Poštnina plačana v gotovini. '
K M r K I T j^\
n E N TO R
DIJAŠKI LIST 14.LETNIK
LJUBLJANA
V	J
ŠTEV.3-4
FEBRUAR 1927
Cenjene naročnike vljudno prosimo, da takoj poravnajo naročnino v znesku 40 Din, za dijake 30 Din,
ŠAH
■ ■w.
I
Otvoritev igre. (Nadaljevanje.) Ko smo odprli igro zl)e2 — e 4 in e 7 — e 5, tedaj beli lahko takoj napade nasprotnikovega kraljevega pešca z 2) Sg 1 — f 3. To otvoritev imenujemo igro kraljevega skakača. Črni lahko zavaruje napadenega pešca na različne načine, n. pr. z Dd 8 — e 7 ali pa z Dd 8   f 6. Vendar primera nista posebno priporočljiva, ker v prvem primeru zastavi kraljica na polju e 7 izhod tekaču in s tem zadržuje naravni razvoj igre, na polje f 6 pa ne sodi zaenkrat dama, ampak skakač. Tudi ni dobro s kraljico prehitro v igro. Precej velika strategična pogreška bi bila nadalje obrana napadenega črnega pešca z Li 8 — d 6, ker bi v tem slučaju ne mogel črni damski pešec nikamor dalje in bi tako bil zaustavljeif ves razvoj kraljičinega krila. Kot četrta varianta bi bila J 7 — f 6. Tudi ta ni priporočljiva iz različnih vzrokov. Pri tej priliki opozarjam, da moraš biti z f-pešcem zelo previden, ker z njegovo potezo kralja preveč' eksponiraš, pa tudi sicer kaže praksa, da je poteza za obrano napadenega pešca neprikladna. Oglejmo si torej teoretsko pravilen odgovor »a 2) Sg 1 — f 3, ki se glasi: d 7 — d 6. To obrano, katcr'o je francoski mojster Philli-dor1 posebno priporočal, imenujemo
1) otvoritveno igro: Francosko igro kraljevega skakača ali Philli-dorjevo	obrano.
Za belega je najboljša naslednja poteza: 3) d 2 — d 4. Obstoja temeljno pravilo pri otvoritvenih igrah, da	čimprej igraš	z	damskim pešcem, in sicer	najbolje za	dve polji
naprej, ker na la način zasedeš takozvam centrum,J. Črni lahko nadaljuje partijo z 3) .... c 5 X d 4 in nato beli 4) Dd 1 X d 4 itd. Oba igralca sta se na ta način začela dobro razvijati.
2)	Španska partija.
1) c 2 — e 4	e 7 — e 5
2) Sg 1 — f 3	Sb 8 — c 6
3) Lf 1 — b 5
Poteza z lotalcem vzdržuje napad na pešca e 5, in grozi skakaču, ki krije pred-
1 Phillidor, roj. 7. 9. 1726 v Drux-u, umrl 24. 8. 1799 v Londonu.
s Centrum (tehnični izraz pri šah. igri) tvorijo srednji pešci na poljih c 4 in d 4, odnosno na c 5 in d 5 ter je velike strate-gične važnosti.
metnega pešca. Ta način igre je proučeval najprej španski avtor Ruy Lopez, radi česar se igra imenuje po njem ali pa tudi »španska partija«. Pripada najmočnejšim otvoritvenim igram in je zelo priljubljena v moderni mojsterski praksi. Črni lahko odgovori z 3) d 7 — d 6 ter s tem ponovno zavaruje pešca e 5. Za belega je nadalje zopet najboljša poteza 4) d 2 — d 4 itd. Kot odgovor na tretjo potezo belega bi bila tudi jako solidna obrana z 3) .... Sg 8 — f 6, nakar bi sledila morda 4) 0 — 0 in črni Sf 6 X e 4, 5) d 2 — d 4 itd.
3)	Italijanska partija ali giuco piano.
1)e2 — e4	e 7' — e5
2) Sg 1 — f 3 Sb 8 — c 6
3) Lf 1 — c 4 Lf 8 — c 5
Te poteze tvorijo italijansko partijo. Če hoče beli napraviti sedaj centrum in tega primerno zavarovati, tedaj naj igra 4) c 2 — c 3 in šele potem d 2 — d 4, tako da je v slučaju, ako mu hoče črni vzeti d-pešca, krit slednji po c-pešcu. Če mu črni kljub temu vzame d-pešca, mu ga beli vzame z c-peš-ccm ter tako zopet napravi centrum! Črni bi na 4. potezo odgovoril morda z Sg 8 — ! 6, kar bi bilo še najbolj priporočljivo in beli bi nadaljeval, kakor smo že analizirali, z 5) d 2 — d 4 itd.	(Dalje prih.)
Urednikova listnica.
Ker je bil rok za rešitev prvih dveh problemov v 2. številki Mentorja prekratek, bom njih rešitev objavil šele v 5. številki. Do 20. januarja so pravilno rešili prva dva problema gg. St. Hribar, stud. iur., Ljubljana; Joža Gregorič in Anton Repič, stud., Kočevje; Ludovik Nemecz, stud., Murska Sobota. Sprejemajo sc za ta dva problema še nadaljnje rešitve.
S. T., Ljubljana: Rešitev ni pravilna.
St. H., Ljubljana: Doneske za šah. rubriko so nam obljubili odlični šahisti, vendar smo doslej zastonj čakali nanje. Ali veste, kako pravi Ukrajinec? Gospod mi je obljubil kožuh, in od tedaj me greje že njegova beseda. Sicer je pa pot k sodelovanju vsem odprta, tudi najmlajšim čitatcljcni Mentorja. Vaše nasvete bom uvaževal v kolikor mi bo mogoče. Oglasite se šel
V	partiji Štev. 1. sc mi je vrinila neljuba pomota; je to prosta partija damskega pešca proti kraljevemu pešcu in ne damskega gambita, kar naj p. n. čitatelji blagohotno popravijo.
L. N., Murska Sobota: Poslani problem bom proučil in če bo za Mentorja, bom priobčil. Pošljite ic kajl
n s ir* * i nr /■% lllill
ivI C IM IUK IB
14. letnik	Februar	1927	3.>4.	Številka
Sempronij Tiro:
/j dnevnika starega profesorja.
Prvo leto učiteljevanja. — (Dalje.)
VI.
. . . oktobra 189 ..
Prva konferenca! Prinesla mi je nov dokaz, da sem res šele začetnik v poučevanju, pa še zelo slab začetnik. Dve tretjini mojih učencev je bilo grajanih ali vsaj opominjanji, največ v matematiki in prirodopisu. Gg. kolegi niso kar nič zadovoljni z razredom. Kakšne opazke so padale! »Razred se je polenil; lani so bili boljši.« »Pred uro in med odmori kričijo.« »Razred se vede arogantno; če jim človek kaj reče, se smejejo.« Po konferenci mi je g. ravnatelj dejal: »G. kolega, predobri ste. Saj ne zahtevam, da bodite krvnik, in tudi vem, da Ciceron naravnost pravi: viri boni est misereri (poštenjaku je lastno, da sočustvuje), vendar pri dijakih v začetku leta ne smemo prav nič prizanašati. To so kakor čili konjiči: če ne čutijo vajetov, podivjajo. Lani so imeli strogega vozataja. Le tudi Vi nategnite vajeti! Sicer pa — kakor spet dobro veli naš Ciceron usus magister optimus (vaja je najboljša učiteljica); praksa, življenje v učiteljskem stanu Vas bo najbolje učilo, kako treba z mladino ravnati.«
G. mentor pa mi je, ko smo že pozno zvečer zapušičali konferenčno sobo, namignil, naj ga malo spremim. »Ne razburjajte se preveč, g. kolega, zaradi opazk, ki ste jih čuli. Vaši učenci so bili lani vobče še tako-rekoč otroci, ali recimo dečki; zdaj
Montnr
so stopili v leta pubertete, zorijo v fante. Čuden nemir čuti menda vsak izmed njih v sebi, pa ne ve, ne odkod ne zakaj. V teh letih je fant večkrat pravi pravcati cepec. Pa občutljiv tudi. Saj skušate. Ako bi kričali nad njimi ali jih zmerjali, ne bi nič opravili. Nasprotno: vse bi pokvarili. Prav v teh letih potrebujejo posebnega sočutja in razumevanja. Združujte strogost z dobroto! Ko jim boste jutri zjutraj brali register »pregreh«, kar nič ne grmite nad njimi. Vzbujajte jim rajši čut časti; naj ne trpe, da bi veljali za najslabši razred na zavodu. Na to struno večkrat udarite! In Vi sami se vedite vedno kot kavalir napram njim. Pa lahko noč!«
Davi sem jim res čisto mirno čital konferenčni uspeh, oziroma neuspeh. •Zavladala je splošna prepadenost. Mnogo rdečih oči. Mnogo rok se je dvignilo:	»Gospod	razrednik, zakaj
sem bil pa jaz grajan? Saj sem znal.« In pritrjevanje celega razreda. Čudovita solidarnost. Pričel se je danes važen del mojega delokroga: posredovati med zapisano pravičnostjo profesorjev ter vročo razočaranostjo učencev. Božica Iustitia, pomagaj!
VIL
.. . novembra 189 ..
Stari Orbilius plagosus, ki si v Rimu Horacu in njegovim sošolcem s šibo vbijal v glavo šolsko modrost,
zakaj si nam, svojim naslednikom, dal slab zgled? Da sem danejs v svoji razburjenosti rajši poslušal svojega mentorja, ki mi je tako prav priporočal kavalirsko vedenje napram učencem, ne pa posnemal tebe, Orbilij pretepač, ne bi bil doživel takega črnega dneva, kakor sem ga. Postal sem čisto navaden pretepač.
Snoči sem namreč spet popravljal naloge do polnoči. Zjutraj pa šola. Vsled tega seveda malo spanja. Vsak teden dobim en kup zvezkov. Seveda, štirje jezikovni predmeti. Saj kar naprej pišemo, pišemo, pišemo .. . Potem sem se do dveh učil za izpit: Platonovi dialogi so zdaj vsako noč na vrpti. Februar bo kmalu tu, in tedaj bo treba iti v klavzuro .. . Danes sem imel spet, kakor skoro vedno, štiri ure, vse dopoldne. In zgodilo se je takoj prvo uro: Veljčiča — med najmanjšimi je v razredu, a odločni) največji lenuh — sem zapodil, ker je bil spet nepripravljen, v klop. Apage!
V	klopi pa mi je, ko se je komaj usedel, za hrbtom svojega prednika osle pokazal. Da tega ne bi bil videl! Tako pa sem v hipu izgubil ravnotežje: dva koraka — njegovo lice je zazvenelo. Oh, moje kavalirstvo! Razred je za trenutek ostrmel ob tej novi metodi. Nato smo nadaljevali.
Ob 9 — med odmorom — je med drugimi tudi Veljčič, tiščeč robec k licu, ostavil sobo. Naslednjo uro je pouk potekal nekam čudno mirno, nekam dušljivo ozračje je vladalo, kakor pred nevihto. (V novembru navadno neviht ni več.) Tišino ie motil samo majhen dogodek: zaplenil sem listič, ki je iz zadnje klopi romal proti Veljčiču in ki je imel naslikano mojo justifikacijo, pod njo pa dva napisa, prvi: »Komur je sreče dar bila klofuta ...«, drugi pa= »Veljčič, sam sveti Peter ti je ne odvzame.« Naredil sem se, ko da se slika z napisoma mene prav nič ne tiče. (Le zakaj se n^sem tudi prej naredil, ko da ne vidim tistih »oslov«! Toli-
kokrat razlagam latinski glagol dis-simulo, ki pomeni: delam se, kakor da ne ... Učitelj bi moral neštetokrat dissimulirati! Kdaj si bom to zapomnil?)
V	odmoru ob 10 me je g. ravnatelj zelo diskretno poklical v svojo pisarno. Sprejel me je resno.
»Gospod kolega, kaj ste storili? Vaš učenec Veljčič se je pritožil.«
»Nisem mu storil krivice. Zaslužil je.«
»Ne, ne, gospod kolega! Kam pa pridemo po tej poti? Če Vi kot učitelj dajete tak zgled, kako boste mogli zameriti, če se bo jutri sošolec A po Vašem zgledu znosil nad sošolcem B? Nujno mora nastati v razredu splošen pretep.«
»Oprostite, gospod ravnatelj, učenec Veljčič je notoričen lenuh; grajan je bil v šestih predmetih.«
»To Vam, gospod kolega, ne daje take pravice. Saj vesie, kaj pravi stari Kvintilijan; Magna puero debe-tur reverentia. (Dečku, mladostniku smo dolžni veliko spoštovanje, spoštljivo ravnanje.) Prijateljsko Vas svarim. Ako bi se to še enkrat ponovilo, bi bil prisiljen, vso zadevo naznaniti višji šolski oblasti. V šoli bi bili Vi tisti trenutek nemogoči.«
Zdaj je zvenelo moje lice. Kri mi je silila v glavo. Prišel sem v konferenčno sobo, vso zakajeno. Nekateri gospodje pušijo ko Turki. Bilo je precej glasno. Nekaj so morali že vedeti o moji »aferi«. G. mentor me je samo molče pogledal; a ta pogled — vedel sem vse: tak6 je moralo biti Petru pri srcu tisto noč, ko ga je Kristus pogledal.
G. senior1 se mi je smehljaje približal. »Vidite, g. kolega, jaz poučujem mladino že trideset let, pa sem prišel do zaključka: Človek mora biti v šoli zlodej. Zlepa se ne opravi nič.«
1 Senior se imenuje listi profesor, ki je nnjstarSi v učiteljskem zboru. — Op. uredn.
G. profesor zgodovine (malo govori, med odmori stoji pri mizi, puši, pa čita, samo čita skozi svoja visoko dvignjena očala — napram meni je popolnoma indifereten: doslej me še ni pogledal) je zamrmral: »E, kaj bi se človek jezil! Saj v šolo hodijo otroci zato, da stari ratajo.«
G. profesor ma^matike mi je celo prav dal: »Jaz imam rad okrajšano deljenje. Vi ste po okrajšani poti delili in podelili. Čisto prav!«
G. profesor prirodopisa, velik ljubitelj narave, je napravil pa to-le meni neumljivo opazko: »Vaš Veljčič je prav fleten fantek. Čudno, da profesor, kadar je jezen in kaznuje, prav nič ne vidi fantove lepote.«
O ti ljubi Orbilius plagosus, ali si ti, ko si Horaca in druge Rimljančke po zadnji plati šeškal ali morda po prstih krcal, kaj videl njih lepoto?
VIII.
. . . novembra 189 ..
Die grofite Macht auf Erden ist die Giite.«2 Naj mi še tako dopovedujejo, da v šoli človek ne sme biti predober, jaz se hočem držati svojega: zdaj, ko sem še neizkušen, naj bom kolikor mogoče dober, da ne bom delal krivic; pozneje bom lahko čimdalje strožji. Vestigia terrent.a Marsikateri je bil v začetku hud ko ris, pozneje se je pa unesel, da je dijakom prepustil vajeti. Tako n. pr. profesor zgodovine na našem zavodu. Najodličnejši je med nami v učiteljskem zboru, visoko ga čislamo kot učenjaka in pisatelja, pa tudi kot plemenitega, značajnega moža, in vendar — mladina vsega tega ne vidi. Kaj sem doživel danes? Imel sem »okno«.4 V razredih se je vršil
a Največja moč (sila) na svetu je dobrota. Op, uredn.
* Sledovi (strogih profesorjev) so strašilen zgled. Op. uredn.
* »Okno« imenujejo Solniki vrzel (prosto uro) v svojem urniku, ako imajo n. pr. šolo od 8. do 12. ure, a eno uro vmes nič. Op. ur.
pouk. Vse tiho. Stopim iz konferenčne sobe, da bi šel malo na zrak. Iz tega ali onega razreda se je čulo, kako je kak dijak glasno nekaj či-tal. Kar zapazim, kako naš g. zgodovinar koraka pred razredom (4. razr.!) gori in doli. Vrata razreda so bila odprta. Videl sem učence notri, ki so nekam začudeno gledali. G. profesor pa je pihal. »Ti hudiči!« sem ga slišal. Tovariš mi je potem pojasnil, da g. profesor zapusti razred, ako dijaki ne mirujejo. Kako je bil pred leti ves drugačen, ko je bil n. pr. profesor v Splitu! Če je bil Dalmatinček nemiren, ga je g. profesor — je še danes marcijalična postava z ogromnimi brki — zgrabil za rame, ga dvignil ter mu dal krepak sunek v rtič, da je fantič v polloku zletel skozi vrata ven. (To so mi na Dunaju pravili njegovi bivši učenci Dalmatinci.) Zdaj ga pa četrtošolci pred vrata postavijo!
Zato hočem jaz poskusiti narobe. Morda bo tako bolje?
IX.
. . . novembra 189 . .
»Sklad na skladu se vzdiguje ...« Teden za tednom skladanice šolskih zvezkov. Nocoj, hvala Bogu, sem spet eni taki skladanici prišel do dna. Kako prijetno čuvstvo, kakšno olajšanje, ko človek prime za zadnji zvezek na dnu! »Ko sem bil (jeseni) pastir .. .« se je glasila domača slovenska naloga. Pet debelih ur sem presedel pri popravljanju. No, vobče so še dobro delali. Tudi stilistično zahtevo, da mora vsak dober opis imeti tri dele (kakšno razodetje!): začetek, sredo in konec (v našem slučaju torej: kako sem na pašo gnal, kako sem pasel in kako sem domov gnal) in torej vsaj tri odstavke, so skoro vsi upoštevali. Seve napak: pravopisnih, slovničnih, sintaktičnih .. . mrgoli. To bo jutri zabave, ko bomo slišali najlepše tvorbe naših genijev. »Sedeli smo okrog ognja in krompirja kakor
žabe okrog mlake.« »Junček je bil sit ko boben, jaz pa lačen ko ribniški bajs ...« »Ko smo domov gnali, smo kričali in peli, da se Bog usmili...« Itd. Kako naj pri vsaki taki cvetki uganem, kaj si je fant pravzaprav mislil? Na primer: da so »neusmiljeno« kričali? Ampak da so tudi »neusmiljeno« peli?
X.
... novembra 189 ..
Danes sem spet hojspitiral5 pri g. mentorju v 4. razredu (pri latinščini). Hospitiram z veseljem. Tudi med učenci ni dolgočasja; ni časa za to. Hitro napredujejo v čtivu, skoro tako hitro kakor Cezar s svojimi legijami. Nad vse zanimivo je bilo prvo uro, ko je g. mentor napravil uvod v Cezarja. Kar naenkrat, s par vprašanji, je postavil svoje učence in medias res'1. Takole je pričel: »Kakšno po-ve(St o severnoameriških Indijancih je gotovo že vsak izmed vas čital. Kaj veste o njih? Koliko jih je še?«
Več rok se je dvignilo: »Okrog 400.000.«
Mentor: »Ali jih je bilo zmirom tako malo?«
»V 16. stoletju, ko so prišli Angleži in Francozi, jih je bilo baje nad poldrugi milijon.«
»Zakaj se je njih število tako skrčilo?«
»Plemena so se med seboj sovražila in vojskovala.«
»Katera plemena zlasti?«
»Irokezi so toliko časa napadali plemena Huroncev, da so jih popolnoma iztrebili.«
»Kaj je še pripomoglo k žalostnemu poginu toliko hrabrih rodov?«
Spet mnogo rok: »Angleški trgovci (So jim prodajali alkohol, žganje, pa evropsko morilno orožje; razen tega so izrabljali njih neslogo ter hujskali rod zoper rod, pleme zoper pleme.«
5 Hospitirati = kot gost posluSati. Op. ur.
0	V sredo tistega časa in kraja. Op. llr.
Mentor: »Tako je. Duobus certan-tiibus tertius gaudet.7 Glejte, prav to se je zgodilo z rodovi Galije v prvem stoletju pred Kristom: nesložni so bili med seboj, rimski trgovci so jim pridno prodajali alkohol (vino), Cezar je pa izrabil njih neslogo ter jih v sedmih letih rod za rodom, od juga do severa, od vzhoda do zapada, ker se niso znali združiti, premagal in podjarmil. Kakor so Indijanci govorili popolnoma različne jezike, tako tudi Galci v Galiji. O tem čitamo že v I. poglavju. Tudi o alkoholu či-tate že na prvi strani. Tako! Zdaj pa kar pričnimo! Gallia est omnis divisa in partes tres, quarum unam incolunt Belgae ...«
In so pričeli. Njih fantazija je imela naenkrat — to sem na obrazih videl (lahko sem jih opazoval, stoječ pri oknu) — dovolj, da, skoro preveč hrane: blodili so (v duhu) zdaj po pragozdih ob Mississipiju in velikih jezerih michiganskih, zdaj ob rekah Rodanu, Matroni in Sekvani. ..
Časih se kateri morda malo preveč zamijsli in izgubi v pragozde. Gospod mentor ima pa neko čudovito sredstvo, da zamišljenca v klop nazaj prikliče; mirno, neopaženo namreč stopi k dotičnemu ter mu s svojim poročnim prstanom po glavi jako krepko potrka, ko da bi hotel vprašati: Ali je Peter doma? In Peter je res takoj doma. Čudovito moč ima prstan mojega mentorja, morda samo malo manjšo ko prstan staroindijskega kralja Gigesa: nevidnega ga sicer ne dela, pač pa proti vsaki pritožbi zavarovanega; zakaj kdo se more pritožiti, če profesor z zlatim prstanom trka na vrata razuma in pozornosti?
Že parkrat mi je mentor zabičil: »Nc hospitirajte samo pri meni, ampak prosite tudi druge gospode, da Vam dovolijo gostovanje pri svojih urah.«
7 Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Op. ur.
XI.
. .. decembra 189 . .
Pouk materinščine mi je najtežji. Kar nič si ne vem pomagati. Zaman vprašujem, kako bi. Danes n. pr. smo čitali Erjavčev ^Božični večer na Kranjskem«. Klasičen spis, toda v šoli — kaj naj naredim ž njim? Ali naj kaj razlagam?
Vprašal sem g. kolego Besednika, kako on obravnava to berilo v šoli. Prijazno mi je odgovoril: »O, ta sestavek sem že večkrat obdelal v šoli. Seveda se porabi precej časa ž njim. 2e takoj prvi stavek: »Pratika, zvesta družica vsaki slovenski hiši, naznanja najkračje dneve« potrebuje dosti razlage. Jaz to priliko porabim, da govorim o pratiki in pratikarjih, o Vodnikovi, Bleiweisovi in o stoletni pratiki. 2e to mi vzame pol ure časa. Potem treba kaj povedati o slovenski hiši: v čem ise loči od nemške ali italijanske ali hrvaške hiše. Mar menite, da je Erjavec kar tjavendan poudaril: slovenski hiši? Ta razlaga mi vzame spet drugo polovice ure. Pa stavek še ni razložen: »najkračji« kar vpije po slovnici, po pravilnem in nepravilnem stopnjevanju pridevnikov. In tako potrebujem res kar štirinajst dni, da vse razložim.«
»Kaj pa poezija svetega večera?«
»Poezija? Saj te besede ni v se- . stavku.«
Uverjen sem, da kolega Besednik čuti tisto poezijo (sicer se ne bi štirinajst dni ukvarjal s tem opisom), toda pristaš je besedne razlage, in ta ima svojo metodo.
Vprašal sem še kolego Nagliča, kako pa on razloži ta prelepi spis? Odgovoril mi je nekoliko nevoljno: »Kako spis razložim? Kaj pa tu treba razlage? Mar naj razlagam, kako se jaselce delajo? ali kolikere so klobase in kak6 se jed6? Bčžite, bežite s svojo razlago, ko pa je vse tako jasno! Dvakrat, trikrat beremo — saj Vam ne znajo lepo brati! — potem
dvakrat, trikrat ob zaprtih knjigah ponovimo, prihodnjo uro pa vprašujem.«
Za katerim kolegom naj grem? Vidi se, da vlada v tem popolna anarhija: vsak dela po svoje. Nihče nam ne pove odrešilne besede. (Na univerzi za take stvari seveda ni bilo časa.)
Ali naj bi se držal tistih četvero ali petero formalnih stopenj?
Napravil sem po svoje: pripovedoval sem, kako so stari Slovani, Germani, Kelti slavili najkrajši dan v letu (kolikor sem namreč vedel!), in kako ga slave še dandanes Bolgari in Srbi (po Bezenšku: Bolgarija in Srbija), Rusi (Gogolj: Noč pred rožde-stvom!) itd., končno smo ugibali, smo li Slovenci kaj ohranili iz poganskih časov?
Ali je bila ta moja pot prava? Kdo ve? Drugo leto bi delal najbrž spet drugače. Saj samo tavamo in tipljemo. Homo semper tiro."
XII.
.. . decembra 189 . .
Najprijetniši je pač pouk v grščini v tretjem razredu: zavest, da uvajaš učence v jezik, v katerem je pel pesnik Homer, največji pesnik vseh časov, in v katerem je pisal svoje filozofske dialoge Platon, najgloblji mislec vseh časov, ti daje vzlet in vzmet, da opravljaš to delo z rastočo trudoljubivostjo. Radost raste, ko vidiš, kako tudi učenci kar vidno in z vidnim veseljem v predmetu rastejo in napredujejo. Saj pa tudi vsaka ura prinese kaj novega, skoro vsaka beseda jim je iz modernega življenja že napol znana in tujke modernih jezikov se jim odkrivajo v prvotnem, svežem pomenu. Koliko zve učenec že iz prvega paragrafa, na prvi strani: d{iyj'l (odtod; anarhist!), rtyvv (tehnika!), ipvp) (psihologija!). Učitelj se mora prav zelo premagovati, da se
*	Človek ostane vedno začetnik, novinec. Op. ur.
preveč ne oddalji od predmeta. Kako rad bi bil n. pr. pri besedi dgevi) (krepost) pripovedoval, kaj je ta beseda pomenila v najstarejših časih (pri Ho-meru) in kaj pozneje (pri Sokratu, Platonu).
