raziskovalna dejavnost 109 The association between force-velocity profiles in jumping and sprinting tasks in volleyball players Abstract The force-velocity (FV) profiling has recently been proposed as a tool to identify the neuromuscular capabilities of athletes and to optimized the train- ing based on the obtained results. The FV relationship allows the identification of the mechanical capabilities of musculoskeletal system to produce force, power and velocity. In this study, we checked the correlations between the variables obtained from the FV relationship in a) countermovement jump and b) sprint, on a sample of volleyball players. Forty-four male volleyball players (age: 20.8 ± 4.0 years) performed countermovement jumps with incremental loads from bodyweight to 50-100 kg (depending on the individual capabilities). Participants also performed 25-meter sprint with split times being recorded for the purpose of FV relationship calculation. Pearson’s correlation coefficient showed that there were no statistically significant cor- relations (r = 0,008–0,18; p > 0,05) between FV variables in vertical jump and sprint. The absence of correlations suggests that each of the movement tasks provides insight into different, independent mechanical capabilities of the muscles. Both of the movement tasks present important components of volleyball game. Thus for the detailed assessment of mechanical capacity of the lower body muscles in volleyball players, the evaluation of both vertical jump and sprint FV relationship is recommended. Despite the indicated practical applications of the FV relationship in vertical jump and sprint, further research, studying the correlations between FV relationship and sport-specific performance is needed, to know more about the usefulness of FV relationship in volleyball training process. Key words: volleyball, force-velocity profiling, vertical jump, sprint Izvleček V zadnjem času se kot uporabna metoda za ocenjevanje sposobnosti športnikov in optimizacijo obremenitev pri treningu uveljavlja vrednotenje odnosa sila-hitrost (angl. force-velocity; FV). Odnos FV omogoča prepoznavanje mehanskih sposobnosti mišično-skeletnega sistema za proizvodnjo sile, hitrosti in moči. V raziskavi smo na vzorcu odbojkarjev preverili povezanost odnosov FV pri a) navpičnem skoku z nasprotnim gibanjem in b) sprintu. V raziskavi je sodelovalo 44 odbojkarjev (sta- rost: 20,8 ± 4,0 leta). Preiskovanci so opravili skoke z nasprotnim gibanjem z lastno telesno maso in nadalje progresivno z dodatnimi bremeni (od 20 kg do največ 50–100 kg, glede na individualne sposobnosti). Opravili so še 25-metrske sprinte, pri čemer smo merili tudi vmesne čase, potrebne za izračun odnosa FV. Rezultati kažejo, da med nalogama ni statistično značilnih povezav (razpon r od –0,008 do 0,18; p > 0,05) glede spremenljivk odnosa FV. Odsotnost povezav med spremenljivkami nakazuje, da vsaka izmed gibalnih nalog omogoča vpogled v druge, med seboj neodvisne mehan- ske mišične zmogljivosti. Navpični skok in hitro gibanje v horizontalni smeri sta pomembni kom- ponenti odbojkarske igre, zato je za podrobno oceno mehanske zmogljivosti mišic spodnjega dela telesa pri odbojkarjih priporočljivo ločeno vrednotenje profila FV v eni in drugi smeri. Kljub nakazani praktični uporabnosti odnosa FV pri navpičnem skoku in sprintu bi bile za podrobnejše poznavanje uporabnosti odnosa FV v trenažnem procesu odbojkarjev potrebne nadaljnje študije, ki bi preverjale povezanost med profilom FV pri izbranih gibalnih nalogah in športno specifično zmogljivostjo. Ključne besede: odbojka, odnos sila-hitrost, navpični skok, sprint Jernej Pleša, 1 Žiga Kozinc, 1,2 Nejc Šarabon 1,3,4 Povezanost odnosa sila-hitrost med nalogama navpičnega skoka in sprinta pri odbojkarjih 1 Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, Izola 2 Univerza na Primorskem, Inštitut Andrej Marušič, Koper 3 InnoRenew CoE, Izola 4 S2P , Znanost v prakso, d. o. o., Ljubljana 110 „ Uvod Uspešnost odbojkarja je odvisna od hitrosti in agilnosti gibanja brez žoge ter predvsem višine navpičnega skoka (Kunstlinger, Lu- dwig in Stegmann, 1987; Giatsis, 2001). Višje ko je igralec sposoben skočiti, večji je nje- gov potencial za uspešno igro v obramb- nih in napadalnih akcijah (Riggs in She- ppard, 2009). Hitro gibanje v kombinaciji s hitrim odzivanjem na senzorne informacije omogoča, da igralci v obrambnih akcijah lažje dosežejo žogo in izvedejo ustrezen odboj. Na odbojkarski tekmi igralci v pov- prečju izvedejo od 250 do 300 eksplozivnih