Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 64 Nika CIGOJ SITAR Damjana GANTAR Jana KOZAMERNIK Aleš MLAKAR Krajinska zasnova kot izhodišče zagotavljanja kakovostne podobe slovenskega podeželja Slovensko podeželje določa mozaičnost rab, predvsem kmetijske rabe in poselitve. Preplet značilnih poselitvenih vzorcev s kmetijskimi površinami in gozdom se je v večstoletnem razvoju v skladu z na- ravnimi danostmi razvil v območja, ki imajo pogosto visoko vidno in bivalno kakovost. Številna taka območja so opredeljena kot območja prepoznavnosti na nacionalni in lokalni ravni ali kot izjemne krajine oziroma zavarovana kot krajinski ali regionalni parki. Za krajinsko zaokrožena območja je kot obvezna strokovna podlaga za pripravo regionalnega prostorskega plana (RPP), občinskega prostorskega plana (OPP), občinskega prostorskega načrta (OPN), če tako dolo- čata RPP ali OPP, in za varovana območja po predpisih s področja varstva kulturne dediščine, če tako določa akt o določitvi območja, z aktualnim Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-2) ponovno uve- dena krajinska zasnova (KZ). V prispevku so predstavljene možnosti in prednosti izdelave KZ ter potenciali, ki jih ima KZ za zagotavlja- nje kakovostne podobe slovenskega podeželja. Poudarek je na KZ kot strokovni podlagi za OPN kot ključnemu dokumentu, ki določa rabo prostora ter urbanistično, arhitekturno in krajinsko-arhitektur- no oblikovanje na ravni občine in tako odločilno vpliva na podobo obravnavanega prostora. Ključne besede: strokovne podlage, prostorsko načrtovanje na ravni občin, zavarovana območja, podeželje, poselitev, krajina, urbanistič- no, arhitekturno in krajinsko-arhitekturno oblikovanje 1 Uvod: krajinska zasnova – strokovna podlaga za OPN Krajinska zasnova (KZ) na podlagi ZUreP-2 ponovno posta- ja obvezna strokovna podlaga, ki je namenjena usmerjanju in podrobnejši določitvi prostorskega razvoja in varstva na posa- meznih območjih v krajini – naravni in kulturni – oziroma na podeželju. KZ kot strokovna podlaga na podlagi natančne analize in vrednotenja stanja, zgodovinskega razvoja, presoje razvojnih potreb in možnosti ter varstvenih zahtev, ob vključevanju aktu- alnih izzivov, kot so krepitev identitete, ohranjanje kulturnosti krajine, prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanje ogroženosti zaradi naravnih nesreč, povečanje prehranske var- nosti, razvoj podeželja, trajnostnega turizma in mobilnosti ter uveljavljanje zelene infrastrukture, ponuja strokovno utemelje- no podlago za načrtovanje in usmerjanje razvoja v krajini. Pri tem je posebna pozornost namenjena prav urejanju podobe naselij in krajine, ki je ključno za doseganje prepoznavnosti prostora. Glede na številna razvrednotenja slovenskih krajin in v nekaterih predelih že očitno izgubo kakovosti in identi- tete območij je nujno, da se te vsebine s celostnim pogledom, strokovno argumentirano in dosledno vključijo v načrtovanje prostora na ravni občine in regij. KZ se navadno pripravlja za krajinsko zaokrožena območja, ki zaradi določenih posebnosti, največkrat zaradi velike kakovosti ali, prav obratno, zaradi (po- tencialnega) razvrednotenja, potrebujejo celovito in k iskanju rešitev usmerjeno obravnavo. KZ je odvisno od namena lahko strateška oziroma konceptualna, lahko je usmerjena v orga- nizacijo dejavnosti v prostoru, umeščanje novih prostorskih ureditev in/ali določanje namenske rabe ali pa je podrobnejša, izdelana na izvedbeni ravni in namenjena oblikovanju podrob- nih prostorskih izvedbenih pogojev