Dozdaj smo predelali že 42 od-stavkov. Jutri bomo pisali prvo šolsko nalogo. Ker smo tik pred božičem, sem jo sestavil kar po sv. pismu. Samo dve besedi jim bom moral povedati: nyyukoc (angel) pa ovgaaog (nebo). Preteklega časa sicer še ne znamo in tudi glagolov še malo, pa to nič ne de. Takšnale bo (papirju jo menda smem zaupati?):
Črna noč je. Zemlja počiva. V sveti deželi čuvajo ubogi pastirji, pobožni in pošteni možje, črede ovac. Jasni glasovi prijaznih angelov govori pobožnim pastirjem: »Zveličar ljudi je zdaj na zemlji. Slava Bogu na visokem nebu in mir pravičnim ljudem na zemlji.« Pastirji se radujejo petja svetlih angelov in gredo in najdejo sveto dete in starše, mater in očeta in darujejo Detetu (Dečku) bele ovčice.
Tako! Moj veliki božični umotvor je gotov. Zdaj naj pa še eno noč mirno počiva. Mirno ga prespimo; saj jutri bo najbrž povzročil dovolj razburjenja.
XIII.
23. decembra 189 ..
Kako je mladina vedno enaka! Danes, zadnji dan pred počitnicami isti nemir v srcih, kakor smo ga čutili pred leti mi, isto svečano razpoloženje. In prišla je, kakor smo delali mi, deputacija treh voščit vesele praznike in vse z istimi besedami, kakor smo jih kot dijački voščili mi: »V imenu celega razreda Vam voščimo vesele praznike in srečno novo leto!« »Jaz enako v svojem imenu celemu razredu!« Zdaj je prišlo pa nekaj no-v^gai. česar mi nismo znali. Deputacija ^ je namreč pogumno pristavila: »V imenu celega razreda prosimo, da to zadnjo uro ne bi izpraševali, ampak nam kaj pripovedovali.« Lej jih, tičev! Pripovedujem
naj? »Kaj naj Vam pripovedujem? Saj nič ne vem!« Po klopeh so se že knjige zapirale, obrazi se v tihi radosti širili. »O, gospod, karkoli! Prosimo!« Nastala je slovesna tišina: ne-pazljivca v celem ni bilo števili. Če kedaj, v taki uri učitelj menda res lahko vsadi v zemljo najžlahtniše zrno, ki ga premore: tlo je rahlo, pripravljeno. Pa kje tako zrno v naglici dobiti?
Bil sem v veliki zadregi: kako naj človek celo uro govori, če ni nič na to pripravljen? Vkljub temu sem se vdal: »Ker ste grško nalogo tako dobro pisali, naj pa bo!«
Pripovedoval sem jim, kar mi je najprej v spomin prišlo: o božiču pri naših pisateljih. »Čitali smo Erjavčev lepi opis božičnega večera. Pa Fr. Erjavec je sveti večer popisal še tudi v neki svoji večji povesti: »Na stričevem domu.« Povedal sem ob kratkem vsebino. »V čitanki imamo dva odstavka iz Stritarjevega Gospoda Mirodolskega. Po tistem klasičnem opisu, kako Mirodolski s svojo družbo krompir peče, smo tudi mi napravili — kajne? — slovensko domačo nalogo; Kako sem na paši krompir pekel? V tistem odlomku ste naleteli poleg Mirodolskega še na več drugih imen: Zora in Breda, Edvin, gospa Jarinova, Radovan. To so bila za tiste, ki romana v celoti še niste čitali, samo kakor gole kosti; zdajle je prilika, da Vam jih obdam z mesom in kožo.« Povedal sem jim vso zgodbo: kako je pojsvetnjak Edvin izma-mil neizkušeno Zoro iz varnega zatišja očetnega doma, kako je vsled tega Radovan, njen zaročenec, od žalosti zbolel. kak6 je g. Mirodolski tiho nosil to bol . . . »Na sveti večer pa, ko g. Mirodolski, hčerka mu Breda ter Radovan, zdaj njen srečni zaročenec, tiho sede v svetli, zakurjeni sobi, pride drvar Zaboj povedat, da je v gozdu našel napol mrtvo žensko . .. Zoro ... ki želi domov ... in ko vpraša ZaJboj g. Mirodolskega, ali ji
odpusti, in ginjen ta pritrdi, rekoč, da je sveti večer čas miru in sprave, tedaj . .. pade Zora v sobo ... in oče jo objame ...« .— Simonu Gregorčiču pa je dal sveti večer snov za dve prekrasni pesmi: »Na sveti večer« ter »Sveta odkletev«. Tudi tu sem na kratko povedal vsebino ter pri drugi pesmi dostavil, da se je morda v njej naš pesnik n a j v i š j e povzpel. ..
Bilo je še četrt ure časa. Zaključil sem: »Zdaj pojdete domov k staršem. Srečni! Priporočam Vam: porabite tudi ta lepi čas v svojo korist. V zimskem času, ko so ljudje bolj skupaj, si mnogo pripovedujejo: poslušajte, vlecite na uho njih govorico; slišali boste morda kak lep narodni pregovor, kakšno lepo rečenico, kakšen zanimiv izraz, ki ga še nimamo v Ple-teršnikovem slovarju (za razno orodje, za razna opravila itd.); slišali boste morda tudi pripoved o kakem pretresljivem dogodku, še nezapisano; kratko si to zabeležite! Vse bo pozneje prav prišlo pri nalogah. (Kaj nismo slišali, da je Jurčič kot dijak vaših let o počitnicah verno poslušal in si delal beležke?) Slišali boste morda cel6 peti še kafco narodno pesem, tudi še nezapisano. Na vse to
pazite. Vendar pa ne poslušajte samo, ampak tudi sami pripovedujte! Prej ste vi mene prosili, naj vam kaj pripovedujem; zdaj prosim jaz v a s ; pripovedujte! Ne bodite mutci doma, zaprti vase, zaverovani v kako knjigo! Pripovedujte svojim mlajšim bratcem in sestricam, kar ste zanimivega čitali v teh treh mesecih, odkar ste z doma; saj ste vendar pridno hodili v slovensko in nemško knjižnico. Pripovedujte! Ne bodite skopuhi, ki vase zapirajo duševne zaklade. S pripovedovanjem boste veselje napravili svojim domačim. To bo tudi lep čin hvaležnosti za šolanje, katero so vam omogočili z velikimi žrtvami. Imeli vas bodo še rajši. Slavni pisatelji so vpi že v deški dobi radi pripovedovali. To nam je znano n. pr. o Goetheju. Spomnite se tudi našega Jurčiča; ko je bil v Alojzijevišču, se je že kot drugošolec vedno rad pridružil kakemu sošolcu v zavodu ter mu pripovedoval, kar je bil slišal od deda ali sam kje čital. To je bilo najlepše znamenje njegove duševne živahnosti. Pa tudi izborna vaja v stilistiki. Zato: pripovedujte.« Pozvonilo je. Tiho smo se razšli — za deset dni...
mmmmm	...	mm	■	—
Joža Pogačnik:
Slovo.
Veter je skoz gozd potegnil, smreke se ne umirijo.
Veter gre že u tretjo goro, smreke še za njim šumijo . . .
Piš, ko gre, poda te roko, odpre dušo — in pusti jo.
Šel ko piš si. jadna smreka/
V	meni žalosti ležijo . . .
S. Kranjec:
Pred petsto leti v turškem in tatarskem ujetništvu.
(Koncc.)
Strašna bitka pri Angori, v kateri sta sc merila oba največja osvojevalca tiste dobe, Timurlenk »Veliki volk« in Bajazit »Blisk«, in ki je pahnila mogočnega Baja-zita z viška moči in slave v sramotno ječo, je silno pretresla sodobnike. Njihova domišljija je nesrečo še povečala in nastala je pripovedka, da je zmagoviti Timur vodil svojega ujetnika seboj, kot divjo zver zaprtega v železni kletki. To bi bilo sicer Timurju čisto podobno, vendar je celo njega obšlo sočutje ob pogledu na nesrečnega nasprotnika, tolažil ga je in milo ravnal z njim, dokler ni Bajazit poizkusil ubežati po rovu, izkopanem pod svojim šotorom. Od takrat je bil pa pod strogim nadzorstvom in po noči vklenjen; Timur ga je hotel imeti pri svojem triumfu v Samarkandu, a smrt je rešila sultana te sramote. Timur je tudi dovolil Bajazitovemu sinu, da je prepeljal očetovo truplo v Bruso in ga z vso častjo pokopal v mošeji, ki jo je bil rajni zgradil.
Bajazitovo žalostno usodo so mnogi Turki smatrali za zasluženo kazen, kajti on je prvi opustil strogo in preprosto življenje svojih prednikov ter se udajal nenravnosti in razkošju, ki je odslej bolj in bolj prodiralo med turške velikaše. Posebno so mu zamerili, da sc je dal od svoje srbske soproge Olivijcre, hčere kneza Lazarja, zapeljati k uživanju vina, in zato je Timur prisilil Bajazitovo hčerko, da je morala pred očetovimi očmi kot sužnja natakati gostom vino.
Kot človek in vladar je brez dvoma Timur ali Timurlenk (»lenk« pomeni »hromi« in tako so mu rekli, odkar je zaradi rane nekoliko ohromel) večji od Bajazita. Bil je kakor vihar, ki pušča za seboj samo razdejanje; pogorišča, kupi mrličev in iz lobanj zgrajene piramide so kazali njegovo pot, toda v mir-
nih trenutkih je bil pravičen sodnik, pobožen častilcc koranov, prijatelj umetnikov in učenjakov, ki jih je vedno odlikoval in se ž njimi razgovarjal o najvišjih stvareh. Svojo prestolico Samarkand jc okrasil z lepimi stavbami in vrtovi, a le malo je bival v nji, kajti njegovo življenje je bilo nepretrgano vojskovanje. Na 35. vojnih pohodih si je podjarmil narode in dežele od Sredozemskega morja do Kitajskega zidu, od Egipta pa daleč v sredino Rusije in si posadil na glavo 27 vladarskih kron. Vse mongolske države, ki so bile nastale iz ogromne države »džingiskana« Temu-džina in njegovega vnuka Batuja z edino izjemo Kitajske in še Prednja Indija do Ganga so bile v njegovi oblasti; ko pa je nameril svoj korak proti Kini, jc tudi njemu zaklicala smrt: dovolj!
Tak jc bil torej novi gospodar mladega Schiltbergcrja in v njegovi službi pač ni manjkalo prilike za dolga potovanja in najbolj čudne doživljaje. Poslušajmo kar našega junaka in njegovo nadaljnje pripovedovanje!
Po zmagi nad Bajazitom je začel Timurlenk vojno s »kraljem sultanom, ki jc najvišji kralj med pogani« (s tem jc mišljen egiptovski sultan Faradž, ki je tedaj vladal Siriji). Šel jc z 1,200.000 možmi nad mesto Halcb (Alcppo), premagal sultanovega poveljnika pred mestom in sc četrti dan polastil predmestja izven zidov. Prebivalce je dal poloviti, zmetati jili v jarek pred obzidjem in naložiti nanje lesa in prsti; na ta način jc na štirih krajih napolnil jarek, ki jc bil dvanajst sežnjev globoko vsekan v živo skalo. Po tem strašnem nasipu jc nato tatarska vojska naskočila mesto in ga zavzela. Ko so bila po krajšem ali daljšem obleganju zavzeta vsa večja mesta v Siriji, je šel Timurlenk tudi nad Da-
mask. Sultan pa mu je poslal poslancc in ga prosil, naj mu mesta ne uniči in prizanese zlasti svetišču. V Damasku je namreč velik tempel, ki ima zunaj 40 vrat, notri pa visi 12.000 svetiljk in od teh jih gori 9000 vsak dan, v petek, ki je njihov praznik, pa gore vse. Med sve-tiljkami jih je veliko iz čistega srebra in zlata, katere so dali napraviti kralji in velikaši.
Timurlenk se je dal preprositi in je šel proč od Damaska. Med tem je prišel sultan iz svojega slavnega mesta Kaira s 30.000 možmi in poslal 12.000 mož za posadko v Damask. Ko je šel Timurlenk nadenj, se je sultan umikal in za seboj zastrupil pašo in vodo, tako da je Tatarom poginilo silno veliko živine in ljudi in niso mogli za sultanom. Razjarjeni Timurlenk se je obrnil sedaj zoper Damask in ga tri mesece oblegal.
Posadka, ki ni dobila pomoči od svojega gospodarja, se je končno udala in dobila prost odhod, mesto je pa Timurlenk s silo zavzel. Prišel pa je k njemu šejk, to je toliko kot škof, padel mu k nogam in ga prosil milosti zase in za svojo duhovščino; Timurlenk mu je dejal, naj gre z njo v tempel. In vsi duhovniki z ženami in otroki so šli v tempel in še veliko drugih ljudi, misleč, da bodo notri na varnem, tako da je bilo vseh okoli 30.000. Ko je bil tempel poln, ga je dal Timurlenk zapreti, obložiti krog in krog z drvmi in zažgati, tako da so zgoreli vsi. Potem je ukazal svojim ljudem, da mu mora vsak prinesti po eno moško glavo, kar je trajalo tri dni. Iz teh glav je dal sezidati tri stolpe, razdejal nato celo mesto in odšel s svojo vojsko dalje.
Naslednji vojni pohod Timurlenkov je bil namenjen Babiloniji. Z en milijon vojaki je šel nad Bagdad, ga po enomesečnem obleganju zavzel in požgal. Prisegel je, da bo mesto tako razdejal, da sc ne bo vedelo, ali so tam stale hiše ali ne. Zato je dal pogorišče preorati in ga posejati z ječmenom. Ko je nato oblegal trdnjavo ob bližnji reki in dal vodo odvesti, so našli v strugi tri svinčene skrinje, polne zlata, in vsaka jc
bila dva sežnja dolga in en seženj široka. Te skrinje jc bil dal premagani kralj potopiti, da bi si rešil zlato. Enako je dobil Timurlenk v trdnjavi, ko jo je zavzel, še štiri skrinje, polne zlata in srebra. Ker se je začela poletna vročina, da ni bilo več mogoče vzdržati v tistih krajih, je odšel naprej v domačo deželo.
Tu se je štiri mesece pripravljal na vojno zoper Indijo, ki je bila od njego-vega glavnega mesta štiri mesece hoda daleč. Na poti tja je morala njegova vojska 20 dni skozi veliko puščavo brez vode in nato 8 dni skozi gorovje, kjer so morali kamele in konje privezati na deske in jih tako spuščati po pobočjih. Pol dne so nato hodili po tako temni dolini, da pri belem dnevu ni videl drug drugega, tri dni in tri noči pa skozi gore z velikimi gozdi in prišli na lepo ravnino pred glavnim mestom sovražnega kralja, kjer so se utaborili. Sovražnik jim je prišel nasproti s 400.000 možmi in 400 sloni, na vsakem od njih je bil lesen stolp z najmanj 10 vojaki. Tatarski konji so se slonov tako plašili, da se je moral' Timurlenk najprej umakniti. Sklical je svoje svetovalce in jih vprašal za svet, kaj bi napravil proti slonom, in eden mu je svetoval, naj da na kamele privezati lesa, ga zažgati in jih zapoditi proti slonom, ki se ognja silno boje. Tako so naredili z 20.000 kamelami in jih z velikim krikom zapodili proti slonom, ki so sc preplašeni obrnili v beg in mnogo jc bilo pobitih. Sovražni kralj se jc moral umakniti v mesto in se jc pogodil s limurlenkom za dva centa indijskega zlata, ki je boljše od arabskega, in veliko dragega kamenja, obljubil mu je tudi 30.000 mož pomožne vojske, nakar mu je Timurlenk pustil državo in odšel s sto sloni in dobljenim zlatom v svoje dežele.
Strašna je bila Timurlenkova osveta nad nezvestim Ispahanom v Perziji. To mesto sc mu je najprej brez boja udalo, zato mu jc prizanesel in pustil v njem le 6000 svojih vojakov za posadko. Ko je pa odšel, so meščani zaprli mestna vrata in celo posadko pobili. Timurlenk sc jc koj vrnil in mesto 15 dni oblegal,
nato je sklenil z obleganci mir pod pogojem, da mu pošljejo vse strelce, ki so v mestu, da jih bo vzel kot spremstvo seboj. Ko so mu poslali 12.000 strelcev, je dal vsem odsekati palce na rokah in jih tako pohabljene pustil nazaj. Prihodnji dan je mesto v naskoku zavzel, ujel prebivalce in dal vse moške, ki so bili stari nad 14 let, obglaviti, iz odsekanih glav pa postaviti stolp sredi mesta. Nato so morale ženske in otroci ven na polje in vsi otroci pod sedmimi leti so bili
postavljeni zase na posebnem prostoru, svojim vojakom je pa ukazal jezditi čeznje. Njegovi svetovalci in matere otrok so padli predenj in ga prosili milosti, toda Timurlenk se ni dal omehčati in ko ni hotel nobeden njegovih ljudi jezditi prvi, se je ujezil in šel sam naprej', rekoč: »Rad bi videl, kdo ne bo jezdil za menoj I« Seveda so ga morali ubogati in dvakrat je jezdil s celo četo čez otroke, ki jih je bilo okoli 7000 (glej lesorez!). Mesto je dal nato zažgati, preostale ženske in otroke pa je odvedel seboj v svojo prestolico Samarkand, v kateri že ni bil 12 let.
Nemirni duh velikega osvojevalca pa ni mogel dolgo mirovati. V Samarkandu je slavil z bajnim sijajem ženitev šestih vnukov, sprejemal poslanstva z darili od svojih številnih vazalov, a tudi evropski vladarji so iskali njegove naklonjenosti in kastilski kralj mu je poslal v dar krasne preproge, ki so prekašale celo izdelke orienta. Lahko bi bilo tedaj Timurlenku obrniti svoje konjeniške množice zoper Evropo, na katere meji je životaril Carigrad, le še senca nekda-
njega bizantskega cesarstva, dočim so sc v turški državi borili sinovi Bajazitovi za očetovo dedščino. Vendar sta ga pomanjkanje brodovja in visoka starost odvrnila od načrtov, ki bi bili gotovo postali usodni za nas Jugoslovane; odločil pa sc je kljub svojim 70 letom za pohod v bogato Kino, ki je že od davna mikala nomade osrednje Azije in so se pred njimi že 200 let pr. Kr. zavarovali Kitajci s slovitim »kitajskim zidom«. Pa tudi Timur ni dosegel svojega cilja in je na poti umrl 19. febr. 1405, samo štiri milje vzhodno od Samarkanda. Šele o teh dogodkih nam pripoveduje Schiltberger
iz lastnega opazovanja; vojne v Siriji, Babiloniji, Indiji in Perziji, o katerih smo prej čitali, so se namreč vršile vse pred angorsko bitko in je naš pisatelj le slišal
o	njih.
Tačas, ko je bil Timurlenk odsoten
—	pripoveduje torej Schiltberger — je poslal veliki kralj Kitaja (turško ime za Kino) k njemu sla s 400 konji po davek, ki da mu ga je bil že za pet let dolžan. Sla je vodil Timur dolgo seboj, vrnivši se v Samarkand, ga je pa poslal kralju nazaj z naročilom, da mu noče biti podložen, ampak upa, da mu bo on podložen in zato hoče priti sam k njemu. Začel sc je pripravljati na pot in odšel z 1,800.000 možmi proti Kini. Po enomesečnem maršu so prišli v puščavo, dolgo 70 dni hoda in hodili so 10 dni po puščavi, kjer je radi pomanjkanja vode in velikega mraza poginilo ogromno število ljudi in živine. Timurlenk se je moral obrniti in je šel nazaj v prestolico, tačas pa je zbolel in umrl. Z velikimi slovesnostmi so ga pokopali, toda po noči je tulil v grobu, da so ga slišali duhovniki pri templu, v katerem je bil grob. To se je godilo eno celo leto in njegovi prijatelji so dajali veliko miloščine, da bi nehal tuliti, pa ni nič pomagalo. Slednjič so šli duhovniki k Timurjcvemu sinu in ga prosili, naj bi osvobodil ujetnike, ki jih je bil rajnik ujel in iz vseh dežel privedel v prestolico, kajti rokodelce, ki jih je ujel, je vse poslal tja, da so potem zanj delali. Timurjev sin je res vse (izpustil in nato niso nikdar več slišali tulenja iz groba.
Dasi je zapustil Timur dva sinova in več vnukov, se je le njegova s krvjo zgrajena država hitro sesula; prišle so v raznih delih nove dinastije na površje, v Prednji Aziji se je počasi obnovila osmanska država in le v Hindostanu so se obdržali Timurjevi potomci kot »veliki moguli«. Schiltberger je bil po Timurjevi smrti v službi njegovega starejšega sina Šah-Roha, vladarja v Korasanu, ki je imel prestolico v mestu Heratu. Ta ga je kasneje prepustil mlajšemu bratu Miran-Sahu, ki je vladal zapadnemu delu
mongolske države in stoloval v Tebrisu, a tudi tu ni Schiltberger dolgo ostal. Miran-Šah je bil namreč premagan in ubit od armenskega vladarja Jusufa in Schiltberger je prišel k njegovemu sinu Abu-Bekru, ki je bil baje izredno močan človek. Pripovedujejo o njem, da je s puščico prestrelil lemež, ki so ga nato obesili v veden spomin pred samarkand-ska vrata. Ko je egipt. sultan o tem sli-
fimurjeva grobnica v Samaikandu.
šal, mu je poslal v dar 12 funtov težak meč, ki ga je Abu - Bekr preizkusil na ta način, da je triletnega vola z enim mahom presekal. Na njegovem dvoru je živel pregnani princ Čekra iz države Zlate horde (v sedanji južni Rusiji), ki se je na poziv svojih pristašev odpravil nazaj v domovino, da bi si zopet priboril prestol. Ob slovesu mu je Abu-Bekr podaril Schiltbergerja s štirimi tovariši, toda Cekra je bil premagan od nekega tekmeca in je padel na bojišču, nakar so njegovi pristaši zbežali v sosedne dežele.
Schiltbergerjev gospodar je bil sedaj Cekrin svetovalec Manžuk in je pribežal na polotok Krim v mesto Kaffa, v katerem so živeli prebivalci šesterih ver in tudi kristjani (Kaffa je bila genoveška naselbina, sedanja Feodozija). Po petih mesecih je šel Manžuk čez Črno morje v Čerkezijo in ostal tu pol leta. Za to je izvedel tatarski kralj in zahteval njegovo izročitev, toda Manžuk se je pravočasno umaknil v Mingrelijo. Tako je prišel Schiltberger po dolgih letih v bližino krščanskega sveta, in ko je bil le še tri dni hoda od Črnega morja oddaljen, se je dogovoril z onimi štirimi tovariši za beg. Zapustili so svojega gospodarja in prišli v glavno mesto dežele, Batum, ki leži ob morju in prosili, da bi jih kdo prepeljal čez morje, toda bili so povsod zavrnjeni. Jezdili so nato iz mesta ob morju naprej v gorovje in prišli čez štiri dni na neko goro, odkoder so zagledali kakih osem milj daleč sredi morja ladjo. Počakali so noči in napravili vrh gore ogenj, ki so ga res na ladji opazili in kapitan je poslal čoln z mornarji, pogledat, kdo je na gori. Ko je prišel čoln dovolj blizu, so sc begunci oglasili in rekli, da so kristjani, ki so bili v poganskem ujetništvu ter prišli z božjo po-niočjo do sem; prosili so, naj jih prepeljejo zopet v krščansko deželo. Mornarji jim niso verjeli, da so kristjani, dokler niso pred njimi odmolili očenaša in vere; veslali so nato k ladji nazaj in povedali svojemu gospodarju, kaj so našli. Potem so šele prišli ponje in jih odpeljali na ladjo, ki so jo pa po tridnevni vožnji zapazile tri turške galere z morskimi roparji in jo brez uspeha zasledovale tri dni in dve noči. Šele ko je ladja prišla v pristanišče Amastris (na sev. obali Male Azije), so jo Turki pustili in odjadrali svojo pot dalje. Čez tri dni je šla ladja zopet na odprto morje in se obrnila proti Carigradu, kar nastane velik vihar in jo vrže nazaj k mestu Sinope, kjer je morala pet dni ostati.
Čez pet dni so slednjič odjadrali proti Carigradu in ko so bili poldrug mesec na odprtem morju in niso mogli k obali,
jim je začelo zmanjkovati vode in živeža. K sreči so zadeli na skalnat otoček, kjer so nabrali polžev in morskih pajkov, da so sc štiri dni hranili z njimi. Po trimesečni vožnji so prišli v Carigrad, kjer so naši begunci vzbudili veliko zanimanje in bili predstavljeni tudi cesarju; pripovedovali so mu od začetka in konca svojo usodo in prosili, naj jih pošlje v domovino, kar jim je tudi obljubil. Poslal jih je k patrijarhu, češ, da ima brata pri kralju Sigmundu na Ogrskem, ki mu bo poslal galero in ž njo bodo šli tudi oni. Pri patriarhu so ostali tri mesece, a po mestu jih niso pustili hoditi, da jih ne bi pogani opazili in terjali od cesarja nazaj. Zato si tudi Schiltberger ni mogel dosti ogledati Carigrada, le včasih je šel s patri-jarhovimi služabniki skrivaj na sprehod.
Kljub temu popisuje Schiltbegrer pre~ cej točno Carigrad in njegovo lego; pravi, da ga obdaja 18 laških milj dolgo obzidje, ki ima 1500 stolpov. Najbolj mu je ugajala cesarska palača, pred katero stoji visok marmornat steber s kipom cesarja Ju-stinijana na konju. Vprašal je nekega meščana, iz česa je ta kip, in izvedel, da je ves vlit iz brona. Ker pa pravijo nekateri, da je iz usnja, modruje Schiltberger z vso resnobo, da to ni mogoče, kajti kip stoji tam že skoro 1000 let, in Če bi bil res iz usnja, bi bil moral že davno segniti! V Carigradu je tudi najlepša cerkev na svetu, ki se imenuje Sv. Sofija. Pokrita je vsa s svincem in v njeni steni se vidi človek kot v zrcalu, tako gladko in umetno je napravljena iz marmorja in prevlečena z lazurjem. Pri tej ccrkvi je patrijarh z duhovščino in Grki ter vsi drugi, ki so patrijarhu podložni, hodijo sem na božjo pot, kot mi v Rim. Ko je cesar Konštantin cerkev dovršil (seveda Justinijan!), je dal za njeno popravljanje vzidati visoko v cerkveni obok pel zlatih okroglih plošč, katerih vsaka je tako velika in debela kot mlinski kamen. Toda cesar Ivan je vzel dve za časa velike vojne, ko je turški kralj Bajaz.it sedem let oblegal Carigrad, dve plošči je pa še videti v ccrkvi. Cerkev sv. Sofije ima tudi 100 vrat, ki so vsa iz medi.
