POSTNIMA PLAČANA V GOTOVINI 19*7 19*6- , A W NA/ 4 mesečno in stane s knjigami Mladinske matice letno 22*50 Din. O £! L± Vodoravno: 1. slovenski pesnik, 7. doba, 8. število, 9. predlog, 10. igralna karta, 12. golazen, 13. človekovo počivališče, 15. predlog, 16. žito, 18. lajanje brez »h«, 19. ue, 20. perzijski kralj, 24. stražnik, 25. igralna karta, 26. podredni veznik, 27. moško krstno ime, 29. trdilnica, 30. naskok, 32. obleka, 33. nikalnica, 34. ke, 35. usta, 36. igralna karta, 38. moško krstno ime, 42. kazalni zaimek, 44. pesniška oblika: vprašalnica, 45. pomožni glagol, 46. žensko krstno ime v četrtem sklonu, 48. telovadno orodje, 49. mesto v dravski banovini, 50. del sobe, 51. kazalni zaimek, 52. kakor 7. vodoravno v četrtem sklonu. Navpično: 1. človek, 2. časomer, 3. pod- redni veznik, 4. podredni veznik, 5. veznik v staro-slovenščini, 6. kozarec, 10. ploskovna mera, 11. isto kot 45. vodoravno, 13. prežvekovalci, 14. ostrilo, 15. izsekan gozd, 17. prislov časa, 20. nepošteno delo, 21. egipčanski bos, 22. kratica kraljevi, 23. kar je človeku namenjeno (v četrtem sklonu), 27. napaden od čebel, 28. Grk, ki je prvi izračunal nastop sončnega mrka, 30. nikalnica, 31. ploskovna mera, 32. poljski pridelek (v drugem sklonu), 33. nikalnica, 37. oblika glagola šteti, 39. osebni zaimek, 40. staroslovanska pijača, 41. oblika glagola peti, 43. rastlina za-jedavka, 45. podredni veznik, 47. rastlina (plevel), 48. urejeni lasje. Šestero izžrebanih rešilcev bo prejelo lepa darila. Za križanko v zadnji številki je bilo komaj okrog 100 pravilnih rešitev. Izžrebani so bili in prejeli so lepa darla: 1. Majda Bohinc iz Rakeka: 2. Zoran Tratnik, Gornji grad, III. drž. osnovna šola; 3. Ljudmila Naglič, VI. razr. osn. šole v Žireh; 4. Ciril Kuster, Sp. Brnik 7, p. Cerklje pri Kranju; 5. Marica Šafarič, Središče ob Dravi 115; 6. Branka Horvat, višja narodna šola Sv. Marjeta pri Moškanjcih. »NaS rod« izhaja v Ljubljani osemkrat med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske matice«, ki plačajo letno naročnino za list in publikacije »Mladinske matice« Din 22'50, v 9 mesečnih obrokih po Din 2‘50. List izdaja »Jugosl. učiteljsko udruženje« — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani, zanjo odgovarja Franja Završanova. Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik Francč Štrukelj). NAŠE GRLICE Naše domače grlice so nad vse prikupne živalce. Od divjih grlic se ločijo le po b,arvi, ki je pri divjih bolj temnosiva, medtem ko so domače grlice svetlorjave barve. Okoli vratu imajo črne kolobarčke. Samica znese večkrat na leto po dve jajčeci, podobni golobjim, ki jih s samcem izmenoma valita 16 dni. Mladiči so mahovci, ki jih starša pitata s kašo iz golše. Rastejo zelo hitro in v starosti 20 dni že zapuste gnezdo. S štirimi tedni starosti si že sami iščejo hrane. Grlice hranimo s prosom in barom, pa tudi s suhimi krušnimi drobtinami. Poleg tega jim dajemo poleti sveže zelenje kot solato, pa tudi jabolčni krhlji jim ugajajo. Vodo pa morajo imeti vsak dan svežo. V kletki naj bo vedno dovolj drobnega peska, v katerem se zelo rade kopljejo. Pesek v kletki premenjamo vsak teden. Vale in od-gajajo svoje mladiče prav skrbno, še rajši pa, ako prosto letajo okoli, nakar jih prav lahko navadimo. Kadar gnezdijo, si znašajo travne biljke, slamo itd., enako kot golobi. Grlice so zelo krotke živalce. Imamo jih tudi na naši šoli. Kadar pridemo do njih s kruhom v roki, so takoj pri nas in obletavajo kruh, da jih je veselje gledati. V šolske prostore hodimo mimo velike kletke, v kateri so grlice, ki nas vsakega šolarja posebej pozdravljajo. Posebno grlaki nas tolažijo s svojimi: kukr-bu (to pomeni: kakor bo, lahko 1 ali 5, kakor bomo pač znali). Poleg navedenih grlic imamo danes že tudi čisto bele grlice, ki so pa precej drage, po 40 Din komad, medtem ko stanejo navadne po 10—15 Din komad. Priporočamo tovarišem in tovarišicam, da si privoščijo to ljubko zabavo z grlicami. Ne bo jim žal. Sedaj pa še o naši pošti, katere smo prejeli 94 pisem in dopisnic. Z veseljem smo prebirali Vaše odgovore, ki so bili precej kratki. Pričakovali smo, da nam napišete kaj več, da Vam lahko odgovorimo. Nekateri so to napravili, zato prejmejo odgovore. Pravilnih odgovorov na naši dve vprašanji je bilo samp sedem in se glase takole: 1. Lažje od peresa najmanjšega ptička je pol peresa. 2. Najpridnejša žival je polž, ki je vedno doma. — Nagrade prejmejo: Spende Jože, Maribor — enosedežne sanke; Suhač Marija, Beograd — nalivno pero; Vajk Hugo, Ljubljana par morskih prašičkov; Pavšič Ivo, Ljubljana — 1 grlico. Prošenj za morske prašičke smo dobili toliko, da ne bo mogoče prav vsem ustreči. Razdelili in razposlali smo že 20 parov. Da ustrežemo vsem, smo naprosili odrasle rejce, ki so naročniki lista »Rejec malih živali«, da nam priskočijo na pomoč in dajo 1 na razpolago še 30 parov morskih prašičkov. Prihodnjič Vam pa postrežemo tudi z zajčki, ko bo že dovolj zelenja vsepovsod. In sedaj še sledeči uganki: 1. Ce ima vodo, pije vino, če nima vode, pije vodo? 2. Katera voda je draga? Nagrade tri: 1 par mladih angorskih kuncev, 1 papigica skobčevka, 1 par belih miši. Odgovore prosimo na našo šolo Šenkov turn, p. Vodice nad Ljubljano. Prav lepo Vas pozdravljajo ŠENKOVTURNŠKI REJCI MALIH ŽIVALI Perilo prali? Ne, temveč negovati? Ako si hočete dolgo časa ohraniti perilo, tedaj zadostuje, da ga perete kot „navadno“. Perilo je treba pravilno negovati s Schichtovim Radionom. S tem si boste prihranili tudi mnogo težkega dela. Radion je popoln proizvod za nego perila PECILNI 1’ltASEII IN VANILINOV SIA8IKOIP Prijateljčki! Dokler bom hodil v solo, bom kupoval vse Šolske potrebščine Ji>. Bonač, v Šelenburgovi ulici kjer kupuje tudi mojočka ▼se pisarniške potrebščine Blago Je prvovrstno in pooeni, uto tvrdko tudi Vam priporočam klišarna »Jugografika« eno- ali večbarvne, za časopise, knjige, razglednice Ud., Izdeluje Ljubljana, Sv. Petra nasip 23 Polnilna peresa v veliki Izbiri In po nizki ceni v . KNJIGAMI ..UČITELJSKE TISKARNE" V LJUBLJANI in njeni podružn i c i V MARIBORU vse F, Otroci, hranite in varčujte, 3 o m n i t e : iz malega raste veliko! MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA izdaja na dom domače hranilnike, najboljše učence obdaruje z zlatimi darilnimi knjižicami. Stopite tudi Vi v krog njenih vlagateljev in varovancev! ZVEZA ZOBOZDRAVNIKOV Ja dala v promet zdravnliko prelzkuieno SISTOM pasto za odrasla (plava tuba) SISTOM babi pasto za (rdaia tuba) otroke SISTOM zobni prašek SISTOM ustno vodo Zahtevajte za nego svojih zob le ta od zdravnikov preizkušena in priporočena sredstva N A«T#j2 ROD FRANCKINA JOPA ANGELO CERKOVNIK (Ilustriral Božidar Jakac) V kuhinji je bilo še vse tiho, samo polena na ognjišču so pela tiho pesem, ki jo je burja okrog hiše glasno spremljala. »Francka, vstati bo treba, v šolo moraš!« Drobna, svetlolasa deklica v postelji se je zbudila, si malce po-mencala oči ter odgovorila: »Takoj, mama!« Nato je naglo skočila s postelje ter se oblekla. »Danes je spet pritisnil mraz,« je modrovala mama. »Ne vem, s čim bi te ogrnila,.da bi te burja ne prepihala. Huda burja je in močno sneži.« Francka je pogledala skozi okno, pa ni nič videla. Snežni metež je zakril vso pokrajino. Veter je tulil ter zavijal okrog lesene kočice, da se je vse treslo. Francki pa se je zazdelo, da je zunaj neznansko veselo in razposajeno. Kar smejala bi se bila, kar ukala bi bila! Dolga in naporna bo pot v vas, to je vedela. Saj je iz Lešja do šole dobro uro hoda! A kaj vse to de! Da je le sneg! »Veš, kaj,« ji je rekla mama, »oblekla boš jopo od pokojne Tončke. Predolga ti bo in preširoka, to je res, bo pa zato tem bolj topla!