UREDITEV ZGODOVINSKE ZBIRKE Loški muzej je splošni muzej, ki skuša v svojih zbirkah prikazati zgodovino in življenje loškega delovnega človeka od najstarej.ših časov do danes. Iz skromnih začetkov je v teku let razširil in dopolnil svoje zbirke, ki vedno nazorneje poiasniii- jejo gospodarski, socialni in kulturni raz voj |)rel)ivalcev loškega ozemlja. NajdaliSe zgodovinsko obdobje tega teritorija pred stavlja obdobje fevdalnega gospostva Sko- * lijc v Freisinga. katerega teritorij je po stalo tudi področje loškega muzeja. Dolgo je Muzejsko društvo v Skofji Loki gojilo željo, da se to zgodovinsko obdobje pri kaže v posebni zbirki, ker v resnici pred stavlja zgodovinsko osnovo muzeja in je, v nasprotju s predfreisinško dobo, znan stveno temeljito obdelano. Ta zgodovin ska zbirka je bila koiu'no urejena v muzeju spomladi 1961. Z barvnimi ski cami, kratkim tekstom, zgodovinsko do- kunuMitacijo, umketanii in arheološkimi najdbami predstavlja zbirka na i)oljudno- znanstvcni način nazorno, kratko in pre gledno zgodovino približno 800 let, tako da je za vsakogar umljiva in zanimiva. Razstava ima tri dele: 1. nastanek lo škega gospostva, 2. kolonizacija loškega gospostva, 5. razvoj kajžarstva v loškem gospostvu. Prvi del zbirke predstavlja nastanek in obseg loškega gospostva in zemljiške gospode, drugi in tretji del pa podložnike, prebivalce tega ozemlja. Prvi del je prikazan s štirimi risbami in štirimi listinami podelilnicami. s ka terimi je škofija v Freisingu postopoma prejela od cesarja .Selško in Poljansko dolino. Sorsko polje in Besniško ozemlje. To ozemlje se je združilo v Loško gospo stvo. S 1. podelihuco je JO. junija 973 ce sar Oton II. podelil škofu Abrahamu iz Freisinga vso Selško dolino med razvod- nimi grebeni in del Sorskega polja od izvira do izliva potoka Zabnica. od tu je tekla meja po desnem bregu Sore in še nekaj časa po desnem bregu Poljanske Sore ter se nato povzpela na Lubnik. To ozemlje predstavlja prva skica. Z 2. po- 219 delilnico 23. novembra 973 je daroval Oton II. škofu Abrahamu ostali del Sor skega polja in vzhodni del Poljanske do line. Meja je tekla zahodno od Volaščice na njen izvir in po njej do izliva v Ko- pačnico ter dalje po Hotaveljščici do izliva v Soro. Od tu preko Sore in po hribu Celo južno od Hotavelj dalje proti vzhodu na vrhove mimo Bačen. proti Kremeniku. na Pasjo ravan in po glav nem grebenu na Sv. Barbaro in Osolnik. zatem po Godeškem potoku do Sore, ob njenem desnem bregu v razdalji enega orala do Stresovega broda severno od današnje Senice in nato na kranjsko cesto. V srednjem delu je posest obsegala ozem lje do Save s krajem Primet (Praše), se nato vrnila na cesto in zopet na iz vir Zabnice. To ozemlje prikazuje druga risba. S 3. podelilnico je cesar Henrik II- leta 1002 podelil freisinški škofiji ozemlje med Lipico, Savo in potokom Žabnico s Stražiščem. To ozemlje prikazuje tretja risba. Zirovski kot in zahodni del Poljan ske doline je freisinška škofija, prejela okoli leta 1030, kar prikazuje četrta risba. Tako je v razdobju 60 let nastalo loško gospostvo. S tem je nastopila na loškem ozemlju doba fevdalnega sistema z zem ljiškimi gospodi in podložniki. Arheološke najdbe govore o naseljeno sti loškega ozemlja že v neolitski. ilirski in rimski dobi. Listine o nastanku lo škega gospostva pa pričajo, da je bilo to ozemlje v 10. stoletju redko poseljeno s Slovenci. Tedaj je bilo poseljeno Sorsko polje (Zabnica, Stražišče, Stresov brod. Gosteče), okolica Loke (Stara Loka, Suha) in začetki obeh dolin (Selca, Pečana). Da bi postalo ozemlje bolj donosno, je zem ljiški gospod poiskal nove podložnike. Takoj po prihodu je pričel ozemlje kolo nizirati. Ločimo dve kolonizaciji: prvo od leta 975 do začetka 14. stoletja, dnijro — rovtarsko nekako med leti 1560 in 1630. Proa