iSSks.fJtl
ZBIRKA SLOVENSKIH CITATOV IN AFORIZMOV
NABRAL IN UREDIL
SLAVKO KLEPEC
#
V Ljubljani 1910
Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
Seznamek pesnikov in pisateljev.
Aškerc Ant.: 2, 7, 8, 9, 20, 49, 64, 78, 90, 95, 107, 108, 113, 121, 198, 234, 261, 303, 337, 340, 341, 351, 356, 357, 435, 436, 508, 522, 590, 595, 649, 678, 679, 770, 781, 856, 870, 872, 876, 881, 896, 904, 930, 945, 953, 960, 984, 986, 998, 1016, 1030, 1066.
Cankar Iv.: 31, 32, 33, 39, 66, 68, 74, 91, 92, 93, 104, 124, 128, 130, 160, 162, 190, 259, 279, 280, 283, 285, 294, 312, 317, 327, 343, 344, 345, 395, 396, 430, 431, 442, 445, 448, 484, 505, 509, 520, 527, 578, 588, 608, 616, 673, 697, 717, 763, 769, 801, 822, 835, 863, 869, 880, 886, 899, 921, 964, 965, 966, 967, 971, 972, 1000, 1001.
Cegnar Fr.: 418, 439.
Celestina Fr., dr.: 591, 1040.
Cimperman Fr.S.: 15, 140, 208, 229, 330, 387, 389, 391, 392, 412, 473, 474, 514, 548, 562, 635, 660, 676, 698, 724, 757, 758, 780, 793, 804, 831, 873, 895, 1008, 1021.
Cimperman Jos.: 1, 13, 48, 71, 137, 172, 216, 233, 269, 281, 338, 417, 423, 449, 464, 468, 470, 513, 543, 558, 564, 607, 719, 750, 797, 802, 850, 908, 913, 991, 1044, 1079, 1086.
Detela Fr., dr.: 94, 135, 151, 152, 175, 290, 291, 321, 322, 326, 480, 481, 535, 696, 922, 948, 1042.
Drganc Fr., dr.: 765.
Erjavec Fr.: 27.
Finžgar Fr.: 100, 316, 716, 868, 925, 927, 1023.
Funtek Ant.: 26, 46, 54, 156, 227, 231, 260, 304, 329, 405, 597, 603, 636, 686, 811, 888, 905, 1010, 1063.
Gangl E.: 334, 477, 606, 784.
Gestrin Fr.: 21, 79, 80, 171, 203, 309, 376, 437, 539, 601, 657, 735, 766, 786, 864, 867, 918.
Govekar Fr.: 75, 183, 249, 554, 706, 755, 803, 934, 1014, 1056, 1058.
Gregorčič Sim.: 5, 23, 38, 40, 43, 47, 56, 67,70,76,77, 86, 88, 96,111,114,147,166,173,184,186,192, 194,199, 201, 204, 213, 232, 238, 248, 252, 255, 273, 307, 335, 349, 355, 366, 367, 369, 370, 373, 381, 410, 411, 413, 414, 415, 422, 438, 447, 493, 498, 511, 515, 518, 521, 523, 530, 532, 544, 560, 563, 572, 575, 577, 580, 585, 587, 599, 604, 605, 609, 610, 613, 615, 618, 620, 621, 630, 643, 644, 646, 650, 655, 659, 662, 663, 670, 671, 687, 689, 690, 691, 709, 711, 728, 729, 733, 741, 747, 767, 783, 791, 800, 814, 825, 826, 830, 834, 845, 878, 879, 884, 885, 911, 914, 917, 938, 952, 969, 994,1004, 1018, 1022, 1027, 1034, 1039, 1064, 1076, 1083.
Jelovšek Zofka: 150, 409, 665, 684.
Jenko Iv.: 19, 41, 57, 73, 187, 206, 222, 287, 358, 428, 444, 491, 634, 754, 778, 779, 799, 866, 919, 926, 931, 949, 1024, 1025.
Jenko Sim.: 18, 51, 61, 83, 179, 210, 212, 246, 737, 773, 976, 1020, 1050.
Jesenko Drag.: 62, 308, 385, 419, 654, 664, 792, 848, 871, 995.
Jurčič Jos.: 101, 102, 123, 196, 224, 247, 265, 313, 319, 328, 382, 407, 424, 429, 441, 461, 502, 519, 526, 586, 612, 622, 695, 764, 788, 839, 842, 854, 858, 897, 924, 943, 959, 977, 996, 1017, 1033.
Kette Drag.: 6, 250, 623, 843, 1035, 1069, 1074.
Koder Ant.: 200, 263, 841.
Kostanjevec Jos.: 257, 827.
Krek Gr.: 239, 611.
Kristan E.: 37, 165, 346, 350, 427, 661, 714, 847, 857, 874, 988, 1019.
Kersnik Janko: 14, 24, 148, 503, 538, 789, 970, 982, 1049, 1055.
Lah Iv.: 388, 479.
Levstik Fr.: 42, 58, 63, 65, 72, 115, 129, 155, 157, 168, 182, 188, 237, 245, 272, 284, 302, 342, 360, 393, 446, 456, 458, 459, 460, 482, 490, 494, 531, 550, 557, 579, 584, 627, 632, 685, 743, 748, 771, 787, 790, 798, 806, 882, 909, 935, 956, 958, 963, 979, 997, 1061, 1067.
Levstik Vlad.: 116, 215, 306, 425, 426, 559, 565, 581, 768, 978, 993, 1077, 1085.
Medved Ant.: 10, 11, 12, 25, 29, 87, 98, 122, 136, 161, 181, 185, 195, 205, 211, 217, 225, 240, 251, 274, 276, 288, 311, 314, 331, 332, 336, 347, 363, 364, 375, 379, 380, 386, 390, 398, 404, 434, 465, 476, 487, 488, 496, 500, 501, 524, 546, 561, 574, 576, 589, 602, 624, 637, 651, 656, 669, 694, 718, 720, 727, 740, 744, 745, 760, 761, 774, 775, 776, 809, 817, 824, 829, 844, 875, 890, 891, 901, 920, 923, 928, 929, 946, 951, 961, 973, 975, 9S0, 981, 1005, 1036, 1037, 1045, 1078, 1082.
Mencinger Jan.: 53, 59, 82, 103, 118, 133, 163, 221, 241, 242, 320, 466, 485, 566, 625, 707, 759, 907, 936, 941, 968, 1013, 1041, 1046.
Meško Fr. Ks.: 45, 55, 81, 112, 169, 230, 243, 264, 268, 275, 293, 374, 378, 451, 469, 478, 529, 547, 631, 675, 815, 816, 898, 902, 987.
Murn Jos.: 109, 402.
Naši zapiski: 235, 377, 555, 600, 860.
Ogrinec Jos.: 110.
Pagliaruzzi Jos.: 298.
Pajk Pavi.: 34,117,131,142,149,177, 256, 258, 277, 278, 305, 323, 325, 341, 397, 401, 452, 453, 457, 540, 573, 614, 638, 640, 652, 722, 723, 725, 731, 738, 756, 795, 813, 818, 832, 833, 851, 910, 944, 1002, 1057, 1059, 1060.
Perušek R.: 552.
Pesjak Lujiza: 510, 542, 703.
Poljanec Ljud.: 3, 4, 141, 178, 180, 207, 282, 462, 495,
680,	762, 782, 807, 840, 846, 1003, 1029, 1038, 1047, 1084.
Potočnik Blaž: 1072.
Prešeren Fr.: 69, 164, 191, 253, 310, 362, 399, 471, 486, 499, 504, 507, 545, 556, 642, 645, 736, 751, 772, 794, 821, 957, 1007, 1032, 1073. Prijatelj Iv., dr.: 785, 865, 932, 992. Pugelj M.: 28.
Regali Jos.: 158, 197, 292, 569, 859, 1012. Rutar Sim.: 962.
Stritar Jos.: 16, 35, 50, 52, 60, 89, 97, 105, 106, 119, 120, 127, 134, 138, 139, 143, 144, 153, 154, 159, 167, 202, 209, 214, 218, 219, 220, 223, 226, 236, 266, 270, 295, 297, 299, 300, 301, 324, 333, 361, 368, 371, 372, 400, 406, 408, 416, 421, 432, 443, 463, 472, 506, 512, 516, 517, 528, 533, 551, 568, 570, 571, 582, 594, 598, 617, 626, 628, 629, 639, 641, 648, 653, 658, 668, 672, 674,
681,	704, 705, 708, 710, 712, 713, 726, 730, 734, 746, 753, 777, 796, 808, 819, 820, 823, 828, 836, 839, 849, 852, 853, 865, 889, 893, 900, 903, 906, 912, 916, 937, 939, 942, 950, 954, 985, 989, 990, 999, 1006, 1009, 1026, 1031, 1043, 1048, 1051, 1054, 1062, 1070, 1071, 1075, 1081.
Svetličič Fr.: 244, 892, 1080.
Svobodna Misel: 22, 132, 170, 353, 483, 497, 567, 593,
812, 933, 940, 974. Šanda J.: 193, 354, 583, 742, 1015. Šorli Ivo, dr.: 262, 394, 454, 682, 752, 861, 862, 894, 983, 1011. Šuklje Fr.: 525.
Tavčar Iv., dr.: 30, 146, 176, 296, 318, 384, 440, 450, 536,
805, 955, 1053. Trdina Jan.: 553.
Toman L., dr.: 36, 84, 489, 699, 721. Tominšek Jos., dr.: 383, 596, 693. Trinko I.: 126, 455, 475, 537, 619, 1068. Turkuš Jos.: 99, 467, 666, 677. Umek Ant.: 145, 339, 420.
Valjavec Mat.: 44, 174, 228, 348, 359, 403, 433, 647, 700,
887, 1028. Vesel Iv.: 365, 592. Vilhar Mir.: 189, 1052. Virk J.: 125.
Vošnjak Jos., dr.: 85, 267, 271, 289, 492, 534, 688, 701,
702, 715, 732, 837. Zbašnik Fr., dr.: 254, 315.
Zupančič O.: 17, 541, 549, 633, 683, 692, 749, 810, 877, 915, 947, 1065.
CŽ2&
Stvarni seznamek.
Absolutizem: 265.
Beseda dana: 50, 51. beseda nagla: 428, 927. bodočnost: 239, 603. bogastvo: 58, 59, 114. bojazljivost: 279. bolečina: 60, 74, 160, 165, 231.
Civilizacija: 78.
Čas: 29, 80, 81, 83, 84, 85, 148, 229, 359, 683, 963.
čast: 82, 286.
čednost, krepost: 91, 546.
človek, človeštvo: 48, 52/62,103,105, 120—122,125—129, 132—134,139,140,145—147,149,151,181, 185, 226, -29^301, 306, 312, 318, 413, 441, 476, 478, 479, 481, 482, 488, 491, 497, 509, 524, 559, 572, 578, 583, 591, 616, 625, 670, 678, 691, 720, 740, 787, 801, 815, 869, 870, 875, 964, 968, 995, 1000. človekoljubje: 158, 272, 300, 371, 392, 436, 472, 522, 644,
646, 798. čuvstvo: 156.
Dekleta: 8, 17, 88, 174, 262, 310, 623, 829.
delo: 111, 175, 268, 521, 577, 793, 871.
denar: 153, 176, 368.
dobrodelnost: 609, 1039.
dobrota: 594.
dom: 660, 766.
domišljija: 323.
domoljubje: 473, 474, ^3, $05,	943, 1008,
1017, 1018, duša: 6, 150, 177, 759. dvom: 225, 354, 652.
Fanatizem, fanatik: 200, 221, 320.
Genijalnost: 672. glad: 426. godba: 260. grdost: 215.
greh: 343, 484, 527, 665. grob: 227, 618, 949.
Hinavec: 137.
hrepenenje: 31, 259, 317, 588, 863, 929. hudobnež: 47, 204, 232, 438, 882, 917, 994. hvala: 44, 228, 1001. hvaležnost: 89, 234.
Ideja: 235, 337, 500, 600, 812, 860, 906, 953. ime: 237, 526. izprememba: 965.
Javno mnenje: 271.
jezik, gcvor: 143, 394, 450, 689, 983.
jezik, zlobni: 72, 157, 411.
Kes: 532. kmet: 382. knjige: 383, 907. kralj: 99. kultura: 425.
Laž: 22, 162, 242, 430, 431, 570, 571, 905, 1012. lepota: 1043.
ljubezen: 3, 21, 24, 26, 34, 195, 197, 206, 230, 243, 245, 257, 261, 263, 277, 278, 281, 282, 316, 325, 342, 350, 352, 397, 403, 405, 449, 451—471, 494, 510, 557,
611, 640, 659, 722, 737, 755, 756, 818, 888, 934, 982, 991, 998. ljubezen materinska: 258, 440, 944. ljubezen rodbinska: 424, 796. ljudstvo: 11.
ločitev: 46, 208, 533, 635, 657, 662.
Minljivost: 203, 244, 446, 495, 496, 558, 642, 650, 651,
918, 988, 990. mir, pokoj: 447, 498, 499, 630, 707, 781, 1015. misli: 135, 639.
mladost: 16, 101, 138, 148, 280, 332, 502—508, 634, 841,
957, 958, 1020. moč: 217. modrost: 511, 874.
mož, moštvo: 38, 57, 76, 100, 192, 273, 276, 351, 357, 369, 475, 512—518, 528, 530, 627, 643, 671, 738, 760, 803, 836, 879, 897, 969, 997, 1019, 1064. mušica: 519.
Načela: 667.
narava: 110, 550, 562.
narod: 219, 421, 483, 552—554, 962.
nasilnost: 555.
navdušenje: 679, 939.
nedolžnost: 523, 952.
negotovost: 835.
nesloga: 641.
nesreča, nesrečnik: 130, 131, 154, 283, 309, 344, 374, 389,
399, 582, 584, 585, 731, 794, 832, 956, 985. nevesta: 201. nezaupanje: 540, 593.
Obraz: 547. obup: 284, 848, 1025. omika: 1046. otrok: 33, 658, 684.
Pamet: 39, 696, 764. pes: 544, 697. pesnik: 289, 941. petje: 391, 698, 699, 779. pisatelj: 948.
plemenitost: 172, 194, 902.
poezija: 220, 613, 701, 702.
pogum: 108, 109, 116, 490, 724, 802.
pohujšanje: 706.
poklic: 970.
ponos: 682.
pravica: 290, 291, 444, 727—729. pravočutje: 734. predrznost: 520. prepričanje: 739. prevara: 534, 744, 1030.
prijatelj, -stvo: 184, 322, 480, 628, 741, 746—749, 825. prisega: 753.
Razmere: 955.
resnica: 163, 241, 767.
rože in trnje: 161, 376, 580.
Sam: 213, 355, 370, 654. samoljubje: 501, 1049. sebičnost: 123, 179, 788, 789. sila: 979. simpatija: 795.
siromak, -štvo: 64, 210, 216, 349, 590, 920.
sirota: 7, 797.
skrbi: 799, 1024.
slava: 82, 715, 786, 808.
slutnja: 718.
smrt: 10, 55, 70, 164, 246, 250, 251, 264, 292, 307, 539, 545, 556, 569, 645, 694, 736, 751, 782, 785, 804, 811, 1007.
solza: 54, 599, 778, 813, 814.
sovraštvo: 2, 214, 303, 423, 581, 995.
spomin: 87, 90, 92, 124, 218, 807, 819, 820, 821, 900.
spoznanje: 773, 822.
srce: 4, 15,18, 19, 28, 42, 43, 67, 117, 141, 144, 152, 169, 182, 186, 187, 199, 211, 224, 254, 256, 410, 422, 493, 536, 573, 626, 675, 716, 745, 791, 800, 816, 826—828, 830, 831, 833, 834, 910, 925, 946, 975, 996. sreča: 27, 41, 73, 173, 188, 189, 209, 223, 311, 330, 331, 372, 380, 488, 542, 563, 568, 598, 693, 709, 733, 838—840, 842, 887, 973, 1009, 1022, 1023, 1037. strast: 1, 12, 40, 415, 427, 543, 607. strah: 379.
suženj, -stvo: 9, 356, 360, 486, 743, 770, 893. svečenik: 106.
svet: 30, 298, 302, 308, 631, 637, 757, 852, 854, 855.
svetinje: 336.
svoboda: 661, 856, 857.
Terziti: 1006. tolažba: 891.
trpljenje: 267, 294, 529, 774, 775, 849, 903. trud: 69, 418.
Učenost: 909.
umetnost, umetnik: 726, 912, 942.
upanje: 155, 274, 275, 288, 293, 387, 420, 537, 608, 673,
676, 806, 916, 1029, 1032. upornik: 981.
usoda: 378, 381, 388, 601, 619, 890, 911, 919, 945. uspeh: 922.
Veda: 933, 936. vedoželjnost: 937. vera: 264. vest, čista: 112. vest, črna: 947.
veselje: 269, 776. vojak: 620.
volja: 95, 299, 606, 960. vino: 385, 664, 843, 1038. vzor: 414, 688, 876, 878, 894.
Zabavljanje: 717. zakon: 1013.
zaljubljenec: 45, 612, 1014. zaupanje v se: 358, 417, 439, 790. zavist: 574, 719. zdihljaj: 287, 1035. zemlja: 681.
zlato: 238, 704, 1028, 1040, 1041. zloba: 1042. zvestost: 1046.
Žalost: 168, 1036, 1052. žalost in veselje: 61, 79. želje: 576, 579, 587. žena: 205, 681. ženitev: 1053.
ženska: 14, 35, 75, 236, 247, 266, 285, 295, 296, 492, 614,
629, 725, 771, 850, 865, 932, 1002, 1054—1061. življenje: 5, 49, 65, 66, 68, 93, 104, 106, 119, 159, 166, 170, 190, 191, 196, 202, 207, 212, 233, 313, 327, 328, 384, 402, 409, 448, 549, 561, 567, 615, 655, 669, 690, 713, 730, 762, 763, 862, 866, 877, 880, 896, 898, 899, 901, 926, 961, 987, 1003—1005, 1011, 1026, 1062, 1063, 1065, 1066-1077, 1079—1086.

ZBIRKA SLOVENSKIH CITATOV IN AFORIZMOV
A
'	A boj strasti se kače strupene,
gorje ti, ako se ti duše oklene — kar dobrega, čistega v njej živi, peklenski nje dih umori. Proganja nje te viharna oblast, dokler se ne vgrezneš v propast.
