V spomin F R A N P E T R E 1906—1978 Profesor Fran Petre je bil vidna osebnost slovenske in jugoslovanske slavi- stične skupnosti. Bolj ko kdo drug se je tej skupnosti prišteval cela štiri desetletja, primarno in dosledno, se vanjo vključeval s polno zavzetostjo ustvar- jalca in pobudnika, z zavestjo znanstvenika, pedagoga in organizatorja, vse do zadnje, krute prekinitve. Kako celostno in izrazito je bil profesor Petre prisoten v slovenističnem krogu, vedo povedati mnogi, ne nazadnje tisti, ki so ga lahko pogosto poslušali na letnih zborovanjih. Kot primer njegove slovenistične udeleženosti bodi tu iz zadnjih mesecev omenjeno njegovo sodelovanje na simpoziju v počastitev stolet- nice Zupančičevega rojstva; naj je bilo to glede na program še tako utrujajoče, ni izostal od nobenega predavanja. Drugi tak primer je lahko njegov članek v prvi lanskoletni številki Slavistične revije, napisan v spomin njegovemu delov- nemu tovarišu pri Slovenskem biografskem leksikonu, preminulemu profesorju Alfonzu Gspanu. Za naše namene je dovolj , če očrtamo življenje Frana Petreta v nekaj vidnej- ših potezah. Po rodu je bil doma iz Repenj pod Šmarno goro, študije je opravil v Ljubljani. Na fakulteti je opazno njegovo organizacijsko kot publicistično delo- vanje v vrstah naprednih študentov (urednik lista Akademski glas 1935—1936). Strokovno se je izpopolnjeval v Parizu in Pragi. Ze sredi 30. let je opozoril nase z literarnozgodovinskimi in kulturnopolitičnimi članki, posebej v Sodobnosti. Promoviral je leta 1937 s temo Vrazova dijaška leta. Vojna leta je prebil večidel v taboriščih. Po vojni je služboval na univerzi v Skopju, nato dve in pol deset- letji na Filozofski fakulteti v Zagrebu, ki ji je posvetil svoje najboljše moči. Vmes je bil tudi dekan. Večkrat je gostoval na tujih univerzah. Zadnja štiri leta, po vrnitvi v Ljubljano, je delal v uredništvu Slovenskega biografskega leksi- kona; v to delo se je včlenil z veliko vnemo in z mnogimi načrti in ob njem ga je vzela smrt. Značilna poteza Petretove delovne volje je njegova mnogostranost. Profesor Petre je združeval v svoji publicistiki literarnega zgodovinarja in teoretika, kul- turnopolitičnega pisca in kritiškega informatorja; objavljal je poleg slovenskega v srbohrvatskem in makedonskem tisku, pa še v vrsti tujih znanstvenih revij, pogosto tudi v dnevnem časopisju. Predaval je na seminarjih, strokovnih po - svetih in pred t. i. širokim občinstvom. Letopis SAZU navaja npr. za 1. 1976 taka predavanja v Zagrebu v društvu Slovenski dom in v Karlovcu. Po svojem znanstvenem poreklu pripada pokojni profesor predvsem Kidri- čevi šoli. Ta mu je privzgojila, kakor na sploh njegovemu rodu, spoštovanje do zunanjih in notranjih empiričnih dejstev in težnjo po vsestransko podprti po- nazoritvi ploskev literarnih dogajanj. Sad Kidričevega in deloma Prijateljevega uvajanja v znanstvenoraziskovalno delo je Pelretova velika monografi ja, ki še po štirih desetletjih ohranja v naši znanosti kapitalno mesto, to je Poizkus ili- rizma pri Slovencih (1939). V tem markantnem delu je nastopajoči znanstvenik, upoštevaje vidik generacij, spretno odbiral momente, ki tako ali drugače po- nazarjajo družbenopolitične procese, zasledoval Vrazove osebne miselne in čustvene silnice preobražanja v času ter tako popravi l nekatera enostranska mnenja o prvaku našega