kolonizacija je poselila vse loško gospostvo razen gozdnatin predelov Davče, Martinjvrha. Zirovskega vrha in ozemlja okoli današnje Nove Oselice. Najprej so kolonisti poselili ravnino in prisojna hri bovja dolin, potem pa tudi osojna po bočja. Po poreklu kolonistov ločimo v prvi kolonizaciji pet oddelkov: 1. Na Sorskem polju je kmahi po 1.'J75 začel zemljiški gospod naseljevati svoje rojake Bavarce. Naseljevali so se v sku pinah in so ustanavljali grunte. Ze do leta 1160 so se naselili v Zabnici, Bitnju, Dorfarjih in drugih vaseh na Sorskem polju tako gosto, da je bila tedaj na tem ozemlju gruntarska kolonizacija zaklju čena. Poseljenih je bilo 94 bavarskih hub. katerih število se je ohranilo no danes. Na ozemlju okoli Godešiča in Reteč pa so do leta 1160 ustanovili 20 slovenskih kmetij. Naselje »Niuzacinhin« (Novo na selje) — Godešič se omenja že leta 1006. To so bile izključno slovenske vasi. 2. Slovenska naselitev v času pred 1160 do začetka 14. stoletja je zavzela vzhodni in srednji del Poljanske doline z osojnim hribovjem, Zirovski kot ter vzhodni del Selške doline do Skoviii. Tukaj so bili kolonisti izključno domači Slovenci. Tudi to ozemlje je pričel zemljiški gospod ko lonizirati kmalu po prihodu, ker se že leta 1160 omenja v Selški in Poljanski dolini 153 slovenskih hub in 14 koroških v Poljanski dolini, ki so vse nastale že v freisinški dobi. V dobrih 100 letih do urbarja iz leta 1291 je število kmetij samo v Selški dolini naraslo na 290, v Poljanski dolini pa na 493. Do začetka 14. stoletja je bilo to ozemlje skoraj kom paktno naseljeno. 3. Hriboviti osojni predel zahodne Sel ške doline — današnje soriško ozemlje — je začel zemljiški gospod naseljevati z nemškimi Tirolci iz Innichena že pred letom 1285. Prodirali so sem od zahoda in prišli do Podlonka, kjer sc naleteli na Slovence. Poselili so ozemlje med Ra- titovcem, Soro ter črto Podlonk—Sora. To so bila izrazito nemška naselja, razen Podlonka, ki je bil narodnostno mešan. Kolonizacija je bila končana sredi 14. sto letja. Ondotni nemški kolonisti so imeli v dajatvah znatne olajšave, do 17. stoletja so bili oproščeni tudi tlake. 4. Na tleh. kjer sta se nemška in slo venska kolonizacija srečali — v Železni kih — se je začelo razvijati fužinarstvo. Od leta 1277 je bil rudarski regal na loškem gospostvu v rokah freisniškega škofa. Da bi dvignil fužinarstvo, ki so ga doslej le primitivno gojili, je poklical zemljiški gospod sredi 14. stoletja sem mojstre Furlane. Podelil jim je ozemlje med Železniki in Jesenovcem ter Ješe ob Dašnici. Gospodarsko in upravno so bili podrejeni neposredno oskrbniku na lo škem gradu. 5. Hribovje v vzhodnem delu Poljanske doline na desni strani Sore so kolonizirali koroški Slovenci med 12. in 14. stoletjem. Leta 1160 je bilo v Poljanski dolini 14 ko roških hub. v začetku 14. stoletja pa jih je bilo že 83. Zasedli so tudi ozemlje okoli Sopotnice. Koroški Slovenci so po selili tudi južni del zirovskega kota okoli Hlevnega vrha. Tod so bili pašniki, ka mor so koroški Slovenci iz vzhodnega dela doline gonili živino na pašo (odtod Hlevišče), kasneje pa so se tukaj tudi 220 4 stalno naselili. V socialnem oziru so imeli koroški Slovenci najboljši položaj. Edino oni so imeli pravico prodajati in deliti kmetije; drugi podložniki loškega gospo stva so to smeli šele od konca 15. stoletja. Med 14. in 16. stoletjem je kolonizacija na loškem ozemlju počivala. Odločbe v začetku 16. stoletja, s katerimi je cesar proglasil rudnike in gozdove za svoj re- gal, so sprožile na loškem ozemlju novo kolonizacijo, imenovano roviarska koloni zacija, ki je trajala nekako med leti 1560 in 1650. Sedaj je bil škof v nevarnosti, da poleg rudnikov in fužin izgubi tudi gozdove. Da bi jih rešil, je pričel kolo nizirati tudi gozdnate predele: Davčo, Martinjvrh, Žirovski