List 47.
Gospodarske stvari.
Nekoliko o saditvi sadnega drevja.
JeseDSki čas, najboljši za saditev drevja, je prišel, in zato ne bode odveč, ako opozorimo v novic na nekatere napake, katere delajo ob saditvi drevja. Največ gospodarjev greši v tem, da zasajajo drevesa pregloboko, Na Vipavskem je ta napačna navada splošna, ker mislijo, da zavarujejo po tem načinu drevo zoper zelo nagajivo sušo. Glavno pravilo v tem oziru je vedno, da ne smemo drevesa nikdar globoče saditi, nego je raslo na prejšnjem mestu. Trdna resnica je namreč, da zahteva vsaka korenilsa neko gotovo oddaljenost od zraka. Ce smo jo iz te izmaknili, ker smo drevo vsadili bodisi pregloboko ali preplitvo, ne more se toliko časa krepko razvijati, dokler narava sama ne popravi človeškega pogreška, to je, dokler ne priskrbi pregloboko vsajenemu drevesu više, preplitvo zasajenemu pa niže potrebnih korenik. Narava pa potrebaje za to primernega časa, več let, in ta čas gre gospodarju v izgubo. Da se toraj drevo sadi v pravo globokost, treba pred vsem s korenikami pomeriti, da kam segajo, ali z drugimi besedami: podložiti se mora korenikam toliko najboljše zemlje na vrtu in na njivi površno, na trati pa ono izpod trate — da pride korenini vrat (kjer se podzemeljski del loči od nadzemeljskega) le za en palec pod površje  sosedne zemlje.
Ker treba novo zasajenim drevesom podpore, storimo prav, ako zabijemo najprej kol v izkopano jamo na pravo mesto in potem šele podložimo korenikam zemlje. Tako ne poškodujemo korenik, in kol bode trdno stal. Sadeč sadna drevesca greši večina naših gospodarjev tudi s tem, da zaspo korenike brez vse pozornosti takoj, kakor hitro so drevo vtaknili v jamo — morebiti, da debelce nekolikokrat pomajejo.
Izkušnja je skrbno opazujočega sadjarja popolnoma prepričala, da se drevo samo takrat prime dobro ter se dalje razvija, kedar pridejo korenike kolikor le mogoče v isto lego, katero so imele na poprejšnjem mestu. Ako pa korenike kar malomarno zasujemo, pridejo vse tiste, posebno tanke, katere so se poprej vodoravno v zemlji razprostirale, v preveč navpično lego, zlasti takrat, kedar zemljo potlačimo. Zato, da ostaneja korenike v kolikor mogoče pravi legi, treba vsako posebe lepo z zemljo podložiti in sicer z najboljšo zemljo. Potem šele, ko so uže vse do vrha podložene in z dobro zemljo osute, potem šele smemo jamo brez skrbi s sla-bejšo zemljo zasuti ter konečno tudi nekoliko pritla-čiti. To delo stane res nekoliko več truda, pa se tudi izvrstno izplača. Mi celo trdimo s popolnim prepričanjem, da se izmed 100 po tem navodu vsajenih drevesec največ dve ne primeta. Sadeč drevesa na tratno zemljišče, greši dalje večina naših gospodarjev v tem, da zmečejo trato pod korenike, med nje in nad nje, češ: to bode korenikam kaj ugajalo, saj je trata najbolj gnojna. Tako ravnanje je pa popolnoma napačno: kajti trata, če jo še tako pazljivo vlagamo med korenike, ne izpolni nikdar vsega prostora. Kolikor je pride po vrhu korenik, brani celo, da ne more vsa zemlja praznih prostorov napolniti. Vsled tega ostane med korenikami mnogo z zrakom napolnjenih votlin, ta zrak se v kratkem času izpridi, in korenike začenjajo dosledno na takih mestih plesniti, po tem gniti drevo pa gre pod zlo.
Trata je drevju res prav dobro gnojilo, vendar je zaradi tega še ne smemo staviti, kadar sadimo drevesa, v ozko dotiko s korenikami, temveč v tako daljavo, da jo šele mlade korenike, katere potem vzrastejo, dosežejo in to tedaj, kadar je uže skoro popolnoma razpala. Trato treba zložiti okrog korenik, z dobro zemljo osutih na dnu jame; nato se šele zemlja s trejega kupca zmeče v jamo.                        ____^______