« Francka ni bila izbirčna; saj je dobro vedela, kako težko je morala mama vsako paro zaslužiti v bližnji tovarni. Oče ji je umrl pred petimi leti, starejša sestra pa pred dvema letoma. Imela je še starejšega bratca, ki se je šolal v mestu, in mlajšo sestrico, ki še ni hodila v šolo. Nič ni rekla, marveč je voljno zlezla v sestrino jopo. Joj, kako smešna, kako čudno široka je bila! Jopa ji je segala skoraj do peta, roke so se ji v dolgih rokavih kar skrile in zgubile. Mama ji je močno zadrgnila pas, da je bila za spoznanje čednejša. Še mama se je morala nasmehniti, ko jo je videla takšno. Nehote se je morala spomniti časov, ko je Francka imela komaj tri leta ter si je bila tako rada nataknila na glavo očetov klobuk... Ah, malce čudna sem, res! je premišljevala Francka, ko je drobila pot pred seboj, a glavno je, da mi je tako prijetno toplo; doslej me je vedno tako zelo zeblo! Le sem ter tja se ji je jopa zapletla med noge... Burja in snežna metelica sta ji bili v velikansko veselje, nerodna in ohlapna jopa ji tega veselja ni mogla zagreniti. Nad vasjo se je ustavila ter glasno zaukala. Glej, glej, kaj pa je to? Srnjaka je preplašila! Kakor strela je poskočil ter zbežal čez cesto. Revež, kako ga mora zebsti! Najrajši bi ga bila zavila v Tončkino toplo jopo ... Kako bi bil smešen ... Glasno se je zasmejala. Prišla je v vas. Otroci, ki so se pred cerkvijo kepali, so jo začudeno pogledali. »O, saj to je Francka z Lešja!« so se zasmejali. »Saj res, Francka, jaz pa sem mislil, da je vodiška Urška!« se je zarežal neki paglavec. Vodiška Urška je bila daleč naokrog znana slaboumna beračica, ki je čudno našemljena hodila po vsej fari ter zbirala stare cunje in drugo obrabljeno šaro. Francka je zardela ter jo naglo ucvrla proti šoli. Pred šolo so stale gruče dečkov in deklic, ki so se prav tako kepali. »Francka, Francka,« so vpili, »saj ni pust!« »Francka, kakšna pa si?« Glasno so se ji posmehovali; preden se je utegnila skriti v šolsko vežo, so jo že vso okepali. Stopila je v razred, kjer ni bilo še nikogar. Slekla je jopo, jo skoraj sovražno pogledala ter jo obesila na obešalnik. Sedla je v klop. Nekaj težkega, neznansko bolnega ji je stisnilo srce. V grlu je začutila jok. Težak kakor svinčena kepa. Pa ga je požrla ... Žalostno je gledala v črni kateder in pusto steno pred seboj. »Vodiška Urška!« je tiho pošepetala. »Zakaj so takšni?« se je vsa žalostna vprašala. Kmalu so drug za drugim — bučno in razposajeno — prihrumeli v razred vsi poredneži, med vsemi pa največji navihanec Nande. Brž je ogrnil Franckino jopo, skril je roke globoko v rokave ter mahedral s polpraznimi rokavi... Ves razred se je bučno smejal. Nande pa je zapel: »Francka iz Lešja, kaj je tam vedno pust doma?« Vsa otročad je veselo za njim ponavljala razposajeno zbadljivko. Francka pa je žalostno zrla v vesele obrazke sošolcev in sošolk. Tedaj se je nekaj v njej pretrgalo na dvoje. Bruhnila je v jok. Razred je onemel. Nihče se ni upal niti dihati. Nande je ves osramočen slekel Franckino jopo ter jo obesil na obešalnik. * />— Snežni metež ni ponehal. Drugi dan je mraz pritisnil še ostreje, burja pa se ni ne za las unesla. Francka je bila tiha. Vse veselje, ves smeh se je potopil v globino modrih oči. Resno, skoraj starčevsko je zrla čez pokrajino, ki se je sem ter tja izvila iz objema snežne metelice. »Kaj ti je, Francka?« jo je mama spraševala. »Ali si bolna?« »Nič mi ni, mama, prav nič.« Mama ji je zopet oblekla toplo jopo. Ali naj gre v šolo? se je spraševala po potu. Ali se ne bi rajši potepala? Zarila bi se v seno pod kozolcem nad vasjo! Mogoče pa bi šla v cerkev ter tam počakala, da bi zazvonilo poldne? Zopet jo bodo zasmehovali, zopet bo vodiška Urška. Pred kozolcem nad vasjo se je ustavila. Slekla bo jopo, jo skrila v seno, nazaj grede pa zopet oblekla. Nihče več se ji ne bo posmehoval. Tako je rekla, tako je storila. Joj, joj, kako neznansko, kako strupeno mrzlo je bilo! Tesneje se je zavijala v črno volneno, že močno preperelo ruto. Nič ni pomagalo. Burja je neusmiljeno silila skozi tenko obleko... Tekla je, da bi čimprej dospela v šolo. A poti ni hotelo biti ne konca, ne kraja. Vsa upehana se je naposled sesedla v svojo klop. Sošolke in sošolci so bili tihi. Nihče se je ni upal ogovoriti. Vedno so jo vsi radi imeli. Nandetu, ki se je zavedal, da jo je prav on najbolj užalostil, je bilo najbolj hudo. Saj ni mislil nič hudega... Le pošalil se je bil... Kako jo je moralo danes zebsti! je pomislil. Franckina ličeca so kar gorela. Po šoli je prav tako dirjala proti kozolcu, kakor zjutraj v šolo. Skoraj brez sape se je ustavila v kozolcu. A kje je jopa? Kar mraz jo je stresel. Mrzlično je brskala po senu. Roke so se ji tresle, noge so se ji šibile. Nekdo jo je moral vzeti. Vsa obupana je zrla v goro sena. Burja je žvižgala, mraz ji je silil v kosti. Onemogla se je zgrudila v seno. O, hvala Bogu, našla jo je, našla ... Nihče je ni vzel... Kako, da je prej ni mogla najti? Kdo ve, kako to... Kako težka in naporna je bila pot v Lešje! Kar ni mogla pa ni mogla naprej. Kolena so ji klecala, noge so se ji 7 šibile, v glavi se ji je vse vrtelo. Snežinke so se ji zabadale v vročična lica in oči. Sem ter tja je za neko-' liko trenutkov postala, lovila sapo ter se zopet pognala navkreber. Vsa prepotena in do konca izčrpana je naposled eno uro pozneje nego po navadi prispela domov ter se kar oblečena zgrudila na posteljo. Ko je prišla proti večeru domov mama, je Francka še vedno ležala oblečena na postelji. Tresla jo je huda mrzlica. Vso noč se ji je bledlo. Venomer je govorila o vodiški Urški, o pustni šemi in ohlapni jopi. Zjutraj je morala ostati v postelji. Vsak dan ji je bilo slabše. Prišel je zdravnik ter ugotovil pljučnico. Mati je vse noči prebedela ob njeni postelji, vse noči je pretre-petala za življenje svoje deklice, ki je bila vedno dobra in ljubka. Francka je sem ter tja odprla očke ter jo s svojim nebeškomodrim pogledom pobožala, da jo je zabolelo prav do srca. »Ali bom ozdravela, mamica? Ali ne bom umrla?« »Ne boš umrla, Francka, ne smeš umreti!« »Tako rada bi še živela, mamica! Zunaj je že pomlad in kmalu bo velika noč. Če bo še hladno, mi boš kupila novo jopo, kajne mama?« »Seveda, Francka, lepo novo jopo ti bom kupila.« Francka je zaprla očke ter zasanjala prelep sen o novi jopi. Takšna bo, kakršno ima njena sošolka, Emica. Tako lepa bo, kožnata, bleščala se bo kakor svila, mehka, gladka in topla bo kakor kožušček od mucke ali zajčka... Nande ne bo nikdar več pel tiste grde pesmi... Začudil se bo, ko jo bo videl v tako lepi jopi. Vsi se bodo začudili... Francka se je nasmehnila ... Samo še enkrat je odprla svoje prelepe oči, samo še enkrat je zašepetala: »Kajne, mamica, tako mehko jopo, kakor je kožušček od naše muce, kajne ...?« Samo še enkrat se je nasmehnila. — Potem pa nikdar več. UBEŽNIK OSKAR H U D A t E S (Ilustrirala Marja Tratnikova) Po strmem, globoko zasneženem planinskem travniku so korakali trije ljudje. Mukoma so prestavljali noge. Sneg je sicer že zmrznil, vendar ni bila površna skorja toliko trdna, da bi jih držala na površini Stopinje so se jim udirale, suhi sneg jim je lezel v čevlje in se talil zaradi telesne toplote, da so bili v čevljih mokri, ko da bi bredli po vodi. Težko so sopli in znoj jim je polzel po obrazih kljub ostremu mrazu. Hodili so vštric, pa zopet drug za drugim in se tako končno pretolkli na zgornji rob travnika, kjer se je proti vrhu planine raztezal redek gozd pritlikavega drevja. Zdaj pa zdaj je kateri izmed skrivljenih borov tiho zaječal pod težkim bremenom zmrzlega snega. Drugega glasu ni bilo. Vso prostranost globoko zasneženih vrhov je pokrival gluh, mrzel molk. Sonce je stalo nizko na zahodu. Bilo je prav tako mrzlo kakor vsa zimska pokrajina, ki so jo obsevali njegovi žarki. Nežno, rahlo rdeča barva je pričela neslišno lesti preko vrhov. Iz dolin so vstajale dolge, goste sence in prihajale vedno bliže. Nad' vsem tem pa se je smehljalo negibno, svetlomodro nebo in se na vzhodu topilo v zamolklo modrino daljnega snega. »Mrzla noč bo«, je dejal eden izmed popotnikov, suh, dolg fant, ki so mu črne oči gorele kakor v vročici. »Saj ni več daleč do pastirske koče«, je odvrnil drugi. Bil je enako velik in morda ravno toliko star ko prvi, le da je bil v plečih veliko širši. Le tretji, droban deček, ni rekel ničesar. Krčevito je tiščal roke v žepih, iz zavihanega ovratnika in nizko na čelo potisnjene čepice mu je gledal od mraza zardeli obraz. »Kako dolgo bomo le hodili še do tja v tem snegu, kaj misliš, Marko?