vrh in zahodni kot Poljanske doline. Kolonisti so bili Slo venci s Tolminskega, ki so ustanavljali kmetije-rovte sredi gozdov. Kolonizacija se je pričela na skrajnem zahodnem delu Poljanske doline, na ozemlju današnje Nove Oselice, in se ob Robidnici nada ljevala v Davčo in na Martinjvrh do Smoleške grape. Ostrega vrha in Rovta, kjer je naletela na slovenske koloniste iz prve kolonizacije. Naseljevali so se posamezno in ustanavljali samotne dvorce. Domači Slovenci pa so v tem času po selili Žirovski vrh s hotaveljske in žirov- ske strani. Z rovtarsko kolonizacijo je postalo loško gospostvo sklenjeno nase ljeno: obljudeni so bili tudi gozdni pre deli. Nove rovte je vpisal zemljiški gospod v urbar in s tem rešil svojo lastninsko pravico do njih, medtem ko je fužine in rudnike izgubil. Kolonizacija je prikazana na dveh barvnih risbah. Posebna risba pa kaže takratno upravno razdelitev loškega go spostva. Ozemlje je bilo razdeljeno na 20 županij (officium), od katerih jih je 18 nastalo v prvi, dve pa v drugi kolo nizaciji. Upravljali so jih župani, nižji upravni organi gospostva. Do leta 1500 so iia loškem gospostvu v glavnem ustanavaljali samo grunte-hube. Vzporedno z davško in martinjvrško ko lonizacijo v 16. stoletju pa se je začelo razvijati tudi kajžarsfvo. Vzrok temu je bilo pomanjkanje zemlje za nove grunte in si je moral človek iskati drugega za služka. Kajže so nastajale ob prometnih in cerkvenih središčih, kjer so jih usta navljali obrtniki, na opustelih kmetijah, kjer prvotna kolonizacija ni uspela, v fu- žinarskih krajih so feajže ustanavljali fužinarski delavci, ob velikih gozdovih drvarji in podložniki, ki so v času spora med deželnim knezom in zemljiškim go spodom za gozdove, le-te krčili. Mnogo kajž je nastalo tudi na soseskini zemlji. 1. Vpliv prometnega središča na nasta nek kajž se kaže v Selcih, Sorici, Polja nah. Zireh. Javorjih. Leskovnici, Stari Loki in Skofji Loki. Selca so bila gospo darsko in od 14. stoletja tudi cerkveno središče Selške doline. Tu so ustanavljali kajže obrtniki. Sorica pomeni za nemško ozemlje isto kot Selca za slovensko in izkazuje v primeri z ostalimi naselji soriškega področja veliko število kajž. Promet je dal kajže tudi v poljanskem središču od Poljan do Sestranske vasi. V Poljanah kot farnem središču so na stale kajže okoli cerkve in na desnem bregu Sore, kjer je nastala kajžarska vas Hotovlja. Pri Srednji vasi je nastala na skupni paši kajžarska naselbina Žabja vas, pri Sestranski vasi pa kajžarsko na selje Trata. Tudi v Žireh kot cerkvenem središču najdemo kajže okoli cerkve. Kaj- žarske vasi so tudi Selo, Dobračeva, Stara in Nova vas. Kot farni središči sta vpli vali na nastanek kajž tudi Javorje in Leskovica. V vsa ta središča je sililo pri raslo prebivalstvo iz okolice in si v roko delstvu iskalo življenjskih virov. V takih naseljih so se kopičile kajže z majhno krpo zemlje. 2. Kajže na opustelih kmetijah so se razvile predvsem v županiji Stirpnik, kjer je število hub od leta 1291 do 1560 zelo padlo, deloma pa tudi v županiji Strmica. Tod prva kolonizacija ni uspela. V to vrsto spadajo tudi kajže v naselbinah Sv.Tomaž, Rantovše. Mlaka, Jarčje brdo, Rovt, Ravne, Luša, Rastovke. Dragoba- ček, Stirpnik, Bezovica, Strmica. Stibr- nica. Škovine. deloma tudi Sorica in Golica. V Poljanski dolini so na razva linah propadlih gruntov nastale kajže v Volči, Dolenčicah, Jelovici, Gorenjem in Dolenjem Brdu, Preserjah. Lučinali. Zireh. Breznici, Gabrovem. Dobju, Srednji vasi. Stari vasi in Zetini. V določeni meri velja to tudi za okolico Stare Loke. 3. Posebno velik del kajž je dalo fuži- narstvo. Neposredno fužinarske kajže so nastale v Železnikih, Knapih. Bukovici, Bukovščici. Ševljah, Rudnem. Strmi ci. Fužinah, Hotavljah, Hobovšah, Volaki, Srednjem Brdu. kjer so kajže ustanavljali fužinarski delavci, medtem ko so bili fu- žinarji-mojstri posestniki. 