odloci med skušnjavo zla in vabilom dobrega. Razstava O cem razmišljaš, Antigona? je v pretežni meri namenjena ravno povecevanju te razvidnosti, s pomocjo katere nas zlo ne bi moglo imeti v oblasti. Kakor nas ima v precejšnji meri v Sloveniji še vedno, ker se na vse pretege trudimo, da bi tóposi ostali brez resnicnosti, resnicnost pa v nedog­led utopicna. Ko pa pride do predstavitve zla na materialni ravni, ljudje pred njo obicajno obstanemo in obmolknemo. Še posebej, kadar se razvidnost resnicnosti v likovnem tóposu dogodi na nepotvorjen, globoko prizadet in dobroname­ren umetniški nacin. Umetniška dela namrec zmorejo tudi iz »plesni« zla sintetizirati »penicilin« samozavedanja in neke posebne samo-zavesti, ki nastane, ko lahko eksistencialno preizkušani in »stisnjeni clovek« s pomocjo oblik, ki jih likovni ustvarjalec proizvede, »v drugem branju« tako rekoc, doživljajsko in custveno sprejme svojo življenjsko realnost in ji skozi sliko, skulpturo ali instalacijo odkrito … pogleda v oci. Koncno brez »sence na duši«, kot bi dejal pesnik Janez Bernik. To pa ni majhna stvar. Jožef Muhovic Jože Bartolj Žalostinka za nenaslikanimi slikami, 2014 instalacija Emerik Bernard Sledi minevanja, 1986 akril – montaža, 175 x 300 cm Lojze Cemažar Rdeca gomila, 1986 130 x 130 cm Jiri Bezlaj Iz cikla Žrtvovanje, 1985 kamen Marjetka Dolinar Huda jama, 2010 gvaš, 70 x 100 cm Marjan Drev Figura v vozelnem prostoru, 2011 keramika prokrom, 49 x 19 x 12 cm Crtomir Frelih Dušice I, 2005 akril, 90 x 90 cm Herman Gvardjancic Krajina (iz cikla Requiem), 2011–2012 akril, 30 x 40 cm Marta Jakopic Kunaver Razpet med nebom in zemljo, 1992 akril, 90 x 70 cm Andrej Jemec Kalvarija v Hudi jami, 6. 3. 2009 akril, 200 x 160 cm Jiri Kocica Izrocilo, 2012 bron Stane Kregar Nemirna zemlja, 1960 olje, 62 x 115 cm Mira Licen Krmpotic Do 70 x 7, 2010 mešana tehnika, 100 x 100 cm Matej Metlikovic Predgovor II, 1978 akril, 160 x 100 cm Žiga Okorn Indoktrinacija, 2014 akvarel, pionirska in mladinska knjižica, vitrina Jožef Muhovic 8/3/2000 (Sence na duši ali: O cem razmišljaš, Kreon?), 2000 olje, 274 x 390 cm Janko Orac XIV. postaja: Jezusa položijo v grob, 2009 akril na platnu, 100 x 70 cm Tone Seifert Kockanje za njegovo suknjo, 2013 akril, 100 x 70 cm Jurij Selan {R,R} (iz cikla Spreminjati Rembrandta), 2006 mešana tehnika, 120 x 160 cm Darko Slavec 2. svetovna vojna (iz cikla Civilizacija IV) fotokolaž, 141 x 141 cm Jošt Snoj Anesthesis, 2013–2014 olje Veljko Toman Varuhi spomina, 2014 akril, 100 x 100 cm Drago Tršar Kletka, 1968 bron Marijan Tršar Nocni prisluhi (iz cikla Holokavst), 1999 akril, 120 x 84 cm Milena Usenik Fantazma, 2007 akril, 150 x 130 cm Jana Vizjak X. postaja: Jezusa slecejo in mu ponudijo vina z žolcem mešanega, 2006–2007 olje na lanenem platnu, 130 x 95 cm Antigona je našla Polineika! Barbara rov v Hudi jami je sestavni del rudnika Laško. Rov, v katerem je grobišce, je služil za odkopavanje premoga, ki pa je bilo koncano že v tride­setih letih prejšnjega stoletja. Zaradi odkopanega premoga je bil ta del jame opušcen in zaprt s pregrado iz opeke. Storilci množicnega poboja so verjetno zaradi tega domnevali, da bo lokacija za vedno skrita in nedosto­pna, vendar so se motili. Naredili so osem pregrad iz razlicnih materialov, med njimi pa rov zasuli z rudniško jalovino v skupni dolžini približno 120 metrov. Tega pred pricetkom del nismo vedeli. Prva pregrada iz opeke je bila podrta julija 2008. Za njo smo naleteli na rov, popolnoma zasut z jal­ovino. Nakladali smo jo v samokolnice