« je vprašal prvi. »Hm! Težko je reči«, je odvrnil Marko. »Kaj si že upehan, Peter?« »Jaz še ne, toda Jakca menda že precej daje. Ali ne?« se je Peter obrnil k dečku. Verbičev Jakec ni odgovoril. Samo odkimal je. »No, tedaj pa krenimo dalje!« je odločil Marko. »Koča je tamle za vrhom. Neprijetno bo na nasprotnem pobočju, ker bomo morali po strmini navzdol.« Pričel je stopati dalje. Peter in Jakec sta molče krenila za njim. Zavili so v gozd. Strmina je bila tam bolj položna, pa tudi sneg ni bil tako globok kakor na travniku. Hodili so nekoliko laže. Ko so prispeli na vrh hriba, je že nastopala noč. Daljne gore na zahodu so se le neznatno še blestele v zadnji dnevni svetlobi, sem od vzhoda pa se je neslišno tihotapila noč in prižigala na žametastem nebu velike, bleščeče zvezde. »Ali vidita?« je rekel Marko in iztegnil roko v smeri proti dolini. »Tamle ob robu spodnjega gozda, ona temna senca, je pastirska koča. Prav nič nismo krenili s prave poti, čeprav od te strani še nikdar nisem prišel h koči. Takrat, ko smo sekali v Zaloki, smo prihajali k pastirjem po mleko vedno iz te smeri.« »Požurimo se!« je vzkliknil Peter. »Do koče moramo priti še preden vzide mesec. Glejta, nebo že žari na vzhodu. Hajd, Marko, vodi naju!« Spustili so se navzdol po strmini. Marko se je motil, ko je trdil, da bodo na tej strani težje hodili, kajti sneg je bil tu bolj trdo zamrznjen in jih je povsem nosil. Komaj so to zapazili, že so skoraj stekli po pobočju; sneg je pod čevlji prijetno škripal. Ustavili so se šele pri koči ob robu gozda. Videti je bilo, da že dolgo ni nihče prebival v njej. Sneg okrog koče je bil še cel, mrko in sovražno je sijala črnina iz njenih oken. Marko je sunil v nizka vrata. Zaječala in zaškripala so sicer, toda odpreti se niso hotela. »Po tej poti ne pridemo noter«, je menil Peter. »Sicer pa tudi ni potrebno, da bi delali tak strahovit ropot. Bolje je, če vderemo kako okno.« »Seveda,« ga je porogljivo zavrnil Marko, »da nas bo potem v bajti zeblo ko pse. In končno — ali ne vidiš, da se skozi tako majhno okno ne more nihče splaziti, še Jakec ne!« Nekaj časa so neodločeno stali pred zaprtimi vrati. Kaj storiti? »Jo že imam!« je slednjič vzkliknil Marko. »Skozi streho bomo najlaže prišli. Krita je s škodljami.« Dvignil je Jakca na nizko streho in mu velel: »Odkoplji sneg in ko prigrebeš do strehe, odtrgaj nekaj škodelj. Pazi, da ne padeš!« Jakec je najprej z rokami, nato z nogami razgrebel nekaj snega z lesene strehe. Škodlje so se z lahkoto dale trgati. Hreščeč so se lomile. »Delaj tiše!« je godrnjal Peter pod kapom. »Saj se sliši do Zaloke.« »Kaj misliš, da je streha iz voska?« ga je zavrnil Jakec in delal dalje. Kmalu je v strehi zazijala široka luknja, skozi katero je zlezel v podstrešje. »Sem že notri«, je rekel onima spodaj. »Zlezita gor! Tu je temno ko v rogu.« Marko je pomagal Petru in ko je ta zlezel na streho, je potegnil še Marka za seboj. Kmalu so vsi trije stali v temnem podstrešju. Peter je izvlekel električno žepno svetilko. V njenem soju so v levem kotu podstrešja zapazili ozko luknjo, ki je vodila v spodnji prostor. Drug za drugim so se po škripajoči lestvi spustili navzdol. »No, sreča nam je naklonjena!« je vzkliknil Peter, ko se je razgledal po koči. Oprema v prostoru res ni bila kdo ve kaj, a za ljudi, ki so bili vajeni prenočevati v naj hujšem mrazu na kozolcih, kjer je burja žvižgala skozi špranje, je pomenila pravo udobje. Pri sprednji steni je stalo ognjišče, vzdolž leve pa nekak pograd, zbit iz surovih desk in napolnjen z mehkim mahom in listjem. Preko vsega pograda se je vlekla polica, na kateri je stalo nekaj oškrbljenih lončenih piskrov. Ob desni je stala skladovnica suhega dračja. Pastirji ga niso pokurili, zato so ga pustili kar v koči za prihodnje leto. Kmalu je na ognjišču plapolal prijazen ogenj in razširjal prijetno toploto. Marko je zgrabil velik lonec, spretno snel nerodno ključavnico z vrat, stopil na plan in natlačil snega v pisker. Ko se je sneg ob ognju stajal, je Peter privlekel iz bisage kos povojenega svinjskega mesa in ga vrgel v lonec. »Če bi imel kaj jesti,« je rekel Peter, ko so sedli krog ognja, »bi vso zimo ostal tu.« »Danes si lahko privoščimo malo udobnosti«, je menil Marko. »Jutri nas čaka delo.« »Hm!« je menil Jakec in stegnil noge proti ognju. »Tako delo! Bolje, da bi ga sploh ne bilo.« »Glej ga, no!« je vzkipel Peter in zapičil svoj žgoči pogled v Jakca. »Ali se bojiš?« »Ne bojim se,« je odkimal Jakec, »toda takega posla nisem vajen.« »He, dragi moj!« je vzkliknil Marko. »Se ga boš pač moral navaditi. Mlad si še in premalo izkušenj imaš. Od česa naj človek dandanes živi? Od miloščine? Saj sam veš, da se od nje živeti da!« »Je že res,« mu je odvrnil Jakec, »a vendar je to tatvina.« »Tatvina! Tatvina!« se je razhudil Marko. Samo tedaj je tatvina, če te pri tem zalotijo. In končno — to je najlažji in najbolj dobička-nosen posel. Le zalotiti te ne smejo. Tega sem se naučil, odkar sem brez dela in nihče več me ne prepriča, da nimam prav. Kaj, Peter?« »Sem popolnoma tvojega mnenja«, je odvrnil Peter. »Čemu bi garal, če se lahko preživiš na drug, lažji način.« Jakec je molčal. Na to trditev ni vedel odgovora. Čeprav je bila porojena iz izkušenj človeka, ki ga je življenje neprestano teplo, je vendar nedoločeno slutil, da more biti še nekaj drugega, kar daje človeku možnost do pravega življenja. Bil je teh misli kljub vsemu, kar je prestal od onega dne, odkar je bil zapustil berača. V vednem strahu, da ga ne bi prijeli radi tega, ker je beraču pomagal goljufati, se je izogibal večjih selišč, hodil po stranskih potih, požiral psovke ljudi, katere je prosil za miloščino, trpel glad in zmrzoval. Mnogokrat je ležeč v senu na kakem samotnem kozolcu, drgetajoč od mraza, pri najmanjšem šumu nenadoma planil pokoncu in prisluškoval, če ga morda ne iščejo. Zgodilo se je, da so se mu nekajkrat porodile misli o povratku na dom, toda strah pred kaznijo jih je kmalu zatrl. In čim bolj se je čas oddaljeval od dneva njegovega pobega, tem večjo si je predstavljal kazen, ki bi ga zadela. Ne, zanj ni bilo več vrnitve. Njegova pot je vodila samo naprej. Naj bo trpljenje še tako veliko, ko pride pomlad, bo začel novo življenje. Samo v tem upanju je prenašal dolge dneve. Nekega dne pa — ga je sredi samotnega polja obšla slabost. Ni mogel več dalje. Sedel jev sneg. Morda bi tam zmrznil, da nista prišla mimo Marko in Peter, ga dvignila, odnesla v bližnjo vas ter ga okrepčala. Med potjo jima je razodel vso svojo zgodbo. Tedaj sta ga povabila, naj gre z njima. Ni vedel, kaj je njun posel in tudi izpraševal ju ni o njem. Bil je vesel, da je našel družbo in se je njune ponudbe oprijel kakor utopljenec slamnate bilke. Šele v neki gostilni, kjer sta izmaknila večjo vsoto denarja, je spoznal, s čim se pečata. To ga je neprijetno dirnilo, toda zapustiti ju ni hotel. Iz hvaležnosti, ker sta ga rešila in ker se je samevanja strašno bal. Bo že nekako — do pomladi. Morda pa delata celo prav? To vprašanje ga je dolgo mučilo in nikdar ni mogel najti nanj pravega odgovora. Tako tudi tisti večer v pastirski koči. Ali se sme živeti tako življenje? Ne! A zakaj zopet ne? Ah, kdo bi se mučil s takimi vprašanji. Potegnil je z roko preko čela, kakor bi hotel odpoditi te nevšečne misli, in suho vprašal: »Kaj naj tedaj storim jutri?