Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
Kar  smo   potovaje v idili, je   dosti lože drugim povedati, kakor to, kar smo si potovaje mislili.
Arthur Schopeohauer.
/. Pismo. Dragi stric Bercko!
Ker ste me želeli pri sebi imeti dva cela mesca, da bi prav po domače kremljala o starih boljših časih, sem se že napotil proti iztoku v blaženi Verbovec, — al baba Vida me je gnala proti jugu.
Saj se še, dragi stric, dobro spomnite babe Vide, Babica Magda je nama večkrat pravila o njej, da, kadar je se ona živela, je bilo malo bolnih, ker Vida je ozdravila vsakega; ona je nek poznala vsako zel in vsako štupo, vedila je več kakor vsi homeo- in alopatkarji. Baba Vida pa je pobegnila daleč na nek morsk otok, ko so ljudje začeli juho srebati, piščance pražiti, kavo piti, — in zato je toliko boleziu sedaj od počasnega volčeca, kteri postopače napenja, do berze kolere, ktera človeku skoro ne da časa, da bi si culico zvezal za pot prek božjega stolca k starim očakom. Baba Vida je ozdravljala vse le z vodo; zato sem tudi jaz se podal k bistri Savini. „Kaj tudi Ti si bolan, dragi moj unučič?u — bote Vi, preljubi moj striček Bercko, žalostno me prašali. Da, da! bolan sem, hudo bolan, in sicer me boli serce zavoljo napak devetnajstega stoletja, boli me glava od samega premišljevanja čez veliko zgubo starih dobrih časov. „GIejte starokopitnežalu — bote mi oponašali. — Oj staro kopito, da bi te se imel, na kterem mi je črevljar perve škornje napravil. Kako močno so stare škornje deržale in kljubovale mokroti in blatu in — kak dober kup so bile!
Pa pustimo tožbe, — saj slavni pesnik poje: Wir leben! unser sind die Stunden! Uud — der Lebende hat Recht.
Perve dni mesca horvatskega kolovoza sem se podal tudi jaz, dragi stric, na kolovoz in sicer železni. Bistri černko z imenom ;?Triglav*4 me je peljal proti stari Celeji. Herzal je veselo in žvižgal si kakor Talijan, kadar na suhi polenti ima še želvo, — saj je vlekel slavno dete verbovsko.
Na železnici človek hitro dalje pride, pa si tudi hitro dosti skusi. Posebno človeka zdravih jeter veseli družba, v kteri se pelja. Meni nasproti je sedel visokoučeni profesor rimskih pandektov. Visoko čelo in velike očalnice kakor plužne kolesca (stric! le malo manjše so bile), so pričale, da je ta mož važen ud v republiki učenih. Berž ko zine, mu poznam hitro po kljunu, da je iz dežele in-telligencie, kjer žolti pesek valja  slavna reka,   iz ktere mi
') „Zeitschrift fur  deutsche Mvthologie" II, 296. III,v 105 itd.
3
4
Verbovcani nismo še pili. Stric! ali veste: k ter o reko menim? — Ne Donave, — ta iz Švabskega teče, in pre-bivavci te dežele slujejo kakor mi Verbovcani po svetu, — ne Veltave, akoravno je tudi zemlja, skoz ktero Veltava teče, „ein Kalifornien an Intelligenz", — ne tudi Ljubljanice, akoravno tudi ob njenih bregovih živijo prebrisane glave; — reka, ktero jaz mislim, je ona, kraj ktere stoji slavno mesto, kterega Bog obvaruj od zadej pogledati ali pa z visokega turna, v kterem stanujejo gostoljubni pre-bivavci in kjer prislovica velja „Eine jut jebratene Janš ist ene jute Jabe Jottes."
Moj nasprotnik je večkrat jeknii in se pogostoma za litke lovil. Poznal sem hitro, da ga putika martra. Malopridni ljudi pravijo, da „putiko" narejajo: Venus, Frigus, Bacchus. Al to ni res. Moj tovarš je še živel v brezza-konskem stanu, in je bil ud slavnega berolinskega „Tugend-bunda"; tudi je imel lep medvedov kožuh, kteri ga je varoval zime; tudi je le edino pivo (ol) serkal; — neusmiljene „putike" mu nič drugega ni naredilo, kakor da si je preveč glavo belil z „principia juris romani" in je preveč podnevi in ponoči stikoval po plesnivih folijantih. Dunajski zdravniki so mu svetovali, naj gre v krapinske toplice. Tudi jaz sem mu hvalil Krapino. Krapina „for ewer" v mukah rputike"! — mu rečem. Al moj tovarš strepeče vsakokrat pri imenu „Krapina."
„Tam v družbi možkih in žensk kopati se in spati, jaz, kteri sem vse svoje žive dni samši spati vajen in še komara in mušice zraven sebe ne terpim — to ni mogoče! Ti nesrečni Horvati! — Da bi Krapina na Nemškem stala, kakošne palače bi se že vzdigovale prek čez najvišje hribe, — al na Horvaškem: „keine Civilisation, kein Fort-schritt, kein Comfort — o juter Jott, diese ungliickselige Nation!"
