Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. (Dalje.) 33. Kranjsko šolstTO v luteranski dobi. luteranstvom pričelo se je živahnejše gibanje na polji pedagogike in šolstva na Kranjskem. Velike zasluge za to ima prvak novoslovenskih pisateljev Prirnož Trubar, rojen v Raščici pri Turjaku 1508 in umrl 1586 v Deredingu na Nemškem. Bil je mož gorec oznanjevavec lutrove vere. Spoznal je, da inore vplivati na narod le z narodnim jezikom; začel se je pri svojih delih prav pridno posluževati slovenšcine. Njemu se imamo zahvaliti Slovenci, da se je zaneraarjena slovenšoina zopet začela pisati v šestnajstem stoletji. Prvi knjigi, koji je dal on med svet, sta bili pedagogiški, in sicer je naslov prvi: »Anu kratku podučene, s katerim vsak človik more v nebu priti", in drugi: ,,Ane bukvice,iz tihseti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku v kratkem času brati naučiti." Oboje so bile natisnjene v Tiibingu na Virtemberškem leta 1550. z izmišljenim podpisom: flSybenburgen, durch Jernei Skurianic." Lutrova vera se je širila res hitro po naši deželi, z njo razcvitalo se je pa tudi šolstvo po Kranjskih tleh. Toda žalibog, za naš narod tudi to šolstvo ni imelo dosti pomena, zakaj tudi po šolah, ustanovljenih po luteranih, ni imela slovenščina nikacega prostora. Učencem teh šol je bilo še celo strogo prepovedano, občevati med seboj v slovenskem jeziku. Prvo svojo šolo so zasnovali luterani 1. 1563. v Ljubljani. Bila je to gimnazija, koje prvi ravnatelj je bil Lenart Budina, ki je že od 1. 1531. učiteljeval v Ljubljani. L. 1566. prevzame vodstvo te šole naš imenitni rojak Adam Bohorič, rojen na Dolenjskem, ki je pa študiral na Nemškem pod slavnim Melanhtonom. Sotrudnikom njegovim izvoljen je bil pa Janez Gebhard. Na prošnjo Kranjskih stanov spiše Bohorič 1584 prvo slovensko slovnico v latinskem jeziku z naslovom: »Arcticae horulae succisive de Latino-C arniolana literatura ad latinae li nguae analogicam accomodata, unde Moscoviticae, Rutenicae, Poloni- cae, Boemicae et Lusaticae linguae cum Dalrnatica et Croatica cognatio facile deprehenditur." S tem delom je pa tudi ustanovil — kar je posebno važno — nov slovenski črkopis, ki se je rabil do najnovejših časov, in ki se imenuje tudi po njem »bohoricica". Zraven tega je bil pa Bohorič tudi veščak v glasbi ter je mnogo deloval za povzdigo cerkvenega petja in godbe. Šolski voditelj je bil do leta 1582. Tega leta prišlo je vodstvo lutrovskega gimnazija v roke nekega Nemca NikodemaFrišlina iz Tlibinga. Tudi ta je bil izvrsten jezikoslovec in je spisal v LjubIjani dve jezikoslovni knjigi in sicer: ^Strigilis grammatica" in ,,Quaestiones grammaticae". A leta 1584. ostavil je že službo v Ljubljani. Za Prišlinom je prišel za vodjo na to šolo Jakob Pentelius, in za njim Engelbert Engel, kojega so pa morali ostaviti stanovi Kranjski vsled pritiska teda-r njega škofa Hrena 18. vel. srpana 1598. S tem je bil pa tudi konec lutrovske gimnazije v Ljubljani. Poleg te latinske šole v Ljubljani so imeli tudi v Kranji od pomladi 1574 do pomladi 1575 tak zavod. Poučeval je na njem tamošnji nemški učitelj Janez Dachs. — Ljubljana je pa imela v isti dobi poleg gimnazije še tri nemške šole; isto tako so imela po eno mesta: Crnomelj, Idrija, Kamnik, Kranj, Krško, Metlika in Žužemperk. Izmed kmečkih občin je imela pa le ena in sicer Bled svojo šolo, koja je pa tudi zaspala, ko je bil vničen protestantizem na Kranjskem. 34. Jezuitska doba. Ko so bili izgnani ali spreobrnjeni luterani na Kranjskem, prišli so jezuiti ter prevzeli takoj pouk in vzgojo mladine. To se je zgodilo leta 1597. Ti so ustanovili pri sv. Jakobu v Ljubljani s časom dve šoli: tako imenovano nižjo šolo in gimnazijo, kojo so vodili tudi do leta 1775., v kojem letu so morali zapustiti Kranjsko deželo. Na slovenščino se tudi ti možje niso ozirali; njih šoli sta bili nemški in latinski. Ravno taki so bili tudi drugi učni zavodi po nekaterih mestih Kranjskih. Narod slovenski bil je v tej, kakor tudi v prejšnji dobi brez šol in brez pouka. Ne moremo se tedaj čuditi, da se je med narodom podivjanost in nevednost splošno udomačila; zakaj poplemeni se le oni narod, ki se izobražuje po dobrih šolah. Tudi knjig slovenskih imamo jako malo iz te dobe. Kdo naj bi jih bil pa tudi čital, saj so bili skoro vsi tedanji Kranjci analfabeti. Podlaga vsakernu slovstvu so pred vsem dobre šole. Izšlo je pa vendarle nekaj ppučnih knjig. Ljubljanske stolne cerkve dekan dr. Miha Mikec je izdal 1615 ,,Ta mali katechismus ali krščanski nauk"; — 1. 1618. je izšel »Catechisraus PetraCanisia, tu je kristijanski nauk; skuz Janeza Gandika! — 1. 1680. je izdelal Matija Kastelec, korar v Rudolfovem tako imenovano ,,Kranjsko besedišče"; pater Hipolit Novomeški prenaredil je Bohoričevo slovnico, ter jo izdal pod naslovom: »Grammatica latino-germanicoslavonica, ex pervetusto exemplari ad modernam loquendi methodum accomodata, a plurimis expurgata mendis, et german.icis aucta dictionibus, a quodam linguae slavicae amatore. Labaci, formis -I. G. Mayr, inclytae prov. Carnioliae typogr. 1715; — in slednjič izdal je še Marko Pohlin svojo wKraynsko gramatiko" 1. 1768 in 1. 1782. _e ,,Tu malu besediše treh jezikov." — To je pa tudi skoro vse, kar se je spisalo v dveh stoletjih. Važno iz te dobe je pa tudi to, da se je v Ljubljani otvoril prvi zavod, v kojem so se jele izobraževati ženske. Dne 2. mal. srpana 1. 1703. so otvorile uršulinke svojo šolo, koja obstoji še dandanes. Do tedaj namreč poucevali so se po šolah edino le dečki. S tem pa tudi ni receno, da prej nobena Kranjica ni znala čitati in pisati. Kdor je bil kaj imovit, skrbel je za domač pouk svojih hčera, le hčere ubožnih starišev se niso učile ničesa. Tem pa tudi potem z uršulinskim zavodom ni bilo nič pomagano. (Dalje prih.)