Mojmir stric bil. Ludovik je upal, da mu bo Rastislav sedaj gotovo hva- ležen in brezpogojno vdan, a varal se je; ni ga bilo v Moraviji večega nasprotnika nemškim kraljem, nego je bil Rastislav. On po ničem ni tako hrepenel, ko da bi zamogel rešiti neodvisnost Moraviji od Nemčije; to mu je bila prva in največa skrb. Zato si je želel trdne zveze z Bolgari. Bolgari so mešanica dveh narodov, ki se je zakvasila v sedmem veku. Srce nove bolgarske države je bilo ozemlje med Donavo in Bal- kanom. Pa tudi na levem bregu Donave se je jela širiti oblast Bolgarov. Na Ogrsko jih je pridrlo toliko, da so bili s tamošnjimi Obri že blizo enako številni. Ko je Karol Veliki med letom 791,—-796. obrsko državo vničil, je prišla zemlja do reke Tise pod frankovsko oblast. Na levem bregu Tise pa je gospodoval Krumus, bolgarski glavar. (Glej „Slovan- stvo" I. str. 336.) Okolu leta 828. so prodrli Bolgari celo črez Tiso in Donavo v okraj Stolnega belega grada. Ko je pa leta 862. Ludovik Nemški Bolgare za se zoper Moravljane pridobil, se je zvezal Rastislav z Grki, ki so bili sovražni Bolgarom in Nemcem. Posebno rad bi se bil Rastislav rešil odvisnosti od passovske ško- fije. Želel si je torej slovenskih učiteljev in duhovnikov za svoj narod. Za ta namen ni bil nikdo sposobnejši nego modrijan Constantin. Ko se je torej Constantin v Carigrad vrnil, in je moravski knez Rastislav čul o vspehih njegovih pri Chazarih, je odpravil takoj poslance k cesarju Mihaelu, kateremu je poročil: „Moj narod je sicer zavrgel malike, in bi se rad držal krščanske postave; a ni ga moža dobiti, ki bi zamogel na- rod podučevati v čitanju knjig, pa v krščanski modrosti. Prosim torej, pošlji v te pokrajine moža, ki bi nas učil in nam pot k resnici kazal". Vsled tega je cesar Mihael pozval k sebi modrega Constantina, in ga je poslal ž njegovim bratom Metodijem v slovenske dežele. Constantin se je cesai'jevi volji tem raje vdal, ker so v Carigradu še vedno trajale zmešnjave, ki so nastale po Photiju. Dalje prihodnjič. Presmec ali cvetnonedeljska butara. Etnografično-naravopisna črtica. Spis. Iv. Koprivnik. (Konec.) 4. Črenslja (Prunus padus, Traubenkirsche) je majhno drevo ali grm z rujavo skorjo, katera je vsa polna mozolov. Listi so podolgovati ter na robu napiljeni; cveti stoje v velikih, visečih grozdih in zelo močno dihte; cveti Jpa črensija konec aprila. V vsakem cvetu je razločevati 5 čaščinih in 5 belih, venčevih listkov, obilo prašnikov in eden sam, prosto stoječ pestič. Crensljin sad so temno rudeče, pozneje črne, a kisele čvešnje, koje pa ptiči prav radi 7* zobljejo; z sokom njihovim vino in žganje rudeče barvajo. — Grenslja raste po mokrotnih gozdih in ob potokih, nahajamo jo pa tudi po vrtih in sprehaja- liščih, kamor jo je človek zasadil. Les ni veliko vreden, škorja in mladika so pa zdravilne, ker se nahaja, y njih strupena m o dr i k a vina (Blausäure); tudi v koščicah. cvetju in listju so zasledili ta strup, tedaj je črenslja v vseh njenih delih, izjemši lesa, bolj ali manje strupena. Ni toraj varno, zobati črenslinih črešenj, žvekati škoije itd., kar posebno otroci radi store. Od samega vohanja močno dihteeega cvetja nas že začne baje glava boleti. Zavoljo teh strupenih lastnosti črenslje nam tedaj ni kaj povolji, da se tako rado zasaja drevo v vrte in sprehajališča; še manje pa nam dopade, da se barva vino in žganje z sokom črensljenih črešnjic. 5. Leskev (Corylus avelana, Haselnusstrauch) se malokedaj vzdigne toliko od tal, da bi jo mogli uvrstiti med drevesa, navadno Jostane nižji ali višji grm, precej daleč na široko razraščen. Listje ima veliko, kosmato in na robu dvojno napiljeno. Iz lesa, kateri se da gladko cepati, izdelujejo razno orodje, ter kuhajo ogljije, koje rabija risarji in slikarji; ravne raje in rajice služijo za kole ovijajočim se poljskim rastlinam, kakor fižolu, grahu i. dr., tudi delajo iz njih posodne obroče, najboljše izmed vseh lesenih obročev. Posebne imenitnosti so pa leskove šibe, pa ne znabiti v roki strogega šolnika, kajti ta ima § 24, nego v ljudskem bajeslovju, kjer jih nobeden § ne prepoveduje. Dr. Pajek piše v svoji, že zgoraj navedeni knjigi o leskovih šibah na str. 12 tako le: „Na sv. noč hodijo v ris. Zato se mora vzeti kol, na katerem se je snopje sušilo. Kol je moral biti črez vseh svetnikov dau na polju. Kol se mora zabiti v zemljo na križpoti, krog kola pa se mora potegniti z dve leti staro leskovico ris: Na to mora človek v ris stopiti in trikrat močno zabrizgati. Hitro se prikaže duh in praša človeka, ki mu pa mora dušo zapisati, kaj hoče in vsako željo mu izpolni Kdor gre v ris, mora imeti enoletno leskovico in črnega mačka. O pol noči začnejo vsakovrstne grozne reči na človeka kapati, n. pr. žareča brana, goreč voz, sena itd., pa pri risu se vse razkadi. Naposled pride hudič in prinese, kar želi tisti, ki je v risu. Za dar pa mu mora dati črnega mačka." Na str. 196. beremo pod značilko „Pust" sledeče: „Ako na pustni torek pred solnčnim vzhodom tri leskove šibe, ki so y enem letu zrastle, za streho vtakneš, preženeš lisico od hrama." F. Bilek nam pa pripoveduje v „D. Z." z dne 27. marca 1880 str. 4 o leski to le : „Unter ben ^udjtfträiichern, bie Mir cutttutren, Ijat feiner eine fo holje 23e= beutung im 23olf§-. unb Aberglauben al§ ber §afetnu6ftranc6. ©o finb bie 3weige biefeS