Jos. Cimperman, Pesni.
J	A če črtijo te bedaki, no,
ponašaj se pa — hodi svojo pot!
A. Aškerc, Primož Trubar.
1	A če ljubezni zlata vez
raztrga se in pozgubi; povej, kje srce sladki mir in srečo naj nazaj dobi.
Ljud. Poljanec, Pesni.
'	A če zapade
sneg srce človeško, več ne otaja ga, solnce nebeško!
Ljud. Poljanec, Pesni.
i	A dragi, hčeš modro živeti,
ti dvojne oči mi imej, in z enimi gledaj po sveti, a z drugimi v srce si glej.
Sim. Gregorčič, Pesni.
SI. K lepe c, Aforizmi.	1
6 A duša naša — ta nikdar ne laže. In če se v govoru drugačna kaže, pove ti vso resnico en zdihljaj!
Drag. Kette, Pesni.
7 A gorje mu, kdor od doma mora, kdor na domu nima več prostora, komur starše v hladni grob dejali, kogar kruha služit so poslali!
A. Aškerc, Balade in romance.
8 Ah, kaj je srce mladega dekleta!
Ko vreme ti vsak hip je spremenljivo, nestalno, muhasto, nezanesljivo.
A. Aškerc, Zlatorog.
9	Ah, krik robov
ne sega nikdar do bogov---
Če pod bodalom rob umira, nebo nad njim oči zapira.
A. Aškerc, Rapsodije bolgarskega goslarja.
10	Ah, le jesen je tožna v leti, pozimski mir nikdar tako. Grenko je mreti in umreti, a mrtev biti je sladko.
A. Medved, Poezije II.
11	Ah, ljudski glas je kakor val, zdaj temnozelen, zdaj svetal, pokojen danes, v sen zavit, razpenjen jutri in srdit.
A. Medved, Poezije II.
12	Ah, tvoja strast je ko žerjavica,
hoteč upihati jo le budiš. Skrivnostna si, srce, zastavica, med nebom in med zemljo se loviš.
A. Medved, Poezije II.
13 A hujše nego telesno umreti sam sebe dušno je preživeti.
Jos. Cimperman, Pesni.
14 Ah ženske! One odpuščajo vse, kar storimo iz češčenja, iz ljubezni do njih, tudi ako prekoračimo nam stavljene meje; pa nikdar ti ženska ne bo odpustila, ako nisi porabil priložnosti, katero je ona
napeljala.	I. Krsnik, Cyclamen.
15	A kaj, če zemlji pomlad sije,
v človeških srcih vseh le ni je!
Fr. S. Cimperman, Pesni.
16 ... A kaj mladost ne zmore? Zaupa v sebe in prestavlja gore, ne straši je vročina, mraz, stradanje, na trdi klopi ji sladko je spanje!
Jos. Stritar, Pesni.
17 A kaj so obljube in kaj so prisege deklet? Kdo še veruje vanje? Lej sapice pomladanje: Tak ziblje se njih šepet od cveta na cvet.
O. Zupančič, Čez plan.
1«
18	A kar je srce izgubilo,
saj vem, da ne bo se vrnilo, saj vem, da zastonj mi vzdihuje.
Sim. Jenko, Pesni.
19	A kdo človeškega srca skrivnosti, tajnosti pozna, pozna občutkov temne sile?
Iv. Jenko, Stara pravda.
20	A kdor duha mi vklepa v jarem svoj, sovražnik moj je, ne pa moj voditelj!
A. Aškerc, Primož Trubar.
21	A kjer ljubezen topla v srcu klije, čeprav na cvetje solnce tam ne sije, spreminja le se zemlja v raj povsod.
Fran Gestrin, Izza mladih let.
22 Ako je laž stara en dan, smatra se jo pač za laž; ako je stara sto let, nastane iz nje pripovest; če je pa stara tisoč let, spremeni se v sveto legendo in služi kot osnovni temelj za kako veroizpovedanje.
Svobodna Misel I., 4.
23	A ko s cvetu na cvet hitiš —
li slutiš, kak spomin pustiš? Za tabo solz potok lijoč, oči gasneče, cvet venoč, zgubljen pokoj, kesanja strup, v potrti duši črn obup.
Sim. Gregorčič, Pesni.
24	Ako smo dali tudi slovo ljubezni in ako nam ni ničesar več do ženske, za katero se nam je bilo nekdaj srce vnelo — vse te nekdanje strasti se povrnejo z dvojno silo, ako vidimo, da ima drug posesti, kar je" bilo nekdaj naše. Ljubosumnost traje dalje nego
ljubezen.	I. Krsnik, Cyclamen.
25	Ako v sebi nimaš leka, nikdar nima zemlja tiha za trpečega človeka
ni odgovora, ni vzdiha.
A. Medved, Poezije II.
26	Ako z dušo ljubiš in s telesom, iz života mora liti ogenj,
da se v ognji tudi duša vname, svet v objemu mora ti miniti, srce mora se strniti s srcem!
A. Funtek, Godec.
27	Ako želiš učenosti, pojdi v mesta med učene ljudi; ako hlepiš po časti in visoki službi, pojdi kamor te srce pelje; ako pa želiš prave sreče, ostani v domovini.	Fr. Erjavec, Zamorjeni cvet.
28	Ali dokler je človek mlad, ne mara umirati srce. Opomore si naglo, vstane misel iz teme, plah plamen-ček se dvigne v skritem kotu mlade duše — novo hrepenenje, nove sanje. In naenkrat preleti duh veliko daljo, preživi celo vrsto dogodkov, ki jih razvrste pred njim drzni mladostni sni, preplava bližnjo bodočnost in pride do ciljev. Negotovi cilji so to, srce trepeče in je plašno, ali upa obenem. In tako ni prazno in živi zopet veliko in burno življenje, ki kipi in polje v nadah in hrepenenju, m. Pugeij, Magda; Zvon 1907.
29	Ali je na zemlji žal katera, da nikdar je ne ozdravi čas?
A. Medved, Poezije I.
30	Ali je ta svet čuden — kaj pravim čuden — hudoben, prav zelo hudoben! Z najsladkejšim smehljajem nam vliva strup v srce, z rožami nam podaja gade, skrite v njih, in ko dela ponižne poklone, išče z ostrim očesom, kje bi bila naša najnevarnejša stran, da bi potisnil v njo bodalo — do ročaja.
Dr. Iv. Tavčar, Bolna ljubezen.
31	Ali le malo jih je, ki imajo toliko krepke volje, da brzdajo poželenje, da se igrajo s svojim hrepenenjem, da čakajo in se umikajo, ko bi radi hiteli naproti, da si s slastjo polno bolečine sami stavijo plotove z desnico in jih z levico podirajo, dokler naposled ne omahnejo, dokler se ne zgrudijo, ne onesvestijo veselo premagani.
Iv. Cankar, Uvod k „Erotiki".
32	Ali mislite, da je res mogoče še dolgo živeti v takem zraku — tako polnem laži in fraz, da se ne vidi preko ceste? — Po takih dneh prihajajo viharji.
Iv. Cankar, Za narodov blagor.
33	Ali nikoli nisi občutil, da je greh zoper naturo, če so otroške sanje goljufane? V srcu ostanejo zmerom, do zadnjega dne, kakor žolč in pelin; ne premaga jih nobeno zrelo veselje in tudi ne nobeno zrelo razočaranje; pa da bi življenje odprlo sam paradiž — nenadoma bi prikipelo izpod cvetja, grenak studenec... Kaj naše razočaranje starcev, kaj naše spoznanje! Beseda več na popisanem papirju!... Razočaranje
otroka pa je prvotno besedilo vsega življenja; morda se po dolgem romanju izpremeni ali zabriše posamezna beseda, morda se malo predrugači slog — ampak prvotno besedilo ostane in je vsem očito...
Iv. Cankar, Bobi; Zvon 1909.
34	Ali veste tudi, kaj ostane sčasoma od prave, globoke, neizmerne ljubezni, ako se ji jemlje domišljija, vera in up? Nič nego žgoča, obupna bolest, koje duša, upehana od dolgotrajnih borb, ne more dolgo prenašati. P. Pajkova, Planinska idila.
35	Ali vsaka ženska, tudi najboljša, je že ustvarjena tako, da kakor začne graditi nov dom, novo družino, dela in trudi se, koplje in grabi kakor koklja, samo za svojo hišo, za svoj novi rod; tu so njene misli, njeno srce, kar je zunaj tega kroga, to ji je tuje, sovražno !	Jos. Stritar, Svetinova Metka.
36	Al' ni ravnina sužna ječa, na hribih živa le prostost?
Dr. L. Toman, Glasi domorodni.
37	A malo jih je, ki jih srčna želja povzdigne nad podedovane šege in njih vsakdanji, enolični svet, kjer je odkazan vsak korak življenju ter stopa vsaka noga le na pota začrtana, izhojena in znana.
E.Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
38	A mož pošten je — solnce zlato, ki razsvetljuje, greje svet,
ki v pisan cvet ogrinja trato, ki vrt in gaj odeva v cvet.
Sim. Gregorčič, Pesni.
39	Ampak stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
Iv. Cankar, Križ na gori.
40	A ne iz cenili besedi,
iz del se javlja žar strasti.
Sim. Gregorčič, Pesni.
41	A nekaljena sreča dana ni sinu revnega zemljana; spozabi časih morebiti
in srečno čuti se srce, a kmalu prošlo mu gorje veli, prihodnje zlo slutiti.
Iv. Jenko, Stara pravda.
42	A srce človeško je brezdnina, mere svoje samo si ne ve; meri oceanom se globina, meje njemu niti mere ne.
Fran Levstik, Ode in elegije.
43	A ti srce, a ti srce, kje tvoji so cvetovi? Gredice tvoje so mrtve? Saj vsi cveto — grobovi!
Sim. Gregorčič, Pesni.
44	A v hvali je zlorodna sila.
Mat. Valjavec, Poezije.
45	A zaljubljen človek nikdar ne misli. In saj tudi misliti ne more — trezno namreč in logično ne. Taki ljudje so vedno pijani. Dan na dan se bolj pogrezajo v opojno čuvstvo svoje neizkončne ljubezni — vsi si mislijo, da je njih ljubezen res „neizkončna", „večna", „brez mej in brez nehanja". In v teh domnevanjih — to je namreč posebna vrsta dušne bolezni, neka vrsta fiksnih idej — so slepi za vse drugo razen svojega vzora. In to je ravno veliko zlo, ki tiči v ljubezni.
Fr. Ks. Meško, Sestanek.
46	A zdi se mi, da zrem trenotje, ko ločijo se nama potje,
na desno ti, na levo jaz, ljubezen pa zagrebe čas.
A. Funtek, Godec.
47	A zlobnežev oči gasno; — obrambe ti zastonj iščo: rešitve up pred njimi gine, njih nada so — le smrtne tmine.
Sim. Gregorčič, Job.
48	A žal! da človek skazuje bistrost, ko prašek v očesu vidi brata, pomisliti nehče na svojo slabost, naj sam bi jedva dihal iz blata.
Jos. Cimperman, Pesni.
49	A življenje to samo ob sebi — s čim plača ga vsaki zemljan? Za življenje spet damo življenje in s smrtjo je dolg poravnan!...
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
B
50	Beseda dana sveta naj ti bo; ne oprosti ga več nobena moč, kedor se je enkrat zavezal sam.
Jos. Stritar, Pesni.
51	Beseda dana vez velja;
ne moč zemlje, ne moč neba in ne pekla ognjena sila vezi ne bode razrušila.
Sim. Jenko, Pesni.
52	... Bitje je gibanje. Isto velja o posameznem človeku, isto o vesoljnem človeštvu. Človeštvo se iz-preminja, razvija telesno, izpreminja in razvija se tudi po duhu. Drugo lice dobiva človeško življenje od stoletja do stoletja. Kakor velo listje jeseni, odpadajo tu stare misli in ideje; umikajo se novim, katerim je čas omejen. Kakor nošo život, tako menjava duh svoje nazore. Čudno, nedoumno, da, smešno se nam cesto zdi, kar je ponos in dika našim očakom.
Jos. Stritar, Poučni spisi.
53	Blaga nada, da dospemo do zlate dobe obče omike in da bode poštena značajnost celo nadkriljevala blestečo učenost, to zaupanje v zakrito bodočnost ostane zgolj lepa sanja, dokler Bog človeka ne pre-
ustvari.	I. Mencinger, Moja hoja na Triglav.
54	... Blažje, lepše nikdar ni oko nedolžno, nego kadar se leskeče v solzi taki... (ljubezni).
A. Funtek, Godec.
55	Bližina smrti nekako posvečuje življenje, mu daje dotedaj neznan in nepoznan svit, ga ožarja z neko tajno mistično glorijolo. Bližina smrti nas spet spravi s svetom in človeštvom. Bližajoča se smrt nam izruje iz srca ves gnev, ki smo ga morebiti gojili proti svetu, proti življenju in človeštvu.
Fr. Ks. Meško, Bolnik.
56	Bodite mi na to pozorni: nikdar ni od Boga prevar, pri njem krivice ni nikdar; po vrednosti človeku plača, po delih mu povrača.
Ne, Bog krivice ne zvrši, pravice ne skrivi.
Sim. Gregorčič, Job.
57	Bodočnosti se negotovi nerada možka moč poda; sedaj te žulijo okovi, sedanjost najdi te moža! Vetrovom upanje izroči
in lastni le zaupaj moči!
Iv. Jenko, Stara pravda.
58	Bogastvo je sama neumnost! Po mojih mislih je Dijogen bil največji edini mož na svetu!
Fran Levstik, Zbrani spisi II.
59 Bogastvo samo na sebi ne daje užitka, pač pa podjarmlja človeškega duha pod oblast minljivih
stvari.	I. Mencinger, Abadon.
60	Bolečina je resnica; edine nje tajiti ni mogoče!
Če ni zadela njena te pušica v trepetu čakaj ure ti bodoče!
Jos. Stritar, Pesni.
61	Bolj pa ko bol je radost redka, več temnih je ko jasnih dni,
a ni nesreče brez presledka in sreča večnostalna ni.
Sim. Jenko, Pesni.
62	Brani človek se ko spehana žival dokler je mogoče,
a otrpne, ko je muk dovolj prestal, naj godi krog njega se kar hoče.
Drag. Jesenko, Pesni,
63	Bratje opominam vas: Kar je krivo, izravnite, kar je dobro, dovršite, predno pride noč i mraz!
Fran Levstik, Poezije.
64	Brez bogastva vsakega, brez doma, kako lahko se po svetu roma!
A. Aškerc, Balade in romance.
65	Brez boja se ne da živeti, dokler ogreva žile kri, vihar vsi dnevi so na sveti, vihar nemirne so oči.
Bori s teboj srce se tvoje,
bori se človek — črna smet — pekel pa veselice poje, odpeva mu hudičev svet.
Fran Levstik, Pesni.
<56 Brez koristi je, če se človek upira, življenje gre dalje svojo pot in se ne da izpremeniti.
Iv. Cankar, Na klancu.
67	Brezmejno ko Bog je svetišče srca, skrivnostno ko on je, kdo pač proume ga, vesoljno neskončnost zemlje in neba
z ljubeznijo sveto in živo obsega.
Sim. Gregorčič, Pesni.
68	Brez naočnikov živeti je grenko, prijatelj, toda pošteno je.	Iv. Cankar, Tujci.
69	Brez truda večno se ne da živeti.
Fr. Prešeren, Pesni.
70	Brezumni svet plakaje t6ži, ko pade cvet duhteči roži, ko izmej dragih mu kater duha okove v grob položi. Češ, rodni brat mu je umrl!
In smrti ni. g.^ Gregorčič, pesni.
71 Brezumno se družijo največ ljudje
brez vse ljubezni in čuvstva dolžnosti, a skoro iz rožnega sna se vzbude, na duri potrkajo skrb in bridkosti. Ugasne vsa vroča ljubezen in drug je na drugega jezen.
Jos. Cimpennan, Pesni.
72	Bridkejši nego strela i lok i meč i strup, dekletom od jezika udarec je gorup.
Fran Levstik, Pesni.
73	... Bridko je spoznanje, da greh je sreče si želeti, da mine up ko nočne sanje, da nam usoda je — trpeti.
Iv. Jenko, Stara pravda.
74	Bridkost pa je podobna zrnu, ki rodi tisočeren sad. Komaj vsejano v srce, se razraste bohotno, tako da tolažbi ni več prsti ne soka.
Iv. Cankar, Hlapec Jernej, o o o
C
75	Carjeva roka ni tako dolga, da bi segla do neba, ali zvijača ženska prodere večkrat do neba in pekla.
Fr. Govekar, Martin Krpan.
76	Cel človek in cel mož nas slednji bodi,
to duše moje, to srca je vzor; potem lahko kljubuje vsak usodi,
naj se odzdol srdi mu, naj odzgor.
Sim. Gregorčič, Pesni.
77	Cesarju za vojsko srce in roke, oboje na veke dekletom.
Sim. Gregorčič, Pesni.
78 Civilizacija — plašč pisan, drag,
ki ž njim ogrinja se človeška zver... Ah, vse je laž na svetu, vse, vse laž! Resnica in pravica in morala — to pest je močna...
A. Aškerc, Četrti zbornik poezij.
79 Cvete življenje nam iz razvalin in iz otožnosti radost rodi se; ko nad izgubo nam oko solzi se, zaupaj! V dobro srečo spremeni se, kar sipa nate temo bolečin.
Fr. Gestrin, Izza mladih let. o o o
v
C
80 Čas je cvetočim rožam slab vrtnar in malo se za zorno cvetje meni, v brzini preko gred hiti ognjeni, čas je cvetočim rožam slab vrtnar, če zamori jih sape dih strupeni, če krasno se vzcveto — kaj njemu mar.
Fr. Gestrin, Pesni.
81 Čas mineva, dan za dnevom naglo v nemo večnost gre,
svet se stara, a ne staraj nikdar naše se srce, vedno mlado, vedno čilo v njem življenje naj kipi, v mislih krasnih, v delih blagih vedno nov naj sad rodi.
Fr. Ks. Meško, Zvon 1907.
