ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 . 2 . 177—187 177 H e r w i g W o l f r a m KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM Obri, Bavarci in Langobardi v 8. in 9. stoletju Predavanje na oddelku za zgodovino na Filo­ zofski fakulteti v Ljubljani 6. novembra 1989.1 Najprej nekaj metodoloških pripomb: 1. Približno eno generacijo traja, da se novo nastalo ime ljudstva pojavi v pismenih virih kot etnografska novost. 2. V pismenih virih zabeležena poimenovanja ljudstev so ali njihova lastna po­ imenovanja ali pa poimenovanja s strani drugih, ki so v literaturi izredno dolgo preživela. Naj kot primera omenim le (nemško) oznako »Böhmen« za Cehe in oznako »Skiti« za Hune in Gote. 3. Zgodnjesrednjeveška ljudstva ne predstav­ ljajo skupnosti istega porekla, temveč načeloma polietnično zgrajene ustavne in pravne skupnosti. Tako npr. poznamo tudi romanske in slovanske Bavarce, ro­ manske, slovanske in germanske Obre, seveda tudi romanske, morda celo ger­ manske Karantance. Sedaj pa k temi sami: Polietnična kneževina Karantancev predstavlja naj­ starejšo zgodnjesrednjeveško plemensko tvorbo, ki se je oblikovala v vzhodnem alpskem prostoru iz priseljencev in domačinov in si nadela na ozemlje nave­ zano ime. Karantanci so bili brez dvoma pretežno slovansko ljudstvo, ki je za­ jemalo tudi Hrvate, Dudlebe in Bolgare. Poleg tega so živeli v deželi tudi do­ mačini — Romani, tako imenovani Vlahi. Germanskih drobcev ni mogoče iz­ ključevati, pa tudi ne dokazati. Predniki Karantancev so se naselili v starem Notranjem Noriku in mu dali pečat »slovanske dežele«.13 Najbrž že leta 592 in 595, najkasneje pa leta 610, je bila skoraj vsa Dravska dolina v rokah slovanskih vojaških enot, ki so pri ob­ rambi svojih osvojitev lahko računale na pomoč Obrov. Po hudem porazu Obrov pred Carigradom leta 626 so alpski Slovani najbrž okrog leta 630 zame­ njali kagana z novim gospodarjem. Sâmo je izkoristil težnje po odcepitvi, ki so Obre slabile na Zahodu in Vzhodu ter se uveljavil kot vladar srednjeevropske slovanske države. Težišče te države je ležalo sicer v sudetskem in podonavskem prostoru, je pa mejila na jugu prav gotovo na ozemlje Langobardov in tako za- objela tudi področje poznejše Karantanije. Leta 630 je namreč kralj. Dagobert I. poskusil uničiti Samovo tvorbo. Pri tem se ni opiral le na svoje frankovske, alamanske in najbrž tudi bavarske čete, temveč je dosegel tudi sodelovanje Langobardov. Ce naj bi le-ti prispeli do Donave ali celo v südetski prostor, so morali prej napasti alpsko-slovanske sosede, ki so bili pod vodstvom Walluca in so zato tako ali drugače pripadali Samovi državi. Po Paulu Diakonu (IV, 38) sta furlanska vojvoda Taso in Cacco imela v ob­ lasti slovansko regio quae Zelila appellatur usque ad locum, qui Medaria dici- tur. V PD IV, 36—40 opisani dogodki so časovno zelo težko določljivi; Kljub temu lahko domnevamo, da sta oba furlanska vojvoda Taso in Cacco vladala nekako od 611—615 do 620—625, ko sta bila umorjena. To pa pomeni, da Taso in Cacco nikakor nista mogla biti zaveznika frankovskega kralja Dagoberta I. Ker upravičeno lokaliziramo ozemlje Zellia do kraja Medaria kot Spodnjo zilj- sko dolino do Meglarij, lahko sklepamo, da so se Langobardi že pred letom 630 1 avtorjeva dela k temi : Die Geburt Mitteleuropas. Geschichte Österreichs vor seiner Ent­ stehung (Wien—Berlin 1987). — Ethnogenesen Im frühmittelalterlichen Donau- und Ostalpen­ raum (6.—10. Jahrhundert). Natlones 5 (Hg. Helmut Beumann/Werner Schröder, Sigmaringen 1985) 97 ss. — Conversio Bagoarlorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über die erfolgreiche Mission In Karantanlen und Pannonien (Böhlau Quellenbücher, Wien 1979). ia Paulus Dlaconus, Hlstoria Langobardorum IV 7. 178 H ' WOLFRAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM vojaško spoprijeli s Slovani v poznejši Karantaniji. Vsekakor so Slovani v Spodnji ziljski dolini morali plačevati sosednjim Langobardom davek vse do časov furlanskega vojvode Ratchisa, ki je leta 744 postal kralj. Ratchis je vodil srdite bitke proti Corniola Sclavorum patria in je v teh skorajda sam izgubil življenje (PD IV, 52). Neodvisno od tega pa je izgubil tudi pensio, davek, ki so mu ga plačevali Karantanci iz Spodnje ziljske doline. Mogoče se v tem enkrat­ nem poročilu iz let 730/740 prav tako zrcali okrepitev alpskoslovanskih Karan- tancev, kot v dejstvu, da so skoraj istočasno prodrli do doline reke Salzach pri Bischofshofnu. Čeprav tega ne moremo dokazati, domnevamo, da so Karantanci v tridesetih letih osmega stoletja položili temelje za poznejšo odločitev, priklju­ čiti se Bavarcem in se odpovedati tradicionalno dobrim odnosom do langobard- skega Juga. Toda prehiteli smo čas in se moramo zato povrniti v sredino sed­ mega stoletja. Samova smrt, ki jo datiramo v leto 659, je omogočila ponovno obrsko nad­ vlado nad širokim delom slovanske Srednje Evrope. Alpski Slovani pa so — kot vse kaže — uspeli zavarovati svojo samostojnost. Tako se je npr. Wallucus, knez »krajine Vinedov«,2 lahko pred Franki in Obri skliceval na svojo neodvis­ nost. Okoli 631/632 je sprejel Alzecove Bolgare, ki sta jih obe sili preganjali in zasledovali. Begunci so zamenjali tabor in prešli od Obrov k Bavarcem, ti pa naj bi jih na ukaz Dagoberta I. na tisoče pobili. Pod vodstvom Alzeca se je sku­ pina Bolgarov rešila in pribežala k Wallucu ter živela eno generacijo pod nje­ govo oblastjo. Šele med leti 656 in 671 so Bolgari — »iz neznanega vzroka« — zapustili