Jagoda
(Pravljica.)
Naš Zvelicar bil je še le kakih osem let star, in šel se je sprehajat s svojo materjo. Bila je ravno vesela pomlad, ptički so žvergoleli svoje mile pesmice in dete Jezus je skakljalo veselo po mehkej, zelenej trati, veselilo se je lepih cvetic, ki so razširjale svojo prijetno vonjavo okoli sebe. Memo-grede vgleda božje dete vertnico in jej reče: ,,Veseli se, v prihodnje ne bo-deš več pozabljena cvetela, na altarjih bodeš zvikševala božjo čast." In vi-jolici pravi: ,,Tebe, podobo ponižnosti, bodo tergali in s tebe delali devi-cam vence." In drugim rastlinam je dajalo dete Jezus zdravilno moč, in jih je blagoslovilo.
Le ena rastlina rastla je pozabljena v senci. Tri ozka peresa bila so ves njeni kinč, nihče izined memogredočih ni se ozerl na njo, med tem, ko so vse druge rastline in cvetke z veseljem gledali in tergali. ,,Oj" sepetala je tiho rastlinčica, ,,kako malo sem'vredna. Ni nui podavjeno cvetje, in ko vas, lepe sestre moje, ljudje iščejo, ljubijo in tergajo, sem jaz vedno zapuš-Čena in pozabljena. Kedar lastovke ljubo spomlad oznanujejo, ne moretn po-dati cvetja v venec pomladni. Pa vendar vam lepe cvetke nisem nevošljiva vašega kinča. Vsaki večer, ko solnce zahaja, pravim si, da se mene ne-bešM Oče ravno tako spominja, kakor vas. Ponočna rdsa, niili solneni žarki, jutranja pesern škerjančeva, pibljanje krotke sapice me razveseljuje ravno tako, kakor vas. Da, čutina, da se tisti, ki je vsem stvarein življenje dal, Ijubeznjivo sporninja, tudi mene, svoje najmanjše stvarice."
V tem hipu približa se Devica z detetona kraju, kjer je bila rastlinčica. Lepa, rumenolasnata glavica, ktero je obdajal nebeški svit, obračala se je veselo proti cvetkam v lepej zelenej travici, nježni perstici tergali so zlatice, zvončke in potočnice v venec, in usta so govorila: ,,Ne samo v velikih reččh kaže se vsemogočnost mojega očeta. Solnce in zvezde lesketajo se na visnjevem nebu v neizmernem veličastvu, in vendar so tudi cvetke na zemlji priče njegove velikosti."
In sedaj zasliši Zveličar milo pritožbo uboge rastlinčice, katere do sedaj med travo še zapazil ni, in je vendar toliko želela, da bi se ozerl na-njo Marijin sie. Mili ponižni glasovi ganili so mu serce. Prikloni se zopet v mah, in milo tolažilno pregovori ter pravi: ,,Mimo tebe sem šel in nisem te pogledal, mala pohlevna rastlina.   V podobi deteta, imam tudi človeške
.      '                      — 28 —
slabosti nad seboj, in vabilo me je to, kar se sveti in dopada; zato pa ne zametujem prave čednosti."
,,Ponižna, mala rastlinčica, ne bom te pozabil. Vidila si mn, ko sem tergal zlatice, zvončke in potočnice, in tebe še cel6 zapazil nisem. Globoko te je to ranilo v serce, ali prosta si ostala nevosljivosti. Ne bodi žalostna, od sedaj boš tudi ti imela cvetje in lepe, svitle barve."
,,Ponižna rastlinčica, ne bom te pozabil. Pred vsem ljubim pohlevno serce, tvoja tiha ponižnost me je ganila. Imela boš cvetje in sad, ki bo najslajsi in najprijetniši izmed vsega sadja. Tvoj sad naj razveseljuje bogate in revne Ijudi."
,,Ne bom pozabil tvoje ponižnosti." In sedaj pritisne ustnice na pero, ktero jp, vzdignil s svojimi persteci. Neizrečeno veselje pretrese malo rast-linčico, novo življenje jej bije v žilicah, in na mestu, kamor so se pritisnile ustnice Zveličarjeve, prikaže se zagorelo rudeči sad, ki razširja prijetao ve-njavo okoli sebe. In že osemnajststo let zorf jagoda, ter razveseljuje in krepča ljudi po vseh krajih. Kaste na gorah iii gričih, prikaže se ob kraju rek in potokov, razveseJjuje tega, ki jo gojf,  ter raste v samoti brez vse postrežbe.
                             Albina Pirc