82 Čast in slava je nekaj posebnega — v resnici nečimerna reč, vendar glavno živilo prirodnemu človeškemu svojstvu gizdavosti, oholosti in napuha. Saj celo tisti ni brez napuha, kdor se ponaša s ponižnostjo, z zaničevanjem ljudske hvale. _ _ _ .
' '	I. Mencinger, Abadon.
83	Čas vrti se neprestano; seka rane in zdravi.
Sim. Jenko,fPesni.
84	Čas vrti se v večnem tiru, dan hiti po časnem viru, dan blišči in dneva — ni.
Dr. L. Toman.
85	Čas zaceli vsako rano; namesto cvetic, katere je slana pomorila, poganjajo nove cvetice in se vesele solnca in zraka; novo življenje klije iz pepelišča.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
86	Če Bog ne plača slednji dan, mu mar zato ni krivec znan?
Sim. Gregorčič, Job.
87 Če bolečini nas preda največji
ob dneh nesrečnih srečnih dni spomin, v samoti mirni balzam je najmečji spomin težko prestanih bolečin.
A. Medved, Bršljan in bodičje.
Če cesar rad ima junake lepe, še rajše jih naše mladenke.
Sim. Gregorčič, Pesni.
Če češ skusiti koga, zanj stori kaj... Hvaležnost kaže ti moža, a čednost ta je bela vrana.
Jos. Stritar, Drobiž.
90
Če človek izgubi na svetu vse, če vse se izneveri mu, odtuji, ostanejo mu zvesti še — spomini.
A. Aškerc, Četrti zbornik poezij.
91 Čednost je podobna ošpicam; vsak človek jih ima enkrat in potem nikoli več.
92	Če gleda človek v davno trpljenje, gleda nanj kakor na lepo podobo. Kar je bilo nekdaj megla v megli, vse sivo in pusto, sama težka bridkost brez oblike in boje, stoji jasno pred očmi, naslikano s krepko roko umetnika. Lica so bleda, roke koščene, pokrajina pusta in žalostna, toda človek gleda z veselim, uživa-jočim srcem in komaj se še zaveda, da je njegov tisti bledi obraz, da so njegove tiste koščene, trudne roke in da je on sam hodil po tisti pusti, žalostni pokrajini ...	Iv. Cankar, Nina.
93	Če hočeš, da te bodo spoštovali in da ne bo očitne pege na tvoji morali, stopaj z drugimi natanko v istem koraku, glej z njihovimi očmi, misli njih misli. Kar je družba ustanovila, je moralno; kar se ne sklada z njenimi zakoni, je nemoralno.
Iv. Cankar, V mesečini.
SI. KI epe c, Aforizmi.
Iv. Cankar, Gospa Judit.
2
94	Če hočeš, da ti zaupajo drugi, pokaži zaupanje sam vase in V svojo moč. Dr. F. Detela, Trojka.
95	če hočeš, tudi moreš!
Največja moč na svetu, to je volja!
A. Aškerc, Primož Trubar.
96	če hočete mi odvzeti gorje, prestvarite svet mi ali — srce.
Sim. Gregorčič, V obrambo.
97	Če izgubiš, kar ti najljubše bilo, o ne obupaj, bridkih solz ne toči; tam združenje te bo razveselilo, kjer ni krivice, solza lic ne moči: Tam je resnica, sreča, mir doma, tam duša se od duše več ne loči!
Jos. Stritar, Pesni.
98	Če kakov je na svetu greh, to greh je velik, neodpusten: Na ustnih trdosrčen smeh, ko bratu sili jok iz usten.
A. Medved, Dom in Svet 1896.
99	Če kralj svoj rod i pravo narodno spoštuje, med narodi ime njegovo večno sluje.
I. Turkuš, Vojska in mir.
100	Če ljubiš, ljubi krepko!
Ne jokaj kot v vetrcu breza! In kadar trpiš, trpi srčno, čeprav usode melje te jeza!
Fr. S. Finžgar, Dom in Svet 1900.
101	Če mladi rod ne bode ognjevit,
razpaljen ves v borbi očevinski, kedo li biti more?
Jos. Jurčič, Tugomer.
102	Če mogla je v njegovo dušo mehko sumnjiva misel vjesti se o meni,
to kaj poreče mnogoglava četa, ki grohota vesela se, ko vlije skrivaj klevetnega otrova v čašo moževi, ki ji hotel je medu...
Jos. Jurčič, Tugomer.
103	Čemu človeku podirati priljubljeno in povsem nekvarno zmoto, ako je v njej srečnejši nego bi bil z resnico, katero mu vsiljujemo.
I. Mencinger, Moja hoja na Triglav.
104	Čemu dvomi in žalost in resignacija? — Življenje leži pred veselimi očmi kakor zelena pokrajina polna srebrne rose in solnčnih žarkov. Nikjer sence, nikjer nerodovitega osata — vse samo svetlo solnce in samo sočno zelenje. Senc v resnici ni in ni osata. Samo kadar je človek bolan, vidi stvari, ki jih ni, vidi strahove. Treba je samo veselo pogledati in sence izginejo in osat se izpremeni v cvetoče rože. Vse je odvisno od človeka samega. Svet je lep in je dovršen, ne pozna nesoglasja, ne pozna nesreče. Ali ljudje, ki imajo nezdravo kri, opazijo pege celo na solncu, opazijo trnje na roži. Treba se je samo otresti bolezni, melanholijo je treba pregnati — in solnce sije čisto
kakor je sijalo.	Iv. Cankar, Pot. N. Nikiča.
2*
105 Čemu li človek se na svet rodi,
da kakor rosna kaplja v solncu mine? Kaj ga je treba bilo, kaj sveta?
Jos. Stritar, Pesni.
106 Čemu ves trud, vse solze? Kaj nam za nje Življenje daje?	Jos. Stritar, Pesni.
107	Če svečenik si, bodi ljudstvu svečenik in sveti mu z izgledi dobrimi!
A. Aškerc, Primož Trubar.
108	če svojih iščeš ti pravic, po konci glavo nosi! Ponižnika ves svet tepta in le za norca ga ima... Zahtevaj, nič ne prosi!
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
109	Če tepe te usoda, skloni tilnik više! Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, obup, brezdelica in mrak s teboj — a sam najhujši si sovražnik svoj.
(Trpi le, kdor se sam uslužno klanja, volka od staje pa pastir si naj odganja: In brez moči je, kdor o prošlosti živi, nikdar ne oni, ki kljubuje in stoji.
I. Murn, Pesni.
110	Če ti je veliko sreče, obilnega veselja srce polno ali če te po tovaršiji glava boli in ti bridka prevara gloje srce; ne išči si lajšanja in tolažila toli-
kanj pri ljudeh, ki hodevajo vsak le svojo pot, ampak pojdi, zateči se marveč v krilo mili naravi. Ona te tako prijazno pozdravi, prisrčno objame v svoje materinsko naročje in polna gorečega, pa najčistejšega sočutja se ali raduje ali toži s teboj, da si vesel tolikanj bolj ali žalosten tolikanj manj.
I. Ogrinec, Obrazi iz narave.
111	Če tukaj želiš ubežati nesreči in srečo srčno zaželeno doseči, glej, delati treba in se potiti,
v nedolžnost, priprostost se prejšnjo vrniti.
Sim. Gregorčič, V obrambo.
112	Če vest je čista, kaj zavist nam more
in kaj ves trop „Na križ! Na križ!" vpijoč!
Fr. Ks. Meško, Sim. Gregorčiču; Zvon 1907.
113	Če vrabec sme iskati si družice, kdo to človeku braniti bi kanil?
A. Aškerc, Balade in romance.
114	Če v roki zli zakladi so bogati le zlo iz njih se porodi na dan, a v roki plemeniti zlata ruda, nebeška dobrodejstva vstvarja čuda.
Sim. Gregorčič, Pesni.
Če za nami so nam vzeti, imamo pred sabo dni!
Fr. Levstik, Poezije.
116	Če žar je v očeh in v krvi je strast in volja ponosna je misli kraljica, svobodna je duša kot jadrna ptica, kot gora šumeča, kot morja propast... Pogum drug! In vedra naj bodo ti lica: vsa sreča na zemlji je silnega last!
VI. Levstik, Slovan 1905/1906.
117	Čim bolj bridkost navdaja srce tvoje, tem stanovitnejši v kreposti stoj!
P. Pajkova, Pesni.
118	Čim lepše je cvetje, tem prej se ospe. Pridejo skrbi in težave zakonskega življenja, prevare in strasti in naglo izpodjedo cvetje ženskega lica. Kolikokrat se nam je pripetilo, da smo v spominu ohranili podobo lepega ženskega obraza iz davnih let; toda žalostno smo bili presenečeni, ko smo v poznih letih zopet srečali znanko mladih dni in na njej zapazili ne ostankov nego razvaline nekdaj oboževane lepote. O takih prilikah modrujemo potlej izkušeni starci, da je prave vrednosti edino le duševna lepota.
X. Mencinger, Abadon.
119	Čim širji razgled ima človek po življenju, tem bolj vidi, koliko je na svetu trpljenja, nesreče,
gorja!	Jos. Stritar, Prizorni spisi.
120	Človeka, tica, se mi boj! Ne veseli se tuje sreče, podira rad, mori povsod, ne gane ga oko proseče
za mlado kri, nedolžni rod.
Jos. Stritar, Pesni.
/2/	Človeka ti ne kaže le beseda,
temveč pogledov tudi tajna moč.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
122	Človek, bodi človek v polni meri, zemlje ne pretvoriš v raj. Gledaj, da ne boš podoben zveri, angelu boš težko kdaj.
A. Medved, Šibre.
123	Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in notranjo njegovo vrednost. Vajen je soditi po sebi, in blažjih čutov nesebične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti, dobrotnosti itd., ki so njemu samemu tuji, tudi pri druzih ne išče in ne nahaja, ali če se mu jasno pokažejo, ne priznava.
Jos. Jurčič, Cvet in sad.
124	Človek časih zadremlje in hipoma se mu zazdi, da prihajajo od nekod, Bog vedi odkod, pesmi velikonočnih zvonov, pesmi njegove mladosti. Čudovito mehko mu je pri srcu in takrat začuti jasno kakor nikoli, da mu je nekaj izginilo, da je živel nekoč lepo, vse lepše življenje in da tistega življenja ne bo več nazaj. Mlad je bil in neumen in sentimentalen, — ali solze mu teko po mladosti, neumnosti in sentimentalnosti. In začuti, da to resno in grenko življenje ni življenje, da je samo velika in usodepolna zmota. Zadel si je bil breme na rame — čemu? Rame so mu vse ožuljene in srce polno grenkobe in nezadovoljnosti. Čemu resnoba in pehanje? Pogleda v ogledalo — gube čez in čez in temne oči. To je sad in drugega nič
Iv. Cankar, Uvod k „Erotiki".
125	Človek do groba sreče želi,
pa si le prazne pene lovi. r yirk
126	... Človek je kot list v jeseni, ki veter ga ledeni
zanese koderkoli.
Nekter rodeč se, v trnje koj zagazi
in, boli al' ne boli,
po njem vse dneve krvaveč se plazi.
I. Trinko-Zamejski, Poezije.
127	Človek je ljubljenec stvarnikov, njegova podoba, vsi smo sinovi enega očeta, bratovska ljubezen nas veže v veselju in trpljenju. A kaj nam kaže življenje? Vsak živi zase, svoje solze otira, svoje rane zdravi, za svojo srečo hrepeneč hiti; tujec, sovražnik mu je, kogar zadene na poti do nje. Človeštvo, prijateljstvo, zvestoba — prazne besede, ki zbirajo pomilovalni posmeh zrelemu, modremu možu. Kakor divja zver bori se v krvavem boju brat z bratom, ljudstvo z ljudstvom, za kos zemlje, za puhlo slavo, za kratek čas! Pa kaj pravim kakor divja zver? Zver plane srdita na zver, raztrga jo v trenotju s krvavimi zobmi; kratek je bil boj, kratko trpljenje premagane živali. A človek? On zbere vse moči svojega uma — in te niso majhne — da izmisli in iznajde svojemu bližnjemu bolečine, ki ga bodo najhuje skelele, ki bodo najdalje trpele. Pri Bogu je milost, pri človeku je ni! Vae victis! Gorje premaganim! Ta strašni, vnebo-vpijoči krik doni po človeški zgodovini!
Jos. Stritar, Zorin.
128 Človek je nesrečen samo, če se ukvarja s svojo nesrečo.	Iv. Cankar, Potovanje N. Nikiča.
129	Človek je podoba lože vinske, ktero mož odreže, da jo presadi v goro zemlje svoje domovinske, kder jo greje solnce, blagi dež poji. Prime se, ko nekaj časa mine,
ter zasaja nove korenine, v zemlji tuji zopet zeleni.
Fr. Levstik, Pesni.
130	Človek, ki čuti, da je pomilovanja vreden, ne občuje rad z ljudmi, ki so pomilovanja vredni kakor on; hodi po cestah z visokimi, ponosnimi ljudmi, da pade žarek imenitnosti tudi na njegovo zakrpano suknjo. Iv. Cankar, Ob zori.
131	Človek, ki je v življenju mnogo pretrpel, ne more prav sreči več zaupati. Vedno se boji, da ne bi njegova nepričakovana sreča bila podobna luči, ki za trenotek visoko vzbaklja, predno ugasne.
P. Pajkova, Dora.
132	Človek, ki ne veruje v življenje po smrti, tem bolj ljubi življenje na zemlji in hoče tu ustvariti nebesa, ne samo zase, ampak tudi za druge, kajti le v tem more ležati njegova sreča.
Svobodna Misel II., 2.
133	Človek nikdar ne premaga svojih človeških slabosti in nepopolnosti in vedno napredujoč pride v časa teku do vrhunca, a ker naprej ne neha stopati, je nadaljnja hoja od vrhunca nizdol samo nazadovanje. To je usoda vsega človeškega delovanja.
I. Mencinger, Moja hoja na Triglav.
134	Človek nikoli ne more biti tako srečen, kakor je lahko nesrečen; veselje nikoli ni tako živo, krepko, kakor je žalost. Noben vžitek, nobena slast — rekel bi skoraj vsi vžitki, vse slasti skupaj ne premagajo ene same prave, globoke, ostre, neskončne telesne ali dušne bolečine.	Jos. Stritar, Poučni spisi.
135	Človek pač nikdar ni sam, misli ga spremljajo vedno kot zveste tovarišice, neprijetne so mu večkrat, nezveste nikdar; če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi med hrumeči svet, iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar bodeš sam, boste pa zopet vkup, ob-stopile te bodo zopet. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto. Na samoti si najmanj sam.	Dr. F. Detela, Malo življenje.
136	Človek si domišlja,
ko pred sabo zre nalogo, prvič dano od življenja. Vneto vse natanko, strogo z notranjim veseljem dela. Vedno temnejšo preprogo svet poteza mu pred vzore, dokler ne uvidi s togo, da je človek z vsem hotenjem vendar bitje le ubogo.
A. Medved, Pesni.
137	Človeku hlinavskemu ti naj dal zloglasni priimek bi rokovnika, primernega nisi naslova izbral, nevredniku čast je to prevelika. Ogiblji se ga kakor modrasa, čegaver strup umori brez spasa.
Jos. Cimperman, Kres 1882.
138	Človeku, ko je izbežala nada mladosti zlate, več se ne prismeje.
Jos. Stritar, Pesni.
139	Človeku rado blešči se od zlata, da več trpečega ne vidi brata.
Jos. Stritar, Pesni.
140	... človeku vrže v razvaline veselja tempelj časi jezna sreča,
ko moč se v bran ji staviti ga mine. Ostane up mu stena še stoječa, pri kteri v solzah revež plaka, gine, misleč še doba pride mu cveteča.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
141	Človeškemu so srcu dane zveze,
v ljubezni hoče k bogu, hoče v raj! Ah, da kerubove ni straže... jeze!
Ljud. Poljanec, Pesni.
142	Človeške nade umirajo na več načinov kakor človeško telo. Včasih minejo polagoma in mi jih gojimo, božamo, čuvamo do zadnjega kakor delamo z dragim bolnikom. Včasih pa izginejo nagloma, nepričakovano, kakor podere huda bolezen človeka v najboljših letih in ga nenadejano odtrga temu svetu.
P. Pajkova, Dora.
143	Človeški jezik ima besedi, da razodeva in popisuje najskrivnejše stvari, a nem je, ko bi mu bilo treba naznanjevati najvišje veselje, najglobokejšo
žalost.	Jos. Stritar, Zorin.
144	Človeško srce je kakor razvajeno, svojeglavo dete; zvezdo ti hoče sneti z neba; vpije in joka ter bije z nogami, ker mu ne izpolniš želje. Zastonj ga tešiš in prepričuješ, da je nemogoče; ne posluša te, čuti se neizrečeno nesrečnega, samemu sebi se smili. — Pa pusti ga, naj vpije; ko se utrudi, položi glavo, kamor je, zamiži in zaspi. Ko se zbudi, vedelo bo komaj še, česa je malo prej tako silno želelo! Boj je krajši ali daljši, nazadnje pa vendar le pamet pomaga.
Jos. Stritar, Zorin.
145	Človeštvo je enako oceanu, katerega moč skrivna v brezna stiska, ki danes peni v jeznem se orkanu, luč svitla jutri se v zrcalu bliska;
v celoti svoji nikdar ne miruje, kraljestvo brezna vedno se vojskuje.
Ant. Umek.
146 Človeštvo po hrani hlepeč — divja v besnosti prvotnega živalstva.
Dr. Iv. Tavčar, Mrtva srca.
147	Črv je človeštva gospodar,
mi šibka, nična stvar!
Sim. Gregorčič, Pesni.
148 Čudna je naša mladina! — Preobračati hoče, kakor je to vselej bilo in bode — preobračati pa moči nima — in vedite, kaj je njeno znamenje? Površnost, grozna površnost!
J. Krsnik, Rošlin in Vrjanko.
149 Čudna prikazen človek! On moli, tarna, vzdihuje,- trepeta, da nekaj doseže, a ko se mu prilika prikaže, da se mu hrepeneča želja izpolni, od prevelikega veselja izgubi zavest, sladka nenadejanost mu duha tako omami, da pozabi prejšnje skrbi in trude, da ne ve ceniti trenutka, ko j i baš tako brz v begu svoje minljivosti kakor kasen v svojem prikazanju je že izginil, predno se ga je človek dobro zavedel. A kaj se potem človeku zgodi? Z mokrim očesom in potrtim srcem gleda tja v neizmernost za bežečim trenutkom, jezi se na svojo omahljivost, upa, da se mu zopet povrne mila prilika sreče, obetuje si v prihodnje, ako se mu bode zopet prikazala, znati jo ceniti in pekel in nebesa vladata mu v prsih, a on je še nesrečnejši nego je bil preje.	p Pajkova) odlomki.