nastajajočo Karantanijo, odšli h kralju Langobardov in se naposled povečini naselili v Beneventu. Paulus Diaconus, ki je poročal tudi o tem, malo prej omenja, da je sin okrog leta 665 umrlega furlanskega vojvode Lupa zbežal k »slovanski gens-ple- menu« v Carantanum.3 Furlanski avtor je torej še po štirih generacijah vedel za krajevno ali pokrajinsko ime, iz katerega so Karantanci izvajali svoje ple­ mensko ime. Paulus Diaconus se drži seveda etnografske tradicije, po kateri poimenuje nova dejstva s starimi pojmi. Tako razlaga Carantanum kot ljudsko spakedranko klasične oznake Carn(u)ntum, ki pa seveda ni imela nobene zveze s Karantanijo. Listine iz devetega do enajstega stoletja so označevale Krnski grad kot Carentana — civitas Carantana in sosednjo Gospo sveto kot ecclesia sanctae Mariae ad Carantanam. Carantanum — Carentana je bila današnje Go- sposvetsko polje (Zollfeld). Kneževina je dobila svoje ime po Krnskem gradu ob vznožju Šenturške gore (Ulrichsberg), mons Carentanus. Karantanci so pre­ bivalci Gosposvetskega polja. To poročilo Pavla Diakona pojasnjuje nastanek imena Karantanija. Ker je to tudi najstarejše, časovno nesporno izročilo — po mojem prepričanju je omemba v poročilih kozmografa iz Ravenne kasnejši dodatek devetega stoletja — se moramo vprašati, ali se drži zgodovina Langobardov že okoli leta 665 ve­ ljavne oznake, ali pa se v njej zrcali kasnejše časovno obzorje. Da je prva raz­ laga verjetnejša, lahko sklepamo iz najstarejše zgodovine Karantanije. Začenja se s tem, da so Karantanci okoli leta 740 pod vodstvom imensko znanega kneza stopili v zgodovino. Ta, Borut in njegov rod sta takrat neomejeno vladala pre­ težno slovanski genuini zvezi. Bavarski sosedje so zanjo le zelo obotavljaje upo­ rabljali novo posebno ime namesto starega običajnega splošnoslovanskega ime­ na; kljub temu pa je poganski knez Borut — kot vse kaže — že prej vladal plemenu, ki je že imelo politično-pravno ureditev in je gotovo že nosilo karan- tansko ime. Ce pomislimo, kakšen radikalen politično-verski preobrat je Borut pripravil svojim ljudem, ne da bi se ob tem moral odpovedati podedovanju oblasti v okviru svoje družine, potem prav gotovo ni mogel biti prvi karantan- ski knez. Kot smo že uvodoma omenili, je praviloma tako, da moremo odkriti 2 Fredegar, Chronicae IV 12; prim. Paulus Diaconus, Historie Langobardorum v 29. 3 Paulus Diaconus, Historia Langobardorum V 22. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 • 2 179 neko etnično novost šele generacijo po njenem nastanku. Potemtakem lahko računamo, da je bila karantanska etnogeneza zaključena okoli leta 700. Ta pro­ ces je trajal najmanj eno življenjsko dobo. To pa se ujema — kar se tiče časov­ nega obzorja — s poročilom Pavla Diakona, po katerem naj bi živelo v Caran- tanum »posebno slovansko ljudstvo«. Prvi trije znani karantanski knezi so bili vsi v sorodstvu: Borut, »borec«, je vladal že pred letom 740 pa do približno leta 750. V času med pomladjo leta 741 in pred poletjem leta 743 so okrepljeni Obri skušali ukrotiti Karantance. Ti pa so si zagotovili pomoč Bavarcev in so tako z združenimi silami odbili na­ padalce. Ob tem pa so sami prišli pod nadoblast svojih »pomoč dajočih« sose­ dov. Z juga — kljub tradicionalnim vezem — ni bilo pričakovati pomoči, ne od Kranjcev, ki so bili slej ko prej odvisni od Obrov, ne od Langobardov, ker so si alpski Slovani bili priborili in ohranili svojo samostojnost tudi na njihov račun. Izguba slovanskega davka iz regio quae Zelila appellatila je najbrž stala s tem v zvezi. Komaj dobro desetletje je bilo šele minulo, odkar so karantanske čete prodrle iz območja Enns-Pongau do Salzacha in tam požgale Maksimilijanovo celico v Bischofshofnu. Kljub temu se je Borut podredil agilolfinskemu voj­ vodi Odilu in že poleti leta 743 so korakale karantanske čete v bavarski vojski proti Frankom. Sin Cacatius (Gorazd) in bratov sin Chaitmar (Hotimir) sta kot talca jamčila za Borutovo zvestobo. Po očetovi smrti se je Cacatius vrnil iz Bavarske in Karantanci so ga usto­ ličili kot kneza. Vladal je približno od leta 750 do leta 752. Po njegovi kratki vladavini so Karantanci »zaprosili« kralja Pipina I, naj jim pošlje Cacatijevega bratranca. Po vrnitvi je Hotimir leta 752 postal knez. Ustavno-zgodovinska in­ terpretacija se s posebno vnemo ukvarja z deležem Karantancev pri postavlja­ nju knezov. V ta namen proučuje izročila o ustoličevanju koroških vojvod iz poznejšega in poznega srednjega veka. Nočem sicer načelno oporekati možnosti, da se lahko stare tradicije ohranijo dolgo časa — na Gosposvetskem polju je udomačen tudi zelo starodaven obhod štirih cerkva vrh štirih gora (Vierberge- lauf). Vendar mora zgodovinar le svariti pred precenjevanjem ustnega izročila, kar se tiče njegove veljave, učinkovitosti in časovne veljave. Ce opat Janez Ve- trinjski v 14. stoletju ve poročati o tem, da je »kmet kot predstavnik ljudstva v slovanskem jeziku preveril primernost in še posebej krščansko vero koro­ škega vojvode pred njegovim slovesnim ustoličenjem«,5 te kratke oznake kaj­ pada ne nasprotujejo zgodnjesrednjeveškemu izročilu. Zna biti, da segajo znani, zelo kompleksni obredi pri ustoličevanju koroških vojvod nazaj v Borutove čase, vendar je to zelo vprašljivo. Politično opolnomočeni Karantanci so ustoli- čevali kneze na Krnskem gradu in se pri tem posluževali »knežjega kamna« — na glavo postavljenega vznožja rimskega stebra v jonskem slogu. Knežji ka­ men, danes shranjen v Deželnem muzeju