Veronika Simoniti
Hommage trem kovčkom
1905
Sur le pont du vaisseau il posa sa valise Et s'assit
Naj pride noč, odbije ura, dnevi gredo, jaz ostajam, ne, ne, rimo potrebujem, si s peto tol~e takt po tlaku iz granitnih kock mo{ki pojo~ega, rahlo otožnega glasu. Potem se njegovi koraki ustavijo pred sivo hi{o v slabo osvetljeni ulici, Rue Cassette. Naj pride noč, odbije ura, dnevi grejo, jaz sem pijandura, se nasmehne, se skloni, pobere kamenček in ga zabri{e v okensko {ipo. Okno se odpre in takoj za vre{čavim ženskim glasom preluknja zrak znani Alfredov žvižg.
Obiskovalec se povzpne po ozkem stopni{ču in pride do vrat.
Skloni se, se zasli{i iz notranjosti.
Obiskovalec se skloni, stopi noter in se hoče zravnati, pa s hru{kasto glavo butne ob strop.
Kakeks, reče Alfred namesto obiskovalca, sem ti rekel, da se skloni. Alfredova soba je tako nizka, da gre{ lahko naprej samo upognjen.
Kje pa živiš, ga vpra{a mo{ki hru{kaste glave z bu{ko.
Škrta lastnica je prepolovila nadstropje, da bi pridobila več podnajemnikov, po dolgem in ne počez. Pišem lahko samo leže, reče Alfred. Poglej si samo to okno, samo spodnjo polovico imam, zato, prosim, ne meči kamnov v šipo, razkuril boš tastaro, ki ima kljuko tega polokna v svojem nadstropju.
Takrat se kot po čudežu okno odpre, Afred se zasmeje, izpod blazine potegne revolver, pomeri v oblake in ustreli skozi razprti okenski krili. Obiskovalec se prestra{eno sesede na posteljo in Alfred se spet gromko zasmeje.
Sej mi boste otroka fental, se zasli{i od zunaj, na drugi strani ulice je park, tam stoji prestra{ena mama in objema svojega otroka.
Ti bom pa druzga naredu, se zasmeje Alfred in njegova sova, ki jo obiskovalec opazi {ele zdaj, zaprhuta in poleti tik pod stropom, nevajena nizkega bivali{~a. Podobna sta si, sova in Alfred, oba imata pobeljeno teme od stropnega ometa.
Ven, ven, na svobodo greva, mu re~e obiskovalec in ~ez nekaj minut že kora~ita po Rue Cassette in potem naprej naprej in mo{ki hru{kaste glave udarja takt ob tlak, Povej, povej, najdi mi rimo na Naj pride noč, odbije ura, dnevi grejo, jaz ^
jaz karikatura, ga dopolni Alfred.
Res, pomisli Guillaume, karikatura, kreatura in figura, kdo za vraga sem, govorim francosko, ~utim italijansko, pojem po poljsko, sem mra~nja{ki pesnik ali svetel Apolonov slednik, sem ljubljen ali zavra~an?
Res ne vem, zine in se {ele potem zave svojih besed.
Alfred ga potegne za rokav in ga posadi na obcestni zidec. No~ je {e nova.
Odpotovati moram, mu re~e Guillaume. Daleč.
Alfred ga za~udeno pogleda. Kam? Zakaj?
Povedal ti bom zgodbo, mu re~e Guillaume, njegovi prsti se poigrajo z verižico žepne ure in njegov jezik z utripajo~im vrelcem besed, tokrat ne v asonancah. Povedal ti bom zgodbo o človeku, trgovcu, ki je odplul z ladjo . o človeku, ki je bil kot iz škatlice, tako lepo napravljen, kot da bi obglavil kakšno manekensko lutko in smuknil v njeno obleko.
Alfred se zasmeji, potegne iz steklenice, ki jo že ves ~as drži v roki, in spet ustreli v zrak. Mo{ki s hru{kasto glavo, avtor Alkoholov, mu sune steklenico iz rok in nadaljuje: Ta človek odpluje z ladjo, je izseljenec iz neke ulice . pravkar ga je zapustila ženska njegovega življenja, pobegnila mu je v Ameriko. On odpluje za njo. Sede na palubo in odloži kovček .