150 Čudne moči so v človeških dušah, čudne in strašne. Velike so in divje in ne poznajo mej in ne mere, kadar privro na dan. — Kjer ne vlada razum, ampak le prirojeni in vzgojeni instinkti, tam so te moči še jačje in strašnejše, uničujoče. Če ugonobijo samo človeka, iz katerega so vzplamtele, če se ne vržejo pohlepno tudi na druge, je še sreča. Kakor lačni plameni segajo okrog sebe in gorje, kogar omamijo in zvabijo.	Z.Jelovšek, V hribih; Zvon 1903.
151 Čudni smo ljudje; kader nas zadene nesreča, iščemo krivca, da se imamo jeziti na koga; hudi pa smo tudi na onega, ki nam jo je napovedal, češ, da hoče biti modrejši od nas, in boječ se, da nam bode še oponesel lehkomiselnost.
Dr. F. Detela, Pegam in Lambergar.
152	Čudno je časi srce človeško: spoznanje in zavest, da druge kaj zanima, da se drugi potegujejo za to, kar je nam le malo v čislih, razneti tudi hladen čut, in za kar se prej nismo dosti menili, to cenimo zdaj visoko, zato, ker .je drugim všeč.
Dr. F. Detela, Malo življenje.
153	Čudno moč ima denar, vse nase vleče, vse gre na kup; in skoraj bo na svetu peščica bogatinov, vse drugo — beraštvo! Denar je neusmiljen!
Jos. Stritar, Prizorni spisi.
154	Čudno moč ima v sebi nesreča, hitro človeka postara in sezori, zbistri mu oko, da v prvem pogledu spozna nesrečnega brata!
Jos. Stritar, Gospod Mirodolski.
155	Čuj, upanje hodi pred nami od rojstva, da gremo s sveta; ko tare nas breme na rami, nam palico v roko poda.
i	Fr. Levstik, Poezije.
156	Čut premagan ne umrje, ker ni dano mu umreti, on jedino hipa čaka,
ki ga spet na dan pokliče, in trenotja tega nima, nihče nima v lasti svoji.
A. Funtek, Godec.
o o o
D
157	Da bila tvoja moč bi nad vse velika, ne vbraniš se muh i zlobnega jezika.
Fr. Levstik, Poezije.
158	Da, brez egoističnih primesi, brez relativnosti, absolutna vsa je ljubezen do človeštva, to je ideja ljubezni sama. Edino ljubezen do občestva more prevzeti vso dušo, obsega vse in sprejema vse vase. V njej edino se razvije človek do popolnosti, v neomejeni svobodi, v neomejenem zmagoslavju. V ljubezni moškega do ženske treba je bitja, ki bi bilo zmožno drugo bitje čisto pojmovati ter se popolnoma žrtvovati zanj, če naj se zlijo duše v nerazdružljivo celoto — ljubezni do občestva tega ni treba, ker je ta ideja sama, ni ji treba opor, ker stoji sama zase in ima sama v sebi popolnost. Neminljiva je, ker ni vezana na posameznika, ki je minljiv, nego na splošnost, ki je neminljiva.	jos Regali> Tilen Rekar.
159	Da je življenje žalostno, polno bede in trpljenja, ne vredno, da se človek preveč poteza zanje in srce svoje navezuje nanje, to je bilo že tolikokrat izrečeno z jokom in smehom, popisano s krvjo in solzami, narisano s humorjem in hudičevim oljem, da se sme pač imenovati rešeno vprašanje, dognana resnica. jos stritar, Poučni spisi.
160	Daleč sega senca bolečine in ugleda jo človek, ko še komaj sluti bolečino samo.
Iv. Cankar, Nina.
161	Da mu lepše precvita, roži vrtnar zaliva, hkrati zaliva pa trnju,
ki se pod cvetjem skriva.
A. Medved, Resje in bilje.
162	Dandanašnji je laž tako v časteh, da se niti najpredrznejši ne sme drgniti ob njo. Resnico je treba spoštovati v teoriji, za prakso nima nobene vrednosti. Prvo je, da človek živi, — če živi s pomočjo laži ali resnice, je naposled vseeno. Sredstvo je sredstvo.
Iv. Cankar, Za narodov blagor.
163	Dandanes nam resnica sploh ne ugaja, ako ni oglajena in nališpana. Celo naši obični izrazi vljudnosti so zgolj laži, katere rabi brez pomisleka tudi najpoštenejši človek, in oduren in surov nam je, kdor
jih ne rabi.	I. Mencinger, Abadon.
164	Dan jasni, dan oblačni v noči mine, srce veselo in bolno, trpeče, vpokoj'le bodo groba bolečine.
Fr. Prešeren, Sonetje.
165	Da poživiš stotisoč dolgih let, ne najdeš kraja, kjer bi amulet bil skrit, ki bolečine vse ozdravi
in hudih ur nevarnost vso odpravi.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
166	Daritev bodi ti življenje celo oltar najlepši je — srca oltar, ljubezen sveta v njem — nebešk je žar, Gospodu žrtva — vsako dobro delo.
Sim. Gregorčič, Pesni.
167-	Da smo rojeni, to nesreča,
to greh, pokora je največa.
Jos. Stritar, Pesni.
168	Da s trnjem ali zlatim zidom bi srce obsadil,
a žalosti vendar ceste do njega ne bi zagradil.
Fr. Levstik, Poezije.
169	Da, to je zagonetka, velika zagonetka človeškega srca, da danes plamti v njem mogočen, visok, paleč žar; jutri pa je temno v njem, vse ugaslo, vse zamrlo... le pepel, perinje, pusto pogorišče...
Fr. Ks. Meško, Sestanek.
170	Da, to je življenja pot: cesta poltemna, obdana na obeh straneh z vprašanji — sfingami in mi gremo po njej. Nikjer ni odgovora na vprašanja. Miraoresni so obrazi sfing, cela dolga vrsta strmi s ponosnimi pogledi v neskončnost in krog ust jim igra nekak nasmeh, kakor bi govorile: »premišljaj, ugiblji, oj človek, ne uganeš, ne premisliš nikdar. Svet je tu, neskončno velik, neskončno lep, živiš v njem, vidiš ga, a če vprašuješ od kod, zakaj, od kedaj, kako, ne dobiš odgovora na vprašanje. Nikdar torej ne bomo odgovorile." Zato so tako resno ponosni obrazi sfing. Odkar pozna zgodovina človeštvo, se je človek ubijal s temi vprašanji. Vsak je to rešil po svoje, a ko je rešil, je zapazil smehljaj na ustnah sfing... in je videl, da ni rešil prav.
Svobodna Misel I., 4.
171	Da tudi drugi še trpe,
nam je v bolest hladilna kaplja.
Fr. Gestrin, Izza mladih let. SI. Klepec, Aforizmi.	3
172	Dejanje vsekdar nam plemenito in vsemu svetu bodi očito, ogibljimo se ovinkov povsodi, poštenost po cesti plani hodi.
Jos. Cimperman, Kres 1881.
173	Dej, zgrabi, drži zlate žarke solnčne in vedrno, ki hči jim je blesteča! Kot teh ne moreš sreče udržati.
Sim. Gregorčič, Pesni.
174	Dekleta stvar so jako vetrovita, žive, držeč se tistega pravila, ki pravi: Variatio delectat...
Mat. Valjavec, Poezije.
175	Delo je še vse premalo v časti. Seveda nam ga je Bog naložil za kazen; a na tem svetu je blagoslovljeno vse, kar pride iz božje roke, tudi kazen. Delo nam gladi pot k sreči, daje nam zaupanje v Boga in v sebe, odvrača nas od mnogih nespametnosti in nas obda s čistim, zdravim zrakom, katerega hitro Okuži lenoba.	Dr. Fr. Detela, Trojka.
176	Denar je čast, in če ga nimamo, nam je odvzeta čast in slava!	Dr. Iv. Tavčar, Mrtva srca.
177	Deviška duša je podobna razcveli roži: utrgaj ji eno peresce, vsa druga se koj za njim osp6!
P. Pajkova, Odlomki.
178	Dih božji stvarjajoč živi v naravi naj vidi mračno ga oko al' ne...
Ljud. Poljanec, Pesni.
179	Dobička le si išče svet; ne cvet, le plod
mu prvi je vselej, povsod!
Sim. Jenko, Pesni.
180	Do grobov je kratka pot... a še krajše marsikje
svojo pot ljubezen gre... Do grobov je bridka pot — še bridkejše marsikje svojo pot ljubezen gre...
Ljud. Poljanec, Pesni.
181	Dokler človeška kri ni voda, zaman otresamo se spon
in vsa namišljena svoboda vesti je le — oksimoron.
Ant. Medved, Poezije II.
182	Dokler duša v plašču smrtnem roma, srce je igrača grenkim zmam.
Fr. Levstik, Pesni.
183	Dokler je človek še nerazumen in nerazvit otrok, pregleda, pozabi marsikaj, kar bi mu sicer škodilo. Ko pa se jame presnavljati kri po njegovem organizmu z dvojno hitrostjo, ko se jamejo gibati v njem vse življenske moči in življenski sokovi, ko postaja deček mladenič, dekletce devica, tedaj je člo-
3*
veška duša nalik bohotna, neorana ledina. S hrepenenjem in plodovitostjo jemlje vase nove misli, nazore, vtiske ter jih s čudovito hitrostjo presnavlja v svojo last, v svojo kri.	_ _ „	. ,
'	'	Fr. Govčkar, O te ženske.
184 Dokler kraljuje v cvetji zemlja mlada, dokler jo greje jasni solnčni soj, in zelen gozd je, njiva in livada — prijazno nam popeva tičev roj; ko pa hladna jesen pri nas zavlada, ko zemlji pestri rujavi zavoj — na južne tički vsi zbeže poljane, tu v grmih golih redek le ostane. S prijatelji enako je na sveti!
Sim. Gregorčič, Pesni.
185 Dokler ni človek v črno zemljo legel, po sreči hrepeni, le česar duh nemirni ni dosegel, v tem sluti srečo in za njo hiti.
A. Medved, Pesni.
186	Dokler se prsi dvigajo,
srce še hrepeni; dokler želje se vžigajo, pokoja, sreče ni.
Sim. Gregorčič, Pesni.
187 Dokler so srcu dvombe tuje, dokler ljubezen ti ne zvene, ni srcu vera v druge vzeta, ti sredi zime se ledene pomlad in večni raj razcveta.
Iv. Jenko, Stara pravda.
188	Dokler te ljubi sreča mila,
po tvojem sledu vsak hiti, a kadar bode te ranila, od tebe naglo vse zbeži; nesreči kdo veselo služi? Nesiljen, kdo li ž njo se druži?
Fr. Levstik, Pesni.
189	Dokler vstaja gorko solnce,
zemlja ima sad in cvet, dokler sije blaga sreča, z nami brati se ves svet.
Miroslav Vilhar.
190 Dolgočasno nazadnje ni življenje; preveč je zlobe in neumnosti na svetu, da bi moglo biti dolgočasno.	Iv. Cankar, Za narodov blagor.
191 Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancev je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata, al' dneva ne pove nobena pratka.
Fr. Prešeren, Pesni.
192 Dolžan ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož storiti je dolžan!
Sim. Gregorčič, Pesni.
193	Duha pristrižene peruti:
kdo večje še pozna gorje? In izgubljenih kes trenutij — kdo za grenkejše ve solze?
I. Šanda, Pesni.
194	Duh plemeniti sam bo nosil boli, a sreče vžival sam ne bo nikoli.
Sim. Gregorčič, Pesni.
195	Dušica draga, kaj je ljubezen? Ali je čednost, ali je strast? Ali je zdravje, ali bolezen? Ali je pelin, ali je slast?
S solncem se smeje, plaka ob luni, vedno valuje kot ocean. Ne preudarja, nič ne računi, zanjo vsa doba en velik je dan. Zlobnih nastav in bridkosti ne sluti, kakor otrok ne vpraša, kaj sme. Vsako srce jo enkrat občuti, s sanjami pride, s sanjami gre.
A. Medved, Poezije II.
o o o
E
196	Ednako poslovanje, ednaka usoda nas uči, da smo vsi človeki, da so vnanje srečne ali menj srečne razmere samo slučajne ter da se mora človek ceniti sam po sebi.	Jos Jurčič) Sosedov sin
197	Egoizem je vsaka ljubezen in kot taka je minljiva, ničeva. Pa vendar je v človeku nagon, ki ga sili kvišku, ki ga hoče povzdigniti nad minljivost in strniti dušo z vesoljstvom. Odsev večnih svetov posije včasih v dušo ter jo dvigne nad zemeljsko materijalnost, kot bi jo osvobodil vseh vezi in spon. Odsev večnosti je to, ko so žrtve radost, trpljenje sladkost.
I. Regali, Tilen Rekar.
198	Ej, neprestano se vrti naprej jekleno časovo kolo mogočno — in vi ga ne ustavite nikoli!... A kdor poskuša drzno to storiti, kolo ga časovo ubije, stare!...
A. Aškerc, Primož Trubar.
199	En gorek rek — srce odpre,
en ljub pogled — srce se vžge; en hud pogled — srce mrje, en trd izrek — srce se stre.
Sim. Gregorčič, Pesni.
o o o
F
200	Fanatizem v preprostem ljudstvu pa je erinija, ki za svoj namen uniči najlepše vezi prijateljstva in sorodstva ter živi le strasti in obljubljenemu plačilu, brez kterega, najsi bo duševen ali materijelen, ni fanatizma.	A. Koder, Luteranci; Kres 1883.
000
G
201	Ga ni potoka brez voda, in ni neveste brez solza.
Sim. Gregorčič, Pesni.
202	Glej, koderkoli se oko ozira, razsaja maščevanje, srd, krivica; mogočni brata slabjega zatira, trpi človeštva večja polovica.
Sovraštva svet je poln in poln prepira, v temo zavita sveta je resnica: Kdo v bran se bode stavil sili jezni, kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
Jos. Stritar, Pesni.
203	Glej, leta v enomer teko, rode — pokapajo spomine... Ljubezni cvet, cvetoč žarno čez noč ospe se in premine.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
204	Glej, to je zlobnežev „radost"! Pravice vniči jih ostrost
in drug zavzame njih prostore.
Sim. Gregorčič, Job.
205	Glej, zimzelenu je podobna žena, ki tesno se objema v loži debla, da mu viharja moč ne zlomi stebla. Takisto mora si izbrati žena,
ko leta dozore jo za življenje, soproga druga, da se ga drži, da v zvezi ž njim vrši visoko zvanje v človeški družbi kot njen zdravi ud.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
206	Globoko v prsih se nam skriva ljubezni mlade nežni cvet;
a kakor roža zacvete, če svitlih žarkov, jo objet, ji pošlje solnce iz neba; in roža solncu se odpre, z vonjavo sladko vse navda;
tako ljubezen nam uzklije, če kakor solnce nam zašije, kar prej le sluti nam srce!
Iv. Jenko, Stara pravda.
207	Globoko zajmi tudi tam,
kjer vir ti je veselja — in pomni, da življenje ni pobožna tiha želja...
Ljud. Poljanec, Pesni.
208	Gorja ni večjega na sveti ko src ločitev pretrpeti.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
209	Gorje, gorje ti, ki si srečen! Sivi že se oblaki zbirajo, temne, goste se,
ti hude ure boj se, trepetaj!
Jos. Stritar, Pesni.
210	Gorje, kdor nima doma,
kdor ni nikjer sam svoj gospod.
Sim. Jenko, Pesni.
211	Gorje, kdor srcu mehkemu je rob! Srce v prepad jadu ga samo meče.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
212	Gorje, kdor zatajiti
prisiljen voljo in srce, bedakom posoditi čas mora, glavo in roke.
Sim. Jenko, Pesni.
213	Gorje mu, ki v nesreči biva sam; a srečen ni, kdor srečo vživa sam.
Sim. Gregorčič, Pesni.
214	Gorje, ko lev so oprosti iz tesnega zapora!
Po maščevanju hrepeni, kri gorko piti mora.
Jos. Stritar, Pesni.
215	Gorje mu, kdor je udarjen z grdostjo! In vendar si grd le napol, dokler ne veš, da nisi lep; čisto grdega te stori trenotek, ko priznaš — z mislimi sebi, z očmi svojim bližnjim — da si v resnici grd. Takrat si še le ostuden in si nesrečnejši od Kajna, ki beži pred bratovo krvjo.	„ Levstiki obsojenci.
216	Gorje mu, kdor o dobroti živeč po tujih domih ostanke pojeda, vsak pogled ga rani ko oster meč, bogatca ne gane prosjakova beda. Kadar se plesnjiva skorja mu da, neslanega kropa se žlica mu nudi, kleče naj zahvali iz srca
in brzo potem naprej se potrudi.
Jos. Cimperman, Pesni.
217	Gorje mu, kdor vse hoče, kar premore, kadar obup in srd srce mu jesta.
A. Medved, Kacijanar.
218	Gorje nam, da je srcu dan spomin, da v tesni zvezi ž njim je, neprestani!
Jos. Stritar, Pesni.
219	Gorje narodu, ako neomajni zakoni večni ne stoje mu več, igrača so nesmrtne mu resnice, ako beseda več, jeklena vez, možem, narodom dana, ne velja!
Jos. Stritar, Pesni.
220	Gorje narodu, ako slep zameta nebeške poezije blagi dar,
za svetnim blagom vedno spehan leta, dejanje vodita mu prid in kvar; iz srca globočine pesem peta srca ne dviga, blaži mu nikdar!
Jos. Stritar, Pesni.
221	Gorje narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo, za seboj pa nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo. Onda mora narod drago plačevati mučeniški venec svojih fanatikov; njih neuspehi, njih pretiravanja se pišejo v narodovo dolgovno knjigo; fanatiki sami pa se obsojajo po Napoleonovem reku: „Du sublime au ridicule il n'y a qu'un pas".