»Sedaj pa poslušajte, kako sem prišel domov. Carigrajski cesar nas je poslal na galeri h gradu Gili (Kilia), kjer se Donava izliva v morje. Pri tem gradu sem se poslovil od tovarišev, ki so prišli z menoj iz poganstva, ter prišel k nekim trgovcem. Z njimi sem dospel v mesto, ki se nemški imenuje WeyBstadt in leži v Vlaški (najbrže Belgrad v Besarabiji) in nato v mesto Aspaseri (v Moldaviji med Belgradom in Suczawo). Potem sem prišel k mestu, ki se mu pravi Sedschopf (Suczavva v bivši Bukovini), in nato v mesto, ki se nemško imenuje Lemberg in je glavno mesto v Mali Rusiji (Lwow).
Tu sem ležal bolan tri mesece in prišel nato v Krokau, to je glavno mesto na Poljskem (Krakow). Nato sem prišel v deželo Saško v MeiBen, nato v Breslau, ki je glavno mesto Šlezije. In nato v neko mesto, ki se imenuje Eger (Heb), od tam v Regensburg, potem v Landshut in od Landshuta v Freising, kjer je bila moja domačija.
Bogu vsemogočnemu bodi hvala, da mi je dal moč in pogum in me branil in varoval skozi 32 let, ko sem bil jaz, Hans Schiltberger, v poganstvu, ko sem vse, kar je spredaj napisano, videl in izkusil!«
Trentar:
Spomini na dr. Jan. Ev. Kreka.
Ob desetletnici njegove smrti.
Predgovor.
O	dr, Kreku so že precej napisali možje, ki so živeli desetletja ž njim ter so spremljali z odprtimi očmi in ušesi korak za korakom njegovo življenje in delovanje.
Drugi manjši pa, ki smo le katerikrat bodisi dalje časa ali le mimogrede bili v stiku ž njim, moremo podati naši javnosti le bolj posamne doživljaje in dogodke, ki naj pa tudi po svoje pomorejo sestaviti čim vernejšo sliko velikega moža.
Jaz sam sem vse predolgo odlašal s svojimi »Spomini«. Ni bilo prav. Mnogo stvari sem tako pozabil. Prof. Dolenec me je večkrat pismeno pozval, naj kaj napišem, a brez uspeha. Vzroki so bili različni, le nekaj jih navedeni. Prof. Dolenec mi je pred leti v pismu očital lenobo; prav za prav je napisal tisti prvi del pisma pokojni Miha Moškerc v svoji znani neprikriti ogorčenosti in je še pristavil, da ine je imel tudi Krek za »lenobo«: »Pisati A. zna, če čč, samo len )e mrha preveč, mi je nekoč rajnik rekel, ko sva te opravljala.« Dolenec me
je pa, kakor pravi v pismu, branil, da sem silno zaposlen. (Mož sc ni motil, tudi to je bilo.) A daleč najglavnejši vzrok pa je bil ta, da mi ni dalo in ni dalo, da bi se javno postavljal jaz malček poleg tako visoko zraslega Janeza, ožarjenega z bleščečo glorijolo.
Pa bodil Pa jih napišem »Spomine«. Kaj posebnega in novega za označbo velikega pokojnika ne bom povedal. Pišem pa v zavesti, da je vsaka, tudi navidezno neznatna črtica o njem dragocena in pomembna. Naj še idealni zanamci v duhu živijo živahno življenje ž njim, kakor smo mi imeli srečo, dejansko z njim občevati in z vsem srcem uživati krasne ure in dneve.1
' Priobčujemo predgovor k Trentarjeve-mu spisu — »Trentar« je psevdonim za pisatelja Josipa Abrama, župnika pri Sv. Luciji ob Soči — tako, kakor nam ga je poslal cenjeni avtor. Dovoljujemo si pa vendar k njegovemu uvodu eno pripombo. G. pisatelj naj bo brez najmanjše skrbi, da bi mi to smatrali za »postavljanje«, čc kdo piše o velikih možeh pač tako, kakor jih pozna iz osebnega občevanja. Nasprotno: mi gledamo v tem samo izraz skromnosti človeka, ki sc zaveda, da jc bil Krek velik mož, visoko nad povprečnostjo, in da je dolžnost tistih,
I.
Mladega doktorja Kreka sem spoznal
1.	1892., ko je bil stolni vikar v Ljubljani. V Šenklavžu je ob nedeljah popoldne razlagal krščanski nauk in mi študentje, stanujoči pri zelo spoštovani in znani maslarici Nežiki Prevčevi Pred škofijo, smo ga hodili poslušat. Morali smo hoditi, ker nas je zvečer gospodinja izpraševala, »kaj so gospod povedali«, pa tudi radi smo hodili, ker je bilo gospoda res lepo poslušati — tega se dobro spominjam. In nekega dne jc gospodinja součenca Jakoba Teršana in mene ne vem na čigavo pobudo napotila k »gospodu dohtarju« tako približno: »Pri gospodu dohtarju se bosta gotovo mnogo naučila, ker so hudo študirani, pa študente imajo radi.«
Tiste čase so se shajali pri Kreku in gospodu Andreju Kalanu zlasti visoko-šolci, ki so ustanovili Danico. Med drugimi se še dobro spominjam pokojnega Jakliča, dr. Schweitzerja in dr. Brejca. Jaklič je kmalu potem umrl. Njegovega očeta sem poznal in spominjam se, kako si je mož prizadeval, izdati pesmi (in druge spise) svojega sina. Pokojni Jaklič je bil sotrudnik lista »Fliegende Bliitter«. Z nemškimi honorarji se je preživljal kot študent na Dunaju.
Poleg visokošolcev so tedaj, 1. 1893., zahajali h Kreku in Kalanu tudi nekateri gimnazijci, in tem sva sc pridružila še midva. — Nekam plaha sva potrkala s prijateljem in na zveneč »ave« vstopila polna radovednosti in pričakovanja: kaj bova videla? kako naju sprejme? Njegovo stanovanje je zavzemalo dve sobi stolnega župnišča v drugem nadstropju na voglu semenišča in tedanjega gimnazijskega poslopja (na Vodnikovem trgu). V prvi, manjši sobi sva zagledala skromno posteljo, pred njo srnjakovo kožo (kdo
ki so uživali srečo občevanju ž njim, da dajo to srečo vsaj v rahlem odsvitu uživali tudi drugim. ^ Krek pač ni živci samo za svoje znance in sodobnike, ampak za vse Slovence vseh časov, v kolikor ne bo postal kot velika osebnost s časom v večji ali manjSi meri tudi last drugih narodov. Op. ur.
mu jo je daroval?), omaro in obešalo za obleko, mizico in dvoje stolic, v drugi, veliki vogelni sobi pa večjo mizo, stojalo s knjigami in nekaj stolic. Soba sc je zdela skoraj prazna. — Krek je bil v drugi sobi s tremi, štirimi gimnazijci okoli mize in s pipo v ustih. Sprejem je bil kratek, a tak, spominjam se še dobro, da mc je vsega prevzel. Prva stvar je bila, da sva morala sesti; ker pa je zame maiijkalo stolice, sem moral sedeti na njegovi, on pa je stal poleg mize ali sedel na njej. »Ti boš Jaka, ti, Kraševec, ostaneš pa Kraševec« — in s tem se je zaključilo predstavljanje, nadaljevali pa so sc pretrgani pogovori o češkem jeziku. Toda o tem kesneje.
Nikdar mi nc izgine iz spomina, kako sem si tisti dan — kar na mah, na en pogled — pridobil prijatelja, ki jc bil tako visoko nad mano in vendar tako blizu — čutil sem, da prav tik srca. Še nikdar nisem naletel na človeka, ki bi bil znal kot strela omamiti in si osvojiti dušo — za vedno! Tiste oči, tiste oči . ..
Istega dne sem se seznanil z gospodom Andrejem Kalanom. Prišel je v našo družbo. Tudi on je bil stolni vikar in jc stanoval v istem nadstropju, gori nad sedanjo Jugoslovansko knjigarno. Krek mc je čisto na kratko predstavil:	»Kraševec	je, tam doli od Go-
rice.« In brž se mi je prikupil tudi rdečelični g. Andrej in dobro sem čutil, da sva si postala prijatelja, ko da bi bila že kdo ve kajkrat vkup. Neizbrisno pa mi je ostalo v spominu, da sem že tisti dan začutil med obema »prijateljstvoma« razloček, ki mi jc posta'ja! od leta do leta jasnejši.
Med Krekom in sabo nisem skoraj čutil razlike starosti (10 let) in duha. Bil jc meni in tudi drugim tovarišem kakor prvi med vrstniki, pravi drug, pravi mladenič med mladeniči, živahen, čvrst v kretanju (čeprav malo bolj kmečkem) in besedi, glasen, silo dovtipen in poln zvonkega smeha in kipečega življenja — »kakor te drobne tičicc«. Ves njegov nastop jc bil silo prikupen, obraz požlaht-njcn 7. izredno blagimi potezami, usta
precej majhna in fino zaokrožena. Oča-rujočo moč pa je imel v svojih velikih očeh.
Gospod Andrej pa, po naravi mirnejši in bolj tih, zelo preudaren, a srčno dober in prijazen, je napravljal name vtis pokrovitelja, očeta-prijatelja, dobrega in voljnega kakor opresno maslo in potrebnega kakor blagodišeči vsakdanji kruh. Oče z mehko ljubeznivostjo in obenem z visoko avtoriteto.
Ta je bil oče, ki otroci vanj verujejo, vanj zaupajo in ga iz srca ljubijo — oni pa mati, ki sc brezskrbno igra s svojimi otroki in sc je med njimi pootročila ter se medsebojno skoraj niti ne zavedajo, kako zelo se ljubijo — prav kakor mali bratci in sestrice med sabo. Ni čuda, da so ga otroci tako ljubili!
In kakor sta živela oba moža drug ob drugem v župnišču, talio ju je vezala najtesnejša prijateljska vez in skupna skrb za dijaštvo tudi v bližnji hiši Pred škofijo št. 13 (takrat je bila št. 14), kamor sta sc bila drug za drugim preselila. Gospod Andrej je stanoval v drugem, Janez pa v prvem nadstropju. Gospodu Andreju je gospodinjila vedno zvesta, zelo prijazna in iz srca dobra, a bolj umerjena sestra Marijanica, ki je bila pri njem že poprej v župnišču, Janezu pa zelo živahna, za vse sc zanimajoča sestra Cilka. Marijanica podobna bolj svetopisemski Marti, Cilka pa Marti in Mariji v eni osebi. Brata in sestri! Nam-pa, ki smo v tedanjih in kesnejših letih, zlasti v počitnicah, obiskovali to znamenito hišo, je bilo v obeh nadstropjih tako lepo, povsem domače kakor nekdaj Gospodovim učencem tam daleč v Lazarjevi hiši. Prav tako lepo in ljubo nam je bilo kesneje v »Cilkini vili« tam na Martinovi cesti. Pokojni Janez je namreč le stanoval pri sestri in je bil prav do dobrega hud, ako si dejal, da je vila njegova last; bil je pač in hotel je ostati popoln proletarec brez vsakegu imetja. No, tudi Cilka sama je bila le bolj »bridka posestnica, zakaj vila je bila zgrajena bolj na dolg. Sreča za oba, da je bila Cilka zelo skrbna in umna
gospodinja, zakaj Janez in denar sta bila dva pojma in dve stvari, ki sta šli vedno narazen.
Še to o razmerju obeh sester do bratov: Marijanici je bil brat Andrej »gospod«, a silno ljub gospod, Cilki pa brat Janez »oča«, »naš oča«, a Cilka njemu kratkomalo »dekle«. In tako nazivata sestri svoja brata še danes, po toliko letih ločitve.
Dr. Jan. Ev. Krek: slina iz 1. 1900.
Janeza že dolgo ni več, gospod Andrej je že leta in leta v Marijanišču, a Marijanica, ki osebenkuje od tedaj v Kravji dolini, nese za vsak god in rojstni dan »gospodu« v vezilo z veliko ljubeznijo in spoštovanjem zamešeno »svojo« potico. In gospod Andrej se je bolj veseli ter jo z večjo slastjo uživa nego domačo marijaniško, sestavljeno in spečeno od priznano najbolj strokovnjaških rok. —
Okoli teh dveh gospodov-tovarišev se je bolj in bolj osredotočalo naše dijaško življenje. To so pa že drugi Krekovi in Kalanovi učenci dosti verno opisali. Oba sta imela odločilen vpliv
na ustvaritev in razvoj katoliškega dijaškega gibanja. Oba sta velikana v našem narodnem telesu, oba velezaslužna za naš prosvetni, gospodarski in politični napredek. A še danes, po toliko letih, mi je pokojni Janez srčni prijatelj, gospod Andrej — Kreku je bil Andrejc
—	pa mož, ki ga visoko spoštujem in me sto niti veže nanj. K pokojnemu Janezu hodi še danes moj duh s klobukom po strani in s šopkom v vas, z vriskom in s prav porednim razpoloženjem, k gospodu proštu Andreju pa — kakor na božjo pot.. .
Še par spominov iz Janezovega življenja. Jedel je v kuhinji pri zelo preprosti — ko je bil sam, navadno nepogrnjeni — mizi. In tudi če je bil v družbi, je jedel doma vedno le z leseno ribniško žlico. Tako pač, kot na kmetih ali v delavskih družinah!
Z leseno pristno domačo trentsko žlico sem mu postregel tudi jaz, ko me je 5. avgusta 1904 obiskal v Trenti. Silno je je bil vesel in pohvalil je Tren-tarje, da ne zaostajajo prav nič za Ribničani. Kmalu po odhodu sem mu poslal v Ljubljano tucat (dvanajstico) krasno izdelanih javorjevih žlic in jili posiremil s to-le »pesmijo«:
Od ust so žlicam mero vzeli, ko delati so jih začeli, in kakor v Ribnici tud’ tu in pa drugod prav glih taku.
No »žlica žlica je«, bi trdil, da bi nikogar ne ogrdil, —
»resnica pa resnica« tud’, naj reče kmet jo al’ gospud!
Zato pa rečem, brez zamere, če tudi mi ne daste vere, da trentarske najboljši so, so zmirom b’le in tudi b'do.
Visoko gor je javor zrasel in gorski zrak ga je prekvasil; če pa iz zdrav'ga zdravo ješ, tud ti boš zdrav, to dobro veš!
V dolinah pa močvirje gnije, ki ga ubogo drevje pije: iz dreva žlica bolna vsa prav gvišno zdravja ti ne da.
Če v usta neseš žlico toto, gora začutiš v nji dobroto — in kakor orel na vrh£, po nji ti kvišku spe srce!
In kavo pij, večerjaj, kosi, le žlice trentarske poprosi in ko turist se razvedriš, če prav pri mizi tog sediš!
Janezov odgovor na žlice:
Ker Ribnice razžalit' nečem, a ljubim zdravje in gorč, nobeni rad se ne odrečem, zalo bom rabil pa obe.
Zdrav!
Tvoj Ostap.
Ta odgovor sem ohranil v prepisu, izvirnik sem izgubil.
Med jedjo se je Janez vedno živahno razgovarjal s sestro in z drugimi, ki so bili navzoči, ter sc šalil in smejal, da sc je zdelo, kakor da ne misli prav nič na jed. Jedi ga nisem nikoli slišal grajati. Kadar je obedoval sam, je po obedu vsa-kikrat v sosedni sobici igral na harmonij (znal je le malo) ter zraven prepeval narodne pesmi, da se je razlegalo po vsej hiši. Nekaterikrat sem bil priča tega »koncerta«, ko sem bil pri g. Andreju v II. nadstropju. »Zdaj pa gospod doktor poje, le poslušajmo!« nas je pozval gospod Andrej. In poslušali smo in vsak po svoje kritikovali »izšolani« glas in spremljanje ter se prav izredno zabavali — prav zastonj.
Krek se ni za svojo zunanjost prav nič brigal. To je bila izključno Cilkina skrb. Gorje Janezu, ako bi bil imel nemarno sestro ali morebiti celo malomarno postrežnico! Pa tudi dobra in najboljša postrežnica bi bila le zelo zelo nedostatna nadomestovalka sestre. Ce bi se bila za doktorja še toli žrtvovala, vladati ali prav za prav — da se tako izrazim — terorizirati bi ga vendar ne bila mogla: z njegovim denarjem bi nikakor ne bila mogla razpolagati. Tobri Bog je Janeza dobro poznal in zato mu je v svoji previdnosti podelil v plačilo za naravnost Frančiškovo dobro srce veliko milost: vidnega angela va-
ruha v osebi prevzorne sestre Cilke, ki ji zaman iščeš para. Tu se niso uresničile svetopisemske besede, da so »sovražniki človekovi njegovi domači«. In prav duhovniki imajo v tem neredko bridke izkušnje!
Janez je bil tak: kadar je bil brez denarja, ni vedel tega nihče, kadar ga jc imel, pa vsi. Razsipal je na vse strani, droben in debel denar, ko da bi mu bil v nadlego, sebe je pa zanemarjal. Cilka je bila »tega špasa« kmalu sita. Kako sta se menila in pogajala, ne vem, znano mi je pa, da je on sicer podpisoval pobotnice, po njegovo profesorsko plačo pa je sama hodila. Od tega denarja mu je mesečno odrajtovala menda po 40 K »za tobak in druge nepotrebnosti«, z ostankom pa je vzdrževala gospodinjstvo in njega. Omenim še, da so ostajali honorarji (od Družbe sv. Mohorja) in drugi morebitni postranski dohodki njegova izključna last.
Tako je bil Janez preskrbljen in brez skrbi. Kadar je sestra spoznala, da mu je treba nove obleke, klobuka, čevljev ali perila, je dala vzeti mero kar na stari obleki, sama je izbrala blago in lepega jutra je zagledal Janez ob postelji nove kose obleke — nepričakovano, kakor bi mu jih bil sam Miklavž prinesel. In spominjam se, da se jc nekaterikrat ko otroci pobahal, n. pr.: »Ti, ali nisi na meni nič zapazil? Hudirja, ali ne vidiš, da imam nove hlače in nov klobuki«
Denar je nosil Janez navadno v brevirju. Kakšenkrat je imel v njeni cel kupček bankovcev. Tak je prišel iz mesta na deželo. Gospodje župniki so to vedeli, pa so mu večji del denarja navadno kratkomalo zasegli, »da bi ga ne izgubil«, ter ga naložili v domačo hranilnico. Mojstra v tej »tatvini« sta bila zlasti pokojni selški župnik g. Tomaž Rožnik pa g. Piber, ki je bil takrat v Boh. Bistrici. »Bukvic« Janez sicer ni prejel, vendar pa je vedel vsaj približno, koliko ima »naloženega« tu ali tam. (Zdi sc mi pa, da te vloge večinoma niso prišle do obrestovanja, ker so bile najbrž le kratkoročne.
Mentor
Nekega dne 1. 1906. sva na Prtovčti ležala v sobi. Skoraj dolg čas nama je bilo, ker nisva mogla radi dežja ven. Pa začne modrovati: »To ni nič! Jaz sem se naveličal tega življenja! — Daj še ti! Prodajva, kar imava, pa začniva privatno življenje! Najprej povej ti, kaj imaš na prodaj!« Bil sem kmalu pri kraju, »S tabo ni nič, že vidim. Jaz sem veliko bogatejši,« me je zavrnil in začel naštevati, koliko obleke ima odveč
—	ker je prav za prav treba le ene -koliko so vredne njegove knjige itd. Zdaj sem pa jaz del v nič njega: »Kdo ti pa kaj da za vse to? Sama starina!« On: »Koliko imaš pa naloženega v hranilnici?« Jaz: »Nič. Koliko pa ti?« On: »Čak no...« Jaz: »Sam ne veš.« On: »Pri Pibru imam, to vem. Ta mrcina me je nedavno skoraj vsega oropal. Tudi Tomaž je prav malo manj nesramen razbojnik, to se pravi, če ni še večji. — Hudnika, pa res ne vem, koliko imam. Povedati pa nikdar nečejo, kanalje! Ne bo drugače, kar na paragraf jih bom dal.« — Ko sem se prebudil, Janeza ni bilo v sobi. Vstanem, stopim k mizi. Na nji je bilo pravkar napisano pismo kon-sumnemu društvu v Ljubljani, s katerim je pooblaščeno, da dvigne pri hranilnici v Boh. Bistrici 200 kron.
Ves denar je imel na Prtovču razmetan v odprti miznici. »Če rabiš, kar vzemi, ni treba vprašati!« Sc ve, da nisem vzel. Nekega dne sem videl, da ima nekaj nad tri stotake. Istega dne je imel dva obiska. Zaslutil sem, da sta ga prišla možaka »fehtat«. Ko sta odšla, sem našel v predalu le še sto kron.
Parkrat mi je potožil, da nimajo nekateri prav nič vesti in da ga zlorabljajo kot poroka pri posojilih. Več ni povedal. Izvedel sem pa kesneje, da jc moral kot porok večkrat plačati znatne vsote.5 To ga je izmodrilo, da je postal
3 V tem ozira je pripovedovala Krekova sestra Cilka to-le: »K bratu sem prišla gospodinjit menda 1. 18%. Brat je imel samo radi svojega poroštva, kjer je večkrat ,notri
padel , toliko dolga, da sem najmanj skozi
15 let morala plačevati mesečno 60 kron za
v tem oziru malo previdnejši, kar mi je nekoč sam priznal.3
Nekoč sem pri Janezu kosil. Cilka je bila pogrnila mizo s prav lepim prtom. Pila sva črno vino. Med živahnim pogovorom sem po nerodnosti prevrnil poln kozarec črnine po prtu. Prestrašil sem se in v pravi zadregi iskal besed, da se opravičim. Janez pa se je zakro-hotal: »Bejž', bejž’, kaj se boš izgovarjal! Povej, odkod si doma, pa je dobro!« Ali in kaj je Cilka rekla in kako me je pogledala, pa ne vem več.
Prikolesaril sem iz Trente čez Cerkno in Poljansko dolino. Drugi dan smo šli iz hiše skupaj g. Andrej, Janez pa jaz s kolesom. G. Andreju se je zdelo, da ni čisto prav, da bi se vozil skozi mesto. Janez pa: »Kaj boš — le lumparij ne uganjaj, sicer pa vse, kar češ!« — Janez je bil vedno in povsod za pošteno svobodo. Po mestu je edini on izmed duhovnikov kadil svojo smotko. Nekaj let kesneje, ko se je bil vrnil s svojega neprostovoljnega potovanja po Evropi, sem zapazil parkrat tudi pokojnega dr. Evgena Lampeta, kako jo je mahal s svaljčico v ustih mimo Sen-klavža. — Tako je bilo nekdaj.
Drugič sem prikolesaril iz Novakov pri Cerknem v Ljubljano. Pred Krekovo (Cilkino!) vilo sem dospel že pozno zvečer, ko so že povsod gorele luči. Bil sem razposajeno vesel in dobre volje, pa sem na vrtu parkrat prav po trentarsko zavriskal. Naokrog po hišah so su odpirala okna, pa tudi Cilka je bila v par skokih iz hiše gledat, kdo je prišel na tak nenavaden način. Istočasno pa zaslišim Janeza iz prvega nadstropja: »Naš Trentar, kdo drugi! Bog te živi! Odkod pa? — Vidiš, takega te imam rad! Tako je po naše, po domače! Le še enkrat!« Pa Cilka ni pustila: »Kaj porečejo ljudje!«
odplačilo. Dolg je bil napravljen v kakih štirih denarnih zavodih.« Op. ur.
3. ^e. P^vidnejši pa so postali denarni zavodi, ki so iz skrbi za Kreka odklanjali njegovo poroštvo. Op. ur.
Krek se je vozil v Trst na neki sestanek ali shod. Na Opčinah je vstopila v isti voz cela vrsta tržaških socialnih demokratov. Sklenili so Kreka izzivati in so zapeli znano pesem:
Quando io morir6 sotto la bandiera rossa, senza preti, senza frati. . .
(Kadar jaz umrl bom — pod rdečo zastavo, — brez duhovnikov, brez menihov . ..)
A Krek, ne bodi len, vstane, sc obrne k njim in poje ž njimi. V tako zadrego jih je spravil, da so kar obmolknili. On pa jim je brž nato, ko da bi se ne bilo nič zgodilo, začel praviti, kako je vesel, da so vstopili, zaikaj skoraj dolg čas mu je že bilo samemu. Položaj se je na mah spremenil. Izprva osupli laški delavci so sc začeli glasno smejati (samim sebi) in razplcl se je med čudno družbo prijazen in zelo živahen pogovor. Krek jim je pripovedoval, da gre v Trst prav radi delavske organizacije, »in prav do Trsta«, mi je pravil sam, »je trajal ta izredno zanimivi delavski shod v vagonu«. Ko so se v Trstu poslavljali, so izrazili delavci željo, da bi ga kaj radi poslušali na kakem velikem delavskem shodu.
Še to. Ko je bil še dijak na Dunaju, si je dal nekoč napraviti nove hlače. Ker pa so bile edine hlače, ki jih je imel, vse zakrpane in strgane in jih je skrbno skrival pod talarjem*, reče navzočemu krojaču, naj vzame mero kar po hlačah netkega sošolca. Ker ie pa bil tisti sošolec znatno debelejši od Janeza, ni čuda, da so mu bile nove hlače dosti preobilne. Koliko smeha je bilo tiste dni v zavodu na la račun, mi je Janez sam ndkoč pravil, pri tem se pa hihital, da so se mu oči solzile.
II.
Gospod »dohtar« ni izgubljal časa s praznim »nič«. Učil nas je tudi, ko se nismo tega skoraj zavedali, tudi ko smo se najlepše zabavali — sredi vsakdanjo-
’ O »zgodovinskem ozadju« teh hlač lahko bereš v Krekovih Izbranih spisih I.,
str. 77. — Op. ur.
sti. Bila je to prava peripatetična šola, doma, v krčmi (zelo redko), po cestah, po gozdih, po gorah, povsod. Iz vsega občevanja ž njim smo pridobivali na duševnem obzorju in srčni vzgoji. Poleg tega posrednega učenja pa je veliko polagal tudi na neposredno, resno učenje. Učil nas je modroslovja in uvajal v učenje jezikov, češkega in drugih slovanskih, a brez slovniških suhoparnosti, le bolj s čitanjem.