in jo vozili 250 metrov dalec v drug rov. Mehaniziran transport jalovine ni bil možen zaradi majhnega profila rova. Na tak nacin smo odstranili okoli 400 kubicnih metrov jalovine, prebi­li osem pregrad, od katerih je bila armiranobetonska najdebelejša, kar 1,2 metra. Ostale so bile tanjše in zgrajene iz opeke, iz betona, iz lesa ali iz gline, da so zatesnili rov. Pri odstranjevanju zadnje glinaste pregrade, pri kateri je bilo pod stropom še okoli pol metra praznega prostora, smo našli prvo okostje. Ocitno je žrtev preživela morijo in je poskušala v temi najti izhod, vendar ji ni uspelo in je omagala. Druga žrtev je bila meter in pol pod njo zakopana v glini. Ta je verjetno prišla z mesta morije prezgodaj, ko so z glino še zasipavali rov, pa so jo tam likvidirali in zasuli z glino. Odpiralna dela so se izvajala z vmesnimi prekinitvami, odvisno od politicne opcije na oblasti. Koncno smo 3. marca 2009, dobrih sedem mesecev po pricetku del, odstrani­li vse prepreke in pred nami se je odprl prazen zablaten rov. Po petdesetih metrih smo prišli do jaška, ki je bil v levem boku rova, v katerem naj bi bile žrtve pobojev. Še dvajset metrov naprej po rovu se nam je prikazal grozljiv prizor. Mumificirana okostja žrtev so ležala v rovu naložena drugo preko drugega v sedmih plasteh v dolžini 15 metrov. Kasneje se je ugotovilo, da je bilo na tem mestu 460 žrtev. Po ureditvi zracenja in varnega dostopa mimo jaška ter razsvetljave, so z delom zaceli delavci Inštituta za sodno medicino. Pregledovali so okostja, jih zlagali v plasticne gajbe, rudarji pa so jih vozili na zacasno lokacijo v strojnico jaška Barbara. Delo so opravljali dober mesec dni. Pripravljalna dela za dostop v jašek, v katerem naj bi tudi domnevno bile žrtve, so se zacela, ko je sodna medicina koncala z delom v rovu. Iz jamskih kart je razvidno, da je jašek globok 48 metrov. Jašek je bil zasut s pešcenim materialom tako, da je bil šest metrov pod vrhom nezasut. Uredili smo varen dostop v jašek in priceli z iznosom materiala. Po dveh metrih smo naleteli na prve kosti. Preiskovalni sodnik je odredil, da se izprazni pet metrov globine jaška in pri tem ugotovi število okostij, bilo jih je 380. Od tu do dna jaška je še 35 metrov. Torej, v jašku je še sedem krat 380 žrtev, skupaj 2660. Ce prištejemo še 840 že iznešenih okostij iz rova in jaška, do­bimo skupno število žrtev – 3500, kar ustreza govoricam starejših ljudi iz okolice, da je bilo maja in junija 1945 v rudnik pripeljanih in umorjenih vec kot 3000 ljudi. Dela v jami so se spet prekinila junija 2010, torej eno leto in enajst mesecev po pricetku. Vsa dela, opravljena do takrat, so bila namenjena pristopu do grobišca in iznosu žrtev, kjer so ležala vec kot 60 let. Ureditvena dela so se spet pricela septembra 2010 in se dokoncno koncala marca 2011, torej dve leti in osem mesecev po pricetku. Uredila se je grobnica v stranskem rovu, sanirali so se odseki rovov, kjer je bila nevarnost zruškov, obnovila se je podgradnja jamskih prostorov, ure­dile so se pohodne poti po jami, odvodnjavanje, oskrba z elektricno ener­gijo za obratovanje ventilatorjev in razsvetljavo in okolica pred vhodom v Barbara rov. Od takrat dalje je v Barbara rovu mir in tišina, ki ju le obcasno zmotim s kontrolnimi obhodi ali vodstvom skupin ljudi, ki si želijo stvar ogledati. Ivan Kenda Zadnje delovno mesto Ivana Kende pred upokojitvijo leta 2006 je bilo vodenje službe varstva pri delu v rudniku Hrastnik. Kot upokojenec še vedno opravlja tehnicni nadzor odprtih jamskih prostorov