I. Mencinger, Abadon.
222	Gorje ti, človek, in gor j če zjeda zel spomin srce!
Iv. Jenko, Stara pravda.
223	Gorje ti, srečni! V sreči trepetaj! Kedor ima, on more izgubiti, kako se moreš sreče veseliti?
Jos. Stritar, Pesni.
224	Govori, kar ti srce da na jezik,
in s tem ne moreš govoriti krivo!
Jos. Jurčič, Tugomer.
225	Grenka je življenja kupa, ki jo mrzel dvom kali. Kjer ni vere, kjer ni upa, tam ljubezen ne žari.
A. Medved, Poezije II.
226	Grešiti ni mu dano brez pokore, brez greha kazen rada ga doteka.
Jos. Stritar, Pesni.
227	... grob je čudna stvar na svetu, smrti dom in tudi dom življenja, presnavljanje nepokojno v grobu.
A. Funtek, Godec.
228 Grom trešči v hvalo zapeljivo!
To zel, obljubim, vrag je vstvaril, in z žigom jo koprivnim sparil. Marsikedo je že opekel se ob njo in srce oparil in trpko s tem gorje si stekel, za vek se mirnih ur odrekel. Gorje, ki grom ta vanj je vdaril!
Mat. Valjavec, Poezije.
o o o
H
229	Hitro poteka čas, zato ga je treba rabiti, polno, modro, skrbno, slednji trenotek je drag.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
230	Hodil je po svetu modrijan in je opazoval svet in življenje in je iskal velikih čudes in je zapisoval največje v večen spomin. In glej med največjimi in najlepšimi so bili oni, ki izvirajo iz duše ženskine, ljubeče s prvo, veliko in istinito ljubeznijo, z ljubavjo, ki podira vse ovire, ki trpi vse, vse žrtvuje za svojo ljubezen, za izvoljenega svojega srca. Ker najsilnejša vseh sil je moč take ljubezni.
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
231	Huda smrt, če mrje kdo od boli.
A. Funtek, Godec.
232	Hudobnež je podoben slani, ki padla v mrzli noči je; kar ta je vrtu in poljani, kreposti on cvetoči je.
Sim. Gregorčič, Pesni.
233	Hudo je, kakor živi ogenj peče, zatirati si voljo in želje,
a v večnost potok nam življenja teče, naj struge so široke, naj tesne.
Jos. Cimperman, Kres 1881.
234	Hvaležnost... poznajo dobri le ljudje a nikdar ne trinogi.
A. Aškerc, Pesni.
I
235	Ideje ni treba zagovarjati. Zagovarja in brani se sama. Naša dolžnost je samo, da jo pokažemo v pravi luči, ali bolje, da obsvetimo intenzivneje posamezne njene strani, opozarjamo na to in ono, potem pa da jo prepustimo občinstvu. Nekateri se seznanijo ž njo, da dobijo snov za razgovor, drugi jo umore z ironijo, tretji pa ji odpro vrata in ona jih dvigne v svoje višine.	Naši zapiski IX., 2.
236	Igrača, kratek čas je žena možu lepo telo je vse — nič ni srce!
Jos. Stritar, Pesni.
237	Ime ne kakor suknja al' plašč, temveč se kože človeku drži, ne moreš ga sleči na vso lašč.
Fr. Levstik, Poezije.
238	In blagoslov in kletev spava v zlati, zli duh in dobri v njem ima svoj stan! Zdaj ta, zdaj oni zna iz njega vstati, ko se človeška ga dotakne dlan.
Sim. Gregorčič, Pesni.
239	In čemu razkriti to želeti,
kar nam stvarnik modro je prikril, kdo bi hotel zdaj že vse imeti, kar od njega nekdaj bo dobil.
Gr. Krek, Na sveti večer.
240	In kadar zopet brez tolažbe sedimo v tihem svojem hrami
in peremo storjene krivde potrti z vročimi solzami —: tedaj ga ni na širnem svetu, da nas tešeč k veselju vzdrami...
A. Medved, Pesni.
241 In kaj je resnica — naša človeška resnica? Pravijo, da je nekoč malce zadremala. Tedaj sta ji podtaknili tekmovalki, slabost in zlobnost, svoji hčeri: zmoto in laž. Ko se je resnica predramila, se je razveselila hčeric, njej tako podobnih, a skoro, toda prepozno, je spoznala, da to nista pristni nje hčeri. Od tedaj se bije neprestano vojska med resnico in med zmoto in lažjo in tega boja ne bo nikoli konec, ker zmota in laž se veljavita za resnico ter sta resnici tako podobni, da človeški rod, ki plačuje stroške te vojske, često ne ve, ali nam narekuje gola resnica ali razgaljena laž, kaj verjemimo!
I. Mencinger, Moja hoja na Triglav.
242 In kaj je to, laž ali resnica? Laž je navadno blago, ki je vedno na trgu, resnica pa je redko zlato. Zatorej oprezno ravnaj z resnico in ne nosi je vedno na koncu jezika! Laž in resnica sta sestri; ednako opravljeni vedno hodita druga tik druge in z ednakimi očmi gledata v svet.	T „ . ...
I. Mencinger, Abadon.
243 In kaj so pač darila brez ljubezni, tople in velike, lijoče v mogočnih valovih iz srca v srce. Mernike zlata siplji v naročje komu, a ne daj mu ljubezni, glej, kakor nič so, brez cene, brez bleska, brez ko-
"Sti •' '	Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
244	In kar rod za rodom dela,
čas natihoma podira, mest posutih vrsta cela ti resnico to podpira.
Fr. Svetličič.
245 In ko bi ljubezen tu ne cvetela, kdo pač bi na revni zemlji prebil, ko trtica nam bi srca ne grela, kako bi se človek kedaj veselil?
Fr. Levstik, Pesni.
246	In ko ura nam odbije, črna zemlja nas pokrije, kdo bo še po nas poprašal? Kdo se z nami bo ponašal?
Sim. Jenko, Pesni.
247	In ljubezni beseda in skrivno razodetje je ženska. Jos. Jurčič, Cvet in sad.
248	In ni li mogoče človeku to,
da združeno v njem bi oboje bilo: Značaj neupognen — srce mehko? Pač more se to združiti in mora!
Sim. Gregorčič, V obrambo.
249	In prokleti, trikrat prokleti naj bodo tisti voditelji, ki tišče svojemu narodu usta, da ne more kričati, ki mu vežejo roke, da se ne more braniti in biti, biti onih, ki bijejo, more narodovo čast in njegovo
svobodo.	Fr. Govčkar, Martin Krpan.
In smrti ni!... Jaz vidim le življenje, ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, ah, če te je v nebo poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje, ko rožica krasi dehteči log.
Drag. Kette, Pesni.
In smrt, v vsej svoji krutosti nemila, telesa je, duha prememba ne.
A. Medved, Poezije II.
In svojih dolžnosti zvesto spolnovanje zasluži pametnih mož spoštovanje, ne sreča in radost in veselost!
Sim. Gregorčič, Pesni.
In šel je boj boj'vat brez upa zmage.
Fr. Prešeren, Krst pri Savici.
In to je vir nam vse nesreče, da bolj in bolj nam hrepeneče po nedosežnem zre srce! Če srečo imaš, češ še veče, tako množi se ti gorje!
Dr. Fr. Zbašnik, Zvon 1900.
In to srce je brez meja, ljubav ta dvojna v njem prostora imeti more in pa mora: ljubav do doma, do Boga!
Sim. Gregorčič, Pesni, SI. Klepec, Aforizmi.	i
256	In vendar človek ni popolni gospodar svojega srca in svojih čuvstev. Nekoliko uže, s hudim in po krepkem prizadevanju; ali nikdar naj ne misli popolnoma razrušiti tega, kar je združila, vzbudila in kar vodi nevidna moč prirode.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
257	In vendar je ljubezen — prava, čista, sveta ljubezen — največji dar nebes, je najblažje, najpleme-nitejše, najvišje čuvstvo človeškega srca. Često in za marsikoga je edina vez, ki ga veže s svetom in z življenjem. In marsikdo bi moral sovražiti človeštvo, ki mu je na ta ali na oni način prizadelo dokaj zla in gorja, marsikdo bi se z gnjevom in ogorčenostjo obrnil od človeškega društva, ko ga je spoznal v vsi svoji nagoti, praznoti, lažnivosti in perfidnosti, ko ga ne bi vezalo na to društvo vsaj eno bitje, katero spoštuje radi plemenitega srca in kristalnočiste, nedotaknjene duše, katero ljubi z vsem ognjem vročega srca.
Jos. Kostanjevec, Moj prijatelj.
258	In vkljub otročji nehvaležnosti je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu. Vse zem-ske ljubavi izginejo, izpuhti j o sčasoma; samo materina ljubezen je neupogljiva, nepremenljiva!
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu.
259	In vse je hrepenenje. Hrepenenje ne vidi, ne dela, ne hodi; nima oči, ne rok, ne nog. Hrepenenje je umetnik; ne živi, toda vsega sveta življenje je v njem. Hrepenenje je stvarnik; sam neustvarjen, stvari življenje — iz grobega kamna, iz mrtvega ila; prazni besedi vdahne dušo, mrzli barvi luč.
Iv. Cankar, Nina.
260	In že zapoje prvi glas iz goslij, ne glas, ki laska se ljubeč ušesa, no glas, ki dušo ti napaja z grozo! Tak vzklik izvije bitju se iz prsij, ki zamorila mu bridkost je srečo in izročila ga močem zlovoljnim.
A. Funtek, Godec.
261	In življenje naše čudno? Kaj je tisto, kar ga goni? To ljubezen je k življenju, to tanha je večnostrastna, večnožejna, nepokojna...
A. Aškerc, Nove poezije.
262	Ista usoda jim je prisojena našim dekletom zunaj po deželi kakor cveticam: da zažare in zadehte za hip in da padejo potem pod koso in... ah, ne-poetična je dalje primera, a kaj pomaga... padejo pod koso in cvetice so postale seno, vsakdanja hrana za našo ljubo živinico ... Kakor nikjer se kaže na njih vsa strašna železna doslednost zakona narave: da je vstvarjeno vse v določen namen in da je le postranska stvar, če je ustvarjeno sladko in lepo. Zato je cvet, da prinese korist in le kaj tako na sebi ničevega, kakor je dekliška lepota, se ukvarja z zalivanjem ničevih rdečih vrtnic. Ista ženska, ki ga je bila tam zasadila, je izpulila v tretjem mesecu z lastno roko krasen grm velikih rož in je vsadila grm komilic za bodočega malička, ko ga je začutila pod srcem. Zakon namreč, to jim je kosa, to jim je smrt.
Dr. I. Sorli, Nevesta; Zvon 1908.
i*
263	Isti še ne ljubi, ki razklada kakor Žid pre-kupovalno blago, pri vsaki priložnosti svoja čutila, temveč oni, ki tudi svoji ljubezni donaša darove po
SVOji moči.	A. Koder, Zvezdana; Kres 1882.
264	Iz egoizma se boji človek smrti. Ve namreč, da neha biti — neha za svet, neha za ljudi. Saj nas vendar ljudje, ko nas nimajo več pred očmi, takoj pozabijo ... Človek misli le na samega sebe, ker je človek velik le v svojem egoizmu. In ta egoizem nas spremlja v življenju in še v smrti in on je vzrok, da nas misel, da se povsem izgubimo, navdaja z bojaznijo, z neko mrzlo, notranjo grozo...
Fr. Ks. Meško, Bolnik.
265	Izkušnja uči, da absolutizem zatre vsako veselo, ponosno ljubezen do domovine, to korenino vsake značajne čednosti, vsake velikosti, vsake moči in kreposti narodove.	Jos Jurčič) Dva prijateija.
266	Izmerile so se globočine morja, izmerile viso-čine gora; kedo pride kedaj do dna skrivnostim ženskega srca.	jos Stritarj Gospod Mirodolski.
267	Izprazniti je slehernemu človeku usojeno mu kupo trpljenja.	Dr L VoŠDjak) Doktor Dragan.
268	Izvor in začetek življenja je delo in v delu je dopolnjenje življenja. In življenje brez dela je polovično življenje, je smrt in pogin.
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
269	Izv6ri so veselja vsi izčrpni, samo studenec sleharne bridkosti nikdar nam v žilah svojih ne presiha.
Jos. Cimperman, Pesni.
270	Iz želje vera nam rodi se rada; tako je svet zadobil čut najblaži.
Jos. Stritar, Pesni.
o O o
J
271	Javno mnenje?! Oni strupeni modras, kateri ugrizne za hrbtom človeka skrivaj in izgine kakor megla pred solncem, kadar ga hočeš zgrabiti. Javno mnenje! Koga, in bodi najpoštenejši mož, ni že oskru-njalo s svojim gnusnim strupom? S peklenskim veseljem razmesari naše dobro ime in ga vlači po mlaki. Gorje mu, kdor se je zameril tej zmiji!
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
272	Jedno je potrebno le: Skrbi za se, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, bodi ti vodnik srce!
Fr. Levstik, Poezije.
273	Jeklen značaj, dolžnosti spolnovanje najvišja, prava dika je moža.
Sim. Gregorčič, Pesni.
274	Je li življenje, je li sanja,
kar hip nam da in hip nam vzame? Mar slajši je spomin kot up?
Ah, up, ki srečo brez nehanja lovi in kadar jo ujame, dobi od nje — en sam poljub.
A. Medved, Poezije II.
275	je pač interesanten pojav v človeškem življenju, da upamo tedaj najtrdneje, ko ima naše upanje najmanj istinite podlage.
6	Fr. Ks. Meško, Bolnik.
276	Junak ukloni, kadar trešči vanj sovražne sreče grom, le svoje lice, nikdar duha, ki ni mu znan razpad.
A. Medved, Poezije II.
K
277	Kadar človek hrepeni po sočuvstvu, tedaj ljubi prvi prijetni prikaz, katerega slučajno ugleda, ne vprašuje, ali je predmet njega ljubezni vreden sočuvstva ali ne. Srce ima svojega čarovnika, vzor, kateri mu kaže ljubljeno osebo, ne kakršna je res, temveč pre-stvarja jo po svojem ukusu, diči jo z lepoto, obseva jo z lučjo vseh popolnosti. Zato se naposled celo dogaja, da ljubi človek samo stvar svojega domišljanja, nikar da bi ljubil živo osebo.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
278	Kadar dospe človek v ono dobo, ko se zaklepajo brezskrbna otroška leta in se odpirajo duri ognjenih mladostnih let, tedaj ga vabi nekova tajna moč k oni svetlobi, katera sije na človeško žitje, odkar je Evo Adam ljubil v jasnem raju. Hitra, usodna
je ona doba, ko zahrepeni srce po sočuvstvu, kakor hrepene pljuča po čistem zraku, kakor iščejo oči svetlobe. Takrat ljubi človek, samo da ljubi: brez premisleka, brez preračunjanja in čestokrat tudi brez —
uPa-	P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
279 Kadar je človek bojazljivec, zmerom lahko dokaže, kako potrebna, naravna in pametna je bojazljivost in da nazadnje niti bojazljivost ni! Samo da razkaže vse po vrsti in natanko, našteva na prstih in govori s poudarkom!	Iv Cankai. Martin Kačur.
280	Kadar je človek mlad, misli, da se vrti ves svet okoli njega! Velike dolžnosti ima, silen poklic, slovesno nalogo — in če je ne izvrši, joj narodom! Resnica pa je samo, da ima preveč krvi!
Iv. Cankar, Martin Kačur.
281	Kadar je ljubezen umrla srca, pozvati se znova v življenje ne da. Neplodni so vzdihi in bridke solze, zaman se trpeče užalja srce.
Jos. Cimperman, Pesni.
282	Kadar ljubezni kdo srce zaklene, kdo da mu vero in upe nazaj?
Ljud. Poljanec, Zvon 1903.
283 Kadar spozna človek, da je zaznamovan, tedaj si išče tovarišev v svojo tolažbo. Ne, da bi občeval ž njimi; ne občujejo med sabo, sramujejo se drug drugega.	Iv_ Cankari 0b zori.
Kadar zadnja iskra duši ugasuje, angelj joka in pekel prepeva; kes, gorje zastonj ti srce opasuje, ne dočakaš več pred grobom dneva!
Fr. Levstik, Pesni.
Kadar ženska ljubi, je modrijan, prorok in
Iv. Cankar, Žena kane. Jareba.
Kaj čast? Plačuje li znoj, s katerim obliva, predno se iz ohole visokosti poniža do človeka? Skrb, zavist, vedna bojazen, da bi ta draga ljubica ne pobegnila od nas, pa sto in sto drugih peklenskih sester jo spremlja. Čast je nečimerna ženska v širocih obročih; vsa drugačna je videti nego je v resnici.
Fr. Levstik, Zbrani spisi III.
287	Kaj hoče ti izdih? Vihar raznese križem ga sveta, srca ne ohladi nikdar, nikjer se sled mu ne pozna.
Iv. Jenko, Stara pravda.
288	Kaj je brez upanja življenje, in upanje brez vere — kaj?
A. Medved, Poezije H.
284
285 vedež.
286
289 Kaj je ljubezen pesnikova? Plamen, z velikansko silo predirajoč iz njega prsi, kateri sežge in upepeli nesrečno bitje, ki se mu bliža v ljubezni. Kar mu je danes idejal, leži jutri poteptano na tleh. Po zdrobljeni človeški sreči, po strtih srcih se vzpne pesnik do prave poezije. Mirno, tiho življenje mu ni dano, ne sme ga uživati. Samo, kadar mu srce krvavi od bolesti, kadar ga strasti razi j učeni vihar drevi sem-tertja, takrat zapoje njega struna najmileje.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
290 Kaj je pravica, kaj krivica, o tem si dva človeka nista istih misli. Kar se komu ne dopada, to se mu zdi krivično in s pravico je baš narobe. Sodba je jako težavna, kader se tiče nas samih.
Dr. F. Detela, Pegam in Lambergar.
291 Kaj je pravica? Kaj krivica? V zasebnih zadevah pove nam to sodnik. Kdo pa sodi države? Nikdo. Tukaj velja: salus rei publicae suprema lex; korist in pravica sta tu dve besedi za eden pojem. Državnik, kateri največ koristi, ta je naj pravičnejši; najkoristnejši pa je oni, ki je najrazumnejši. Zatorej se ne govori o pravičnih ali krivičnih državnih na-redbah, ampak o pametnih in nespametnih... Moč in uspeh, to je pravica; nemoč, neuspeh — krivica.