4. Drvarstvo je dalo kajže v Jelovici, Dražgošah, Podlonku, Podblici in Jam- niku. Rovtarji, ki so kot škofovi podlož niki krčili in kultivirali gozd v času druge kolonizacije, so bili deloma gruntarji, de loma kajžarji. Te vrste kajž so nastale predvsem okoli Nove Oselice, deloma tudi okoli Hotavelj in Zirov. v Davči in Mar- tinjvrhu. 221 5. Na Sorskem polju so nastajale kajže zlasti na skupni zemlji, deloma tudi na novih krčevinah. V prvem obdobju je bila osnova za preživljanje malega človeka zemlja, ki jo je kajžar moral na novo kultivirati na skujmi zemlji. Močan po rast kajžarstva v 18. stoletju pa izvira iz močnega procvita obrtništva — tkalstva in sitarstva. Glavna sredi.šča so bila v Stražišču, Bitnju in Zabnici. kjer je kaj- žarska vas nastala za gruntarsko na skupni zemlji. Prave kajžarsko \asi pa so Forme. Šutna, Grenc, Virmaše. Tu so na stale kajže na propadlih gruntih in na krčevinah v Gorajtah. Na skupnili paš nikih, deloma tudi na oslabelih gruntih, so nastale kajže ttidi v Godešiču, Retečah in Gorenji vasi. vendar je bil tu odstotek kajžarstva zelo nizek. Razvoj kajžarstva je v muzejski zbirki prikazan na dveh barvnih skiiah. Prva predstavlja kajžarstvo po vaseh za leto 1630 (za Sorsko polje za leto 1588) in leto 1825. Za Železnike so podatki samo za leto 1825. Tedaj je bilo tukaj 124 po sestnikov, od teh je imelo 7 posestnikov več kot 68 % vse zemlje, 55 posestnikov več kot 1 ha in 62 posestnikov manj kot 1 ha zemlje. Druga skica pa prikazuje kajžarstvo po takratnih županijah v letih 1500. 1630 in 1825. Razinerje med grunti in kajžarji je prikazano v stolpcih z različnimi barvami tako nazorno, da obi skovalcu že bežen pogled v glavnih ob risih pojasni zemljiško in socialno struk turo loškega ozemlja v teku dobrih tri sto let. Kratek zgoščen tekst pa Se podrobneje tolmači našo temo. Oddelek o kajžarstvu nam v risbi po jasni, da je bila vsa zemlja (razen ozemlja druge kolnizacije) do leta 1500 poseljena in razdeljena med gruntarje. Odslej se grunti v splošnem niso več ustanavljali; njih število se do danes skoraj ni spreme nilo in so današnji grunti v glavnem še iz te dobe. Stolpci gruntov imajo skozi stoletja skoraj iste dimenzije. Nasprotno pa stolpci kajž iz stoletja v stoletje stalno rastejo. Ker je bila zemlja oddana, si je moralo naraslo prebivalstvo iskati drug življenjski prostor. Nastajalo je neagrarno prebivalstvo — obrtniki, delavci. Nasta jala so nekatera središča, ki so polagoma prevzela obrtniški in delavski značaj. V teh krajih se je v novejši dobi najprej razvila industrija. Tako se je končno iz oblikovala diferenciacija med poljedel skim in industrijskim prebivalstvom, ki ima svoj začetek pravzaprav v začetku kajžarstva. Zbirko poživljata maketi loškega gradu in Zgornjega stolpa, ki sta bila upravni središči loškega gospostva in so jih zgra dili podložniki prve kolonizacije s tla čanskim delom. Maketa Bitnja kaže tip poljske razdelitve na proge in tip ob cestne gruntarske vasi. za katero se je razvila kajžarska vas. — Z najdbami s Kranclja (iz Zgornjega stolpa) se spo znamo s tedanjo materialno kulturo. Ta zbirka je največja tovrstna zbirka na Slovenskem. V fotokopijah pa vidimo tudi nekatere zgodovinske objekte iz te dobe. ki so se nam v Loki ohranili še do danes. Zbirka nam tako z vsemi možnimi nu^todami, sredstvi in predmeti dobro podaja zgodovino nekdanjega loškega go spostva. V pojasnilo bodi omenjeno, da je nova zgodovinska zbirka loškega muzeja |)rirejena po delih rojaka dr. Pavleta I51aznika. ki znanstveno obdelnjejo kolo nizacijo Selške doline, kolonizacijo Po ljansko doline, kolonizacijo in kmečko podložništvo na Sorskem polju in posestne razmere v Selški dolini. Doroteja Gorišek 222