Erika Vouk Z ZAMAHOM PTICE NEKA ROKA SLIKA izbrane pesmi KAMEN POD GLAVO Kamen pod glavo, zemlja rjuha, mravlje za nežnosti kože, dotik. Slepo zazrte oči pije muha. Poslednja molitev – drget trepetlik … Zemlja je težka in križ je za mrtve, trdno zadrt v gomilo prsti. Sonce naj greje lase razprostrte in vse naj bo kakor nekdo, ki zaspi … Bela Evridika MOLITEV Poljubljena zemlja, poljubljene roke, ki mesite kruh iz lepljive snovi. Poljubljeno sonce, ki greješ otroke in mlado pšenico, ki v polju zori. Poljubljeni kamni, ki spite na soncu, poljubljena gnezda spletena iz vej. Poljubljena smrt, ki odrešiš na koncu vse, kar živi, in ne more naprej. Bela Evridika TI, KI SI Ti, ki si … Naj odpoljubim s tvojih usten vino črno. Ti, ki si … Naj v potnih ledjih vzklije zame tvoje zrno. Ti, ki boš … Ožgan v pepelu mojega ognjišča smrti – si boš v sli zaman pokrival boke z beljenimi prti. Bela Evridika ČRNA EVRIDIKA Črna Eviridika slepo razbijaš s ploskimi kamni školjke strasti. Biserna sperma v razbitih lupinah se krči in lepko med prsti polzi. Roka, ki ljubi, roka, ki prosi, dlan, ki te išče v potnih nočeh. Krôti, Evridika, splašene konje, blazne od vonja krvi v nozdrveh. Bela Evridika KO BELI ŽREBCI ZAPOJO Ko beli žrebci zapojo, bom zakričala z njimi. V koralno noč zabodem meč in jih okopam v plimi in jim razgrebem nozdrvi in jim poljubljam grive in jih razbičane podim čez razkopane njive. Bela Evridika PLODIM TE, ZEMLJA Plodim te, zemlja, s svojo slino in s krvjo iz črnih ran. Darujem svoje grenko vino in svojo strast in pajčolan. Poljubljam tvoje črne prsi in grebem slast iz tvojih žil. Iz muke bodo zrasli trsi v omami cimetnih kadil. Bela Evridika MRTVA EVRIDIKA Tvoji kodri – mokre alge, bisernice – tvoja polt. Veter nosi bele pene, val naplavi kamen žolt. Hladni kamni – tvoja postelj. V belih školjkah je skrivnost. Zdaj je smrt med naju v loku vzbočila edini most. Bela Evridika NAPOJI KONJE Napoji konje – pojdem s tabo. Podkve kopljejo v noč. Brez sedla in brez uzd poženi – pojdem s tabo. Kruh je vroč. Bela Evridika BELO, KI ME LJUBIŠ BELO Bela noč … na belem konju, podkve iz belega srebra. Z belim nožem v beli roki režem v belo stran srca. Bela Evridika V TOPLI KRVI V topli krvi te okopam, odpoljubim mehki vonj. Ne dotikaj se v tej noči niti bežno mojih konj. Moji konji so spoteni, oplojeni z večno slo. V nozdrveh gnezdijo kače in se ljubijo z nočjo. Bela Evridika DIPTIH Iščem te v zrelih travah, zaobljubljenih v skrivnosti. V postelji iz belih kamnov, poležanih do norosti. Slutim te v davnih knjigah. Vsaka misel – bleda črta. Pišem te. Spominu časa puščam okna nezastrta. Bela Evridika VONJ PO ČLOVEKU S pesmijo te kolnem in poljubljam, lakotno ubijam ribe v tvoji strugi. In vedno znova, znova te zgubljam ti večno moj in večno drugi. Bela Evridika NOČ GOLIH NOŽEV Na obali kože mrtev kamen spi. V noči golih nožev te poljubim v kri, ti izmijem rane z blodnim sokom trav … Danes bo ob svitu mrzel kamen žgal. Bela Evridika GALJOT Z golo roko režem si kraljevsko pot. Pesem je galeja in srce galjot. Bela Evridika MACONDO Z dlanjo nad plamenom, z jezikom na koži, s telesom na križu, pohote – ne moreš izpeti, ne s krikom izžeti srca nezmagljive samote. Bela Evridika MENI JE NA DAN ROJENJA Več ne morem z vami sesti h kruhu, vinu in pod noč pred razpelom tik ob cesti v prah poklekat kot nekoč. Meni je na dan rojenja slepo kapnilo v dlani seme divjega čaščenja blatnih zemeljskih poti. Anima SVATBENA PESEM Globoko v zemlji so odprte rane. Semena trav ne najdejo iz groba. Spočiti konji sanjajo cigane. To noč naj ne ostanem več do roba. Anima ČUDENJE Pijane duše blodijo, pred njimi se je do konca na stežaj odprlo, na hrapav križ pribilo zlate črke, z vročinami zalilo tiho grlo. Drugačnost drugega nemočna moška muka. V čaščenju kače skriti bog norosti. Odvezani od zemlje in od sebe v neskončnem čudenju negibno prosti. Anima BITI V RODU Biti v rodu z zrelo travo po izobčenih predelih, biti v rodu z zlato mašo rož, od sonca ponorelih. Biti v rodu z milo ptico nad prepadnimi robovi in s tesnobo tesnih curkov kapne vode po žlebovih. S staro slutnjo o gospostvu neumljivega v vesolju, z žalnim prtom, s smrtnim krčem razpuščenim v svetem olju. Biti, biti v solni zemlji plodni sok in slina jedka. Biti v rodu vse do konca. In potem spet od začetka. Anima CIGANSKO SEME Stekla noč na črnih konjih vlači vajeti po tleh. Psi se iščejo po vonjih na zahojenih poteh. Goli jezdec v sedlu teme zaman čaka moj poraz. Nosim te cigansko seme skrito v angelski obraz. Anima NA GORI Ko pokopljem svoje mrtve na planoti v tišini … In pogasnem panske ognje razkropljene po planini … In poljubim kruh na gori in pustim svoj vonj na blagu – stopim bosa v tvoje kraje čez ostrino noža v pragu. Anima BESEDA Odprti nož v goli um. Zasuči v smeri bolečine. Krik preperel – prt smrtno-bel iz rahlo tkane prtenine – prepara čas. In mrtvi glas z ostrino molka se zajeda. In iz krvi po milosti razžrtega srca – beseda. Anima ANIMA V belo položili z belim obsijali z belim me pokrili belih rok jemali. Zame prikrojili belo hodno platno belo me umili – ljubljeno in blatno. Anima KOITUS In je počasi čezme šlo tvoje hvaljeno telo. In gre do roba in gre čez do zamolčanosti teles. Zasuta struga, v kamnu mir v pisavi, ki je čas ne zrabi. In reka vrnjena v izvir. In smrtno shranjeno v pozabi. Anima LAMA SABAKTANI Sredi krika polna usta grenkega rastlinja. Čas se tanjša, z vedno tanjšo