Junali divjine Ameriški roman6 Ivanka je bila v sobi. Ko je Erik vstopil, ga je pogledala s svojimi velikimi, lepimi očmi, a se ni nasmehnila, kakor navadno, kadar jo je brat presenetil z nenadnim prihodom. »Dobro jutro, Ivanka!« je' veselo pozdravil Erik. »Dobro jutro!« je odvrnila sestra. »Takoj ti bom prlpravila kavo! In svež kruh boš dobil. Včeraj sem ga spekla.« »Izvrstno!« se je nasmehnil Erik. Stopil je k sestri, jo privil k sebi in poljubil na polno, rdeče lice. Nato sta oba šla v kuhinjo. Erik je spoznal, da sestro nekaj muči in je to spravil v zvezo z novicami, ki jih je izvedela iz Brienove gostilne. Ker je sumil, da ji je tisti obiskovalec, o katerem je bil govoril pastir, dogodek drugače naslikal, kakor se je bil odigral, je hotel vedeti, kaj je prav za prav o njem vedela. Tipaje je vprašal: »Kaj je novega?« Ivanka, ki je že stala pri ognjišču, je skomignila in odgovorila: »Tu nič. In kaj si ti doživel?« »Tatove sem zasledoval. Ali nisi vedela tega?« »O, pač! Taka stvar ne ostane tajna. In tudi to ne, da si svoje tovariše pustil in se sam vrnil. In še več govorijo ...« »Kaj?« je radovedno vprašal brat. »Da so Sam in tovariši našli črede in se že vračajo z njimi, tatov pa niso videli in pravijo, da ...« Utihnila je, kakor da bi hotela razmišljati o tem, ali naj govori dalje. »Kaj pravijo?« je nestrpno vprašal Erik. »Kar pravijo, je taka podlost, da je škoda o njej govoriti. Ljudje so pač zlobni in obrekujejo. Pustiva to!« »Ne! Povej, kaj si slišala!« je silil vanjo mladenič. »Sam je bil tu!« je nadaljevala Ivanka. »S teboj je hotel govoriti. Ker te ni našel, je meni povedal, kar je slišal... Nihče ne ve, kdo je začel te čenče. Toda kako si mogel biti tako nepreviden — in ravno zaradi Anite Orloga!« Zaskrbljeno je pogledala brata. Erik je sedel za veliko mizo in mirno odvrnil: »Ivanka, od tega ne bom bolj pameten. Govori jasneje!« Sestra je nadaljevala: »Taki, ki jih nihče ne pozna in imenuje, trdijo, da trobiš v isti rog s tatovi. Za to mnenje govori dejstvo, da si ti takoj izsledil lopove in ko so drugi dospeli tja, o tatovih ni bilo ne duha ne sluha, ti pa si že bil na potu proti domu.<; »Tako-o?« je zategnjeno vprašal brat in se pri tem zaničljivo nasmehnil. »Tako govorijo? Hm! Če natančno premislimo vso stvar, bi tudi tako moglo biti. Seveda, če ne vpoštevamo ljudske neumnosti, Anitinega rovarjenja in še nekaterih drugih reči. Te čenče so tisti začeli, ki zelo dobro vedo, kaj se je zgodilo v Sončni dolini. Toda noben pameten človek jim ne bo verjel.« »Seveda ne!« je živahno pritrdila Ivanka. Sedla je k bratu in ga prijela za roko. »Seveda ne! Tudi Sam je tako rekel. Toda pravijo, da si zaradi Anite prijezdil tak-o hitro nazaj.« Erik se je spet zaničljivo zasmejal. »Zaradi Anite? Saj so vendar Sam in drugi videli, da sem preganjal nekega človeka.« »Da, videli so! Toda ta je bil Anitin ljubimec. Za njim si dirjal na življenje in smrt. In ko je pri Brienu govoril z Anito, si ga ti napadel... Vse to mi je povedal Kentov upravitelj, ki je bil nekako pred eno uro tu.« Skočila je k ognjišču, kjer je medtem zavrela kava. Brat je vstal in šel za njo. »In kaj vse je povedal o tem napadu?