Dopisi. Z Remšnika. (To in ono.) Prijetno mrzlo vreme imamo na Remšniku. Pri Sv. Pongracu in sploh po Radlu je prijetno in spomladna toplota. Sneg je skoro zginil, le na zavrtnih krajih bo ležal do marcija. Letina ne bi bila slaba, ako bi nam bil veler prizanašal, ki je več ko polovico zrnja iz snopov strosil. Toča še ni toliko škodovala, pa le veter je polovico iz klasovja otepcl tako, da je njiva bila popolnoma zelena kakor, kjer se naseje. Krompir, v pešnati zemlji in ob pravem času okopan, bil je lep. Živinska bolezen na gobcu in na parkljih je v tem okraju napravila nekako denarno sušo. Tudi lesena cena je letos slaba. Šilhar bi radi drago prodali, pa ker je le precej rezen, se dobi po 17 do 20 kr. liter. Pripoveda se, da ne bo trpežen, posebno kateri je rano pobran, kajti ob Terezijinem okoli 15. oktobra bile so jagode tako trde, da bi lahko ž njimi meslo svinca zajce atreljal; torej ni mogoče misliti na prav dober in okusen šilhar. Vetrov je bilo sicer veliko, a ne v pravem času; če pa šilharski vinogradi ne dobijo toplega vetra meseca septembra, oktobra, je vino kislo in slabo, netrpežno. — Na Remšniku že 15 let ni bilo g. kaplana, torej le eno sv. opravilo ob nedeljah in praznikih; letos pa smo bili tako srečni, da so prišli g. Valentin Krajnc zopet k nam, kjer so bili pred 20 leti skozi pet let kaplan. Veselje so nam napravili, ker imamo zdaj dvojno sv. opravilo, da lažje vsi pridejo k službi božji, vendar žalost nas navdaja, ker so hudo zboleli, v nedeljo le komaj sv. opravilo imajo. Iz Lesičnega pri Pilštanju. (R a z 1 i č n e stvari.) Prve dni decembra smo pokopali na Pilštanju najstaršega moža naše župnije, Janeza Žureja z Gubnega. Rojen je bil pokojnik leta 1800, dne 14. decembra, torej malone 96 let star. Živel je celo življenje zmerno in četrto zapoved je na tanko spolnjeval. — Vina imamo še v naši župuiji zelo veliko, a kupcev narn manjka. Sicer je prišel-neki trgovec iz Maribora in je pobral vso hujšo belo kiselico, a rudeče in slajše je zavrgel. Pred kakimi 14. dnevi bil je tukaj tudi žid iz Šopronja na Ogerskem in je pokupil, kar je bilo kislejega in cenejega. Plačeval je po 5 gld., nič več in nič manj, bodisi vino kakoršnokoli. Ostala pa ao nam še boljša vina, sicer bolj »friška«, a vendar pristna in zdrava. Ubogi vinogradarji teško pričakujejo kupcev, ker jim primanjkuie živeža in obleke. Pa le redko kdo zamore k nam priti, ker smo od železnice silno oddaljeni in ako še kdo kaj proda, teško do železnice spravi. Gesta čez Prevorje, Košnico v Šentjurij ob južni žel. bila bi krvava potreba za naš kraj, da bi se ljudstvo vsaj nekoliko opomoglo. Obžalovanja vredno je, da slavna okrajna zastopa kozjanski in šmarijski nekako po očimsko z nami ravnata in v tej reči ničesar ne ukreneta. Iz Mozirja. (Vrlmožpreminol!) V soboto smo izročili materi zemlji obče ljubljenega tržana, gosp. Iv. Konečnika. Bil je raož bistrega uma in zdravega humorja. Ako si se hotel razvedriti, užil si pri blagem rajniku veselega razvedrila. Že nekaj let je bolehal na vodeniki; vest o smrti torej ni bila nepričakovana, a vendar je pretresla vse občinstvo. Ko je v sredo večer zadonel glas zvona ter naznanjal, da se ponese presv. popotnica blagemu bolniku, ves trg je zablesketal v svetlih lučicah ter je procesija vernikov spremila g. duhovnika v hišo bolnika. Ta veeer je pričal, da je prebivalstvo našega trga verno. — Veličasten je bil pogreb; udeležila se je šolska raladina, celi občinski svet, na čelu mu župan, g. Ant. Goričar, kot posebni rajnikov prijatelj; mnogo pa tudi drugih odličnjakov iz bližine. Z Ijubljenim rainim je legel v grob mož stare korenine, kakoršnih trg Mozirje le še malo šteje. Sveti mu večna luč! Iz Celja. (>Narodni dom«) bode v kratkem zgolovljen. Sicer se ne more glede stavbe in