il irizma; zavrnitev tega gibanja na Slovenskem je razložil razen s kulturnimi še z družbenimi razlogi. Y tematski obseg monogra - f i je se vč lenju je še nekaj študij, ki govor i j o o Petretovem kompleksnem pog lab- l janju v dobo , npr. Razgovor o politični vsebini slovenskega ilirizma (1939), Zahteva po »Kraljevini Sloveniji« l. 1848 v praških dokumentih (1940) ali Vpliv karantansko-panonske teorije na razplet ilirizma (1941). Po vo jni se v to široko predmetno o b m o č j e uvrščata še gradivski obravnavi Začetek korespondence med Vrazom in Safafikom ter Češka kritika Ahacijevih Pesmi (obe 1951). Kako je to obdob je v prvi dobi l i terarnozgodovinskega študija Petretu priraslo k srcu, pr iča še razpravica Literarno ozadje Prešernovega Krsta pri Savici (1940), ki — p o Paternujevih besedah —- s tem, da obrača pozornost k slovanskim literaturam, pomeni »opazen obrat v iskanju vzporednic« . Fran Petrè je bil p o vsem svo jem bistvu č lovek, odprt času in konkretnim družbenim vprašanjem. Ze od vsega začetka se je pazl j ivo posvečal aktualni kulturnopolit ični publicistiki, predvsem pri Akademskem glasu in v Sodob- nosti. Boril se je s peresom za izpopolnitev slovenske univerze (Univerza in njen materialni razvoj, 1935), zbiral zapažanja o odnosih in nasprotj ih v svetu in doma (Pisatelj v današnji Franciji, Štajerska in Prekmurje 1936, obo je 1936). V spominskem spisu Po smrti Ivana Prijatelja (1937) je predvsem poudarja l pro- fesor jevo narodnopol i t i čno angažiranost in dal izraza kritiki liberalne politike, ki je bila kmalu po osvoboditvi postala sredstvo vsedržavnega unitarizma. Y spremenjenih razmerah po vo jn i se je k temam družbenopol it ičnega značaja od časa do časa še vrnil. Zanimanje se mu je pri tem razširilo posebno na proble - matiko delavskega gibanja, npr. v študiji Ivan Cankar rudarski kandidat (1949), s katero po svoje dopo ln ju je obsežni biografsko-socio loški oris Rod in mladost Ivana Cankarja (1947). Pozneje je bo l j ali manj črpal iz lastnega poznanja stvari snov za prispevek Proletarski odri v Ljubljani in okolici med obema vojnama (Delavski oder na Slovenskem, 1964). Kmalu po vo jni je peljala služba Frana Petreta ven iz Slovenije, na jpre j v Makedoni jo , ki si je ta čas jela ustvarjati lastna kulturnopol it ična ž a r i S C a . Okolnosti s lužbovanja, skopskega in pozneje zagrebškega, so univerzitetnega pro fesor ja nu jno vodile v literarno in kulturno posredništvo. Sad tega posred- ništva je izdaja Makedonske antologije (1948), ki je bila za tiste čase naravnost odkrivatel jsko dejanje, poleg vrste poznejših spremnih študij in izdaj slovenskih knj iževnih del, posebe j še poezi je , pri Hrvatih. Sicer pa mu je kot č istokrvnemu publicistu poleg študijsko naravnanih obravnav razgibavala misel še želja po čini b o l j neposrednem stiku tudi s tistim občinstvom, ki bo l j kot k a j drugega bere dnevno časopisje. Tako je npr. napisal o Dobr išu Cesariču esej za Novi svet in priložnostni članek v Primorski dnevnik, vrsto pr ikazov oziroma ocen, npr. o Finžgarju, Ingoličevi Stavki, Borovi novi pesniški zbirki, Antonu Debe l jaku (Raziskovalec na p o d r o č j u poezi je) , Kreftu. Makedoncem je z vso vnemo pri- kazoval Prešerna, Zupančiča (1948, 40 str.), Cankarja , pisal celo o bo ju za rea- lizem pri Hrvatih. Ta stran Petretove