v OPN ali usmeritev za druge izvedbene prostorske akte. KZ je v kontekstu priprave OPN jasna in utečena. Tudi v preteklosti so se pripravljale različne strokovne podlage, po- dobne KZ, le da so se imenovale drugače in so bile namenjene 31. Sedlarjevo srečanje – N. CIGOJ SITAR idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 65 podrobnejši obdelavi vsebin, ki so del OPN (ali predhodnih podobnih dokumentov), predvsem namenske rabe prostora in prostorskih izvedbenih pogojev. Priporočila za izdelavo krajin- ske zasnove (2020) vsebujejo med drugim vpogled v pestrost teh strokovnih podlag, tako slovenskih primerov kot tujih. KZ naj bi bila osredinjena predvsem na krajinsko vrednejša in pro- blemska območja, v katerih preproste odločitve o nadaljnjem varstvu in razvoju niso mogoče in/ali so veljavni prostorsko izvedbeni pogoji neustrezno ali preskromno določeni. Posebna pozornost se v KZ namenja zagotavljanju kakovostne podobe slovenskega podeželja. Usmeritve za urbanistično, ar- hitekturno in krajinsko oblikovanje prostorskih ureditev se nanašajo na predvidene prostorske ureditve in tudi na preu- rejanje obstoječih ureditev. Usmeritve se nanašajo predvsem na ohranjanje oblikovne podobe, oblikovne poteze, morfološke strukture, javne površine, tipologijo objektov, gospodarsko jav- no infrastrukturo, nezahtevne in enostavne objekte, objekte za kmetijske dejavnosti, počitniške hišice in stavbe za kratkotrajno nastanitev, začasne objekte, oglaševanje, urbani in informacij- ski opremi. Z usmeritvami se določijo na primer tudi možnosti preoblikovanja reliefa, umeščanje in oblikovanje objektov in uporaba materialov. 2 Stanje v prostoru in nujnost usmerjanja oblikovne podobe podeželja Že laičnemu opazovalcu slovenske krajine in naselij postaja jasno, da je stanje v prostoru čedalje slabše in kaotično. Pogled zmoti tako umestitev novih objektov kot njihovo oblikova- nje. Različni nakloni in oblike strešin, frčade različnih oblik, kričeče barve pročelij in pročelni okras, umeščanje sosednjih istovrstnih objektov brez reda oziroma upoštevanja strukture naselja, množica enostavnih objektov, ki se kopičijo ob vsaki stanovanjski stavbi  – različni nadstreški, vrtne ute, ograje in podobno, neprimerno oglaševanje in vsiljiva informacijska in- frastruktura so prvine, ki razvrednotijo kakovostno podobo že skoraj vsakega naselja in zaselka v Sloveniji. Podoba podeželja se vedno bolj spreminja z lokacijsko neprimernimi in oblikovno šibkimi kmetijski objekti in sončnimi (v prihodnje pa verjetno tudi vetrnimi) elektrarnami kot posledica sicer neizogibnega prestrukturiranja kmetijstva in energetike. Izgublja se enotno in regionalno značilno oblikovanje objektov, umeščanje novih objektov ne sledi logiki prostora ali obstoječi strukturi, kar vse prispeva k neurejeni podobi podeželja. Poseben problem je tudi intenziviranje kmetijstva z vzpostavljanjem novih vzorcev v krajini in zaraščanje oziroma opuščanje posamezne rabe, s katerim se izgublja kulturnost krajne. Posledica novogradenj in neustreznih prenov v prostoru se v številnih naseljih, predvsem tistih, ki nimajo razvitih starih mestnih ali vaških jeder in v katerih prevladujejo novejše gra- dnje (od 70. let 20. stoletja naprej), kaže kot razvrednotenje v prostoru. To je posledica umeščanja prostorskih ureditev brez strokovnih podlag in vzpostavljene vizije o prostorskem razvoju, slabe regulacije v prostorskih aktih, slabe projektne dokumentacije ali izvedbe brez nje (samograditeljstvo, črne gradnje), brez občutka za skladno podobo