svilo me ogrinja. Kaj je shranjeno v spominu na nevidni strani. Jantarne oči ljubezni. Lama sabaktani. Anima POSTSKRIPTUM Na beli mizi beli nož, telo krvavobelo. Nasipalo je velih rož čez lice posivelo. Zasekalo je v vreli drob z močjo neustavljivo. Nekaj je šlo. Nekaj prišlo jemat nedotakljivo. Anima SPIRITUS V globini slutnje shranjena oblika. V zazrtosti trenutka neujeta. V mehkem tkivu časa ostra raza. Svetloba v nebesedi razodeta. Visoka pesem večnega poraza. Dotaknjeno življenje brez dotika. Anima SINKOPA Ko pljusne slast čez ostri rob razuma, zakrvavi deviško hrepenenje. Daritev vrnjena v enakonočje s slepo močjo prvinskega poguma. Od JAZ do TI lepljive pajčevine, natrgane in svete od dotikov. In plimni val razlomljen v žejne pene. In od prebegov zlizane stečine. Preveč svetlobe. Zenica se skrči. Nazaj v grlo vrnjena beseda. Obredni gib ustavljen v zamahu. Zeleno plemstvo tvojega pogleda. Anima ŽIDINJA Stopljen asfalt oči kaplja čez lice. Prezrelo breme tone proti dnu. Mesečev kamen raztopljen od bleska. Na koži barva temnega medu. Dopolnjeno je preden zarojeno. Sedem plamenov ne prežge v globino. In plima ne odžeja pozne lune. In iz penine gosto zrelo vino. V svilenih gubah valoví puščava. Negibna v pesku ranjena cipresa. Šalom Másada ljubljena in mrtva. Gosposko tujstvo vrelega telesa. Anima KALIBANOS Kje je tvoj otok, mili Kalibanos, in vžgano sončno znamenje v meso. In vodni znak pradavnega lastništva, zarisan s ptičjim krilom čez nebo. Počasni dnevi in noči, asketsko razkošje kamnov tja do vznožja plime. Granatna luč in tople kozje staje. In okrog gležnjev spenjene plitvine. In vrele sladke sline na jeziku, s poljubljanjem do gostega prevrete. Žareča goličava kože. V krč spomina dolg, neizdihan dim iz cigarete. Anima RUMENI RUJ Žerjavica sem, ne visoki plamen, ki votlo šine v izvotljeni zrak. Podrast sem, ne drevo, sem kamen, v temelj sveta zasidran in težak. Ne reka, talna voda sem. Nepitna napajam žejna grla korenin. Rumeni ruj, visoka zel neužitna za glad in rane tvojih bolečin. S seboj se ljubim zatopljena vate in v trepetanje junijskih kresnic, v rdečo prst, zajedeno v podplate in bele liste knjige brez platnic. Belo drevo ŠE To ni slovo, še so škržati v travi, še je rdeča prst polna moči. Kar je bilo s krvjo zapisano v postavi zaljubljencev, naj se do dna zgodi. Še se rumeni ruj pohlepno žejen z muko napaja iz presahlih vod. Še je zanos luči, gib samodejen še išče v snu znano telo povsod. Še se pisava vajeno in voljno, brez črte blaznosti vpija v papir. Še ni ostrin norosti, znamenj bega, še je luč čez nebo – še ni večer. Belo drevo BELI KRIŽ Razcvetajo se šopi zrele trave, v pregretem zraku rožmarinov vzduh, lepljive pajčevine med borovci, razdražen ritual poletnih muh. Težaška radost te rdeče zemlje, ki obrodi svoj sad ljudem navkljub, ki mu v obilju daje, varčno jemlje, kdor preživi njen raskavi poljub. Mrak se gosti in bel galeb zakroži nad Belim križem svoj večerni let. Še vedno je tvoj vonj na moji koži. Nekje počasi bije do devet. Belo drevo POČASI Dišijo figovci v pregretem zraku, vroč les med listjem trpko izpuhteva, omotičen metulj na vrelem tlaku, v zvoniku z muko bije čas poldneva. Metulji v nizkem letu, trepetavi, nemirno iščejo neznane vonje, vse več rjavih lis je v zreli travi, vse težje je pognati hitre konje. Počasi srebam čas iz tenke čaše, zveni vesolje … Nezadržen, nem je že na poti ta, ki me opaše. Nikoli za skrivnost sveta ne zvem. Belo drevo BELO DREVO Očetu Vem, da si angel in da ne moreš čez, vem, da si ptica, vem, da je smrt le jez, ki popusti voljan, ko pride čas za to, vem, da je krhko žgan zemeljski vrč telo. Da je odpljusnil val trudno peščino let, da je zapis ostal v kamen spomina ujet. Vse zlate črke te ne izpišejo, zemlja in divja rast trav ne izbrišejo. Vem, da so znamenja in da te v zemlji ni, da je ostalo le belo drevo kosti. Belo drevo NEIZREKLJIVOST Ne morem izreči, molk jezik razjeda, v nespečni tišini prebiva beseda. V strašni odsotnosti neodjenljiva, v večni prisotnosti neizrekljiva. Belo drevo PESEM Ne vem zakaj, a je odšlo za zmerom, le še ciganska žalost, ki boli, in trave, polne strupa pred večerom, in taka pesem, ki je v knjigah ni. Še morem kakor bela skala stati, previsna, gola, s tisoči sledov, še znam ob poti znamenja prebrati, še vem, kot pes nagonsko, pot domov. Če ni luči, je gladka luna tista, ki posrebri najmráčnejši brlog, in veter neprebrane knjige lista stran za stranjo, ko več ne čutim rok. In ko vesoljno sonce noč izpije – tako je daleč, da ga dlan zastre – si duh, nepotešen od čarovnije, boleče krči pota iz temé in vztrajno lomi krhki krš telesa in čas odnaša zlagoma drobir in včasih s samoraslega drevesa na kratko zaskovikne v noč skovir. A ne predre začrtanega risa, ne izbriše neizbrisnega v nas, še so sledi prastarega zapisa v telesu, še sem nepreklicno jaz. Kdo še ni vere v nespoznano zgubil in kdo bo tvegal neenaki boj, kdo bo pred bitko moje konje ljubil in kdo bo padel z njimi in z menoj? Nekdo me je poklical po imenu, le zdrznem se, ne vidim, ne spoznam, a vem, da si, da v milostnem plamenu nekoč nemočna svojo pot končam. Starost je tujstvo, noga več ne seže tja do stremen in nimaš več ostrog, in ko koščena senca nate léže, le še v spominu tavaš naokrog. Ko si na robu, duh se silovito zaganja, a nažal v napačno smer, kot da bi sonce, ki stoji v zenitu, hotelo k jutru spet, in ne v večer. Tak kres je, da bo kamenje gorelo, deževna