Štev. 13.
} V j^Iariborii 1. julija 1875.  Qe
Tečaj IY.
Pregled. Poezije:   Milostivi gospe Liijizi Pesjak-ovi. — Žala prigodba mlajših let. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — Spomini. — Mesec. — Peter Preiadovic. — Pesnik Val. Orožen. — Listnica.
Milostivi gospe
Lujizi Pesjak-oyi
za dan 21. junija 1875.
J o s. Cimperman. libaj so v primeri s Toboj druge žene. Če premišljujem jaz vso njih la.stnosti? Le Tvoje srce sedež je blagosti, Le Tvoj duh nad zemljo dviguje méne.
Predrzne misli moje in iskrene, Ki last so neizkušeni mladosti, Voljne se Tvojej klanjajo modrosti In se polcgajo mi vpokojéne.
Če prav nerad, začel je poštovati Me svet, a del najlepši poštovanja Pripravljen sem hvaležen Tebi dati.
Vse delo moje na-Te se naslanja, In da jaz sreče némam, Te poznati, Život bi meni bil le prazna sanja.
Živenje moje venec je trpénja, Vsak dan prinese nove mi bolesti, A redki so prijatelji mi zvesti; Kder je nesreča, tam sočutnost jénja.
Svet dandenes ne čisla več poštenja,
S pravičnim rokovnik sme v družbo sesti,
Ljubezen mora nositi obresti.
In človek nij , kdor je brez premoženja.
Ti nijsi taka. Ti si meni vdana, Da-si pradédov mojih rod ne sliije In mi bogatstva sreča je neznana.
Beseda Tvoja upe mi dviguje In okrepčava srce kakor mana. Da v sladkem se pokoji mi raduje.
Srce mi cesto moje tiho pravi,
Da vse premalo še jaz Tebe cenim,
Če tudi Te zelo ceniti menim.
Kar vže pogled moj in beseda javi.
Obup, ki pika drevi mi in davi Srce se želom ostrim in strupenim. Vzrok v časi je besedam preledénim. Katere ustim v notranji zmešnjavi.
V trenotkih teh mi potrpljivost Tvoja Srd zmore, prsa mi tolažujoča, Da vzburjena vmiri se duša moja.
Tvoj bistri duh dobrotljivo razloča. Da vzrok je moje duše nepokoja Jedino bol, me neprestano žgoča.
Za trud Tvoj in za skrb, gospa premila. Naj Bog pravični Tebe sam poplati; Jaz niti hvale Ti ne morem dati, Kakoršno Ti si vredno zaslužila.
Kar jaz sem, Ti iz mene si stvorila, In pred vsem svetom rad čem pripoznati. Da drugih žen nijedna, celo mati Nij boij od Tebe meni vdana bila.
Da sto jezikov imam, hvale Tvoje Po vrednosti nij eden ne oznani. Besede bi omagovale moje.
A srce Ti zvesto ljubezen hrani In bode jo vso dni živonja svoje; Le tudi Ti prijazna mi ostani!
Ti bodeš vdana in Ti bodeš zvesta Mi konci, dokler stiske in na'lloge Ne zapusté za vselej dušo vboge In ne odpre mi smrt pokoja mesta.
1»
100
Le kratka mi je še živenja cesta; Premeril vže odločene sem kroge; Svet studi se mi poln strastij, nesloge, Smrt mi težko je čakana nevesta.
Na svet ne vežo nič me, z lahka vzeti Slovo od solzne bode mi doline, Zbog Tebe pak mi bode bo! trpeti.
Zakaj, prej groba me sprejmó temine. Kot mogel hvalo bodem razodeti Za vse velikodušne Tebi čine! —
Zala prigodba mlajših let.
Izvirna noveleta; spisal Emil Leon.
Vže večkrat hotel si zvedeti, dragi prijatelj ! kaj da mi je vsekalo na mračno čelo tako zgodnje gube, kaj da mi je otemnilo pred leti oko in mi sklonilo pred časom telo. Nikdar še nijsem razodel globočine svojega srca, nikdar ne odprl najskrivnejših kotov svoje duše, ker nijsem hotel buditi za-smeha ljudij, da ne bi kazali v svoji puhlosti na mé, zaniče-vaje moje bridkosti, ter ne dejali: „Glejte ga — bedaka!"
A tebi, predragi moj ! naj se razkrije moje srce, ker vem, da ti ne obide smeh ustnic, temveč porečeš sočutno : „Veliko si pretrpel!"
Kolikokrat hodila sva zedinjena v |)i5Ijaznosti po ljubljanskih drevoredih in gledala migljajoče zvezde ter čutila, kako da je zadremala pod nama zemlja in se v sladke sanje zazibala. In takrat sva navdušeno hvalila življenje, kako da je lepo in veselo.
Ne vem, ali se še spominaš, da sva necega večera tudi o tem govorila, kaj da pač daje življenju najlepši kras?
„B ole čin a, ker ona mu daje pravo svetost;" rekel sem jaz.
Nem si pritrdil i Ti, ker si menil, da govori Tvoj prijatelj iz skušnje.
Bog ve, kamo te vrže življenje? Ali kadar stopiš vanj, prepričaš se kmalu, da stopil si v jezero bolečin. Tisti-krat pak naj Ti ne obupa srce; tistikrat poglej po širnej zemlji, in pomisli, da trpi jih na milijone in milijone in spomni se — mene umrlega, ki sem trpel tako, da mi je zgodaj otemnelo oko in mi vpognilo se pred časom telo. —
I.
Ti prijatelj ne poznaš krasne slovenske zemlje do njenega osrčja. Edina Ljubljana Ti je razgrela dušo se svojimi drevoredi in lepimi hčerami nemškutih uradnikov. A skritih jenih dolin, bistrih studencev, šumljajočih potokov in temnih logov nijsi videl nikdar! — Pa sej bi morda ne imeli do Tvojih čutil toliko upliva kakor do mojih, ker videl si gotovo drugod, če ne lepšo, pak vsaj ponosne j šo naravo.
Videl si krasne po renske kraje, kjer Ti je tekla zibel ; zrl si divni Ren, ki vali mogočno svoje vodovje mej vino rodečimi hribči, in v katerega jasnem zercalu se bela mesta in stare podrtine ogledujejo.
Bodi ponosen na svoje rodišče ! A veruj mi, ako dajem hvalo večnej osodi, sem jej gotovo najbolj hvaležen za to, da sem se rodil na slovenskej zemlji — sredi malega, a čilega aiaroda.