Meni je brž početkom dal ukrajinsko pesmarico »Ruskij spivanik«, zbirko narodnih in umetnih pesmi. Prvo pesem mi je prebral sam, jaz pa za njim. U susida hala bila, u susida žinka mila, a u meni ne hatinki a ni ščastja a ni žinki.
(Sosed ima hišo belo, — sosed ima ženko milo, — jaz pa nimam niti hiše — niti sreče niti ženke.)
Priporočil mi je, naj iz pesmi razberem slovniške posebnosti in druga svojstva ukrajinskega jezika — morebitne nejasnosti mi že obrazloži. »Boš koj videl, kako je to čudovito lepo, brž se udomačiš, pa ne odnehaš, dokler knjige ne preštudiraš. — Tu, vidiš, je pristni slovanski duh. Pa kozaki, hej, to so bili tiči!«
Slo je naglo, ker je šlo z ljubeznijo v docela nov svet ukrajinske divne poezije. Za prvo knjigo je prišla druga in tretja in prišel Ševčenkov »Kobzar«. Dnipr, step in kozaki so mi dr vili leta in leta po možganih in srcu in še danes, po lju-tih vojnih in povojnih letih, mi je ta svet silno ljub — za domovino, našimi gorami najljubši. Vanj zahajam še vedno rad na oddih in razvedrilo — na izlet v neomejeno svobodo.
Dr. Krek je na Dunaju kaj rad občeval zlasti z gališkimi ukrajinskimi poslanci. Z velikim zanimanjem so poslušali njegova pripovedovanja o »kozakih« med Slovenci, ki jim je bil on častni hetman". Ni bila njegova navada, pi-
*	O naši Irozaški »Siči« sem že pisal 1. 1918. v 44. Mevilki »Naše Moči«. Pisal bom še pozneje v tem spisu. — Op. pis.
sati razglednice, a nekoč mi jo je poslal z Dunaja s podpisi par galiških poslancev. Med vojno, 1. 1916., mi je diktiral novo ukrajinsko pesem proti Poljakom
—	tlačiteljem Ukrajincev. Glasi se:
Mi hajdamaki, vsi odinaki, vsi nenavidim ljacke jarm6.
Pišli didi na muki, pijdem i pravnuki, za Ukrajinu žitje svoje damo.
(Mi hajdamaki'1 — smo vsi enaki, — vsi sovražimo — poljski jarem. — Hodili so dedje v muke, — pojdemo i pravnuki, — za Ukrajino — svoje življenje damo.)
Ne spada toliko sem, pa le omenim. Pred tridesetimi leti se je jela gojiti vzajemnost med slovanskimi bogoslovci. Goriški smo si dopisovali z ukrajinskimi v Lvovu. Knjige Družbe sv. Mohorja so nekaj let zahajale tudi v lvovsko ukrajinsko semenišče, pa tudi nekaj drugih slovenskih knjig smo poslali tja gori. Par Galičanov se je učilo tudi našega jezika. Posebno se je zanimal za naše slovstvo Iljko Ku-ziv. Prevedel je tudi nekaj povesti. Dne 26. decembra 1900 mi je poslal seznam dotedanjih prevodov: iz Meška: Berač, Srakoperjeva hruška, Drama na vasi, Norec, Pripovedka; iz Stritarja: Janko Bože; od dr. Kreka: Božji blagoslov.
Nazaj h Kreku! Komaj sem bil prejel »Ruskij spivanik« v roke, bi ga bil rad tudi Oton Zupančič. Končno ga je le dobil. Študiral ga je z veliko slastjo. Iz njega je obelodanil lep prevod pesmi Danila Mlaka: »Solnce se je skrilo za visoke gore.« Ali je še kaj drugega prevedel, ne vem. Nadebudni fant je kes-neje gotovo prebiral še druge ukrajinske pesmi, zlasti narodne, zakaj njegove pesniške zbirke očitno preveva nežni, pristno slovanski duh ukrajinske narodne poezije. Občevanju z dr. Krekom (bil
" Hajdamaki so bili borci za svobodo Ukrajine proti poljski krutosti v 18. stol. (»Hajdamaki« larasa Ševčenka v mojem prevodu 1909.) — Op. pis.
je Krekov poseben ljubljenec) se ima naš Oton veliko zahvaliti. No, saj je pa tudi iziklesal velikemu možu v divni zbirki »V zarje Vidove« vekovit, orjaški spomenik!
Za ukrajinske narodne pesmi se je zelo zanimal tudi pesnik Josip Murn
—	Aleksandrov. Od njega sem prejel kot bogoslovec II. letnika v Gorici naslednje pismo, ki ga kot majhen slovstven dokument objavljam nespremenjenega s slovniškimi pomanjkljivostmi vred.
Ljubljana, 6. VI. 1897.
Cenjeni gospod!
Oprostite, da Vas nahruli popolnoma ali vsaj deloma tuj človek in to še celo v imenu nekoga drugega. Zvedel sem bil namreč pri Oto Zupančiču, da imate Vi prejcejšen kos maloruskih nar. pesnij — to sc reče on Vam jih je posodil, dasi niso bile njegove temveč nekega duhovnika. Drug kos jih imam jaz, in ker mi jako ugajajo, prosim Vas, da mi jih takoj pošljete, da sc da, potem ko jih pre-čitam, celotna knjiga dotičnemu gospodu nazaj. Da se Vas osmelim za to prositi, sem pooblaščen od Zupančiča samega, ki bi Vam izvestno že sam pisal — zdaj je na Dunaju — če bi imel denarja dovolj in pa, da ni tako grozno komod in včasih — oprostite — brezbrižen. Da mi Vi ne izpolnite moje prošnje in za-jedno perečega hrepenenja tudi Vaš kos malorusk. nar. pesnij z užitkom preči ta ti.
tega si celo misliti ne morem. Nadejajo se »takoj« (!) ugodnega odgovora in pa faktičnega izpolnenja moje prošnje Vas pozdravljam
Josip Murn VII. b. gimn. v Ljubljani.
Mislim, da sem ustregel Murnovi želji takoj, vendar se pa tega več ne spominjam. Sodim pa, da nisem bil v tem brezbrižen, ker sva si bila s pok. Murnom znaca — parkrat sva bila vkup. Tudi mi je bilo mnogo na tem, da sc še drugi navdušijo za krasne ukrajinske narodne pesmi, kakor sem bil sam zanje navdušen.
Pa Janez ni le ljubil iz vsega srca teh bujnih starodavnosti, ni ljubil le besedila ukrajinskih in drugih pesmi, znal jih je tudi lepo peti, in s kakšnim občutkom! Znal je sicer mnogo narodnih pesmi v skoraj vseh evropskih jezikih in nam jih je večkrat tudi pel, vendar je pel poleg slovenskih najrajši ukrajinske in nekatere res mile slovaške.
Še sedaj slišim, kako mi je skoro ob vsakem slovesu z vso milobo zapel: »Molodenjko, praščaj, praščaj! (»Fantič — prav za prav deklica — zbogom!«) Pri tem je visoko dvignil roko v najlepšo gesto. To gesto je rabil, kadar je bil poln ginjenja, oči so se mu takrat fskrile ko dva bisera in zdelo se je, da se izgubljajo v bajno deželo sreče ...
Molodenjko, praščaj, praščdjl...
(Dalje.)
'	—n	...	.	i	■	i	'	...	i	■	.	—m.	,	.i	—	m
Če se sme kaj, kar so ljudje ustvarili, imenovali nadljudsko, nadčloveško, sla lo Homerjevi pesmi, Še vedno sla živi, danes kakor pred Irilisoč leli. Se danes gledamo v lo poezijo kol v nekaj nedopovedljivo živega, kol v nekakšno oko. So zvezde, ki so loko od nas oddaljene, da žarek, ki je pred Irilisoč leli izšel iz njih, šele danes zadeva naš očesni živec. Taka zvezda je Homer. Žar tegč, kar se v njegovi poeziji godi, nas zadeva kol živa sedanjost. Če odpremo ti dve knjigi — Iliado in Odisejo — se ulije nad nas obilje življenja, ki je čisto sedanje; se ulije — pravim, če ne bi prav za prav moral reči, da plava proti nam dostojanstveno, a z neznansko silo.
(Hugo I loffmannstli il.)
Janko Mlakar:
Moja prva zimska tura.
Prvo zimsko turo so mi omogočile ošpice, seveda ne moje, marveč tiste, ki so jih imeli drugi.
V	prvem letu stoletja športa in rekordov so se bile namreč med ljudsko-šolsko mladino obojega spola, moškega in ženskega, ošpice silno razpasle. Vse jih je hotelo imeti. Če je v rodbini prišel le en otrok srečno do njih, takoj jih je bratovsko razdelil tudi med bratce in sestrice. Vse hiše so jih bile polne, šole so pa kar tekmovale, katera bo izkazala več ošpic. Če se ne motim, je dosegla rekord Ledina.
Takrat pa tekme niso bile še tako v navadi kakor dandanes. Zato je prišla kmalu kazen. Šolska oblast jc namreč ošpice, otroke in učne moči izključila iz šole, in sicer do preklica.
Ker sc je to zgodilo o božiču, so se nam podaljšale počitnice in jaz sem jih porabil za svojo prvo zimsko turo. To se pravi, ne popolnoma sam, kajti z menoj se je odpravil na pot tudi prijatelj Dečko, ki mi je takrat vdano in zvesto drugoval; bil je jako prijeten in res zlata vreden tovariš. Seznanil sem se bil z njim že v dijaških letih tam pod Stolom v župnišču prelepe brezniške župnije, k--mor sem hodil na počitnice. S sedaj že ranjkim župnikom Tomažem Potočnikom sva si bila namreč zelo dobra.
Ker je bil njegovega prednika, župnika Majerja, neki neznanec ponoči v postelji skoraj do smrti pobil, je gospod Tomaž vzel Dečka v službo, da jc bil ponoči v prednji sobi na straži. V svojem »prostem času« pa, podnevi, se je držal najrajši mene, kadar sem preživljal svoje počitnice v Breznici seveda. Ne dolgo, in postal je moj najzvestejši spremljevalec.
Bil je navdušen in izurjen planinec, vendar boljši na kopnih tleh kakor v snegu in ledu. Česa nisva vse oblezla!
Preteknila sva vse skale v Pečeh in preobrnila ves Stol. Marsikatero pot
sem zaznamenoval v njegovi družbi in zato žel tudi delu »primerno pohvalo«.
Neki znanec mi je namreč nekoč zaupal, da je tisti, ki je zaznamenoval pot iz Žirovnice čez Stol na Javornik, velik »osel«. Jaz sem diplomatično molčal, zakaj zaznamenovala sva jo bila midva z Dečkom. Pa še s kakšnim trudom in kako skrbnol Prišla sva domov vsa rdeča od gorečnosti in minija; Dečko je bil celo po nosu »zaznamenovan«, ker me je tu in tam preblizu nadziral, kako delam rdeče črte in kljuke. Midva nisva bila! prav nič kriva, če je dotični planinec po štirinajsturni hoji prišel čez Stol namesto na Javornik — na Jesenice, in to še ravno prav, da je videl, kako je zadnji vlak odpihal v Ljubljano.
1	oda pustimo te neprijetne in nehvaležne spomine ter se vrnimo rajši k lepim časom, ki sem jih preživel v Dečkovi družbi, in ki sc jih še danes tako rad spominjam.
Kako me je imel rad in kako zvesto mi je bil vdan! Kadar sem prišel na počitnice na Breznico, me je vselej čakal v Žirovnici pri vlaku, če je le količkaj utegnil. Ko me je zagledal, je kar planil name in oblizal bi mi bil ves obraz, ako bi mu bil dovolil. Tudi pri odhodu s počitnic me je vselej spremil na postajo. Ko je pa vlak odrdral proti Ljubljani, kar ni mogel verjeti, da sem se res odpeljal. Iskal me je najprej pri Svetinovih, v hiši in na dvorišču. Nato jo je mahnil proti Selu in poizvedoval mimogrede pri Kun-tovih. Ko me pa tudi tu ni našel, je stisnil rep med noge in odšel potepeno domov.
Kar se tiče zunanjosti, je bil moj prijatelj Dečko majhen, rjav, kodrast, bolj neznaten, a zato nad vse prijazen psiček. Sicer ni imel — vsaj kolikor je meni znano — rodovnika, a vkljub temu je bil bolj za v mesto kakor za na kmete.
V	mestu je namreč veliko voglov in Dečko je vogle visoko cenil . ..
Kakor sem že omenil, mi je bil moj kosmati prijatelj zelo vdan; enkrat se mi je pa vendarle izneveril, in sicer takrat, ko sva sc vrnila s Stola in sem ga povabil na drugo zimsko turo, To je bil pa tudi edini črni madež na ščitu njegove pasje časti.
Božični prazniki so bili tisto leto, ko je odnesla Ledina rekord v ošpicah, silno lepi, dasi mrzli. Možje so prihajali k polnočnici v toplih kožuhih, iz ust se jim je kadila sopara, pod nogami jim je pa kar škripalo, kakor bi imeli škornje na škrip. Ko sc je pa na sveto jutro zdanilo, se je vse lesketalo, kakor bi bil kdo polje z demanti posul. Planine so bile nepopisno krasne; vabilc so me s svojo lepoto, strašile pa z ledenim hladom, ki je prihajal od njihovih ledenih oklepov. Toda bilo je preveč solnca, da bi mc bil strah premagal.
Ko sem župniku povedal, da grem na Stol, jc zmajal z glavo ter mi dobrohotno svetoval, naj bom vsaj pozimi pameten. Takrat jc namreč šc veljala pri-slovica, da gora ni nora, nor jc le, kdor gre gor. Slovenska poletna turistika jc bila šele v povojih, zimska sc pa šc rodila ni bila.
V	Dečku jc pa žc takrat tičalo nekaj zimskega planinca. Ko sem mu povedal, da pojdeva na Stol, jc kar norci od veselja.
Bilo je šc jako temno, ko sva sc odpravila v jutro tretjega januarja na pot. Na klobuku sem imel pritrjen majhen toplomer, da sem vedel, kdaj mi je bilo vroče in kdaj mc je zeblo. Izbral sem si bližnjico čez Selški vrh. Toda bolje bi bil storil, če bi se bil držal ceste čez Moste, zakaj temna in gosta megla, v katero je bilo vse zavito, ine je pri iskanju prave smeri jako ovirala. Vkljub 9" R pod ničlo mi je bilo zelo toplo, ker sem moral sneg kar na celem gaziti. Ko sem stopil onstran Završnicc na še precej pregaženo Rudno pot, so mi od las visele ledene svečice, klobuk mi jc bil pa kar primrznil na glavo. Medtem sc ic žc zdanilo; lc megla sc še ni hotela vzdigniti. Bila je tako gosta, da mi jc
Dečko takoj v njej utonil, če mc je lc za nekaj korakov prehitel.
Na razpotju, kjer se odcepi kolovoz na Javornik, sem dohitel moža, ki jc šel s sanmi v gozd po drva. Po običajnem pozdravu se je razvil med nama ta-lc pogovor:
Kam pa greš?
Na Stol.
Ali sc izplača?
Seveda sc izplača.
Ali si turistar?
Seveda sem turistar.
Kako pa to, da se klatiš po gorah, namesto da bi šel v šolo?
Nimam šole; so jo zaradi ošpic zaprli.
To ti jc pa všeč, da sc ti ni treba učiti, kajne?
Saj jaz hodim lc zato v šolo, da druge učim.
A tako, torej Vi učite?
Sedaj je nastopil v pogovoru daljši odmor, med katerim mc je mož radovedno motril, kdo je ta prismojeni učitelj, ki hodi v mrazu po snegu, namesto da bi doma lepo za pečjo sedel. Pomagal sem mu /iz zadrege:
Odkod pa ste?
Iz Zirovnicc.
Kje ste bili pa včeraj pri maši?
Na Brcznici, pri deseti. Zakaj pa to vprašate?
Ali sc nič ne spominjate, da bi mc bili videli v cerkvi?
Oh, naj nikar nc zamerijo, gospod Janko, seveda sem jih videl. Pa šc eno špasno so pri pridigi povedali, da sem se moral smejati, četudi sem bil v cerkvi. Kdo jih bo tudi poznal, ko so pa oblečeni ko kak fant!
Zgodilo se mi je torej prav nasprotno, kakor tistemu tujcu, ki je šel skozi vas in jc nekdo zaklical za njim: »Slišijo oni, ali jc vaš ta pes, ki za tabo leti?«
Pod Valvazorjevo kočo sem se poslovil od voznika, Dečko pa od voza, čigar zadnje kolo jc pomotoma ali v sili imel za hišni vogel, potem pa sva krenila na desno proti Zirovniški planini. Morala sva zopet gaziti sneg v celo. Dečku sc jc pri tem slabše godilo kakor meni.
Zakaj tuintam se je vdrl kar do ušes, zlasti pa med drevjem, kjer je bil sneg kakor sipa. Bil je ves snežen in prezebel, ko sva prišla na planino; in komaj sem bajto odprl, je bil že notri. Jaz sem pa ostal še malo zunaj, da se razgledam.
Megla je bila sedaj že pod menoj in je valovala kakor morje. Včasih se je tuintam nenadoma pretrgala in v odprtini se je za hip pokazala vas ali kos zasneženega polja; enkrat se je zabliskalo celo Blejsko jezero. Prekrasen je bil pogled na Triglav in njegove sosede, ki so obrobljali to morje. Njih ledeni oklepi so se čudovito ble-sketali v solnčnih žarkili in gledal sem jih kakor zamaknjen. (Takrat sem bil še mlad in ves neumen na gore.)
Iz zamaknjenja me je zbudilo Dečkovo cviljenje.
Prineslo ga je iz bajte kakor iz topa,	in jel	se	je
valjati po snegu, kakor bi bil iz uma. (Ali naj »um« denem v resice?)
Takoj sem spoznal, kaj ga je pregnalo iz toplega, suhega ležišča na mrzla snežena tla, in zato sem ga takole poučil:
»Dragi Dečko, vsaka slaba stvar	na svetu	se
maščuje, trdi pregovor in tvoja neolikanost se je pravkar tudi. Da si pustil mene poprej noter, kakor bi se bilo spodobilo, bi bil jaz dobil, kar si ti, pa se zaradi	tega ne	bi	valjal	po	snegu.
Zapomni si	dobro,	da	te	sestradane,
krvoželjnc živalice planejo vselej na prvega, drugi dobi le ostanke. Zato za-naprej pusti vedno tovariša pred seboj v bajto; naj on namesto tebe pobere kostanj iz žerjavice. Ako ostane notri, pojdi za njim, če pa plane ven, kakor si zdaj ti, ostani zunaj, kakor bom jaz ostal. Zakaj tako sprejeti človeka, da mu ho-
čejo kri izpiti, to ni več gostoljubnost.«
—	Pri tej priliki moram pojasniti, da sem glede planinskih bajt in njih poskočnih stanovalk izvedenec. Njihovo vojno moč in krvoželjnost sem izkusil že na prvi svoji turi na Stol, ko sem prenočil v zgornji ovčarski koči. Dva dni potem sem se na Bledu kopal. Ako bi trdil, da je bilo kroginkrog okoli mene v vodi vse rdeče od živalic iz rodu pulex alpinus,
mi ne bi verjeli. Zato pa ne trdim; a iz tega sc še ne sme sklepati, da ni bilo tako. Kar se pa tiče Dečka, je moje besede mirno poslušal; ko sem pa končal, je zamahnil z repom in začel zopet izganjati nepovabljene goste, ki so se v njegovem kožuhu zelo dobro počutili.
Od planine naprej so mi dereze dobro služile, Dečko je bil pa revež. Legel je na vsakem ovinku na tla, oglodal kremplje, na katerih se mu je nabiral sneg,
Zato sem ga takole poučil: „Dragi Dečko . . ."
se urno malo popraskal in odhitel za menoj.
Ko sva pa prišla do pastirske koče, se je jelo tudi meni slabo goditi. Parkrat sem se kar do pasu udrl, medtem ko je Dečko docela v snegu utonil. Dobro, da sem ga imel otvezenega, sicer morda niti ne bi bil vedel, kje naj ga iščem.
Ker so bili zameti vedno večji, sem se spustil v drčo, ki drži v sedlo med Stoloma. Toda nič kaj si nisem prebral. Nekaj časa sem se »trudil« naprej, zakaj da sem »lezel«, ne morem reči. Gugal sem se namreč kakor pijanec kadar išče sredi ceste, kje bi sc oprijel. Tedaj sem zagledal na levi kopno pečevje. Ker sem vrh njega upal na boljšo pot, sem se ga takoj lotil. Ko sem priplezal nekako do srede, sem zaslišal pod seboj žalostno cviljenje. V snegu pod pečmi je stal Dečko in žalostno gledal za menoj. Ker so se mu na tacah nabrale cele kepe snega, je bil za vsako plezanje nesposoben. Zato sem naredil ž njim, kakor delajo včasih vodniki z neskušenimi turisti: potegnil sem ga na vrvici za seboj. Parkrat je zacvilil, pa je bil poleg mene. Vrh peči sem ta »potegljaj« še enkrat ponovil, potem pa sva rinila po snegu naprej.
Toda tudi tu ni šlo dolgo. Naletela sva na take zamete, da nama ni drugega kazalo, kakor spustiti sc nazaj v drčo. Ko sva pa slednjič prišla v sedlo, je naju zgrabila silna burja. Meni je kar sapo jemalo, Dečka je pa celo privzdigovalo. Da ga nisem imel otvezenega, bi mi bil odfrčal. Najhujše je bilo iz sedla na vrh,
1	oda tudi to sva srečno prestala. Ko sva stopila na vrh, je kazala ura 2 'A, toplomer pa 14° R pod ničlo, dasi je bilo lepo solnčno. Razgled je bil nepopisno lep, toda hudobna burja ga mi ni privoščila. Toliko, da sem sc malo ogledal, pa sem se že moral vrniti. Navzdol je seveda šlo malo drugače: vsak plaz sem porabil za veselo vožnjo, no, in teh je bilo na izber. Dečku se pa pri tem ni posebno dobro godilo. Kako tudi: Na plazu, pa brez palice! Nič čudnega zato, da sem bil jaz z izletom prav zadovoljen
in da ga je Dečko ohranil v jako slabem spominu, kar se je prav kmalu jasno pokazalo. Nekaj dni pozneje sem ga namreč povabil, naj me spremi na Be-gunjščico in res je šel — do Smokuške poti. Tam jo je pa — strmite nad pasjo nezvestobo! — jadrno pobrisal nazaj domov!
Pa mu nisem preveč zameril, ker je bil to res prvi in edini slučaj njegove nezvestobe. Tudi sem moral priznati, da ni ravnal tako brez tehtnega vzroka. Mislil si je: Če so neumni ljudje, naj bodo, jaz pa nisem. Zakaj, prosim vas, kdo bo hodil v hudi zimi na Begunjščico bos, brez derez in cepina?
Pozneje mi je ob vsakih počitnicah spet zvesto drugoval in hudo me je zadelo, ko sem dobil nekoč, peto leto po najini zimski turi na Stol, žalostno vest, da mojega vdanega prijatelja ni več med živimi. In kako tragično je končal!
Neki večer se je zmuznil iz gospodove prednje sobe in šel v Žirovnico vasovat. Drugo jutro ga je dobil župnikov hlapec Tone v snegu pred hlevskimi durmi. Bil je ves v ranah in popolnoma onemogel. Tone ga je vprašal, kdo ga je tako zdelal, toda odgovora ni dobil. Ubogi Dečko ga je še enkrat milo pogledal, globoko zaječal in trpljenje je bilo končano. Ako bi mi ne bil tako dober, zvest tovariš in prijatelj, bi rekel: Taka usoda čaka vse ponočnjake!
Prof. D. P.:
Rainer Maria HilKe.
Pred nekaj dnevi smo čitali v listih, da je R. M. Rilke umrl. Skoraj neslišno je živel zadnja leta, ko da ga ni več in je davno že izgovoril poslednjo besedo, katero mu je bilo dano izgovoriti . . .
Poleg Štefana Georgeja in Hugona v. Hofmannstala je Rilke najizrazitejša in najjačja pesniška osebnost moderne nemške lirike tako po samonikli, razkošni tvornosti izraza kakor po jakosti in pestrosti oblikovanega doživetja, ki mu je bilo vidno v vsej potankosti. Z globoko bistrovidnostjo je znal izslediti v doživetju prvine in jih zliti v tako kristalin-sko obliko, da doživljaj proseva skozi njo v popolni jasnosti.
Preden pa moremo podati osnovno silhueto njegovega umetniškega bistva, moramo vedeti, v kakšnem umetniškem ozračju je Rilke živel, kakšna splošno časovna umetniška stremljenja so delno določala njegov razvoj. Zakaj naša duševna oblika nam ni dana po nas samih: vsak človek marveč raste v času in se oblikuje iz objektivnega duha (religije, umetnosti itd.), v katerem živi.
Zolajev naturalizem' je našel v todob-nem nemškem umetniškem stremljenju svoj odziv; v Gerhartu Hauptmannu je naturalistična kretnja že docela ostra in izrazita. L, 1889. je izdal svoje prvo delo naturalističnega stila: »Vor Sonnen-aufgang« (>-Pred solnčnim vzhodom«).
Rilke je doraščal v zgoščenem zraku naturalizma, kojega težnja je obstojala v točnem risanju fizičnih in psihičnih pojavov. Naturalistu je človek samo kos prirode, določen po svojih
1	Zola — rojen 1840 v Aixu na južnem Francoskem — začetnik literarnega po-kreta, ki se imenuje naturalizem. Svojo liter, teorijo je ponazoril v delu: »Les Rougon-Macquart« — »Histoire natur,elle et sociale d’unc famillc sous le sccond empire.« (»Pri-rodna in družabna zgodovina neke družine zn čusa drugega cesarstva.«) Rougon-Mac-qu'art je ciklus dvajsetih romanov, v katerih opisuje Zola razvoj neke družine v takrat vladajočih razmerah.
prirojenih lastnostih, ki tvorijo usodno, nespremenljivo podlago njegovega razvoja; a na drugi strani je odvisen od miljeja (okolja), v katerem živi. Naturalistu je človek le produkt dveh činiteljev: prirojenih, t. j. podedovanih lastnosti in miljeja. Raziskovanje teh dveh činiteljev je naloga naturalističnega pisatelja, pri čemer pa zanika v človeku vsako duhovnost, vsako določenost po nadnaravnih činiteljih, vsako nadčutno, duhovno realnost sploh.