nekdanjega rudnika Laško. Stalno je bil prisoten pri rudarskih delih, ki so omogocila dostop do lokacije grobišca. Posegi na molitveniku iz Barbarinega rova v Hudi jami V marcu in aprilu 2009 je v Sloveniji odmevalo odkritje množicnega povo­jnega grobišca v kraju Huda jama pri Laškem. V rovu, ki so ga rudarji poi­menovali po sv. Barbari, so kriminalisti med drugim našli tudi molitvenik, obložen z apnom in ilovico. Še vlažnega so shranili v vrecko in ga z željo po morebitnem ponovnem listanju in iskanju novih informacij, prinesli v Center za konserviranje in restavriranje pri Arhivu Republike Slovenije. Miniaturni molitvenik smo pred in med konservatorsko-restavratorskimi postopki hranili v hladilniku s prilagojeno temperaturo, da ni doživel pre- velikih klimatskih sprememb. Miniaturni molitvenik, ki so ga našli v Barbarinem rovu, je kljub poškodbam, ki jih je sicer pridobil v vec kot šestih desetletjih na vlagi, v zadovoljivem stanju. Z marmoriranim pergamentom prevleceni platnici sta v celoti ohranjeni, kar je presenetljivo, saj je pergament izredno higroskopicen ma­terial, ki bi mu dolgotrajni vpliv vlage navadno pustil nepopravljive sledi. Pricakovali bi hujše poškodbe, ki vodijo v gnitje in razpad. Najverjetneje je pergament v prvi vrsti ohranilo apno, ki je bakterijam onemogocilo delovanje. Pomanjkanje kisika in tema pa sta bila dejavnika, ki sta dodatno pripomogla k ohranitvi pergamenta. Celo do te mere, da se je na zgornji platnici ohranil slepi odtis križa z dekoracijo, ki smo ga odkrili pod debelo apneno plastjo. Papirni knjižni blok s tiskanim besedilom pa je žal nepopravljivo poškodovan. Daljše obdobje izpostavljenosti vlagi je povzrocilo mocno sprijetje listov, ki nam jih ni uspelo razslojiti. Naslovna stran molitvenika je izgubljena, na sprednji in zadnji strani knjižnega bloka je ohranjenega nekaj besedila, ki prica o slovenski pisani besedi. Povezovalni elementi knjižnega bloka (vezice in niti) so popolnoma prepereli, v manjšem fragmentu se je v hrbtnem predelu ohranilo le platno. Cišcenje je bilo zahtevno predvsem zaradi preperelosti papirja in ostalih fragmentov, ki sestavljajo knjižni blok. Sušenje in restavriranje pa je potekalo kontrolirano in postopno, da materi­ali niso doživeli prevelikega šoka. Povsem vlažnega molitvenika smo se lotili posebej previdno, saj ni bilo mogoce predvideti stanja po odstranitvi apnenih in ilovnatih oblog. Cišcenje je potekalo v prostoru s povišano vlago, izvajali smo ga z mehkimi copici, skalpeli in emulzijo za cišcenje kož in pergamenta. Med cišcenjem smo pergament in lepenko locili. V pergament smo vstavili prilegajoce se vlažne pivnike in tako v njem vzdrževali potrebno vlago vse do koncnega restavriranja platnic. Lepenko smo loceno vstavili med pivnike in ji pocasi odvzemali vlago. Tako sušenje ne ustvarja neželenih dodatnih poškodb. Posušeno izvirno lepenko smo utrdili in jo vstavili v vlažen pergament. Pergamentne zavihke smo polepili s škrobnim lepilom; sestavljena platnica je bila s tem pripravljena na koncno sušenje. Med kontroliranim sušenjem smo si pomagali s sponkami, da se materiali niso deformirali. Knjižni blok smo zašcitili s papirnim ovojem iz trajno obstojnega papirja, celoten molitvenik pa z zašcitno škatlo. Konservatorki-restavratorki mag. Blanka Avguštin Florjanovic, kons.-rest. svetovalka in Stanka Grkman, kons.