Da, skoro v sredi njegovej : v znožju zelenega hriba, — na koncu prijetne doline! —
V sredi senčnatih smerék dviguje se kvišku ličen gradič, posestvo ** grofov. Tu sim zahajali so ti gospodje mnogokrat na poletno stanovanje. —
Poleg graščakovega poslopja razprostira se prelep vrt in obširen park, katerega moči bister potok, izvirajoč v njegovej sredini v precej mogočnem toku iz zemlje. In v resnici je to prijazen kotiček na slovenskej zemlji, ki ga je stvarnica v veselem trenotku vstvarila!
In tu sem se rodil jaz. Moj oče je bil oskrbnik tega malega posestva. —
Iz otročjih let ostalo mi je prav malo v spominu. Pe-stovala me je bleda, bolna žena, moja — mati. Oče vedel seje kruto ž njo in neljubeznjivo z menoj. — Čas je pretekel ; a še zdaj se mi bridko stori pri istih spominih.
Kmalu sem zapustil tiho graščinico, ter odšel v šolo : prišel sem na gimnazijo, na univerzo. — Kako da smo živeli ondi, veš predobro. Srčno in lahkomiseljno srkali smo iz kupe življenja, a nijsmo zapazili, da srebali smo le sladke pene, ki so zakrivale grenki gorjup. —
Vže skoro petnajst let nijsem videl svojega doma, — kar se mi necega jutra utrne v možganih misel na svoj dom ter se me polasti želja po njem. Kmalu bil sem na potu. Iz središča slovenskega — iz bele Ljubljane korakal sem necega spomladanskega jutra po belej cesti proti domačiji.
Prej je zašlo solnce, nego sem videl očetovo streho. —
Po travnicih oglašalo se jenebrojno žuborjenje mrčesov in mrak se je ulegal na okolico. Tu pa tam se je cula govorica iz polja gredoČih delavcev; zdaj pa zdaj zamukalo je živinče, ali pak rezgetal iz paše gredoči konj. —
Lahno sem stopal skozi domačo vas ; a nič več nijsem poznal starih revnih koč. Nij ga bilo človeka in ne verjamem, da bi me bil videl kedo, ko sem na drugej strani zapustil tihotni stan ter za malo korakov dospel na dom.
Temno poslopje stalo je tiho v gostej seči. Samo pred vrati sedel je moj oče.
Kako se je bil postaral! Lasje so mu bili izpadli in visoko čelo dobilo je mnogo gub.
Pušil je tobak ter gledal pred se tija v prazno noč.
„Dober večer!" rečem stopivši pred njega.
Osorno mož odzdravi mojem pozdravu.
„Kaj želite gospod? Tu bodete težko prenočišča dobili !"
Prijatelj ! lastnega svojega sina nij poznal več. —
„Ali me ne poznate, oče?"
„0j ti si, Ivan?" pravi malomarno. „Prav neugodno dohajaš! Na poti si mi zdaj, ko je gnjezdišče napolnjeno z gospodo !"
To mi je bil v resnici prijazen sprejem ! Petnajst let — in nij bil vesel, da sem ga obiskal.
„Kje je mati?" vprašal sem zamolklo.
„Mati? — ka-li še ne veš, da je vže davno umrla!"
„Umrla!?"
Slabo «em jo poznal in le temno mi stoji njena podoba pred duhom; ali vendar se mi je zdelo, da sem izgubil premnogo ž njo : solze so me polile.
„Umrla?! In vi mi nijste pisali?"
„Čemii neki?" reče suhotno, „je-li bi ti kaj pomagalo? Pa tudi ti nijsem hotel kaliti prijetnega življenja, v katero
101
si se na univerzi utopil. Hi ! h i ! da-li nij res ? Lepo življenje v takovem mestu! Vem sam predobro!"
Kaj sem hotel odgovoriti? Molčal sem tedaj ; a prijatelj, v srcu sem čutil takrat v vprvič, da je življenje — trpljenje.
II.
Drugo jutro, ko se probudim, stalo je vže solnce visoko na nebu. Dolga pot in mlačen vse sprejem: mi je bilo omamilo duševne in telesne moči.
Vstal sem, ter stopil v očetovo sobo.
Zopet je pušil tobak, ter pregledaval nekakove knjige^ menda svoje račune.
„Dolgo spiš!" dejal je; — „ako delaš tako na univerzi, tedaj ti za kolegije ne ostaja mnogo časa."
„Dolga pot me je vtrudila!" odgovoril sem in potem sva nekaj časa molčala.
„Ti si zdaj pri meni", pričel je potem, „a tu so še drugi gostje, ali prav za prav gospodarji: milostljivi gospod grof, gospa grofinja in gospica komtesa; čaka te, kakor menim, sitna dolžnost, da se pokažeš tej ropotiji vsej in jej poveš, s kako pravico da stanuješ tu v gnjezdu. Ha ha, pravico! prav sem rekel: pravico imaš!"
Takrat še nijsem umel teh — temnih besed; a pozneje v težavnejšilr časih so se mi razjasnile — v grozo razjasnile.
Ti pak tudi veš, da univerza nij prijateljica aristokratom in tudi tedaj nij bila. Heine-jeve, Schiller-jeve in Grabbe-tove spise citali smo tudi tedaj, se ve, da lahno, samo za šalo: nij nam ostalo druzega, nego površno, demokratično svobodoljubje. —
Tudi takrat zatolklo mi je srce, ko me je oče malo pred dvanajsto uro poklical.
Stopala sva navzgor po stopnjicah in potem po dolgej galeriji do gospodskih soban. Krog po steni visele so slabo risane podobe nekdanjih gospodarjev in njihovih žena.
Prideva do vrat.
„Tu noter, pravi oče, vstopi!"
Moral sem precej plebejično vstopiti; kajti pri mojem vstopu omahnila je starej grofinji knjiga v naročije in gospodu grofu zasilili so naočniki z nosa, skozi katere je pregledaval najnovejše časopise.
Z očetom se globoko pokloniva.
„Gospa grolinja in gospod grof!—moj sin iz univerze!" Gospa grofinja pobrala je knjigo in gospod grof popravil si je steklo na nosu ter me ogledoval od nog do glave. „Vaš sin, gospod oskrbnik?" „Moj sin, gospod grof!"
Nekak čuden smeh obdajal je ustnice milostljivemu gospodu, ko je stavil le-to vprašanje do svojega oskrbnika.
„Usedite se gospod Kvarel, usedite se!" dejal je potem
meni.
„Kakó je kaj življenje po vaših mestih, gospod Kvarel ?" pričel je, ko smo se vseli.
nNaše življenje gospod, menim da je dosti dobro!" „Kakó to?"