naselij in krajine, odsotnosti inšpekcijskega nadzora in celovitega upravljanja prostora. Vsaj delu slovenskega podeželja je vse do danes vendarle uspelo ohraniti relativno kakovostno podobo, predvsem tam, kjer se je gradilo manj in gradnja kljub vsemu ni prevladovala nad obstoječo strukturo naselij (tipske hiše v 80. letih 20. stoletja). V zadnjem času pa se na podeželju kljub zavedanju preteklih napak in napredku v stroki širijo gradnje, ki so popolnoma ne- prilagojene podeželju in prostorskemu kontekstu, v bližini vasi rastejo nove »soseske«, samostojni »otoki« pozidave, ki se ne ozirajo niti na strukturo obstoječe poselitve niti na značilnosti oblikovanja. Gradnja na podeželju ne more biti enaka gradnji v urbanih območjih, znotraj naselij ali v določenih območjih, ki so že popolnoma izgubila identiteto in prepoznavnost. Ob tem je treba opozoriti na temeljno literaturo, ki je sicer stara, toda vseeno aktualna in ključna za razumevanje pro- storskega razvoja na podeželju in problematike neupoštevanja njegovih ključnih značilnosti. Slovensko podeželje, vasi in s tem tudi kmetijske objekte in problematiko njihove prenove je med prvimi celovito predstavil Marjan Mušič v knjigi Obnova slovenske vasi (1947). Delo temelji na analizi pojavnosti vaških naselij v prostoru, ki je najtesneje povezana s prisotnostjo ze- mljišč, primernih za kmetovanje. Ker teh zemljišč nikoli ni bilo v izobilju, so se naselja premišljeno umikala na slabša zemljišča na obrobju, na stike med različnima vrstama rabe zemljišč, na primer med travnike in pašnike, ali so bila naslonjena na reli- efne robove, pobočja ali terase. Naselja so bila vedno umeščena tako, da so bila zavarovana pred delovanjem naravnih sil, po- plavami, vetrom. Hkrati pa tudi blizu dostopa do dobrin, ki so bile nujne za ohranjanje in rast krajev, do vode, lesa, sončnega obsevanja na pobočjih. Peter Fister s sodelavci v prav tako v izjemno pomembni študiji za načrtovanje poselitve na podeželju Arhitekturne krajine in regije Slovenije (1993) v uvodu ugotavlja, da je smiselno zaje- mati znanje iz preteklih dosežkov stavbarstva ter da sta dialog in komunikacija med zgrajenim in novo arhitekturo problem, ki je bil zapostavljen predvsem zunaj mest, na podeželju. V ta prostor so se nekritično prenašali modeli in zgledi za urejanje 31. Sedlarjevo srečanje – Krajinska zasnova kot izhodišče zagotavljanja kakovostne podobe slovenskega podeželja Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 66 Slika 1: Prepoznavnost tradicionalne razpršene poselitve in kulturne krajine hribovitih območij ogrožata z značilnostmi prostora neskladna gradnja in zaraščanje (Podlonk) (foto: Nika Cigoj Sitar). Slika 2: Sončne elektrarne ne pomenijo samo prehoda v nizkoogljično družbo, ampak tudi razvrednotenje krajine in konkurenčno rabo kmetij- ski pridelavi. Posebej problematično je nespoštovanje vrednot in režimov kulturne dediščine – umestitev sončne elektrarne pred minoritskim samostanom Olimje, na vplivnem območju enega najprepoznavnejših slovenskih kulturnih spomenikov in območju naselbinske dediščine, ni razumna (foto: Jana Kozamernik). 31. Sedlarjevo srečanje – N. CIGOJ SITAR idr. Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 67 mest, kar je veljalo kot napredek. Regionalizacija na podlagi prepoznavnih značilnosti tradicionalnega stavbarstva in gra- dnje, ki je izhajala predvsem iz podnebnih razmer, reliefa ter razpoložljivih materialov in tehnologij, je pomembna pred- vsem z vidika splošne identitete. Na podlagi glavnih značilnosti stavb lahko prepoznamo pripadnost določeni regiji, če pa se upoštevanje določenih vidnih značilnosti izgubi in se arhitek- turni slogi pomešajo, je videz naselij pogosto stihijski, neurejen. Z ohranjanjem kakovostnih in prepoznavnih arhitekturnih in krajinskih prvin se ohranja identiteta določenega prostora. 