-rest. svetovalka, Arhiv Republike Slovenije Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu! Povabilo na razstavo z zgovornim naslovom O cem razmišljaš Antigona?, ki je bila posvecena sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne v Za­vodu sv. Stanislava v Šentvidu, sem z veseljem sprejel v želji, da bo to moj skromni prispevek k reševanju velikega slovenskega problema žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev. Razstava je v kulturno umetniškem smislu uspela, saj je sodelovalo nekaj naših najvidnejših umetnikov, ki jim je bilo jasno tudi sporocilo te razstave: sprava v Sloveniji je nujna. Prevec, mnogo prevec je teh žrtev. Slovenija je eno samo grobišce. Mislim, da je ni države v Evropi, morda celo na svetu, ki bi bila tako polna grobišc. Odkritih in prikritih. In še vedno se odpirajo nova in nova. Najhujše pa je de­jstvo, da smo veliko vecino teh žrtev zagrešili sami. Mi, Slovenci. Slovenec proti Slovencu. Tragicno, vendar resnicno. Po Sloveniji so tudi grobišca tu­jcev, vendar najbolj bolijo domaca. Še vedno morajo nekateri Slovenci na grobove svojih svojcev k grozljivim breznom, jamam, luknjam; tam so nji­hovi ocetje, matere, bratje, sestre. Si predstavljate to bolece ponižanje? Ko nanese pogovor na to temo, zmanjka besed. Ni kaj povedati. Obmolknemo. To smo zagrešili sami nad seboj; nad svojim narodom zaradi vojne, ki nam je bila vsiljena, ter utopicnih in prav tako vsiljenih ideologij. Kot huma- nist trdim, da je ni ideologije, zaradi katere je vredno žrtvovati eno samo cloveško življenje. Ironija je, da se prav zaradi ideologij umori najvec ljudi. Tudi Slovenci smo pobili na tisoce svojih bratov in sestra. Vendar bolj ko se cas odmika, bolj absurdne postajajo žrtve. Drugi civilizirani evropski narodi so te stvari že zdavnaj uredili, le mi trmasto odrivamo problem v prihodnost in se delamo, da ga ni. Ampak ves cas je tu. Vse to bomo morali enkrat priznati, hoteli ali ne. In dlje kot bomo odlašali, težje bo priznanje. Odziv škofjeloških umetnikov na povabilo k sodelovanju na razstavi Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!, je razveseljujoc. Vec kot dve tretjini clanov je z udeležbo v tej humani akciji izrazilo razumevanje poante, ki jo odraža naslov razstave. Celo vec. Z veliko skrbjo so izbrali med svojimi deli, z vsebino in obliko se želijo cim bolj približati ideji razstave. Najbolj pa me veseli dejstvo, da prednjacijo mlajši clani združenja, torej tisti, ki so naša prihodnost. Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu! Herman Gvardjancic, predsednik Združenja umetnikov Škofja Loka Matjaž Bertoncelj Kosti, 2014 kolažni strip (film na šeleshamerju), 42 x 29,7 cm Matej Bizovicar Nemi opazovalec, 2014 akril na platnu, premer vsake slike 31 cm Rado Dagarin Hribovska njiva, 2015 akril na platnu, 100 x 100 cm Boge Dimovski 20. stoletje, 2014 oglje, 45 x 41 cm Irena Jeras Dimovska Krik, 2015 akril, 80 x 65 cm Jure Ž. Florjancic Svetloba, 2015 digitalni tisk na papirju, 66 x 50 cm (ni clan ZU Škofja Loka) Pavel Florjancic Rože AF, 2011 olje na platnu, 50 x 70 cm Peter Gaber Ledeni gozd, 2004, 2014 akril na platnu, 130 x 160 cm Mito Gegic 4:35 AM, 2015 akril, maskirni trak na platnu, 180 x 165 cm Herman Gvardjancic Krajina, 2013 akril, 40 x 50 cm Barbara Kastelec Soline v zimskem casu, 2014 mešana tehnika, akril, oglje na lanenem platnu, 110 x 140 cm Tomaž Lunder Dunaj na nebu, 2007 barvni pigmentni izpis, 70 x 100 cm Simon Mlakar Zvezda in križi, 2014 digitalni tisk na gumiranem platnu, 100 x 140 cm Agata Pavlovec Brezno, 2010 akril na platnu, 170 x 140 cm Janez Plestenjak V prispodobi ..., 2015 kreda na papirju, 30 x 40 cm Matej Plestenjak Noceš se rad imeti, 1993 