„Sej se očitovidno razšiija omika med niže stanove, in to nam obeta boljšo prihodnjost, nego je bila naša preteklost, gospod grof!" —
Prijatelj! tu bi bil moral videti dva obraza, — obraz mojega očeta in pa gospoda grofa.   Prvemu se je zgrbančilo
čelo,  tisto malo las mu je skoro vstalo na glavi in ker je blizu, vendar ne preblizu mene sedel, manevriral je, kakor bi prišel se svojim komolcem z menoj v dotiko.   Ker se  mu nij posrečilo, oblil mu je pot nagubano čelo. A stoprv gospod grof!
Dolgi njegov obraz podaljšal se je še bolj, odprla so se mu usta in očali hoteli so zopet zapustiti svoje postavno mesto.
„Med niže stanove?" vzdihnil je, „menite torej, da bode bolje?"
„Zgodovina zadnjih desetih let — bilo je nekaj let po pariškej revoluciji v mesecu juliju — uči nas tega jasno dovolj ! "
„Zgodovina! vi opirate se na zgodovino? Veste, mladi gospod Kvarel, kaj da je v mojih očeh zgodovina? Čujte! zgodovina je nepotrebno črčkanje preteklih ne-umnostij, katero nam dela revolucije bez potrebe, ktero nam podira oltarje, razrušuje cerkve in provzročuje sploh vse gorje. Oj da bi človek niti toliko spomina ne imel, da bi ne vedel več, kaj da je bilo včeraj; živel bi srečno in mirno!"
„Hi! hi!" nosljal je zraven mene moj oče, „kako pravo govorite visokomilostljivi gospod grof Kaj bi viseli na preteklosti! kaj mi je sedaj mari, če je bila pred desetimi leti dobra letina, ako je pak letos slaba, ter mi obeta stradanje črez zimo?"
„Tako je, gospod oskrbnik!" dejal je grof.
„Nekoliko je res tako, a le nekoliko;" rečem jaz; „res je naša zemlja — njiva in človeški rodovi so žita po njej. In ostanimo pri poljedelstvu. Naši očetje obdelovali so drugače polje, nego mi, ter so slabše pridelovali. Preteklost nas torej uči, poiskati druge sisteme, da bode veČi pridelek. Torej je vže tu korist zgodovine očitna, če morda tudi le bolj v miniaturi."
Tako in enako se je govorilo. Gospod grof govoril je rad in duhovito, kar je povedala gospa, bilo je precej nedolžno in sploh — žensko.
„Govorili ste dosti lepih besed, gospod jurist!" dejal je grof konečno, suhotno smejoč se. „0j vi ste fantast, hud fantast; in povem vam, da umrete poprej, nego izpolnila se vam bode le ena vaših sanj !"
„Sej je človek vstvarjen za prevaro !"
„Zopet fantastarija, gospod Kvarel ! Le vzemite romarsko palico v roke, in idite od sela do sela ter poprašujte na okrog; in ako je zadovoljnih samo deset z vašim namenom stvaritve, lehko ste ponosni.   Ha! ha! ha!"
In zopet se je smejal suhotno. Začulo se je poludansko zvonjenje skozi visoka okna in solnčni žarki sijali so bliščeče v sobano.
Vstaneva torej ter se posloviva.
„Priporočam se vašej milosti, gospod grof in vam poljubim roko, velečastna gospa!"
Z nekako nenaravno prijaznostjo sta se poklonila ta dva človeka.
Potem, ko je še sklonil oče kake petkrat svoj život, priveslala sva srečno skozi vrata. Zunaj pa si je oče obrisal potni obraz, ter globoko vzdihnil :
„0j dragi moj! obnašanja s plemenitaši se pač še nijsi naučil." — (Dalje prih.)
13«
102
Iz zapiskov slovenskega umetnika.
Izvirno spisal Vatroslav. XI.
Med bitvijo pri Visu.
Dne 19. julija 1. 1866 dobimo poročilo, da presimi Lahi doli ob dalmatinskem obrežju razsajajo in da so že otok Vis napadli. Kakor blisk spreleti ta vest celo pomorstvo in pro-vzroči strahovito razburjenost: naglo potegnemo težka sidra iz morske globine, raznetimo noč in dan ognje pod parostrojnimi kotlji in vihramo s celo močjo in po bliskovo po morskem valovju doli proti Dalmaciji. Ponosno plava dična avstrijska flota tija po planoti jadranskega morja: spredaj sopihajo orjaške oklopnice, za njimi švigajo jadrne fregate in lične korvete in na vse zadnje slede lahni parobrodi in razne druge jadralke. Silovit ropot mogočnih parostrojev, iz katerih dimnikov se gosti oblaki dima vale, meša se z junaškim vriskom mornarskega petja, in nad sinjim morskim zrcalom razlega se navdušen krik krepkih bojnih čet, noč in dan k napadom in borbam pripravljenih..
Jaz in Ljubomir stojiva gori na palubi (krovu) in kramljava prijazno, drug druzemu na prsih slone. Da-si tudi naju prešinja junaški pogum in hrabra bojažcljnost, vendar sva nocoj obadva nekako potrta; osobito Ljubomira se je polastila neka težka otožnost: krčevito se mene krog vrata oklepa in šepeče s trepetajočim glasom : „Mili moj Vatroslav! zdaj stoprv, ko me slutnja bližnje smrti obhaja, začina me življenje mikati. V očigled smrtnega angelja jamem zanimati se za lepote sveta in čutiti, da sem nepremišljeno ravnal, ko sem se prostovoljno v smrtno nevarnost podal. Koliko za človeštvo koristnega mogel bi še jaz v svojem življenju izvršiti; tako pa se tukaj svojej trmi in poželjnosti druzih ljudij žrtvujem!" —
„Dragi prijatelj!'' tolažim ga jaz, ,;tvoja žrtva je domovini posvečena; če padeš, umreš na bojišču in kot junak ! Zato ne bodi malodušon, ne obupuj v odločnem trenotju ! Sicer pa ne stojiš ti sam smrti nasproti ; glej, vse ogromno pomorstvo nahaja so v tvojem položaju. Ti si zdaj sam na svetu, bez tvoje drage; ti ne riskuješ ničesar. Pa sej te življenje po izgubi tvoje Milice več ne zanima; a med našim mornarstvom biva jih mnogo, za katerimi žene, otroci, starisi in sorodniki plačejo in ki z dušo in telesom o življenju vise. Sploh pa nij, da bi vsaki, kateri se v boj poda, tudi pasti moral: nijsem zevsema fatalist, a vendar trdim, da, če ti nij usojeno, te kroglja niti v najbujšej bitvi ne zadene !" —
„0 ljubi moj! povem ti'', povzame na to Ljubomir, „tako rekoč čutim, ka se z vsakim obratom parostrojnega vijaka tudi smrti približujem. Sicer pa prav imaš, ako trdiš, da mi je jako malo ležeče na življenju, katero mi je trmoglavost mojih starišev in zvijača osode ogreuila. Akopram sem še v uajlepšej dobi življenja, vendar rad zapustim to solzno dolino ; kajti
„Jaz sem ljubil in živel."