« »Čakaj, povem ti po večerji.« Umolknili so in se vdali vsak svojim mislim. Gledali so v plapolajoči ogenj, se z užitkom predali njegovi blagodejni toploti in poslušali klokotanje vode, ki je vrela v kotlu. Ko je bilo meso kuhano, ga je Marko pravično razdelil, dodal vsakemu še plat kruha. Najedli so se do sitega in Peter je predlagal: »Naložimo še na ogenj, da bo delj časa toplo, nato pa se zarijmo v listje. Leže se tudi lahko kaj pomenimo.« Marko in Jakec sta ga rada ubogala. Utrujena telesa so terjala svoje in ko so legli, so se gotovo bolje počutili ko bogatini v svojih pernicah. Tedaj je Marko pričel razvijati načrt za prihodnji dan in odkazal Jakcu njegovo nalogo. Dolgo so se razgovarjali s pritajenimi glasovi. Slednjič je pričelo njih govorjenje pojemati kakor ogenj na ognjišču in ko je končno ugasnila še žerjavica, so zamrli tudi njih glasovi. Ves prostor v koči se je prelil v veliko tišino zimske noči. (Dalje prihodnjič.) DVE BELOKRANJSKI KRISTUS IN SV. PETEK V HECI KRAJINI C O J Z E ZUPANC (Ilustriral Slavko Pengov) Ko je še Kristus hodil po sveta, je pripotoval s sv. Petrom tudi v Belo Krajino. Pod noč sta se namahnila v samotno kajžo in poprosila prenočišča. Gospodinja je nekaj godrnjala, gospodar pa ju je vzel pod streho. Ponoči je gospodinja vstala, vzela v roke gorjačo in odšla k peči, kjer sta na klopi ležala Kristus in sv. Peter. Bila je jezna, da se je morala popotnima umakniti od tople peči in zato je nekajkrat močno udarila svetega Petra po hrbtišču. Ko sta zjutraj vstala, je Kristus povprašal spremljevalca: »No, sveti Peter, kako si spal?« »Dobro, Gospod«, odgovori sv. Peter. »Samo tepen sem bil ponoči.« Kristus ničesar ne odgovori. Napotita se dalje. Pod večer drugega dne ju je pot spet zanesla v isto hišo. Spet sta zaprosila prenočišča pri dobrem gospodarju. Gospodinja je nekaj godrnjala, gospodar pa ju je vzel pod streho. Preden sta legla k počitku, je sveti Peter zaprosil: »Gospod, menjajva prostore. Rad bi tamkaj spal, kjer si Ti sinoči.« »Naj se zgodi po tvoji volji,« je odgovoril Kristus in legel ha Petrovo ležišče. Ponoči je gospodinja vstala, vzela V roke gorjačo in odšla k peči, kjer sta ležala trudna popotnika. »Sinoči jih je dobil ta na tej strani, danes jih dobiš ti!« je jezno zagodrnjala in močno udarila nekajkrat po — svetem Petru. Ko sta zjutraj vstala, je bil Kristus tiho. Sveti Peter pa se je na-kremžil: »Gospod, spet sem jih dobil ž gorjačo!« Kristus se je nasmehnil in odgovoril: »Česar sebi ne privoščiš, drugemu ne dajaj. Bi ležal tamkaj, kjer si sinoči, bi bil samo enkrat tepen .. .« SVIHEC POVODNEGA MOŽ:A C O J Z. E T. U V A N C (Ilustriral Tone Kralj) V gorjanskih rebrih je mlad pastir pasel ovce. Nekoč je izza vrha Svete Gere pridivjala nevihta in mlada ovčica iz pastirjeve črede se je odmeknila in izgubila v prostranem bukovju. Pastir je nagnal čredo v stajo, sam pa se je napotil v gozd iskat izgubljeno ovčko. Po dolgem, utrudljivem iskanju jo je našel. Zadel si je mlado blejče na ramo ter se namahnil proti svoji koči. Toda spotoma ga je vlovila noč. Niti koraka ni mogel dalje, zatorej je legel pod staro bukev pokraj gorjanskega jezerca in zaspal. Sredi noči ga je zbudila lepa pesem. Odprl je oči in zagledal lepoto: ob jezercu so rajale same gorjanske vile, na mahoviti skali, pokraj jezerca pa je čepel sluzasti povodni mož in piskal na piščalko, iz katere je. prihajala poskočna pesem. Komaj je odjenjal, že so ga vile, ki jim je bilo še do plesa, obstopile in zaprosile: »Zasviraj nam pesem, možiček povodni, zapiskaj na svojo piščalko veselo pesem vrtalko...« Ker pa se je povodni mož Zelenec le še nekaj predomišljal in obotavljal, so se uvrstile v krog okoli njega in zapele s srebrnim glasom: »Zapiskaj nam, ljubi Zelenec, zasviraj nam pesem, povodni možiček, zapoj, zeleni naš striček . . .« Zdajci je povodni mož dvignil piščalko k ustnicam in zapel: »Piskaj, poj, igraj svirel, da bo vsak se zavrtel; naj bo trobast, naj bo šobast, naj bo mator ali mlad, vrti naj se ko kolovrat!« In vile so zaplesale prekrasno kolo. Pastirju pa se je zdela pesem povodnega moža od sile smehotna; zasmejal se je na ves glas. »IIuuuu, človeški glas!« je zatulil Zelenec in na nos na vrat štr-bunknil raz visoke skale v jezerce. Tudi prestrašene vile so se potopile v vodo. Pastir pa je skočil na mahovito skalo in začuden zrl za izginulimi. Tačas se je jutrnja zarja utrnila za vrhom Svete Gere. Ze je hotel oditi dalje, ko je na skali ugledal piščal, ki jo je bil tamkaj pozabil sam povodni mož. Pobral je svirel ter odhitel k svoji čredi. Še tisti dan je nagnal ovce v dolino, ker se mu je za malo zdelo, da bi bil še nadalje pasel čredo, ko je vendar imel piščalko samega povodnega moža. Prišedši v vas, je dvignil piščalko k ustnicam in zapel: »Piskaj, poj, igraj svirel, da bo vsak se zavrtel; naj bo trobast, naj bo šobast, naj bo mator ali mlad, vrti naj se ko kolovrat/« In zgodilo se je čudo: čreda ovac je pričela plesati, iz hlevov je planila goved in zaplesala, iz bajt pa so se vsuli otroci, starčki, možje in žene in dekleta in fantje in so plesali, plesali, plesali. .. Svirel povodnega moža je vse nagnala v divji ples. Plesali so do večera, ko jim je bilo dovolj in so pastirja milo zaprosili, naj pojenja piskati. Vsi utrujeni od plesa so polegli in sc odpočivali tri dni in tri noči. — Novica o pastirjevi čudežni piščalki pa se je raznesla po vsej Beli Krajini. Takrat se je krupeljski graščak poročil s hčerko bogatega soseda iz smuškega gradu. Pripravil je veliko pojedino, za godca pa je povabil pastirja s čudežno piščalko. Le-ta je prišel, dvignil piščalko k ustnicam in zapel: »Piskaj, poj, igraj svirel, da bo vsak se zavrtel; naj bo trobast, naj bo šobast, naj bo mator ali mlad, vrti naj se ko kolovrat!« In zaplesali so svatje v veselo kolo. Toda tudi živina je čula pesem iz pastirjeve čudežne svireli. Vsa goved, ovce, konji, pujski, kokoške in račke pa dekle in hlapci s pristave so priplesali v grajsko sobano med svatovstvo. Bil je direndaj, da še nikoli takšen! To pa se je ošabnemu graščaku le za malo zdelo, da je pastirjeva pesem privabila med imenitne svate tudi konjske hlapce in kravje dekle in pujske in podoben nebodigatreba. Nagnal je pastirja pred stroge sodnike in ga zatožil. Sodniki so pastirja obsodili na smrt. Ko je že stal pred krvnikom, so ga še vprašali, kakšna je njegova zadnja želja. On pa jih je poprosil, naj mu samo še enkrat dovolijo zapiskati na njegovo svirel. Kaj so hoteli? Niso nm mogli odreči zadnje želje in dali so mu piščalko. On pa je dvignil piščalko k ustnicam in zapel: »Piskaj, poj, igraj svirel, da bo vsak se zavrtel; naj bo trobast, naj bo šobast, naj bo mator ali mlad, vrti naj se ko kolovrat!« In pesem iz svireli je vse sodnike nagnala v divji ples. Plesati so morali do poznega večera. Ko so že povsem onemogli, so zaprosili pastirja, naj prejenja. On pa si je prej izgovoril, da so ga pomilostili, potlej šele je spravil piščalko v malho in odšel po svetu. Le kje sedaj hodi, tega Belokrajinci ne vedo! ----------------- svirel — piščalko; trobast = šobast; blejče = ovčka; mator = star in bolan. MOJA MATI FRAK R Kadar se mati moja nasmeje, sreča v srce mi zlata zaveje, vsega me boža, vsega me greje, sonce z neba mi sije svetleje, lepše cvetijo rože in veje. o Kadar nam v hiši lakota stoče, takrat pa mati moja zajoče, njene solze so svete in vroče, sonce ugaša svetlo sijoče, srce umreti v žalosti hoče. Ko bom jaz velik, takrat ne bo ti jokati treba! Z močno roko ti žalost preženem, da ti ne zmoti nič več smeldjaja in na vse poti trosi le srečo sončno nebo ti! CiCiBANOV«ROD KMET IN MEDVED IN LISICA CVETKO GOLAR (Ruska pravljica) Kmet je obdelal svoje polje, pa pride k njemu medved in pravi: »Kmet, požrl te bom!