Lahko in docela logično bi se sklepalo, da je naturalistični val zajel tudi mladega Rilkeja in da mu je zaprl pot v svet nadčutne istinitosti. Toda ne tako. Kakor Huysmans, Verlaine, Vcrhaeren, Maeterlink in drugi, ki so v silnem doživetju enostranske istinitosti zahrepeneli v svet nevidnega, tako je tudi Rilke prehodil svojo pot z zemlje v svet duhovnosti. Vendar pa je naturalizem zapustil v njem globoko sled: intimno razmerje do predmetov vnanjega sveta, s katerimi je živel v nekem mističnem ljubezenskem sožitju. Ti predmeti so bili zanj globoko realni, ne le fizično, to je v svoji snovnosti, temveč tudi duhovno: v vsem je iskal tajnega bistva, nevidno življenje, ki mu je živelo v silnejši resničnosti ko vidno življenje. Vsi pojavi so mu bili čudo jasen odraz vesoljstva, glas v svetovni harmoniji, izraz nečesa trajnega, večnega. Zunanji svet je v njegovi pesmi ne le ohranil svojo realnost; ta realnost je v Rilkejevi intuiciji (čuvstveno spoznavnem videnju stvari) dobila kozmično pomembnost, to se pravi svoje večno določeno, zakonito mesto v vesoljnem redu; postala je enakovredna duhovni realnosti (ideji) kot nositeljica docela svojega duhovnega bistva. Kratko: Rilke je od naturalizma sprejel le zavest o važnosti oziroma pomembnosti zunanjega sveta, toda iz te zavesti je rastel v umetniško svojevrstno doživljanje tega sveta, a ne na njegovem čutno danem površju, temveč v njegovem bistvu; iz natura-
lizma je prehodil pot v ekspresionizem. Na tej njegovi razvojni poti bomo poskušali približati se njegovemu bistvu.
Prve njegove pesmi so kot navadno pri vsakem drugem umetniku šablonska kretnja, ponovljena tolikokrat iz zadrege, sprožena iz tipičnega čuvstvovanja, mladostno nabrekla, a brez one iz doživetja izvirajoče prožnosti in izrazne prepriče-valnosti. Vsepovsod kipenje, tupatam malce hudomušna ironija, zvok in smeh in ljubezen mladosti. A neko za Rilkeja pomembno značilnost moremo začutiti že v njegovih prvencih:	globoko	doživetje
in iz njega izvirajoče sočutje do ubogega, betežnega, samotnega. To socialno čutenje najde svojo konkretno obliko v dejstvu, da je Rilke sam založil zbirko dvajsetih pesmi in jo razdelil delavskim društvom, sirotišnicam in bolnišnicam s predgovorom: »Samo besedo. . . Izdajate poceni knjige. S tem omogočate bogatejšim, da si jih kupujejo; a revežu s tem ne pomagate. Ubogemu je vse predrago. In če sta samo dva krajcarja in vprašaš: knjigo ali kruh? Kruh bodo izbrali, kdo bi jim zameril? Če hočete torej dati — dajte.«
Polagoma postaja snov enotnejša: samohotno se riše svet vanj, svet njegovih otroških poti, temnih hiš, starih dvorišč, ozkih žalostnih ulic, silnih gradov, baročnih cerkva v njihovem ritmično razvihranem razkošju. Ta svet ga je »ganil«, postal mu je tako domač, da je s prečudno dobroto segel vanj, v takega, kakor se je bil v njem zgradil: prikazal ga je v rahlih akvarelih, tupatam v topli realistiki, a z vedno težnjo zabrisati konture, zagrniti pokrajino z motno lučjo, jo odmakniti iz sedanjosti v davnino. V tem vidim neko osnovno potezo, neko pratvorivo Rilkejevega razvoja: zemlji in njenim pojavom odvzeti vsakdanjo luč in jo izmakniti mrtvemu motrenju, a odtod preiti preko njene simbolnosti v istinito bistvenost. Zemljo mu odkriva izredno ostro čutenje, neka ubrana, globoko uglašena senzitivnost (občutljivost), ki mu odkriva pojave v njihovi popolni individualni svojevrst-
nosti. Rilke ne čuti meje med seboj in predmetom, ne sprejema takorekoč zunanjih vtisov preko čutil, preko »obzidja« kot pravi sam, duša mu na nek način neposredno pronica v pojav in ga odkriva. A ti pojavi so mu globoko spojeni z ljudstvom, s katerim skupno zažive. Odtod si je njegov izraz privzel zvok in toplo žalost narodne pesmi.
Mich riihret so sehr bohmischen Volkes Weise schleicht sie ins Herz sich leise, macht sie es schvver.
(»Tako zelo me gane — češkega ljudstva pesem, — prikrade v srce se natihoma — in mu stori hudo.)'-’
Pesmi te vrste tvorijo ciklus »Laren-opfer« (»Dar hišnim bogovom«).3
A razvoj ga vodi k njeinu samemu. Duša mu pojoč oznanja svoje hrepenenje, svoje prebujenje, ki ugaša in se zopet užiga, trepeče in utiha, se opaja in razboleva, spreminja iz dneva v dan. Bežne primere naj ujamejo in fiksirajo njegovo čuvstveno soglasje. V prvi fazi mu je bil nastroj dan s pojavi vidnega sveta, a sedaj tovrstno doživljanje gi-neva. Njegov lastni notranji svet sc razgibava v najrazličnejših trepetanjih, hipnih, bežnih videnjih, to je prelivanje svetlob njegove lastne duše. Vse te bežne spremembe skuša izraziti s slikami, ki jih vzame iz vidnega sveta. Stilno značilnost tvori stalno se vračajoč pričetek: Mir ist... Meni je kakor...
Mir ist: ich muB dir den BrautnachtstrauB vveit aus dem Abend bringen.
Ich gehe in die goldene Stunde hinaus und die Fenster leuchten am letzten Haus, drin spielende Kinder singen.
(Meni je: kot da hodim za tebe — globoko v večer po rože poročne. — Stopam v ure tja, v zlate, globoke, — okna v hišah zadnjih bleste — igrajoči otroci tam pojo.)
'J Ne smatram prestav v tej študiji za prevode. To naj so le — četudi slabi — jezikovno snovni pripomočki. Pesem je organizem, ki sc razruši, čc mu odkrhneš le en sam zvok. Zato naj jo vsak vzame vase in naj jo skuša doživetil
3 V zbirki: Erste Gedichte (Prve pesmi)-
S slikami hoče povedati, kako mu je. Slike druži tako, da bi mogle izraziti njegov nastroj in ustvariti istega v čita-telju. Slike, melodija in ritem skupno naj izražajo pesnikov doživljaj. Tovrstne pesmi je zbral v ciklusu »Traumgekront« ( S sanjami ovenčan«) in »Advent«.1
Bežna sočutja (presihajo, se spremene v trajna gledanja, katera zopet obli-
li. M. Rilke.
kuje v slikah. Te slike pa dobe globok simbolen pomen. Dočim so prej slike izražale nastroj tako, da so se bežno menjavale, druga drugo prekinjale in se kot ginevajoči glasovi zlivale v neko slikovno melodijo — pa postanejo slike Sedaj trajna znamenja, ki te ne vodijo več v bežna razpoloženja temveč v trajno lirične privide, v intuitivna spoznanja. To razvojno fazo tvori njegov trodelni
' V zbirki: Erste Gedichte (Prvo pesmi).
ciklus:	»Madchengestalten«	(»Dekliške
postave«), »Lieder der Madchen« (»Dekliške pesmi«), »Gebete der Madchen zu Maria« (»Molitve deklic k Mariji«). Z izredno premočrtnostjo je zasledil Rilke pot do podajanja najnežnejših utripov dekliške duše, ko se ta zave svojega zorenja, ko z bojaznijo dosluteva skrivnost svojega telesa, ko ji duša hoče v cvetenje in so njeni vrči vse premajhni, da bi shranili sokove njenega kipenja.
Die Madchen am Gartenhange haben lange gelacht und mit ihrem Gesange wie mit weitem Gange sich miid gemacht.
Die Madchen bei den Zypressen zittern: die Stunde beginnt, da sie nicht vvissen, wessen alle Dinge sind.
(Na vrtnem bregu — so se deklice smejale —■ in s svojim petjem so se — kakor z dolgim potom — utrudile. — Deklice ob cipresah — trepečejo: ura je prišla — ko več ne vedo — kaj reči pomenijo.)
Ni to doživljaj ene deklice, katerega je Rilke hotel oblikovati, to je že neko psihološko spoznanje, tekoče v smeri kolektivne duhovne biti: življenja, katerega živi vsaka deklica. Smeji se, živi brezskrbno hodi v svet, vse jo kliče k sebi. A glej! Hipoma zadrhti v spoznanju: pričenja se ura, ko si ona sama in ji svet okrog nje postaja skrivnost. Ne ve več, kje živi, kam gineva, kje so vse one stvari, ki jih je prej poznala in so ji bile drage; vse so se ji odmaknile, ne vidi jih več. Vso tesnobo dekliške duše ob njenem prebujenju je Rilke stisnil v zadnje vrstice. Z njimi nam je le narahlo odprl okno v polmračno daljo, v katero mora stopiti vsak sam, če naj se mu razodene skrivnost.
Marija mu je ena izmed deklic ___________
njihova sestra, ki hodi pred njimi, bližja njihovi skrivnosti, poznavajoča njihovo bojazen, njihovo skrb in daljno hrepenenje. K njej hodijo deklice, da ob njej zore isti tajni v grenko lep objem.
Schau, unsre Tage sind so eng und bang das Nachtgemach,
wir langen alle ungelenk den roten Rosen nach.
Du muBt uns milde sein, Marie, wir bliihen aus deinem Blut, und du allein kannst wissen, wie so weh die Sehnsucht tut;
du hast ja dieses Miidchcnweh der Seele selbst erkannt: cs fiihlt sich an wie Wcihnachtsschnee und steht doch ganz in Brand.
(Glej, kako so ozki naši dnevi — in spalnica tesnobna — kako vse segamo okorno — po rdečih rožah. — Biti nam moraš mila, Marija, — me cvetimo iz tvoje krvi, — ti sama moraš vedeti, — kako zelo hrepenenje boli. — Dekliške duše bolest — si sama spoznala — kot sneg božični čuti se — pa v ognju vsa stoji.)
Globok korak v vesoljstvo je naredil v svoji zbirki »Das Stunden-Buch« (»Ure molitve«) s podnaslovom: Vom monchi-schen Leben, von der Pilgerschaft, von der Armut und vom Tode (O meniškem življenju, o romarstvu, o uboštvu in o smrti). Ruski menih razmišlja o Bogu in
o	smrti in hoče zajeti »Brezimnega« v drzne slike, v katerih naj postane vsaj videz in slutnja.
Pot v Rusijo je Rilkeju pokazala svet, ki se dotika Dostojevskijevega. Elleni Keyevi“ piše: »Rusija je postala resničnost in ono globoko, dnevno zoreče spoznanje, da je istinitost, resničnost nekaj zelo daljnega, nekaj, kar neskončno počasi prihaja k tistim, ki imajo potrpljenje: Rusija, to je zemlja, kjer je človek samoten, vsak s svojim svetom v sebi, vsak poln temot, kot gora ... Človek poln dalje, negotovosti in upanja: nastajajoč.« In ta resničnost sc je dajala Rilkeju v globokih prividih. Kot da je v žejnih požirkih segel v najtemotnejšo temo, je prinesel iz teme svetlobo: Boga. Imenuje ga z drznimi primeri, ki drug drugega rušijo, ki se zapletajo v protislovja, a ki baš s tem vzbude v nas zavest o neizraznosti Boga — as tem vzporedno njegovo doživetje. Bog mu je »ptiček, ki mu je padel iz gnezda«, »bolnik,
Slovita pedagoška pisateljica, ki je na pragu 20. stoletja izdala knjigo »Stoletje otroka«.
ki naj ga človek ozdravi«, »pradavni stolp, okrog katerega kroži tisočletje«; Bog mu je »domotožje, katerega nismo mogli premagati«, »Bog je drug njegove samote«. Imenuje ga sina, soseda, katerega moti v dolgih nočeh z močnim trkanjem:
weil ich dich seltcn atmen hore und vveiG: du bist allein im Saal.
Und wenn du etvvas brauchst ist keiner da, um deinem Tasten einen Trunk zu reichcn: Ich horche immer. Gib ein klcincs Zeichen. Ich bin ganz nah.
(Ker te le redkokdaj dihati slišim — in vem, da v sobani ti sam si. — In če potrebuješ česa, nobenega ni, — ki tvojemu bi tipanju požirek dal. — Prisluškujem vedno. Znamenje majhno daj. — Jaz sem čisto blizu.)
Ali pa: Bog je:
Ein Gewebe von hunderl Wurzeln, welche schweigsam trinken.
(Bog je — tkanina stoterih korenin, — ki molče pijejo.)
Bog-življenje: »Ljubezen k življenju in ljubezen k Bogu naj se spojita, naj nimata različnih tempeljev na različnih višinah. Boga moremo moliti le tako, da življenje k popolnosti živimo. Življenju dajati vedno višjih oblik, to se pravi Boga ustvarjati. Iz tega temelja mu vzklije misel o uboštvu in smrti. Uboštvo mu je »velika svetloba iz notranjosti«, ki človeku razodene njegov zmisel, ga vodi preko vsakdanjih potreb in mu pokaže življenje v večnostni perspektivi. Smrt mu je višek življenja.
Denn wir sind mir die Schal" und das Blatt. Der grolle Tod, den jeder in sich hat. das ist die Frucht, um die sich alles dr.'ht.
(Ker mi smo le posoda in smo list, — velika smrt, ki vsakdo v sebi jo ima, — le to je sad, okrog katerega se suče vse.)
Vsak naj živi svojo lastno smrt, onostranstvo naj prilašča življenju — le tako bo živel.
Poslednja pota pa vodijo Rilkeja iz mističnega gledanja življenja v vesoljstvo vidnih pojavov. Ko je prehodil prepade svojega bistva, so mu stvari postale do-
mače, stopil je k njim kot k znancem, da jim odgrne njih pravi obraz. V Parizu je v »jardin de plantes« (botanični vrt) dolgo časa opazoval leoparda, dokler ni prišel »na sled« njegovemu bistvu. S čudovito ekspresivnostjo je sprožil iz njega črto za črto, ki ga je zajela v njegovem središču in ga nam je dala v njegovi, v nekem smislu duhovni realnosti. Prav-tako je opazoval rimsko fontano, in je uzrl »za« njo njeno istinitp bistvo. V spreminjajočih se pojavih je iskal in našel tisto, kar je v njih trajnega — njihovo metafizično pogojnost. To je Rilkejeva lirično ekspresivna plastika, ki iz pojava ustvari monument, pri čemer je pojav individuum in mikrokozmos (svet v malem) ob enem. Zbirka »Die neuen Ge-dichte« (»Nove pesmi«), ki vsebuje pesmi ravnokar orisanega tipa, pomeni njegov umetniški višek. V njih je napravil predor skozii lastni subjekt v čisto objektivnost izven njega ležečega sveta, katero je izslutil iz njenih tajn in jo z močno oblikovalno silo upodobil. Tako se je Rilke vrnil v naturni svet nazaj, le da sc mu je približal ne kot opazovalec njene vnanje oblike, temveč kot izraževalec njene bistvenosti. Naj sledi še primer iz te faze.
Der Panlher:
Sein Blick ist vom Voriibergehn der Slabe so miid geworden, dafJ er nichts mehr halt, Ihm ist als ob es tausend Štabe gabe und hinter tausend Stiiben keine Welt.
Der weiche Gang geschmeidig starker Schritte, der sich im allerkleinsten Kreisc dreht, isl wie ein Tanz von Kraft um einc Mitte, in der betaubt ein groGer Wille steht.
Nur manchmal schiebl der Vorhang der Pupille sich latitlos auf —. Dan geht ein Bild hinein,
geht durch der Glieder angespannte Stille — und hort im Herzen auf zu sein.
(Leopard v kletki:
Njegov pogled je postal tako truden od premikajočih se palic, da ne vzdrži ničesar več. Tako mu je, kakor da mu je tisoč palic, a za vsemi palicami nič sveta. — Mehka hoja prožno močnih korakov, ki se vrste v najmanjšem krogu, je kakor ples moči okrog središča, v katerem velika volja stoji omamljena. — Le včasih se brezglasno dvigne zastor raz oko, slika pade vanj, pada skozi tišino nabreklih udov in zamre sredi srca.)
Taka je Rilkejeva umetniška pot, katere od po>ti Rilkeja človeka ne moremo ločiti. In če se izrazim simbolno v označitev njegove osebnosti: osnova njegovega bistva je neka prosojna tišina, ki veže njegovo dušo z vesoljstvom, neko panteistično domotožje, kateremu se daje v last. V njem ni nikjer žgočega krika, borbene kretnje, temnega iskanja: Z njim samim mu je dano vse. V njem ni razcepa med silami, ni tragike v njem. Globoka enota — v motni a neskončno mirni luči — to je Rainer Maria Rilke.
Rojen 1. 1875. v Pragi iz stare koroške plemiške rodbine. Obiskoval je gimnazijo v Pragi, študiral v Monakovem in Berlinu. Potoval je po Italiji in Rusiji. Bil je prijatelj in tajnik slovitega francoskega kiparja Rodina. Umrl je v januarju 1927.
Njegova večja dela: Erste Gedichte (Prve pesmi); Friihe Gedichte (Zgodnje pesmi); Buch der Bilder (Knjiga podob); 'Neue Gedichte (Nove pesmi); Geschi-chten vom lieben Gott (Zgodbe o ljubem Bogu); Am Leben hin (Mimo življenja); Zwei Prager Geschichten (Dve praški zgodbi); Aufzeichnungen des Malte Lau-rids Brigge (Zapiski...); Rodin.
Dorošenko :
V solnčecu
V	solnčecu sveti se kraška vasica in v hiši, na polju vesela so lica.
Škrjanček pod solncem je zlatim obstal:
„Le poj jo, saj pesem to jaz sem ti dal“.
Fran Radešček:
Med Malisori.
Albanija! Dežela krvne osvete, dežela drznih tatov in razbojnikov, pa tudi dežela velikih junakov, ki se ne ganejo z doma, ne da bi se oborožili do zob. Albanec - poljedelec nam je neznan, samo Albanec - bojevnik vstaja pred našimi očmi. Takega pozna marsikateri dijak iz Karla Maya in drugih pisateljev, ki so se bavili s tem prečudnim ljudstvom. Drzni Škipetarji so še popolni otroci proste narave in njihova dežela je morda edini kotiček v Evropi, ki je najmanj preiskan, da bržčas manj, ko katerikoli del Afrike ali ameriških pragozdov.
Naj torej v naslednjih vrsticah povedem mladega bralca med te evropske »Indijance«, mu predočim vsaj nekatere njihove zajemljive posebnosti in ga v glavnih obrisih seznanim s primitivnimi razmerami v sosedni, le malo civilizirani državi Albaniji ob južnozapadnem kotu naše domovine.
*
Po dvodnevni vožnji z vlakom preko Zagreba, Belgrada, Niša in Skoplja pridemo na postajo Uroševac. To, po svoji zunanjosti in tudi po večini prebivalstva turško mestece, je prvi večji kra} na širni kosovski ravnini, ki jo obrobljajo na jugu prvi obronki Šarplanine s svojim podaljškom v kačaniško gričevje.
Tod se ne bomo dolgo mudili; morda si kdaj pozneje ogledamo te kraje bolj natanko. Avtomobil nas že čaka pred postajo, da nas odpelje proti Prizrenu na jug. Le s težavo rije vozilo po blatni in zasneženi cesti proti Lipljanu. Odtod bi nas desna, nekoliko bofjša pot odpeljala v Prištino in dalje proti Mitroviči, toda mi zavijemo po slabši na levo. Pusto je vsenaokrog. Sneg leži na debelo po širni planjavi. Le tuintam je na naši desnici kako osamelo drevesce, dočim se na levi v ozadju košatijo veliki gozdovi na strmih pobočjih Šarplanine.
Preden zaidemo v gorovje, se ustavimo za kratek odmor v Š t i m 1 j u ,
precej veliki vasi, ki jo deli na dvoje bister gorski potoček. V hanu nam postrežejo kakor najbolj vedo in znajo, nato pa urno zopet v avto in dalje navkreber ob pobočju po položni cesti v gorovje. Kmalu nas zajame gosto zaraslo lesovje. Mrzla burja, ki je nas doslej spremljala, je v tem zatišju mnogo izgubila na svoji moči. Ko pa pridemo iz gozda na piano in zavijemo na desno ob strmem obronku mimo globoke, ozke in dolge globeli, nas ostri gorski piš kar seka v zardela in prc-mražena lica. Oprezno nadaljujemo pot do konca globeli, se vzpenjamo spet nekoliko navkreber in pred nami se odpre diven razgled na prizrensko ravan, ki leži pred nami. Obdana je od vseh strani z gorovjem; na levi leži Šarpla-nina, tam v ospredju albansko pogorje, a na desni brdovita Črna gora. Cesta pelje mimo hudih strmin in prepadov, dokler ne zavije v ostrem ovinku na levo, obenem se začenja polagoma spuščati navzdol proti Suhi Reki.
Zdaj smo v dolini. Zahajajoči žarki zimskega solnca že rdečijo grebene okoliškega gorovja, ko zdrvimo preko prvega mosta, se povzpnemo po kratkem klancu navzgor, se spustimo spet navzdol ter se ustavimo v Suhi Reki. To je prva večja čisto albanska vas. Še so vidni sledovi žalostnega pogorišča, ko je lani na jesen uničil požar več hiš. Pot na desno vodi v Orahovac in dalje na Djakovico ter v Črno goro.
Po kratkem odmoru v hanu moramo hiteti, da bomo mogli še pred nočjo priti v Prizren. Cesta gre sedaj vedno po ravnem, le od Suhe Reke se svet malo dviga. Številni potoki križajo cesto, kar pa nas ne ovira preveč na potu, končno zavijemo na levo in že smo v Prizrenu. Nastopajoči mrak in gosta megla sta nam zakrivala razgled, tnko da mesta nismo videli že prej. No, zdaj smo na cilju in jutri zjutraj si bomo ogledali nekoliko mesto in njegovo bližnjo
okolico, nato pa odhiteli čimprej spet dalje. Premraženi poskačemo z avtomobila in odidemo po škripajočih lesenih stopnicah v odkazano nam hotelsko sobo. Iznenadi nas prilična snaga, ki je sicer ne dobimo zlepa v teh krajih. Za večerjo nam postrežejo z ovčetino in kozjim sirom, popijemo nekaj čaja in ležemo k počitku. Za stenice, ki so takoj pričele s svojim »delom«, se nc zmenimo dosti; navaditi se bo treba še na hujše stvari. Pozabiti namreč ne smemo, da smo že na koncu civiliziranega sveta; odslej ne bo niti sence več kake udobnosti, ki smo je vajeni z doma.
Ko se drugo jutro zbudimo že navsezgodaj, razsodimo: Lep dan bo. Jutranja zimska megla se bo kmalu razpršila, dotlej pa pojdimo malo po mestu.
Prizren, nekdanja prestolica srbskih kraljev, ima kakih 20.000 prebivalcev. Od teh je dobra polovica muslimanske vere, precej je pravoslavnih in nekaj manj katoličanov. Katoliška cerkvica jc prav lepa in po prizadevanju sedanjega škofa, našega rojaka dr. J. Gnidovca, čedno in ljubko urejena. V njej se pri sv. maši priporočimo Bogu, zakaj naše nadaljnje potovanje bo odslej prepuščeno edinole njegovemu varstvu in naši previdnosti. Kakor po vseh nekdanjih turških krajih, je tudi v Prizrenu mnogo mošej z vitkimi minareti. Poleg tega ima mesto prav lepo pravoslavno saborno cerkev, ki je celo večj* in lepša od belgrajske. Ob njej je duhovniško semenišče, bogoslovija, kjer stanuje pravoslavni škof. Poslopje je dokaj obsežno in stoji kakor prilepljeno na precej strm hrib nad mestom, kjer stoji še danes stara turška, nekdaj Dušanova trdnjava, ki pa že razpada.
Prizren je bil nekdaj živahno trgovsko središče, za kar velja še dandanes. Vendar se mu pozna, da je petstoletno turško gospodarstvo mestu mnogo škodovalo. Zdaj se, zlasti v kulturnem oziru, zelo hitro razvija. Ima dokaj novih stavb. Razen že omenjenega pravoslavnega semenišča ima tudi gimnazijo in druge kulturne ustanove.
Mesto deli na dvoje precej široka cesta, s katere vodijo mnogoštevilne, labirintsko zavite, umazane in tesne uličice. Hiše so večinoma nizke, po navadi lesene, neredko z blatom ometane in na prvo roko pobeljene. Ob obeh straneh ceste je pazar. Tu se vrsti več sto lesenih barak, kjer od jutra do poznega večera vrvi vse mestno življenje. Neštevilne delavnice v tesnih, nizkih prostorih izdelujejo za mesto in njegovo okolico vse potrebščine. Zelo razvito je kožarstvo, svilarstvo, platnarstvo in zlatarstvo. Zlasti so na glasu čedno izdelani prizrenski filigranski nakiti, ki slove celo daleč v zapadne države. Kotlarji, usnjarji, prodajalci preprog, starinarji, orožarji, lončarji in drugi obrtniki imajo tu, kamor zaradi slabih prometnih zvez še ni prodrla veleindustrija, še vedno dosti dela in zaslužka.
Toda avtomobil je že pred hotelom. Vstopimo še v nizko gostilniško sobo, da se pokrepčamo za pot. Obenem se seznanimo z našim bodočim vodnikom, mladim, koščatim, visokoraslim Škipetar-jem, ki smo ga najeli s posredovanjem dobrih znancev. Lice mu je vedro in vzbuja zaupanje. Izpod džamadana, neke vrste suknjiča iz debelotkane bele volne, se mu sramežljivo belika srajca, kar je bolj redka prikazen med Albanci. Č a k š i r e , ozke, do peta segajoče hlače iz enake volne, so ob šiveh in na robeh prav čedno obrobljene s črnim trakom, ki je na stegnih polžasto zavit v ličen okrasek. Preko džamadana nosi kratkorokav telovnik iz črne, debele volne, ki se na hrbtu končuje v franžast privesek. Na glavi, ki je na temenu in na sencih do gola obrita, mu čepi k z u 1, mala okrogla, bela, klobu-čevinasta čepica. Na stolu poleg njega je prevešena črna dolama s kapuco. To je neke vrste vrhnja, precej ohlapna, do kolen segajoča volnena zimska suknja, ki mu izvrstno služi posebno v hudem mrazu. Njej sličen je tudi t a 1 a g a n , ki pa je mnogo daljši in za daljšo hojo manj primeren. Cen pas ima naš mož ovit do 5 m dolg ozek
šal. Izza njega mu mole pištola, dva samokresa in jatagan, dolg oster nož. Pas mu služi tudi za naboje za puško, brez katere si pravega Albanca niti misliti ne moremo. Na nogah ima ustrojene opanke, kakršne nosijo tudi Srbi, v nasprotju s siromašnejšimi gorjanci, ki si ovijajo noge v kos neustrojene kože domačih ali pa tudi gozdnih kužuharjev.