v Celovcu, je najstarejši po verodo­ stojnih zgodovinskih virih uporabljani in ohranjeni simbol oblasti v vsem vzhodno-alpskem prostoru. Karantansko ustoličevanje spominja tudi na ustoli- čevanje čeških Pfemislidov, o katerem pa so se ohranila samo pismena poro­ čila, ne pa tudi insigniji. Borutovega sina Cacatija (Gorazda) in njegovega bratranca Hotimira so skupaj z drugimi talci odvedli na Bavarsko, kjer naj bi bila vzgojena v krščan­ skem smislu. Leta 811 je salzburški nadškof Arn lahko dokazal, da so papeži Zaharija (741—752), Stefan II. (752—757) in Pavel I. (757—767) dodelili Karan- tanijo njegovim predhodnikom." Množinska oblika »predhodniki« vključuje tudi opata-škofa Janeza, tako da je Karantanija morala biti prvič dodeljena Salz- burgu in s tem bavarski cerkvi še v njegovem času, morda celo še pred pora­ zom, ki ga je leta 743 utrpel Odilo v spopadu s svojimi frankovskimi svaki. * Paulus Dlaconus, Historie Langobardorum IV 38. s Heinz Dopsch, Adel und Kirche als gestaltende Kräfte in der frühen Geschichte des Sü- dostalpenraums. carinthia I 166 (1976) 23 s., zlasti 30. 8 D. Kar. I. 211 (811 VI 14). 180 H. WOLFKAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM Okoli leta 752 je Hotimir postal knez Karantancev. Pred tem je živel sko­ raj deset let na Bavarskem. Na otoku Herrenchiemsee ga je neki salzburški du­ hovnik vzgojil v kristjana. Ko se je Hotimir vrnil v Karantanijo, mu je sledil njegov nečak kot duhovni svetovalec. Oba skupaj sta zavezala karantenskega kneza do tolikšne pokorščine nasproti salzburški cerkvi, da je »po kratkem času«7 vzpostavil stik s škofom Virgilom. Hotimir je prosil Virgila, da bi kar sam prišel misijonarit, kar pa je salzburški škof moral odkloniti. Namesto Vir­ gila in kot njegov pooblaščenec, episcopus missus,8 je prišel v deželo pokrajinski škof Modest in ostal tam do svoje smrti okrog leta 763. Ta dogodek je sprožil prvi poganski odpor Karantancev; povezava s Tasilovim uporom harisliz leta 763 ni neverjetna.9 Ustanova pokrajinskega episkopata izvira iz krščanstva grškega Vzhoda, po deurbanizaciji latinskega sveta pa jo je prevzel tudi Zahod. Kot takšne vrste »podeželski škof« je deloval tudi Modest v Karantaniji. Ljudska tradicija v zve­ zi z Modestom in čaščenje tako imenovanega Modestovega groba, ki je pravcati potpuri starin, sta povezani s »stolnico pri Gospe sveti«. Najbrž je Modest osre­ dotočil svojo misijonsko dejavnost zares pri Gospe sveti, ki je ležala nasproti Krnskemu gradu, središču Karantanskë kneževine. Nikoli ni bil gosposvetski škof, temveč je bil po naročilu salzburškega škofa pristojen za deželo Karanta­ nijo. Izraz, »pokrajinska škofija Gospa sveta« je torej per definitionem zgrešen. Po Modestovi smrti okoli leta 763 je Hotimir ponovno vabil Virgila, da bi le ta osebno nadaljeval misijonsko delo. Virgil je tudi tokrat odklonil, zlasti, ker se je v deželi prebujal ponoven odpor. V šestdesetih letih sta sledili še dve nadaljnji carmulae, »kot pravijo Bavarci«.10 Po Hotimirjevi smrti je odpor Ka­ rantancev prerasel v pravo vojno, ki je trajala od 769 do 772. V tem letu je Ta- silo III. slavil svojo veliko karantansko zmago. Zamena dinastije je utegnila še ojačiti boje. Tasilovo zmago so primerjali z zmago Karla Velikega nad Saši, vojvodo samega pa v stilu slavospeva s Konstantinom Velikim, zmagovalcem nad pogani. Pretrgano zvezo do Salzburga je znova vzpostavil karantanski knez Waltunc (Valtunk), ki je zaprosil Virgila za misijonarje. Od tega časa naprej pa do škofove smrti leta 784 šteje Conversio šest nadaljnjih krščanskih misij. Salzburški viri osvetljujejo pomen udeleženih oseb, ki so vseskozi štele k ožjemu krogu sodelavcev Virgila. Tudi salzburški Romani so sodelovali pri karantanski misiji. Več kot tretjina duhovnikov je imela nesporno romanska imena, katerih nosilci so zagotovo izpričani v salzburškem okrožju. Med salz- burškimi misijonarji pa je bil tudi Virgilov zaupnik iz domovine, Irec Duplite- rus-Dublittir.11 Po Virgilovi smrti je škof Arn nadaljeval metodo svojega predhodnika. Za karantansko misijo sprva ni zadolžil nobenega pokrajinskega škofa. Odposlal je štirinajst misijonarjev pod vodstvom presbiterja Inga, ki pa mu je uspešno in dolgoletno delovanje zagotavljalo škofu enakovreden status. Janez Vetrinjski je naredil iz njega prvega koroškega vojvodo. Sele ko so ga povzdignili v nad­ škofa, je leta 798/799 Arn preoblikoval salzburško misijonsko organizacijo slo­ vanske pokrajine, v kateri je Karantanija še naprej zavzemala prvo mesto. V ta namen so leta 799 posvetili pokrajinskega škofa Teoderiha. Posvetna oblast in nadškof Arn sta ga vpeljala v njegovo službeno področje. Delež Salzburga pri uspešni karantanski misiji je nesporen. Ob tem pa ve­ lja omeniti še Oglej in Freising. Njun delež je tendenciozno poročanje 9. sto­ letja skoraj potisnilo v pozabo. Problem razmejitve obeh škofij, ki sta se ga zavedala že prijatelja Paulinus in Arn, in ga je — brez uspeha — skušal reševati Ursus iz Ogleja, se je do- 7 Conversio Bagoariorum et Carantanorum cc. 4 In 5. * Conversio Bagoariorum et Carantanorum cc. 5. » Prim. Annales regni Francorum a. 788. „ _ , _ „ c 10 prim. Lex Baiwartorum П 3, conversio Bagoariorum et Carantanorum e. ». 1 1 Conversio Bagoariorum et Carantanorum e. 5; prim. Wolfram, Mitteleuropa 145. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . ' 1991 • 2 181 končno razrešil za njegovega naslednika leta 811. Zatem je Karel Veliki dal spi­ sati listino, s katero je bila dokončno zapečatena odločitev o delitvi Karantanije in o Dravi kot meji med Oglejem in Salzburgom. Smrt Pipina, vladarja Italije, poleti leta 810, je ogrozila politično enotnost obeh metropolitanskih enot (Salz- burga in Ogleja), kakor je bila predvidena v Divisio regnorum. Po delitvenem načrtu naj bi Karel mlajši dobil Italijo do reke Pad. Pipin pa je zapustil sina, zakonitega dediča z imenom Bernhard, čigar pravico do italijansko-langobard- ske kraljevine v mejah iz leta 810 je njegov cesarski ded bil izrecno priznal. V pozni pomladi leta 811 je Karel mlajši še živel, zato je bilo pričakovati, da bo politična meja ločila Salzburg od Ogleja. V tej situaciji sta obe metropoli težili k čim jasnejši ureditvi pravnih odnosov. Tako je bilo tudi v naslednjih letih. Se tik pred svojo smrtjo je Arn poslal svojega arhidiakona in izbranega na­ slednika jeseni leta 819 v Aachen, da bi od Ludvika Pobožnega izposloval po­ trdilo Karlove diplome. Pokrajinski škof Teoderih, ki je v glavnem deloval v Karantaniji, je pre­ živel svojega ordinarija Ama, ki je umrl 24. januarja 821. Adalram — Arnov naslednik — je po Teoderihovi smrti imenoval škofa Otona za njegovega na­ slednika. O le-tem je poleg imena znano samo to, da je deloval na svojem pod­ ročju še po 4. januarju 836. Ko sta bila nadškofa Liupram (836—859) in Adal- win (859—873), »je vodil škof Osbald slovansko ljudstvo-«.12 Osbald se je mimo nadškofa obračal direktno na Rim. Znana sta papeževa odgovora na dve pi­ smeni vprašanji, ki jih je Osbald naslovil na Nikolaja I. (858—867), verjetno za časa Adalwina. Le-ta »dajeta drastično sliko o problemih v misijonskih okrajih in o surovih navadah tega časa. Tako je papež odločil, naj se kleriki, ki so v silobranu ubili kakšnega, pogana, odpovejo duhovniški časti, ker noben duhov­ nik ne bi smel prelivati človeške krvi. V svojem drugem pismu je papež določil, naj o pretepu, pri katerem je neki duhovnik ubil diakona, razsodi komisija pod predsedstvom salzburškega nadškofa. Ce bi se udarci izkazali kot smrtonosni, naj duhovniku odvzamejo duhovniško čast; če pa je bil vzrok diakonove smrti padec s konja, naj bo duhovnik prizadet le s cerkveno pokoro.«13 Osbald pa je še drugače dokazal svojo samostojnost. Nihče iz vrst starejših karantenskih po­ krajinskih škofov, od Modesta preko Teoderiha in Otona do Osbalda, ni bil za­ pisan v salzburško pobratimsko knjigo. Njihovih imen tudi v drugih »knjigah življenja« ne najdemo; izjema je le Osbald, ki je v reichenauski pobratimski knjigi kot prvi zapisan na seznamu »duhovnikov iz Karantanije-«.14 Poznejša izročila vedo na splošno poročati o prepirih med karantanskimi škofi in njihovimi salzburškimi ordinariji. Zadržanje Osbalda pa je najbrž bilo vzrok temu, dà ga je Adalwin najkasneje leta 863 odstavil oziroma da je po nje- govi smrti sistiral slovanski episkopat. Osbald je ime anglosaškega kralja — mučenca iz sedmega stoletja, ki je podpiral misijonarje in celo prevajal njihove pridige. Spomin na kralja Osbalda ni živel samo na britanskih otokih, postal je tudi del sakralne folklore na celini. Zanimanje Anglosasa Alkuina za obrski in slovanski misijon je štelo med kulturne dobrine njegove domovine; že Beda Venerabilis je vzpodbujal to zanimanje. Ce škof Osbald že sam ni bil z otoka, je po vsej verjetnosti bil vzgojen v anglosaški misijonski tradiciji. Ta je tudi sicer zapustila sledove v deželi; zadnji karantenski knez je nosil anglosaško ime Etgar. Približno tri generacije — od 740 do 828 — je bila Karantanija ro­ dovna kneževina v okviru Bavarske, in sicer najprej v okviru regnum vojvod Odila in Tasila III., nato pa karolinških kraljev. Po padcu Tasila III. leta 788, najkasneje pa po ustanovitvi Vzhodne prefekture 799/802 so vladali zapovrstjo štirje knezi — Priwizlauga (Pribislav), Cemicas (Semika), Ztoimir (Stojmir) in Etgar. Ludvik Pobožni je 828 uvedel frankovsko grofijsko ureditev v Karanta- 12 Conversici Bagoariorum et carantanorum c. 9. 13 Wolfram, Mitteleuropa 282. 14 Verbrüderungsbuch Reichenau 108 e 1. 182 H. WOLFHAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM nijo, s čimer se je razširilo bavarsko pravo na vse prebivalce dežele. Sicer ob­ stajajo posamezne listine, ki tudi še po tem času omenjajo karantansko plemen­ sko pripadnost. Tako označene osebe pa nikoli ne nastopajo v deželi sami, tem­ več ali na sosednjem Bavarskem ali na panonskem kolonizacijskem ozemlju. Etnično razlikovanje nima pravne podlage, temveč le podoben pomen, kot ga ima Quartis. Meje Karantanije Na zahodu in severozahodu je Karantanija mejila na Bavarsko, tako da so šteli k njej tako Vzhodno Tirolsko, Koroško in Lungau kot tudi Enns-Pongau in doline štajerske Aniže, Murice in Mure. Na severu je segala dežela preko zgornje- in dolnjeavstrijskih apnenih Alp. »Ischler Landl« in dolina reke Krems tja do Klausena sta po vsej verjetnosti tudi bili karantenski, kakor tudi južni del Dolnje Avstrije z mejno reko Schwarza. Vzhodna meja je potekala ob gor­ skem pasu, ki sega od dolnjeavstrijskega Bucklige Welt preko Fischbacher Al­ pen do srednje Mure in je znan — čeprav šele iz madžarske dobe — kot mons Predel,15 kot »mejna gora«. Kateri predeli severne Slovenije so bili karantenski, je težko povedati. Če se je leta 811 govorilo o tem, da teče Drava skozi sredo Karantanije, potem območje južno od Drave ni moglo biti majhno, če bi naj oglejski patriarh ne bil močno prikrajšan. Najbrž lahko istovetimo jugovzhod Karantanije z jugovzhodnim notranjim Norikom pred