« je mirno pprašal. »Povedal mi je, da so vsi prepričani, da si to storil fa ljubosumnosti. Isto je povedal tudi Noelu.« »In Noel mu je verjel?« »Ne. Toda jaz sem verjela in mi je bilo hudo pri Brcu.« »Kako si pač mogla verjeti tako neumnost? Pri stvari z Anito je več čenč kakor resnice in odkrito povem, da se je ona bolj sukala okrog mene kakor jaz okrog nje. To samo tebi povem, ker si moja sestra in želim, da veš resnico.« »Hvala Bogu, da je tako!« je veselo odvrnila Ivanka. »Ko bi le še vsi drugi hoteli verjeti, da so vse govorice prazne! Ljudje pač radi verjamejo marnjam in se neradi dajo prepričati o resnici. Kaj, če bo še Walser verjel?« »Walser?« je polglasno zagodel Erik. Čelo se mu je za trenutek nagubalo. Njegove misli so poromale od njega k dekletu, ki je bilo zanj poleg sestre najljubše bitje na svetu: k Mariji. Za te neumne čenče je gotovo tudi že ona zvedela in Roger si bo gotovo na vso moč prizadeval, da ga čim bolj očrni. In Marija bo verjela, da se on zaradi takih deklet, kakor je Anita, pretepa v gostilnah. Vstal je in se sprehajal po kuhinji. Razmišljal je. Toda četudi je še tako napenjal možgane, ni našel načina, kako bi razpršil govorice. In tako je Marija zanj za vedno izgubljena. Ta misel mu je povzročala bol, ker je deklico resnično ljubil. Proti poldnevu ga je obiskal župan Zlate jame. Tudi ta je bil farmer, trezen, hladnokrven mož. Njegov mladostni obraz je bil v čudnem nasprotju s sivimi lasmi. Župana je Noel, Erikov prvi covboj, privedel v hišo. Obiskovalec je položil svoj širokokrajni klobuk na mizo. Nato je stopil k Eriku in je roke položil na njegove rame. Prodirno ga je pogledal in naravnost vprašal: »Erik, je bil tudi Orloga med tatovi?« Mladeniča županovo vprašanje ni presenetilo. Mirno je odvrnil: »Da, med njimi je bil. In zdi se mi, da je celo on vodja. Toda nima smisla, da bi ga ti klical na odgovor, ker med vaščani dobi najmanj deset ljudi, ki bodo zanj prisegli...« »To je res. Sicer pa ga trenutno niti ne morem prijeti, ker je danes zjutraj z Anito vred nenadoma zapustil Zlato jamo. Zdi se mi, da ima velik strah pred teboj in Zlata jama ti mora biti hvaležna, ker si jo rešil tega lopova.« »Lopov je najbrž spoznal, da tu ne bo več mogel krasti živine, Anita pa je uvidela, da ne bo mogla voditi moških za aos.« »Erik, prav si storil, da mfe nisi sinoči uradno obvestil. Lopovi bi nam bili pošteno zagodli. Nihče ne ve, kdo je z njimi. Tvoj nastop- jih je gotovo preplašil in upam, da bo tatvin konec« >Mora biti konec!« je odločno odvrnil Erik. »Orloge in njegove tolpe smo rešeni. Toda še enega lopova imamo: Rogerja.« Zupan se je hudomušno nasmehnil. »Dober nauk si mu dal pri Brienu. Toda Anita ni bila vredna tega, saj sam praviš ...« Utihnil je, ker so se Erikove oči tako zlovešče zabliskale, da mu je zmanjkalo besed. »Tomaž,« je resno spregovoril mladenič, »sive lase že imaš in vendar govoriš take neumnosti! Roger j* navaden živinski tat kot drugi.« Župan ga je preplašeno pogledal in odkimal. »Erik, tega ne morem verjeti! Sodnik Goos je njegov osebni prijatelj in meni bi najbrž trda predla, če bi ga ujel in peljal pred njega.