ptica ga ne pogasi, in samorogi konji bodo belo devico poteptali do krvi. Čas neusmiljen, oster kakor britev; spočije naj se roka za objem, odprejo naj se žile za daritev, ko te z besedo več več ne izpovem. Neizrečena pesem je nasilje, kdor je preblizu, votlo izgori, in kogar zvabi v svoje smrtno okrilje ne razpozna več teme od luči. Ujeti v krog nedokončane smrti, ko nezadržno dogoreva stenj, razpenjamo svoj let v spiralni črti in klijemo iz jalovih semen. In položeni v vroče volčje leglo zatuli kdo kot zlakoteni volk, da bi se odprlo in da bi odleglo, da bi pregrizlo zadušljivi molk. Na nočnem morju pa galebi spijo, in ne vedo za muko globočin; in vali ne vedo za agonijo nenehnega poraza morskih plim. Tak mir odmeva in v milobnih zvokih je slišati kot vzdih pojemajoč. Tako zvoni k počitku na otokih, počasi in preudarno vsako noč. Noči so bele in ne dajo spati in belo pobliskava kraški skril in kot cigani goslajo škržati na trepetave strune tenkih kril. In take so na severu ravnice, ko jih poleže veter pod seboj; in take so v rokavih rek mrtvice, ko muljnate potonejo v spokoj … ko vse, kar vidiš, vidiš v čistem zrenju, ko sta samota in molčanje slast in ko si bližji smrti kot življenju – bi spet položil glavo na podrast in zmučene oči bi spet zaspale pod blagodejno veko sanjskih slik, in ustnice bi spet poljubovale, spet je napeta struna za dotik. Korak, utrujen in spotên od hoje, ne zmore več naprej in ne nazaj, in kar to noč daruješ, to je tvoje bilo in je in bo za vekomaj. A mrtva Maja, v reki utopljena, prihaja v spanje z mokrimi lasmi. Za tiste, ki umrejo, smrt je ena, in tisočera zanj, ki še živi. Od vsake posvečene grude zemlje, od vsake smrti, ki jo kdo umre, me žalost kos za kosom zase jemlje; a žive vode misel ne povre – in spet se norim pevcem prazna struna napne, in ko beseda pregori, še preden se dotakne roka skruna, zadrgeta od brzdane slasti. In voljno, kakor sáfianovo usnje zahlipajo glasovi brez sramu in taka tožna kri telo zapljusne, da se zasveti koža od potu, da padeš vase in da se zamakne zenica in da motno prepozna, da se s pečatno kretnjo te dotakne občutje, ki, kot da ni od sveta. In da pozabiš – daleč od razuma zasmehovalcev velikih strasti – in da se sproži erotizem uma, kot ognjemet razpenjene luči … Potrata barv, beline, temnih zvokov naj spet zalije čute čez in čez, naj zopet seže plima trav do bokov, naj s truščem popusti kamniti jez in naj preplavi, naj se zlije čezenj, naj se nevidno razprostre očem in naj bo spet beseda za ljubezen in za poljub in naj bo spet objem in stara gnezda, pozne lastovice, ki pod žlebove, polne kapnih vod, priletajo in kršnate stopnice naj zopet vodijo do vsepovsod, naj se boleče z radostnim prepleta, naj vzdih razklene tôpi krč srca in mrtve roke blagega očeta – naj se mi zopet vse razkošno dá, naj mirujoči kraji zadrhtijo, naj se nadihajo iz temnih pljuč, naj zopet stare rane zabolijo, naj se nagledam do slepote v luč. Naj vidim vse nesojene obraze, ki jim je bil spomin podobo vzel, in naj preštejem zmage in poraze, naj zvem, kdo je ostal in kdo odšel. Naj več telo duha ne zamejuje, naj me ne kliče, kar je od sveta; ubiti ptico, ki požrešno kljuje, prešteti ure, kar jih je, do dna. Prečudno pleme, ki med tabo bivam; že me prerašča grabežljivi sleč. Nič več obraza pred lučjo ne skrivam, adijo pesem, padam, ni me več. Belo drevo VSE BARKE so izplule iz pristana, na belem belo, belo, da skeli; v zenitu sonce kot nebesna rana razliva vroče lepko, zlato kri. Pogled s črnino prikovan na sliki: cipresa, deček, skrčen na čereh. Rumeni ruj, galebi, tenki kriki in nedotaknjen mir v vseh rečeh. Opis slike NA OLJKE, kot na starke se kulisa noči spusti; kot stara ptica sede. Črnina na črnino brez zarisa. Potiho žvižgam in molčim besede. Opis slike PREVEČ je sonca in preveč žarijo na platnu barve in preveč lahkotno te bele roke s čopičem drsijo, premalo je zamaknjeno, odsotno odhajanje; s preostro, nezabrisano šrafuro, z vztrajnostjo kamnite kariatide je v vsej ostrini pred menoj to uro, kar je bilo, kar je in kar še pride. Opis slike PREVEČ prosojno modra za nebo, za redki zrak nad snežnimi opasti, preveč ukrivljen je in preostro zarisan zeva, v preveliki slasti kljun kralja med kragulji. Čudovita Remedios pa z belimi metulji, le v slap razsutih črnih las ovita, leti v nebo v spiralasti krivulji. Opis slike MED KAMNI vlažno od večerne plime, begotne, ščegetave rakovice, nad prodom veter, ki se ga oprime vonj alg z razbite školjke bisernice. Belina ptice, ki na modrem kroži, vse višje do nevidnosti se vzpenja, razkošje zvokov, vonjev, barv se zoži v eno samo čisto radost zrenja. Opis slike BELINA krhke sipine kosti, do belega je spralo tlak deževje, bel prodni kamen, bel kristal soli, a najbolj belo, neizbrisno bel je v navpični nočni uri brez svetlobe spomin na bele stene neke sobe. Opis slike SO VALI, so oblaki, je peščina, so sive jate blaznih ptic na nebu? So črne gore, šopi rožmarina, so sključene postave na pogrebu? Negibna, brez telesa odpotujem skozi kristal neslutenega časa; zelo oddaljen že se tožno čuje napev piščali od nekod – El condor pasa. Opis slike KAMNITA hiša, kupola borovcev, vzduh mokrih storžev, smolnih in lepljivih, počasne zgodbe starih morjeplovcev, kot ribiške barkače trdoživih. Vozovi s črnim grozdjem naloženi, zmečkane jagode pod trsi v blatu, in konji, z vinsko trto okrašeni po gladkem čelu in po strmem vratu. Puhtijo figovci, žehtí