njegovo razširitvijo s Ptu­ jem. To lahko sklepamo iz dejstva, da je Ptuj (Poetovio) pripadal panonski ob­ lasti Langobardov kot tudi Pribine, pa tudi iz dejstva, da se v diplomi Karla Velikega iz leta 811 Norikum enači s Karantanijo. Furlanec Pavel Diakon je vsekakor smatral, da je Carniola, »mala Karnija«, dežela Slovanov, patria Scla- vorum, in jo je nedvomno razločeval od Carantanum, kjer je živelo od Carnio- lenses, »Kranjcev« različno slovansko ljudstvo.16 Na jugozahodu so tvorile Kar­ nijske Alpe slej ko prej mejo med patria Carnium, Karnijo v ožjem smislu, in Carontani Kozmografa iz Ravenne.17 Kranjci Južno od Karantancev, na območju furlanske oblasti, se leta 820 omenjajo Carniolenses.ls K njim lahko prištevamo tudi kneza Vonomyrja, ki je po navo­ dilu vojvode Erika Furlanskega leta 795 z jugozahoda napadel obrsko državo in vdrl prav v njeno središče med Donavo in Tiso. Carniolenses so prebivalci male deželice Carnia, Kranjci in so živeli ob zgornji Savi, medtem ko je ležala antična patria Carnium onstran kontinentalnega razvodja ob gornjem toku Piave, Tagliamenta in Soče. Imena, ki se začenjajo z zlogom Car-, Carni(ol)a in Carantanum označujejo po vsej verjetnosti eno in isto, namreč deželo kamenih ljudi. O blizkosti med Kranjci in Karantanci priča tudi arheologija, saj ozna­ čuje materialno zapuščino tega prostora kot »kottlaško kulturo«. Kljub temu ni nikakršne podlage za domnevo, da bi Karantanci in Kranjci že pred koncem karolinške dobe tvorili politično enoto, dasiravno sta obe deželi od leta 828 na­ prej kot grofiji pripadali bavarski Vzhodni prefekturi. Kranjci in del Karantancev so se pridružili vojni Ljudevita, ki je divjala pet let ob jugovzhodni meji frankovske države. V zimskem Aachnu so se 817 oglasili bizantinski poslanci, da bi se pri cesarju Ludviku Pobožnem zavzeli za romansko prebivalstvo Zahodne Dalmacije. Po eni strani so slovanske zveze in njihovi knezi, med katerimi je bil vodilen Borna, osnovale v Liburniji in v so­ sednji Dalmaciji skupnost, ki se je podredila frankovski nadvladi. Ta skupnost je bila zelo privlačna, tako da so se Borni pridružili še Guduscani. Ta gens se je poimenovala po kraški reki Gacka med obalo in Malo Kapelo. Celo Timociani 1 5 Wolfram, Conversici 79 s, s prip. 20, po Fritzu Poschu in Heinrichu Purkarthoferju. 1 6 Wolfram, Conversio 76 s, s prip. 10. 1 7 Anonymi Ravennatis Cosmographia IV, 37 s. 18 Annales regni Francorum a. 820. , , , . , , . . . -ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 183 so zapustili svoja bivališča ob Timoku, ki se v današnji Vzhodni Srbiji zliva v Donavo, pri čemer so »prekinili svojo zvezo z Bolgari«.19 Po drugi strani je fur­ lanski dux Cadolah pospeševal naselitev slovanskega prebivalstva v Istri na račun- domačih Romanov in sebi v prid. Za Ludvika Pobožnega je bila ta pri­ tožba o Cadolahovi slovanofilski politiki tako pomembna, da ni hotel odločiti brez duxa in prizadetih. Sestavil je komisijo na visoki ravni in preložil poga­ janja v kraj sam; rezultat je bil znameniti Placitum iz Rižane pri Kopru, edin­ stven vir, katerega besedilo se je v celoti ohranilo. Sicer pa je pri reševanju tega spora prišlo do zavlačevanja, če ne celo do odprtega odpora. Drugo bizan­ tinsko poslanstvo se je še poleti 817 zglasilo pri cesarju, toda brez uspeha. Nato so prišli jeseni 818 poslanci prijateljskega duxa Borne kot tudi njegovega na­ sprotnika Ljudevita iz Siska-Siscie. Tokrat pa so se Ljudevitovi poslanci prito­ ževali nad Cadolahovo »krutostjo in nestrpnostjo«.20 Ljudevitovi očitki so torej v vsakem pogledu dopolnjevali gravamina istrskih Romanov. Vse kaže, da je Cadolahova politika Ljudevita zelo oškodovala. Ko so se Ljudevitovi poslanci brez uspeha vrnili domov, je dux Pannoniae inferioris21 najkasneje ob začetku pomladi 819 udaril. Ljudevit je dotlej gotovo priznaval frankovsko nadoblast, saj njegova vojna dejanja takrat še niso ve­ ljala kot bellum, temveč kot carmula22 — podobno kakor Bernhardov upor. Ju­ lija 819 je Ludvik Pobožni ukazal, naj Cadolah iz Italije napade Ljudevita. Tudi Bavarce so leta 819 mobilizirali proti Ljudevitu. Tako je bilo že 8. maja v Frei- singu znano, da bo treba z vojsko proti Vzhodu, in 4. julija so stale bavarske čete, comitatus contra Liuduuinum, že globoko v Panoniji.23 Vsekakor se je ta vojska takrat premikala že dlje kot mesec dni po deželi Hunov, se pravi, da ni pretirano hitro napredovala. Dobra mera bavarske lagodnosti je narekovala tempo pohoda; tako je neki regensburški klerik 2. junija 819 našel dovolj časa, da je in Hunia in exercitu začel rokopis, ki je najstarejša datirana avstrijska knjiga. Slabih petnajst tednov pozneje, 12. septembra, je pisec končal svoje delo v St. Florianu, ki ga zgodovinski viri ob tej priložnosti prvič nesporno ome­ njajo.24 Dve freisinški listini sta bili oporoki za primer, da bi izstavitelja umrla v Ljudevitovi vojni. Pisec knjige je zagotovo preživel, po vsej verjetnosti sta preživela in se vrnila v domovino tudi oba previdna oporočnika. Medtem se je italski vojski mnogo huje godilo. Ko se je vračala s svojega neuspešnega po­ hoda, je izgubila voditelja, še preden je prekoračila furlansko mejo; Cadolah je tu 31. julija 819 podlegel visoki vročici. Čeprav je slavil zmago nad napadalci, Ljudevit diplomatskih odnosov do cesarskega dvora ni prekinil. Narobe, v Aachen je dal sporočiti, pod katerimi pogoji bi bil pripravljen znova priznati frankovsko nadoblast. Cesar je Ljude- vitove predloge zavrnil in sam odposlal