akcij (skoki, hitre spremembe smeri, padci itd.) (Mattes, Wollesen in Manzer, 2018). Za uspešno izvedbo eksplozivnih akcij mora igralec v čim krajšem času na podlago ustvariti čim več sile (Ziv in Lidor, 2010). Zaradi omenjenih značilnosti so za uspe- šnost v odbojkarski igri z vidika telesnih sposobnosti pomembne predvsem hi- trost, sposobnost proizvodnje visoke moči ter sposobnost vzdrževanja premagovanja ponavljajočih se maksimalnih obremeni- tev, torej vzdržljivost v hitri moči in hitrosti/ agilnosti (Hosler, Morrow in Jackson, 1978; Sattler, Sekulic, Esco, Mahmutovic in Had- zic, 2015). Z vidika optimizacije telesne priprave se v zadnjem času kot pomemben vidik za ocenjevanje lastnosti športnikov in opti- mizacijo obremenitev pri treningu navaja vrednotenje odnosa sila-hitrost (angl. for- ce-velocity, FV) (Morin in Samozino, 2016; Jiménez-Reyes, Samozino, Brughelli in Morin, 2017). Odnos FV omogoča prepo- znavanje mehanskih sposobnosti mišic za proizvodnjo sile, hitrosti in moči (Jaric, 2015; Samozino idr., 2016; Jimenez-Reyes idr., 2017). Odnos FV je pri večsklepnih gibanjih linearen (Bobbert, 2012), kar nam omogo- ča enostaven izračun največje teoretične sile (F 0 ), ki jo je posameznik sposoben pro- izvesti v izometričnih pogojih, in največje teoretične hitrosti (V 0 ), ki naj bi jo bil po- sameznik sposoben ustvariti v pogojih brez kakršnekoli obremenitve (Jaric, 2015). Omenjeni točki določata naklon premice odnosa FV. Bolj ko je posameznik sposo- ben ustvarjanja visokih sil, bolj bo premica strma, in obratno (če je posameznik učin- kovitejši pri ustvarjanju velikih hitrosti, bo premica položnejša) (Jimenez-Reyes idr., 2017). Produkt polovičnih vrednosti spre- menljivk F 0 in V 0 predstavlja največjo izho- dno moč (P max ) (Jaric, 2015). Zaradi enostavnosti in ekonomičnosti te- stiranja mehanskih mišičnih zmogljivosti se odnos FV pogosto vrednoti na različ- nih večsklepnih gibalnih nalogah, kot sta navpični skok (Jimenez-Reyes idr., 2017) in sprint (Samozino idr., 2016). Odnos FV pri navpičnem skoku vrednotimo z bele- ženjem sile in hitrosti ob spreminjanju zu- nanjih obremenitev. Z uporabo enostavne linearne regresije dobimo podatke o odno- su med proizvedeno silo in hitrostjo krčenja ter s tem vpogled v različne parametre (F 0 , V 0 , P max , naklon premice FV) (Jarić, 2015). Po drugi strani odnos FV pri sprintu omogoča prepoznavanje sposobnosti proizvodnje sile v vodoravni smeri v fazi pospeševanja (Samozino idr., 2016). Poleg omenjenih spremenljivk se pri sprintu ocenjuje najve- čje razmerje med vodoravno silo in skupno silo reakcije podlage (angl. maximal ratio of horizontal-to-resultant force, RF), kar omogoča vpogled v mehansko učinkovi- tost gibanja (Morin, Edouard in Samozino, 2011). Literatura kaže, da vrednotenje profi- la FV lahko ponudi obsežnejše informacije o značilnostih športnika in pomeni temelj za načrtovanje trenažnega procesa (Ji- ménez-Reyes idr., 2017; Morin in Samozino, 2016). Izkaže se, da vadba največje jakosti izboljša sposobnost mišic za proizvodnjo sile in s tem poveča F 0 , medtem ko vad- ba v pogojih velikih hitrosti (vadba hitre moči in pliometrična vadba) izboljša V 0 (Jimenez-Reyes, Samozino in Morin, 2019). Študije kažejo, da je višina skoka v največji meri odvisna od največje moči (P max ). Kljub temu lahko s spreminjanjem naklona pre- mice odnosa FV izboljšamo višino skoka neodvisno od sprememb v največji moči (Samozino idr., 2012; Jiménez-Reyes idr., 2017), kar dokazuje pomembno praktično uporabnost odnosa FV za načrtovanje tre- nažnega programa. Trenutno edina objavljena študija, ki pre- verja povezavo med odnosom FV in špor- tno specifično zmogljivostjo pri odbojkar- jih, kaže na povezanost med F 0 pri skoku in V 0 pri sprintu s hitrostjo žoge pri udarcu in servisu (Baena-Raya idr., 2021). Študija s tem nakazuje, da so spremenljivke ene in druge naloge vsaj deloma neodvisne in tako ne- odvisno prispevajo k napovedovanju špor- tno specifične zmogljivosti. V skladu s tem Marcote-Pequeno idr. (2019) na vzorcu no- gometašic poročajo le o veliki medsebojni povezavi med navpičnim skokom in sprin- tom glede P max (r = 0,73–0,83) in zmerno povezavo glede V 0 (r = 0,53–0,60). Rezultati študije kažejo na to, da bi P max lahko bila splošna mera kapacitete spodnjih okon- čin, medtem ko sta F 0 in V 0 bolj specifični glede na tip naloge. To so v nedavni študiji na nogometaših podkrepili tudi Junge idr. (2021), saj so opazili močno povezavo med P max navpičnega skoka in sprinta (r = 0,73), medtem ko glede F 0 in V 0 