publicistike je na jbo l j odmaknjena in je bila vse do zadnjega — do ob jave b ib l iograf i je v tej številki Slavistične revije — v splošnem zelo slabo znana. O b tako široko razprostrtem drobnem public ist ičnem delu pa Petre ni od - rival za jeml j ivega proučevanja širokih tem. Značilen tak prispevek je ena naših najpomembnejših študij o srednjeveškem slovstvu Srednjovjekovna pismenost и Sloveniji (1955). Nov, širokopotezen zagon je dobilo Petretovo znanstveno prizadevanje sredi petdesetih let. Pri iskanju novih poti ga je deloma podpiralo študijsko ozračje Zagreba, v katerem se je ta čas umestil. Pri tem mislimo na prizadevanje skupine, zbrane pozneje (od 1957) okrog revije Umjetnost riječi. Petre se je s polno pomlajeno voljo vključil v ta živi tok, ki je v literarni znanosti nastopil v imenu novih metodoloških gesel, kot npr. osredinjenje zanimanja za umetnostno bese- dilo, prednostno mesto stilne analize itd. Hkrati je Petre naredil prve odločne korake v proučevanje slovenskega ekspresionizma, ki je pozneje postalo njegovo najbol j izrazito in najbol j sklenjeno znanstveno torišče. Pravzaprav je Petre že od vsega začetka videl in razumeval ekspresionizem v širši časovni povezavi, na eni strani vpet v določilnice obdobja med obema vojnama, na drugi strani, v povezavi z moderno. Pri tem je izhodiščnega po- mena njegovo predavanje na slavističnem zborovanju v Mariboru 1954 (objav- ljeno najprej v Novih obzorjih, pozneje v Pogovorih o jeziku in slovstvu). Pove- zovanja sledečih si literarnih smeri se je Petre še pozneje kajkrat lotil, deloma v želji po temeljni razpostavitvi razgledišč deloma iz težnje po sintezi. To na- zadnje v referatu za jugoslovanski slavistični kongres Stilne formacije d slo- venski književnosti med dvema vojnama (1972). Proučevanje ekspresionizma je profesor Petre opravljal, opiraje se pred- vsem na dve metodi: na analitično in primerjalno. Kot splošen uvod v celovito zastavljen koncept analitičnih stilnih obravnav je bila mišljena prva taka, ki je bila objavljena v hrvaščini v prvem letniku Uinjetnosti riječi, Idejnost i izraz ekspresionizma (1957). Hkrati je podobno kakor že pred vo jno (o slovenski ro- mantiki v Slawische Rundschau), sodil, da je treba dati splošen očrt slovenskega ekspresionizma tudi za najširšo strokovno javnost v nemškem slavističnem glasilu (Die Welt der Slaven, 1956). Vse odslej in do konca življenja je Petre razčlenjeval pojav ekspresionistične poezije. Kljub drugim konceptom, ki jih je imel v delu, se je k temu vztrajno vračal. Pri Zupančiču je opazil karakteristično potezo, vizionarnost, ki pesnika moderne druži z novim tokom, nakar jo je s suvereno roko odstiral od primera do primera pri Jarcu in jo razložil z zuna- njimi in notranjimi momenti (Kozmična poezija Mirana Jarca, 1955). Sledile so istovrstne studiozne obravnave Podbevškov problem (1956), Uz genezu hrvatskog i slovenskog ekspresionizma (1969), Struktura lirike Antona Vodnika (1970), Verz slovenskega ekspresionizma (1974). Zadnje, kar nam je znano o Petretovem pro- učevanju vprašanj ekspresionizma, sta dve predavanji v juniju 1976. leta, ki ju je imel pred tujim občinstvom, na simpoziju, posvečenem tej smeri, v Stras- bourgu (Zwei experimentelle Formen im slowenischen Expressionismus) in v slovanskem seminarju v Baslu (Die Forschung des Expressionismus). V katero smer so šla Petretova raziskovanja ekspresionizma? Najprej so ga zanimala genetična vprašanja: ugotovil je, da je začetke slovenskega ekspresio- nizma treba iskati že pred prvo vojno, ko se je zbrala ob Zori mlada katoliška književna generacija, raziskal je, kako se je vojni čas odrazil v vsej poeziji nastopajočih, in nazadnje, analitično razkril diferenciacije, ki so se kmalu po vojni začele kazati v novi poetični smeri (kozinično vizionarna, anarhistično pro- tivojna, socialno revolucionarna in religiozno mistična smer). Treba je poudariti, da se je Petre med prvimi uprl mnenju, ki si je po zadnji vojni lastilo posebno veljavo, namreč, da bi bil ekspresionizem reakcionaren (in je izrecno na nekem mestu v tej zvezi imenoval Lukacsevo tovrstno sodbo kot enostransko). Škoda, da Petre navedenih spisov, dopolnjenih po zmožnosti še s Kosovelom, ni izdal v knjigi. Lahko postavimo, da bi ta knjiga pomembno utrdila našo vednost o struji, ki je sredi petdesetih let, ko se je Petre začel sistematično z njo ukvar- jati, povzročala toliko nejasnosti. Posebna ljubezen Frana Petreta je bila moderna, posebej Zupančič in Can- kar. Y proučevanju teh dveh prvakov slovenske literature je prispeval viden delež, vnesel svojo noto. Njegova razprava Vizionarnost Otona Zupančiča (1955) je osvetlila eno karakterističnih potez velikega lirika, v študiji Iz Zupančičeve poetike (1969) je poudaril pomen ljudske pesmi v njegovem oblikovanju in nazadnje s predavanjem O iluzionizmu Veronike Deseniške (1968) odkril v zna- ni tragediji moderne kvalitete. Kot je bilo že omenjeno, je o Cankarju pisal že po vojni na pozitivistični osnovi, medtem ko se je po vrnitvi k tej temi nagnil k študiju oblike, predvsem zgradbe in motivike: Avtobiografsko v delu Ivana Cankarja (1968), Tipologija proze Ivana Cankarja (1969), Motivi odtujenosti v Cankarjevem delu (1969), Nina (1970), Cankarjeve variante odtujenca (pre- brano na simpoziju 1976, objavljeno 1977). Poleg teh dveh osrednjih predmetnih območi j je Petretov raziskovalni pogled ob različnih priložnostih posegal na ostale ploskve, zajel tako ali drugače vsa slovenska literarna obdobja. Cesa vsega se je dotaknil, pove bibliografski spisek, tu bodi omenjeno, kar se zdi posebej značilno. Tako npr. je bil poln dognanj njegov poseg v razsvetljenstvo z analitično obravnavo o Pohlinovi poetiki, z ve- ščo interpretacijo Zadovoljnega Kranjca, s priložnostnimi prispevki o Kopitar- ju itd. Domača je bila profesorju Petretu tudi povojna književnost, s preda- vanji je obravnaval Gradnikovo zgodnjo liriko, predvojne romane Miška Kranj- ca, tudi tržaške pripovednike. Tudi zgodovina književnih zvrsti ga je zanimala, ko je npr. za splitske Mogučnosti (1965) dal pogled na slovenski roman ali za že imenovano miinchensko revijo Die Welt der Slaven (1967) prikaz tendenc v slo- venski pripovedni umetnosti. Občasno je pisal tudi ocene, npr. Meriggijeve ob- ravnave slovenskega slovstva (v pregledu jugoslovanskih književnosti). Še ena stran Petretove publicistične dejavnosti zahteva polnovredno upo- števanje: njegovo zanimanje za literarno teorijo, poetiko in metodologijo. To zanimanje je izpričal že pred vojno, posebej v oceni velike literarne zgodovine svojega učitelja Franceta Kidriča. Ko je poudaril realistično in racionalistično utemeljenost metode svojega