Dr. F. Detela, Pegam in Lambergar.
292 Kaj je res strašen konec življenja, kaj je smrt človeška grozna in stvar, pred katero mora trepetati človeška duša? Ali res uniči smrt lepoto življenja in mu jemlje vrednost zato, ker ga konča za vedno in
hodi vedno pred njim? Nikdar — kajti smrt je potrebna in brez nje ni življenja; smrt spada bistveno k življenju ter mu daje šele pravi pomen, daje mu tisto dragocenost, katere bi sicer ne imelo, ker bi je ne moglo imeti. Če bi življenje trajalo večno in bi ne bilo konca nikdar našega bitja, bilo bi nam blago, katerega ne ljubimo in ki ga ne čuvamo, ker ga nihče ne more vzeti, pa se zaradi tega ne brigamo zanj. Življenje bi postalo brez vrednosti kakor kamenje na cesti, za katero se ne zmeni nihče; bilo bi nadležno, vzbujalo bi stud, naj bi bilo še tako sladko in mamljivo, kajti bilo bi brez konca. Brez impulza bi teklo življenje in človeške sile bi se ne razvijale in ne stopnjevale do popolnosti. Spomlad polna cvetja in himen prerojenja bi vzbujala gnus, če bi ostala večno na svetu in solnce bi rodilo obup, če bi ne zahajalo zvečer za gore.
Jos. Regali, Reliefi.
293	Kaj je težjega na svetu nego dati slovo lepim sanjam, ki jih je sanjalo srce leta in leta v mameči sladkosti? Kaj je težjega v življenju nego odpovedati se upanju na lepo in jasno, morda celo na blestečo prihodnjost? Odpirajo sreče se že vrata, zre že od daleč začudeno oko prve žarke čudovite lepote, kraljujoče za skrivnostnimi onimi vrati kakor na prestolu nebeškem; a nenadoma, glej, zapre sovražna roka pot in vrata, hipoma umre vsa prelestna sanjska lepota, umre vse sladko upanje v vzradoščenem srcu. Kje je srce, ki bi ne vzdrhtelo od boli v takem hipu?
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
294	Kaj je trpljenje? — Ranjena ljubezen, oskrunjena zaupnost, to je trpljenje, drugega ni.
It. Cankar, V mesečini.
295 Kaj je ženska brez ženstva? Kaj je cvetica brez dišečega cveta? Zelišče, trava, hrana govedi! Da, ženske same ne vedo, kaj je njihova prava vrednost, njihova prava moč, da jo le prerade iščejo v stvareh, katere so pravemu možu vredne posmeha ali še celo zaničevanja.	Jos_ Stritar) Zorin
296 Kaj je ženska? Če je stara, ima vsaj to dobro, da bo zmerom stara ostala! Če je pa mlada, se pa postara in kaj ti hasne to potem? Konec je takšen, da je vse eno in tisto.	Dr Iv Tavč
Mrtva srca.
297 Kaj loči človeka od živali? Kaj je ideja človeštva? Žival vržena v življenje kakor mi, hrani in brani se kakor se mora in more, vsaka zase; dobro je njej, kar njej koristi, kar je zunaj nje, to ji je tuje, sovražno; narava in žival, v večni vojski živi z vsem, kar se giblje, kar ji prostor in hrano krati. Pravico ima, kdor ima moč, sme se, kar se more. Žival ne misli, kako se godi drugi živali, mirna, zadovoljna, srečna je samo, če je zadostila svojim potrebam. Tako žival. — Kaj pa človek? V čem se loči od živali, če misli in dela kakor ona? Človek ne vidi samo sebe na svetu; brat mu je, kdor nosi njegovo podobo. Vesel ne more biti sam, če vidi brata trpeti. Ve, da če njemu pomaga, sebi pomaga. Posameznik je ud velike družine, zvezane v sreči in nesreči. Zanjo živeti, zanjo trpeti, njej, ako treba, svojo srečo žrtvovati, to si šteje v dolžnost! Kdor ne misli tako, ta ni vreden človeškega
imena-	Jos. Stritar, Zorin.
298	Kaj meni svet se za gorje, ki srce bratu napolnjuje? Kaj njega brigajo solze? Hudobni svet jih zasmehuje.
I. Pagliaruzzi, Pesni.
299	Kaj pa je prosta volja človeška? Neznane moči se igrajo z nami. Njim pride človek v oblast, ko stopi v življenje, in sama smrt ga reši te oblasti. Kdor hoče živeti, treba, da spozna to resnico, žalostno resnico ali vendar resnico; treba, da se voljno vda skrivnostni oblasti, kateri ubežati ni mogoče.
Jos. Stritar, Gospod Mirodolski.
300	Kaj pa je samarijan vsemu omikanemu svetu?
Kaj ga loči od brezsrčnega „duhovna" in „levita"? On je imel srce, srce tudi za nesrečnega brata, ki je bil drugega rodu, druge vere.
Jos. Stritar, Razni spisi.
301	Kaj pa je tebe treba bilo? Tako bi človek žalosten dejal vsemu človeškemu rodu. Kaj pa ni res podoben ubogi, zapuščeni siroti ? V bolečinah pride na svet, v bolečinah gre iz sveta; prvi glas njegov je jok — izdihljaj zadnji! Od zibeli pa do groba koliko truda in skrbi, koliko nemira in hrepenenja, koliko neuslišanih želja!... koliko solza...
Jos. Stritar, Zorin.
302	Kaj pa je vendar ta spačeni malopridni svet? Ali je vreden, da mu služi pameten mož bistre glave in svobodnega srca? Vračuje li trude, prečute bridke noči, težavne, grenke dneve, sovraštvo in zaničevanje, ki na človeka preže kakor pajek na muho? Nikdar ne!
Fr. Levstik, Zbrani spisi III.
303 Kaj pomeni, če imaš sovrage? To pomeni, da si jim na poti! In če si na poti jim, si nekaj! In čem bolj se veča broj sovragov, večji si in si močnejši, kajpak! Tolik si, da j eden sam sovražnik ni ti kos, pa se še več jih zbira, ki bi radi te na tla podrli... Kjer ni nič, tam tudi ni nasprotstva. Kdor ni nič, na poti ni nikomur.
A. Aškerc, Akropolis in piramide.
304 Kaj pozveduješ po življenju mojem? Kdo pravi, da šele iz vrste let rodi se krasni hip ljubezni tvoje? Nič nisem jaz, moj dom nikjer, moj pot, kjer hočem sam — dovolj! Kaj poprašuješ po stvarcah teh, ki nimajo pomena?
A. Funtek, Godec.
305 Kajti človeška ošabnost, odkod prihaja? — Od ničesar drugega nego od uboštva duha. Človek, ki se rad bavi z visokimi mislimi, ne bo nikdar pal tako nizko, da bi se udal tej usmiljenja vredni človeški slabosti.	p. Pajkova, Odlomki.
306 Kajti včasih se človeku samo od sebe omeči duša in išče druge, da bi se spojili skrb in skrb ali da bi sočutje orosilo bolečino. To so hipi, ko pozabljamo, kako tuji in oddaljeni so si ljudje med seboj. Pride siromak, zapuščen in sam med zemljo in nebom, kdovekod, kdoveodkod je zablodil žarek beraške nade
v njegovo site, a srce se je razveselilo, vzljubilo je vse ljudi ter skoraj sleherni kamen na cesti; in da bi napravilo iz lažnivega hrepenenja resnico, trga zdaj zastore s svojih ran, pa meni, da je našlo pomočnika in zdravnika. Izpove se siromak nevrednemu; vesel je in olajšan tisti in morda še drugi dan, zakaj po-gostoma je treba dolgo časa — tem več, čim hujše je bilo gorje — da zaslišimo izza tolažbe grohot posmeha.	VI. Levstik, Obsojenci.
307	Kaj torej plašil bi se smrti?
Saj ta nam svet odpre ves nov; skoz grob odprti, spet zaprti se v carstvu združimo duhov.
Sim. Gregorčič, Pesni.
308 Kaj tožiš? Ti pač ne umeješ sveta, med nami ljudmi je razlika: Za grešnika človek odkriti velja, hinavec pri nas za svetnika.
Drag. Jesenko, Pesni.
309 Kaj upati še more, za čim še koprneti,
kdor je z gorečim mečem iz raja bil izgnan?
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
310	Kak je čisto morje!
Kaj njemu upat' smemo, mornarji dobro vemo, dekletom kaj — Bog ve?
Fr. Prešeren, Pesni.
311	Kako je pičel slaj v omami, ki v svetu iščemo jo sami! Zastonj se trudimo za srečo
z besedami, zastonj z rokami.
A. Medved, Pesni.
312	Kako je to, da človek občuti rahel udarec, pa da ne čuti bolečine, ki grize iz noči v noč, od dne do dne in ki je v vsakem trenotku hujša od biča in škorpijona? Kako sme biti in kje je zapisano, da zardi človek do srca ob slučajnem in bedastem ponižanju, pa da ne vidi, kako polagoma trohni in gnije in odpada kos za kosom njegove kraljevske halje, tako da stoji nag pred ljudmi in ga nič ni sram?...
Iv. Cankar, Novo življenje.
313	Kako malo je treba marsikomu, da se mu utolaži bridka žalost ali da se mu izpreobrne v veselje: temu prijazna beseda, onemu nekaj kapljic vina, temu malo puhlega počeščevanja, onemu malo od cunj narejenega popirja, ki se mu pravi denar. In vendar toliko je žalosti in toge po tem svetu!
Jos. Jurčič, Cvet in sad.
314	Kako naj vstreže vsem j eden samo, ko časih jednemu vsi ne mogo.
A. Medved, Resje in bilje.
315	Kako pa češ, da srečen boš, ko želj srca ne znaš krotiti, ne znaš se zoper strast boriti!
Dr. Fr. Zbašnik, Zvon 1900.
316	Kako prekrasna si ljubezen taka, ki tiho skrivaš se v srca globini! Neznana ustam je beseda vsaka, ki skrito tajnost srčno razodeva. Le duši dobro čutita j edini,
da isti ogenj dvoje src ogreva in grel do zadnjega jih bode dneva.
Fr. S. Finžgar, Triglav; Dom in Svet 1896.
317	Kakor hudodelec blodi, komur je vsegavedni Bog dodelil strašno milost hrepenenja.
Iv. Cankar, Nina.
318	Kakor listje letimo iz naročja večne stvarnice in piš usode nas raznese po širni zemlji; tu pa ob-visimo ali med bodečim trnjem ali v mehkem mahu ali pa pademo na trdi kamen.
Dr. Iv. Tavčar, Bolna ljubezen.
319	Kakor se človeku na starost vrne neka otroč-jost, tako mu pride nekaj idealne razglednosti iz mladih let nazaj, sosebno, če ga domišljija popušča, in mu ginejo čuvstva burnih let in spomin posvetnega spoznanja in uživanja, če se je navadil daleč od hrupa živeč le v sebi iskati sveta in gledati v skrivnostno visočino nad seboj. Kakor mladenič v svojem optimizmu misli, da je vse dobro, vse lepo, kar vidi in ga čaka, tako časih starec ne umeje, zakaj drugi ljudje ne mislijo takisto kakor on.
Jos. Jurčič, Cvet in sad.
320	Kakor se porajajo iz neukročenih želja strasti, tako iz neukrotnih bojevnikov fanatiki. Fanatiki so
sploh nenavadni ljudje. Moraš se jim čuditi in hkrati se jih ogibati; čuditi, ker so nesebični, neustrašeni mučenci za svoj smoter, ogibati se jih, ker so v brez-ozirni strasti gluhi za opomine svojcev, neustrašni za pretnje nasprotnikov in neizbirčni za način svojega bojevanja, v katerem vse podirajo, vse naskakujejo, kar jih ovira v premem tiru do njih ideala in smotra — do smotra največ nedosežnega. Vendar so tedaj koristni, kadar pripomorejo s čudovito hrabrostjo in navdušenim hlepenenjem po idealnem namenu, da stranka, oprezno stopajoča za njimi, laže doseže, kar se dejanski doseči more in bi se morda ne doseglo, ako bi vneti in vnemajoči fanatiki ne zahtevali tolikanj več.	I. Mencinger, Abadon.
321	Kakor upihne sapa iskro brez goriva, a razpiše žerjavico v velik ogenj, tako potlači beda slabot-neža, okrepi pa krepkega duha.
Dr. F. Detela, Gospod Lisec.
322	Kakor zapusti dobra knjiga ali lep igrokaz lepe misli, ki done še dolgo v srcu in se sprijemajo v prijetno soglasje z davnimi spomini; tako čutimo še dolgo po ločitvi tajnosladke vezi blage prijateljske družbe. Dr. F. Detela, Trojka.
323	Kako si, domišljija, goljufiva
in vse, ki ti jih v srcu vzbujaš, nade, kedor zaupa v te, gotovo pade, ker tvoja govorica je lažniva.
P. Pajkova, Pesni.
SI. K lepe c, Aforizmi.	5
324	Kako si lep, oj ti večer božični, svet duši grešni ti si in pravični! Skrivnostna noč, ko se nebo odpira, na stvar se stvarnik milostno ozira in mir rosi v človeška srca trudna, oj sveta noč, božična noč prečudna!
Jos. Stritar, Pesni.
325	Kako svetlo
življenje temu se dozdeva, ki svest si je, da ga obseva
ljubezni žar.	P. Pajkova, Pesni.
«
326	Kak revež je, kdor stoji na visokem mestu! Njega gleda in vidi vse. Naj poskusi enkrat ustreči svojim željam in ne le vedno zahtevam zavistnih gledalcev, konec je njegove slave. Kar je storil dobrega, to se pozabi; slabosti se mu ne odpuste nikdar. Sluga je gledalcem in poslušalcem kakor glumač, ki igra za denar. Kaj bodo ti rekli, to ga skrbi vedno. A miru mu ne daje njih hvala, priganja ga le k večjemu trudu, graja pa ga peče tem bolj, čim menj jo je zaslužil. Tako se drvi brez pokoja za senco slave, ki beži vedno pred njim, dokler ne omaga. Potlej ga slave; živel je zanje, zase ne.
Dr. F. Detela, Pegam in Lambergar.
327	Kakšno bi bilo življenje, da bi ne imel vsakdo nekaj najljubšega, kar mu daje moč in tolažbo, četudi mu iztrgajo vsa druga bogastva? Mnogo jih je, ki se zavedo svojega najdražjega zaklada šele v nesreči, kadar jim ne ostane ničesar drugega več — in solzne oči se zasvetijo od sreče in ponosa. A drugi so ga odkrili že zgodaj v razkošnem trenotku in čuvajo ga kakor svoje Življenje.	Iv. Cankar, Vinjete.
525 Kamor se človek enkrat upreže, tam mora voziti po suhi in po blatni cesti.
Jos. Jurčič, Deseti brat.
329	Kar kedaj se vzbuja v duši, temu dano je življenje, sicer ne bi se rodilo.
A. Funtek, Godec.
330	Karkoli je na svetu nas, za svojo srečo vsakdo hodi!
Fr. S. Cimperman, Pesni.
331	Kar ni nam dano, to samo je sreča.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
332	Kar novo je, ugaja mladim srcem, njih lahkoživi duh na to ne misli, da tisoč src je žilo zadovoljnih
v nekdanjem redu, vernem svojim dedom.
A. Medved, Kacijanar.
333	Kar podlo je, ne misli in ne stori; nesreči usmiljenje, krivici strah!
Jos. Stritar, Pesni.
334	Kar srcu je bilo lepo in sladko, nikoli ne more umreti to. — Zaspi in spet se zgane
in z novo silo vstane.
E. Gangl, Zvon 1907.
335	Kar storiš zase, to že s tabo izgine. Kar storiš za narod, ostane vselej.
Sim. Gregorčič, Pesni.
336	Kar svetega je tvoji duši, ne daj iztrgati nikdar, naj tudi drugo vse razruši usode trde ti vihar!
Naj svet prezira, v stran te suva, vsih klikov ti ne bodi mar, dokler srce ti verno čuva svetinj netaknjenih oltar.
A. Medved, Poezije II.
337	Kar svet stoji, tako je bilo zmerom : Kdaj priborila si ideja kaka veliko zmago svojo je brez borbe, brez žrtev in brez svojih mučenikov?
A. Aškerc, Primož Trubar.
338	Kar v luži kalni se plodi, vali, naj žaba je ali ostudna krastača, najrajše v svoji brozgi živi, najdrzneje v nji kozolce prevrača. Zatorej čemu perutnice žabi?
V veselje krakov ji dvojica rabi.
Jos. Cimperman, Pesni.
339	Kar živi človeštvo na zemlji, pičlo časa mero spoznava; stavi pa si v delih nesmrtnost z dlanjo in umom.
A. Umek.
340	Kdo je velik? Kdor z glavoj se jasnoj dviga nad površje svojih dni;
kdor obzorje premotri široko z bistrimi sokoljimi očmi.
Kdo je velik? Kdor rojakom svojim kaže pot iz sužnjega mraku v solnca in svobode domovine z bakloj plamenečoj brez strahu. Kdo je velik? Kdor svoj čas izpolni, kdor življenja vso žrtvuje moč idealom in najvišjim ciljem, dokler smrt ga ne zagrne v noč...
A. Aškerc, Primož Trubar.
341	Kdor brata mi ščuje na brata, ta bodi — ta bodi proklet!
A. Aškerc, Pesni.
342	... Kdor brezup ljubezni nase vzame, ne ga, da strup bi njemu zagovoril. Po božjih potih v Rim in del j naj hodi, gorje, tovariš v kopnem in na vodi,
iz tujega se ž njim domov obrne. Plamenu, ki ga v žarnih prsih nosi, hladila noč i dan želi i prosi: V srce se zaželeni hlad ne vrne.
Fr. Levstik, Poezije.
343	Kdor greši z nedolžno in lepoteželjno dušo, opravlja delo, Bogu prijetno, in z vsakim grehom se bliža popolnosti, se bliža večni lepoti, ki je večen greh.
Iv. Cankar, Uvod k „Erotiki".
344	Kdor je dandanes nesrečen, je zaničevanja vreden. Treba je samo pripogniti koleno, samo sladko smehljati se je treba... nič drugega. In ničesar ne sme človek videti in ničesar si ne sme želeti...