protiposlanstvo v Sisak, ki pa prav tako ni bilo uspešno. Medtem je Ljudevit, ki je moral biti zares privlačna osebnost, našel močno podporo pri »sosednih gentes«.25 Tako so celo Timočani, ki so ka­ nili zapustiti Bolgare in se pridružiti Frankom, se pravi Borni, spremenili svoj načrt ter se pridružili Ljudevitu. Ta gentilna tvorba kneza iz Siska, ki spomi­ nja na začetke moravske države, je zajela tudi Kranjce in del Karantancev. Celo FortunatuSj patriarh iz Grada, je poslal rokodelce za gradnjo utrdbe Si- sak-Siscia. Se pozno poleti 819 so bili ob karantanski Dravi boji, da bi se za­ ustavila močna Ljudevitova vojska. Samo nekaj tednov ali mesecev kasneje je slovanski knez spremenil smer svojega pohoda in vkorakal v Dalmacijo. Se do leta 822 naj bi trajala njegova borba proti frankovskim četam in njihovim slo­ vanskim zaveznikom. l a Annales regni Francorum a. 813. 2 0 Annales regni Francorum a. 818. 2 1 Annales regni Francorum a. 819. 2 2 Wolfram, Mitteleuropa 269. 2 3 Traditionen Freising nn. 415 in 419 (819 V 8 in 819 VII 4). M Wolfram, Mitteleuropa 269. 2 5 Annales regni Francorum a. 819. 184 H.WOLFRAM: KARANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM Ljudevita običajno imenujemo kneza Hrvatov. Kdor pa sledi etnografskim vidikom in sprašuje po »oblikovanju in ureditvi plemen«26 se bo izognil temu, da bi prenašal anahronistična merila na etnogenetski proces. Sicer ni dvoma, da je Konstantinos Porphyrogennetos poznal Slovane iz Dalmacije in nekaterih predelov Slavonije kot Hrvate. Toda ta avtor je pisal sto let po državnih analih, v katerih sicer naletimo na bogato poznavanje slovanskih plemenskih imen, ni­ kjer pa ne na ime Hrvatov. Da je Konstantinos Porphyrogennetos v svoj prikaz vključeval tudi bajeslovna poročila, je znano. Vrhu tega je — kadar govori o Dalmaciji — imel v mislih bolj Primorje. In zares vse kaže, da se je hrvaška etnogeneza začela približno eno generacijo po Ljudevitu — po eni strani v oko­ lici Klisa, po drugi strani v okolici Bihaća, ne pa ob Savi ali v prostoru Reka— Tharsatica. Uspešen nasprotnik Ljudevita je bil furlanski dux Balderih. Le-ta je bil po­ slednji imetnik tega starega langobardskega vojvodstva. Leta 824 so se oglasili Bolgari s Tise in Donave pri cesarju in med drugim zaprosili za »vrnitev« od­ visnih slovanskih kmetov. Franki si najbrž o nakanah Bolgarov kot tudi o ne­ varnosti njihovih zahtev niso bili povsem na jasnem. Ludvik Pobožni je njihove zahteve nekam odlašujoče obravnaval. Istočasno je reagiral Aachen tudi na ba­ varsko dilemo. Ludvik Nemški, ki je postal leta 817 bavarski kralj, je leta 826 prišel najbrž prvikrat v svoje kraljestvo. V njegovem spremstvu je bil kot prvi prefekt Vzhodnih dežel izredno sposobni in tudi na Bavarskem vplivni Ge­ rold IL, stric mladega kralja. Oba sta se morala v prihodnje potruditi, da znova osvojita za Bavarce teren, ki so ga bili izgubili v prid Furlanije. Balderih je namreč vladal v Karantaniji in — najkasneje od konca Ljudevitove vojne na­ prej — tudi v Gornji Panoniji, se pravi, globoko znotraj bavarske Vzhodne de­ žele. Napovedoval se je grozeč konflikt o pristojnosti.' Leta 827 so sirmijski Bolgari vdrli z ladjami po Dravi navzgor v Gornjo Panonijo, »pregnali kneze Slovanov in nad nje postavili bolgarske vladarje«.21 Krivdo za ta poraz so naprtili izključno Balderihu, čeprav ni samo furlanski vojvoda, temveč tudi Gerold II. še leta 826 izključeval grozečo bolgarsko inva­ zijo. Balderih se je moral umakniti, njegovo mandatno območje je bilo razde­ ljeno med štiri comités. Najbrž si lahko razlagamo to poročilo tako, da sta leta 828 bila imenovana za Karantance in Kranjce po en grof in da sta bila podre­ jena bavarskemu prefektu Geroldu II. Preostala dva comités pa sta verjetno dobila okrnjeno Furlanijo in Istro in ostala s svojimi grofijami pri Italiji. Ka­ zen, ki ni bila namenjena samo Balderihu, temveč tudi njegovemu gospodarju, najstarejšemu cesarskemu sinu Lotarju, je Ludvik Pobožni odredil leta 828. Na­ vzoča sta bila tudi Ludvik Nemški in Gerold IL, ki sta še poleti 828 začela vojno proti Bolgarom. Poslednjega furlanskega vojvode ter Lotarja I. v Aachen ni bilo. Tako je bilo razpuščeno furlansko vojvodstvo in Italija ločena od Panonije. Hkrati sta izgubili tudi Karantanija in Kranjska svoj avtonomni status, Sisak pa je ostal gentilna kneževina vse do prihoda Madžarov. Se pred Ljudevitovim koncem je Bavarec Mahtheri 10. julija 822 podaril svojo posest med Trušnjami (Trixen) in Grebinjem (Griffen) freisinškemu sa­ mostanu Innichen. Prejemnik je škof Hitto, ki prepušča posest daritelju kot dosmrtni fevd. Listino, ki je bila sestavljena o pravomoćni kupčiji, je potrdilo devetnajst oseb, ki vseskozi nosijo bavarska imena in so pravno izkazane kot Bavarci. O tem, kje je bila listina sestavljena, ni podatkov, tako da ne moremo niti zagotovo reči, ali so bile med pričami take, ki lahko veljajo kot »Korošci«, in če, koliko jih je bilo. Tu in tam pojmujejo prvotno in dolgo časa tudi edino omembo bavarskega zemljiškega posestnika kot dokaz proti spremembi karan- tanske ureditve leta 828. Res je Mahtheri omenjen šele v zadnjih letih karan- * Tako (Stammesbildung und Verfassung) je naslov knjige Reinharde Wenskusa, ki je iz- rvi izdaji 1961. Annales regni Francorum a. 827. äla v prvi izdaji 1961 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 185 tanske kneževine. Bolj kaže, da so Mahtheri in njegovi pristaši šele ustvarili predpogoje za uspešno uvedbo grofijske