(9^  185  Ke)
Cesarjevo geslo.
a dar besneč divja v naravi Kl?Vihar grozan, vihar strašan: ^  Stoletna krepka bukev stoka, In stoka in hrešči in poka, In silni hrast se mu zaman Trdo upira na planjavi. Pri bilki bilka pa stoji, Pri klasu klas rumen zlati se, In bilka nežna mi šibi se — Stoter jo sad na tla teži. A, naj divja viharja sila Nad vsem, kar zemlja je rodila,
Vrši naj in bobni in ruje, In naj besni, hrumi, buči: Na bilki bilka tu sloni, Pri bilki bilka mu kljubuje.
Vladar, glej, Avstrije narode Pestila že je huda sila, A roka Tvoja odvrnila Nesrečo trde je usode: Zastavo sloge si prijel, Viharjem divjim nas otel.
Oj z Bogom, ti domača vas!
|§fj z Bogom, ti domača vas! p^Oj z Bogom! kličem ti na glas,
Oj z Bogom, moje sreče dom!
Bog ve, te li še videl bom?
Slovo od tebe mi budi, Spomin nekdanjih srečnih dni, Spomin na žitje mladih let, Ko trgal sem pomladni cvet.
B. P.
Kako neskrbnih, jasnih lie Sem slušal petje drobnih ptic! Neznane bile so skrbi, Neznane srčne rane mi.
Zato medleva mi srce, Zato mi tečejo solze, Ko tebe, moj mladostni raj In draga vas, zapuščam zdaj.
e-^? ^
A. K.1)
prihrula je zima, ¦'p Narava zdaj spi, * Počitnice ima, Spet zbira moči.
Od nas, glej, odplul je Roj radostnih ptic, In cvet se osul je Prekrasnih cvetlic.
Zima.
Krasoto zgubila, Sta gora in dol, In srce zalila Nam grenka je bol.
Sneg krije nam hiše In polja, cestč, A burija piše Od snežne gore.
Zdaj zdi se narava Pobeljen mi grob, Ki vran preletava Kričečih ga trop . .
A srce ti moje, Preveč ne žaluj, Britkosti pa svoje Bogii posvečuj!
Saj pomlad se vrne, Ž njo spev se in  cvet, A nama odgrne Veselje se spet!
Janko Leban.
*) Ta pesmica nam je došla izmed priprostega naroda,   od priprostoga „kmeekega mladeniča", kateremu vzbuja „Dom in Svet", kakor mnogim drugim, ljubezen do prave omike, do „domovinske ljubezni."