3 Ključne vsebine krajinske zasnove za zagotavljanje kakovostne podobe podeželja Izdelava KZ poteka po postopku, ki je skupen različnim ravnem obravnave (strateški za RPP in OPP ali podrobnejši OPN). Ključen začetni korak je vsebinjenje, to je opredelitev namena, okvirnega območja in vsebine KZ. Izhodišča za iz- delavo KZ se smiselno prilagodijo prostorsko-načrtovalskemu problemu, vedno pa se opredelijo želeno stanje krajine ter cilji razvoja in varstva. V analitični fazi se proučijo raba prostora, razporeditev dejav- nosti, sistemi in njihova dinamika itd. Med te sisteme spada tudi poselitev, pri kateri se analizirajo urbanistične značilnosti in potenciali. Raziščejo se značaj prostora, identiteta, razvoj- ne možnosti. Analizirajo se značilnosti arhitekturne krajine ali regije, kakovost oblikovanja, značilne prvine, ohranjenost ali potrebe po prenovi, funkcije objektov v naseljih, delovanje naselja kot celote ter prisotni ali zaznani morebitni konflikti med različnimi dejavnostmi (na primer med kmetijstvom in poselitvijo, prometom in poselitvijo, različnimi dejavnostmi) in potrebe po selitvi določenih dejavnosti na primernejša ob- močja (na primer kmetije ali storitvene dejavnosti, ki so prese- gle obseg, ki omogoča delovanje v stanovanjski hiši ali okolici, in potrebujejo širitev). Poleg analize fizičnih razsežnosti krajine in njenih struktur, vključno z geografsko podlago in berljivimi sledovi zgodo- vine ter analize družbene in kulturne razsežnosti krajine, je pomembna vsebina analitičnega dela KZ tudi analiza zaznavne in doživljajske razsežnosti krajine. V okviru te je ključna vidna analiza, ki opredeli občutljiva območja zaznave, ki so vidna z večjega dela krajine (opazovališč), predvsem s pomembnih ali dostopnih točk. Analizirajo se opazovališča (točke), linije ali območja, značilni pogledi, silhuete, ozadja, odpiranje in zapi- ranje pogledov, vidna privlačnost. Analiza pripomore k prido- bitvi informacij za umeščanje določenih (motečih) dejavnosti in objektov, puščanje odprtega prostora in nujnost ohranjanja določenih vedut ali vedutnih koridorjev, posebej tistih značil- nih in kakovostnih, ki prispevajo k prepoznavnosti in identiteti in služijo orientaciji v prostoru. Vidne značilnosti krajine so sicer poudarjen spekter širše obravnave zaznavnih značilnosti, analiza katerih se osredinja tudi na druge značilnosti v prosto- ru, ki vplivajo na naše dojemanje prostora in bivalno kakovost. Analitični del končujeta problemska analiza, v kateri so nave- dene tudi moteče značilnosti in prvine podobe naselij in kra- jine, in vrednostna analiza kot celovito/sintezno vrednotenje krajine, ki ima varstveni predznak – odkriva kakovosti v krajini, tudi potencialne, ki naj se strateško ohranjajo in razvijajo. Na podlagi analize in vrednotenja se izdelata razvojni ali var- stveni koncept (shema) in zasnova (kartografski prikaz) kot ključni, sintezni del strokovne podlage. Zagotavljanje kakovo- stne podobe podeželja ni »lišpanje« prostora, temveč izhaja iz jasne predstave o tem, kaj želi občina početi z obravnavanim krajinskim območjem kot celoto in njegovimi posameznimi deli – katera območja in prostorske prvine bo strateško ohra- njala in katera prostorsko razvijala