Ura v bližnji cerkvi odbije in no~ mineva, sprehajalca ostajata. Stopata mimo drekseljnov in proti Rue de Fleurus, 27. Pozvonita, odpre jima hi{na pomo~nica in ju pospremi v jedilnico, v kateri so stene prekrite s ~udovitimi slikami. Tale je Pablova, re~e Guillaume. Ampak zakaj so prelakirane? vpra{a Alfred.
Zato, da se bolje ohranijo, se za njunim hrbtom zasli{i zvonek in hkrati globok smeh. Gerturde, draga! ji planeta v objem, oprosti, da prihajava ob tej neprimerni uri.
Vidva lahko prideta kadar koli, re~e Gertrude in ju posadi za mizo v tej prekrasni jedilnici. Nekoč sem povabila vse slikarje, katerih slike visijo po teh stenah, in jih posadila vsakega pod in pred svojo sliko, pa tega do konca večerje sploh niso ugotovili.
Zrcalo ste jim nastavili za hrbet, reče Guillaume, tudi moje je zmeraj tam, za mojim hrbtom, kamor koli se obrnem, nikoli se ne morem videti.
Kriza identitete, Alfred pojasni Gertrude in ji pomežikne, že ves večer ga muči.
Hm, apatrid s tremi osebnimi imeni in dvema priimkoma, re~e Gertrude. No, sicer pa tudi jaz nisem jaz, gledam se skozi druge oči. Ravno zdaj pišem avtobiografijo svoje prijateljice, ki pa v resnici govori samo o meni, gledam se skozi njene oči.
In sploh pišeš nemogoče stvari, se zakrohota Alfred.
Ti pa kar tiho bodi, mu {aljivo zabrusi junona, najprej pred svojim pragom pometi.
In medtem ko Gertrude razlaga, da se te dni ukvarja z vpra{anjem, kaj da mislijo ljudje s tem, kar rečejo, se nesrečnež zazre v svoj portret, v svojo oljnato hru{kasto glavo, fiksira tiste oči in oči s platna strmijo vanj, dvoboj oči je to, na eni strani Guglielmo Alberto Wladimiro Alessandro Apollinare de Kostrowitzky, na drugi Guillaume, prvi v brezbrižni in hladni negibnosti, drugi pod težo alkoholov in peresne brezčasnosti, ki leno in otožno teče pod njegovim mostom.
Alfred razloži Gertrude, da mu je Guillaume po poti pripovedoval zgodbo, in ga povabi, naj jo nadaljuje. Kje je že ostal? Ah, seveda, nesrečni popotnik je na ladijski palubi, zdaj sede in odloži kovček. Okrog njega tavajo slepe sence, sence brez ljubezni, popotnik ve, da ga tam, kamor je namenjen, čakajo vdovski dnevi.
Guillaume pripoveduje in pripoveduje zgodbo o nesrečnem zaljubljencu, morskih psih, ki ob ladji prežijo na trupla, razžrta od zvezd, ali nekaj takega. Potem opazi, da njegova poslu{alca, naslonjena na steno, spita, in pretrga svoj krokarski kroki. Popraska se pod oguljenim klobukom, pogleda skozi okno in zazdi se mu, da se noč že svetli. Odhaja kot lepa mulatka, reče sam pri sebi in izza vogala se prikaže kanglar z mlekom.
Guillaume Apollinaire se zave, da nikoli ne bo srečen. Ni ne v razkoraku ne v razcepu, ne na razpotju ne v dilemi; pravijo, da so vse stvari tri, in tudi v njegovem življenju stvari niso dvojne, temveč trojne: sam ima najmanj tri imena, za njegovega nikoli znanega in razkritega očeta so možni trije kandidati, pape{ki prelat, italijanski oficir in münchenski {kof, njegova narodnost je poljska, italijanska in francoska, ženske njegovega življenja so bolj ali manj tri, vse seveda nesrečne ljubezni, in on je v njihovih očeh velik pesnik, odrasel pobalin ali neroden objestnež in njegov svet je trojen, ne samo resničen in neresničen, ampak tudi nadresničen. Tudi njegovo smrt zaznamuje trojnost. Najprej dvom: je umrl zaradi vojnih ran ali {panske gripe? Potem nesporazum: ko tistega mračnega dne pogrebci med
žalnim sprevodom zaslišijo klice: Dol z Guillaumom!, se zgrozijo, ker ne vejo, da množice razjarjenih v resnici vpijejo proti nemškemu kralju Viljemu. In končno epitaf: trije verzi kaligrama, zadnje besede.