vošcenke na kartonu, 80 x 60 cm Petra Plestenjak Podlogar Srecanje, 2015 rezljan hruškov les, 35 x 50 cm Peter Pokorn Hodnik 1000 spominov, 2014 digitalna fotografija, 30 x 40 cm Ive Šubic Dražgoška pieta, 1977 olje na platnu, 80 x 100 cm Maja Šubic Mali upornik, 2008 iz cikla Potovanje na ladji Beagle IV freska na lehnjaku, 25 x 35 x 6 cm Jasna Vastl M 1:100 elementi za inštalacijo v prostoru in povezava s stropom, 50 x 100 cm Film Teta Mara Kratki film Teta Mara je portret preproste kmecke žene – varuhinje spomi­na, ki gledalca pritegne s svojo neposrednostjo. Pripovedovanje v prvi os­ebi prerašca iz zgolj dokumentarnega beleženja njene zgodovine v priza­deto pricevanje o ranah, ki jih je v družini Marije Križaj – Cikove Mare z Godešica pri Škofji Loki, pustil cas druge svetovne vojne. Vrednost tako zasnovanega snemalnega pristopa se pokaže, ko se zavemo, da nas je mocna pripoved nase priklenila do te mere, da smo teto Maro zacutili, vlogo hladnih zgodovinskih dejstev, za katera se praviloma niti ne zanimamo, pa je nadomestilo naše socutje ob srecanju z njenim trpljenjem. Zgodba tete Mare je bila posneta na pobudo njene necakinje Tatjane Spli­chal, ki je želela, da se v družinski zavesti ohrani spomin na tri veliko prez­godaj umrle brate tete Mare ter na bolecino in ponižanja, s katerimi so bili sooceni preživeli clani družine. Pri tem nas preseneca življenjska moc lju­di, ki so prestali takšne preizkušnje. Režiser David Sipoš je to na premieri filma pred množico zbranih sovašcanov tete Mare ubesedil z navdušenim komentarjem »ljudje se nismo zataknili v letu ‘45«. Posneti film pomeni za teto Maro zadošcenje, ker je mogla po vseh teh letih javno izpovedati svojo bolecino. Filmska pripoved je kot kamencek v mo­zaiku njenega osebnega miru. Ob tem pa more film ponuditi pot soocenja s kolektivnih travmami slovenskega naroda tudi vsakemu izmed nas, gledal­cu. Je priložnost in povabilo, da zgodovina tete Mare in njene družine pos­tane naša skupna zgodovina. Glavni ustvarjalci filma so bili producentka Tatjana Splichal, režiser David Sipoš in scenarist Rok Andres. Blaž Karlin Foto Jana Jocif O stavbi nekdanjega Nunskega samostana v Škofji Loki Ko je ekipa pripravljalcev razstave CLOVEK, GLEJ, posvecene 70-letnici konca druge svetovne vojne, prvic vstopila v prostore nekdanjega Nunske­ga samostana, je bila soglasna, da so vec kot primerni za nacrtovani projekt. Zgradbi daje pecat njena dolga zgodovina, sestavljena iz zgodb, ki še danes polnijo sicer prazne, a prostrane sobe, dvorane in hodnike ter šepetajo o preteklosti. Redovnice so v Škofji Loki prebivale že od sredine 14. stoletja. Sprva so bile to klarise, ki so zgradile samostan in cerkev, posveceno Devici Mariji. Obe stavbi sta prvic pogoreli ob požigalnem pohodu celjskega vojskovodje Jana Vitovca, nato pa spet v velikem požaru leta 1660. Po tem letu so na pogorišcu ponovno sezidali samostan s cerkvijo in mu dali današnji izgled. Leta 1782 je Jožef II. razpustil klarise in v mesto poklical uršulinke iz Grad­ca, ki so se ukvarjale s šolstvom. Te so še istega leta odprle zunanjo ljudsko šolo za dekleta, ki so prihajala vsako jutro in se po pouku vracala domov. Zunanji šoli je bil namenjen kompleks za cerkvijo, vhod je bil iz današnje Klobovsove ulice. Uršulinke so v 19. stoletju mocno predelale in povecale samostan, leta 1890 pa so kupile še Loški grad in ga s posebnim hodnikom povezale s samostanskim kompleksom. Obiskovanje notranje šole je bilo povezano z bivanjem v penzionatu ali pa s celodnevnim