„Da, mili Ljubomir!" tolažim ga zopet, „proč s pomis-liki; znebijva se škodljive plahosti in pojdiva brez bojazni smrti nasproti ter žrtvujva svoje življenje ua spasenje dvostranski perfidno napadene Avstrije!"
Pri teh besedah se srčno objameva in se goreče po-
ljubiva ter si obrečeva v bitvi vedno drug drugemu etati na strani. — —
Med tem se začne svitati in kmalu se razlije blagodejna luč zlatega solnca črez morsko planota in krog in krog za-leskečejo mnogočno pluskajoči valovi. Pozneje se vleže gosta megla na morje in nam zakrije ves razgled. In vedno naprej po penečem vodovju šviga naše mogočno, strahovito rohneče brodovje.
Okoli desete predpolduem vzdigne se na enkrat gosti pajčolan na morju ležeče mogle in glej ! ne daleč pred nami plava — italijanska bojna flota! V istem trenotku zadoni na naših brodovih povelje k napadu in takoj zagrmé mogočni topovi ter pošljejo od „avstrijskih ribarjev" iznenadjenim Lahom celo tropo debelih, jeklenih krogelj. Italijani, ki se našega prihoda nijso nadejali in so imeli svoje mnogoštevilne ladije po morju raztresene, vtegnili so se jedva nekoliko v red postaviti ter nam nasproti iti. Zdaj se vname strahovita borba med obojnim brodovjem : gromoviti streli pokajo, da se daleč po morskem površju razlega in kroglje švigajo z bliskovo hitrostjo po zraku sem in tam; jaderne barke pa vihrajo v drznih ovinkih po penečem valovju, umetno izogibajo se zdaj tej zdaj onej sovražnej ladiji. V tej kaotični zmešnjavi privihra največa italijanska fregata ,,Re d' Italia", hoteč približati se našej oklopnici „Ferdinand Maksu" in napasti s svojimi mornaiji naš brod. A slavni admiral Togetthoff porabi to ugodnj bližino sovražnikove fregate ter s čudovito bistroumnostjo in hladnokrvnostjo ukaže, s celo močjo orjaškega parostroja prednjo končino naše debelo okovane sklopnice v trebuh nasprotnikove ladije trčiti. Drzni poskus se nam posreči : naša ladja prodere in razkolje sovražnikovo ua dvoje, Vsled tega šine od vseh stranij voda v nje notranjost in v malo trenotjih pogrezne se ova najlepša italijanska fregata s vsem svojim mornarstvom v morsko žrelo.
Ta nepričakovana prikazen napravi silovit učinek: italijanski brodovi razprše se kakor oplašeue ovce, z naših ladij l)a zadoni gromoviti vrisk zmage. A v kratkem se veseli krik poleže in krog in krog nastane smrtna tišina: strašen prizor ladijinega pogreznenja prešine nas z neizrekljivo grozo, in nagli pogin tolikega nasprotnikovega mornarstva vzbudi globoko sočutje v naših srcih. Tudi Tegettboffa bridko gane strašna osoda nedolžnega mornarstva in lad bi rešil vsaj one, ki so na površju vode plavali in milo na pomoč klicali. Zato ukaže vse čolne v vodo spustiti ; a v istem trenotku planejo italijanske ladije z divjo besnostjo ua nas in z novic se vname ljuti boj med obojnim brodovjem; zopet grmé orjaški topovi iu pogubonosne kroglje švigajo kakor strele sem ter tija. Na enkrat privihra italijanska granata skozi lino naše oklopnice in se razleti, trčivši ob mogočen top, po celi bateriji in glej ! v istem trenotku zgrudi se na tla na moji levi strani stoječi Ljubomir. Naglo mu skočim na pomoč in zapazim, da ga je kos razpokie granate v prsa zadel in smrtno ranil. Ponesem ga doli v koridor, kjer je bilo mnogo postelj za ranjence pripravljenih. Tu odpre še enkrat oči, mi poda onemoglo desnico ter mi reče s slabim umirajočim glasom : „Dragi Vatroslav ! moja želja se je izpolnila : v malo trenotkih bom združen s svojo Milico. Tebe pa Vsemogočni obvari sovražnikovih krogelj in te privedi nazaj v mili zrak naše drage domovine, v naročje tvojih dragih!" In njegov glas postaje vedno slabeji iu slabeji ;   toda enkrat napne še
103
vse svoje sile ter nadaljuje z jecljajočim glasom : „Zdravstvuj, mili prijatelj! Na veselo svidenje na boljšem svetu in v ugodnejših razmerah! — Spominaj se svojega prijatelja, kojega je obup iztiral v smrt!" — Pri teh že popolnem zamolklo izgovorjenih besedah nagne glavo in izdihne svojo dušo. — Ves obupan vržem se mu krog vrata in ga poljubujem goreče; a moji poljubi ga več ne ožive.
(Dalje prih.)
Spomini.
Spisal Fr. Jaroslav.
Pod tem naslovom priobčil je neki pisatelj, ki ga imenujmo Herman, zanimive drobne črtice, izmed katerih nekatere utegnejo po volji biti tudi našim čitateljem. —
Bilo je na sv. Silvestra dan 1. 1869. Herman je zamišljen zrl iz pisarne na pobeljene ulice parižke. Ker se je bila peč shladila, stopil je ven in porinil še nekaj debelih polen vanjo. Na to se je vrnil v sobo in postavil samovar na mizo, da bi zvaril čaj.
A nič mu nij bilo prav po volji : „Kako je pusto, če je človek po več dnij sam, in nema prilike razgovarjati se z enakomislečim prijateljem."
Herman promišlja, kaj bi bilo početi. Blizu njega, v šestej ali sedmej hiši, stanoval je dobri njegov prijatelj W. iz Nemškega, ki tudi nij letal rad okrog v slabem vremenu, tedaj bi utegnil biti danes doma. Med tem je prinesel vratar več pisem. Herman nemudoma napiše listek prijatelju W., in prosi vratarja, naj mu ga nese na dom. Prejeta pisma je Herman kmalu pročital, potem je stopil h knjigam, in si izbral eno, od zunaj že malo ovaljano.
Zamišljen prebira liste; včasih se je nasmejal, včasih vzdihnil, naposled pa je prijel za pero in zapisal na prvo nepopisano stran : „Pariz na sv. Silvestra dan 1. 1869. Zopet je preteklo deset let." Na to vstopi prijatelj W., in tik za njim še neki Hermanu neznani gospod.