iz zemlje, krivulja griča se raztaplja v soncu, pretrga se tok misli; nekaj jemlje od mojega in me odnaša h koncu. Opis slike BEL kršni zid, vsenaokrog puščava, vklesani nerazločni tuji stihi. Je veter dolbel kamen? Je pisava? So jo izpisali nekoč menihi? V prostranstvu peska, bela in odsotna, stoji do gležnjev, krhka po postavi, z asfaltnim leskom v očeh in potna v objemu temnega ljubimca v glavi. Opis slike NEKAJ med tišino in med glasom, krhko, kot so turške golobice, nekaj med neskončnostjo in časom sili med raztrgane vrstice ostrega, neznanega jezika, da iz rež razparanega krika prhne skozi zrak nizek in težak let brezkrile ptice. Opis slike SUH, vroč veter z vonjem cedrovine, svilne gube peska pod nogami, oljna mira, krš izkopanine starodavnih kipov v sipki jami. Tih skrunilec nezmotljivo sluti, pritajen glas sliši – spet zasuti, spet zasuti mu zadihano pošepetava z glasom vetra ranjena puščava; spet zasuti – preden se zgodi v zrncu peska čudež galaksij. Opis slike SIV grafit na vlažnem zidu nekega podhoda, vseh črk tvojega imena še ni sprala voda. In spet plamen iz plamena razplamtiš in planeš iz spomina in obstaneš – ljubljen le v prividu. Opis slike ŽE SKORAJ NOČ, a še v visokem letu galebi v zraku, prej bleščeče beli, zdaj v prvem pozlačenem mraku v ugašajoči luči potemneli, kot sive senčne ptice iz legende o mrtvi barki starega krmarja. – Od morske trave plima zaudarja. Zašiljen krajec lune decrescende. Opis slike SPOMIN bistrí zabrisano obliko z ostrino in natančnostjo gravure, s konico misli izrisuje sliko in blede note prašne partiture na belo površino, da spoznanje poblisne za trenutek skoz poklino zavesti – in se vrne v brezdanje. Opis slike TO PLATNO, ta zamrznjena belina, ta barva neprosojnega ledu, ta slika, ta nasičena praznina in ta neznan, tresoč podpis pri dnu. Ta pričujoča, ta slepeča odsotnost, ta mrzlični pogled zaledenel, ta krotka, ta obvladana lahkotnost odpovedi, ta krik neznosno bel. Opis slike Z ZAMAHOM PTICE NEKA ROKA SLIKA na platno veličastni magistrale barv, vonjev, zvokov, gibov, ritmov plesa – v pokrájinah neznanega jezika, izrezanih iz ostrih črk slovesa, na zlatorobih koščkih mozaika zasijejo starinske iniciale. Album ČRN ALBUM, TRDO VEZANE PLATNICE, okras iz potemnele medenine, intarzije iz školjke bisernice, iniciale, grb neke družine s fotografij starinskega formata: podoba bledega aristokrata, mož toge drže; svila krinoline razgiblje sliko, žena z gosto kito, s pogledom bolj razžárjenim od zublja. – Na trhli mizi par rok krčevito objema znano sliko in poljublja. Album PREK ZALIVA RT IN SKALE, najbolj bele od vseh skal, silhueta katedrale nad obalo vseh obal. Tenka črta reaktivca, čoln zareže globočino, žgoč spomin, ki išče krivca. Srkam tretji cappuccino. Album V BELI OBLEKI, PREBELE POLTI nikoli več sebe ne sanja, nič več je k črni vodi ni, obraza vanjo ne sklanja. To pot prihaja brez stopinj, plava v prosojni obleki kot težkih, razmočenih kril belin – z obrazom navzdol po reki. Album NAPREJ JE ŠEL ČEZ MORJE POGLED in se razlil po gladini, nato še duh, do dna prežet z besedo o belini. Nato telo, meso in kri, nedoumljivi čuti … Uzrli so čez prag noči prosojno jadro pluti. Album NA PRODU SKALA, TRHEL HLOD. Sedita v beli obleki. Za valom val od kdo ve kod naplavlja kljub oseki. Tam čez se morja svod neba dotika zaljubljivo. – Nihče tako molče ne zna strmeti v nevidljivo. Album PO JUGU DIŠI, KI DIHA SVOJ RITEM, po mačkah, po kantah s smetmi, po glažkih z rdečim vinom, politem po prtu; zatohlo diši po hišah s pritličnimi okni v mraku preozko zarezanih ulic; po tlaku, do gladkega shojenem. Po palimpsestih odpadlih ometov, razpokanem platnu oljnih portretov skoz vrata kapele. – Poletno žehti na vsakem koraku vonj južne krvi. Album NEVIDNE ORBITE ČRNIH PTIC nad zidom iz peščenjaka, že se, še kratkim sencam navzlic, začenja mezenje mraka. Plima val za valom više slani prod obliva, pod napušči je vse tiše, temní dno zaliva. Takrat dolgo na skalíni skrčena posedam, kot na sliki, ki v vitrini na skrivaj jo gledam. Album PREVROČE ZA BOSE STOPINJE, čebel nič ne zmoti na paši, rumeno dišijo dinje in belo cvetijo šaši. Ranljiv spomin očara ljubezen Eloíze, zvestoba Abélarda se vanj kot gad zagrize. Čas se nazaj odvija in ura ni navita. Figueras, muzej Dalíja, Galá, portret s profila, zelene vode Nila, kič Motomachi Streeta. Album STRAŠNI SO STEBRÍ V SVETIŠČU, strašna je zlata krona. Ánkhesenámen belo ljubi sončnega faraona. Strašno je silno občutje življenja, mit, ki se ne izide. Ánkhesenámen bridko ljubi kamen piramide. Album PROSOJNO MODRO DO VSEMIRJA, z vrhov, kot žejni jeziki, dol do obvznožnega drobirja vse tanjši ledeniki curljajo – nizko rast razcveta moč hladnega oprha. Nebo nad Patagonijo preleta kraljevski kondor. Sam. Milina srha. Album »NO MARIACHI IN THIS TOWN«, cesta ne vrača koraka, kot zadržano ječanje pozavn je v trepetanju zraka. Hrbtna stran temne dlani, modre žile, lasje kot gladčina bazalta, sol in na dušek srk hladne tequile, mesto prahu in asfalta. Vrela puščava, sočnjava aloje, boki se zibljejo v gruči, od strasti hripavo naj kdo zapoje z mojim grlom o luči. Album KOT ŠEPAJOČA STARKA zibaje se od boje odveže bela barka, zareže val po svoje. En sam galeb še kroži. Iz čiste paranoje se mi po smrti stoži. Album SKOZI STEKLO SO STRMELI pogrebci – zločinci in žrtve. Kot prežvečene Wrigley‘s so mleli očenaše za mrtve. Tenka igla pravice in strupa – umrl je