ni bilo povezav med nalogama. Zivkovic idr. (2017) so v svojo študijo vključili navpični skok, kolesar- jenje (test Wingate), potisk s prsi in vesla- nje na klopi. Za P max so poročali o zmernih do visokih povezavah med nalogami (r = 0,42–0,83), medtem ko so bile povezave za F 0 in V 0 manjše (r < 0,5). Kot smo že omenili, se je za uspešnost pri odbojki kot pomemben izkazal odnos FV tako pri navpičnem skoku kot tudi pri sprintu (Baena-Raya idr., 2021). Obenem še ni raziskano, kako visoka je povezanost med posameznimi spremenljivkami odno- sa FV med skokom in sprintom pri odboj- karjih. V skladu s tem smo želeli z raziskavo na vzorcu odbojkarjev preveriti povezanost spremenljivk odnosa FV med nalogama navpičnega skoka in sprinta. Poznavanje povezanosti med nalogama je pomemb- no za prakso, saj bi ob morebitnih močnih povezavah lahko uporabljali le eno nalogo za vrednotenje odnosa FV. V nasprotnem primeru bi bilo smiselno, da se ločeno vre- dnoti in interpretira obe nalogi. Za študijo smo izbrali populacijo odbojkarjev, saj sta pri odbojki navpični skok in hitro horizon- talno gibanje pomembni komponenti igre in treninga (Giantis, 2001; Forthomme, Cro- isier, Ciccarone, Crielaard in Cloes, 2005; He- drick, 2007; Riggs in Sheppard, 2009). „ Metode Preiskovanci V raziskavi je sodelovalo 44 odbojkarjev, ki igrajo v prvi in drugi slovenski odbojkarski ligi. Povprečna starost preiskovancev je bila 20,8 leta (SD = 4,0 leta), telesna višina 187,8 cm (SD = 7,7 cm) in telesna masa 80,8 kg (SD = 9,0 kg). Povprečen trenažni staž pre- iskovancev je bil 10,6 leta (SD = 4,3 leta), s frekvenco treningov 5,5 treninga na teden (SD = 1,4) oziroma 10,1 ure treninga na te- den (SD = 2,75). Poleg treningov odbojke so preiskovanci opravljali po dva treninga na teden, namenjena razvoju jakosti in moči v fitnesu. Izključitveni kriterij za sode- lovanje je bila težja poškodba v minulih še- stih mesecih ali bolečine, ki bi lahko vpliva- le na izvedbo meritev. Preiskovanci so pred izvedbo meritev podpisali informirano pri- volitev o sodelovanju, pri čemer je bilo za mlajše od 18 let zahtevano soglasje staršev oz. skrbnikov. Vsi postopki so bili izvedeni v skladu z vlogama, potrjenima na Komisiji Republike Slovenije za medicinsko etiko, od raziskovalna dejavnost 111 katerih je bila prva pridobljena za projekt TELASI [L5-1845; št. vloge: 0120-99/2018/5) in druga za izvedbo meritev na športnikih na UP FVZ (št. vloge: 0120-690/2017/8). Raziskovalni načrt je bil prečno-presečni, pri čemer so preiskovanci meritve opravili v enem obisku. Pred izvedbo meritev so preiskovanci vodeno izpolnili vprašalnik o trenažnem procesu. Po standardiziranem ogrevanju so opravili meritve na štirih po- stajah v naključnem vrstnem redu: (1) vre- dnotenje odnosa sila-hitrost pri navpičnem skoku, (2) vrednotenje odnosa sila-hitrost pri sprintu, (3) testi hitre spremembe smeri gibanja (test 505 in skrajšan T-test) ter (4) odbojkarsko specifičen skok za napadalni udarec, pri čemer bomo v članku obravna- vali zgolj prva dva sklopa testov. Vrednotenje odnosa sila-hitrost pri navpičnem skoku Preiskovanci so izvajali navpične skoke z nasprotnim gibanjem na plošči za mer- jenje sil (Kistler, model 9260AA6, Wintert- hur, Švica). Pred začetkom meritev smo preiskovancem izmerili dolžino noge (od črevničnega grebena do konice prstov ob iztegnjeni nogi) in višino od tal do črevnič- nega grebena v počepu (kot v kolenih 90⁰). Izmerjena višina je bila uporabljena kot re- ferenčna točka za končno globino skoka, ki jo je nadalje nadzoroval merilec. Razpon obremenitve je bil od skoka brez doda- tnega bremena (skok s plastično palico) do največjega bremena, s katerim je preisko- vanec lahko izvedel tehnično pravilen in varen skok, oziroma dokler višina skoka ni bila nižja od 10 cm (García-Ramos, Pérez- -Castilla in Jaric; 2018). Dodatna bremena smo stopnjevali v korakih po 10 kg, z izje- mo prvega skoka z obremenitvijo, ki je bil izveden z 20 kg dodatnega bremena (olim- pijska palica). Pri vsaki obremenitvi je pre- iskovanec izvedel dve ustrezni ponovitvi, pri čemer smo v nadaljnjo obdelavo vzeli povprečje obeh ponovitev. Iz pridobljenih podatkov o povprečni sili in povprečni hitrosti pri posameznem bremenu smo pridobili odnos FV z linearno regresijo (vre- dnosti hitrosti na osi x, vrednosti sile na osi y). Izračunali smo naslednje spremenljivke: F 0 – največja teoretična sila (N/kg), V 0 – naj- večja teoretična hitrost (m/s, m/s/kg), P max – največja moč (W, W/kg), naklon premice FV (N × s × m -1 × kg -1 ). Iz podatkov