in spreminjala. Koncept in zasnova morata izražati želeno stanje krajine ter uresničitev ciljev razvoja in varstva. Obsegata prikaz in opis ključnih ra- zvojnih odločitev (predlogov), ki se nanašajo na dejavnosti, ki se bodo prednostno razvijale, in prednostna območja (usmer- janja) njihovega razvoja, programsko-razvojna jedra, ključne krajinske ureditve ter prvine in osnovne poteze zelenega sis- tema, koncept razvoja poselitve, območja preurejanja, prenove ali obnove, ključne smeri in načini prometnega povezovanja, ključna območja ohranjanja (krajine, narave, voda, kulturne dediščine, naravnih virov) in pomembnejša območja sanacije razvrednotenega prostora. Koncept vedno upošteva tudi od- nos do širšega prostora in sistemov. KZ obsega tudi usmeritve za razporeditev dejavnosti v pro- storu, zeleni sistem območja, usmeritve za urbanistično, ar- hitekturno in krajinsko oblikovanje, usmeritve za varstvo in razvoj krajine, okolja, ohranjanje narave, varstvo kmetijskih zemljišč in gozdov, varstvo kulturne dediščine in trajnostno rabo naravnih virov, vključno z varovanjem pred naravnimi ne- srečami. Usmeritve pomenijo podrobnejšo razčlenitev zasno- ve. Usmeritve za razporeditev dejavnosti v prostoru na primer obravnavajo različne ukrepe ter opredelitev razvojnih smeri in načrtovalska izhodišča pri obravnavi kmetijstva in kmetijskih zemljišč, gozdarstva, upravljanja voda, turizma, športa in rekre- acije, energetike, izkoriščanja mineralnih surovin itd. Usmeri- tve zelenega sistema podrobneje razčlenjujejo zasnovo krajine, izražajo funkcionalne in oblikovalske odločitve in poudarjajo povezljivost odprtega prostora, obravnavo zelene infrastruk- ture in navezavo na širše ali sosednje sisteme – zelene sisteme regij in mest. 31. Sedlarjevo srečanje – Krajinska zasnova kot izhodišče zagotavljanja kakovostne podobe slovenskega podeželja Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 68 31. Sedlarjevo srečanje – N. CIGOJ SITAR idr. Slika 3: (a) Primeri usmeritev: katalog ograj (vir: Jezersko: Katalog ograj, 2019), (b) usmeritve za postavitev in oblikovanje objektov (vir: Priloga OPN Črnomelj, 2018), (c) primeri dobre prakse parkovnih ureditev (Strokovne podlage za urejanje območij BL-2 Blejski grad in BL-3 Grajska pristava, 2018). a c b Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 69 Usmeritve za urbanistično, arhitekturno in krajinsko-arhitek- turno oblikovanje se ne določajo le za predvidene nove pro- storske ureditve, nove dejavnosti in posege, temveč se smiselno nanašajo tudi na preureditve obstoječih ureditev, kot so nase- lja, turistična in rekreacijska infrastruktura, krajinske ureditve ipd. V usmeritvah se opredelijo predvsem določila, ki se ti- čejo ohranjanja in izboljšanja oblikovne podobe, morfološke strukture, oblikovanja robov, ureditve javnih površin v naseljih, tipologije objektov, GJI, nezahtevnih in enostavnih objektov, pojavnosti krajinskih prvin, umeščanja oglaševanja, urbane in informacijske opreme. Usmeritve so lahko opisne in slikovne, v obliki kataloga ali prikaza (ne)dopustnih prvin in oblik ali primerov dobrih praks. Usmeritve naj izhajajo iz splošnih načel urejanja kulturne krajine (Marušič in sod., 1998), kot so obravnava krajine v dveh temeljnih značilnostih – kot naravno zgradbo in člo- vekov bivalni in proizvodni prostor, ohranjanje prvobitnosti v krajini, zagotavljanje plodnega in ekonomsko zdravega ter harmoničnega družbenega življenja, ohranjanje skladja med funkcijami krajine, ohranjanje videzne skladnosti, zagotavlja- nje