Mlekar zabinglja s kanglo, jo odloži pred vrata v dom Gertrude Stein, sede na voz in se odpelje. Potem Guillaume vstane in odide, proč, stran, iz mesta, hodi in hodi, gre naproti svoji ladji, medtem pa išče rimo. Nazadnje se zadovolji z asonanco. Ko stopi na palubo, nekdo v morje zaluča šopek in cvetje preplavi morje, kot bolečina prerase ves ocean. Moški s hruškasto glavo odloži kovček in sede. Adijo adijo.
1918
Vlak drdra skozi aprilsko pokrajino in gospod z zavihanimi brki in klobukom, ki si ga skoraj nikoli ne sname, tudi pred ženskami ne, sedi na leseni klopi ob oknu, na kolenih ima kovček, ki ga uporablja za mizico, in nekaj čečka po papirjih. Nasproti njega sedi lepo oblečen moški, vidi se, da je premožen, in radovedno pogleduje proti brkačevi pisariji. Ko ujame njegov pogled, se mu predstavi: Anžič, iz Ljubljane. Pisatelj nerazločno in brez zanimanja za morebitnega sogovornika zamomlja svoje ime izpod brkov, potem pa se spet zagleda v neprekinjeno štreno črk.
Veste, da imam doma tri Prešernove rokopise? skuša Anžič zaplesti v pogovor zamišljenega sopotnika, za katerega sumi, da bi ga to lahko pritegnilo.
Takrat oni dvigne pogled in vprašujoče usloči obrvi. Kaj ste rekli?
Rokopise. Ko je bil kranjski advokat, je pisal ve~ strani dolge spise, s svojo pisavo, in še sam jih je podpisal.
Pesmi? zanima brkatega potnika.
No, ne ravno pesmi kupo-prodajne pogodbe, se mu nasmehne Anžič.
Pisatelj je jezen, da ga je sopotnik z zvijačo odtegnil od njegovih misli in premotil. Ne mara ljudi, ki ne znajo spoštovati zamaknjenosti v druge svetove, ki mislijo, da ti delajo uslugo, če te zmedejo z nepotrebnim govoričenjem, hočejo te rešiti, ker si se po njihovem v branje in pisanje zatekel iz obupa in ne iz užitka.
Kaj pa pišete, še naprej dreza Anžič. Ste vi tudi literat?
Besedilo za predavanje, kon~ati ga moram .
Šum spomladanskega zraka, ki sili skozi okno, se zliva z litanijo koles na tračnicah in potnika sta spet tiho, eden gleda ven, drugi kraca po listih, magma besed se vali nanje.
Poglejte, tega ne smete zamuditi, nenadoma zavpije Anžič. Pisec ga najprej jezno pogleda, potem pa se zazre skozi okno, pred in pod njim se je razgrnila
bleščeča sirjava, zaslepljujoč lesket, migotanje neštetih lučk. Tisto tam je Devin, tole tukaj Sveti Križ, spodaj Grljan in tisti grad tamle Miramar!
Pisatelj ga ne sliši, omamljeno gleda v prelivajoči se prizor pred sabo.
Na peronu ga že čaka Regent s prijatelji. Še dobro, da si vzel s sabo kov~ek z vsemi stvarmi, nikoli ne ve{, ~e te vtaknejo v keho, bo{ imel najnujnej{e pri sebi.
Seveda, reče brkati mož, in stanoval bom pri Ferfolji, tako da bom imel tudi advokata pri roki, ~e bo stiska.
Gruča se zasmeje in pospremi prišleka s postaje, posadijo ga v avto, se še sami stisnejo k njemu in odpeljejo skozi mesto, Tamle bo{ imel predavanje, tamle je Delavski dom, mu kažejo skozi okno, tole pa je mestni center in tole sveti Anton ^
Še prej, fantje, pa gremo na {pancir pa nekaj spit v kavarno, veselo predlaga gost.