odno- sa FV ter dolžine noge in globine počepa smo izračunali še odklon od optimalnega odnosa FV (%) z uporabo namenske tabele v programu Microsoft Excel (Samozino idr., 2012; Morin in Samozino, 2017a). Vrednotenje odnosa sila-hitrost pri sprintu Preiskovanci so izvedli pet ponovitev 25-metrskega sprinta, pri čemer so bile laserske celice (Brower Timing Systems, Draper, UT, USA) postavljene na razdalji 0 m, 5 m, 10 m, 15 m in 25 m. Start je bil v stoječem položaju s preferenčno prednjo nogo, 30 cm pred prvim parom celic. Med posameznimi ponovitvami je bilo 3 minu- te odmora. Čas za posamezno razdaljo je predstavljal zmogljivost šprinta. Na podlagi podatkov za posamezno razdaljo (5 m, 10 m, 15 m in 25 m) smo vrednotili odnos FV (Samozino idr., 2016), pri čemer smo upora- bili povprečje petih ponovitev. Z uporabo Excelove tabele (Morin in Samozino, 2017b) smo izračunali F 0 (N/kg), V 0 (m/s), P max (W/ kg), naklon premice FV (N × s × m -1 × kg -1 ), razmerje med navpično in vodoravno silo na podlago (RF max , %), delež upada RF max (DRF %) in največjo hitrost (m/s). Analiza podatkov Podatke smo analizirali s programoma IBM SPSS Statistics 25 (IBM, New York, USA) in Microsoft Excel 2016 (Microsoft, Washing- ton, ZDA). Za vse parametre smo izračunali opisno statistiko (povprečne vrednosti, standardni odklon, minimum in maksi- mum). Normalnost porazdelitve podatkov smo preverili s koeficientoma asimetrije in sploščenosti, Shapiro-Wilkovim testom in histogramom. Za ugotavljanje statistične značilnosti medsebojne povezanosti spre- menljivk smo uporabili Pearsonov korela- cijski koeficient, pri čemer smo rezultate interpretirali kot: 0,1–0,29 majhna pove- zanost; 0,3–0,49 zmerna povezanost; 0,5– 0,69 velika povezanost; 0,7–0,89 zelo velika Tabela 1 Opisna statistika spremenljivk profila sila-hitrost pri skoku in sprintu Spremenljivka Povprečje SO Minimum Maksimum FV pri skoku F 0 (N/kg) 33,00 4,51 25,55 44,65 V 0 (m/s/kg) 0,05 0,02 0,03 0,10 P max (W/kg) 33,95 7, 02 21,61 53,27 Naklon FV (N × s × m -1 × kg -1 ) –7,9 9 2,92 –13,51 –3,24 Optimalni naklon (N × s × m -1 × kg -1 ) –18,80 2,95 –28,37 –15,84 Odklon od optim. FV (%) 43,42 18,55 2,00 82,00 FV pri sprintu F 0 (N/kg) 6,16 0,64 4,67 7,72 V 0 (m/s) 9,67 0,89 7,72 11,70 P max (W/kg) 14,79 1,40 11, 26 17,75 Naklon FV (N × s × m -1 × kg -1 ) –0,65 0,11 –0,92 –0,41 RF max (%) 0,41 0,02 0,36 0,45 D RF (%) –0,06 0,01 –0,09 –0,04 Največja hitrost (m/s) 8,65 0,52 7, 25 9,76 Opomba. SO – standardni odklon; F 0 – največja teoretična sila; V 0 – največja teoretična hitrost; P max – največja moč; FV – odnos sila-hitrost; RF max – razmerje med navpično in vodoravno silo na podlago; D RF – upad RF max . Tabela 2 Korelacije med spremenljivkami odnosa sila-hitrost pri nalogah navpičnega skoka in sprinta Spremenljivke FV pri sprintu F 0 V 0 P max Naklon FV RF max D RF Največja hitrost Spremenljivke FV pri skoku F 0 0,07 0,03 0,14 –0,03 0,12 –0,03 0,08 V 0 –0,02 –0,02 –0,04 0,01 –0,02 0,01 –0,04 P max 0,06 –0,02 0,05 –0,04 0,07 –0,04 –0,02 Naklon FV –0,02 0,03 –0,01 0,02 –0,03 0,02 –0,01 Optimalni naklon 0,15 –0,01 0,17 –0,08 0,18 –0,07 0,04 Odklon od optim. 0,03 0,01 0,06 –0,01 0,06 0,00 0,05 Opomba. F 0 – največja teoretična sila; V 0 – največja teoretična hitrost; P max – največja moč; FV – odnos sila-hitrost; RF max – razmerje med navpično in vodoravno silo na podlago; D RF – upad RF max . 112 povezanost; 0,9–0,99 popolna povezanost (Akoglu, 2018). Statistična značilnost je bila sprejeta pri stopnji zaupanja p < 0,05. „ Rezultati Opisna statistika rezultatov meritev – pov- prečne vrednosti, standardni odkloni (SO), najmanjše (minimum) in največje (maksi- mum) vrednosti – je predstavljena v Tabeli 1. Tabela 2 prikazuje korelacijske koeficiente med spremenljivkami odnosa FV skoka in sprinta. Med nalogama ni statistično zna- čilnih povezav (razpon r od –0,08 do 0,18; vse p > 0,05). „ Razprava Namen raziskave je bil preveriti povezanost med posameznimi spremenljivkami odno- sa FV med navpičnim skokom in sprintom pri odbojkarjih. Na podlagi rezultatov ugo- tavljamo, da med nalogama ni statistično značilnih povezav (razpon r od –0,008 do 0,18; p > 0,05). Odsotnost povezanosti med nalogama kaže na to, da sta si gibalni na- logi med seboj preveč različni, da bi z vre- dnotenjem odnosa FV pri zgolj eni izmed teh lahko predvidevali vrednosti spremen- ljivk FV pri drugi gibalni nalogi. Rezultati kažejo, da z izbranima nalogama pridobi- mo neodvisne informacije o značilnostih odbojkarjev. Dosedanje študije poročajo o močnem linearnem