pestrosti, ohranjanje prepoznavnosti, identitete, ohranja- nje izpostavljenih geomorfoloških oblik in vodnih pojavov. Oblikovalska načela urejanja kulturne krajine, ki obravnavajo vidno privlačnost kulturne krajine (Marušič in sod., 2005), poudarjajo obliko prvin v krajini, vidni vpliv/učinek, merilo (prostorska razmerja), raznolikost, enotnost in duha prostora. Pri urejanju podeželskih naselij oziroma poselitve na podeželju se upoštevajo izhodišča in načela, ki imajo širši pomen v druž- beni in ekonomsko-socialni strukturi (Gabrijelčič in Fikfak, 2002), kot so ohranjanje in/ali vzpostavljanje prepoznavnega poselitvenega vzorca, celovita obravnava posameznega naselja in njemu pripadajočega zemljišča (teritorij), ohranjanje in/ali vzpostavljanje nove identitete in kontinuitete naselja (struktu- ra, dominante, robovi), upoštevanje kulturnozgodovinskih in varstvenodediščinskih izhodišč. Usmeritve za urbanistično in arhitekturno oblikovanje izhajajo iz načel upoštevanja prostorskih danosti, izogibanja reliefno izpostavljenim mestom (razen če gre za pomembno stavbo ali značilen vzorec pozidave). Pri obliki stavb se izhaja iz značil- nosti arhitekturne regije in krajine in se prilagaja okoliškim kakovostnim objektom. Urbanistično oblikovanje upošteva značilne/prepoznavne morfološke vzorce, strukturo naselja in kakovostne prvine podobe naselja. Arhitekturno oblikova- nje upošteva arhitekturno tipologijo območja in kakovostne objekte v prostoru, varujeta in ohranjata ali ponovno vzpo- stavljata se skladnost in harmoničnost v naseljih. To se doseže z usklajenimi volumni stavb in bistvenimi prvinami, kot so streha – naklon in oblika, pročelje, razporeditev odprtin, ma- teriali in barve. Tudi sodobna arhitektura naj prepoznava in upošteva prostorske danosti in arhitekturne značilnosti obmo- čja in skladno z njimi ustvari kakovostne stavbe, ki v prostoru ne delujejo kot tujki – nekritično vnašanje tujih zgledov in lo- Slika 4: Kakovostno podobo slovenskega podeželja zagotavljajo značilnosti, kot so tradicionalna in vitalna raba, ohranjeni krajinski vzorci in prvine, jasen rob naselij in enotnost stavbnega tkiva, prepoznaven red in krajinska pestrost (Zalog pri Golniku) (foto: Nika Cigoj Sitar). 31. Sedlarjevo srečanje – Krajinska zasnova kot izhodišče zagotavljanja kakovostne podobe slovenskega podeželja Urbani izziv, strokovna izdaja, 2020, št. 11 70 kalnemu okolju (krajini) in arhitekturni tipiki neprilagojenih objektov je v podeželskih naseljih in krajini še posebej moteče in se v zadnjem času dogaja v vse večjem obsegu. Usmeritve se nanašajo tudi na ureditve robov, kot so stiki naselja z gozdom ali kmetijskimi površinami, ureditve javnih prostorov v naselju, na arhitekturno oblikovanje (usmeritve za posamezne najpo- gostejše tipe stavb, npr. za enodružinsko gradnjo, usmeritve za gabarite, oblikovanje strehe, odprtin, uporabo materialov ipd.), oblikovanje ograj, ekoloških otokov in drugih ureditev. 4 Sklep Krajinska zasnova je klasično – interdisciplinarno in vseobse- žno – in hkrati svojevrstno prostorskonačrtovalsko orodje, ki temelji na metodah varstvenega načrtovanja. Udeležencem pri urejanja prostora pomaga bolje razumeti stanje v prostoru in ga upoštevati pri razvoju dejavnosti na način, ki vključuje pre- poznane možnosti in vrednote in jih nadgrajuje. KZ omogoča razumeti krajino kot vir in vzvod za lokalni razvoj. Povezuje vse, ki izkoriščajo naravne vire ali so odvisni od njih ter pomaga udejanjati tvorno sodelovanje med sektorji na vseh ravneh in v dialogu z