No, zdaj smo si ogledali tega našega spremljevalca na nevarni naši poti v severnoalbansko gorovje med Malisore {= prebivalce gorovja). Imenovali ga bomo Ismail, ker so turška krstni imena tudi med katoličani v navadi.
Ko smo vstopili v sobo, se nam je Ismail lahno poklonil, del desnico na prsi in nas pozdravil v macedonskem narečju. Sporočil je, da je določen nam za spremstvo ter se z »beso« zavezal privesti nas spel žive in zdrave v Prizren. Za vsak slučaj nam je prinesel tudi puške in naboje.
»Besa«, t. j. »beseda dana mož velja«, je Albancu prav tako sveta, kakor
jim je sveto gostoljubje. V Malciji (hribovju) ne pomaga noben potni list, nikakršna pripadnost k tej ali oni veri ali narodnosti, ne značaj službe ali aristokracija uma ali plemena; pač pa mu nudi »besa« in svetost gostoljubja boljše varstvo ko močna oborožena četa telesne straže. Zato naj se nikdo ne podaja v Malcijo brez zanesljivega vodnika - domačina in dobre, nabasane puške.
Ko smo se okrepčali s »pilavom <, nekakim rižotom s sesekljano ovčetino, in popili skodelico »turške« kave, smo napolnili naše nahrbtnike s hrano in z raznimi drobnarijami, kakor z ogledalci, s cenenimi prstani ter z raznim lepotič-jem, s čemer si bomo medpotoina na prenočiščih skušali pridobiti, če že ne hvaležnosti, ki je med Malisori bolj redka, pa vsaj naklonjenost.
Zdaj pa na voz! Upajmo, da imamo za najmanj osemdnevno pot vsega s seboj, kar najbolj potrebujemo. Torej v božjem imenu — naprej! (Dalje prih.)
Skupina Malisorov, v sredini albanski frančiškan, Albanec v desnem kotil drži pred seboj podobo, nu kateri se \idi Jurij Kastriotu - Skenderbeg.
Emil Fanič:
„NiI)če me ne razume ..
(Iz dnevnika, pisem in razgovorov z mladim prijateljem.)
Nočem se dičiti kakor sraka s pavovim perjem, zato povem že kar v naslovu, odkod imam svojo modrost. Moj prijatelj Janko je po zelo burni vožnji prijadral mirno v pristan svojega poklica. Brez dvoma mu ga je Bog že ob rojstvu določil, tako zadovoljen je v njem. Ni čuda, da je bilo toliko viharjev v njegovi mladi duši, ko je že doba njegovega srednješolskega študija sama, neposredno po vojni, bila tako nemirna, da se še naše »stare« duše niso mogle umiriti in se vravnati v že izvožene tire predvojnih let.
Šestnajst let je bil Janko dopolnil in začenjal ves melanholičen svojo sedemnajsto pomlad. Pa niti v očeh niti v besedah ni bilo pomladnega solnca. V dnevniku tistih dni sem čital: »Prepogosto se mi vsiljuje zavest, da ne bom našel širom zemlje srca, ki bi popolnoma soglašalo z mojim, ki bi me razumelo . . .« Pike za tem stavkom naj bi izražale pač neizrazljivo bolest zapuščenega srca. Pa še preden sem mogel o tej bridki tožbi z Jankom govoriti, je prišlo kratko pisemce: »Moj položaj je nevzdržen. Nihče me ne razume ... Sam sem, čisto sam sredi med glasnimi tovariši. Želim si puščave, mrtve in gluhe; vsak smeh me boli, vsaka burka otroških sošolcev me muči. Ves svet se mi gabi! Moj Bog, zakaj si me vrgel v ta brezupni Babilon!«
Ob takem izbruhu sem moral takoj »na lice mesta«, da vidim, kaj sc je tragičnega zgodilo. Našel sem na Jankovem prostoru nalepljen plakat s črnim tušem spretno narisan: pod košato vrbo žalujko ogromen nagrobni kamen z napisom: Tukaj žalostno počiva Janko Prismoda. S svinčnikom jc druga roka pripisala: Še v grobu ga luna trka. To jc kajpak crimen laesae majestatis — neodpustljiva žalitev drugega odličnjaka v razredu!
»Janko, vzemi čepico, greva nekoliko na zrak!«
Takoj je ubogal — kar sicer ni bila njegova navada, vedno je bil v opoziciji, vedno je imel pripravljen kakšen ugovor. Zdi se mi, da jc bil vesel, ker je mogel tako za nekaj trenutkov zbežati iz »Babilona«. Slišal sem za nama pritajen smeh.
Iz košatega lipovega drevoreda sva krenila na polje. Krasen pomladni dan se je polagoma nagibal proti večeru. Rž je poganjala že klasje in nalahno valovila v milem jugo-zahodniku, solnce je sijalo prešerno svetlo, sneženi grebeni Karavank so risali ostro vidno črto po sinjem nebu, po katerem so plavali beli oblački kot kosmiči oprane volne. Molčala sva dolgo, že drugič je zabrnel udarec ure iz mestnega stolpa.
»Janko, ali veš kam jadrajo ti-le beli oblački?« Nemo me je pogledal na to nenadno vprašanje.
»Zasleduj jih z očmi! Poglej, kako se tajajo kot sveže zapadli sneg v marcu na prisojni strehi. Eden je že izginil; vidiš, od drugega je samo še lahna lisa, že je skopnel. In kar jih gre dalje, tja za Sinjo planino — kam gredo? Tam kje nad graškim poljem tudi oni izginejo. Ali pa sc združijo in se nakopičijo kakor temna grmada in se vlije iz njih dež. Kaj vemo?«
Nekoliko zanimanja sc je vzbudilo v Janku, a odgovoril še nič ni.
»Kam gredo želje tvojega srca, da te nihče ne razume?« Široko je odprl oči in jih zapičil tja v daljo in samo dahnil: »Kam —? Ko pa mi je lastno srce uganka! Tako zelo sem nezadovoljen in nesrečen, tudi s seboj!«
»Zakaj si tak?«
»Lepo Vas prosim, ne mučite me še Vi!« Res je bila iskrena prošnja v njegovem glasu.
»Ne nameravam te mučiti, a vsako spoznavanje samega sebe je mučno, jc boleča operacija na samem sebi, pa prinaša zdravje.«
Mentor
. »Ne znam razkrojiti svoje notranjosti v njene prvine.«
»Vidiš, moj dragi prijatelj — kakor ne veš, kam jadrajo pomladni oblački, tako ne veš, kam gre tvoje hrepenenje. Končni cilj, h kateremu sili, so »večne višave«, kjer bije srce božje, a tega zdaj še nc umevaš, ne čutiš.«
»0 pač,« mi je segel v besedo, »kadar se mi posreči, da molim, kakor sem pred štirimi leti še mogel moliti, tedaj sc tako umirim, da mi celo tovariši niso več v nadlego. Pa povejte mi, zakaj se v meni to hrepenenje vzbuja, ki mi nataka toliko grenkobe v mlado kupo življenja?«
»Pomlad je! Zato noč in dan veje veter. Vse miazme zimske gnilobe mora odgnati. Ko pride poletje, bodo dnevi negibne vročine ležali nad poljem, v katerih sadovi zorijo, da se zbira sladki, sok v njih — tvoja nezadovoljnost — če jo prav razumevaš, ti je samo vzmet, ki te poganja v višino. Ko dosežeš vzor svoj, bo usahnila nezadovoljnost, prej ti ne sme. Gorje ti, če se široko vsede v tvoje srce zadovoljnost s samim seboj, debeliti sc boš začel ter v maščobi in lenobi poginil. Pa bodi predvsem nezadovoljen s seboj, ne z drugimi.«
»Z drugimi morem biti še mnogo manj zadovoljen kakor s seboj, saj ni niti enega med njimi, ki bi mi mogel biti prijatelj.«
«Zakaj pa si mogel biti Valterju prijatelj, a zdaj nobenemu več?«
»Večkrat sc ini stoži po njem. Da bi bil srečen, srečnejši od menel Njemu podobnega ni več.«
»Kolikor poznam jaz tvoje tovariše, je med njimi mnogo boljših, plemenitejših in samostojnejših kot jc bil Valter.«
»Jaz jih poznam drugače!«
»Ali naj ti povem, zakaj ne najdeš prijateljev, ki bi te razumevali?«
»Prosim, lc!«
»Ker preveč od njih zahtevaš! Vsak naj bi se le tebi prilagodil, tvoje nazore sprejel, po tvojih muhah se ravnal. Tak je bil Valter, nesamostojen, bršljan, ki je potreboval deblo, po katerem sc je ovijal. On bi ti nikdar ne bil opora. Bršljan sc zgrudi z deblom vred, ne raste sam proti luči, še manj pa drži trhlo deblo, Čc hočeš najti prijatelja, moraš ti sebe bolj premagovati kot zahtevaš tega od prijatelja. Ne terjaj samo, naj on tebe razumeva, skušaj tudi ti njega razumeti. Tako bosta drug drugemu v oporo pri samovzgoji in razvoju močnega značaja.«
»Vi mi podtikujetc sebičnost!«
»Nikakor je ne podtikujem, samo ugotavljam, da je sebičnost vzrok tvoje osamljenosti. Skusi se vživeti v druge, jih razumevati tudi v njihovih neprijetnih slabostih, pa boš naenkrat videl pomladansko solnce, kateremu si doslej zapiral duri in okna.«
Samo vzdihnil jc. Zopet vsa hodila dalje časa molče. Ko se mi jc zdelo, da si je najin pogovor vtisnil zadosti v spomin, sem prekinil molk:
No, in jaz — mar ti jnisem prijatelj? Saj se vendar zaupno pogovarjava o vseh tvojih zadevah.«
»O tem Vam bom pisal.«
Pa mi je pozneje poslal svoj dnevnik s posvetitvijo: »Iz spoštovanja in hvaležnosti svojemu velikemu dobrotniku v ljubezni vdani Janko.«
Ko sem mu ob hišnih vratih stisnil v slovo roko in mu pogledal v oko, se mi je zdelo, da je bilo za spoznanje jasnejše. Ali res? Ne vem, ker prišlo jc še mnogo viharnih dni.
Kadar zdaj pogledam jasne oči svojega mladega prijatelja, ki kar žare v delu za druge, sc mi zdi neverjetno, da so nekoč bile žalostne in motne, tedaj, ko ga nihče ni razumel. Pa jc bilo vendar le res.
Vlad. K. Arzcnjev:
Za dragocenim Korenom.
Nekdaj, tega je že davno, davno, sta živela v gorovju Nangan v daljni vzhodni Mandžuriji dva slavna rodova: Si-ljan in Ljan-serl; že od pamtiveka je vladalo med njima smrtno sovraštvo. Vodja rodu Si-ljan je bil junak Šcn-šcn, ki je podedoval po svojih prednikih vso njihovo duhovno bogastvo. Bil je pravičen in dobrohoten, hraber in odločen, rad je ščitil uboge in slabe, če so jih zatirali mogočnjaki. V rodu Ljan-serl se je odlikoval posebno Son-ši-ho, mož izredne lepote, hraber in bojaželjen. Čudna usoda ga je zanesla med roparje in ga postavila njim za glavarja. Zbral je roparsko tolpo in plenil z njo sosedne pokrajine. Šen-šen je že dolgo premišljeval, kako bi roparja pomiril in ga privedel spet na pravo pot. Vendar pa se je moral šteti srečnega, da se ni sešel s tolovajem, kajti Son-ši-ho je kanil poštenjaka ubiti. Nekoč sc je pa dogodilo, da so Son-ši-hoja vjeli, ga vkovali v težke okove in ga vrgli v globoko ječo. Dolgo se je mučil Son-ši-ho v svojem zaporu in bi bržkone tam tudi umrl, ako se ga ne bi usmilila Ljao, lepa Šen-šenova sestra. Ljao je bila vzljubila drznega roparja, ga izvedla iz ječe in zbežala z njim v širni svet. Komaj je pa šcn-šcn zvedel, kaj sc je dogodilo, se je takoj odpravil za ubežnikoma in ju dohitel v soteski Sjao-li-fanja. Ko je Ljao zagledala svojega brata, se jc skrila v grmovje, Son-ši-ho mu jc pa zastavil pot. Stara sovražnika sta skočila drug proti drugemu in sc sprijela v silnem boju. Son-ši-ho jc bil močan, toda bolj uren in spreten jc bil Šcn-šcn; v ugodnem trenutku je zadal svojemu nasprotniku smrten sunek v prsa. Tedaj je Ljao bolestno kriknila in brat sc jc obrnil proti njej, v svojo pogubo. Son-ši-ho je zbral zadnje moči in mu zasadil svoj ostri meč globoko v vrat. In drug ob drugem sta se zgrudila mrtva Šcn-šcn in Son-ši-ho. Dolgo jc oplakovala lepa Ljao svojega ženina in svojega brata — jokala jc tako silno, da
(Priredil B. P.) je kmalu začela njena lepota veneti in ona sama je usihala, kakor usiha cvetlica, ki ji manjka solnca in zraka. Toda na kraju, kamor so tekle njene vroče solze, je vzklila čudodelna rastlina š e n š e n , vir dolgega življenja, vir krepkega zdravja in silne moči, vir neskaljene sreče in blaženosti, kakršne si le more človek tu na zemlji želeti, da bi bil popolnoma srečen.
Toda, joj: na vsem širnem svetu raste samo ena edina rastlina šenšen, samo en tak dragocen koren. Izmed vseh sto in tisoč milijonov ljudi vseh časov in kraljestev še ni bil nihče tako srečen, da bi ga našel, ker ga nihče ni vreden. Grešniki smo vsi ljudje in grešni človek ne more biti deležen takega blaženstva, ki ga daje ta čudodelna rastlina. Zato šenšen sam beži pred ljudmi. Ima namreč tudi to čudovito moč, da sc po mili volji spreminja v človeka ali tigra, v ptičico ali kakršnokoli drugo bitje.
Ako se nameri človek v gozdu nenadoma na redko žival, na nenavadno rastlino ali na kak drug izreden predmet, in če mu stvar hipoma izgine izpred oči, jc bil to šenšen. Poklekne naj tam in naj moli ter si zapomni mesto, morda bo v bodočih letih našel tam čudodelni ko-.ren. Ako udari strela v čist, mrzel stu-dcncc, tako da usahne, jc mesto s tem posvečeno, vredno, da se naseli tam šenšen. Morda ga bo našel kdaj neomadeže-van človek in si pridobil tako neizmerno srečo. Toda kdaj in kdo? šenšen sc skriva pred človekom. Nekdaj je živel v Kitaju in nihče ni vedel zanj. Potem pa jc odkril veliki prerok Lao-si njegovo čudodelno moč in povedal ljudem, po čem ga bodo spoznali. Šenšen je zbežal daleč na sever med nepristopne gore.
I	u ga jc izsledil modrec Lao-han-van in sc ga skušal polastiti. Sedaj sc jc skril koren nekje v močvirni Mandžuriji. Stoletja so prešla ... In odpravili so sc na pot trije bratje: Vangange, Kasavon
in Liu-u, da bi poiskali čudotvorno rastlino. Toda v pragozdih so se izgubili in žalostno umrli. Od takrat blodijo njihove duše po tajgi in sc sklicujejo. Gorje mu, kdor bi sledil njihovim glasovom. Zašel bo tudi on in gotovo umrl v gozdu.
Čudodelnega korena1 ne najde nihče.
Tako in slično slove bajke in se prepletajo med seboj. In pravijo še to: Da bi se rešil ljudskega zasledovanja, je ustvaril šenšen druge rastline, podobne sebi, ki so tembolj dragocene, čimbolj so podobne pravemu, pristnemu šenšenu, čimbolj so
podobne človeškemu telesu, čim večje in čim težje so, kajti z vsemi temi lastnostmi raste tudi njihova zdravilna in čudo-tvorna moč. Toda s tem prehaja pravljica že v istinitost, kajti neke take zeli res rastejo; njihova domovina so prostrane tajge vzhodne Mandžurije in severne Ko-
1 1 udi slov. narodna pesem o mladi Zori (K. Strekclj, Slov. nar. pesmi I. zv., str. 180) poje o nekem sličnem čudodelnem korenu, ki naredi človeka navidezno mrtvega, ako si ga dene pod jezik. Tako napravi mlada Zora in prevari s tem svoje domače, da jo more mladi kraljič nutihoma odvesti iz gradu. Pa tudi drugi narodi (n. pr. Nemci Alraunvvurzel) poznajo bajne korene. Seveda .nu pripisuje vsak narod drugačne lastnosti.
reje, posebno pa pokrajine južnega Usu-rija ob Tihem oceanu. Ta istiniti šenšen imenujejo Kitajci pan-cui, evropski naravoslovci pa mu zdevajo navadno latinsko ime Panax ginseng in ga prištevajo aralicejam. Šenšcnovi listi so peterodelni in sličijo razkrečenim prstom na roki. Srednji list je najdaljši, po dva obrobna sta krajša. Listi so popolnoma gladki, njihova stebla brez trnov in robovi lahno nazobčani. Rastlina cveti v avgustu, cvetje je majhno in rožnobojno, popolnoma beli cveti so zelo redki.
šenšen je zelo redek, maloštevilen zastopnik prastarega rastlinstva in je izredno občutljiv. Dani morajo biti zanj vsi pogoji, drugače ne uspeva. Včasi sc zdi, da odmrje korenina brez vsakega vidnega vzroka ali vsaj nekako počiva, dokler po letih spet ne požene. Za rastlino najbolj pogubni so gozdni požari in obdelovanje. Kakor pravljični se nekako izogiblje človeka res tudi resnični šenšen. Nekdaj so bile zanj usurske pokrajine prava obljubljena dežela, odkar so sc pa začeli tam naseljevati ruski priseljenci, izginja šenšen bolj in bolj. Kitajci sklepajo iz števila listov na velikost korenine. Rastlina požene navadno tri do štiri, bol)
Dorasel šenšen v tajgi.
redko pet do šest in le v izrednih slučajih sedem listov. Dorasel šenšen je v najboljšem slučaju nekako en meter visok, njegovo steblo je za droben prst debelo. Korenina najbolj dragocenih rastlin je bela in v premeru do osem centimetrov debela, končuje se v šop številnih tankih vlaken.
Kitajci, najboljši poznavalci šenšena, znajo že na prvi pogled uganiti, ali je domovala rastlina ob morskem obrežju ali pa morda ob kaki reki v notranjosti dežele ali morda kje drugje. To je zanje zelo važno, kajti šenšenova vrednost in cena se ravna po tem, kje je bila rastlina doma, kako je velika, kako ima gladko kožo in če je korenina bolj ali manj podobna človeški postavi. V splošnem je cena tako visoka, da si morejo šenšen nabavljati samo bogati ljudje.
V	čem pa, boste vprašali, tiči pomen tega čudnega korena, da ga Kitajci tako vneto iščejo in ljudje tako drago plačujejo? Spomnite sc na pravljico o onem bajnem šenšenu, ki je edini na svetu,
o	onem dragocenem korenu, ki ga ne more najti noben človek in ki daje trdno zdravje, veliko moč, neizmerno srečo in blaženstvo na zemlji! ’1 udi ta resnični šenšen ali ginseng ima podobno zdravilno in čudodelno moč, in sicer tem večjo, čim bolj je podoben onemu bajnemu korenu. Tako vsaj trdijo milijoni in milijoni ljudi, in te vere ne more tamoš-njim narodom nihče porušiti. Zanimivo pa je, da deli to vero s Kitajci tudi mnogo, mnogo evropskih naravoslovcev, posebno francoskih. In res bi bilo izredno čudno, da bi se toliko ljudi popolnoma motilo glede zdravilne šenšenove moči. Kot zdravilo, pripravljajo rastlino na poseben način in bolnik se mora pri zdravljenju držati popolnoma točno določenega načina življenja.
Povpraševanje po šenšenu je vedno zelo veliko in iskalci ga ne morejo nikoli dovolj nabrati, zato so ga začeli Kitajci in drugi narodi umetno gojiti, kar je pa zelo težko, ker je rastlina skrajno občutljiva in morajo biti, kakor rečeno, dant vsi pogoji, da kolikor toliko uspeva. Tudi
nima umetni šenšen izdaleka ne tiste zdravilne moči ko divji in je zato tudi njegova cena nizka.
Ni druge pomoči: koren je treba najti sredi divje tajge, ako hočeš, da ima svojo polno vrednost. Tisoči in milijoni čakajo nanj. Zato brez oklevanja na pot v divjo pustinjo! Vsako leto, navadno junija, odhajajo iskalci v tajgo. Gredo posamezno, večinoma brez vsakega orožja, samo s palico v roki, z molitvijo na ustnicah in
Vzorne šenšenove korenine.
v trdni veri, da jih bo varoval gorski duh. Oblečeni so na svoj poseben način, tako da so po možnosti zavarovani pred vremenskimi neprilikami, vsak ima dolgo palico, ki mu služi pri iskanju.
Na potih, ki vodijo čez gore, posebno na prelazih, postavljajo iskalci šenšena radi majhne molilnice, navadno iz neobdelanega kamenja ali drevesne skorje. Znotraj postavijo božanstvo, ki je za-
vetnik gora, in okrasijo stene s pobožnimi izreki. Pa tudi zunaj, blizu molilnice, obešajo na drevesa kose platna, kamor napišejo razne molitvice n. pr.:	»Go-
spodu in pravemu gorskemu duhu, varuhu miru in pokoja gozdov! Moja radost sc blešči, kakor lesketajoče se ribje luskine in barvo prelivajoče feniksovo perje. 0 vladar gora in gozdov, ki čuvaš rast in množiš bogastvo! Izpolni naše prošnje, kakor si obljubil, ne odreci prosečemu ničesar!«
Občudovati moramo neizmerno potrpežljivost in vztrajnost teh Kitajcev. Zamazani, napol sestradani in do smrti utrujeni, blodijo po gozdovih brez poti in steza. S svojo palico skrbno brskajo po listju in gniladi na tleh, če ne bi morda naleteli na dragoceno korenino. Od časa do časa zalomijo vejico na bližnjem drevesu in obesijo tja šop trave ali mahu: znak, da je mesto že preiskano in to brez uspeha.
Koliko teh srečolovcev umrje od gladu, koliko se jih izgubi in izgine brez sledu, koliko jih raztrgajo divje zveri! — In vendar, čim večje so ovire in napori, čim hujše nevarnosti, čim bolj divji gozdovi, čim bolj je tajga pusta in čim pogostejše so sledi divjih zveri, tem bolj vztrajno hiti iskalec za svojo srečo. Po njegovem trdnem prepričanju sc grmadijo te grozote okoli njega samo zato, da bi ga preplašile in zavedle od kraja, kjer se sikriva dragoceni pan-eui.
V	temni senci kakšne soteske, kamor ne prodre noben solnčni žarek, raste morda to čudodelno zelišče, ki daje onemoglemu telesu moč in življenje, ki ozdravlja vsako bolezen. Toda najti ga more samo čist, neomadeževan človek. Kdor je živel ali živi v grehu, ga ne bo našel nikoli. V trenutku, ko bo koren zagledal, bo mu ta že izginil izpred oči; skril se bo v zemljo, bližnje gore se bodo začele tresti im ječati, in iz goščave se bo prikazal varuh divje pustinje, strašni tiger. Zato položi Kitajec, ki po dolgem iskanju zagleda rastlino, svojo palico na tla, se vrže na kolena, si zakrije oči z rokami in začne glasno moliti: »Pan-cui,
ne izgini mi spet! Čist sem, moja duša no pozna greha, moje srce je odprto pred teboj in ne misli na zlobo.« Šele potem odpre Kitajec oči in začne rastlino ogledovati.
Najprej skrbno pregleda prostor, kjer jo je našel. Opazuje okolico in si zapomni vse njene posebnosti; premotri kamenje, zemljo, zelišča, grmovje in bližnja drevesa, Pazno preudari tudi, ali je kraj prisojen ali ne in kakšnim vetrom je mesto izpostavljeno. Ko si je tako ogledal okolico, sc spusti na zemljo in začne motriti rastlino samo. Prepriča se, ali ni morda že pred leti cvetela, kajti v tem slučaju poganja tam morda še več korenin. Ko spozna, da se nahaja tu samo ena rastlina, začne previdno razgrebati zemljo, tako da se pokaže ena stran korenine, ki si jo pozorno ogleda. Po vraskah in zarezah ugotovi, koliko je vredna. Ako se mu zdi še premajhna, jo pusti rasti do naslednjega leta. Poprej pa še skrbno spravi vse v prvotno stanje.. Korenino pokrije z zemljo, poravna mah in travo in zalije rastlino z vodo iz bližnjega potoka. Prav-tako ne izgrebe Kitajec rastline, če jo je našel, ko še cveti. Pusti jo, da dozori, ker upa, da bodo iz semena, ki bo popadalo na tla, pognale nove rastline. V obeh slučajih pa zasadi okoli najdenega šen-šena majhne paličice v znamenje, da je korenino že nekdo odkril in je torej njegova lastnina. Drug Kitajec, ki se morda nameri na palice, se rastline ne bo dotaknil, ne samo zato, ker mu prepoveduje to strah pred kaznijo in praznoverje, ampak tudi zato ne, ker res spoštuje tujo lastnino in korist. Razen s paličicami, si zaznamuje Kitajec mesto, kjer je našel rastlino, še na drug način. Izbere si bližnje drevo in zareže v skorjo posebno znamenje, nato si z drobnimi kamenčki v premi črti zaznamuje pot do rastline in podaljša na isti način to črto v vedno premi smeri za toliko, kolikor znaša razdalja od drevesa do rastline; na koncu črte zabije količek in zareže spet vanj isto znamenje kakor na drevesu. Mesto rastline se nahaja torej točno sredi te preme črte.