Iv. Cankar, Za narodov blagor.
345 Kdor je nosil pol svojega življenja breme ramenih, ne bo hodil nikoli več z lahkimi koraki ravnim telesom.	Iv. Cankar, Tujci.
346	Kdor je slaboten v silnem koprnenju, pogine kakor cvet brez solnčne luči. Kdor pa sprejel od Sojenic je moč, izgazi pot, kjer ni steze ne ceste, preskoči meje in poruši stene, obleko tesne splošne šege sleče, prezre pomisleke in malodušnost
pa se napoti tja, kjer cilj se sveti.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
347	Kdor je s svojo hvalo skop, višji je od drugih glav ali pa na umu top —
ali grozno domišljav.
A. Medved, Šibre; Dom in Svet 1906.
348	Kdor je vesel, on pošten je gotovo; čemernežu ne upaj pa nikoli,
srce hudo v njegovih prsih tolče in svetujem, ogiblji se ga zdaleč.
Mat. Valjavec, Poezije.
Kdor kruha vbranega ne je, ni skusil sirotenja, kaj je trpljenje, on ne ve, on ne pozna življenja.
Sim. Gregorčič, Pesni.
350	Kdor ljubi res, on ni svoboden, ljubezni suženj on je zvest. Cvetoče morda so verige, dišeče spone, ki jih nosi,
mej svoje volje ne opazi, ker mu ljubezen jemlje vid in z vidom strogo, bistro pamet.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
351	Kdor mož je, bolečine najhujše nosi nem; ne kaže jih po svetu, ne kaže jih ljudem.
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
352	Kdor ne veruje v blaženost ljubezni, ta tudi nikdar ne bode ljubil.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
353	Kdor ne zna uporabiti svojih duševnih moči niti v toliko, da bi svobodno mislil, ta ne sme biti užaljen, če se mu reče suženj.
Svobodna Misel I., 4.
354	Kdor ni občutil dvomov tlečih in žgočih v duše skritem dnu, spoznal demonov ni morečih, ni v tminah taval brez miru!
I. Šanda, Pesni.
355	Kdor sam do večera potuje skoz svet, izgine se zarjo večerno-
Sim. Gregorčič, Pesni.
356	Kdor sam hoče, je rob, a kdor noče, ta ni!
A. Aškerc, Rapsodije bolgarskega goslarja.
357	Kdor samo tarna in vzdihuje, cvili, otrokom se in starim babam smili. A kdor je mož od pete do temena, iz jekla vlit, izsekan iz kremena, pogumno hodi vselej svojo pot, nobeden ga ne straši trnjev plot; pregraj on ne pozna in ne ovir
in skoz goščave sam si krči tir. Zanaša se na svojo močno pest, posluša samo svojo dobro vest. Če kdo korake drzno mu zastavi, podere ga na tla in ga zadavi in preko njega dalje spet koraka. Glej, to ti vzor je mojega junaka!
A. Aškerc, Zlatorog.
358	Kdor sebi samemu veruje, ne straši se varljive sreče!
Iv. Jenko, Stara pravda.
359	Kdor se meni za čas, tudi čas se meni za njega.
Mat. Valjavec, Poezije.
360 Kdor se privadil je služabne teže,
srce mu dni svobodnih več ne vredno, več jarem udov trdih mu ne veže. Ugasne moč za vse dejanje vedno ko ptič, ki se navadil je zapora, tako i on umreti suženj mora.
Fr. Levstik, Ode in elegije.
36/ Kdor um bistri, človeku srce blaži, trpljenje on vesoljno polajšuje, kdor blago rabi moč, kar mu je dane, brez ploda mu življenje ne ostane.
Jos. Stritar, Pesni.
362	Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat' zna.
Fr. Prešeren, Pesni.
363	Kdor več stori, on more več, on nosi v sebi več moči. Kdor manj stori, pokore več na rame se mu naloži.
A. Medved, Poezije II.
364	Kdor vedno le smrt premišljuje, kako mu življenje preseda. Kdor misli samo na življenje, kako ga prestraši — smrt bleda.
A. Medved, Poezije II.
365	Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
I. Vesel-Koseski.
366	Kdor z brati v stiski usmiljen ni, on strah Gospodov zapusti!
Sim. Gregorčič, Job.
367	Kedo prešteje milijone,
kar jih na žitja morju utone morda na vek?
Sim. Gregorčič, V obrambo.
368	Kedor ima denar, on je gospod, njegova je oblast in pravica, vse je njegovo; za denar vse dobi, česar mu želi srce, in gorje njemu, ki mu pride pod
noge!	Jos. Stritar, Prizomi spisi.
369	Kedor je možak, strupene se kupe ne brani, sladke se nikdar ne upijani.
Sim. Gregorčič, Pesni.
370	Kedor je sam, lehko ga vsak zatira, če sam je, pasti mora še junak;
a kogar broj tovarišev podpira, pogum mu rase, dasi je šibak; stoterna moč tako se v slednjem zbira, iz čete vse za vse močan je vsak.
Sim. Gregorčič, Pesni.
371	Kedor zamore zares ljubiti, ne samo z jezikom, vse človeštvo: blagor mu! dosegel je vrhunec človeške omike; čudimo se mu, slavimo ga ter iz meglene nižave dvigajmo strmeče oko v solnčno višavo, kjer mirno kraljuje — svetnik.	Jos. Stritar, Popotna pisma.
372	Kje pa ima človek pravico do sreče? Kdo mu jo je obljubil, kdo zagotovil, ko je prišel na svet? Da ima sape v dihanje in hrane v življenje, zadovoljen mora biti in vesel; zahtevati več, to je predrznost.
Jos. Stritar, Zorin.
373	Kjer cvetja ni in kjer ni speva, življenja ondi srcu ni.
Sim. Gregorčič, Pesni.
374	Kjer kosi nesreča, kosi na široko. Nenadoma podre dostikrat tudi one, ki so se čutili najvarnejše in so stali ponosno in bahato v zavesti svoje moči.
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
375	Kjer ni spominov, ni kesanja, kjer ni spoznanja, ni prevar.
A. Medved, Pesni.
376	Kjer ostro trnje klije, tam cvetke ne cveto.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
377	Kjer se pokaže premoč kake osebnosti, bodisi v zasebnem, bodisi v javnem življenju, povsod vidimo, kako se je skušajo drugi otresti in jo zmanjšati. Isto velja tudi za socialno in državno politično življenje. Z vsaktero premočjo se utesnjujejo interesi in moči drugih. Človeški naravi pa je že tako prirojeno, da se skuša osvoboditi vsakterih spon, bodisi v družabnem, bodisi v državnem življenju. Naši zat)iskiVr
378 Kjer stopa usoda v svoji jezi, zapusti globoke sledove. In navadno ni le posameznik, ki ga prime s trdo roko in ga vrže z navadnega tira, večinoma se zadene ta še ob druge in jih potisne tudi na novo pot.
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
379 Kjer vlada strah, tam ni ljubezni.
Kadar mu strah preide, videl bodeš, sovražnik bode tvoj od drugih hujši.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
350 Kje se nebes pne brez oblaka?
Komu sijejo dnevi brez mraka?
Oh, nikjer in nikomur!
Dokler se kri nam v žilah pretaka,
legajo megle na čelo,
žalosti rosa oči nam namaka.
A. Medved, Gazele.
381	Kljubuj usodi, mož sam svoj bodi! Karkoli naj se ti zgodi usode gospodar si — ti. Si ti! Če res, če cel si mož, i svoj i nje gospod ti boš. Usode ni,
usoda svoja — to si ti!
Sim. Gregorčič, Pesni.
382	Kmet je po moji misli tudi šola mislečemu človeku. Jos. Jurčič, Deseti brat.
383	„Knjiga življenja", to nam je priljubljena fraza; res: življenje je knjiga, a tudi knjige so življenje! Knjige dajejo življenju največjo vrednost; večnost, kolikor more človek sam, končno bitje, in plod njegovega dela doseči večnost in kolikor pojem življenja ne izključuje večnosti.
Dr. J. Tominšek, Zvon 1905. Četrt stoletja itd.
384	Ko bi le človek vedel, kdaj je njegovega življenja pomlad! Kdaj? Ali tedaj, ko ti temni lasje senčijo čelo, ali tedaj, ko ti beli sneg venča glavo? Časih to ni sneg, časih je to cvet češnje v zelenem logu. Kdaj je človeškega življenja pomlad?
Dr. Iv. Tavčar, Spomen-cvieče.
5S5	Ko bi vinca ne bilo,
ej to bilo bi hudo! Kdo bi lajšal nam srce, ko bi trlo nas gorje?
Drag. Jesenko, Pesni.
386	Ko brata alkohol potaplja v bedo, solidnež zanj ima le to besedo: Jaz zdravega počutim se pri vini, a ti, če nimaš pameti, pogini! Razloček med obema ni tako neznan: Od vina prvi, drugi kruha je pijan!
A. Medved, Šibre.
387	Ko časi se človeku kaže sreča, že misli, da dobil bo hribe zlata, naenkrat ga ogoljufa bežeča: Bodočnost pa ima zaprta vrata. Zato gori naprej mu upa sveča, dokler ga ne zasuje v grob lopata.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
388	Ko človek izprevidi, da mu je tako usojeno, nemo in hladno gre in se ne obotavlja ter ne misli ničesar. Čemu bi mislil, ko mora biti tako?
Iv. Lah, Iz časov romantike; Slovan 1905/1906.
389	Ko človek pil iz žalosti je kupe, nočem enaki so njegovi dnevi; izgubil je nekdanje zlate upe.
A ko mu po prestani bridki revi veselje novo zbriše dni gorjupe, zašije nov up v lepšem mu odsevi.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
390 Ko človek se po lestvi slave vzpenja, zamaknjen gleda le naprej, le kvišku. A kadar lestvi se podstav zmaje, kadar ozreti mora se nazaj, nasproti zazija mu prepad širi, stemni se mu pred strmo globočino in kes mu z vročim ostnom v dušo črta besede suhe: „Gledal bi nazaj!" O kes, spoznanje — mračna gosta duše, ki vedno, vedno prideta prepozno!
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
391	Koder razlega se petje,
sreča obseva ves kraj; radosti klije tam cvetje, zemlja prestvari se v raj.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
392 Ko druge videl boš trpeti,
pomagaj v moči, sin jim moj! Nikomur zla ne smeš želeti, ker človek slednji brat je tvoj!
Fr. S. Cimperman, Pesni.
393 Ko dviguje duša se vriskaje, nad glavo na lasu visi meč; ko najslajša kupa nam se daje, sodbo piše prst nam plameneč.
Fr. Levstik, Ode in elegije.
394 Kolikokrat čujemo: „Človeška beseda je mrtva, ne more izraziti onega, kar se godi v duši!" — O da, mrtva je, nema je človeška beseda, ako hočete razložiti
od rojstva slepemu nesrečniku, kaj je to — barva. — Ne, beseda ni mrtva, če pride iz globin čuteče duše. Vsemogočna, silna pa je, če se je v njo zavila velika ideja, spočeta v veliki duši... Ves svet je premagala, prenovila beseda iz duše boga — človeka. Kakor orjaški orel je plaval njegov nauk čez svet in njegove silne peruti so pihljale miru in tolažbe v človeška srca od stoletja do stoletja.
Dr. I. Sorli, Spomen-cviece.
395 Kolikor lepše in predrznejše so sanje, tem bolj umazana je resnica.
Iv. Cankar, Potovanje N. Nikiča.
396 Kolikor manj človek vidi, tem bolj je srečen. Prva stopinja je ljubezen, druga pijanost, tretja smrt. Smrt je superlativ zemeljske sreče. Zato naj vsakdo gleda, da pride kolikor mogoče hitro na to poslednjo
Stopnjo.	Cankar, Jakob Ruda.
397	Ko morilni čut ljubezni
vzame dragi mir srca, grob jedini je ozdravi neprenosnega gorja.
P. Pajkova, Pesni.
398 Komur je „karijera" vse nebo,
krog tvoje glave išče on le nimba za svoj namen — in če ga ne dobo, ljubezen mu spočne in hči je — hlimba.
A. Medved, Pesni.
399 Komur je sreče dar bila klofuta...
kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta. Kjer si poišče dom, nadlog jezero nabere se okrog in v eno mero s togotnimi valmi na steno buta.
Fr. Prešeren, Pesni.
400	Komur je živeti samo hoditi „s trebuhom za kruhom", bode seveda srečnega se čutil, če si je le dobro napolnil poglavitni ta del svojega telesa in če ga poleg tega zob ne boli ali mu kaj druzega ne dela nadlege. Kdor pa je zares človek, vreden tega imena, človek v tistem pomenu, kateri nas stavi v nasprotje z živaljo, njemu ni moči, ako bi prav hotel, misliti samo nase; on se čuti, da je ud velike družine, velikega telesa ud, in kar zadeva to družino, to telo, čuti, bodi žalostno ali veselo, tudi on.
Jos. Stritar, Poučni spisi.
%
401	Ko nam prva doba življenja izgine brez radosti, brez zaklada ugodnih spominov, tudi ostalo življenje ostane potem pusto, brezplodno kakor oni kos zemlje, kojemu je odrekla narava življev rodovitnosti.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
402	Ko pred nadlogami že več ne trepetaš in ti enako že, kaj ta, kaj oni meni, takrat šele do dobrega spoznaš, kako življenje vendar je po ceni.
Iv. Murn, Pesni.
403	Ko prvikrat se opoji
iz kupe Amorja mladezen, le steška preboli bolezen. Opoj, ki zove se ljubezen, edino s časom izhlapi.
Mat. Valjavec, Poezije.
404	Ko prvikrat vidiš človeka, ne sodi! Kaj lice njegovo izreka, ne sodi. Srce je globoko zakrito,
ne čuješ njegovega jeka. Prenagljena glasna beseda globoko mu rano zaseka. In ko izrečena je sodba, za rano ne najdeš več leka. Poznaš li ti samega sebe?
A. Medved, Pesni.
405	Ko rodi se cvet ljubezni, pa skrbno ga vselej vzgajaj; in če klije čisto v duši, Bog ga bode blagoslovil, Bog ljubezni — njega moli!
A. Funtek, Godec.
406	Ko se je človeku nabralo preobilo čuta, čuti potrebo, rekel bi, izprazniti si srce, izgovoriti se, iz-jokati se ali izsmijati, kakor mu je pri srcu.
Jos. Stritar, Dodatni spisi.
407	Ko sem imel največ apetita, tačas nisem imel kruha! Hahaha! Sedaj je kruh, ali je šel apetit z vragom. Vidiš, to je življenje!
Jos. Jurčič, Doktor Zober. SI. K1 e p e c, Aforizmi.	6
408	Ko si za narod pel in pil, opravil svoje si dolžnosti; kako bi srečen narod bil, ko to bi bilo mu zadosti.
Jos. Stritar, Drobiž.
409	Kos kruha! Človek je lačen, rad spi nekje pod streho, ne nosi rad čevljev brez podplatov, ne umazane srajce, raztrgane suknje. Zato zviješ hrbet, prodaš kos značaja, malo pameti, nekoliko prepričanja. Svojo dušo našemiš in jim jo pokažeš, vzamež srce v roke in delaš eksperimente: „Prosim, gospoda, le bliže! Izvrstna zabava in ceno! Moj želodec je prazen in palci mi silijo skozi čevlje. Vrzite mi par krajcarjev. Prosim ponižno!"
Zofka Jelovšek, Zvon 1902.
410	Ko srca vstvarja Bog višin, iz raznih dela jih tvarin;
iz iste vsakikrat snovi po dvoje src pa naredi ter vrže jih med širni svet, da našla bi se v teku let.
Sim. Gregorčič, Pesni.
411	Ko ti jezikov zlobnih strup, ko strup sovraštva in zvijače natoči grozne ti pijače,
naj se ne loti te obup — izpij jo vso, čeprav ta kupa gorjupa je in polna strupa.
Sim, Gregorčič, Pesni.
412	Kot raste dolg, tako plačilo; zlo kazen v sebi porodi.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
413	Kot skozi zrak hiteč oblak
iznikne za gorami, tako ne vrne se zemljak, ki spava v grobni jami; ne vrne se nikdar domov, ne ugleda več ga kraj njegov.
Sim. Gregorčič, Job.
414	Kot solnčni žarki so vzori,
ki grejejo nam mrzli svet, bude, rode, pri cvetu cvet.
Sim. Gregorčič, Pesni.
415 Kot voda na jezi kipi nam kri, tako nam srca valovje hrumi, ko tisoč sovražnih ovir zastavlja življenja težavni nam tir, ko divja nam strast srca občutke dobi v oblast ter vreči nas hoče v brezdanjo propast. Oh, stre se tedaj nam solnce bleščeče pokoja in sreče!
Sim. Gregorčič, Pesni.
416 Ko um bistriš, srce si blaži — v čisli srce ti bodi vedno in povsod; ko ljubiš domovino svojo, misli: Človeku brat je človek, rodu rod; preganjanja se varuj in razpora, sovraštvu v srcu ne dajaj prostora!
Jos. Stritar, Pesni.
417	Ko upanje v srečnejše dneve ti upada
in dušo razjeda strup gorja, ponosno, junaško trpi in molči, o težkih udarcih usode ne golči,
da trd je, ne dolži grešno Boga, ki v svoji brezkončni modrosti nam vlada. Sam dvigni se in rad ti pomaga, ne upaj v svet, ne pozivi j i vraga!
Jos. Cimperman, Kresni881.
418	Ko vroči trud bi ne potil človeka, kako bi v prsih misel se rodila
in srce v blago djanje mu budila ? Kje najel bi za bridke ure leka? Kako njegova duša bi vesela v višave jasne z dola solz kipela?
Fr. Cegnar.
419	Ko uživati začneš sadove truda, zagrne zemeljska te gruda.
Drag. Jesenko, Pesni.
420	Ko žugajo požreti te valovi, ko peče plamen srčnih bolečin z oblaki tmino delajo vetrovi in žarke jasnih skrivajo višin:
Gori ti vendar zmirom zvezda krasna, naj še tako buči nadlog vihar, v obzorju jedna stran ostane jasna, nebeškega je upa svetli žar!