odnosu profila FV pri posame- znih gibalnih nalogah (Jaric, 2015; Zivkovic idr., 2017), kot so kolesarjenje (Jaskólska, Goossens, Veenstra, Jaskólski in Skinner, 1990), navpični skok (Čuk idr., 2014), sprint (Samozino idr., 2016), potisk izpred prsi (Sreckovic idr., 2015) in veslanje leže na trebuhu (Sanchez-Medina, Gonzalez-Ba- dillo, Perez in Pallares, 2014). Kljub temu, da so višina navpičnega skoka in časi sprinta na različne razdalje v zmerni do visoki ko- relaciji (Meylan idr., 2009; López-Segovia, Marques, van den Tillaar in González-Ba- dillo, 2011; Marques, Gil, Ramos, Costa in Marinho, 201 1; Marcote-Pequeno idr., 2019), v tej študiji nismo zaznali povezav med spremenljivkami FV med nalogama. Med- sebojna povezanost spremenljivk odnosa FV med različnimi nalogami v dosedanjih študijah je bila majhna ali zmerna (Zivkovic idr., 2017). V nasprotju z našo študijo Ziv- kovic in sodelavci (2017) poročajo o tesnih povezavah med P max pri navpičnem skoku in kolesarjenju (r = 0,64) ter med navpičnim skokom in potiskom s prsi (r = 0,67), pri če- mer povezave med F 0 in V 0 niso bile stati- stično značilne (p > 0,05). Eden izmed ra- zlogov za omenjene rezultate bi lahko bila uporaba premajhnih bremen (do 32 kg) za izvedbo navpičnega skoka iz nasprotnega gibanja. Uporaba premajhnih bremen po- tencialno pomeni večjo napako v skrajnem jakostnem delu odnosa FV (Pérez-Castilla, Jaric, Feriche, Padial in García-Ramos, 2018), kar lahko vpliva tudi na vrednosti P max , saj ta predstavlja produkt polovičnih vredno- sti F 0 in V 0 (Jaric, 2015). Junge in sodelavci (2021) so v svoji študiji preverjali povezavo med spremenljivkami odnosa FV pri treh različnih gibalnih nalogah, in sicer skoku iz počepa, sprintu in potisku iz kolkov (angl. hip thrust). Poročali so o močni povezavi med P max navpičnega skoka in sprinta (r = 0,73), medtem ko za F 0 in V 0 ni bilo pove- zav med nalogami. V skladu s tem o moč- nih povezavah med P max pri odnosu FV pri navpičnem skoku in sprintu poročajo tudi Marcote-Pequeno idr. (2019) na vzorcu nogometašic P max (r = 0,73–0,83) ter Jime- nez-Reyes idr. (2018) na velikem vzorcu (n = 553) športnikov iz različnih športnih pa- nog (r = 0,40–0,82). Rezultati opisne stati- stike v naši študiji kažejo, da so bili z vidika odnosa FV preiskovanci izrazito hitrostno dominantni (odklon od optimalnega na- klona pri profilu FV pri navpičnem skoku = 2–82 %; povprečje = 43 %), kar bi lahko bil eden izmed možnih razlogov za popolno odsotnost povezav med spremenljivkami odnosa FV pri nalogah navpičnega skoka in sprinta. Bolj raznolik vzorec in razpršene vrednosti odklona od optimalnega profila FV bi dali boljši vpogled v morebitno po- vezanost spremenljivk pri izbranih gibalnih nalogah. Podatki predhodnih raziskav kažejo na to, da bi spremenljivka P max lahko bila bolj uni- verzalna lastnost, prikazana kot nekakšna mera kapacitete spodnjih okončin, med- tem ko sta F 0 in V 0 bolj specifični glede na posamezno gibalno nalogo (Zivkovic idr., 2017; Junge idr., 2021; Marcote-Pequeno idr., 2019; Jimenez-Reyes idr., 2018). Trenu- tno edina objavljena študija, ki je preverjala povezavo med odnosom FV in športno specifično zmogljivostjo pri odbojkarjih, kaže povezanost med F 0 pri skoku in V 0 pri sprintu s hitrostjo žoge pri udarcu in servisu (Baena-Raya idr., 2021). Študija s tem nakazuje, da so spremenljivke ene in druge naloge vsaj deloma neodvisne in tako neodvisno prispevajo k napovedova- nju športno specifične zmogljivosti. Nizke povezave, ki jih običajno opazimo med izhodnimi mehanskimi spremenljivkami odnosa FV, kažejo, da vsaka izmed gibalnih nalog omogoča specifične informacije o spremenljivkah profila FV glede na testira- no oziroma uporabljeno gibalno nalogo. V skladu z rezultati študij na tem področju lahko zaključimo, da so gibalne naloge smerno specifične, kar opažamo tudi pri prilagoditvah na trening (Contreras idr. 2017). Smer gibanja je odvisna od smeri vektorja sile (t. i. teorija vektorjev sil) in je eden od pomembnih ključev načela spe- cifičnosti. Tako z vidika prilagoditev na vad- bo kot tudi relevantnosti meroslovja je po- membno upoštevati smer gibanja; počep z dodatnimi bremeni je denimo bolj rele- vanten za navpični skok kot potisk iz kolkov (Contreras idr. 2017). Na podlagi omenjenih podatkov bi lahko predpostavljali, da je vre- dnotenje profila FV pri navpičnem skoku bolj relevantno za optimizacijo trenažne- ga procesa odbojkarja s ciljem izboljšanja dosežne višine v napadu in bloku, medtem ko bi vrednotenje profila FV pri sprintu