« Kmet odgovori: »Počakaj malo, medved, nikar mi ne stori hudega! Glej, ravno sem repo vsejal in tebi bom dal vse, kar bo zraslo zgoraj, zase bom obdržal le korenine«. »Dobro«, pravi medved in steče v gozd. Jeseni gre kmet na polje po repo in iz goščave prilomasti medved. Reče: »No, kmet, zdaj pa deliva!« »Prav tako, brlogar«, pravi kmet. »Ti dobiš vse, kar je zgoraj, jaz obdržim zase le korenine.« In da medvedu vse repno perje. Medved je bil s tem zadovoljen. Kmet pa naloži svojo repo na voz in jo pelje v mesto na semenj. »Kam pa greš, kmet?« »Glej ga, ti si, rjavček! V mesto se peljem, da prodam svoje korenine.« »Daj mi eno pokusit!« Kmet da medvedu repo. Medved jo vgrizne in zarenči: »Kmet, ti si me goljufal! Tvoje korenine so sladke, moje perje pa je grenko! Ali drugič boš dal meni korenine, ti pa obdrži tisto, kar je zgoraj!« »Prav«, reče kmet in poseje pšenico. Pšenica je dozorela in bil je čas žetve. Kmet požanje žito, ga zmlati, zmelje in speče kruh, medvedu pa zopet ni nič ostalo. »Veš kaj, kmet, zdaj sem pa v resnici hud! Ne hodi mi v gozd. sicer te bom raztrgal!« Pride zima. Kmet si ne upa v gozd po drva, skuril je klop in mizo Nazadnje je vendarle moral v gozd po drva. Vozil se je čisto tiho in skrivaj, pa nenadoma mu pride lisica nasproti. »No, kaj je, kmet? Zakaj se pa tako tiho plaziš po gozdu?« »Veš, medveda se bojim! Hud je name, pa me hoče raztrgati.« »Kaj mi daš, pa ti pomagam iz stiske?« Kmet reče lisici: »Pomagaj mi, pa ti rad dam deset kokoši!« »No, dobro! Nič se ne boj, pripravi drva, jaz bom pa šla med tem skozi gozd. Ako me sreča medved in vpraša, kaj je novega, mu bom rekla, da gredo lovci nad volkove in medvede.« Kmet gre na delo. Nenadoma pridere medved in zakriči nad njim: »Hej, stariha, kaj pomeni ta ropot?« Kmet odgovori: »Lovci gredo, da polove in pobijejo vse medvede in volkove.« 2X4 »Oh, ljubi kmet, nikar me ne izdaj, skrij me pod svoj voz!« Kar zavpije lisica od daleč: »Iiej, kmet, ali ni pri tebi nič volkov in medvedov?« Kmet odgovori: »Nič jih ni!« »Kaj pa imaš pod vozom?« »Ali ne vidiš, da je hlod?« »Hlod je to? Hlod mora ležati na vozu in mora biti privezan.« Medved zašepeta: »Hitro me deni na voz in me priveži z vrvjo!« Kmet si ni dal tega dvakrat reči, položi medveda na voz in ga trdno zveže. Potem pa vzame sekiro in ga ubije. Sedaj pride lisica in vpraša: »Kje imaš pa medveda?« »Na vozu leži mrtev.« »No, kmet, pojdiva k tebi domov, da obračunava!« »Pa pojdiva, tam te lepo pogostim, draga lisica!« Lisica gre s kmetom na dom, tam jo pogosti z mlekom, jajci in sirom. Potem se lisica poslovi, in kmet ji da obljubljeno plačilo. Da ji vrečo, v njo pa ni spravil deset kokoši, kakor ji je obljubil, temveč dva psa. Lisica vzame vrečo, jo vleče na polje in tam jo odveže. Kar planeta iz nje dva psa. Lisica urno zbeži, teče na vso moč v goščavo in je bila še vesela, da je odnesla zdravo kožo. ZVON Č It I FRANCE D E M S A R Na ulico že lega mrak. Električne luči že gore. Ljudje hite mimo hiš. Vsem se mudi domov. Iz megle tako neprijetno prši. Mali Branko stoji ob veliki hiši in ne ve, kaj bi. V rokah drži šop belih zvončkov in roka se mu trese. 2e ves popoldan jih ponuja, a nihče jih ne mara. Zvončkov je sedaj toliko vsepovsod! Čuj, kaj se niso odprla vrata za njegovim hrbtom? Branko se umakne in ozre. Čez prag stopa lepa gospa. V levici stiska k sebi belega kužka, v desnici nosi dežnik. S težavo odpre dežnik in stopi na ulico, »Ali bi zvončkov?« zatrepeta Branko. »Drugič, mali, drugič!« odgovori gospa. »Vse vam dam za en dinar!« prosi mali. »Saj vidiš, da ne morem. Obe roki sta mi polni!« odhiti lepa gospa. Branko gleda za njo in preloži šopek v levico. Prsti desnice so mu že trdi od mraza. Povesi glavo in odhiti domov. Zunaj je že noč, ko dospe v svoj dom pod zemljo. Očeta še ni. Morda pa je našel delo in se vrne smejoč in dobre volje. Tudi sestrice še ni. Tudi ona je odšla v mesto ponujat zvončke. Branko je sam. čisto sam. Ne, ni sam! Tam z omarice gleda nanj materina slika. Gleda ga in smehlja se. Branko se približa sliki in zašepeta: »Pa jih ti vzemi, mamica!« In potrese bele zvončke pred sliko mamice. DEKLICA S PISKRČKOM LOJZE ZUPANC (Belokrajinska) Ubogi deklici je umrla mamica. Zapustila ji je piskrček in drugega nič. Deklica je vzela piskrček in odšla po svetu. Pride v gozd. Povezne piskrček in leže podenj, da se odpočije. Kmalu pribrenči muha: „Kdo je notri?44 »Jaz uboga deklica! Le pojdi še ti noter!« Komaj zleze muha pod piskrček, že se privleče od nekod pajek: „Kdo je notri?" »Jaz uboga deklica in muha Primaruha! Le pojdi še ti noter!« Komaj se skrije pajek pod piskrček, že priskaklja miška: ,, Kdo je notri?" »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavček! Le pojdi še ti noter!« Komaj smukne miška pod piskrček, že priskaklja zajček: „ Kdo je notri ?“ »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavček in miškica Glodačica in zajček Dudeldajček! Le pojdi še ti noter!« Komaj počene zajček pod piskrček, že se prihuli odnekod lisica: „Kdo je notri?" »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavček in miškica Glodačica in zajček Dudeldajček! Le pojdi še ti notri!« Komaj se stisne lisica pod piskrček, že prilomasti medved: „Kdo je notri ?“ »Jaz uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavček in miškica Glodačica in zajček Dudeldajček in lisica Tatica! Glej, le zate, medvedič, ne bo pri nas prostora nič! Si pač prevelik ti Robavs, si pač pretežek Godrnjavs!« Medved pa hud, od nejevolje zamomlja in sede kar na piskrček. Piskrček se je zdrobil, skočili so izpod črepinj: uboga deklica in muha Primaruha in pajkec Križavček in miškica Glodačica in zajček Dudeldajček in lisica Tatica. Prijeli so se za roke in zaplesali okoli Rjavčka. Zdrobil se je lonec — zdaj je pripovedke konec! im, bam, bim, bcim“, beli zvonček zazvonklja. „Trari, trara", rumena trobentica zatrobenta. Zajček z uhlji postriže, debelo pogleda, zagodrnja: „Kaj pa tako danes zvonklja? Kaj pa danes tako trobenta ?“ Pa je še zajkica iz grmovja pokukala, prisluhnila, možičku zajčku povedala: „Preljubi moj možiček, prelepi moj zajček, to je zvonček, ki zvonklja, in trobentica, ki trobenta. Pomlad bo vsak čas v deželo prišla!" „J°j, prejoj", prestraši se zajček. „ Midva pa tu govoriva,, brez dela pred grmom čepiva! Ha, hitiva, da ne zamudiva!“ In sta zajček, zajkica domov stekla, naramni koš na dan privlekla. Ga je zajkica na ramo dala, počasi za zajčkom pot je ubrala. Sta dolgo hodila, nikjer počivala. Sele zjutraj, ko je zarja zažarela, sta v vas dospela. Tam sta poiskala kokošnjak. Sta potrkala, poklicala : „ Oj, petelin, korenjak!" Skozi špranjo petelin pokuka, zagodrnja: „ Kaj pa hočeta vidva ?“ „ Midva po pomladansko jajce sva prišla, ki nam ga je lani obljubila tvoja gospa. Po vsej dobravi že trobenta, po vsej dobravi že zvonklja. Se malo in pomlad bo k nam prišla", odvrne zajček. „Glej, glej, po jajček sta prišla?“ se zamisli petelinček. „Pa sem mislil, da še zima ni odšla. Glejte, glejte, vse prehitro čas beži!" Se petelinček obrne, zakriči: „Kikiriki, kje neki grahka, žena moja preljuba, tiči?" Iz kokošnjaka se ženka grahka oglasi: „Saj sem tu! Zakaj neki možiček moj zlati tako gromozansko kriči? Kaj pa je? Ali kje gori?" Cop, cop, se je grahka skozi vrata prizibala, začudena obstala. Z enim očesom je gledala svojega moža, z drugim pa ostala dva. „Kaj pa hočeta vidva? Zakaj se tod potikata?