Črniški
Dragi Marijini otroci!
Lani seni dobil v dar življenjepis svetega Alfonza.. Zelo lepa knjiga je to. Popisuje, kako je ustanovil ta svetnik nov red z namenom, da bi prirejal svete misi-jone med ubogimi in v verskih rečeh nevedninii ljudmi. Zbral je po velikih težavah lepo število sotrudnikov. Med temi je bilo mnogo prav svetih niož, posebuo takih, ki so umrli še mladi. Enega naj vam omenim.
Dorainik Blažuči (Blasucci) je bil eden izmed teh. Prava podoba svetega Alojzija je bil. Leta 1750. je vstopil kot oseumajstleten mladeiiič v novicijat. Krnalu je prekosil vse svoje sovrstnike v svetosti. Vsi so obču-dovali njegovo veliko zbranost, ponižnost, pokorščino ira samozatajevanje. Bil je skoro vedno zatopljen v mulitev. Jedel je prav malo in še to si je zagrenil z grenkiitii zelišči. Bičal se je tudi in nosil spokoren pas. Ko je nekoČ čital pri obedu v jedilnici, so bili gostje, ki so tam delali duhovne vaje, tako prevzeti od njegovega čitanja. da so nekateri pokleknili predenj, da !>i mu poljubili noge.
Dne 2. februarja leta 1751. je napravil Domitiik re-dovne obljube. Bil je že zrel za sveta nebesa. Huda pljučna bolezen je začela razjedati ujegovo telo. Veli!<.o je trpel, pa ni nikdar nič tožil. Poslali so ga v druge redovne hiše, da izpremeni zrak. Tudi drugod so ga vi-soko čislali. V Čioranih se je seznanil s sveiim mlade-ničem Gerardom Majela. Ta mladenič je trpel tačas siluo notranjo trpkost. Dominik mu je naredil križ čez prsiT in Gerard je zadobil takoj spet notranji mir.
96
Cetudi ui bil Dominik Blažuči še duhovnik, vendar so ga včasih vzeli na povelje svetega Alfonza na svete misijone. Učil je nevedne ljudi molitve svetega rožnega venca. V Lacedoniji ga je hodil poslušat sain škof vsak večer. Bil je ves zavzet nad njegovo angelsko pobožnostjo. Hotel je tudi, da mu vsak dau služi pri sveti maši.
V novembru leta 1751. je začel Dominik spet z uče-njem, pa bolezen ga je ovirala. Poslali so ga vnovič na svete misijone. Poučeval je otroke v katekizuiu. Ti so ga radi poslušali, hiteli za njiin iii niu poljubljali roke. Na nekem niisijoiiu so mu predstojniki ukazali, naj nioli sredi cerkve za uboge grešnike. Ko so zakrknjeni greš-niki zvedeli o teni in videli, kako uedolžni mladenič moli pred Najsvetejšim zanje. jih je to tako presunilo, da so se spravili z Bogoni.
Dominik je imel brata, ki se je tudi pripravljal, da vstopi v red, toda družina ga je zadrževala doma. Pisal mu je in ga vabil, naj vendar pride, da postane svetnik. Ko je brat Peter Pavel res vstopil, se je tega Dominik zelo razveselil. Vzkliknil je: >Zdaj pa lahko umrjemk Bolezen je postajala potem vedno hujša, z njo je raslo pa tudi Dominikovo hrepenenje po svetih nebesih. Zadnje mesece je že prav težko požiral jedi. Pri vseh bolečinah je bil pa zelo potrpežljiv. Ko so ga vpraševali, kako mu je kaj, je vedno odgovarjal: :Dobro.« Zdiavnik ga je radi tega uazival brata »Dobro. Dne 2. novenibra leta 1752. je pa povedal Dominik, da mit je >manj dobro«. Vedeli so, da se uiu bliža snirt. Priiiesli so niu sveto popotnico in ga deli v sveto olje. Redovna družina je tudi opravila molitve za umirajočega. Ko so jih dokončali, je Dominik umrl. »Svetnik je umrllc so vzklikuili vsi.
To je tudi Bog potrdil. Še dva dni po snirti je biJo telo Dominikovo gibfno kakor živo. Ko so ga slikali le-žečega ua mrtvaškeni odm, je odprl oči in gledal samo-stanskega }iredstojiiika. Zdravnik, ki je bil zraven, se je zelo čudil. Predstojuik, svet niož, inu je pa rekel: >Nikar se ne čudite! V duha sem mu ukazal, naj odpre oči in jih drži odprte, dokler ne bo slika dokoučana.«
Dragi Marijini otroei! Ob Dominikovem lepeni zgledu, kako je zbraiio in pobožno molil, tudi mi obnovimo ta mesec naš prejšnji sklep: Pred vsako (najsibo Še tako
97
kratko) molitvijo se hočemo nekoliko zbrati. Stavili si bomo ta-le vprašanja: Kaj bom delal? — S kom govoril? — Pomislili bonio, da je molitev nale najinienjtnejš& delo in da je Bog pri nas, ki uas posluša. — Je to mala vaja, pa zelo koristna. Brez nje bomo skoro gotovo slabo molili.
Pa četudi lepo začneuio moHti, se nam vendar kaj rado priineri, da se raztresemo sredi molitve. To ni nič čudnega pri naši slabosti. Oči, ušesa, domišljija, razne skrbi, posebno pa še hudobni duh nas večkrat zapeljejo, da pozabimo na niolitev in se vdamo drugim misJim. Proti tem skušnjavam je dobro sredstvo to-le: Tudi med moli-tvijo se večkrat ustavimo (posebno, če je moiitev daljša) pri primernih odstavkih iu obudimo živo %-ero v priču-jočnost božjo in pokličimo si spet v spomin: Molitev je  moje  najinienitnejše  delo!
Kdor hoče v nebesa, niora dobro moliti. Prizadevajmo si torej, da se tega naučimo. Porabimo ta mesec svečau to dvoje sredstev, in prepričan seni, da bo naša niolitev veliko boljša.
Molimo drug za drugega!
2 ljubim Siuom vas blagoslovi — devica Marija!