odprtih oči. Nič katarze, nič obupa. Gledal je v ljudi. Album BELA JE BARVA, KADAR ME NI, kadar ne puščam stopinj, ne blatnih ne mokrih ne prašnih gazi; bela je moj spomin. V črnem sem sidro, globoki jaz, turkizna, zelena, rdeča, ledena vročina in vroči mraz, v črnem sem vsa slepeča od vonjev in barv in goste krvi in od življenja – v belem me ni. Album TE IŠČEM PO POKRÁJINAH JEZIKA, razbarvanih platnicah prhlih knjig, te iščem v vrisku, pesem, v grozi krika, v šumotu komaj slišnih trepetlik. Te grabim in hlastam, zajemam v prazno, in se zaman bojim sladkosti bega, in skoraj že poniknjeno v blazno me spečo najdeš ti – iz onstran vsega. Album POKRÁJINA, KI V NJEJ ŽIVIŠ. Ni je nikjer. Je tam, kjer si. Je morje in je samostan, zatišna lega in svetost, je blatna reka, spolzek most – sem senčni genij in cigan. Je bor, je roka, prvi dom, je kršni klif, zvonik in križ, sem, kjer me ni, in tam, kjer bom. Album KOT da meglena zavesa gori, takšni so sočni zatoni, kakor mandala, ki valoví, je Casa Batlló v Barceloni. Kakor svetilnik utripa oko, slika je vse ožja; kraj, ki ga ni, ga nikoli ne bo. Mrzel objekt domotožja. Valovanje V TROPU ranjena volčica nežnega pogleda, v skok napeta lakotnica je več kot beseda. Milo tulijo volkovi v ščip. Nihče ne sliši. Trdo trknejo zvonovi za hip v votli hiši. Valovanje LEPA plemena resnih obrazov, koža obleka telesa, pisana znamenja zmag in porazov, praznik modrosti in plesa. Židki sokovi, trganje plena, skalne zelike in slutnja ustnic nabreklih. – Prazna je stena, bela in absolutna. Valovanje JUTRO sončne medičine, vse oranžno, vse ognjeno, med trstikami zaliva je še mlečno in megleno. Boje, bele kakor sadra – ko brez pljuska, brez odriva čez mir oljnate gladine iz brezvetrne tišine zdrsnejo napeta jadra. Valovanje NOČ KORAL in bele plime, stolp samote in škržatov, v volčjem zrklu lesk miline in krvava sled podplatov; skrhan val in srh spomina na šop rož iz modre svile, na ledeni srk tequile. Krik besede je tišina. Valovanje GLOBOKA pesem, Lorca, ki te ljubim, stolp tišine izvotljen od krikov, izjedkane v molk so kršne rane, brezčasen čas, vročine ledenikov. Čez lok pogleda črna senca vrane, omamen je jasmin; in beli vonji, ko se čez liste zliva dež; in konji, srebrne podkve v prahu, senca duše ujeta v težek zlat okvir kartuše. Valovanje IZ SONČNEGA so pljusnile nevihte, deževne kaplje, nizki leti ptic, iz sončnega vzbesnijo črne ihte viharnih vod, dušljiv, soparen zrak, od megle siv, sladkoben vonj odplak. Iz sončnega so zástori zastrti, od tam prihaja tisti temni klic po stepah v krvi in po beli smrti. Valovanje BARVA puščave, goreči osat, ostra globina oči, beduini, daleč sta voda in nočni hlad, slano je v krvi in slini. Ritem kameljega hrbta zibaje nosi asketske postave, pesek valuje, grla grgraje srkajo žganje agave. Prazne so čutare, zrak skoz tkanino vroč od pripeke poldneva, fatamorgana oaz in šotorov. Mirni obrazi brez gneva. Valovanje KRŠ spodmola je izjedla voda skoraj do ostrine, niti ena noč ne mine, da bi ladja ne nasedla, da bi z varnega priveza ne odplul kak čoln v neznano, da bi kdo ne sunil v rano – noč potu in briljantine v arabesknem ritmu jazza. Valovanje HRAPAVO je deblo bora, dežne kaplje varčno vpija v zemlji žejna korenina, trpki grmi rožmarina nagnjeni kot veter hoče, nad oblaki simfonija bliskov, strel, ledene toče; srk terana, ki predrami nezadržno črno žejo po omami. Valovanje SLADKO kaprovec diši iz zidnih rež zvonika, nisi tu, a ko da si, še mi ustnice sladi vlažna sled jezika od poljuba; kot pečat je nevrnljivo shranjen. Val besed je pljusnil čez. Od takrat sva brez teles. Krog, krvavo ranjen. Valovanje ZALEDENELI slapovi besed, begoten gib omrtvičen, izklesanine ran in razjed, oster pogled zamegličen. Skozi tesnobo priprtih vrat mrtvi se vračajo v tropu, z belimi grivami, spranih kosti, v najbolj zakotni uri noči – kot beli konji v galopu. Valovanje DEŽUJVA hálgato, kot violina na beli svatbi v Lorcovi Cordobi, razžarjena od mandljevega vina dežujva modro luno v beli sobi vse do poslednje kaplje in razlijva se kot nevihtni dež v odmevu groma, razbliniva se do golote v prah tuzemstva, bodiva si sladek srk z okusom plemstva, kot čaj v šalčki, s ščepcem kardamoma. Valovanje OBLIZ jezika, zgodaj, v jutru dneva, ustavil se je dan, na vzhodu sonce ne zardeva in ne razločim budnosti od sanj. Sem gladka, valujoča svila, ni me nikjer in nisem tu. Kristalna reka me je potopila. Ne plavam; tonem in ležim na dnu. Valovanje NESLIŠNOST plitkih valovanj, brez šuma, stopinje dolgih karavan, privid čutov in uma. Orošena trava, paša belih samorogov. – Spet valovi. Tiha maša sredobežnih krogov. Valovanje PO presahli beli strugi tečem in te kličem, ki si drugi; ki ne veš za strmo valovanje besed in čutov, ne za plimovanje nežnokruto, za reko, ki ponika vase, za ukletost juga, čase, ki od njih sem druga. Valovanje Boris A. Novak: PESEM, RAZPETA MED EROS IN SPOMIN: LIRIKA ERIKE VOUK Redki so pesniški glasovi, ki so tako zaokroženi, in vendar tako notranje razvejani, kot je dosedanja poezija Erike Vouk: kakor da od pesniškega prvenca Bela Evridika (1984) prek zbirk Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002) in Album (2003) vse do knjige Valovanje (2003) pesnica izpisuje eno in isto pesem, obenem pa čedalje bolj razširja in poglablja svojo poetiko. Celo na ravni pesniškega jezika avtorica ostaja zvesta svojim izhodiščem. Skrajna zgoščenost izraza je značilna