bilo smiselno z vidika prepoznavanja mehan- skih lastnosti za izboljšanje pospeševanja v horizontalni smeri s ciljem hitrejše in ustre- znejše postavitve igralca v obrambi. Kljub nakazani praktični uporabnosti odnosa FV pri navpičnem skoku in sprintu bi bile za podrobnejše poznavanje povezanosti med profilom FV pri izbranih gibalnih nalogah in športno specifično zmogljivostjo potrebne nadaljnje študije na tem področju. Raziskava ima nekaj omejitev, na katere je treba opozoriti. V vzorec preiskovancev so bili vključeni le odbojkarji, zato rezultatov ne moremo posplošiti na odbojkarice in tudi ne na druge športne panoge. V od- bojki prevladujejo hitra gibanja v navpični smeri, le manjši delež pomenijo hitra gi- banja v horizontalni smeri (Taylor, Wright, Dischiavi in Townsend, 2017). Rezultati bi zato lahko bili precej drugačni, če bi vklju- čili športnike, ki izvajajo gibanja predvsem v horizontalni smeri (npr. skakalci v daljino). V raziskavi smo se osredotočili na poveza- nost spremenljivk odnosa FV pri dveh raz- ličnih gibalnih nalogah, ki sta pomembni komponenti odbojkarske igre. Kljub temu rezultati ne omogočajo vpogleda v to, kako spremenljivke odnosa FV vplivajo na uspešnost igralcev na igrišču. Poleg tega vrednotenje zgolj odnosa FV pri različnih gibalnih nalogah samo po sebi ne omogo- ča optimizacije telesne priprave športnikov, saj primanjkuje literature na področju po- vezanosti med odnosom FV pri različnih gi- balnih nalogah in športno specifično zmo- gljivostjo. V prihodnje bi bilo tako smiselno raziskovalna dejavnost 113 preveriti povezanost med spremenljivkami odnosa FV in športno specifičnimi zmo- gljivostnimi testi, kar bi nam omogočalo nadaljnje usmerjanje trenažnega procesa odbojkarjev. Poleg tega je treba omeniti še, da je večina raziskav (vključno z našo) preč- no-presečnih in se osredotočajo zgolj na vrednotenje odnosa FV na eni časovni toč- ki, medtem ko spreminjanja spremenljivk odnosa FV v daljšem časovnem obdobju (npr. na več časovnih točkah skozi celotno sezono) ni preverjala še nobena študija. Na tem področju je priložnost za nadaljnje raziskovanje, ki bi omogočalo podrobnejše razumevanje odnosa FV predvsem v kon- tekstu športno specifične zmogljivosti. „ Zaključek V študiji smo pokazali odsotnost statistično značilnih povezav med spremenljivkami odnosa FV pri navpičnem skoku in sprintu pri odbojkarjih. Rezultati kažejo, da na pri- meru visokotrenirane homogene športne populacije gibalni nalogi podata različne informacije, kar nam preprečuje, da bi lah- ko predvidevali vrednosti spremenljivk FV pri drugi gibalni nalogi. Vsaka izmed meri- tev omogoča vpogled v druge, med seboj neodvisne mehanske mišične zmogljivosti. Odnos FV pri navpičnem skoku v tem ozi- ru omogoča vrednotenje zmogljivosti v navpični smeri, medtem ko FV pri sprintu omogoča vpogled v zmogljivost v hori- zontalni smeri. Tako navpični skok kot hitro gibanje v horizontalni smeri sta pomemb- ni komponenti odbojkarske igre, zato je za podrobno oceno mehanske zmogljivosti mišic spodnjega dela telesa pri odbojkar- ju priporočljivo vrednotenje profila FV pri obeh gibalnih nalogah. „ Literatura 1. Baena-Raya, A., Sánchez-López, S., Rodrígu- ez-Pérez, M. A., García-Ramos, A. in Jiménez- -Reyes, P. (2020). Effects of two drop-jump protocols with different volumes on vertical jump performance and its association with the force-velocity profile. European journal of applied physiology, 120(2), 317–324. 2. Baena-Raya, A., Soriano-Maldonado, A., Ro- dríguez-Pérez, M. A., García-de-Alcaraz, A., Ortega-Becerra, M., Jiménez-Reyes, P. in Gar- cía-Ramos, A. (2021). The force-velocity profi- le as determinant of spike and serve ball spe- ed in top-level male volleyball players. PloS one, 16(4), e0249612. 3. Bobbert, M. F. (2012). Why is the force-veloci- ty relationship in leg press tasks quasi-linear rather than hyperbolic?. Journal of applied physiology (Bethesda, Md. : 1985), 112(12), 1975–1983. 4. Contreras, B., Vigotsky, A. D., Schoenfeld, B. J., Beardsley, C., McMaster, D. T., Reyneke, J. H. in Cronin, J. B. (2017). Effects of a Six-Week Hip Thrust vs. Front Squat Resistance Train- ing Program on Performance in Adolescent Males: A Randomized Controlled Trial. Jour- nal of strength and conditioning research, 31(4), 999–1008. 5. Cuk, I., Markovic, M., Nedeljkovic, A., Ugar- kovic, D., Kukolj, M. in Jaric, S. (2014). Force- -velocity relationship of leg extensors ob- tained from loaded and unloaded vertical jumps. European journal of applied physiolo- g y, 114 (8), 1703–1714. 