Drugi se nevidno in strahoma spogledajo; če mačka spustiš, se ne bo tako kmalu vrnil domov.
Ne, odseka Ferfolja, najprej predavanje, potem kavarne.
Avto se ustavi pred veliko meščansko hišo v drevoredu, tujec stopi ven in se razgleda naokrog, sledi gostitelju po stopnicah navzgor, v stanovanje, v katerem ga čaka Ferfoljeva žena. Potem ne more več ugovarjati, kot zapornika ga strpata v sobo za goste, materinska gospa mu prinese čaj, steklenico ruma in cigarete in da ga gostitelja ne bi motila, ga zakleneta v stanovanje in odideta ^ na špancir in v kavarno.
Prijatelji! Ljubljana srce, Trst plju~a, obriše si pot, ^ vse sile . nebrat . srkne iz kozarca vode, narod . svetovni vihar . v zanosu . prerojeno . pogleda nemo občinstvo . vstajenje! Buren aplavz. Predavanje je uspelo, ljudje so že na nogah, sprejem je vroč, debate po nastopu razvnete, ko ga s kozarci refoška v roki oblegajo znanci in neznani poslušalci. Ves čas pogleduje na uro, ura odhoda se približuje, spet bo treba na vlak in nazaj domov. Začne se poslavljati, od Ivana Regenta, Jože Lavrenčiča, Karla Široka, od Ferfoljevih. Potem se zasuka na peti in lakoten kot peresce odide.
Gospod Cankar, gospod Cankar, kov~ek ste pozabili, zavpije fant rdečih las, dvigne pisateljevo prtljago in stegne roko proti njemu. Saj je ~isto lahek, ni~ nimate v njem, se hip zatem začudi rdečelasec.
Pisatelj se nasmehne, da se mu brki še bolj zasukajo navzgor. Samo liste od predavanja sem vzel s sabo, odgovori, ne morete re~i, da to nima nobene teže.
Prime za ročaj kovčka in še lahkotneje, kot da bi ga burja gnala, ga odpihne s prizorišča. Pogleda na uro: mogoče bo pred odhodom vlaka imel še ravno toliko časa, da gre na špancir in se ustavi v kakšni tržaški kavarni.
1939
Na zadnji sliki triptiha zagledamo suhljatega moža strogega videza, moža z okroglimi očali in tankimi brki, ki se s kovčkom spušča po stopnicah, kovček je težek, notri je strah. Njegova vsebina je bila predtem skrbno skrita v hišnem sefu, od tega trenutka pa je njegova usoda veliko bolj negotova. Elsa, kaj mečkaš, pohiti, zakliče proti zgornjemu nadstropju, ko privleče kovček v pritličje in si že oblači plašč. Z ulice je slutiti neslišno hitenje, neopazno naglico, neviden nemir. Elsa prihiti dol s svojim poto-valkami, Preveč si vzela, sem ti rekel, da ne bova mogla nositi, ji očita mož, Ne skrbi, saj greva samo v avto, iz avta na vlak in z vlaka na ladjo, mu ugovarja ona, kaj pa {ele tvoja {ara, kar poglej, koliko je ima{, kaj pa je v temle dodatnem kov~ku?
Pred vrati ju čaka avto, šofer jima pomaga naložiti prtljago, sedeta na zadnji sedež in se še zadnjič, samo da tega še ne vesta, odpeljeta po praških cestah. Čez čas se avto ustavi, moški v uniformi stopi k avtu in zahteva dokumente. Max Brod, prebere naglas, se skloni in si ogleda potnika, Elsa Taussig, pomenljivo doda in pogleda še sopotnico, kam potujeta? - K sorodnikom v Karlove Vare, se zlaže Max Brod. Vojak bolšči v prvi potni list, potem natančno pregleda še drugega, ju zapre, pomoli skozi odprtino okna in avto spelje. Rahlo si oddahneta, čeprav vesta, da sta šele na začetku zelo dolge poti.