Vse to sc dogaja za slučaj, čc želi Kitajec pustiti rastlino za več ali manj časa na svojem mestu, bodisi da je še premajhna ali pa, da še ni odcvetela. Ako pa najde rastlino, ki je žc dozorela, izgrebe takoj, toda zelo previdno, njeno korenino, Posebno pazi na to, da ne poškoduje dolgih in številnih vlaken, ki rastejo globoko v zemljo. Za izgrebanje mu služijo dolge koščene paličice, ki jih kitajski iskalec vedno nosi s seboj. Korenino shrani v kozorček, ki si ga je bil napravil iz skorje kakšnega drevesa.
Čim začne jeseni rumeneti listje in veti suhi severozapadni vetrovi, prenehaj« iskalci z nabiranjem dragocenih korenin. In takrat sc dogajajo v divjih pustinjah dostikrat pretresljive žaloigre.
Z zakladom v roki hiti neutrudljivi iskalec proti domu.
Vse leto je blodil po strašni pustinji in ni se bal ne gladu , ne brezmejnih naporov in trpljenja, ne krvoločnih zveri.
Sedaj je vse presta-no, vse težave so za njim njegov trud ni
bil zaman. Toda ne — še ena nevarnost ga čaka, večja od vseh prestanih.
Tamle, kjer se zoži dolina v globoko sotesko, tako da ima komaj deroča reka prostora za svojo strugo — ali se ne skriva tam v zasedi strašni ropar, prežeč na utrujenega popotnika? Iskalec sluti nevarnost in hiti, hiti, da bi čim prej imel za seboj usodni kraj. Še nekaj korakov in bil bi na varnem, toda v tem hipu se posveti za bližnjim grmom in bobneč strel zagrmi po soteski. S silnim naporom skuša ubogi Kitajec še ubežati, toda moči mu odpovedo, še nekaj omahujočih korakov, nato zakrili z rokami po zraku in se zgrudi mrtev na zemljo. Izza grma pa stopi ropar in se približa mrliču. Spretno preišče njegovo obleko, odvzame mu kozorček z dragocenim korenom in se izgubi spet v goščavi. — Na zemljo se spušča noč in zagrinja mrliča s svojim črnim pajčolanom.
To storil je neznan koren, neznan koren, koren leččn.
Nar. pesem.
Iskalčeva koča v tajgi.
Dorošenko :
Pa se bom vrnil...
Pa bi se vrnil	Pa bi se vrnil,	Pa se	bom vrnil
doli na Kras,	če dom bi ime!	v črno	borovje:
če bi še peli	in v vrt stopiti	bi smel burja tam poje
v polju škrjančki... iz gluhe tujine .	. .	pesem	življenja .
Saj bi se vrnil.	Saj bi se vrnil.
1  -■   ■ ...
E. Rakovec, župnik:
Astronomske naloge.
Pred astronomijo imajo marsikateri, dasi jo kot vzvišeno vedo občudujejo, vendar ob enem tudi strah, češ da zahteva prevelike račune in da se bavi z zvezdami, to je s predmeti, ki niso potrebni za vsakdanje življenje.
V naslednjem, umni bralec, ti hočem pokazati, da ta strah ni upravičen, marveč, da se astronomija da porabiti tudi za potrebe življenja in da so njeni računi lahki in pristopni tudi za gimnazijca, če le zna računati z logaritmi.
1. Kako določiš natanko uro dneva?
Kolikokrat moramo vedeti za pravo uro! Ne samo za vožnjo po železnici, tudi za cerkev, za šolo, za urade, za potovanje
Je več načinov za določitev časa po stanju solnca. Vzemimo en način, to je s pomočjo sence kakega navpičnega predmeta, n. pr. droga ali obeliska. V Egiptu so služili obeliski kot solnčne ure.
Za rešitev služi obrazec:
t	j	cos	s>	sjn	(s-h)
sin = I-------------------±'
l	|/ cos q>. sin p
t (tempus) pomeni urni kot; t. j. za koliko stopinj je solnce oddaljeno od poldneva (od 12. ure), h pomeni višino solnca ob času, ko opazuješ in računaš, namreč kot od tvojega očesa do središča solnca, in od tvojega očasa do obzorja, ali za koliko stopinj je solnce nad obzorjem; (p pomeni zemljepisno
širino tvojega kraja, pri nas na Slovenskem, 46° p = 90° — d, kjer pomeni S deklinacijo solnca na dan opazovanja; kadar je solnce južno od polutnika, to je od 22. sept. do 21. marca, takrat je deklinacija S negativna in je potem p = 900 } <S ; tedaj moraš v obrazcu
sin p zamenjati s cos S. s = i/2 (<T + P + h)'
Ako hočeš izračunati t, ti morajo biti druge količine znane. Odkod so ti znane?
h dobiš iz opazovanja solnčne sence; če je namreč višina obeliska ali droga a, dolžina njegove sence pa b, potem kot h izračunaš iz obrazca:
tang h = b
Izmeri višino obeliska in dolžino njegove sence, toda natančno ; pri senci ne upoštevaj sartlo popolne sence, temveč tudi polovico polusence ob vrhu.
(), deklinacija solnca pa ti mora biti od drugod znana; dobiš jo v astronomskih koledarjih. Če ti pa niso pri roki, ti v naslednjem pristavim majhno raz-vidnico iz katere lahko za vsak dan izračunaš dotično deklinacijo. Deklinacija solnca se namreč neprestano menja tekoni enega leta. Dne 22. jun. stoji solnce najviše, takrat je S — -J- 23-5°; dne 21. marca in 23. sept. stoji solnce ravno nad polutnikom, in je 6 = 0°, dne 22. dec. pa stoji solnce za nas najniže in je 5 = — 23-5°.
Med temi skrajnimi točkami se d menjava tako:
Januarja 2. =	a	—	230	aprila	13.
10. =	s	—	22°	M	16.
16. =	3	—	21“	..	19.
21. =	3	—	20°	1 *•	22.
25. =	3	—	19 “	1	25.
29. =	3	—	18 ■	|f	28.
Februarja 2. *=	5	—	170	Maja	1.
6. =	3	—	16“	|(	5.
9. =	a	—	15»	»t	8.
12. =	a	—	14 0	f •	12.
15. =	a	—	13“		16.
17. =	a	—	12“		21.
„ 20. =	3	—	11“	|f	26.
„ 23. =	3	—	10°	Junija	1.
26. =	3	—	9“		10.
28. =	3	—	8°	#f	22.
Marca 3. =	3	—	7°	Julija	3.
6. =	8	—	6“	..	12.
8. =	a	—	5°		19.
11. =	8	—	4o		24.
„ 13. =	8	—	3“		29.
16. =	8	—	2°	Avgusta	2.
„ 18. =	8	—	1“	II	5.
21. =	8		0“	|f	9.
23. =	3	+	1°		12.
26. =	3	+	2“	.	16.
29. =	8	+	3°	„	19.
31. =	a	+	4“	#|	22.
Aprila 3. =	a	+	5°	(f	25.
5. =	a	-j"	6“	,,	28.
8. =	a	H-	7“	• »	31.
11. =	a	+	8“	Septemb.	3.
Za dneve vmes		vstavi		po razmerju.	
Ko si tako s pomočjo logaritmov izračunal t, deli to vrednost za t s 15 in dobiš takoj ure in minute, ki ti povedo za koliko časa pred ali po 12. poldanski uri si opazoval solnce in koliko je bil torej takrat pravi solnčni čas. Deliti s 15 moraš zato, ker je t izračunan v stopinjah in pride na vsakih 15° 1 ura časa; ko se zemlja zavrti za 15 stopinj okoli osi, preide ravno 1 ura.
Nazadnje moraš še prišteti t. zv. enačbo časa, da dobiš iz pravega solnč-nega časa — povprečni ali meščanski čas in potem uravnaj svojo uro. Enačbo časa pa najdeš v vsaki cerkveni pratiki, ki jo imajo duhovniki ali ki se nahaja v zakristijah; zadostuje tudi, če je več let stara pratika; glej stran 11 v pratiki.
Vzgled ti bo ves račun pojasnil.
Recimo da si postavil navpičen drog ali obelisk in dne 9. februarja izmeril
=	3	+	9“	stplemb. 5. =	3	+	7“
=	8	+	10“	8. =	3	+	6“
=	3	+	11“	„ 10. =	3	+	5“
=	3	+	12°	13. =	3	+	4“
=	3		13“	16. =	3	+	3“
=	5	-j-	14°	18. =	3	+	2“
=	8	-4-	15“	21. =	8	+	1°
=	8		16“	23. =	8		0°
—	3	-j-	17°	26. =	i	—	1“
=	3	-j-	18"	29. =	3	—	2°
=	8	+ 19“		Oktobra 1. =	3			3“
=	3	-j-	20“	4. =	8	—	4“
=	3	4-	21“	6. =	3	—	5°
=	3	+	22“	9. =	6			6"
=	8	+	23“	11. =	8	—	7»
=	3	+ 23-5°		„ 14. =	3			8°
=	8		23“	17. =	8	—	9“
=	3	+	22“	20. =	8	—	10“
-	6	+	21 “	22. =	8	—	11“
=	3	-r	20“	25. =	8			12“
=	8	+-	19“	^8. —	8			13“
=	8	*4r	18°	31. =	8			14“
=	8	+	17“	Novcmb. 3. =	3			15“
=	8	+	16“	7. =	8			16“
=	3	+	15“	10. =	3			17“
=	8	+	14“	14. =	8			18“
=	8	+	13“	18. =	8	—	19“
=	6	+	12“	22. =	z	—	20“
=	8	+	11“	27. =	3	—	21°
=	3	+	10“	Decemb. 3. =	3	—	22“
=	8	+	9»	U. =	3	—	23°
==	8	+	8“	22. = Januarja 2. =	8 3	— 23-5° — 23“	
ob času, ko je tvoja ura kazala 4h 20m popoldne, višino droga a = 890 mm in dolgost njegove sence b == 8050 mm. Ali tvoja ura prav kaže? Kateri je bil pravi čas opazovanja?
Iz a in b izračunaš:
tang h = 890 : 8050. h = 6" 18' 32",
Nadalje <p = 46° za naše kraje p = 90° — <5; dne 9. II. pa je i = —14° 45' torej p = 90° -f- 14" 45' = 104° 45'
= xk {<P + s — h	h	+- P) = /2° 13'	78« 31' 14"	46
log cos s log sin (s-h)	=	9-29862 9-97874	— 10 — 10	
		9.27736	— To	’)
log cos cp log sin p	II II i	9-84177 9‘98545	— 10 — 10	
		9.82722	— 10	2)
2) odšteto od 1) ostane
9-45015 — 10
to je izraz pod korenom, nato deli z 2, da dobiš drugi koren in dobiš log sin ^ = 9-72508 — 10 iz tega najdeš J = 32° 4' 10” t~= 64« 8' 20"
Deli s 15 in dobiš: t = 4h 16m 23*ek Enačba časa je za 9. febr. = prištej torej 14 minut prejšnjemu in dobiš pravi povprečni čas tvojega opa-zovališča, namreč t = 4h 30' popoldne, (ali 7h 58', če si opazoval predpoldne,
ker v tem slučaju se odšteje t od 12h). Tvoja ura pa je kazala 4h 20' torej 10m prepozno. Naravnaj jo zdaj!
Opomba. Če hočeš na opisani način izračundti dnevne ure, glej da boš opazoval vsaj 2 uri pred ali 2 uri popoldne; blizu poldneva ta obrazec ni raben, ker so koti premajhni in se senca le prav prav počasi menja. Najboljši je jutranji čas do 9 in popoldanski od 3 naprej, Kaj pomeni enačba časa, ti pojasnim v eni poznejših nalog.
DELO NAjMLAjŠIH
Glasovanje o dijaški£> čepicai}.
(Šolska nulugu četrtošolca 1. B.)
Pred dobrim mescem so pričeli nositi dijaki prve dijaške čepice. Nekateri so jih nqsili na skrivaj, tiščale so jih še na glavi; drugi pa ponosno in veselo, posebno prvošolci; »Evo me — študenta!«
Zadnjič je prišel v razred sluga. Slutili smo, da bo nekaj o dijaških čepicah, ali celo uniformah. Po razredu je poskakovalo iz klopi v klop: »Radi dijaških čepic!«
Bilo nam je na prosto voljo, ali jih bomo imeli ali ne. Vsakdo ho volil po svojih starših. Na listek se bn napisalo mnenje ter oddalo.
Težko smo pričakovali, da je od šel profesor iz razreda. Tedaj se je vnel pravi pravcati volivni boj. »Za < in »proti« je švigalo križem po razredu. Jaz |sem bil takoj ves vnet za to novost. Vnelo se je živahno raz-govarjanje.
»Za?«
»Proti!«
»Pojdi se solit!« .. .
»Za?«
»Da! Pa ti?«
»Tudi. Živio, midva fanta od fareN
In tako je šlo brez konca in kraja.
Seveda, volitve brez volivnih letakov niso za nič! Takoj so krožili letaki po razredu; videl si slike na deski; v najbolj živih barvah so prikazovale za in proti.
»Gotovo si za?«
»Ne, proti.«
»Ti, kakšne razloge pa imaš za ,proti’?«
»? ! ?«
»Vidiš! Ali ni lepše, če smo vsi enaki? Vsakdo bo vedel, da si dijak, ne pa baraba iz Vodmata. Glej, majhen si, pa si bodo rekli; .Majhen je, pa v četrto hodi!1 Vidiš, tako bi bilo!«
»Pa ... pa profesorji, če si v kinu, ali kaj takega ... ali.. .«
»Saj kadar je dovoljeno dijakom, lahko greš. Kadar pa ni dovoljeno, pa ni dovoljeno. Če te vidi profesor, boš kaznovan istotako, pa da imaš cilinder na glavi ali pa če si gologlav.«
»A na cesti! Se ne moreš niti pošteno razmajati.«
»Pošteno se lahko vedno giblješ, kolikor pristoji dijaku. Če se pa vedeš drugače, pa nisi več dijak, ampak lump.«
Trde izraze smo tudi rabili; tehtne razloge istotako; nadebudni agitatorji za prihodnost.. .
Domov sem prišel z novico; presenetila je skoro vse.
»Je pa zopet kakšna politika vmes,« se je važno oglasil oče. Rad bi mu dopovedal (čeprav nisem bil niti sam prepričan), da bi bile čepice
koristne; kako bi bilo lepo, ko bi imeli vsi enake; vse kulturnejše države imajo uniformirane dijake. Brez konca in kraja sem našteval dobrine in solnčne strani čepic; senc pa sem se skrbno ogibal.
Pomagalo mi ni nič, listek se je glasil: proti. Križem sem ga pogledal, pripravil — in pozabil. V šoli sem bil radi tega grajan; komedije in komedije ... To pa vse radi uboge čepice, kar je meni skoro vseeno, ker jaz sploh nikdar ne nosim — nika-kega pokrivala.
| NAŠI POMENKI I
Na razna vprašanja in nasvete. Že sedaj, ko sta izšle šele dve številki, se kaže, kako zelo je bil »Mentor« potreben. Veselo se širi med dijaštvom in se razrašča po vsej Sloveniji, pa tudi izven mej naše države že ima naročnike. Iz pisem, ki dohajajo na uredništvo, se razbira, da list v splošnem popolnoma ustreza svojemu namenu, v posameznostih bi pa želeli nekateri še to in to in ono. Gotovo, uredništvo bi z veseljem ustrezalo vsem upravičenim željam, ako bi obseg lista ne bil strogo odmerjen. In to je. Niti lista več ne sme urednik porabiti, kakor je dogovorjeno. Zato prosimo vse naročnike, poverjenike in prijatelje, da malo otrpijo in — dosti delajo. Dijaki in dija-injc, na delo za »Mentorja«! Pokažite ga svojim tovarišem in tovarišicam in priporočite jim, naj si ga naroče! Posebno ga skušajte razširili na zavodih, o katerih veste, da ga še nimajo ali da ga imajo le malo. Samo veliko, veliko število plačujočih naročnikov bo omogočilo, da bo list mogel v splošnem in v podrobnem povsem zadovoljivo vršiti svojo lepo nalogo.
Gorilka Mohorjeva družba. Opozarjamo dijake na letošnje knjige Goriške Mohorjeve družbe. Družba je izdala letos za malenkostno udnino 6 L (za Jugoslavijo 20 Din) pet knjig: obširen Koledar, dalje^ Kolačke (nekako nadomestilo za abecednik, da se bodo slovenski otroci naučili iz njega slovenski brati, ker se v šoli uče samo —_ italijanski), Meškovc Legende o sv. 1'rančišku, apologetični spis Luč v temini in Kumičičev Jclkin nageljček. Veseli smo živahnega slov-
stvenega življenja med Goričani. Zavedamo se pa tudi, da moramo biti Slovenci v Jugoslaviji po svojih močeh »varuhi svojega brata« izven Jugoslavije in da mora biti vsak zaveden Slovenec naročen vsaj na eno publikacijo bratov, ki jih še ni doma. V tem oziru je pač najprimernejše, naročiti se na Goriško Mohorjevo družbo. Naročnino sprejema Prosvetna zveza v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7 (kjer je tudi uprava Mentorja). Obenem z naročnino je treba plačati tudi 10 Din za poštnino, tako da znašajo vsi stroški za naročitev 30 Din. Denar je treba poslati najpozneje do 1. aprila 1927.
Pazljiv čitatelj našega lista nam je poslal latinski prevod šolske naloge, ki jo je bil dal g. prof. Scmpronij Tiro svojim tre-tješolcem. Zdi se nam pravilen in da zasluži: odlično. Radi ga priobčujemo. Glasi sc: Pulcherrimi feriarum dies velut (sicut) somnium lapsi sunt. Quol laetas nobis ho-ras attulerant! Saepe sole oriente cubilibus relictis e domiciliis nostris egressi sumus, ut montem aliquem altum aseenderemus. De summo monte loca conspeximus, quac antea non noveramus. Saepe cum patribus nostris curribus vecti sumus patruos et ma-terteras visum. Saepe frigida aqua corpora nostra amplexa est undis suis iucundissimis. Saepe in hortis nostris dulcibus fructibus arborum nostrarum frugiferarum vescebamur. Saepe baculo viatico arrepto ad amicos pro-fecti sumus, ut alius homines videremus et loqueremur cum iis. Si plus pecuniae pa-rentes nostri dedissent nobis, longuis iter fecissemus. Ita plane obliti eramus, quid schola esset. At Idibus Septembribus pa-rentes nostri in oppidum nos remiserunt, ut litteris nos dederemus. Magistri nostri in hacc angusta conclavia nos incluserunt. Sic transit gloria mundi.
Mel - lik, Ljubljana. »Borbo za slovensko Prekmurje« priobčimo. »Pesem Prekmurcev« (ter ostale tri) pa so še preblizu prozi in preoddaljene od vsake metrike in vsakega ritma, da bi jih mogli sprejeti. Nikar tudi ne mislite, da mora vsaka pesem imeti kitice in sicer samo štirivrstične.
N. K. »Prvik rat v gledišču« je sicer živahno pisana domača naloga (četrtošolke), vendar bi nam bolj ugajala, ako bi svoj prvi obisk dramskega gledišča sedemletni Tonček sam pripovedoval. Iz spisa ni niti približno razvidno, kaj so igrali; nekaj bi pa Tonček vendarle vedel tudi o vsebini povedati!
St. K., Ljubljana. Snov primerna, obdelana pa slabo. G. profesor vas je pohvalil gotovo zato, ker ste se pri sestavi držali določenih pravil. Po vsebini pa kaže spis še preveč pomanjkljivosti, da bi ga mogli objaviti.
D-r., Ljubljana. Vaš prevod Horacijeve »Sic te diva potens Cypri . . .« je br«z pesniške vrednosti.
K., Ljubljana. »V Rimi« ste potovali in nam opisali, kaj ste na potu videli. Dar pripovedovanja imate, vendar nam poslani spis ne ugaja povsem. Ničesar novega ne izvemo in zdi se tudi, da pridemo v Rim malce prehitro. Vadite se pridno in pošljite nam kaj drugega.
France, Maribor. Vi imate lepo navado, da pošiljate iste prispevke raznim listom. Kako spravljate to v sklad s svojo častjo?
Zv. St., Maribor. Križaljke vas veselijo in tri ste nam poslali na ogled pravite. Toda to, kar smo prejeli, bi kazalo, da sploh ne poznate križaljk in načina, kako se sestavljajo. Tudi sicer so poslane stvari žal nc-porabne. Morda kaj drugega.
P. M., Maribor. Vaše »Misli ob pričetku šolskega leta« niso godne za natis. Iz spisa zazveni samo tu pa tam nekaj takega, kar Vam je brez dvoma prišlo iz srca, drugo je pa preveč narejeno, šolsko,	mrzlo.	Pazite
na smisel	stavka in	slog. Ne	morete	pisati:
»Naša ušesa ga niso poslušala, kajti bila so tam v zelenem logu itd.!«
T. E.,	Maribor.	Pesmica	»Nevihta« se
Vam ni posrečila, manjka ji pesniškega poleta. Iz zadnje kitice bi se dalo domnevati, da je d e ž pobil žito. Tudi slovnično ni dobro. Kaj drugega!
T. A., Log. »Vožnja v Ljubljano« Vani se je precej	posrečila.	Nekoliko bomo	popra-
vili in objavili, čim nam bo prostor dopuščal.
Ioda: Pišite samo na eni strani!
MALI OBZORNIK
I
Gregorčič kot duhovnik, hden izmed Gregorčičevih stanovskih tovarišev in sosedov ob času pesnikovega dušnega pastirstva,
Ignacij Leban-Batujski, je objavil v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za 1927 svoje spomine na Simona Gregorčiča. Opisal ga je prav posebno od ene strani: kot duhovnika. Leban piše:
»Tu naj omenim domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovski stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje. Kar se tega tiče, ni zinil nikdar niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik, dasi mi je pravil marsikateri dogodek iz gimnazije, bogoslovja in iz svojih dušno-pastirskih služb. To pa je večkrat omenil, da je čutil vedno veselje do starih jezikov, latinščine in grščine, in da bi bil rad poslušal predavanja na vseučilišču. A dasi ni nikoli videl vseučilišča, je vendar prav dobro obvladal ta dva jezika. Nekoč sva govorila o njegovih pesmih in tedaj sem mu omenil pesem »Moj črni plašč«, ob katero so se nekateri spotikali. Rekel je: »Le dobro premislite to pesem in takoj spoznate, da je to apoteoza duhovskega stanu.« Gregorčič je čutil globoko v svojem srcu, kaj je duhovnik.«
Kakšen je bil Gregorčič kot duhovnik, to bi se moglo morebiti najjasneje razvideti iz njegovih pridig. Goriški nadškof dr. Sedej je pisal o njih Koledarjevemu uredniku, da »so zelo praktične, večinoma moralne vsebine, ker dogmatik (Gregorčič) menda ni bil. Svetoval sem, naj se izdajo tiskane, a profesorji bogoslovja v Gorici so bili .temu nasprotni... Iz njih bi se dal posneti Gregorčič kot duhovnik.« Nadškof pristavlja še: »Da je bil dober in veren duhovnik, sem spoznal iz njegovega neomadeževanega življenja in govorjenja . ..«
Slovstveni zgodovinar bo z žalostjo izvedel iz Lebanovega spisa, da Gregorčičevih pridig ne bomo nikdar brali: med vojno so se radi vlage tako pokvarile, da so danes popolnoma uničene in za vedno izgubljene, ker jih ni mogoče brati.
Dne 22. julija 1925 je objavila Goriška Straža doslej še malo znano pesem Gregorčičevo, ki je bila natisnjena samo v sto izvodih; posvečena je novomašniku Nikolaju Sedeju v spomin na 6. avgusta 1904. Tu govori Gregorčič o duhovskem stanu:
Ne misli nase blagi mož; i Ti za druge delal boš, za druge boš oral, sejal; — če drug pa tu bo snopje bral, vse zrnje to pa Tebi Bog spravi lam na nebi.
Pisatelj omenja še druge momente (Gregorčičeve svetniške pesmi, Joba, Jeremijo, Spokorne psalme i. dr.), ki govore za to, da je bil Gregorčič s srcem pri svojem stanu.
7. ozirom na Lebanove ugotovitve se bo pa marsikdo vprašal: »Pa kako to, da je
pel Gregorčič tudi o ujetem ptiču? To vendar dokazuje baš nasprotno!« Tu se moramo predvsem spomniti, da je takih pesmi, v katerih toži pesnik — da povemo prozaično — radi celibata, zelo malo v primeri z drugimi, kjer tako lepo govori o vzvišenosti žrtve, ki jo daruje Bogu in bližnjemu tisti, ki se posveti duhovskemu poklicu. (Preberi n. pr. samo Vzore ali pa Življenje ni praznik!) Da pa je imel pesnik, ki je bil telesno bolehen, zelo nervozen (tudi Leban pravi, da sc je Gregorčiču poznalo, da ni imel posebno trdnega telesnega zdravja), trenutke, ko mu ni stala pred očmi toliko vzvišenost njegove žrtve kakor njena teža, to je jasno. Saj se to dogaja menda v vseh poklicih, ne samo v duhov-skem, dasi se ostali poklici med seboj dosti manj ločijo nego duhovski od katerega koli svetnega. Vzemimo n. pr. — da navedemo sicer nezadosten primer — profesorja, ki je zadovoljen v svojem poklicu in mu niti na misel ne pride, da bi rekel: Quem dii odere, magistrum feccre (Kogar bogovi črtijo, tega so napravili za učitelja); vendar pa pridejo trenutki, ko blagruje ljudi, ki niso v državni službi, in si misli, koliko bolje se godi odvetniku z obširno prakso in zdravniku. A človek se zaveda, da je to trenutno nerazpolo-žcnjc, ki se mu človek drugi dan smeje, trdno prepričan, da je za človeka največja sreča tisti stan, ki si ga izbere takrat, ko ne misli predvsem na svetne dobrine. Nihil est ab omni parte beatum. (Nobena stvar ni
—	od vseh strani gledana — samo solnčna.) To so trenutki, ko se voz ustavi v klancu, ko človek posebno čuti baš senčno stran svojega poklica. Pa človek zopet poči z bičem in pogumno gre voz v klanec. — Pri pesniku pa je to malo drugače. Pesnik sc morebiti tudi drugi dan ali že drugo uro smeje svojemu nerazpoloženju, a bravci njegovih pesmi sočuvstvujejo ž njim leta in leta; ne gledajo v pesmi samo »hčerke trenutka«, ampak hočejo iz nje razbrati neko izpoved pesnikovo, ki velja za vse življenje. Treba je torej vedno imeti pred očmi pesnika v celoti, da mu kolikor toliko pravilno spoznamo glavo in srce.