6. Forthomme, B., Croisier, J. L., Ciccarone, G., Crielaard, J. M. in Cloes, M. (2005). Factors correlated with volleyball spike velocity. American Journal of Sports Medicine, 33(10), 1513–1519. 7. García-Ramos, A., Pérez-Castilla, A. in Jaric, S. (2021). Optimisation of applied loads when using the two-point method for asses- sing the force-velocity relationship during vertical jumps. Sports biomechanics, 20(3), 274–289. 8. Giatsis, G. (2001). Jumping quality and quan- titative analysis of beach volleyball game. V S. Tokmakidis (ur.), 9th International congress on physical education and sport (str. 95). Ko- motini, Grčija. 9. Harman, E. A., Rosenstein, M. T., Frykman, P. N., Rosenstein, R. M. in Kraemer, W. J. (1991). Estimation of human power output from vertical jump. The Journal of Strength and Conditioning Research, 5(3), 116–120. 10. Hedrick, A. (2007). Training for High Level Performance in Women‘s Collegiate Volle- yball: Part I Training Requirements. Strength and Conditioning Journal, 29(6), 50. 11. Hosler, W. W., Morrow, J. R. in Jackson, A. S. (1978). Strength, anthropometric, and speed characteristics of college women volleyball players. Research quarterly, 49(3), 385–388. 12. Jaric, S. (2015). Force-velocity Relationship of Muscles Performing Multi-joint Maximum Performance Tasks. International journal of sports medicine, 36(9), 699–704. 13. Jaskólska, A., Goossens, P., Veenstra, B., Ja- skólski, A. in Skinner, J. S. (1999). Comparison of treadmill and cycle ergometer measure- ments of force-velocity relationships and power output. International journal of sports medicine, 20(3), 192–197. 14. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P. in Morin, J. B. (2019). Optimized training for jumping performance using the force-velocity im- balance: Individual adaptation kinetics. PloS one, 14(5), e0216681. 15. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Brughelli, M. in Morin, J. B. (2017). Effectiveness of an indi- vidualized training based on force-velocity profiling during jumping. Frontiers in Physi- o l o g y, 7, 677. 16. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., García-Ra- mos, A., Cuadrado-Peñafiel, V., Brughelli, M. in Morin, J. B. (2018). Relationship between vertical and horizontal force-velocity-power profiles in various sports and levels of practi- ce. PeerJ, 6, e5937. 17. Jiménez-Reyes, P., Samozino, P., Pareja-Blan- co, F., Conceição, F., Cuadrado-Peñafiel, V., González-Badillo, J. J. in Morin, J. B. (2017). Validity of a Simple Method for Measuring Force-Velocity-Power Profile in Countermo- vement Jump. International journal of sports physiology and performance, 12(1), 36–43. 18. Junge, N., Lundsgaard, A., Hansen, M. F., Sa- mozino, P ., Morin, J. B., Aagaard, P ., Contreras, B. in Nybo, L. (2021). Force-velocity-power profiling of maximal effort sprinting, jum- ping and hip thrusting: Exploring the im- portance of force orientation specificity for assessing neuromuscular function. Journal of sports sciences, 1–8. Advance online pu- blication. 19. Kunstlinger, U., Ludwig, H. G. in Stegemann, J. (1987). Metabolic changes during volley- ball matches. International journal of sports medicine, 8(5), 315–322. 20. Lockie, R. G., Post, B. K. in Dawes, J. J. (2019). Physical Qualities Pertaining to Shorter and Longer Change-of-Direction Speed Test Per- formance in Men and Women. Sports (Basel, Switzerland), 7(2), 45. 21. López-Segovia, M., Marques, M. C., van den Tillaar, R. in González-Badillo, J. J. (2011). Re- lationships between vertical jump and full squat power outputs with sprint times in u21 soccer players. Journal of human kineti- cs, 30, 135–144. 22. Marcote-Pequeño, R., García-Ramos, A., Cuadrado-Peñafiel, V., González-Hernán- dez, J. M., Gómez, M. Á. in Jiménez-Reyes, P. (2019). Association Between the Force-Velo- city Profile and Performance Variables Obtai- ned in Jumping and Sprinting in Elite Female Soccer Players. International journal of sports physiology and performance, 14(2), 209–215. 23. Marques, M. C., Gil, H., Ramos, R. J., Costa, A. M. in Marinho, D. A. (2011). Relationships be- tween vertical jump strength metrics and 5 meters sprint time. Journal of human kineti- cs, 29, 115 –122. 24. Mattes, K., Wollesen, B. in Manzer, S. (2018). Asymmetries of maximum trunk, hand, and leg strength in comparison to volleyball and fitness athletes. Journal of strength and condi- tioning research, 32(1), 57–65. 