Karte za vlak že imata, ne vesta pa, da je to zadnji vlak, ki bo odpeljal iz Prage. In ko Max Brod sedi na vlaku in se na polički za prtljago nad njim potresava prtljaga, med njo pa tisti "dodatni" kovček, ga še bolj zaskeli vest, ima se za izdajalca. Ne bo se več bojeval proti sovražniku v samem očesu ciklona, pobrisal jo je, zapustil je sionistično gibanje in tovariše, na begu je, kam, še pomisliti ne sme, da mu misel ne bi ušla iz glave in dobila oblike, oblike imena obljubljene dežele. Toda Maxa Broda ne peče vest samo zato, ker je na begu, ampak tudi zato, ker je izdal prijatelja. Prelomil je obljubo, ki jo je dal prijatelju, ko je bil ta še živ, ni držal besede, ki mu jo je dal že pred več kot petnajstimi leti.
Namesto da bi bil Max Brod vesel, da je ubežal gotovi internaciji, čeprav ne ve, da so že dan po njegovem odhodu gestapovci butali po njegovih praških vratih, ga od znotraj razžira očitajoča kislina še bolj jedko, ko z ženo po dolgem potovanju, več kontrolam in zaporam srečno prispeta v Istanbul. Taksi zapelje na sredo potniškega pristanišča, skoraj tik ladje, ki bo odplula v svobodno deželo, in Elso stisne pri srcu, ko zraven njune ladje zagleda zasidrano nacistično plovilo, vsak hip bodo iz nje zazijale strelske line, ven pomoleli nosovi topov in sestrelili njuno
ladjo v droben prah, ki se bo za vedno polegel na bosporsko dno. Ampak ne, vse gre po sre~i, ladja monotono zahupa in obala je vse tanj{a, toda bolj ko plujejo na odprto, mo~neje zbada Maxa Broda v drobovju, sulice vodnih po{asti se mu zasekavajo v trebuh, morski lug mu sili v želodec in ga žre do otopelosti.
Palestina, Palestina, dežela ~udežev in nepri~akovane re{itve. Prvi ~asi so težki, vendar Maxa in Elso toplo sprejmejo, poskrbijo za preno~i{~e, hrano in nazadnje tudi za delo. Max Brod dobi službo v gledali{~u Habima in ~ez slabo leto dobita zakonca svoje stanovanje. Zdaj je ~as, da enkrat za vselej izpraznita prtljago in votle kov~ke položita na kak{en odro~en kraj, vrh omare ali v garderobno sobo, v kateri se bo na njih nabiral samo {e prah prihodnosti. Pri{el je ~as, da Max Brod odpre svoj "dodatni" kov~ek, kot ga je neko~ v naglici poimenovala Elsa, in vzame ven verolomno, a dragoceno vsebino. Skelenje vesti se je medtem umirilo, zape~e ga le {e tu in tam, kadar ga neki glas zbudi sredi no~i ali ga nevidna roka prime za ramo, ko hodi po ulicah novega mesta. Del njegovega greha je že zelo dale~, na drugi celini, v nekem drugem ~asu.
Zaklene se v svojo delovno sobo, iz kov~ka vzame sveženj papirjev, pisem in drugih spisov, za katere je prijatelju pred davnimi leti obljubil, da jih bo sežgal, da jih nikoli ve~ ne bo ugledalo ~love{ko oko, pa jih je, ko je bil {e v Pragi, vseeno objavil, na primer Proces, Grad in Ameriko. Zdaj pa ima pred sabo {e nekaj spisov, s ~rnilom na roko popisanih listov, kot svetinjo jih previdno zlaga na kup na svoji pisalni mizi in ravna njihove od dolge poti in uni~evalskega strahu oguljene robove. Nazadnje seže {e po zadnji snop, ga slovesno položi v predal, poi{~e klju~, da ga bo varno zaklenil, ga spravil v temo, za zdaj, ne bo izvr{il drugega dela svojega greha, žrtvoval bo mrtvega prijatelja in re{il živo besedo.
Opoldansko sonce sili skozi rebraste oknice v sobo, v kateri je Max Brod sam, ali pa je mogo~e z njim {e motna senca postave v kotu.
Odpusti mi, Franz, re~e naglas.