„0 dober dan, Herman", pozdravi W. „Bil sem ravno k tebi namenjen, in že na pol pota, ko mi je nasproti prišlo tvoje povabilo.   Tu ti predstavljam g. Bergmana iz Beča."
„Iz Beča?" vsklikne Herman in poda desnico novemu znancu. „No, prav me veseli, dobro došli ! Jaz sem v Beču preživel več prav veselih dnij, katerih se hočem vedno z za-dovoljnostjoj spominjati".
Potem vsi trije gospodje sedejo za mizo, ki jo Herman obloži z raznimi jestvinami.
„Kaj velja, omeni W. po daljem razgovarjanju, ali bi ne bilo prijetno, če bi cel dan tako-le skupaj presedeli in se pogovarjali? Pozneje si damo prinesti dobro južino, ali pa bomo stopili v hotel de Calais k Hauserju ; tudi on je rodom Nemec iz Beča."
„Raje tu ostanimo, kajti pri Hauserju bodo danes vsi prostori prenapolnjeni. Saj lahko jutri ondi obedujemo", meni Herman.
„Prav imaš", pritrdi W. „Gospod Bergman je danes pod mojim vodstvom, in za to menim, da imam pravico tudi v njegovem imenu glasovati. Tedaj pa ostanimo tu! No, Herman, povedi, kaj si pisal v tisto debelo knjigo ? Kako novelo, ali začetek novega romana?"
„Niti novele niti romana", odgovori Herman. „Ta knjiga je dar baronice Pereire. Nek večer, ko sem sedel v njenem kabinetu v družbi g. barona Zedlitza, g. barona Hammer-Purgstall-a, gledališčne igralke Brede in še neke mlade go-spoje, prišel je govor na dnevne zapiske in dopisovanja. Hammer Purgstall je omenil, češ, da dan danes, ko ljudje mnogo bolj potujejo, so pa pisma čedalje krajša in suhopar-nejša, na dnevnike pa že itak nikdoveč ne misli."
„A vendar včasih jako prav pride dnevnik, v katerem imam točno popisan ta in oni zanimivi dogodek, dan in leto in drugo tako, ker spomin človeka včasih zapusti tako, da se pri najboljšej volji ne more spomniti vsega."
„Prav imate, blagorodna gospa", oglasil sem se jaz. „Tudi jaz hočem pričeti svoj dnevnik, in to še danes."
„Toje bilo malo pred božičem, in baionovka si je bila naročila več zavitkov knjig in listnic, da je mogla izbrati ono, ker se je jej najbolj primerno videlo za božična darila. Jako ljubko je izbrala tale lično vezani nepopiiani zvezek, in ga podarila meni z željo, da bi mogel zgolj srečne dogodke vanj zapisovati. Tu je datum: „Beč 20. decembra 1843. 1."
„Tedaj je knjiga že stara", omeni W. „Ali meni se vidi, da imaš poleg nje še drug dnevnik, kajti tu je do malega še vse prazno, nepopisano, kakor sem bil preje opazil, ko si liste prebiral."
Herman se bridko uasmehlja in dé: „Jaz edini sem še živ, vsi drugi, kateri so takrat sedeli v kabinetu barenovkinem, pomrli so. Malo sem pisal v to knjigo, samo to sem zaznamoval vsako leto, kje sem bival prvi in i)oslednji, pa svoj rojstni dan. S početka 1. 1844. sem zapustil Beč, in še le pozno na jesen 1. 1845. sem se povrnil v priljubljeno mi mesto, in od 1848. 1. sem ga samo dva pota še videl."
„Koliko Silvestrovih dnij ste preživeli v mojem rodnem mestu", vpraša Bergman?
„Samo dva; prvega 1843. 1. v veselem društvu prijateljev, kateri so vsled revolucije 1849.1. izselili se v Ameiiko, drugega pa 1845. 1. v družbi Otto Nicolaia, F. Fuchsa, Le-naua, Piersona, A. Becherja, Staudigla iu J. Deckerja. To smo bili živi takrat! Sploh moram reči, da je bilo življenje v Beču pred 1848. letom jako odkritosrčno in spodbudno, in to najbolj v kavanah. Tam so se shajali pisatelji in ume-teljniki, pomenjkovali se o tem in onem, a ne tako, kakor dan danes, ko se takoj spró, vzlasti če pride govorica na skladatelje iu njih dela, ko se bolj gleda ua to, kdo je pisal, kakor na to, kako je spisano."
,,Ljubi Herman, sej je bilo od nekdaj tako", omeni W., „in ker je bilo od nekdaj tako, za tega delj so bili veliki skladatelji cenjeni še le po smrti , ali pa le malo pred smrtijo, in to zato, ker so se jim stavile tolike zapreke, da niso mogli predstavljati svojih proizvodov. Manjkalo jim je protekcije, novcev, dostojanstev, talenta za intrigovanje i. t. d. Salierijeve opere so se predstavljale z velikolepjem in sijaj-nostjo, kajti bil je dobro plačan dvorni kapelnik, v predmestnem gledališču pa so tiho in skromno predstavljali proizvode Mozartove, kajti bil je ubog učitelj musike. Milijonarja Maverbeer in Mendelssohn sta imela na razpolaganje vse pripomočke, mogla sta sem in tja potovati in delati na to, da so si njuni proizvodi krčili pot med občinstvo, a Beethoven je moral napravljati koncerte, da so vsaj v Beču slišali njegove symj)honije ; okrog voziti se nij mogel, ker nij imel ])ri-
104
pomočkov. Za nepvemožnega in na dvoru nepriljubljenega Weberja nij hotel grof Vitzthum, tedanji intendant, privoliti velikih stroškov za neko delo, a za Spontinija, bogatina, in v viših krogih priljubljenega, nij jim bilo žal ogromnih stroškov. Isto tako je tudi dan danes. Koliko n. pr. se potroši na dekoracije, na pomnoženi orkester, pa na drago plačane j pevce in pevkinje, ki so bili n. pr. navlašc najeti za Wagnerja, ljubljenca bavarskega kralja Ludovika II. Kakoršne so zunanje razmere ali obnašanja skladatelja, taka je tudi oprava njegove opere: sijajna, če je premožen, ubožna, če je tudi on ubožen ali ponižen. Jaz sem že toliko občeval s skladatelji, s talentiranimi in netalentiranimi, da vem, kako je, in zato sem uže več potov zaklicai : Hvala tebi, o Bog, da nisem skladatelj !"
Med tem je vstopil neki gospod, in pazno poslušal.