dobrega ukusa nič oporekati, ali druga napaka je, katera se ne sme zamolčati. Večinoma se obrtniške potrebščine pri tej stavbi iz dalnjega Gradca in Dunaja naročujejo. Poznam tukajšnjega obrtnika, kateri je že skozi 22 let kot Slovenec vedno v prvih vrstah, a zdaj se ga nikdo več ne spominja. Za dekoracijo gledališke dvorane ga ni domačina, naročili so si dragega dekoraterja in pozlatarja z Dunaja. Domačini nič ne znajo, namreč za Slovence, in tako pride, da nam naši nasprotniki večkrat dajo več zaslužka, kakor pa rojaki. Kaže se, kakor bi bilo vse zakleto proti domačim obrtnikom, samo nekaj možev je izvoljenili, kateri si bodo žepe napolnili, drugi še pa kostij ne dobijo od bogate mize. Vsled tega je razumno, da našemu obrtniku ni posebno prijetno pri srcu, če si to stavbo ogleduje. Ubogi trpin. vse ga zaničuje! Marsikateremu se je kazala na ptujem boljša bodočnost, ali iz ljubezni do mile domačije se je zopet domov podal, da bi med svojimi izvrševal svojo obrt, ali pregovor pravi: »Nehvaležnost je plačilo sveta.« Naj vendar enkrat za vse obvelja naše geslo: »Svoji k svojim!« Slov. obrtnik. Iz Ptuja. (Slovenski zdravnik.) Dolgo željeni in pričakovani zdravnik se je vendar naselil pri nas. Odkar je odšel vojaški zdravnik, g. dr. Schiffrer, bili smo v resnici v veliki zadregi radi zdravnika. No, sedaj je pomagano. Dobili smo izvrstno zdravniško moč v osebi g. dr. Bela Stuheca. Mesto, posebno pa slovenska okolica bi se naj rada posluževala pomoči mladega zdravnika, Slovenca, ki bode gotovo storil \se, da svoje dobro ime ohrani in si pridobi še večje zaupanje. Dotični zdravnik je tudi izurjen v ozdravljenju zob, kar je za naše mesto in za okolico, kjer pogrežamo zobozdravnika, posebno znamenito. — Kako ga črtijo naši tukajšnji Nemci, ali bolje, kako neljubo jim je, da je prišel v Ptuj zdravnik Slovenec, nam priča to, da še mu niti niso hoteli zaupati razpisanega mesta zdravnika v mestni bolnišnici, ki je bilo ravnokar razpisano, čeravno je bil g. dr. Stuhec edini kompetent. Šli so si iskat na Dunaj Nemca, ki bo neki prevzel v tukajšnji bolnišnici lečenje večinoma le slovenskih bolnikov. — Slovenci, zapomnite si to! Priporočamo vam torej kot vestnega zdravnika g. doktorja Bela Stuhec-a, stanujočega na Florijanskem trgu, št. 1, v I. nadstropju (v hiši gospe Poskoschill). Iz Dobove pri Brežicah. (Kakoršno ž i vIjenje, taka smrt.) V naši župniji v občini Rigonški je živel neki črevljar, Štefan Kovačič, samski. Za cerkev in sv. zakramente se skoraj nič ni zmenil. Ob nedeljah je vse zapil in če celo med službo božjo se potikal po krčmab. Vsi lepi opomini bili so pri njem bob v steno. Več let, tako so mi ljudje pravili, ni bil pri sv. spovedi. Prišel je sv. adventni čas, čas pokore. Dobri prijatelji so opominjali tudi njega, naj gre zdaj k sv. spovedi, posebno, ker že več let ni bil. »A, kaj potrebujem jaz spovedi ? Jaz lahko doma molim; z Bogom bodeva že napravila!« In res napravila sta. Drugo adventno nedeljo je popival zopet po svoji stari navadi do polnoči, grdo je klafal čez sv. vero in duhovnike. Ves vrtoglav zapusti krčmo, namesto da bi šel proti domu, šel je ravno na nasprotno stran. Izgrešil je pot, zašel na njive, padel in obležal ter umrl. Drugi dan so ga našli šolarji na njivi. Hil je ves blaten. Na praznik Matere božje pa je bil prav tiho pokopan. Ljudje so si šepetali: »Kakoršno življenje, taka smrt!« ¦— V sredo, dne 16. dec. je bila pokopana M. Gerjevič, žena velikega posestnika in usnjarja iz Rigonc. Prejela je prav pobožno sv. zakramente za umirajoče, voljno trpela svoje bolečine. Bila je velika dobrotnica revežem. Tudi v cerkvi je dala marsikaj napraviti, med drugim je sama kupila dva prav lepa, velika lestenca ali lustra. 1'pamo, da se gotovo ve.seli v nebesih. Naj v miru počiva!