“ „Po jajce sta prišla, ki si ga obljubila. Pa si seveda pozabila !“ jo petelinček okrega in strogo pogleda. „J°j,“ se grahka prestraši, „saj sem res pozabila, kar sem lani obljubila! Cemu pa jajček bosta rabila ?“ Zajkica odgovori: „Ga bova z barvo rdečo, modro, zeleno pokrila, velikonočni pirh naredila.“ Se petelin razkorači, zakriči: „Kikiriki, le hitro grahka jajček znesi, zajčku ga prinesi!“ Grahka je zastokala, zajokala: „Taki ste moški vi! Kar znesi in prinesi! Saj še nisem kokodajsnila, ne gnezda si pripravila!" Se petelinček zares razjezi: „Kokoko! Pa zakokodajsaj lepo in gnezdo pripravi gorko! Nam se mudi!" Grahka je še malo godrnjala in mrmrala, potem pa šla je gnezdo gret. Tam je zastokala, zajokala: kokodek, kokodek. Petelinček je medtem pred vrati stal, zajčka po novicah spraševal. „Kaj je novega na dobravi?" je vprašal. „Ali so že vsi vstali?“ „0, še ne!“ odvrne zajček. „ Živali vse še spe! Pa jih bomo že zbudili, na dobravo privabili!“ „Kaj pa lisica, zvitorepka? Ali se še okrog potepa?“ „0, še, še! In strašna je! Nam je lani odnesla mladičke tri!" zajkica zaihti. a o\\\v ,,Kokoko! Tako?" se petelinčku zabliskajo oči. ,,Če jo kje srečata, povejta ji to: Tebe s kljunom bo petelin korenjak, če prideš še kdaj ponoči v kokošnjak!" ,,Ce jo bova srečala, bova že povedala!" obljubi zajček in si misli: ,,Jaz že ne, preostre lisica ima zobe!" ,,Pa še ptičkom povejta, naj nikar več k nam ne hodijo! Pozimi sem dovolil to, naj bo! Ali zdaj je tudi za nas hudo! Vsak naj se svojega doma drži. Mi bomo imeli s piščeti čez glavo skrbi! Ne bomo še tujim lenobam hrane dajali! Časi so težki postali." ,,Povedala bova in sporočila!" zajček z glavo pokima. ,,Kokodajs, kokodajs," se grahka v kokošnjaku oglasi, ,,koliko imam skrbi! Pa kako je to hudo! Komaj prvi jajček znesem, že ga odneso!" ,,Aha, pridna grahka je že znesla jajček!" reče zajček. In so zajček, zajkica in petelin korenjak hitro šli v kokošnjak. Tam so jajček položili v zajkin oprt-njak. Potem sta se zajkica in zajček zahvalila, lepo se poslovila, petelinčka in grahko gledat pisan pirh še povabila. ,, O, saj bi prav rad prišel! Pa tudi grahko rad bi s sabo vzel", odvrne petelinček. ,,A med potjo bi morda lisico zagledal. Takoj bi z njo se skregal, ji za vrat tatinski skočil. Tako bi se jaz razjezil, da bi od jeze kar počil! Grahka bi sama ostala, za menoj, korenjakom, žalovala. Zato midva ostaneva rajši doma!" Se enkrat sta zajček in zajkica rekla hvala in pot proti domu ubrala. Med potjo se je zajkica zamislila in vzdihnila: ,,Hm, ta petelinček! Kak junak!" Zajček se namrdne in odvrne: ,,Kaj misliš, da zares je tak? Če zagleda lisico, prvi zbeži! Se lisice še bolj boji ko ti!" Zajkica molči, a si misli: ,,7ak že ni petelinček, kakor si ti! Medtem pa je jajček rasel in rasel. Ko sta zajček in zajkica prišla domov, je že oprtnik prerastel. Zajček in zajkica sta ga vesela položila na tla. Bil je večji ko ona dva. ,,Holadrijo, holadri !" se zajček razveseli. Potem je barve in čopič poiskal, zajkici svoji dejal: ,,Jaz, tvoj zajček, bom zdajle slikal ta jajček, rdeče, rumeno, modro, zeleno! Ti pa zajkica, ženkica, pojdi sosede budit. Naj pridejo vsi pomlad proslavit!“ Zajkica je ubogala, se koj odpravila. Na prvi griček je potrkala: ,, Krtek, krtek, ali spiš?" „Kako naj spim, če me budiš, me spati ne pustiš", se krt izpod zemlje oglasi. Potem pa malo po zemlji pobrska in smrček črni ven pomoli: „Kaj pa je? Zakaj si prišla me budit?" ,,Prišla sem te budit, da prideš danes pomlad počastit!“ zajkica odgovori in čez dobravo hiti. Tam pod grmom je ježkov dom. Potrka zajkica na vrata: ,.Rompompom J” Ježek si mane oči, potem pa se oglasi: ,, Poglej no, kdo trka, ježkica, ženkica!" Ježkica, ženkica nekaj momlja in godrnja, potem pa le pogledat gre: ,,Zajkica je!" ,,Kaj pa^hoče\? Ali jo lisica podi? Ali jo lovec lovi?" ,, O, ne, “ zajkica odgovori, ,,mene lisica ne podi in lovec ne lovi! Prišla sem vaju budit, da prideta danes pomlad počastit." In že je zajkica v gozd zdrvela, do brloga botra jazbeca dospela. „Tok, tok, tok", na vrata potrka. Jazbec v brlogu jezno zahrka: „Kdo trka ?" ,,Jaz sem“, zajkica pove. „ Vstani, zaspane! Pomlad v deželo že gre! Prišla sem te budit, da jo prideš počastit!“ Zajkica odgovora ne čaka, hitro naprej zdrvi. Kam o/ pride, zaspance budi. Polhe iz dupel, čebele iz panjev kliče in vabi, še murnčka-godca predrami. Nazadnje pred domom strica medveda se ustavi. Po vratih popraska, poškrblja. ,,Kdo pa po naših vratih štrkljd?“. medved v svojem domu zagodrnja. „Le hitro izgini, kdor že si, da ti ne polomim s šapo vseh kosti! Ali pa te pohrustam hitro tako, da te nikjer nič več ne bo!“ Ustraši se zajkica: ,,Ojej, ojej, nikar me striček ti ne pojej! Saj te nisem prišla dražit. Le pomlad proslavljat sem prišla te vabit! Zunaj že beli zvončki zvonkljajo, zlate trobentice že trobentajo. Smo jajček pomladni dobili, ga bomo lepo okrasili, rdeče, rumeno, modro, zeleno!“ ,,No, no, no“, zabrunda striček medved. ,,Ce je tako, pa naj bo! Ne bom ti s šapo polomil kosti. Ne bom te pohrustal tako, da te nič nikjer več ne bo! Samo še malo se bom pretegnil, vse štiri noge prav malo še raztegnil. Od ležanja me še vse boli. In vse zaspane imam še oči. Ta čas pa vse pripravite, da bomo veseli pomlad sprejeli!“ ,,Pa ne zamudi, striček!“ se zajka poslovi in proti domu hiti. Tam je že vse pripravljeno. Jajce je poslikano, pobarvano. Rdeče, rumeno, modro, zeleno. Zvončki na dobravi že zvonijo: ,,Bim, bim, bam, pridite vsi pomlad pozdravit k nam /‘ ‘ Trobentice rumene trobentajo: ,,Triri, trara, pridite, pridite, pomlad je že prišla!'1 Že gostje prihajajo z vseh strani. Po vsej dobravi jih kar mrgoli. So peš prišli, po zraku prifrčali, nekateri pa po vejah priskakljali. Nazadnje še cif, cof, caf, je prilomastil striček medved in privlekel s sabo bas. ,,Da ne bo dolgčas!“ je dejal in „hohoho“, se zasmejal. Vsi so zajčka-moj str a pohvalili, pirh prelepi obstopili in občudovali. Okrog medveda pa so se godci zbrali, pomladi v pozdrav zaigrali. Je muren na violini cigu-migal, zajček po bobnu razbijal, medved s kosmato roko po basu je švigal. Drugi so piskali in peli in bili veseli. Mali hrošči so si pri pajku nit sposodili, zvončkom glave zvezali, veselo zvonili. Trobentice pa so kar same na vso moč trobentale. V zraku so se čmrlji in čebelice zibale, na drevju ptičke nrepevdle. Bilo je tako lepo, da je še sveti Jurij belca ustavil. Belca ustavil, godce in pevce pozdravil, ko je čez dobravo vihral, zimskega zmaja pred sabo gnal. K J £ ? SREČKO KOSOVEC Kje je zvonček? — Tam na mahu ziblje se in spai>a. Kje vijolica sestrica? V skritem grmu diha v strahu. Kje trobentica? Nanjo deček poigrava. Kje je dete? — Žarki zlati z njim igrajo se na trati. VI. m HOČE POSTATI V Hil SO ZIDALI NOVO llU. NAJPREJ SO GLOBOKO JO NAPOLNILI Z usuli 10 liji apna. Tako so APNO SO Z ' w M JEMALI IZ IN VANJO apno. Gašeno mr- IN GA MEŠALI Z IN DROBNIM . Nastala je malta. V so JO ODNAŠALI DOZIDALI KI SO ZIDALI Z >#. Ko SO , SO POLOŽILI V NA ZID ZA TLA NADSTROPJA. N ATO SO DALJE, METALI Z & MALTO MED^f, MERILI S~\ TOLKLI S PO . Malto in ^ so jim nosili zidarski Za malto so imeli ^ ^W\, za opeko pa Ko so HI! dozidali tudi 1* nadstropje, so 223 POLOŽILI NA TRAMOVE ZA : Na TRAMOVE SO & Z ŽEBLJI . Na LE LETVICE SO ZA- ČELI POLAGATI STREŠNO Nf. RaVNO TEDAJ JE pripeljala fiJt. Iskala je mojstra. Bil je NA KONCU NA . Pepček in sta šla po „Tale moj /ms bi IN MATI JE REKLA RAD POSTAL !S*8.8 „Hm!