zanjo že od samega začetka. Glede na dejstvo, da je Erika Vouk odlična prevajalka Goethejevega Fausta, je v tej zvezi primerno spomniti na etimologijo nemške besede Dichter (pesnik) – iz glagola dichten, tesniti. Erika Vouk potrjuje lucidno misel Paula Valéryja, da je lirska pesem »razvoj vzklika«. Je namreč mojstrica lirske miniature. Podobno kakor v likovni umetnosti lahko tudi v poeziji zasledimo paradoksalen proces: takrat ko je število elementov zmanjšano na minimum, sleherni znak postane nenavadno važen, vsak detajl pridobi dotlej neznano in neznansko težo. Tako miniatura Vonj po človeku iz prvenca Bela Evridika napoveduje v embrionalni obliki vso poetiko, sporočilni naboj in nadaljnji razvoj pesniškega glasu Erike Vouk: S pesmijo te kolnem in poljubljam, lakotno ubijam ribe v tvoji strugi. In vedno znova, znova te izgubljam, ti večno moj, in večno drugi. Ta pesem je nežna in v isti sapi kruta. Poljubu sta zoperstavljena kletev in ubijanje. Celo več: poljub je definiran kot ubijanje. Ključna beseda za vzpostavitev razmerja med svetlimi (poljub) in temnimi pomeni (kletev, ubijanje) je prislov lakotno. Poljub je lakota, in ker je lakota, je obenem tudi ubijanje. Drugi del te miniature s čustvenim nagovorom izraža nemogočo željo, da bi sedanjost ljubljenja-in-ubijanja večno trajala. Kar pet med dvanajstimi besedami izklicuje ponavljanje in večnost: »vedno znova, znova«, »ti večno moj, / in večno drugi«. Ta obsesivna potreba po večnosti bi učinkovala sentimentalno, če bi ne bila blokirana, dobesedno spodsekana z bolečo zavestjo o izgubi in drugačnosti, celo o radikalni drugosti. Tu v igro pomenov bistveno poseže rima, ki pri dobrih pesnikih in pesnicah ni nikoli zgolj prijetno zvončkljanje besednih končnic, temveč tudi in predvsem strateško vozlišče pomenov. Pesem temelji na dveh parih rim: poljubljam – izgubljam in strugi – drugi. Rima je vselej zrcaljenje besed; glasovna enakost dveh pomensko oddaljenih besed vzpostavi njun nepričakovani semantični skupni imenovalec: poljubljanje postane obenem tudi izgubljanje. Komaj vzpostavljeni pomenski enačaj pa takoj še bolj poudari njuno razliko. Poljubljanje JE in NI, NI in JE izgubljanje. Na ozkem prostoru jedrnate osemvrstičnice se zgodi nevihta, pomeni odmevajo in se medsebojno odsevajo, valovijo in butajo drug ob drugega ter rastejo v kompleksno sporočilo, ki je možno le na polju te konkretne pesmi. Pod kožo gladkega ritma in rim tli skrajna semantična napetost in razpetost: pesem upesnjuje notranjo konfliktnost ljubezni pod »gladko kožo« zvena. Drugi par rim (strugi – drugi) je pomensko enako pomemben ter s svojim položajem vzpostavi sklepni akord sporočila. Tudi tukaj je na delu protisloven odnos med zvenom in pomenom: rima vzpostavi harmonijo med dvema besedama, ta harmonija pa v naslednjem trenutku še bolj poudari njuno pomensko različnost. Prav nepričakovana podobnost in na njeni osnovi z novo lučjo osvetljena razlika med besedama strugi in drugi je vir specifičnega pesniškega sporočila. Čeprav je prva polovica pesmi zaznamovana z večinoma ostrimi, temnimi besedami (»kolnem … lakotno ubijam«), zadnja beseda tega uvodnega segmenta (strugi) vzpostavi vtis harmonije. Strugi se prilega (neimenovana) reka, struga in reka pripadata drug drugemu, sta dvoje-v-istem in isto-vdvojem. S podobo struge se raztrganost in nasilje, ki zaznamujeta prve štiri verze, skleneta s »slavolokom« ljubezni. Pri tem beseda struga učinkuje zelo čutno in telesno: struga namreč predpostavlja ležanje reke, reka leži v strugi, struga je postelja reke. Podoba struge torej priklicuje ljubljenje, ljubezen dveh teles. (Pesmi pri branju seveda ne seciramo tako racionalno, vse to bogastvo pomenov doumemo v hipu, intuitivno, poezija nam jih tako rekoč »intravenozno « vbrizga v srce.) Čeprav torej struga leksikalno nima nobene zveze z ljubeznijo, postane na polju te konkretne pesmi Erike Vouk podoba in prispodoba, simbol ljubezni. Ko se strugi kot podobi harmonične telesne ljubezni pridruži zadnja beseda pesmi – drugi – se harmonija podre: beseda drugi razveljavi vsa čustvena zaklinjanja »večne ljubezni«, ljubezen je zmeraj znova zaznamovana z radikalno in nepresegljivo drugostjo in drugačnostjo. V povezavi s prvim parom rim (poljubljam – izgubljam) se torej ljubezen izkaže za globoko potrebo po večnosti bližine, ki pa je že vselej zaznamovana z bolečino izgube in slovesa. Zdaj je treba nekoliko korigirati prejšnjo formulacijo, da se harmonija podre: harmonija resda izgubi svojo trdnost, svojo utemeljenost v večnosti, vendar postane dinamična, zmeraj znova se vzpostavlja v živem in minljivem času, poljub se zmeraj znova sklene prav skozi nenehni proces izgubljanja. Svet ni narejen po meri Jaza: onstran Jaza so drugi, onstran Jaza je Drugi, ki je temeljna in višja instanca. Tako že v pesniškem prvencu Bela Evridika, kjer je Erika Vouk zasnovala svojo poetiko, lahko zasledimo in izluščimo njeno erotično etiko. Če je osnovna prizma doživljanja sveta na začetku njene pesniške poti Eros, v poznejših zbirkah, predvsem v Opisu slike in Albumu, osnovna prizma videnja postane Spomin. Pesnica oživlja slike iz spominskega albuma. Iz preteklosti priklicuje ljube obraze in dotike, ki so odtekli daleč, daleč stran, a so še zmeraj tu, na dnu spomina. Značilna je v tem smislu naslednja pesem iz Albuma: ČRN ALBUM, TRDO VEZANE PLATNICE, okras iz potemnele medenine, intarzije iz školjke bisernice, iniciale, grb