ST. 7  1953/34   VRTEC    LETNIK 64
Vaclav Benes Tfebizsky — Orožen Janko
Iz rodne kočice.
Levogradske spominčice.
(S Slanskega.)
>Se verujem kar tako v vsako stvar; ali kar vam povem, je sveta resnica, tako kakor te skale stoje že nekoliko več ko tisoč let in kakor ta cerkvica nad njimi že tudi šteje nekoliko vec: let nego moja stara glaval«
Brodnik. ki je izgovoril te besede, je pustil čoluič, da so ga valovi nesli proti severu, se vzravnal in mi pogledal v oči. Bil je moŽ visoke, suhe in nekoiiko sloke postave, nosil je platnene spodnje hlace, belo-modro pro-iraato srajco in širok slaninik ria glavi. Ostre poteze v njegovem obličju no prieale o nezlomljivi odločnosti njegove sive glave. a pogled, ki ga je uprl vame. je jasno pravil. da bi za svoje besede dvignil prste desnice k prisegi in bi rekel: »Ako lažem, naj me ta voda, ki me pozna, pogoltne v naj globjo globočino, kadar vzamem veslo v roko!«
Čolniček je plul počasi in valovi so okrog ujega šumeli še tiše.
^Bila je nekoč na Levogradu slavnost in na to slavnost je prišlo ljudi, <la se je delala tenia ob njih, kajti iz Prage so prinesli sem obleko in Škofov-sko kapo sv. Vojteha. A ker so ljudje vsega željni, so kakor za staro drli k oltarju in kdor je mogel, si je iztrgal iz obleke nitko za spomin. Tamle z onega posestva je prišla deklica čisto k oltarju in si je iztrgala eno nitko. \ Pragi si jo je dala obložiti z zlatom in zastekleuiti, nato jo je obesila na crn svilen trak in jo je nosila ob najvecjih praznikih aa vratu sredi cekinov. Cez nekaj let je pri njih gorelo. BU je strašen vihar, vode ni bilo in rešili uiso nicesar. Po požaru so razkopavali po pepelu in veste kaj so našli? — Bil sem sam pri tem: sicer bi tega niti ne verjel. Našli so mtko | v zlaiu m steklu nepoškodovano. kakor je bila tedaj. ko jo je nosila Ton-čka. A ko se je poročila. jo je vzela s seboj in prinesla baje svojemu možu I srečo!<r                                                                                                               J
Brodnik se je molče obrnil. pretrgal dvakrat belo se penečc valove s tezkim veslom in preden bi h'd izinolil pol očenaša, suio žc biii pri bregiu
*Pojdite tod med skalami, sicer je nekoliko strmo, vendar je najbliže.«
sRavnali smo se po brodiiikovem nasvetu. Cilj iiasega izleta je bil Levo-grad, ubožcek nied ^eškimi cerkva-mi. o katerem sem vara že pisal iu % vam danes zopet pišem, da se mi zdi kakor beracek, ki je bil nekdaj bogat in je potem iz same ljubezni iu usmi-ljenosti do dobra osirotel pa Čaka, da mu kaka dobra roka podeli miloščino.
Prišli smo v globoko dolino. Na obeh straneh visoke, preperele skale, na njih tu in tam orumenela frava. kup obledelih spominšČic in tu pa tam nekoliko materinih solz.
Najrazličnejše misli sosemivzbu-dile v tej kotiini in oČi so se mi ne-hote povcsile proti zemlji, k svežemu, ponekod zatemnelemu zelenju, ki se je vilo okrog vznožja skal kot najbolj umetno spleten venec. Bile so to sarae spominščice, kup poleg kupa in vsaka izmed njih je imela odprt cret. A ko sem sklonil glavo nekoliko bliže k tein ljubim cvctom, se nii je zdelo, da vidim solzo na vsakem, ki je, sam Bog ve odkod, padla v tukajšnji kotlini pod osivele skale, na katerih stoji Levograd — nekdaj zibel nasega krščanstva, zdaj pa pepelka med češkimi cerkvami.
Nehote se mi je ustavila noga in pofriislil sem: mar bi mogle rasti pomembnejse cTetke na teh mestih, od pradavnih dob vsemu Češkemu narodu svetih. Nemci imajo na starih gradovih svoje hraste, ti hrasti jim šepetajo o prednikih najbolj čildne stvari in pevci prihajajo pod njihove-krone po navdušenjc Mi Slovani imamo na propadlih spompnikih minule slave, moČi in časti košate lipe, pod njihovo senco so včasih hodili naši pevci, kadar so hoieli slovanskemu ljudsivu zapeti o starih časih in ga zbuditi iz spanja. Mi čeŠki kristjani pa imamo pri svoji zibeli — spomin-cico. Ali me razumete? — Ali me slišite?