“ DE „KaJ PA ZNA VAŠ JL? No, VIDELI BOMO! ©,/®t, 0Lt£& 61 /sksK^O$Aj AMS čttfllv, ■ma/Ci/ Jlouol^/rfcf^ /iwo /S&u^a^A^dtt Aa/x/ /vU^/W Jk&wn//*eo /Wi^/w&?aic€^ <€ 5 $L & \mtfb ’." - >_ (2--„ ---- - /9 O« y^/\ .rtPnnasr /Jfafit Jk/h&VV loA/^aa/g/ta&tf /rve/HecUprn«/^. J yjoi^-. (Bo^/PSO^A/me/t -precU taw /m^ l cJž^/UtcU/ /&uAa/ jajft?wV/{/ /not^- /me-rve/ /nxx/ />rumx//|aAx^>ti/! J/ ^XXj%TcdxXj kjUA/rruOb M& fttijkdkj /|aa//^x^a^e//rw 1 '&V& ^>ci. „Ja^ ww^s^yjpjmiai hjorrrw jx)V/xxxl‘frvc^.„Jffr/rrvcM^^ /w£rj^ HJ3J ' Ke- JlWxvfe/W/ /mxkia/, /^Jtxndxx/X&^ /Ki^/e^AXcx//my >ed(jm^6Ttla/: M v&ew/ /pxx/ d/m/ie/zC/rfe/ /mu /p^stEo^^/m^cso- iu^^a^aMxx/. l^JWd&/xa//r#$i/e/ xLrmEe/, ona/ /s^s^liedyy)aeo^i^ I" On//S©-/n^ /i/mxxe/ /C/me/ /pnM€/, />ux^ /re^fee/ //n/ /*/ /n^vnu/ XotK©^^ /vax^sXE'SJ M/JCE GOSPODARJE Kdaj presajamo sadno drevje? Za presajanje sadnega drevja je najugodnejši jesenski čas, oktober, november in ako ne zmrzuje tudi še december. Sadno drevje pa lahko sadimo tudi v zgodnji spomladi, kakor hitro odjenja zmrzal. Spomladansko presajanje sadnega drevja se priporoča zlasti v težki in mokri zemlji, da korenine pozimi ne zmrznejo in segni-jejo. Breskve, marelice, orehi in trte se pa najboljše obrastejo, če jih sadimo spomladi. Pred sajenjem moramo zemljo pripravili Najbolje je, da ves prostor, ki smo ga namenili za sadovnjak, 60 cm globoko prekopljemo ali zrigolamo. Ako pa sadimo drevesa na celini, izkopljemo štirioglate jame, široke in dolge pa 1,20 m, globoko pa 60 cm. Čim širša je jama, tem bolje. Manj kot 1,20 m v kvadratu pa nikakor ni prav. Tudi zemljo na dnu jame preobrnemo. V majhni jami, kjer se stalno nabira voda, drevesne korenine segnijejo in drevo usahne. Jame izkopljemo že pozimi, da se zemlja čez zimo prezrači, premrzne in razpade. Pri izkopavanju mečemo zgornjo boljšo plast zemlje na eno, spodnjo plast, tako imenovano mrtvico pa na drugo stran jame. Na kaj moramo pazili pri sajenju? Preden drevo vsadimo, postavimo v sredo jame kol. Nato jamo zasujemo do vrha in sicer najprej s slabšo mrtvico, a potem še z boljšo zemljo (glej sliko!) Jamo zasujemo vsaj teden dni pred sajenjem. Slabo zemljo že sedaj lahko nekoliko zboljšamo s tem, da ji primešamo nekoliko komposta. Dobro je, če dodamo zemlji nekoliko apna v prahu (na jamo l'A kg), zidne sipine ali cestnega prahu in blata. Z dobro preperelim gnojem ali kompostom zrahljamo težko ilovnato zemljo; lahko in peščeno pa napravimo zvez-nejšo, ki bolje zadržuje vlago. Zemlja za sajenje pa ne sme biti premokra in packasta, ampak primerno suha, da se drobi. Ko smo jamo napolnili do vrha, napravimo ob kolu še nizek hribček. Preden drevo posadimo, prikrajšamo z ostrim nožem predolge, pa tudi vse ranjene in potrgane korenine do zdravega dela tako, da so vse rezne ploskve obrnjene navzdol. To pa zato, da more dvigajoča se talna vlaga neposredno vstopati v drevo. Drevesce postavimo h kolu ter razvrstimo korenine po hribčku sredi jame na vse strani poševno navzdol. Pri tem pazimo, da bo drevesni ali koreninski vrat (t. j. točka med deblom in koreninami, do katere je bilo drevo prej v zemlji, kar vidimo tudi po bar- vi luba, ki prehaja iz zelene v rjavo) vsaj 10 cm nad površjem zemljišča. V težki ilovnati zemlji pa naj bo koreninski vrat 20 cm nad površjem celine. Za toliko se bo namreč zemlja Pravilno — leto pozneje Pravilno vsajeno ob saditvi Levo in desno: pregloboko ob saditvi Levo in desno: pregloboko, na deblu se tvorijo nove korenine po sajenju posedla in bo prišlo drevo nato v pravilno lego. To določimo najlaže, ako položimo počez jame ob drevesu raven količek. Saditi morata vedno dve osebi. Ena drevo drži in ga nalahko potresa, druga pa zasiplje korenine z rahlo zemljo ter napolnjuje z njo vse praznine med koreninami. Nato še zemljo zmerno potlačimo, a ne s podkovanimi škornji, da ne ranimo korenin. Prav priporočljivo je, da namakamo korenine pred sajenjem v zmesi kravjeka, ilovnate zemlje in vode. Šele sedaj potrosimo preperel gnoj ali kompost, ki ga nato še z ostalo zemljo pokrijemo ter napravimo drevesni kolobar v obliki sklede. Drevo privežemo h kolu prav narahlo. Ako bi ga trdno privezali, bi na njem obviselo in se posušilo, ko bi se zemlja usedla. Nato prilijemo drevesu 1—2 polni škropilnici vode ter lahko pokrijemo drevesni kolobar še z gnojem, da se zemlja prehitro ne posuši. Šele po preteku 2 mesecev privežemo drevo trdnejše h kolu. Slike nazorno kažejo pravilno in nepravilno posajena drevesa. Velikonočna miza z razstave Zveze gospodinj v Ljubljani XA MAČE GOSPODINJE Kako okrasimo velikonočno mizo Mnogo veselja lahko napravimo me male gospodinje domačim, če pomagamo pri napravljanju velikonočne mize. Na naši sliki vidimo lepo okrašeno velikonočno mizo pripravljeno za »žegen« na veliko soboto. Mizo pokrijemo z belim prtom, na katerega naši-jemo v presledkih rdeče srčke. Te izrežemo iz blaga ali pa iz papirja. Prišijemo jih le z nekaj ubodi zato, da jih potem lahko hitro odstranimo. Sedaj postavimo na mizo krožnike, pribor in kozarce. Na eno stran mize damo hle- Drevesce moramo tudi obrezali Pri presajenem pečkastem sadnem drevju (jabolkah in hruškah) prikrajšamo v kroni mladike. Poleg vrha pustimo le 4—5 lepih, na vse strani razvrščenih vej, ki jih prikrajšamo na 5—6 očes. Vrh naj pa bo približno 15 cm daljši od stranskih mladik. Tako obrezano drevo bo pognalo krepke poganjke, neobrezano pa prav šibke in le iz zgornjih očes. (Glej sliko!) Koščičasto sadno drevje (črešnje, slive, breskve in marelice) pa moramo pri presajanju spomladi močno prikrajšati, ako hočemo, da se bo močno obraslo in krepko pognalo. Pri črešnjah in slivah odrežemo približno Yi mladik, pri breskvah in marelicah celo Vi. Orehov ne obrezujemo. Lešnikom pa pustimo le 30 cm dolge mladike. 1 1 Obrezano spomladi jeseni Neobrezano spomladi jeseni L. Paljk bec kruha, na drugo pa krožnik z mesom, hrenom, pirhi in drugim. V sredo postavimo kolač, v katerega vtaknemo šopek cvetic, kot je na sliki. Za okras pripravimo šopek iz rdečih nageljnov in rožmarina, kar damo v večjo, visoko vazo. Zelo lepo in prijetno učinkujeta dva vrčka, ki sta lepo okrašena z narodnimi motivi. Če imamo morda pri roki še kak trak, izvezen tudi z našimi narodnimi motivi, bo miza še bolj praznična. Končno raztresemo po mizi tu in tam cvetice. Miaa pripravljena za velikonočni zajtrk Drugo jutro presenetimo zopet domače z novo pripravljeno mizo za velikonočni zajtrk. Zopet si poiščemo bel ali pa pisan prt, s katerim pokrijemo mizo. Nato si naberemo cvetic, ki so značilne za veliko noč: trobentic, mačic, marjetic, vijolic, mačeh... Vse te povežemo v več okusnih šopkov, katere vtaknemo v vaze. Najboljše so nizke vaze. Mesto njih pa lahko uporabimo nizko skodelico. Da to zakrijemo, postavimo vanjo nekaj cvetic z daljšimi peclji, ki naj vise čez rob. Če ni pri mizi mnogo oseb, postavimo k vsaki skodelici za kavo po eno vazo cvetic. V sredo mize položimo večji, plitev krožnik, na dno tega nekaj mahu, kamor damo pirhe. Okrog tega krožnika raztresemo cvetice. Miza je tako pripravljena za velikonočni zajtrk. Pri tako pripravljeni mizi nam bo velikonočni zajtrk mnogo bolje teknil! ' Kuhano jajce med surovimi Zlasti sedaj, ko se nam bliža velika noč, se nam kaj lahko zgodi, da zamešamo kuhano jajce med še nekuhana. Marsikatera gospodinja bo pač čakala, da ji pride to jajce slučajno med uporabo v roke. To ni potrebno. Vsako jajce zavrtimo po gladki namizni plošči v krogu. Kuhano jajce se bo vrtelo lepo dalje v krogu kot vsaka okrogla reč. Surovo pa se bo vrtelo nekaj časa na eno, nato na drugo stran. Spreminjalo bo vedno svoje težišče. To pa zato, ker je njegova vsebina tekočina, ki se preliva, ko se jajce vrti. Surovo jajce se ne more vrteti tako lepo, kot kuhano. Strupenih tekočin ne shrani-mo v shrambi Mnogokrat se zgodi nesreča, da kdo pomotoma popije strupeno tekočino. To se posebno rado zgodi malim otrokom, ki ne poznajo strupa. Zato postavimo