poukom. Dekleta so bila vecinoma iz drugih krajev in premožnejših družin, uršulinke pa so jih poleg glavnih predmetov splošne in industrialne šole ucile še risanja, glasbe in šivanja, številnih tujih jezikov, geografije, zgodovine, fizike in prirodopisa. Klarise so zadnja vecja gradbena dela izvedle med leti 1760—1778. V tem casu je bilo sezidano tudi zahodno krilo z vhodnim stopnišcem in oz­kim hodnikom, po katerem danes dostopamo najprej do manjše dvorane, v kateri so razstavljena dela loških umetnikov. V letih 1870—71 pa je loški stavbenik Molinaro k temu krilu prizidal še zakljucni trakt samostana z veliko dvorano in zadajšnjim hodnikom, kjer so na ogled umetniška dela pod naslovom O cem razmišljaš, Antigona? in predmeti iz Hude jame. V sedemdesetih letih je imela tu prostore tovarna Elra, nato pa jih je do leta 2005 za depoje uporabljal Slovenski etnografski muzej. Med drugo svetovno vojno so uršulinke morale zapustiti grad in samostan, v slednjega so se vrnile julija 1945, vendar so vecino prostorov izgubile leta 1961 z odlokom o razlastitvi. Danes je stavba v lasti Nadškofije Ljubljana. Helena Janežic, podpredsednica Muzejskega društva Škofja Loka SPREMLJEVALNI DOGODKI *Vodstva po razstavi: nedelja, 24. maj 2015, ob 9. in 10. uri – mag. Bernarda Podlipnik nedelja, 7. junij 2015, ob 9. in 10. uri – mag. Bernarda Podlipnik nedelja, 21. junij 2015, ob 9. in 10. uri – Helena Maticic Hostnik *Veš, Antigona, svoj dolg? – razstava gradiva zapostavljenih slovenskih pisateljev Knjižnica Ivana Tavcarja Škofja Loka, Šolska ulica 6 15. maj–20. junij 2015, ogled v delovnem casu knjižnice www.knjiznica-skofjaloka.si *Spominska maša in komemoracija za žrtvami povojnih pobojev v Crngrobu cerkev Marijinega oznanjenja in povojna grobišca v Crngrobu nedelja, 24. maj 2015, ob 11. uri *Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru: recital poezije dr. Tineta Debeljaka in drugih avtorjev ob 70-letnici konca druge svetovne vojne in povojnih pobojev pet razlicnih lokacij v Škofji Loki in okolici sreda, 27. maj–nedelja, 31. maj 2015, vsakic ob 20. uri www.pasijonke.si *Bralna uprizoritev Sofoklesove Antigone; Ksenja Geister, Marija Neža Karlin razstavni prostori nedelja, 14. junij 2015, ob 19. uri *Predstavitev ponatisov pesnitev dr. Tineta Debeljaka in slikarke Bare Remec: Velika crna maša za pobite Slovence in Kyrie Eleison – Slovenski veliki teden; ddr. Marija Stanonik razstavni prostori sreda, 17. junij 2015, ob 19. uri *Zakljucni koncert Komornega zbora Megaron; Marta Mocnik Pirc, sopran, dirigent Damijan Mocnik Nunska cerkev v Škofji Loki nedelja, 21. junij 2015, ob 20. uri *Predstavitev fotomonografije Umik cez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja razstavni prostori petek, 5. junij 2015, ob 19. uri Civilno–družbena pobuda Resnica in socutje 1945–2015 želi po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokoncnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja. Pobuda je zamišljena kot širok družbeni projekt razlicnih podrocij (od likovnega in glasbenega do okroglih miz), ki naj nas spodbudijo k bolj tenkocutnemu razmisleku o casu, v katerem živimo. Na naslovnici: ocala, najdena v Hudi jami, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana Razstavo so podprli: Steklarstvo Marjan Frlan s. p. Elektroinstalacije in servis Tomaž Križaj s. p. Prostovoljno gasilsko društvo Retece - Gorenja vas Foto delavnica Bojan Splichal s. p. Techno Berglez, d. o. o. Gostilna pri Boštjanu, Križna Gora Obcina Škofja Loka Medijski pokrovitelji: