198
Kronika
Vprašanje monopolizacije šolskih knjig. Med raznimi drugimi se je oglasil k temu vprašanju tudi g. L. Č. v 7. štev. časopisa »Misel in delo". Na kratko je povedal to-le:
Monopolizacija šolskih knjig je »predvsem gospodarski problem", ki pa „v naši banovini ni bil tako pereč"; sicer pa „Kar se tiče založnikov knjig,
ni treba, da se zanje še posebej pobrigajo profesorji, saj so tiskarji in knji-garji tako dobro organizirani, da bodo sami znali braniti svoje pravice, in da ni treba strašiti z nevarnostjo, da bodo zaradi monopolizacije šolskih knjig knjigarne primorane prenehati tudi z izdajanjem nešolskih knjig." S to soci-jalno globoko premišljeno ugotovitvijo je g. L. Č. vprašanje monopolizacije odpravil.                                                                                          v
Drugi problem je razpisani natečaj za šolske knjige. Za tega pravi g. L. Č., da se je pri nas „po nepotrebnem vzdignil krik, češ da se nameravajo odpraviti slovenske učne knjige". Kako „po nepotrebnem" se je dvignil ta krik, se najbolje vidi iz besed g. L. Č. samega, ki mu je vse, kar se v natečaju tiče slovenskih učnih knjig in slovenščine, prav tako jasno, kakor vsem drugim, ki so tudi čitali natečaj v izvirniku. Ali njemu je »pristojna oblast dala pojasnilo", pri čemer bržčas misli na znano izjavo načelnika prosv. oddelka g. Breznika; le da po našem mišljenju to pojasnilo ni obvezno niti za g. načelnika samega, še manj za koga drugega, ker je bila njegova izjava samo ust-mena, doeim je natečaj napisani uradni akt, ki ga ta izjava ni prav nič iz-premenila. Da je to tako, nam pove tudi g. L. Č. sam, ki je zapisal te-le stavke: »Natečaj pa bi se moral dopolniti...", „... zahteva natečaj še neko dopolnilo ...", „... je natečaj premalo jasen ...", „V tem pogledu ga (natečaj) bo treba dopolniti."
Ta »dopolnila", ki jih vzlic svoji velikodušni navdušenosti za natečaj zahteva g. L. Č., se vsa tičejo samo slovenskih učnih knjig in učenja slovenščine v naših šolah; in ta dopolnila niso izšla vzlic onemu »pojasnilu". A g. L. Č. vseeno zaključuje svojo oceno o natečaju takole: »Prigovori, da bi bil z natečajem ogrožen slovenski jezik, so tedaj docela neutemeljeni. Obratno: z določbami natečaja se bodo tudi ostali jugoslovanski srednješolci brez izjeme seznanili s slovenščino in bogastvom njene literature v veliko večji meri kakor do sedaj. Ne gre torej za odpravo slovenskih učnih knjig, gre za vsebino in za duha, ki naj bo v novih učbeniki h." (Podčrtal g. L. Č.)
Po tem optimističnem zaključku g. L. Č. zadeklamira o vzbujanju zavesti v mladih srcih, prekolne regionalizem in separatistične težnje, s tem pa je zanj rešeno vprašanje slovenskih — da se dobro razumemo: slovenskih, ne le v slovenskem jeziku pisanih — šolskih učnih knjig; opravljena so vsa vzgojna, didaktična in — recimo tudi: narodnostna vprašanja.
Mislimo pa, da bi vsaj v naših revijah, če ne storimo tega že v dnevnih listih, smeli o vprašanju monopolizacije in natečaja o šolskih knjigah razpravljati globje in trezneje, brez nacionalističnih deklamacij in brez „ho-zane", ker vemo, da pride po »hozani" vedno „križev pot".                 — 1 —
Razvoj „vseh naših univerz". Po zagotovilu, da se bo poskrbelo za zidanje ali dozidavan je vseh potrebnih zgradb vseh naših univerz, se je že pristopilo k praktičnim izvajanjem te odločitve.
Belgrajska univerza je predložila ministrstvu prosvete načrt popolne zgraditve svojih univerzitetnih poslopij. Poleg dosedanjih stavb — vrsta klinik, tehnika, astronomski observatorij, univerzitetna knjižnica, {poljedelska fakulteta, novo univerzitetno poslopje, v katerem je pravna fakulteta, itd. — v katere je za gole stavbe brez notranjih oprem vložila doslej samo državnega denarja 128,000.000 dinarjev, ima namen zazidati še ves kompleks
199
zemljišča ob Aleksandrovi cesti, ki ga je univerzi podarila belgrajska mestna občina. Na tem zemljišču so projektirane stavbe nove pravne fakultete, kemičnega, fizikalnega, elektrotehničnega instituta in muzej. Proračun znaša okoli 50,000.000 dinarjev, Ker ima že sedaj vsaka fakulteta belgrajske univerze lastno veliko poslopje ali pa celo po več, bodo zgradili za vsak institut filozofske oz. tehnične fakultete lastno zgradbo. Radi zanimive klavzule, ki jo je stavila belgrajska občina v svojo darilno listino, da mora biti podarjeno zemljišče zazidano v nekaj letih, sicer ga vzame nazaj, ministrstvu prosvete ni preostalo drugega, kakor da je že danim 128,000.000 dodalo še 12,000.000 dinarjev za pravno fakulteto.
Spričo tega je skoraj nedvomno, da se bo kaj kmalu poskrbelo za zidanje »vseh potrebnih zgradb vseh naših univerz" tudi drugod. Saj zgoraj omenjeni postopek kaže, kako se prehaja od besed k dejanjem... Hkrati pa bi želeli, da bi ta nauk pripravil vodstvo naše univerze do malo bolj energičnega obravnavanja teh stvari.                                                 F. P.
Dr. Henrik Tuma. Nepričakovano je umrl, ko je pravkar postal sodelavec tudi našega obzornika.
Ž njim smo izgubili družboslovca, organizatorja, kulturnega delavca in politika nenavadne sposobnosti, znaeajnosti in delavnosti. Sam se je povzpel do višine suverenega Človeka. Po 'meščanskem deniokratizmu je prešel marksistično šolo V teoriji in praksi; zato je bil prvi med slovenskim starejšim posvetnim izobraženstvom svoje dobe, ki je pojmoval našo preteklost in sedanjost stvarno z družboslovnega stališča v nasprotju s sanjavostjo svojih vrstnikov.
Narodnostno' je pravilno ugotovil razčlenjenost (diferenciacijo) južnega slovanstva v štiri individualnosti, ki jo na drugi strani izpopolnjuje s-trnjenost (integracija) slovenske narodnosti. Družbeno je prav tako natančno dognal, da je slovenski narod v bistvu demokratičen, ko ni imel močnega plemstva, oziroma se je odtujilo in ni vplivalo na narodno življenje; zakaj naša široka kmečka množica je  gospodarsko mali posestnik.
Ne da bi bila neoporečna vsaka, podrobnost v Tumovem pojmovanju, moramo vendar priznati načelno osnovanost njegove koncepcije, da ima južnoslovanska skupnost troje nevarnih zaprek: historizem, konfesionalizem in nacionalizem. Nasproti tem negativnim činiteljem je postavil gospodarsko enotnost slovensko-hrvaško-srbsko-bolgarskega ljudstva na osnovi demokracije in socialnosti, ki jo je pozneje stopnjeval naravnost v socializem.
Pravilnost Tumovega pojmovanja slovenskega in južnoslovanskega vprašanja so pokazali dogodki od balkanske preko svetovne vojne do naših dni.
Henrik Tuma je bil ustvarjajoč človek v omiki, gospodarstvu in politiki. Vodila ga je načelnost, ki jo je zajemal iz razvojnih zakonov pretekle in sodobne družbe. Zato ni bil ne sanjač ne nasilnik, ampak odločen bojevnik brez malenkosti in osebnosti, optimist, ki vidi bodočnost naprej in jo zavestno pospešuje. Slovenski narod, v prvi vrsti njegovo kmečko-delavsko ljudstvo, ga more šteti z vso upravičenostjo med svoje največje sinove, čigar smrt je napravila občutno vrzel.                                                     D r. L.
200