„Hm, ali niste malo preveč rekli, ljubi W." oglasi se Bergman. „Sej vendar mora biti rajsko veselje onemu, ki zna vladati v kraljevini harmonij, ki si je more tako rekoč služue učiniti! Kako dobro dé človeku, če zna, da je zložil delo, katero bode na milijone ljudij čutilo !"
„Gospod, ali o vsem tem nič ne zna v grobu počivajoči mojster", tako seže v besedo gospod, ki je bil poslednji vstopil. „Le hladnokrvno premislite, in pritrdili mi boste, da je osoda živega velikega skladatelja zato tako žalostna, ker ne more kakor slikar, rezbar ali pisatelj priobčiti svojega dela, kedar ga izvrši. Mnogi možje, ki hočejo pozornost na-se obrniti, pri vas na Nemškem napravljajo svečanosti, sijajne predstave, da dostojno poslavé stoletnico Beethovenovo, in verjemite mi, da ravno ti možje, ki se odlikujejo kot reditelji svečanostij, tako so pristranski, da bi nič ne pomišljali živega skladatelj-skega genija ponosno po strani gledati ali ga v kot potiskati. Jaz sem v tej zadevi marsikaj skusil, ker sem kot prevoditelj librettov in kot regissenr opere mnogo občeval z umeteljniki in površnjaki."
(Dalje prih.)
Mesec.
Spisal Dr. Križan.
Zvezdoslovje je ena najstarejših znanostij, ker pastirji starodavnih narodov bili so uže prvi opazovalci nebeških teles; no, ker so starim zvezdarjem shodni stroji manjkali, se je tudi ta znanost le po malem razvijala. Tudi v novejših časih bi gotovo neutrudljivi opazovalci opešali, da jih krasota nebes in radovednost ne bi spodbujala.
Zemlja, s katero smo se uže spoznali, je lepa in rodu človeškemu koristna, ali veliko lepša je nebeška višava se svojimi telesi. Ali nas morda ne spreletajo posebni občutki, kadar po noči svoj pogled proti nebu povzdignemo? Morebiti, da smo uže velikokrat, kakor pastirji starodavnih časov, krasoto nebeško opazovali, in pri tem samo modrost in mogočnost boga občudovali, ne da bi se s posameznimi nebeškimi telesi bolj soznanili. Ravno za to podajem v sledečih vrstah čestitim bralcem kratek popis — meseca, zvestega spremljevalca naše zemlje.
Mesec je prvi izmed trabantov ali satelitov, ki ga je
rod človeški kakor takega poznaval. Ona nebeška telesa namreč, ki se okoli planetov ravno tako vrtijo, kakor planeti okrog solnca, imenujo se trabanti ali sateliti. Predno se je daljnogled iznašel, znalo se je uže, da ravno tako, kakor solnce nad zemlje vlada, vlada tudi zemlja nad mesecem, ker ima namreč po svojej privlačnosti tako moč nad njim, da se mora okrog nje vrteti, oba pa okrog solnca.
Pomočjo daljnogleda pak seje iznašlo, daje dandanes v svetovnem prostoru pet sostav mesečnih (Mondsystem), ki imajo 18 posameznih trabantov.
Mesec je med vsemi nebeškimi telesi našej zemlji naj-bliži, ker je samo 51.800 zemljep. milj od nje oddaljen, in zato ga tudi med vsemi nebeškimi telesi najbolj poznavamo. Omenjena oddaljenost meseca od zemlje se je še le v novejšem času natančno določila, akoprem je uže Aristarch poskušal to daljavo zmeriti. Posidonij, Hipparch, Ptolemej in Tycho našli so namreč s svojimi preiskavami ali preveliko ali pa premalo vrednost. Mesec kakor zvest tovariš zemlje, obkroži jo v vsakih 27 dneh, 7 urah, 43 minutah in 11'5 sekundah enkrat.
Ako prostim očesom mesec opazujemo, dozdeva se nam kakor okrogla ravna plošča, ki je sivimi, mnogovrstnimi pegami pokrita, iz katerih si je domišljija ia pravljica vstvaiila zdaj moža, zdaj kako drugo podobo. Ta plošča, zdi se nam, kakor da z lastno svitlobo temne noči naše zemlje razsvetljuje. No, uže sprememba njegove podobe, ki odviseva od mesta, katero ima mesec prema solncu, nas uči, da on nij ravna plošča, nego okroglo telo, in ta kroglja nema lastne svitlobe, temveč jo ravno tako kakor naša zemlja, od solnca sprejema.
Površje meseca obsega 688.640 zemljepisnih štirjaških milj in je tedaj manjše od obeh delov ruskega cesarstva. Ako zemljo in mesec glede površja primerimo, osvedočimo se, da je naša zemlja štirnajstkrat veča nego mesec.
Eavno tako kakor solnce, premika se tudi mesec od zapada k izhodu, vendar mnogo hitreje, ker za en dan pomakne se on za 13 stopinj. No ker se on ob času svojega obhoda okrog zemlje tudi enkrat okrog svoje osi obrne, zato je mesec proti našej zemlji zmirom le z eno in isto polovico obrnen. Ker pa je vrtenje okrog osi enolično, ono okrog zemlje pa neenolično, in razve tega se vsako gibanje v svojej ravnini dogadja, zato se periodično vse točke površja meseca v svojej legi proti zemlji pomaknejo in to uzro-kuje, da mi s časom več od polovice meseca vidimo; vendar še je nam nevidljivi del površja meseca velik, ker on iznaša 292.190 štirjaških milj.
Sive pege, ki je uže prostim okom na mesecu opazimo, smatral je uže Plutarch za brege in dole, in se je upiral hipotezi Agesianaks-ovej, ki je namreč trdil, da vidimo v meseca ravno tako kakor v ogledalu našo zemljo in njeno morje. Drugi, kakor Kepler, mislili so spet, da so sive pege morje, svetleje cesti pa zemlja. Ako mesec daljnogledom opazujemo, prepričamo se, da so njegove sive pege v resnici gore in doline. Te gore se osobito lehko v onih delih meseca spoznajo, za katere solnce izhaja in zapada. Gore namreč solnce tedaj nektere ure poprej lazsvetljuje, kakor ravnine in doline, in njihove sence se med seboj lehko razločujo. Iz dolžine senc proračunila se je višava gora, in našlo se je, da me-sečje gore s svojo višavo najviše zemeljske gore prekosijo.
105
Vse mesečje gore moremo po podobi in veličini na tri različne vrsti razdeliti, in sicer prvo nasipne ravnine (Wall-ebenen), drugo kolobaraste gore, in tretje žrela.
Velike kolobaraste gore imenujemo nasipne ravnine, ako nje obdavajo velike ravnine. Ta gorski nasip ima vendar več razpoklin in je pretrgan tu in tam z malimi žieli. KakorMadler trdi, so gorski nasipi starejši od kolobarastih gor.