neke družine s fotografij starinskega formata: podoba bledega aristokrata, mož toge drže; svila krinoline razgiblje sliko, žena z gosto kito, s pogledom bolj razžárjenim od zublja. – Na trhli mizi par rok krčevito objema znano sliko in poljublja. Gre za liričen, a natančen »opis slike«, kakor se glasi tudi naslov ene izmed zbirk Erike Vouk. Pesnica nekdanjega časa ne priklicuje z velikimi, abstraktnimi besedami o nepovratni minulosti, ampak s pretanjenimi detajli prikliče barve, oblike, vzdušje preteklosti. Iz besedila pravzaprav zvemo le to, da sta na zbledeli »fotografiji starinskega formata« ovekovečena »bledi aristokrat« in »žena z gosto kito«. Vsak od njiju je določen z redkobesednimi, a mnogopovednimi »podatki«: pri njem gre za »moža toge drže«, pri njej pa za gospo, oblečeno v »svilo krinoline«, »s pogledom, bolj razžárjenim od zublja«. Te skope pesniške »informacije« pa zadostujejo, da si bralci in bralke v duhu orišemo naravo njunega razmerja. Pomenljivo je, da pesnica posveča več besed opisu albuma in fotografij: detajli kot »okras iz potemnele medenine«, »intarzije iz školjke bisernice« in »grb neke družine« z močjo čutnonazornih podob oživijo atmosfero oddaljenega, mrtvega časa in bistveno obarvajo skopo orisano vsebino razmerja med togim aristokratom in čutno razžarjeno gospo. S skrajno ekonomijo izraza pesnici torej uspe napisati cel »roman« o nekdanji meščanski in aristokratski družbi, ki je temeljila na diktaturi Forme. Ni mogoče prezreti, da je odnos Erike Vouk do nekdanje visoke Forme nostalgično afirmativen in da aristokratsko-meščanski kulturi priznava svojevrstno estetiko, za katero naš banalni čas nima več pravega posluha in občutka. Obenem z domotožjem po izginulem aristokratskem svetu pa pesnica pronicljivo »opazi« razkorak med družbenimi konvencijami, ki jih pooseblja moški (»mož toge drže«) in živo, utripajočo čutnostjo, spontanostjo narave, ki jo personificira ženska »s pogledom bolj razžárjenim od zublja«. Konflikt družbene moči in Erosa. V nekaj verzih je torej izrisana tako resnica nekdanje dobe kot intimna zgodba. Gre za rodbinski spomin Erike Vouk? Glede na fotografijo, objavljeno na naslovnici zbirke Album, bi bilo to možno. Vendar za bralce to ni bistveno. Bistveno je, da pesnici uspe dvigniti to posebno in osebno zgodbo na raven univerzalnega sporočila. Ob liriki Erike Vouk se ponovno zavemo, da je v umetnosti tisto, kar je najbolj osebno, obenem tudi najbolj univerzalno in se dotakne src kar največjega števila ljudi. Za učinkovanje te pesmi je ključen njen sklep, kjer prejšnji pripovedni ton zamenja pretresljiv čustveni akord: »Na trhli mizi par rok krčevito / objema znano sliko in poljublja.« Opis se spremeni v smrtni ris. Površina fotografije se nenadoma poglobi v brezno časa. Osebnega časa, ki ga ne merijo leta, ampak izgube. Ta pesem govori o davnem, a še vedno enako živem in pekočem, dokončnem, neprebolenem, neutolažljivem slovesu. Erika Vouk udejanja liriko v njenem etimološkem in zgodovinsko prvotnem pomenu povezanosti poezije in glasbe: lirika je vselej lira, pa četudi so strune sestavljene iz samoglasnikov in soglasnikov. In kakor vselej pri pristni liriki, čar pesmi Erike Vouk v veliki meri temelji na močnem ritmu. Ritem je namreč čustvena podstat pesmi. Pri tem je značilno, da Erika Vouk rada gradi verzni ritem na starih, preizkušenih in spričo stoletne rabe za slovensko uho domače zvenečih metrih. Pesnica je od zbirke do zbirke spreminjala in variirala metrične impulze, a je vseskozi ohranjala pristno napetost in osebno obarvanost ritma. Na začetku njene pesniške poti je prevladoval ozek, skrajno jedrnat verz, ki pa ni bil vselej metrično zamejen. Najbrž ni naključje, da je v zbirkah Opis slike in Album, kjer je osnovna prizma videnja sveta Spomin, Erika Vouk uporabila verzni ritem, ki pooseblja kulturni spomin – jambski enajsterec. Kljub italijanskemu izvoru je naš prvi pesnik France Prešeren tako naravno vsadil »laški« enajsterec v plodni humus slovenskega jezika, da ga vse odtlej doživljamo kot enega izmed najbolj »domačih« ritmičnih izrazov. Današnja raba tega verznega ritma vzbuja asociacije na visoki Prešernov pesniški model in kulturno izročilo. Zelo pogosti pa so v celotnem pesniškem opusu Erike Vouk (nazadnje v zbirki Valovanje) krajši jambski in trohejski verzni ritmi (npr. trohejski osmerec). Gre za ritme, ki so bili že v antiki izjemno priljubljeni, v srednjeveških evropskih književnostih pa so doživeli prilagoditev spremenjenim verzifikacijskim principom. Ti verzni ritmi so se trdno zasidrali tudi v slovenskem ljudskem in umetn(išk)em pesništvu, zato jih doživljamo kot »domače«. Erika Vouk prastare metrične obrazce napolni z živim in svežim utripom svojega osebnega ritma, ki – naslov zbirke Valovanje je v tem smislu pomenljiv – izrazito valoví. Razlika med rabo jambskega enajsterca in trohejskega osmerca v slovenski poeziji je preprosta: jambski enajsterec je ritem pesnikov, medtem ko otroci, kadar pišejo pesmi, samodejno posežejo po trohejskem osmercu, najbolj znanem in domačem ritmu, ki so ga sesali z uspavankami in si ga priigrali z izštevankami. Nekaterim odličnim sodobnim pesnikom, kot sta Kajetan Kovič in Erika Vouk, je tovrstni gladki in tekoči ritem potreben, da bi dosegli naraven zven jezika. Tu smo priče svojevrstnemu paradoksu: ti v tradiciji neštetokrat preigrani in »splošni« ritmi omogočajo karseda osebno poezijo. Pesniški jezik Erike