Ako me ne razumete in ne sjisite, pa pojdife včasih pod tukajšnje skale, oglejte si venec iz spominčic pod LeTogradom, in mogoče boste bolje občutili, kaj vam hoeem reči in na kaj vas hocem spomniti, bolje, pravim, kakor lahko mojt1 pero napiše in kakor bi si izmislila moja glaval
Za četrt ure smo bili na gradiŠČu. Pri pokopaliških vratih nas je pri-čokoval grobar, oprt na lopato. pravo uasprotje brodniku. Hitro se je razgovoril in je po vsakem stavku zvito in od strani premeril človeka. Peljal nas je v cerkvico. Ko smo si oglcdali notranjost, smo se ustaTili pri vratih, kjer se nahajajo nagrobni spoineniki iz šestnajstega stoletja; nekdaj so bili baje pred oltarjem,
i'A   kdo   je  iu   pokopan,  prijatelji?«
»Sveta Ljudmila, ta-le manjša je njena hčerka in tisti vitez tam — Bof ivoj!«
^Aha! — Saj imamo vendar napisano, kdo tu pociva!« sem pripomnil in pokazal na napis na uagrobnikn. »Kako pa ste mogli reči, da je to grob svete Ljudmile. njene hfere in viteza Bofivoja!«
98
»Hm! — Jaz to obiskovalcem že davno pravim, saj nagrobniki resnično izgledajo nekako po starodavno!«
jA, kaj pa Še veste, dedek?«
oDevet korakov od nekdanje lope bi moral biti na južni straitine-izmerno globok vodnjak!<
Grobar je za trenutek obmolknil.
>A vi o tem vodnjaku gotovo kaj veste?«
»Kako ue bi vedel. Na tisteni niestu, kjcr stoji zdaj cerkev sv. Klemeuta, je stalo pred časi pogaiisko svetiŠČe. V njem so imeli ua oltarju zlato kokljo in dvanajst pisčet. Vseh dvanajst iz čisiega zlata. Kakor pravLm, je moralo biti tedaj na ČeŠkem zlata kakor zdaj premoga. A ko se je razneslo, da hočejo svetišče porušiti in iz zlatih piseet iu koklje napraviti kelihe, so jih vrgli poganski dubovniki v tisti vodiijak in niliče jih ni vec videl.«
Razgledali smo se tudi po pokopališču. Ko sem pregledoval spoinenike, sem za trenutek pozabil, da stojim na tleh, katerih preteklost je starejsa nego vsa češka zgodovina, da stojim na tleh, posvečenili po stopinjab apo-stola Mctoda, da bivam mi mestu, o katerem bi se v zgodovini kršcanstva v našib zemljah lahko z vsem pravom napisalo: Sezuj Čevlje s svojih nog, kajti mesio, ua katerem stojiš, je sveta zemlja. — Napisi na boljših spo-menikih so nemški! Tako se je tudi v to .zatišje vrinilo tujstvo!
»Ali ne veste, dedek. nič več? Ste tti stražnik cerkvice svetega Klementa in bi morali poznati vsak kamen!«
vSaj ga tudi poznani, dragi gospod! Vprašajte me, kje kdo leži, kje je bil kdo izkopan, vse vam povem na pamet!«
Starček me ni razumel. Ali njegova glava je imela resnicno nekaj podobnega z mrtvasko knjigo, v kateri so zapisani vse uairli.
»Ali kaj najdem? — Črepinje in zopet črepinje. Pravijo, da so to bile žare. Nekoč sem tu našel groŠ in sem dobil za ujega dva hlebca kruha. Letas so našli tamle na nasipih siroko skledo« — grobar je zaprl oci iu izbulil usta; zdelo se mi je, da se je smejalT — »in v tisti skledi predivo in preperelo slamo.«                                                                                  _
Več stražnik svetoklcmentske cerkvice na Levogradu ni  vedel.            H
»Da bi  se nas Gospod Bog usmilil in nam  podelil dežek!«   A dedek ^J je pri tem pogledal na žito v gradišču tako sočutno, kakor bi bil pogledal, ko bi Mornna v njegovem okoliša lakomno žela in bi koncno vendar kdo prišel prosit za grob.  — —
Stal sem zopet pod skalo pri zelenera vencu spomincic. Utrgal sem nekoliko teh cvetk  in v trenutku sem bil zopet na čolničku.
Brodnik  je  pogledal  name,  potem pa šopek  v moji  roki,  zamajal  z    <S glavo in rekel:                                                                                        I
»Glej, glejl Na nekaj bi bil skoraj pozabil! Pa saj ste to sami opazili. TH Ali pa veste, kaj je prerokoval sveti Metod, ko je posvetil tukajšnjo cerkvico in poskropil tudi te cvetlice? Prerokoval je, da se bo Čehoin vedno dobro godilo, dokler bodo pod Levogradom cvetele spominčice, ali slabo jim bo, ko zacno usihati! — In kadarkoli so bodili ljudje iz okolice v tujino. vedno so si trgali spominčice pod temi-le skalami, da bi ue pozabili znancev in prijateljev v domovinilc
— — »Torej samo zeleni, razvijaj se in cveti, ti nežna, draga cvetka, naj nam bo tu na Češkem dobro, kakor je bilo nekdaj — v pradavni dobi, in ne usahni nikdar — ne veke vekov ne!« sem zašepetal in se ie enkrat ozrl v ozko dolinico z levogradskimi spominčicami.