ureditve kot pa obratno. Prvi oblast­ nik v začetku še enotne grofije Karantanije je bil neki Helmwin, njega pa je nasledil neki Albgar. Od obeh sta nam znani le imeni, ki se pa dobro uvrščata v »nomenklaturo« Bavarske in njenega vzhodnega dela. Najkasneje leta 844/ 845, verjetno pa že dosti prej, je Pabo postal karantanski grof. Njegovo delo­ vanje, ki se je proti njegovi volji končalo leta 860, je bolj znano. Vzpon Karantanije kot kraljeve dežele je neločljivo povezan z Arnulfovo osebnostjo. Karantanija je bila Arnulfova domovina in oporišče njegove obla­ sti; tu je doraščal in se izkazal kot kraljevski dux. Odtod si je osvojil oblast ne le nad Bavarsko, temveč nad vzhodno frankovsko kraljevino v celoti. Se današ­ nji rodovi ga — četudi anahronistično — označujejo kot »Arnulfa Koroškega«. V Karantaniji je Arnulf pogosto bival tudi po letu 887, in sicer tako v štajer­ skem kot v koroškem delu. Božič leta 888 je proslavil na Krnskem gradu ob vznožju Senturške gore. Od srede 9. stoletja naprej je Karantanija pridobivala na pomenu, razvila se je njena infrastruktura in bogastvo dežele se je pomno­ žilo. O tem govorijo številne podelitve bavarskim cerkvam; seveda je bila pri tem po obsegu in vsebini salzburška »Magna Charta« iz leta 860 daleč na prvem mestu. Splošno zanimanje se ni omejevalo le na cerkvene zemljiške posestnike, kot kaže primer Witigowa. S ponosom se je vsakdo v Panoniji priznal za Ka- rantanca, kadar je pričeval in praesentia Arnolfi ducis.28 V petletju med letoma 874 in 879 se je slovanski apostol in panonsko-mo- ravski nadškof Metod korak za korakom umikal iz salzburške Panonije, dokler se ni moral tu docela odreči svoji poziciji. Ta čas je nadškof Theotmar verjetno v osebi Salomona obnovil karantanski pokrajinski episkopat. Škof je imel štiri naslednike, Engilfrieda, Alaricha, Dietricha in Gotaberta. Samo o zadnjem nam je znano več kot samo ime. Postavil ga je bil nadškof Pilgrim (907—923) in služboval je še pod Odalbertom (923—935). Ti karantanski škofje so prvi salz- burški pokrajinski škofje, ki se tako imenujejo. Freising, ne pa Salzburg, je bila prva škofija, ki je v deželi zgradila lastniški samostan, in sicer kolegiatno usta­ novo Marija na Otoku (Maria Worth). Cerkev je bila posvečena svetnikoma Pri­ možu in Felicijanu, katerih relikvije so bile na Vrbsko jezero prenesene za časa škofa Walda (864—906). Vzpon Karantanije do kraljeve dežele je tudi razlog za njeno poimenovanje kót'"»grofija« in »država« namesto »grofija« in »pagus«. Tako je bila nekoliko okorno poimenovana še pred letom 893 z lokacijo in co- mitatu Ruodperti in regno Carantano. Bolj elegantno je rečeno za časa »našega nadvse ljubljenega sorodnika in slavnega mejnega grofa Luitpolda«, da leži Krški dvor in Charentariche in comitatu ipsius.29 V sistemu bavarskega Vzhoda, ki je bil sestavljen iz frankovskih grofij in gentilnih kneževin, je imela Karantanija izreden položaj. Dežela je tvorila od leta 828 naprej grofijo, ki je mogla biti označena tudi kot »država«. Proti koncu 9. stoletja pričajo viri o večjem številu karantanskih grofov pod enim nadgro- fom. Ureditev bavarskega Vzhoda pa je bila odvisna od posesti Panonije, se pravi zahodnih delov nekdanje rimske province severno in južno od Drave. V obeh delih sta bila slovanska kneza, ki sta bila sicer odvisna od vzhodnofran- kovske države, pač pa sta v središčih Blatenski Kostel Zalavâr in Sisàk-Siscia vladala dokaj samostojno. Medtem ko so o knezih iz Siska znana samo njihova imena, vemo dosti več o knezu Pribwini iz Nitre, ki so ga bili Moravci izgnali in o njegovem sinu Koclju (Chozil). To pa zato, ker sta odločilno podprla grško- slovansko misijo. Tako sta prišla v nasprotje do bavarske cerkve in tudi do vzhodnofrankovske kraljevine. Pribwinov zaščitnik, Ludvik Nemški je bil de­ setletja v sporu s svojim sinom Karlmannom, ki je vladal bavarskemu Vzhodu, 2 8 Traditionen Regensburg n. 102. 2 8 DD. Arnolf 109 in 162; glej Peter Stih, Regnum Carantanum. zgodovinski časopis 40 (1986), 215 ss. 186 H. WOLFRAM : KAHANTANIJA MED VZHODOM IN ZAHODOM ne da bi se pri tem kaj pr ida menil za očetove pristaše. Posledica tega je bila, da je Regensburg najkasneje leta 876 — Kocelj je bržkone ta čas umrl — od­ ločil, da se Pribwinova kneževina razpusti. S tem je izgubila Panonija severno od Drave svojo samostojno vladavino; bavarski Vzhod se je začel razkrajati . Niti poslednji krčeviti poskus, postaviti 884 kneza Braclava iz Siska za frankov- skega vazala in ga tako vse bolj pritegniti k obrambi Panonije, ni uspel. Skoraj pol stoletja ni bilo več kaj slišati o »državi med Dravo in Savo«, ki je nekoč na Zahodu segala prav do zagrebškega prostora. Sedaj naj bi se na področju nekdanje vladavine Ljudevita iz Siska rekrut i ra la poslednja vojska v boju za frankovsko-bavarsko Panonijo. Leta 896 so položili v Braclavove roke »zaščito Panonije z Blatenskim Kostelom (urbs paludarum)«. 3 0 Le malo pozneje sta Blatenski Kostel in Sisak — kot kaže — podlegla »Obrom, ki se zdaj ime­ nujejo Madžari«. 