vse steklenice s strupeno vsebino na mesto, ki ga mali otroci ne dosežejo. Da pa obvarujemo tudi odrasle pred nesrečo, nalepimo na vsako steklenico listek z razločno napisanimi črkami naslov dotičnega strupa. Najbolje je še, če si poiščemo primerno velik, lesen ali papirnat zabojček, kamor zložimo vse strupe. Ta zaboj postavimo na visoko omaro. Elastike ne peremo Elastiko, ki je vpeljana v naše dnevno perilo, moramo pred pranjem odstraniti. Pri večkratnem pranju postane namreč elastika razvlečena in ohlapna ter se nam največkrat zvije. Kot taka je kmalu nerabna. Elastika, vpeljana v spodnje hlače, je navadno sešita na koncu. Zato imamo kar dovolj dela pri vsakokratnem odstranjevanju elastike iz perilnega kosa. Najbolj pripravno je, če napravimo na enem koncu elastike zanko za gumb, na • drugi konec pa pritrdimo gumb sam. Tako si pred pranjem le odpnemo in izvlečemo elastiko iz perila. SPOMINSKI DNEVI (Od 20. marca do 20. aprila) 8. lil. 1937 je v svojem gradiču na Okroglem pri Kranju za vedno zatisnil svoje trudne oči monsignor Tomo Zupan v starosti 97 let. Rodil se je 21. decembra v brezniški fari pod Stolom kot kmečki sin, torej v kraju, kjer je preživelo svojo mladost mnogo slovenskih kulturnih delavcev, škof Pogačar, učenjak Čop in pesnik Prešeren, ki je bil Zupanov sorodnik. Tomo je šel študirat v Ljubljano, kjer je tudi dovršil gimnazijo in bil posvečen za duhovna l. 1863. Nato je deloval v Kranju in Ljubljani polnih 'tl let in je bil najboljši vzgojitelj mladine. Veliko se je Zupan pečal tudi s pisateljevanjem. Glavno njegovo delo pa so spisi o svojem slavnem sorodniku Prešernu. Nad petdeset let je zbiral podatke o našem najboljšem pesniku in je vse to razložil v spisu »Kako sem nabiral Prešerna«. Dragocena je tudi njegova knjižnica, ki je na njegovem gradiču na Okroglem. Tu je več Prešernovih pisem, ki jih je veliki pesnik pisaril staršem z Dunaja. Tomo Zupan je bil narodni svečenik, najidealnejši vzgojitelj mladine in velik narodni delavec. * 26. III. 1838 se je rodil Slovencem na Brodu pri Bohinjski Bistrici Janez Mencinger. Mencinger je slovenski pisatelj, satirik in kritik. Mladega Janeza je že v zgodnji mladosti prevzela lepota rojstnega kraja in je začel mlad pesniti in pisateljevali. Več lepih pesmic je posvetil lepemu Bohinju. Pozneje je pesništvo opustil in se vrgel na pisanje povesti. Dal je na svetlo več povesti, pa tudi novel in črtic, katere je slovensko ljudstvo rado bralo, ker Mencinger na zabaven in prijeten način opisuje slovenske kraje in navade slovenskih ljudi in vpleta v vsebino razne smešne dogodke, da dejanje bolj poživi. Posebno rad slika svoj rojstni kraj in življenje in delo svojih Bohinjcev. Znan je njegov roman »Moja hoja na l'riglav«. Spisal je tudi satirično povest »Cmokavzar« in »Ušperna« in več novel (Jerica, Bore mladost, itd.). Njegov slog je prijeten in naroden. Janez Mencinger je umrl leta 1912. + 29. 111. 1773 sc je rodil Franc Hladnik. Ko so leta 1768. v Ljubljani ustanovili Družbo za poljedelstvo in koristne znanosti, so se kot člani te družbe zbirali prirodoslovci, ki so prirejali predavanja in objavljali razne koristne članke. Kmalu se je med njimi uveljavil tudi prirodopisec Franc Hladnik, ki je bil tudi delaven član te družbe. * 11. IV. 1744 se je rodil v Kamniku Jurij Japelj. Slovenci takrat še nismo imeli enotnega sv. pisma in smo morali zato uporabljali protestantovskega. Zato je Jurij Japelj priredil po Dalmatinu, protestantskem piscu, sv. pismo in ga izdal kot prvi prevod slovenskega sv. pisma. Pri prevajanju mu je tudi pomagal spočetka Blaž Kumerdej, znan šolnik in slovničar. Japelj je pisal tudi pesmi, pobožne in posvetne, pridige, katekizme in druge nabožne knjige. Umrl je 1.1807. * 16. IV. 1346 se je kronal Štefan Dušan Silni za carja Srbov in Grkov. Za liušana je Srbija dosegla svoj višek, po njegovi smrti pa je počasi propadala. — Po smrti Andronika lil. v Bizancu se je vnela, državljanska vojna za prestol med cesarico-vdovo Ano in Ivanom Kanlakuzanom. Dušan je to vojno spretno izrabil in pridobil Srbom skoro vso Makedonijo in Albanijo, nakar se je proglasil za carja. Istočasno je povzdignil nadškofa v patriarha s prestolico v Peči in se kronal na državnem zboru v Skoplju za carja, sina Uroša pa je povzdignil v kralja. Nato so Srbi dobili še Epir in Tesalijo, nato pa še Etolijo in Akarnanijo. 20. decembra 1355 je car Dušan umrl v Makedoniji in bil pokopan v samostanu sv. Arhangela v Prizrenu. Po njegovi smrti je mogočna Srbija začela propadali in doživela popoln propad z bitko na Kosovem polju, kjer so strli močno srbsko vojsko Turki. 11- aprila 1737 je bil rojen v Dolnji Slaveči v Prekmurju najplodovitejši katoliški pisatelj Prekmurcev — Kuzmič Mikloš. Bil je kat. župnik in »vice dekan slovenske okrogline«. Kuzmiča smatrajo Prekmurci za svojega Slomška. VOMCAtu JE. TU . . . Odšla je kruta starka zima, oblast prevzela je pomlad. Prijazno zvonček v loki kima, trobentica je polna nad. V gozdu ptičji rod prepeva. Potoček ves sproščen brblja. Kmet svoje nade v zemljo deva, nad njim pa se nebo smehlja. Vse diha radost in veselje, le starček v soncu ždi ves lih; nebo spolnilo mu je želje, da boža ga pomladni dih. Ah, težko je slovo od zemlje, čeprav trpljenje njen je dar; kar zemlja daje — to spet jemlje, tako velel je Bog -— Vladar. Zmagoslav Dolenc, dijak, Kranj. POMLAD JE ŽE TU! Pomlad je že tu, vse drevje zeleni in vsaka ptička, svojo pesem žvrgoli. Ptičica lepa zapoje v drobno srčece moje. Avguština Ropret, učenka III. razr. osnovne šole Bežigrad — Ljubljana. NA KUŠTROVI PLANINI Že v soboto smo se zmenili, da se gremo smučat na Kuštrovo planino. In ies, v nedeljo 17. januarja smo že stopali navkreber. Najprej smo šli po poti, potem smo pa zavili na neko strmo stezico, ki je vo- dila do nekega velikega strmega travnika. Vprašal sem gospoda učitelja: »Ali se bomo kar tukaj smučali?« »Ne sedaj«, so mi odgovorili. Dalje smo hodili po samih travnikih in kmalu smo na hribu zagledali dve znani kmetiji: Pinčevo in Urkovo kmetijo. »Sedaj gremo k Pinču po Coljo«, je rekel Milan. »In malo se bomo pogreli«, so pristavili gospod učitelj. Kmalu smo bili pri Pinču. Colja je sicer še jedel, pa vseeno je bil hitro napravljen. Ko smo stopili iz hiše, sta nam prišla nasproti Gobrčeva, da nas je bila kar precej velika družbica. Nekaj časa smo še hodili po travniku, potem pa smo zavili v gozd. Precej časa smo tavali po gozdu, preden smo prišli na lepo in veliko piano, Kuštrovo planino. Coljev Franci se je prvi poskusil smučati. Šlo mu je zelo dobro. Meni pa je iz početka šlo slabo, potem pa vedno bolje. Najprej smo se kar tako smučali, potem pa se je začela šola. Najprvo smo morali pravilno delati ovinek, potem pa smo morali delati ovinek okoli palice. Pik smo naredili zelo veliko. Ko smo bili že vsi pošteno premraženi, so gospod učitelj rekli: »Sedaj pa gremo nazaj k Pinču, da se pogrejemo, pa počasi domov«. Krenili smo po neki drugi poti, ker smo mislili, da se bomo kar peljali. A to pot smo imeli smolo. Pot je bila vsa ledena, zato smo morali zaviti v goščo in precej časa smo potratili za to, da smo prišli iz gošče na piano. Prvi sem se jaz izpeljal in sem tudi prvi padel. Potem pa sem rajši počakal gospoda učitelja, da sem gledal, kako oni vozijo. Ko smo prišli do Pinča, sem si hitro umil roke z mrzlo vodo, da bi se mi ne zanohtalo. Dali so nam čaja in kruha. To se nam je prileglo. A kmalu smo morali odriniti, ker se je že mračilo. Videli nismo veliko, zato smo začeli voziti ovinke, potem pa smo rajši vozili plug. Kmalu smo morali dati smučke na rame, kajti zopet se je začela tista strma steza. Srečno smo dospeli zopet do *°^e' Edvard Polajnar, učenec III. razreda v Zg. Dolini pri Tržiču.