Vouk je izbrušen, a obenem odprt. Vsak verz ima lepo intonacijo in kadenco, obenem pa kliče naprej k naslednjemu verzu. Melodija ima eleganten lok, obenem pa je ritmično in pomensko trdna. Dikcija je jedrnata, včasih celo asketska, v isti sapi pa zvočno in pomensko bogata. Preprost, a pomensko kompleksen naslov Valovanje dobro ponazarja kvalitete pesniškega jezika Erike Vouk: njeno podobje je večinoma mehko in prosojno kakor bistra voda, ki lomi valovanje svetlobe in na ta način kaže presenetljive slike sveta; njena metaforična invencija je spreminjasta kakor morski valovi, ki vsakič ustvarijo novo konfiguracijo obale. Voda in svetloba pa poleg teh lastnosti – mehkobe, prosojnosti, spremenljivosti – imata tudi diametralno nasprotne značilnosti: ni močnejšega in bolj rušilnega elementa, kakor je prav voda, bela svetloba pa v sebi skriva vse mogoče barve, tudi črno. S prefinjenim prepletanjem pomena in zvena, kjer igrá pomembno vlogo očarljiva glasba rim, avtorica podeli navidezni prosojnosti pesniškega jezika izrazito večplastnost. Ob vsej zračnosti in krhkosti so njene pesmi metaforično goste, kar podeljuje njenemu jeziku veliko »specifično težo«. Z drugimi besedami: poetika Erike Vouk predstavlja lepo in uravnoteženo zlitje nature in kulture. Eros je njen temeljni ustvarjalni impulz in njena temeljna téma: upesnjen je toliko močneje, ker spregovori skozi mojstrsko obvladan in aristokratsko kultiviran jezik. Z zarotitveno močjo pesniškega glasu pesnica prečara odsotnost v prisotnost. Kako ji to uspe? S pomočjo in močjo bolečine. Bolečina je tista razsežnost človekovega bivanja, ki odsotnega sočloveka naredi prisotnega. Tudi o tem valovanju govori Erika Vouk: o valovanju bežne sedanjosti in mile minulosti, o valovanju prisotnosti in odsotnosti, o valovanju ljubezni in izgube, o valovanju poljuba in daljave, o valovanju življenja in smrti, o valovanju besede in molka. Morda so njene pesmi prav zato tako jedrnate, da bi tem bolj poudarile molk, to prvo in poslednje obzorje človeške govorice. Konstitutivni element pesniške besede Erike Vouk je molk. V dosedanjem, javnosti dostopnem opusu Erike Vouk obstaja le eno samo besedilo, ki je daljše in ima značaj pesnitve. Objavljeno je v zbirki Belo drevo. Ni naključje, da je ta poema naslovljena Pesem. V pričujoči spremni besedi k izboru njenih pesmi sem poskušal izluščiti dva tečaja pesniškega sveta Erike Vouk: Eros in Spomin. Pesnitev Pesem kaže, da je Erikin središčni meridian, ki povezuje oba tečaja njenega sveta prav – Poezija. Poezija povezuje Eros in Spomin. Pesem stori, da nekdanji Eros še zmeraj žari skozi Spomin. Pesem reši Eros v Spomin. Pesnitev Pesem upesnjuje usodo Erikine poezije in pesništva sploh v današnji in tukajšnji družbi; sklene se z močnimi verzi: Prečudno pleme, ki med tabo bivam; že me prerašča grabežljivi sleč. Nič več obraza pred lučjo ne skrivam, adijo pesem, padam, ni me več. Erika Vouk je pesnica in prevajalka, ki živi in dela v Mariboru. Za svoje literarno delo je leta 1997 prejela Glazerjevo listino, nagrado mesta Maribor za kulturne dosežke. Za njo je bogat pesniški opus, ki ga sestavlja šest pesniških zbirk: Bela Evridika (1984), Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003) in Valovanje (2004). Je avtorica številnih prevodov, še posebej dramskih (Wedekind, Goethe, Müller) za potrebe SNG Maribor. Med prevodi izstopa prevod drugega dela Goethejevega Fausta. Njena poezija in prevodi mladinske književnosti so bili objavljeni v večih revijah in časopisih. Za pesniško zbirko Opis slike je leta 2002 prejela Jenkovo nagrado, za zbirko Album pa leta 2003 še Veronikino. Kazalo Z zamahom ptice neka roka slika KAMEN POD GLAVO MOLITEV TI, KI SI ČRNA EVRIDIKA KO BELI ŽREBCI ZAPOJO PLODIM TE, ZEMLJA MRTVA EVRIDIKA NAPOJI KONJE BELO, KI ME LJUBIŠ BELO V TOPLI KRVI DIPTIH VONJ PO ČLOVEKU NOČ GOLIH NOŽEV GALJOT MACONDO MENI JE NA DAN ROJENJA SVATBENA PESEM ČUDENJE BITI V RODU CIGANSKO SEME NA GORI BESEDA ANIMA KOITUS LAMA SABAKTANI POSTSKRIPTUM SPIRITUS SINKOPA ŽIDINJA KALIBANOS RUMENI RUJ ŠE BELI KRIŽ POČASI BELO DREVO NEIZREKLJIVOST PESEM VSE BARKE NA OLJKE PREVEČ PREVEČ MED KAMNI BELINA SO VALI KAMNITA BEL NEKAJ SUH SIV ŽE SKORAJ NOČ SPOMIN TO PLATNO Z ZAMAHOM PTICE NEKA ROKA SLIKA ČRN ALBUM, TRDO VEZANE PLATNICE PREK ZALIVA RT IN SKALE V BELI OBLEKI, PREBELE POLTI NAPREJ JE ŠEL ČEZ MORJE POGLED NA PRODU SKALA, TRHEL HLOD PO JUGU DIŠI, KI DIHA SVOJ RITEM NEVIDNE ORBITE ČRNIH PTIC PREVROČE ZA BOSE STOPINJE STRAŠNI SO STEBRÍ V SVETIŠČU PROSOJNO MODRO DO VSEMIRJA »NO MARIACHI IN THIS TOWN« KOT ŠEPAJOČA STARKA SKOZI STEKLO SO STRMELI BELA JE BARVA, KADAR ME NI TE IŠČEM PO POKRÁJINAH JEZIKA POKRÁJINA, KI V NJEJ ŽIVIŠ KOT V TROPU LEPA JUTRO NOČ KORAL GLOBOKA IZ SONČNEGA BARVA KRŠ HRAPAVO SLADKO ZALEDENELI DEŽUJVA OBLIZ NESLIŠNOST PO Boris A. Novak: Pesem, razpeta med eros in spomin: lirika Erike Vouk O avtorici Kolofon Erika Vouk Z zamahom ptice neka roka slika izbrane pesmi Spremna beseda Boris A. Novak Oblikovanje naslovnice Alenka Pučnik Uredil Nino Flisar Založila Založba Pivec Za založbo Milena Pivec Tiskana izdaja je izšla leta 2007. Prva elektronska izdaja, Maribor 2018 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=298123008 ISBN 978-961-7026-74-0 (epub) Vse pravice pridržane. Reproduciranje, razmnoževanje in fotokopiranje dela po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah brez soglasja založbe in avtorja ni dovoljeno.