25. Meylan, C., McMaster, T., Cronin, J., Moham- mad, N. I., Rogers, C. in Deklerk, M. (2009). Single-leg lateral, horizontal, and vertical jump assessment: reliability, interrelati- onships, and ability to predict sprint and 114 change-of-direction performance. Journal of strength and conditioning research, 23(4), 114 0 –1147. 26. Morin, J.-B. in Samozino, P. (2016). Interpre- ting Power-Force-Velocity Profiles for Indivi- dualized and Specific Training. International journal of sports physiology and performan- ce , 11(2), 267–272. 27. Morin, J.-B. in Samozino, P. (2017a). JUMP FVP profile spreadsheet. Pridobljeno s https://www.researchgate.net/publicati- on/320146284_JUMP_FVP_profile_spread- sheet 28. Morin, J.-B. in Samozino, P. (2017b). A spre- adsheet for Sprint acceleration Force-Velo- city-Power profiling. Pridobljeno s https:// jbmorin.net/2017/12/13/a-spreadsheet-for- -sprint-acceleration-force-velocity-power- -profiling/ 29. Morin, J. B., Edouard, P. in Samozino, P. (2011) Technical ability of force application as a determinant factor of sprint performance. Medicine and science in sports and exercise 43, 1680–1688. 30. Pauole, K., Madole, K., Garhammer, J, Laco- urse, M. in Rozenek, R. (2000). Reliability and validity of the T-test as a measure of agility, leg power, and leg speed in college-aged men and women. J Strength Cond Res 14: 443–450. DOI:10.1519/00124278-200011000- 00012 31. Pérez-Castilla, A., Jaric, S., Feriche, B., Padial, P. in García-Ramos, A. (2018). Evaluation of Muscle Mechanical Capacities Through the Two-Load Method: Optimization of the Load Selection. Journal of strength and conditio- ning research, 32(5), 1245–1253. 32. Riggs, M. P. in Sheppard, J. M. (2009). The relative importance of strength and power qualities to vertical jump height of elite beach volleyball players during the coun- termovement and squat jump. Journal of human sport and exercise 4(3), 221–236. 33. Samozino, P., Rejc, E., di Prampero, P. E., Belli, A. in Morin, J.-B. (2014). Force–Velocity Pro- perties‘ Contribution to Bilateral Deficit du- ring Ballistic Push-off. Medicine & Science in Sport & Exercise, 46(1), 107–114. 34. Samozino, P., Rabita, G., Dorel, S., Slawinski, J., Peyrot, N., Saez de Villarreal, E. in Morin, J.-B. (2016). A simple method for measu- ring power, force, velocity properties, and mechanical effectiveness in sprint running. Scandinavian journal of medicine and science in sports, 26(6), 648–658. 35. Samozino, P., Rejc, E., Di Prampero, P. E., Belli, A. in Morin, J.-B. (2012). Optimal force-veloci- ty profile in ballistic movements Altius: Citius or Fortius? Medicine and Science in Sports and Exercise 44, 313–322. 36. Sánchez-Medina, L., González-Badillo, J. J., Pérez, C. E. in Pallarés, J. G. (2014). Velocity- and power-load relationships of the bench pull vs. bench press exercises. International journal of sports medicine, 35(3), 209–216. 37. Sassi, R. H., Dardouri, W., Yahmed, M. H., Gma- da, N., Mahfoudhi, M. E. in Gharbi, Z. (2009). Relative and absolute reliability of a modi- fied agility T-test and its relationship with vertical jump and straight sprint. Journal of strength and conditioning research, 23(6), 1644–1651. 38. Sattler, T., Sekulic, D., Esco, R. M., Mahmuto- vic, I. in Hadzic, V. (2015). Analysis of the as- sociation between isokinetic knee strength with offensive and defensive jumping capa- city in high-level female volleyball athetes. Journal of Science and Medicine in Sport, 18(5), 613–618. 39. Sheppard, J. in Young, W. (2006, september). Agility literature review: classifications, tra- ining and testing. Journal of sports sciences, 24(9), 919–32. 40. Sreckovic, S., Cuk, I., Djuric, S., Nedeljkovic, A., Mirkov, D. in Jaric, S. (2015). Evaluation of for- ce-velocity and power-velocity relationship of arm muscles. European journal of applied physiology, 1 15(8), 1779–1787. 41. Taylor, J. B., Wright, A. A., Dischiavi, S. L., Townsend, M. A. in Marmon, A. R. (2017). Activity Demands During Multi-Directional Team Sports: A Systematic Review. Sports medicine (Auckland, N.Z.), 47(12), 2533–2551. 42. Ziv, G. in Lidor, R. (2010). Vertical jump in fe- male and male volleyball players: a review of observational and experimental studies. Scandinavian jounral of medicine and science in sports, 20(4), 556–567. 43. Zivkovic, M. Z., Djuric, S., Cuk, I., Suzovic, D. in Jaric, S. (2017). Muscle Force-Velocity Relati- onships Observed in Four Different Functio- nal Tests. Journal of human kinetics, 56, 39–49. prof. dr. Nejc Šarabon Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju nejc.sarabon@fvz.upr.si