3 1 Ti so bili že leta 894 »vse do uničenja razdejali Panonijo 3 2 in tako zadali poznokarolinški ureditvi Panonije smrtni udarec. Genti lne slovan­ ske kneževine so utonile, in tudi niso bile obnovljene, ko so Otoni znova osvojili dele donavskega in vzhodnoalpskega prostora. Preseljevanje narodov se je tako v desetem stoletju — čeprav pozno — ven­ darle končalo tudi v našem prostoru. Leta 976 so Bavarsko razdelili in njen ju­ govzhodni d e l uredili kot vojvodino Karantani jo. Imetnik te vojvodine je vladal ozemlju, ki je segalo od južnega dela Dolnje Avstrije do Verone in vključevalo Furlanijo, Kranjsko in Istro. Tej večjezični, tradicionalno polietnični skupnosti se je obetala sijajna bodočnost. Znano je, da je tudi ta poskus kmalu v prvi vrsti iz dinastičnih vzrokov spodletel. Toda v časih, ko se vsepovsod prebuja spomin na obstoj historičnih regij, naj nam bo dovoljeno, spomniti tudi na to staro skupnost, ne da bi nas zaradi tega kdo osumil, da postavljamo pod vpra­ šaj sedanje državnosti. Prevedla Tatjana Zeichen-Messner Z u s a m m e n f a s s u n g KARANTANIEN ZWISCHEN OST UND WEST Herwig Wolfram Die Entstehung des polyethnischen Fürstentums der Karantanen stellt die älteste frühmittelalterliche Stammesbildung dar, die sich im Ostalpenraum aus Zuwande- rern und Einheimischen vollzog und dabei einen bodenständigen Namen annahm. Die Karantanen waren ein eindeutig slawisch bestimmtes Volk, das auch Kroaten, Dudleben und Bulgaren umfaßte. Außerdem gab es einheimische Romanen im Land. Germanische Splitter sind nicht auszuschließen, aber auch nicht nachzuweisen. Die Vorfahren der Karantanen waren in das alte Binnennorikum eingewandert und hat­ ten es zum »Land der Slawen« gemacht. Nach der großen awarischen Niederlage vor Konstantinopel im Jahre 626 dürften die Alpenslawen um 630 den Khaghan gegen einen neuen Herrn eingetauscht haben. Samo nützte die Abfallbewegungen, die im Westen wie im Osten die Awaren schwächten, und schwang sich zum Herrscher eines mitteleuropäischen Slawenreiches empor. Der Tod Samos erlaubte die Wieder­ herstellung der awarischen Herrschaft über weite Teile des slawischen Mitteleuropas. Die Alpenslawen scheinen hingegen ihre Selbständigkeit behauptet zu haben. Boruth, der erste bekannte Karantanenfürst, herrschte von vor 740 bis um 750. Zwischen dem Frühjahr 741 und vor dem Sommer 743 versuchten die wiedererstark­ ten Awaren, die Karantanen zu unterwerfen. Diese versicherten sich der Hilfe der Bayern, schlugen die Angreifer gemeinsam zurück, gerieten aber dabei selbst unter die Oberhoheit der »hilfsreichen« Nachbarn. Bedenkt man, welch radikalen politisch­ religiösen Kurswechsel Boruth seinen Leuten zumuten und dennoch die Herrschaft 30 Annales Fuldenses (cont. Alt.) a. 896. 31 Annales Fuldenses (cont. Alt.) aa. 894, 896 in 900. 33 Annales Fuldenses (cont. Alt.) a. 894. ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • 2 187 innerhalb der Familie wie selbstverständlich vererben konnte, dann wird er sicher nicht der erste Karantanenfürst gewesen sein. Um 700 wäre mit dem Abschluß der karantanischen Ethnogenese zu rechnen. Die bekannten, höchst komplexen Zeremo­ nien der Kärntner Herzogseinsetzung können in die Zeit Boruths zurückreichen; daß sie es tatsächlich tun, wirkt jedoch höchst unwahrscheinlich. Urkunden des neunten bis elften Jahrhunderts bezeichneten die Karnburg als Carentana — civitas Carantana und das gegenüberliegende Maria Saal als ecclesia sanctae Mariae ad Carantanam. Die Karnburg am Fuße des Ulrichsbergs, mons Ca- rentanus, gab dem Fürstentum den Namen. Im Westen und Nordwesten schloß das Land an Bayern an, so daß Osttirol, Kärnten, der Lungau sowie der Enns-Pongau und die Täler der steirischen Enns, Mürz und Mur zu Karantanien zählten. Im Nor­ den reichte das Land bis über die oberösterreichisch-niederösterreichischen Kalkal­ pen hinaus. Das Ischler Landl und das Kremstal bis gegen Klausen dürften ebenso karantanisch gewesen sein wie der Süden Niederösterreichs, wo die Schwarza den Grenzfluß bildete. Die Ostgrenze verlief entlang dem Bergsystem, das von der nie­ derösterreichischen Buckligen Welt über die Fischbacher Alpen bis zur mittleren Mur reicht. Welche Teile Nordsloweniens karantanisch waren, ist schwer zu sagen. Wahrscheinlich war der Südosten Karantaniens mit dem südöstlichen Binnennori- kum vor seiner Erweiterung um Poetovio identisch. Paulus Diaconus verstand die Carniola, die »Kleine Karnia«, als das Slawen­ land, die patria Sclavorum, schlechthin und unterschied sie eindeutig von Caranta- num, wo ein anderes Slawenvolk als die Carniolenses, »Krainer«, lebten. Die Kar- Namen, Carni (ol)a und Carantanum, meinen wohl das gleiche, Land der Steinleute. Es gibt aber keinen Anhaltspunkt für die Annahme, Karantanen und Krainer hät­ ten vor dem Ende der Karolingerzeit eine politische Einheit gebildet, außer daß sie beide ab 828 als Grafschaften der bayerischen Ostland-Präfektur angehörten. Die Krainer und ein Teil der Karantanen schlossen sich dem großen Liudewit- Krieg an, der fünf Jahre lang an der Südostgrenze des Frankenreiches tobte. Der Aufstieg Karantaniens als Königslandschaft ist untrennbar mit der Person Arnulfs verbunden. Karantanien war Arnulfs Heimat und Machtbasis; hier wuchs er auf, bewährte sich als königlicher Dux und konnte von hier aus nicht bloß die Herr­ schaft über Bayern, sondern das ganze ostfränkische Königtum erringen. Die Völkerwanderung hatte im zehnten Jahrhundert auch in unserem Raum ihr Ende gefunden. Im Jahre 976 wurde Bayern geteilt und sein Südosten als Herzogtum Karantanien eingerichtet. Der Inhaber dieses Herzogtums herrschte über ein Gebiet, das vom südlichen Niederösterreich bis Verona reichte, das Friaul, die Krain und Istrien umfaßte. Eine glänzende Zukunft schien dieser vielsprachigen, traditionell po­ lyethnischen Einheit gewiß. Daß auch dieses Experiment sehr bald aus vorwiegend dynastischen Gründen scheiterte, ist bekannt.