Dostavili bi lahko še to, da tisti, ki sc ni nikdar vmislil v ideal duhovniškega življenja, sploh težko razume, da bi človeku ne bilo žal, da je šel v semenišče; radi tega je zelo nagnjen k temu, da bi smatral vsakega duhovnika za nesrečnega. To sta pač dva različna svetova, ki sta drug drugemu tuja.	!■	D-
Jovan Cvijič. Kmalu za velikim državnikom N. Pašičem je izgubila naša država tudi velikegu učenjaka J. Cvijiča, ki je po daljšem bolehanju umrl v Belgradu v nedeljo 16. januarja t. 1. Jovan Cvijič se je rodil 29. septembra 1865 v mestu Ložnici na
ravnini med Drino in Jadrom blizu bosanske meje in ta pokrajina, ki je bila šele leta 1883. osvobojena turške oblasti, je tudi domovina Vuka Stefanoviča Karadžiča, ki je bil rojen 1787 v cclu Tršiču vzhodno od
Ložnice. Po dovršeni gimnaziji je Cvijič študiral na tedanji Veliki šoli v Beogradu matematiko in prirodopis in se pod vplivom svojega profesorja Kariča vedno bolj zanimal za zemljepis. Učil je eno leto na II. gimnaziji v Beogradu in tedaj je že izšlo prvo njegovo večje delo, in sicer o krasu v vzhodni Srbiji. Poslali so ga na dunajsko univerzo študirat geografijo k slovečemu A. Pcncku, in po učiteljevem zgledu sc je Cvijič najbolj bavil s proučevanjem oblik zemeljskega površja, zjasti kraškegd sveta in pa sledov ledene dobe, ki jih je on prvi dokazal tudi v gorovjih Balkanskega polotoka.
Po končanih študijah je bil 1893 imenovan za profesorja Velike šole v Beogradu, kjer je naslednje leto ustanovil tudi Geografski zavod in je neumorno raziskaval dotlej tak.) malo poznano Srbijo in sosedne pokrajine ter pisal o uspehih svojega dela tudi v nemškem in francoskem jeziku. Velik del svojega življenja je prebil na potovanjih, peš in na konju, često ne brez nevarnosti in si najbrž že tedaj tudi nakopal kal smrtne bolezni. Pri tem je začel Cvijič obračati vedno večjo pozornost tudi prebivalstvu, njega izvoru, naselbinam ter šegam in navadam; na njegovo pobudo in pod njegovim uredništvom je začela izdajati Srp. Kralj akademija zbirko razprav pod naslovom »Naselja i poreklo stanovništva«, v kateri je kot 18. knjiga izšla
Jos. Malova razprava o uskoških selitvah na Slovensko.
S svojim znanstvenim delom je Cvijič tudi praktično koristil domovini in pri svojem velikem ugledu je lahko uspešno branil njene pravice in zahteve pred tujim svetom. Tako je nastopil o priliki aneksijske krize in balkanske vojne, zlasti pa po svetovni vojni na mirovni konferenci v Parizu in pri koroškem plebiscitu. Domovini je ostal zvest tudi, ko so mu že 1. 1902. ponujali stolico na vseučilišču v Pragi, dasi je beograjska Velika šola šele tri leta kasneje postala prava univerza. Po njegovem prizadevanju se j e 1. 1910. ustanovilo Geografsko društvo v Beogradu in Cvijič je bil njegov predsednik, enako tudi predsednik Srp. Kralj. Akademije in dvakrat je bil tudi rektor univerze. Kako so našega učenjaka cenili v tujini, dokazuje cela vrsta odlikovanj; tako je bil častni doktor praške in pariške univerze ter častni ali dopisni član mnogih učenih društev. Najsijajnejši dokaz pa je veliki Zbornik razprav, ki obsega čez 600 strani in ki so mu ga ob 35 letnici njegovega znanstvenega delovanja 1. 1924. poklonili njegovi sotrudniki in prijatelji iz vse Evrope in celo Amerike. Cvi-jičevo delo je bil slednjič tudi I. slovanski geografski in etnografski kongres v Pragi
1.	1924., a drugega, ki se bo vršil letos v Varšavi, mu žal ni bilo dano dočakati — veliko prezgodaj ga je ugrabila smrt nam in vsemu človeštvu.	S.	K.
VAZNE KNJIGE
Izidor Cankar, Uvod v umevanje likovne umetnosti. Izdala in založila Narodn i galerija v Ljubljani 1926. (224 str. z 48 slikami.)
»Reči smemo, da je kult umetnosti v našem času dosegel svoj višek« (II), pravi po vsej pravici pisatelj. Da je ob povodnji tovrstnega slovstva v tujih jezikih tudi pri nas vzklila taka knjiga, je vesel pojav; še veselejše pa je dejstvo, da sc knjiga lahko stavi ob stran najboljšim podobnim knjigam. Umetnost (pa naj bo glasbena, slovstvena ali likovna) prisluškuje utripanju src v posameznih dobah in nam ponazarja nje duhovno snovanje. Zato je za poznavanje človeka in časa potrebno poznavanje umetnosti. Likovna umetnost je našim šolam žul nedosegljivo razkošje, čeprav je laže dostopna nego slovstvena, saj je slika biblia pauperum. Dočim imaš pri likovni umetnosti pred sabo fizično sliko in ti en sam pogled nanjo lahko osveži tvarno predstavo, ti note in črke nu papirju ne nudijo nikake fizične predstave o umetnini, ki tiči za njimi, in si moraš šele sam stopnjemu
ustvariti sliko (in velikokrat je že ta netočna in pokvarjena), ki jo potem motriš in uživaš. Zato je uvod v umevanje likovne umetnosti obenem najboljši uvod v umevanje umetnosti sploh. Res izraža lik misel drugače kakor beseda ali glas, a vsi oblikujejo z iste osnove, iz istega življenjskega čuvstva in nazora.
Ta nazor pa je v jedru lahko trojen: ali sloni v idejnem, duhovnem svetu (idealizem) ali vidi in išče ves življenski smisel v tvari, naravi, kakršna sc nam javlja (naturalizem), ali pa išče sinteze, strnitve obeh svetov (realizem). Ta trojni pogled na svet je tudi trojni vir umetnostnega oblikovanja. V kakšne likovne sloge sc je prelilo teh troje nazorov, nam pojasnjuje pričujoča knjiga. Ob dobro izbranih slikah ti bo pisatelj v umetniško lepem jeziku z nazorno jasnostjo pokazal: 1) kako je idealizem pri ustvarjanju netvarnih idej prezrl telesnost, prostornost in kompozicijo; njegov slog je plo-skovit, dvorazsežen, je brezprostoren in vezan v kompoziciji (nanizanost in simetrija); 2) da realizem pač oblikuje telesnost s trojno razsežnostjo, da stremi za resničnostjo, kakršna je, odtod plastičnost sloga; da stavlja svoje osebe in predmete v prostor, a omejen; da komponira tektonsko, pri čemer se kaže umerjenost in harmonija večnega reda, ki poseva v realni svet i2 idejnega; 3) da je naturalizem videl pri oblikovanju telesa predvsem trenutno razgibanost, ki sc javlja zlasti v svetlobnih učinkih, odtod slikoviti slog; da mu je prizorišče le izrezek iz neskončne narave, odtod v vse smeri preko okvira prekipevajoče brezmejno prizorišče in svobodna kompozicija.
»Ker je zadnje dno vsakemu stilu v tej miselnosti, ki obsega več nego umetnostne predstave, ki obsega ves svet, poganja stil iz globin človekove duše, iz njegovega svetovnega nazora in življenskega čuvstva« (219). »Da, stil je izraz celega človeku, izraz umetniškega individua in njegove dobe« (220). Kdor hoče globlje doumeti to veliko resnico, ki velja za vsako umetnosti naj vzame to, tudi v ožjem pomenu besed« res »lepo knjigo« v roke in naj jo bere in zopet bere.	J.	S.
Razprave III. Izdalo Znanstveno društvu za humanistične vede. V Ljubljani 1926.
Če noče dijak, du bo zastarel šel že z gimnazije, mora zasledovati rezultate znanstvenih raziskavunj. Pred par meseci je izšla že tretja zbirka takih za nas zelo važnih razprav. Kaj nam prinaša zadnja knjiga?
Gotovo boš z veseljem bral Prijateljevo slikovito in zanimivo pisano razpravo »Ustanovitev »Ljubljanskega Zvona« in celovškega »Kresu«. Ustvaril ti bo vzdušje leta 1880. in 1881.,
ko sta sc ob intenzivnem literarnem zanimanju vsega izobraženstva osnovala istočasno dva lista, s prikrito ostjo nesoglasja obmejnega in ljubljanskega kroga naših izobražencev. Dolga navajanja iz še neobjavljenih pisem ti bodo vdehnila nove svežosti v že znane osebnosti kakor Trstenjak, Pajk, Levec, Erjavec itd. Zlasti vihar, ki Je po enoletnem vljudnostnem prizanašanju izbruhnil ob znani Pajkovi kritiki Gregorčičevih Poezij, te bo zanimal. Krepak je in prav slovenski.
Težko čitljiva, a zato nič manj važna, je razprava Kidričeva »Prešernove odklonjene prošnje za advokaturo«. Tout comprendre c’est tout par-donner = kdor dobro meri, ne zameri. Spričo krivice, ki so jo prizadevali našemu velikanu pevcev, nam bo razumljiva marsi-kaka poteza njegovega življenja. Kar smo vedeli doslej le nejasno, nam je sedaj jasno iz uradnih listin. Ko je bila Prešernu odbita (1830) prošnja za plačanega konccptnega praktikanta v Celovcu, ga je to še bolj nagnilo k advokaturi. Sicer odlični jurist je iz ne povsem jasnih razlogov napravil advokatski izpit le z zadostnim uspehom, kar pomeni zanj prvo tragiko. L. 1832. je prosil prvič za odvetniško mesto, a ga ni dobil. Krivica se mu ni zgodila, a zadela in potrla ga je ta zavrnitev zelo v živo. Dve leti kesneje (1834) je zopet prosil; upanja je bilo več, v Ljubljani so ga stavili na drugo mesto, a Celovec se je odločil za najmlajšega, Kavčiča. Kopitar je pri stvari nedolžen. Odvetništvo in Julija sta mu zašli in od teh se je čez pet let pojavilo na obzorju samo še prvo. Tedaj je imel Prešeren veliko upanja, da uspe, saj ga je Ljubljana predlagala na prvem mestu — »Celovec in Dunaj pa sta 1840. zagrešila nad slovenskim pesnikom zločin, ki ostane eden izmed glavnih gibal v procesu pesnikovega ranega umiranja« (str. 80). Četrtič je prosil 1843.; Ljubljana ga je zopet predlagala na Pr^° mesto, a to pot mu je prestregla policija ugodno rešitev. Še petič je prosil za Ljubljano, a zopet propadel (1845). Umaknil sc je nato resigniran v Kranj.
Zelo važna je tudi Breznikova razprava »Slovenski slovarji«. Me-giserjev slovar iz 1. 1592. je pomnožen že v 445 jezikov in narečij, obsegajočem Megi-serjevem Thesaurus Polyglottus (1603), ki tvori tudi podlago rokopisu »Kranjsko besedišče pisano« iz druge polov. XVII. stol. od neznanega Gorenjca med Škofjo Loko in Bohinjem. S tehtnimi dokazi podpira Breznik trditev, da »Dictionarium latino-carmo-licum« (e Kastelčev, da je to »do Murka in Janežiča najboljši slovenski slovar (130). Toliko zaničevani Pohlin je dobil zadošče-
nje: njegov slovar »je osrednja knjiga, ki sega v vse slovenske slovarje, ki so bili pred njim, in vse, ki so bili za njim« (143J. »Ž njim se začenja nova doba v slovenskem pismenem besednem zakladu« (144). Kako usodno je vse delo iz predsodkov! »Z nikomer se ni zgodovina tako igrala kot z njim. Njegov slovar so vsi prezirali, ponevedoma so pa vsi prepisovali iz njega (Jarnik, Murko, Janežič itd.). Brala ga nista niti oba velika pisatelja znanstvenih slovarjev Cigale in Pleteršnik, kar se je nad obema maščevalo« (144). Tako so toliko smešene »pohlinke« ponatiskovali od slovarja v slovar vse do 1. 1908. v slov.-nem. Janežič-Hubadovem slovarju. Svariven zgled, kam pripelje nesamostojno delo.
Poleg teh treh razprav, ki posegajo neposredno v šolsko snov literarne zgodovine, sta še dve zanimivi razpravi jezikoslovnega značaja. Mušič piše o nikalnici ni, Skok pa o postanku oblik cesar in car.
J. Š.
Josip Wester: Kriza naše srednje šole.
V	Ljubljani. 1927. Str. 69. Cena 12 Din. Dobi se v vseh knjigarnah.
Dijak (dijakinja) meščanske ali kakšne srednje šole, tudi zate je pisana ta brošura. Nudi ti lepo priliko, da razmišljaš o pomenu šole, ki jo posečaš, pa tudi o nje napakah, ki jih morda nezavestno slutiš, ne da bi jim vedel pravo ime. (Naštete so na str. 49.) Ustroj sedanje srednje šole še ni z državnim zakonom potrjen; pravijo pa, da je načrt v Beogradu že tiskan in da ga bo g. min. prosvete Miloš (Miša) Trifunovič skupščini v kratkem predložil. Proti vladnemu načrtu predlaga R. Vrhovac, ravn. gimn. v Sremskih Karlovcih, svojega; ker pa g. R. V. zahteva
—	po zgledu bivšega francoskega ministra Bčrarda (iz 1. 1923.) grščino in latinščino kot obvezno za vsakega srednješolca (torej tudi za »realca«), ubira g. Wester jako srečno peko zlato srednjo pot. Po njegovem mnenju naj bi bilo mnogo meščanskih šol (nanovo naj bi se ustanovile zlasti v Srbiji, kjer so neznane!), ki bi posredovale zgodnji vstop v praktično življenje, srednja šola pa naj bi pripravljala za globljo izobrazbo in pa za univerzo ter naj bi pametno izbirala res sposobne učence; naj bi bila tudi primerno stroga. Delila naj bi se v: gimnazijo (z lat. in gršč.), liceje (z lat. in francošč.j, realke (s francošč.) ter ženske liceje; v vseh štirih naj bi pa pri nas bila nemščina obvezna že od 1. razreda, v 3. in 4. r. pa tudi stenografija in strojepis (namesto lepopisja). Petje naj bi ne bilo obvezno. Po 4. razredu naj bi bile dijakom, ki ne bi mogli v višje razrede, odprte razne strokovne šole.
Cena je tako nizka, da si brošuro lahko kupi tudi dijaštvo.	J,	D.
MALO ZA ŠALO. MALO ZA RES *
Križaljka.
*	‘I I2		3I	JT	5I		*
6	*ri			8i* M	1	*	1»
	11 jjjjj 12			i*i 131 i i*		14	
IG	|‘°IHs			i*i i 1*117			
18		|		i*ri i i			
	20	|		i*i2ii i i			
	*	*l*	* •24	1*1*1* *		*	
	2 | 23 |			85 | jjj | 20 27 | | 28		29	
3U	1 1			i*ri i i			32
331 1 1*				i*i i i*i34			
1 1*135				i*i 361 i37i*			
1* *l40		38 j		i*i3ui i i		*	
		1 1		1 1			*
Vodoravno: 1. Kmetsko orodje, 4. geometrijski lik, 7. rudnina, 9. plinasto telo, 12. član družine, 13. dvooarkljar, 15. pesniški proizvod, 17. mera, 18. rudnina, 19. posoda, 20. moško krstno ime, 21. glasbeni pojem, 22. rudnina, 26. domača žival, 30. voznik, 31. moško krstno ime, 33. rudarski izraz, 34. rudnina, 35. svetopisemska oseba, 36. rastlina, 38. tekočina, 39. rudnina, 40. poslopje, 41. domača žival.
Navpično: 2. del glave, 3. rastlina, 4. pokrivalo, 5. zver, 6. del poslopja, 8. močnati izdelek, 9. zaslužek, 10. znanost, 11. sve-topisem. oseba,	14.	postaja ob južni železnici,
16.	turško ime.	17.	dvojica,	22.	zadnje biva-
lišče, 23. šport, 24. železna srajca, 25. duh, 26, ženska obleka, 27. risarska priprava. 28. skupina hiš, 29. svetopisem. oseba, 30. vodna naprava, 32. del roke, 35. del plota, 37. del glave.
Številnica.
(France, Maribor.)
1. 2, 3, 4,	5,	6, 7, 8,	9,	4, 10, 11,
9,	6, 2, 12,	3,	13, 2, 14,	5,	7, 15, 2.
Ključ: 12,	2,	9,	2,	4	=	število;
1.	8,	10,	11,	6	=	obrtnik;
7,	11,	9,	13,	2	=	del glave;
14,	8,	7,	5	=	čevljarsko orodje;
15.	2,	3,	2	=	moško ime.
Zemljepisna uganka.
(Miroljub, Vižmarje.)
Rman, sloja — cvek, ruša — goba, nit
—	njiva, selo — cink, osat — dolar, oko — okraj, šest — kraj, vino — pilot, sir — ovca, vonj — drog, tabla.
Iz vsake besedne dvojice sestavi zemljepisno ime. Dobljena imena zapiši drugo pod drugo tako, da boš v eni navpični vrsti čital ime evropske države.
Trgovski napis.
(Miroljub, Vižmarje.)
Ivo Beča j nek & Kug. Zupan
Kaj prodajata ta trgovca?
Rešitev ugank in imena rešilcev v prih. številki. Izžrebani rešilec vseh ugank dobi za nagrado lepo, njegovi starosti in študiju primerno knjigo. Reševati smejo samo naročniki (ce) »Mentorja«. Rešitev do
25 febr. 1927 na uredništvo.
Rešitev ugank iz 2. številke.
1. Čarobni lik: Oblak, brod, lopar, adam, kr.
2. Zlogovnica:	Peresnik, kronika, kolcanje; lojevec, kopriva, rabota; laguna, kronanje, vešalu; drenaža, nadloga, pogača; ujeda, prodaja, majorat; priimek, pclčenec, dremota.
Resnica je pri Bogu; naša naloga je, da jo iščemo.
Oboje so prav rešili: Hodnik Emil, Erjavec Ivan, Kraljič Štefan, Požar Tone, četrtošolci v Št. Vidu n. Lj.; France, Maribor. — Samo št. 1. so rešili: Čahuk A. in Majdič A. v M. Soboti; Sv. Lapajne v Ljubljani; Julka Papler, Anica Furlan, PepCa Kerin, Vela Jclšnik, Milka, Tomšič, Marjanica Peternelj, Zalka Ježovnik, Mafenka Vacek, Anica Je-lcnec, Tončka Schlosser, Minka Humer. Florka Budkovič, Jožica Grašič, Anka Koman, Radiča Dimnik, Ivanka Demšar, Vika Bogataj, Angelca Štular, Češenj Cirila in Vlasta Prpič v Šk. Loki.
Partija štev. 2. (Phillidorjeva obrana.) Beli (X):
1.
2.
3.
4.
5.
6. 7.
e2 — e 4 Sg 1 - f 3 d 2 — d 4 d 4 X e5 Ddl X f3 Lfl — c 4 Df 3 — b3
8. S bi
c3
Črni (Y):
e7 — e5 d 7 — d 6 Lc8 — g4 Lg4 X f3 d6 X e5 Sg 8 - 16 ?
Dd8 — e7 Naravno bi lahko
10.
11.
12.
13.
14.
c6 X b 5 Sb 8 — d 7 Ta 8 — d 8
Td 8 X d 7
De7 — e 6
Lc 4 X b 5 +
0-0-0 Td 1 X d 7 Th 1 — d 1 Sedaj bi lahko beli premagal nasprotnika z Lg5 X vendar si ta izbere lepšo pot k zmagi.
15. Lb5 X d7 +	Sf6 X d7
16. Db3 — b8 +1 Sd7 X b8
17. Td 1 — d8*
Partija Ste v. 3.
(Španska partija.)
Beli (Paul Morphy): Črni (Ern. Morphy):
Če vzame kraljica Sl 5 — d 6 + z izgubo
13. d5 X c6
14. Sf5 — d 6 -f-
15. Dd 1 — d3
16. Sd6 X c8 +
17. Tfl — d 1
18. Dd 3 — d 7 -j-
19. Dd7 X c8 in
tekača, tedaj sledi kraljice.
d7 Xc6 Ke 8 — e 7 c6 X b5 Ta8 X c8 Df8 - g7 Ke 7 — f 8 dobi
Problem štev. 3.
(Šaljiv original za začetnike.)
»Pacer« je med šahisti priljubljen izraz za šahista, ki se mu ne zdi potrebno, da bi vsako potezo premislil. Izvor te besede ima temno ozadje. O nekem »pacerju« se pripoveduje v Ljubljani sledeče: Pred več leti je igral velemojster dr. Vidmar slepo šahovsko partijo proti takozvanemu »pacerju«. Partija je prišla do sledeče končnice:
Črni: »Pacer« (Kf 6; 1 figura).
beli vzel brez nevarnosti pešca b7. toda on igra pravilno, ker hoče svojo premoč v poziciji uveljaviti. To nas uči, da je premoč v poziciji često več vredna, kakor en ali celo več pešcev
8......... c 7 — c 6
9. Lel — g5 b7 — b 5 Zadnia poteza črnega je navidez prav dobra. Zdi se, da bo beli prisiljen napraviti z letalcem umik, nakar bi se črni razvil z Sb8 — d 7. Pa pride drugače.
10.	Sc 3 X b5 Če je kak igralec preveč zaostal v razvoju partije, kakor je a. pr. v predmetnem slučaju, tedaj ima nasprotnik često priložnost za dobičkonosne žrtve.
a b c <1 c f g h Beli: Dr. Vidmar. (Kh 7, pešec f 7; 2 figuri.)
Z napetostjo so »kibici« pričakovali potezo slepega igralca-mojstra, ko slednji
glasno in razločno prične: »f 7........... Tu	ga
naenkrat prekine njegov nasprotnik, žareč od veselja z besedami: »Pat, gospod..., gospod...« — »Jako ljubeznivo. Moje ime je dr. Vidmar,« odgovori velemojster ter kljub temu opozorilu nadaljuje započeto potezo z pešcem f 7 in v drugi potezi premaga nasprotnika. Kako je igral dr. Vidmar?
Problem štev. 4.
(Preprosti klasični problem od E.)
Črni: Kd 4; 1 figura.
1.	e2 — e4	e 7 — e 5	7
2.	Sgl - f3	Sb8 — c6	
3.	Lf 1 — b5	Lf8 - c5	6
4.	c 2 — c3	Dq8 — e 7	
5.	0-0	Sg8 - f6	5
6.	d2 — d 4	Lc5 — b6	A
7.	Lel - U5	h 7 — h6	4
8.	Lg5 X f6	g7 X ,6JO	3
9.	d 4 — d 5	Sc 6 — d 8	
10.	Sf 3 — h 4	c7 — c6	2
11.	Sh 4 — f 5	De 7 — c5	
12.	1)2 - b 4	Dc5 - f 8	1
abcdefgh Beli: Kd 6, Df 3, Tc2; 3 figure.
Mat v dveh potezah.
Rešitev problemov in imena reiilcev objavimo v naslednji številki. Rešitve, kakor tudi vse dopise v zadevi šaha je nasloviti na naslov; Bogo Pleničar, bančni uradnik, Ljubljana, Miklošičeva 10,
Franc Pavlin
LJUBLJANA
Centrala: GRADIŠČE 3 Podružnici: BORŠTNIK. TRG 4
TRG TABOR 4
Manufaktura — Špecerija s kolonialnim blagom — Galanterija
r. z. z o. z.
LJUBLJANA, KONGRESNI TRG
priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro
vsakršnih šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, leposlovne knjige, pisalno in risalno orodje itd.
Ako naroča več dijakov skupaj, jim Nova založba daje primeren popust.
Nova založba opozarja dijake zlasti na zanje znižane cene sledečih knjig:
Cankar, PODOBE IZ SANJ, broširan izvod 8 Din, vezan 13 Din; Majcen, KASIJA, izvod 6 Din ;
Mole, TRISTIA EX SIBERIA, 6 Din
Dijaške čepice
domačega izdelka po najnižjih cenah priporoča
ELIGIJ EBER
krznar v Ljubljani Kongresni trg št. 7
Pri večjem nakupu popust!
» CENJENE NAROČNIKE
VLJUDNO PROSIMO, DA TAKOJ PORAVNAJO NAROČNINO
V	ZNESKU 40 DIN,
ZA DIJAKE 30 DIN.
VSEBINA: Scmpronij Tiro: Iz dnevnika starega profesorja. (Nadaljevanje.) — Joža Pogačnik: Slovo. (Pesem.) — S. Kranjec: Pred pet sto leti v turškem in tatarskem ujetništvu. (Konec.) — Trentar: Spomini na dr, Jan. Ev. Kreka. — Janko Mlakar: Moja prva zimska tura. — Prof. D. P.: Rainer Maria Rilke. — Dorošenko: V solnčecu . . . (Pesem.) — Fran Radeščck: Med Malisori. — Emil Fanič: »Nihče me ne razume...« — Vlad. K. Arzenjev: Za dragocenim korenom. — Dorošenko: Pa se bom vrnil... (Pesem.)
— E. Rakovec: Astronomske naloge. — Delo najmlajših: Glasovanje o dijaških čepicah.
— Naši pomenki. — Mali obzornik. — Važne knjige. — Malo za šalo, malo za res. — Na ovoju: Šah.
»Mentor« izhaja desetkrat med šolskim letom. Urejuje ga Blaž Poznič, izdaja in
zanj odgovarja dr. Ant. Kodrd, tiska Jugoslovanska tiskarna (Karel čcč).   Uredništvo
in uprava v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. — Naročnina za dijake, ki list naročajo na
skupne naslove, Din 30’—, za nedijake Din 40'—. Plačuje se naprej.   Posamezna
številka Din 4'—. Številka čekovnega računa pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676.