« »Sodnik Goos je naiven ko otrok!« je smehljaje odgovoril Erik. »Po mojem mnenju je ta Roger dosti hujši lopov ko Orloga. On zalaga tolpo z denarjem in tajno vse vodi. Dokazov nimam, a čut mi neovrgljivo to pravi.« »Če nimaš dokazov ...« je pripomnil župan. »Vem, vem,« ga je smehljaje prekinil mladenič. »Moje pričevanje ne bi mnogo koristilo. Roger bi našel najmanj petdeset prič, ki bi izpovedale, da sploh ni bil v Sončni dolini. Roger je največji lopov, kar sem jih v življenju videl, pa bo tudi dobil temu primerno plačilo Zdaj ga še pustim, toda ko se bova spet srečala, bo šlo za življenje in smrt.« Za hip je utihnil, potem pa zamolklo nadaljeval: »Samo nečesa se bojim!« »Česa?« »Da se bo medtem oženil z Marijo Linscott...« »Tudi jaz mislim ...« »In ona bo najnesrečnejša žena na svetu.« »Ali se stvar ne da preprečiti?« »Jaz je ne morem. Edino tako bi mogel rešiti Marijo, če bi lopova ustrelil.« »Ne boš ga ustreJil.« ;>Pač, ko bo napočil čas za to. A zdi se mi, da to ne bo kmalu. Roger namree ni samo največji lopov, ampak tudi najbolj zvit lisjak. Toda četudi je sam satan a njim, ne bo mi ušel. Sledil mu bom ko senca in ko bo prišel moj čaa, bom obračunal z njim.« »Erik, pazi, da ne boš plačal z življenjem svoje vneme!« ;>Bodi brez skrbi! Jaz sem že neštetokrat zrl smrti v oči, a sem se ji še vedno izognil. Čutim, da se bo tudi zdaj vse srečno izteklo. Mi prebivalci divjine imamo neke vrste šesti čut in ta nas navadno ne vara.« »Prav, Erik! Jaz ti želim vso srečo k težavni nalogi. Zdaj pa bom šel k Samu. Nekaj resnih besed bom inoral spregovoriti z njim. Z Bogom!« Moža sta si stisnila desniei. »Z Bogom!« je dejal Erik. »Povej Samu, da jo čveUavo ženšče. Drugič naj ne gleda v tako strastne oči rtakor so Anitine. Če ne bi bil tega storil, bi bil pri moni ostal in videl, kaj se je godilo v Sončni dolini.« 5. Taborski ogenj je dogorel; slabotni plamen je še enkrat vzplapolal v rahlem vetru, potem pa je ugasnil. Kolikor je ugašal ogenj, toliko je rasla tema. Erik je nepiemično sedel pri ognju. Tako je bil zatopljen v misli, da ni slišal niti topotanja Bliska, ki se je pasel v bližini, niti opazil izumretja ognja. Strmel je v zvezdnato nebo in mislil na Marijo. V duhu jo je tako jasno videl, kakor da bi mu bila šele včeraj rekla tiste besede, ki jih ne bo nikoli več mogel pozabiti. Doslej ni bilo moža. ki bi bil dvomil o njegovi značajnosti; niti med sovražniki ne. Zdaj pa ga je žalila ženska. Proti ženski ni moge! nastopiti. On je hotel svariti Marijo pred Rogerjem, ona pa se niti ni zmenila za svarilo. Najhuje pii stvari pa je to, da je celo napačno sodila njegov nastop. Slika je za hip obledela, nato pa postala tem jasnejša. Erikove misli so se ustavile pri vsaki podrobnosti. Kako se je moglo vse to zgoditi? Najbrž je bil nerodwi. Roger je bil bolj okreten. Marija je dama. ki »ivi v mestu; ni mogla razumeti, kako more biti kdo tako ne olikaii, da s tako ostrirni besedami izrazi svo.ie mnenje. Prav za prav ne more biti jezen nanjo, a tuai pozabiti ne more žalitve. (Dalje slc:JU