Vse kolobaraste gore nijso od vseh stranij obkrožene nasipom in večkrat imate dve kolobarasti gori isti nasip. Tudi nijso po celej mesečjej površini enolično razdeljene, temveč jih je v južnem in obče v razvitljenem delu mnogo več nego v temnem.
Gore, ki je žrela imenujemo, delijo se po veličini na velike in male in so ali osamljene, ali pa jih je več kupoma. Posebno veliko jih je v južnem delu meseca. Žrela raztezajo se tudi na milje v daljavo in stvarjajo tako imenovane brazde ali žlebiče, ki se najboljšimi daljnogledi opaziti morejo.
Razve omenjenih gora nahajamo še na mesečevej površini tudi pogorja, ki so goram naše zemlje bolj podobna, da-si nijso pravilno razgraujena, temveč razno razkrižana in nakopičena.
Gore in cela površina meseca nam priča, da so vulkanske moči svojo delavnost na mesecu veliko močneje razvijale, nego na zemlji, ker so one naredile toliko množino neizmerno visokih gora. Površina meseca uči pa nas tudi, dajerazvitek sorodnih nebeških teles različen.
Tudi svetlopis rabil se je pri opazovanju meseca, in akoprem so podobe tem načinom dobljene male, in tudi ne soglasne z opazovanjem daljnogleda, vendar je ta način opazovanja pokazal, da deli meseca, ki so enako svetli, kemično različno deluje. Gotovo je, da bomo omenjenim načinom tudi tvarino različnih delov meseca bolj natančno spoznali.
Tvarine mesečje površine skoro ravno z isto močjo solnčno svitlobo odbijajo, kakor naša zemlja. Toda, akoprem mesec solneno svitlobo odbija, vendar imajo traki svitlobe tako malo topline, da nje občutiti ne moremo, in z najčut-Ijivejšimi stroji se je komaj sled topline v njih našel.
Boja meseca nij vselej enaka; po noči je namreč njegova svitloba rumena, po dnevi pa bledo-bela. Ta sprememba boje mesečje svitlobe ima svoj vzrok kakor Ar ago trdi, vtem, da se njegova rumena svitloba z ono modro bojo ozračja pomeša, ki se na mesečjej površini projicira, in tako se bledo-bela boja stvarja. Različni deli mesečeve površine imajo tudi različno odsenčnost bele boje.
Uže stari so opazili, da se za časa mlaja temni del meseca leskeče. Galilei je trdil, da ta prikazek solnčna svitloba, ki jo zemlja odbija, vzrokuje. Pred mlajem namreč sprejema mesec, trdi omenjeni učenjak, svitlobo od velike Azije in Afrike, po mlaju pa sprejema on svitlobo, ki jo morje zemeljsko odbija.
Na površini polnega meseca opazilo se je dalje več pik, ki so svetlejše od drugih delov površine, in da je to ali ono žrelo na enkrat izginilo, in za neki čas zopet pokazalo se na svojem mestu. Vse to nam priča, da še dandanes vulkanske moči na mesecu delujo, in da se še zdaj površina meseca spremeuja.
Na mesecu se do sedaj še nijso opazili niti slapi niti oblaki, ki bi podobni onim naše zemlje bili, kar nam priča,
da se na površini mesečevej ne nahaja vod. Ako tedaj L ou ville trdi, daje 3.maja 1875. leta na površini mesečevej blisk videl in Mas ti in, da je leta 1605. celo dež na njem opazil, moremo reči, da sta ona dva prikazke v velikih višavah ozračja naše zemlje pripisovala mesečevej površini.
Ravno tako tudi nema mesec takega ozračja kakor naša zemlja. Huggins, da bi to dokazal, opazoval je s staja-čico (spectroskopom), ko je mesec pokrival s piscium, in šara (krog]ja)mu nij nobene nove črtepokazovala, in tudi nij opazil, da bi kateri del šare pred pobledel, kar bi se moglo dogoditi, če ima mesec ozračje. Dalje znamo, da je senca mesečevih gor popolnoma temno-črna, kar spet ne bi moglo biti, ko bi mesec imel ozračje, ki svitlobo odbija in razmetuje.
Z dosedanjim opazovanjem se je tedaj določilo toliko, da mesec nema našej zemlji podobnega ozračja, in če kako ozračje ima, more ono celo druge narave biti. Iz omenjenega pa sledi, da na mesecu bitja tako vstrojena, kakor je človek, ne morejo prebivati in živeti. Smešna je tedaj trditev nek-terih, da so na mesecu zapazili zidanja ali druge rokotvorne stvari ali pa celo ljudi.
Mesec pomrkne, čem (bržko) on v senco naše zemlje pride in ta prikazek poznavali so uže najstarejši narodi. Tako so uže Babilonci, kakor nam Hipparcb pripoveda, pomvak meseca opazovali. Čem je mesec v polnej senci, mogel bi on popolnoma izginiti, ali to se redko kedaj dogadja. Keple rje trdil, da ima to svoj vir v lomljenju trakov svitlobinih v našem ozračju. Verjetnije pa je, da ta prikazek odviseva od čistoče onega dela ozračja naše zemlje, katerega solnčna svitloba razsvetljuje. Ako je namreč omenjeni del ozračja čist, tedaj je boja pomrknenega meseca jasno rdeča, ako pa je ozračje slapi in oblaki napolnjeno, tedaj je mesec ali temno rdeč ali pa popolnoma izgine.
Mesec je, kakor smo uže gore omenili, med vsemi nebeškimi telesi našej zemlji najbliži in ravno zato ima on na našo zemljo močen upliv. Mi znamo namreč, da iina on posebno moč na vodo naše zemlje in da je on glavni vzrok plime in oseke. Sabine je poskusi dokazal, da mesec tudi v našem ozračju oseko in plimo uzrokuje. Da-li ima mesec ua mér vetra in na vreme kaki upliv, to se še do zdaj nij moglo točno določiti.
Sabine dokazal je tudi, da mesec na magnetično iglo deluje, in Kreil meni, da ima on tudi na toploto našega ozračja upliv. Da-li ima mesec v resnici kaki upliv na ljudi, to še do zdaj nij dovolj določeno. Verjetno je, da je mesec brez upliva na naš organizem.
Peter Preradovič,
hrvatski pesnik. J. Pajk.
III.*)
Po dolgem preneha evo ! nadaljujem povedanje o življenju in spisih P. Preradoviča. Postal sem tam, ko je Peter kot poročnik iz Beuetek prišel v Zadar (Zara) ter prejemši hrvatsko pesniško pozdravieo od Dimitroviča prvič s hrvatskim odpevom se oglasil.