učitelja, je hkrati še označil, da o metodi odločata dva vidika: razvojni in sociološki. Precej pozneje, v zadnjem desetletju, se mu je ponudila priložnost, da je v predavanju pod naslovom France Kidrič v tokovih literarne zgodovine (1975) predstavnika slovenske vede postavil ob njegove svetovne sodobnike, in sicer tako, da je njegove raziskovalne postopke primer- jal z njihovimi. Naslanjajoč se bol j ali manj na Kidriča, je menil, da je za t.i. nedržavne narode v literarni vedi potrebna drugačna periodizacija, tudi metodo- logija, kot je to v t . i . velikih literaturah (Periodizacija tkzv. književnosti ne- državnih naroda, 1965). O poetiki in metodologiji raziskavanja pesniških be- sedil je pisal ob različnih priložnostih. D v a najbol j eksplicitna primera sta njegovo predavanje na zborovanju jugoslovanskih slavistov v Ljubljani 1961 (Literarna zgodovina in estetski kriterij) in temeljni kratki traktat Pesniški jezik (1968). V ljubljanskem predavanju je pokazal, koliko veljave pritiče pozitivizmu, ki da je »opravil važno funkcijo, a obstal brez moči pred pravo notranjo po- dobo umetniške izpovedi in načinom umetniškega oblikovanja ter s tem pred bistvom umetniške tvorbe na področju umetniške besede«. Ne da bi zapadal v ekskluzivizem zavračanja drugih metod (sociološke in kulturnozgodovinske), je zlasti v šestdesetih letih poudarjal strukturalno metodo in ji dajal brez- pogojno prednost: »V strukturi je zajeto ose, od idejnosti v pesmi do zvočnih kva- litet najtišjega njenega glasu. Vsako umetniško delo je v sebi zaključena total- nost. Kot enkratno, neponovlj ivo imaginativno dejanje sestoji iz sklopa zelo različnih elementov, ki šele v svoji skupnosti in točno predvideni medsebojni odvisnosti delujejo kot umetniške stvaritve. Prodreti v strukturo umetnine po- meni odkriti notranje zakone njene gradnje. Duhovni svet pisca se prenaša na nas izključno samo prek besede. Beseda je posrednik vseh lastnosti književ- nega dela in nosilec vseh kvalitet, zajetih v njem.« (Poudaril Š. B.) Nazadnje, vendar kot enako pomembno, bodi omenjeno še Petretovo peda- goško delo: tako rekoč vse življenje je predaval na univerzah zunaj Slovenije, kar je po svoje opredelilo njegovo delo. Postavljen je bil pred nalogo, nuditi vednost o slovenski literaturi, njenem razvoju in dosežkih pred študenti, zra- slimi v precej drugačnem okolju, kot je bilo njegovo izvirno. Pa ne samo to, moral je ustvarjati v njih in v njihovi akademski sredini pravi odnos do slo- venskega slovstva. To ni bilo lahko, vendar je bil v tem posebej uspešen, kot vedo povedati njegovi slušatelji in kot so to tudi zapisali. Mučilo pa ga je, ker je mislil, da to njegovo delovanje doma ni dovol j cenjeno. V srečnih letih je opazno skrbel za slovenistični naraščaj (njegova pomožna sodelavca sta bila v dobi formiranja npr. Jože Toporišič in Jože Pogačnik). Življenja in delovanja Frana Petreta se drži določen delec tragičnosti: ni mu bilo dano, da bi dokončal oziroma uresničil številne bogate študijske kon- cepte. Na drugi strani pa smo spričo opusa, ki je zdaj v celem razgrnjen pred našimi očmi, nemalokdaj presenečeni ob njegovi ostri misli, ob strnjenosti in do- slednosti postopka. Kdor se bo poglabljal v slovensko literarno zgodovino, se bo k misli in delu pokojnega profesorja vračal še in še. Štefan Barbarič SM v Ljubljani