Kaj pa da! — mu rečem: „Ein kleines Land mit grossen Verlegenheiten"; vendar mu svetujem zavolj presnete „putikeu, naj le hrabrega serca potuje v Krapino.
Pri Polčanih sva  se  ločila, — on je  šel  v toplice
—  jaz pa v studenice.
Berolinsko narečje mi, kteri govorimo „osterreichisch-deutsch" težko razumemo, zato sem vesel bil, da v Polčanah dobim ves drug vis-a-vis. Mislil sem si, sedaj mi ne bode treba tako zlo ušes nategovati; moj dedlek je morebiti kakšen Stajerc s svojim težkim ,?Sterztemperamentom", kteri ni tako radoveden kakor so Berolinci, — al ko „ach, lieber juter Jott" zdihne, vidim spet, da sem prišel le iz dežja pod kap. Možicelj moj je bil srednje postave; lice je bilo rujave barve, kakor jabelka, ktere mi Slovenci imenujemo kosmače. Plešasto glavo mu je pokrivala — mastna baroka, čelo pa je bilo nabrano kakor — ogerske čižme; dolge cipote (noge) niso še znale nič od „putike". Moj možicelj je imel le prebogato matico Ijubeznjivosti do zalega dekleta, ktero je poleg njega sedelo. Lice deklično pa je bilo pokrito z zelenim velom (šlarom) in tako ni bilo mogoče spoznati nje značaja narodnega.   )?Ich wusste nicht woher sie kam."
„Vi, gospodine, pridete iz Slatine (Rhoitsch-a)?" — nagovorim mastno baroko —   „kakošno  je   tam   življenje?"
—   „Slabo, meršavo, o Kissingen, o VViesbaden! — in kaj je krivo vseh teh pomanjkljivost, vveil Sauerbrunn nicht liegen thut in Deutschland." — Tu imaš spet antipateti-karja Slovencov — si mislim in hitro iz žepa potegnem zemljovid ter mu pokažem, da ^Deutschland" sega do Tersta, in verh tega mu še poterdim, da posestniki „Kisele vodcu so terdi Nemci. Vendar ni še hotel z menoj zadovoljen biti.
Potem začne grajati, da na Stajarskem nimajo nika-ko rsne ,?GartenkuItur." Se le ko mu pokažem njive polne zelja, je omolknii.
Sedaj se oglasi tudi Evina hčerka. Mislil sem, da je tudi kerščena na bregu modre reke, — al goljufal sem se; mlado dete je  bilo iz bele Ljubljane,  iz mesta,   o kterem
se še jezikoslovci prepirajo: ali ima ime njeno po „ljubemtt ali pa po „lubu" svoj početek.
Nemščina, ktero je tolkla, je bila pol berolinska pol ljubljanska, kakor jo govorijo stanovavci v onem koncu mile Ljubljane, ktere dražijo s »podkovanim karfom." To storijo železnice — sem si mislil — da iz Krakova se lahko pride v Berolin, in da mlada Krakovčanka bode v kratkem času zaročnica starega Brandenburgarja  — z mastno baroko.
^Slišijo, frajlica! — nagovorim jaz svojo ljubo rojakinjo — Vi ste ja Kranjica?" Res, da sem — mi prav prijazno odgovori. ^Morebiti so to Vaš ujic?" „0 Bog obvar' — moj mož bo kmali; sedaj potujeva na Laško, in berž ko prideva domii, bode poroka." Beseda da besedo. In tako dalje vprašam dekle slovensko, kako se je soznanila z starim Braudenburgarom? „ Vidijo, gospod, to je bilo tako-Ie : Jaz sem v Baden-u poleg Dunaja bila štubenmadel, moj gospod pa tamkej v toplicah,  — in tako sva se soznanila."
Vi, dragi moj stric, veste, da jaz rad podučujem; zato sem mlademu dekletu tudi dajal nauk čez nauk, naj dobro premisli, preden kaj takosnega stori in se poroči s ptujim in že tako starim človekom.
Starec Brandenburgarski je spoznal iz mojega terdnega glasa in mahanja rok, da mu strežem po njegovem plenu. Ves nevoljen zarezi: „Was reden sie da so lan je? Was is das fur ene Sprache?u Ljuba zaročnica mu odgovori: rEs ist eine krainerische; sie gleicht der slavischen." — Starec je bil zadovoljen, pa tudi jaz, da je železni konjič zaherzal v stari Celeji, ker bal sem se na kopnem dobiti — morsko bolezen. Moj Brandenburgar se je spet začel na smeh proti meni deržati, ko se poslovim, in smehljal se je tudi proti svoji zaročnici; jaz pa, dragi moj stric, sem iz voza sto-pivši na glas mermral z Hamletom: „that one may srni le, and smile, and le a villain. (Nekteri ljudje se znajo na smeh deržati in smejati, čeravno so malopridneži.)"
Da ste mi zdravi, dragi stric Bercko! Slava Verbovcu! Ne pozabite svojega unučiča                                      Vicka.