*)   Glej I. in II. v „Zori" 1. 1874 str. 157 in 175.
106
Dodév slovanske Dalmacije, to se iz Preradovicevega življenja in pesnikovanja očito vidi, preobrazil je vse čuvstvo-vanje Petrovo. Zemlja in narod dalmatinski, v svojem jedru čvrsto slovanski, sta poetiško narav mladega — do tlé nemškega — pesnika čisto pretvorila. Duh Preradovicev prejel je tu mahoma slovanski krst ter se vrnol k svojemu zapuščenemu hrvatskemu vrelu, odkodar je izišel. Dalmacija je Preradoviču postala domovina vsega poznejšega mišljenja in čuvstvovauja: mesto njegovega političnega zavedenja, zibeljka njegovega pesniškega »prvenca", raj prve in globoke njegove ljubezni. Kajti tn je postal zavedni Slovan, tu je zložil pivo slovansko poezijo, tu našel svojo ljubico in soprogo: Pavico, sim v Dalmacijo postavlja on čine in predmete svojih naj-večih in najdražestnejših (mikavnejših) pesnotvorov.
Temu mogočnemu, za Preradoviča uprav kobnemu (osodnemn) dodévu Dalmacije nij se čuditi, kdor posebnosti te dežele le količko pomisli.
Pred vsem uže zemlja dalmatinska sama združuje vse miline kopnega in mokrega sveta. Dalmacija je dolgi trak, raztegnen ob morskem zrcalu, a vzpored kopnega nadrobljeno je vse polno otokov in otočičev. Kopno pak zopet pokazuje dvoje lice : ravninsko in strmo, mestoma plodno a mestoma do skrajnosti pusto. Isto tako je podnebje: zdaj skrajno gorko, zdaj skrajno hladno. Tako je tudi prebiva-teljstvo različno do skrajnosti : tu za morjem deloma bogato, izobraženo, razkošno — tam v gorah bedno, neuko, koren-jaško, da! robato in silovito, a nravno in višej prosveti jako prikladno in pristopno, ker je z večine nepokvarjeno.
Te lastnosti Dalmacije Preradovič na premnogih mestih opisuje, kar nam kaže njegovo strastno zaljubljenost v to zemljo, čeravno nij njemu rojstvena bila. Najkrasneje Preradovič popisuje Dalmacijo v nedogotovljenem, čudovito lepem spevu: „Lopudska siroti e a" (str. 382 njegovih del). V početku te prekrasne in nad vse nežne epične pesni Preradovič takó-le opeva Dalmacijo :
^Dalmatinskoj na obali kršnoj, Gdje se ljubi sa zemljicom more, Te s gorudih cjelova se radja Ozbilj kopnu, a milina moru; Gdje se zemlja silno razmrvila I otoci more nadrobila, A more joj darežljivost vrača Silne luke krajem nizajuci; Dalmatinskoj na obali žarkoj, Gdje sunašce prži kamen sinji I odsieva vatrom na sve živo. Te i srdca tu(j) su od plamena; Gdje se krvca samo krvcom pero, Nož i puška čuvajo poštenje, Crven — kapa') djevojačku stidnost; Dalmatinskoj na obali krasnoj Eazvilo se pramalece liepo . . . . "
Podobni opevi Dalmacije se pri Preradoviču nahajajo na str. 100, 124 in 191.
Posebno se je prebivateljstvo Dalmacije Preradoviču omililo. Uže na sebi dobrosrčno prejelo je ono pesnika z veliko prisrčnostjo, tako da je Preradoviču slovo od prijateljev silno težko delo.
Glej, kako opisuje veselost in srčno nepopačenost Dal-matinca :
„A pogledaj dalmatinsko lice,
Da r se mienja u takvoj nesgodi?
Veselo još stavac siaže žice*),
Veselo još mladic kolo vodi" (str. 191), njegovo krepkost in tvrdnost:
„Gledaj, zemlja čvrst je kamen.
Čvrsta ocieP) njeni ljudi." (str. 101.). in hrabrost v bojih :
„Nck zavapi bojna trublja*),
Nek ga zove, gdje najdublja,")
Najstraanija propast zieva.
Glave lete s desna, s lieva.
Nek na mora, nek na kopnu
Sve se sile na njeg popnu:
On de znat u svakom boju
Još pokazat snagu svoju,
Još je svaki Dalmatin
Dalmatinski hrabar sin!" (str. 101). Kako je Preradovič Dalmatincem hvaležen in udan bil, kaže njega slovo od njih, kjer pravi, da bode v duhu vedno pri njih :
„Gdje god bio, bit du kod vas; Kod vas zveknu viek") mom uhu, Kod vas planu moje srdce. Kod vas bljesnu vid mom duhu. Ter vas prve zagrlih') . . . (str. 122).
In ta „duh časa", to narodno slovansko probudjenje na vsem jugu, posebno v Dalmaciji je uprav Preradovič za vse veke proslavil v enej najbolj nežnih in krasnih poezij, v pesni „Zora puca" (str. 190); a o tej prihodnjič.
(Dalje pride.)
') rdeča kapa.
Drolnost.
Pesnik Val. Orožen. J. P.
4. maja letošnjega leta je preminol zložitelj priljubljene pesni: „Kje so moje rožice", Val. Orožen, v 68. letu življenja, Miločutnost, človekoljubnost in nekakova sentimentalnost to so glavni znaki njegovih poezij, ktere pa nikjer niso zbrane. Čujem, da jih je „mnogo" zložil; vredno bi bilo, da bi se zbrale, uredile in objavile. Kajti nij preveč pesnikov pri nas, ki znajo tako čutljivo in po domače pre-|C ^-^^^ pevati, kakor je znal Orožen, kojega pesni so brž v „narodne" • rJj^' prehajale. Razve „Rožic" — kterim je g. dr. Gust. Ipavic prekrasno variacijo skladal — poje se najbolj njegova „B r a-timska", koje original je izročil svoj čas našej „Zori" in koja se začina z besedami: „To žlahtno vinsko kapljico — Zdaj hočemo popiti , . ." in je (vsaj po Štajerskem) jako razširjena. Val. Orožen pripada najbolj slovečim starejšim slov.-štajerskim pesnikom, ki so : Modrinjak, Volkmar, Slomšek, Hašnik i. t. d. Rodil se je v Sent-Jurju pod Celjem 31. jan-varja 1808.
^) prebira strune;   ^) jeklo;   ••) tromba; najglobljejša;   ") duh časa;   ') objel.
Listnica.   Gg. naročnike, ki so z naročnino zaostali, prav uljudno
prosimo za doplačanje.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšelc.
J. M. Pajic-ova tiskarna v Mariboru.