javnostmi. Omogoča napovedovanje posledic v pro- storu zaradi izvajanja različnih sektorskih politik in ukrepov in njihovo uskladitev za skladen razvoj prostora, ki temelji na konceptih racionalne rabe prostora, vzdržnega razvoja poseli- tvenih območij in gospodarske javne infrastrukture, krepitve identitete in funkcionalnosti ekosistemov in vnaprej določe- nega želenega stanja krajine. KZ krajino obravnava kot celoto in s tem presega dosedanjo sektorsko obravnavo. Obravnava jo skladno z načeli Evropske konvencije o krajini. Izdela se lahko na strateški ali podrobni ravni. Na prvi prispeva konceptualna izhodišča za urejanja prostora, na drugi pa usmeritve za izved- beno regulacijo prostora. Ne omejuje se na posebna območja, temveč je primerno prostorskonačrtovalsko orodje za razno- vrstne prostorske okoliščine in različna krajinsko zaokrožena območja in tako prispeva k uveljavljanju načela, da vse krajine štejejo. Sistematična izdelava KZ, predvsem za strateško po- membna območja na ravni države, npr. območja velikih razvoj- nih pritiskov, turistična območja in širša zavarovana območja, na katerih prihaja do nasprotujočih si interesov v zvezi z rabo prostora, lahko zato bistveno pripomore k zagotavljanju kako- vostne podobe slovenskega podeželja, še posebej če se vsebine KZ ustrezno prenesejo tudi v aktivno in med posameznimi sektorji horizontalno usklajeno upravljanje prostora. Nika Cigoj Sitar Prostorsko načrtovanje Aleš Mlakar s. p., Ljubljana, Slovenija E-pošta: ncigoj@gmail.com Dr. Damjana Gantar Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, Slovenija E-pošta: damjana.gantar@uirs.si Jana Kozamernik Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana, Slovenija E-pošta: janak@uirs.si Dr. Aleš Mlakar Prostorsko načrtovanje Aleš Mlakar s. p., Ljubljana, Slovenija E-pošta: ales.mlakar@siol.com Viri in literatura Cigoj Sitar, N., Gantar, D., Kozamernik, J., in Mlakar, A. (2020): Priporočila za izdelavo krajinske zasnove. Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Ljubljana. Fister, P., Boh-Pečnik, N., Debevec, L., Deu, Ž., Kavčič, M., in Lah, L. (1993): Arhitekturne krajine in regije Slovenije. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Zavod RS za prostorsko planiranje. Gabrijelčič, P., in Fikfak, A. (2002): Rurizem in ruralna arhitektura. Ljublja- na, Fakulteta za arhitekturo. Jezersko, kako prepoznati, ohranjati in živeti s tradicijo: Katalog ograj (2019): Dosegljivo na: https://jezersko.e-obcina.si/files/other/ news/169/166788KATALOG%20OGRAJ%20januar%202019.pdf Marušič, J. (ur.) (1998): Regionalna razdelitev krajinskih tipov Slovenije. Metodološke osnove. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje. Marušič, J., Penko Seidl, N., in Drašler, A. (2005): Pravila za vzdržno urejanje posegov v kmetijska zemljišča. Ljubljana. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo. Mušič, M. (1947): Obnova slovenske vasi. Celje, Družba sv. Mohorja. Pravilnik o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega na- črta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij. Uradni list RS, št. 99/07. Ljubljana. Strokovne podlage za urejanje območij BL-2 Blejski grad in BL-3 Grajska pristava (2018): Ljubljana, Prostorsko načrtovanje Aleš Mlakar s. p., BRUTO, krajinska arhitektura, d. o. o. in ELEA IC d. o. o. Usmeritve za postavitev in oblikovanje objektov: Priloga OPN Črnomelj (2018): Acer Novo mesto. Zakon o urejanju prostora. Uradni list Republike Slovenije, št. 61/17. Ljubljana. 31. Sedlarjevo srečanje – N. CIGOJ SITAR idr.