A. Umek.
421	Kraljem se očita, da ne čujejo radi resnice;
ali jo ljubijo, če jim ni prijetna, narodi? Nekdaj so
kamnali svoje preroke, ki so jih neustrašeno svarili ter
v lice jim pravili resnice, katere jim niso bile po volji. Ali sedaj narodi delajo drugače? Samo da kamenje, s katerim pobijajo nepovoljne jim svaritelje, ni pravo kamenje, kakršno se pobira po cesti!
Jos. Stritar, Dunajska pisma.
422	Kreposti razmakni srce na stežaj, a skrbno ga strasti zakleni!
Sim. Gregorčič, Pesni.
423	Krvi naloče kdaj se žejna tigra, hijeno gladno plen krvavi pase, sovraštvu moči ni napasti glada.
Jos. Cimperman, Pesni.
424	Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, gotovo je ljubezen do mile matere, do skrbe-čega očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje. Naj tudi občudujemo ostro za-konoljublje in natanki patrijotizem slovečega Rimljana, ki je z roko svojo umoril sina, kateri se je pregrešil zoper domovino, z naravnega stališča ga nihče ne bode opravičeval. Vse ideje, bodisi še tako vcepljene v srce, umakneje se včasih čuvstvom, ki jih je stvarnikova roka modro vsadila v človeško srce, da vežejo očeta s sinom, brata s sestro.	Jos. Jurčič, Jurij Kobila.
425	Kultura je vrednost naroda. Harmonska popolnost in svobodna vzvišenost te kulture pa je posamezniku, v kolikor ga more prisiliti, da s češčenjem stremi do nje, edino merilo njegove narodne dolžnosti.
VI. Levstik, Zvon 1908.
L
426	Lačen človek, ako ima le količkaj upornosti proti usodi, se ne strelja iz nesrečne ljubezni in ne pije ciankalija na zdravje Dulcineje.
VI. Levstik, Historija o kugi; Zvon 1907.
427	Lahko pa strast pripelje v past in sreča, ki jo sanjajoč
uživaš, se lahko gredoč izpremeni in le gorje ostane, ki ne raztope ga v svojem morju vse solze in vzdihi vsi ne prepode.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
428	Lahko se marsikaj izreče, a dostikrat do tihe jame prenagla nas beseda peče.
Iv. Jenko, Stara pravda.
429	... laže oponašati neuspehe
in slabo delo drugim, nego sam kaj boljšega stvoriti.
Jos. Jurčič, Tugomer.
430	Laž je greh samo takrat, kadar nič ne koristi. Če vam je izbirati med lažjo in resnico in vas nobena nič ne stane, odločite se za resnico, zakaj toliko lažje se boste ob potrebi zlagali.
Iv. Cankar, Martin Kačur.
431	Laž ne ubija s kolom, ali plazi se po žilah kakor strup, počasi in oprezno, ne opazi se, kako deluje.
Iv. Cankar, Za narodov blagor.
432	Lehke noge, lehko srce,
iz prsi mladih pesem glasna! Tako k dekletu v vas se gre, tako mladost se uživa jasna.
Jos. Stritar, Pesni.
433	Lehko verjameš, tak nemir, da je neizrečeno hud; lehko verjameš, tak prepir notranji, da je grozno ljut, ko um pogublja ti nebesa, predsodkov se tesnih otresa.
Mat. Valjavec, Poezije.
434	Le kadar zdela veden trud telesom našim slehern ud, tedaj šele spoznamo, kako je pot življenja hud.
A. Medved, Gazele.
435	Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, pil zdravilo, ki ti večnost daje? ... Sam imaš jo čašo čarodejno, sam naredi pitje si nesmrtno! Čaša tvoja je — življenje tvoje sam napolni z večnosti jo lekom!
A. Aškerc, Balade in romance.
436	Le kdor občutil sam je kdaj gorje, trpin mu, brat njegov, v srce se smili; in v kočah, ne v palačah, še vsekdar človekoljubi so se porodili.
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
437	Le kdor trenotka dar krepko uživa, on pravi človek je, cvetno dekle!
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
438	Le kratka je zločincev sreča in njih radost le hip trpeča.
Sim. Gregorčič, Job.
439	Le nase sme zanašati se človek.
Fr. Cegnar.
440	Lepa cvetica si, materina ljubezen! Kadar je srce prazno in pusto, je duša potrta in od blagih čutov zapuščena, tedaj se zateče vselej k tebi, vzorna ljubezen! In ti jo napolniš z nebeškimi darovi in kakor mavrica zlata se razpneš čez njo. Ali kdor te ne pozna, temu je hotel Bog hudo že pri zibeli in peklenskim erinijam je prišel v žrtev.
Dr. Iv. Tavčar, Mrtva srca.
441	Lepa je priroda, lepša in višja pak je nje krona, človek. In ako ji ostane zvest, ako se more ohraniti v soglasju ž njo, ima vse, ker ima mir.
Jos. Jurčič, Cvet in sad.
442	Lepo je biti brezskrben popotnik, -*- vse se je v prsih raztrgalo, izkrvavelo je že vse, nobene bolečine več, nič upanja, in hrepenenja, v nobeni gubi ni več ostala kaplja, ki bi časih zaskelela, da bi se zdrznil ter zajokal. Vse mirno in tiho, človek hodi po svetu kakor po pokopališču in se smehlja z nasmehom, polnim mrtvaške modrosti. Življenje seka rane, trudi se neprene-
homa v krvoločni zlobi, toda moti se jako: meso je neobčutljivo, nobene kapljice ni več iz njega, in človek se smeje, da je bil tako prešerno opeharil življenje.
Iv. Cankar, Tujci.
443	Lepo je, da se govori navdušeno za dom in poje, še lepše pa se meni zdi,
če zanj gre vsak na delo svoje.
Jos. Stritar, Drobiž.
444	Le pravda svetu je postava in večno trdna ji veljava, a krut in silen ji korak; zakonov večnih samo pazi, njej car je in berač enak; kaj ona praša, če pogazi, če stro zakoni ji jekleni, kar tek ustaviti ji meni!
Iv. Jenko, Stara pravda.
445	Le redki so, ki so bili rojeni ob božji uri. In njihove oči so zmerom odprte in odprte so njihove duše in njih strune poj o neprestano. Vsakdanjost jih sovraži in brutalno življenje jih preganja. Ali oni hodijo svojo pot z lahko nogo in veselim srcem. Pripovedujejo o svoji sreči in o resnici, ki jo gledajo v svoji sreči in o sreči svojega spoznanja. Življenje posluša besede, ki jih jeclja samo komaj v sanjah, ki jih govori samo časih o polnoči in samo polzavestno, in življenje se užaljeno upira ter ubija ljudi, ki so bili rojeni v božji uri in dela njihova, rojena v božji uri.
Iv. Cankar, Ob zori.
446	Letom se naglo umikajo leta, dan porodi se iz prejšnjega dne, venec nevesto nocoj še opleta, prazne si jutri počeše lase.
Fr. Levstik, Pesni.
447	Le v jasnem valovju pokojnega srca prekrasno nebo vesoljno se zrca
in zrca se v njem nešteti cvet, ki ž njim življenja breg je odet.
Sim. Gregorčič, Pesni.
448	Le verjemi: življenje že ve, kam sune klado; kakor stori, je najbolje — in norec, kdor se sam prevali, zakaj ne prevali se nikamor drugam nego v globel, da tam strohni in segnije.
Iv. Cankar, Novo življenje.
449	Ljubezen — bolezen; slabo se rima, a zmisel med seboj dober ima;
Zaljubljenec vselej malo bolan je, naj že kristjan, naj mohamedan je.
Jos. Cimperman, Pesni.
450	Ljubezen do materinega jezika! Kdor je ne pozna, stoji v življenju s prozo v srcu in svetišče najvišjih vzorov mu je za večno zaprto. Spoznanja grenke pijače mora piti, ne da bi ga tolažila poezija, ki veje iz materinih sladkih glasov. Življenje mu je temna noč, po kateri razsaja vihar in v kateri so se vesoljnega ob-nebja svetle zvezde zavile v goste megle. Življenje mu je kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele veje na njih.
Dr. Iv. Tavčar, Mrtva srca.
451	Ljubezen enega edinega vdanega srca premaga vse in zaceli vse rane, ker je močnejša nego ves svet. Najmočnejša pa je ljubezen materina.
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
452	Ljubezen in bol sta prava srčna dvojčka. Oba ga enako pretresata, oba ga enako razburjata, oba ga enako omamljata, kadar se ga lotita. In vendar kako različni sta si tudi oni! Prava ljubezen se namreč samo enkrat z vso močjo srcu prikazuje, med tem ko se mu bol stokrat in stokrat približuje in to vselej huje, vselej obupneje.	P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
453	Ljubezen je možu nekaj izbornega, ženski pa pomeni ves obstanek; ona je nje ponos, nje življenje.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
454	Ljubezen je najlepša kal, ki jo more pognati človeško srce, a zato tudi najnežnejša in najbolj potrebna opore — trdega kola egoizma. In vsajena mora biti zato v ograjen svet, ki je njega lastnina vpisana v knjigi življenja na ime dveh bitij, za vsakega ena nerazdelna polovica, kakor bi rekli juristi...
Dr. I. Šorli, Romantiki življenja.
455	Ljubezen je vir vse bolečine.
I. Trinko-Zamejski, Poezije.
456	Ljubezen, ki se tudi modremu v srce ukrade, kakor pravi Homer, ki pametne ljudi in čestite sivo-bradce zapeljuje v take smešnosti, da se vedo kakor slepa kura, ni vredna bolečin, katere zadaja; njena radost je svetla pa otla pena; vzdigne se v zrak in poči!
Fr. Levstik, Zbrani spisi III.
457	Ljubezen, ki se vzbudi, da ne vemo, kdaj in kako, ljubezen, katero vzgoji spoštovanje in češčenje, ljubezen, ki ne pozna sebičnosti, ki vse žrtvuje, vse odpušča, vse daruje; ljubezen, iskrena in čista, katera kar najvišje vznaša mišljenje in čuvstvovanje naše, katera zaradi popolnega zatajevanja ne uživa samo nebeških sladkostij, temveč tudi zemeljske bolečine, ker se nobeden zemljan ne more docela iznebiti svoje nravi — takšna ljubezen je prava in samo takšna more biti tudi večna.	P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
458	Ljubezen, ki z junaštvom prsi neti, morje i reka, vihra ne ostraši, brezup i žalost, smrt je ne oplaši, a i peklenski biči neprešteti. Jedino vero sebi hče imeti,
ne ve, kaj govore sosedi naši, redi želje po srčni sladki paši: Mrtvo ji drugo vse na tem je sveti.
Fr. Levstik, Ode in elegije.
459	Ljubezen meč je, ki hladi in reže, i kdor je kdaj okusil ost njegovo
ko v luč metulj, tako on sili v mreže.
Fr. Levstik, Ode in elegije.
460	Ljubezen mladosti je sapica sveta, prinaša na zemljo žalostno raj.
Fr. Levstik, Pesni.
461	Ljubezen ne števili. Trenutka se držeč pije srečni človek z vso dušo sladki požir in blagor mu, ako uživa zdanjosti dar in ne da bridkosti kaliti veselja in
ako utopi spomin tega, kar utegne priti grenkega, saj — grenkobe nas ne pozabijo ter pridejo še prerade, mislimo nanje ali ne mislimo!
Jos. Jurčič, Sosedov sin.
462	Ljubezen nima govorice, — oko z očesom govori,
oko, ki vir je vse resnice... In en pogled da sto besed! In vsaka iz srca je vzeta — v njej prošnja je in tožba je — in v njej vsa duša razodeta.
Ljud. Poljanec, Pesni.
463	Ljubezen! — Oj mladosti zlate sanje, ti paša srcu mlademu medena,
ti mineš kakor cvetje pomladanje!
Jos. Stritar, Pesni.
464	Ljubezen prva hitro izgine, a pri slovesu deli opomine: Vonjive rože, koprive žgoče, nadzemeljsko slast in solze vroče!
Jos. Cimperman, Pesni.
465	Ljubezen se lahko samo uživa, besede o njej so vse zastonj. Popiši, če moreš, z besedami vonj! Nič ni, a vendar je nekaj — a kaj ? Prijetno, šegatao — nekakov slaj.
A. Medved, Poezije II.
466	Ljubezen! Tista pošast, ki pod krinko divne lepote nase vabi in priklepa mladost in starost, ki vzbuja neizkušencem najnežnejša čuvstva, ki v duho-
bolnih pesnikih poraja čarobne, večnosti vredne poezije! In ta nakazen, kako nesrečno deluje? Mladeniča zavaja v pogubo, mami moža, osmešuje starčka, izpreminja pridnega obrtnika varčnost in poštenost v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka modrost v bedastočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja blaginjo srečnih družin in se vzpenja celo do prestolov, zatirajoč pravico, slepeč državnike in kakor požar vnemajoč vojne in krvi-prelivanje bednih narodov... Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telesa, mora biti suženj te ljubezni in to vse samo zato, da ta človeški rod ne iz-mre in da ne prestane prelepe zemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in polniti s svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi.
I. Mencinger, Abadon.
467	Ljubezen vzorna nebeška je hči, ki grenko usodo človeštva sladi. Vzemite ljubezen iz krogov sveta pustoš in divjota bo ondi doma.
I. Turkuš, Pesni.
468	Ljubezen vesoljnemu stvarstvu vlada in svet vzdržuje, da ne razpada; ljubezen srce se srcem druži,
da drugemu drugo žije in služi, ljubezen kali blagosti razvija, ljubezen najvišja je poezija.
Jos. Cimperman, Pesni.
469	Ljubezen v srca! Ker v ljubezni je življenje, v ljubezni zmaga, v ljubezni moč sveta...
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
470	Ljubezen žije, kar svet stoji, nič upa vanjo ti ne poderi, naj tudi rana stara ščemi.
Jos. Cimperman, Pesni.
471	Ljubezni prave ne pozna, kdor meni, da jo ugasiti more sreče jeza.
Fr. Prešeren, Pesni.
472	„Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe", najlepša beseda, kar jih je bilo govorjenih v človeškem jeziku, ta beseda se ni še uresničila; uresniči se naj in človeštvo bode na vrhuncu svojega razvoja, doseglo bode svoj poklic, svoj namen.
Jos. Stritar, Poučni spisi.
473	Ljubiti dom, to gre iz srca, ljubezen srčna le velja:
Za dom, če treba, je trpeti, če tudi treba, zanj umreti, naj nič strašilo nas ne bo; za dom trpeti je sladko.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
474	Ljubiti dom, to je sveto, ker to veleva nam nebo.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
475	Ljudi brez broja dan in noč v tmine pogreza se in kdo se jih spomina?
A slavnih mož duhovi lehkokrili ponašajo se z zmagonosnim vzletom, plujoč v svitu neminljive slave nad tolikim razpadom in kaosom.
I. Trinko-Zamejski, Poezije.
476 Ljudi je veliko na sveti,
a pravi človek je malokateri.
A. Medved, Pesni.
477	Ljudi po vrednosti notranji sodi, prijatelj in zaveznik njemu bodi, ki ti v dejanjih je prijatelj tvoj. Besedam, licu nikdar ne verjemi, hinavec le je človek preprijazen.
E. Gangl, Arabeske; Dom in Svet 1897.
478	Ljudje često tako čudno sodijo o življenju, o svetu, o človeštvu. Dokler so zdravi in krepki, jim življenje ni vredno niti piškavega oreha. Ko pa bi morali zapustiti ta svet, o tedaj se ga pa oklepajo z vsemi močmi! Protivijo se sami misli, da je v kratkem vsemu konec, da skoro pade temni zastor ter zastre oder, na katerem so igrali kratko tragikomedijo svojega življenja. Fr. Ks. Meško, Bolnik.
479	Ljudje imamo drug pred drugim predsodke, nikdar si ne pogledamo do dna duše. Ostajamo si tuji med seboj in nazadnje tuji celo samemu sebi. Zapiramo v sebi svoj hram, kjer bi imelo biti čisto in jasno, a je tam tema in pozabljenje. Skrivamo se za svojo zunanjostjo in zato čutimo osamelost.
Iv. Lah, Klara; Slovan 1907.
480	Ljudje, ki občujejo mnogo in prijateljski med seboj, ne pazijo na besede svoje. Kar jim pade v glavo, pride jim na jezik. Prijatelj pa ni vedno dobre volje. Časi je siten, nataknjen in išče odvodnika svoji nevolji.
Takrat pazi strogo na prijatelja, kako da se vede in kaj da govori. Hitro zasledi besedo, ki mu ni všeč, obrne jo parkrat, ogleda od vseh strani in prepriča se, da je hudo razžaljen. Zdaj se začne kujati, draži ga domišljija, ki mu kaže prijatelja prehudega, svojo osebo predobro; tega mu pa ne pove, da je prijatelju že zdavnaj žal za besedo. Koliko blagih src se zgreši tako, koliko se pokoplje sreče za vse življenje v ednem samem trenotju, koliko kesanja nakoplje vročekrvna prenaglica.
Dr. F. Detela, Trojka.
481	Ljudje smo navezani drug na drugega in nesrečnež je odljudnik, dasi nikdar ne brez nobene svoje krivde. Bistro naj pregleda svojo dušo in zapazil bode v skritem kotu čepečo ničemurnost, ki mu šepeta, da je on mnogo boljši od drugih in če je tako moški, da jo iztira, zagledal bi za njo kup svojih napak; in dasi so morebiti manjše od tujih, vendar ne bode videl več samo tujih, kakor nam mali hribci, ako stoje blizu nas, zastavljajo razgled celo na visoke gore.
Dr. F. Detela, Pegam in Lambergar.
482	Ljudstvo hvali staro vero, staro vino, staro mero; prenaredbe sploh sovraži
i ime ga novo draži.
Fr. Levstik, Poezije II.
o o o
M
483 Majhen narod, ki ima dosti vrednih ljudi, je več vreden ko veliki, ki obstoja iz samih socijalnih
ničel.	Svobodna Misel I., 3.
SI. Klepec, Aforizmi.	7
484 Malo jih je, ki uživajo celo v kesanju ter ga pretvorijo polagoma v svojem srcu v obliko novega hrepenenja po novem grehu, iz katerega se rodi potem novo kesanje — zmerom nova pomlad in nova jesen, zmerom novo Življenje.	Iv. Cankar, Uvod k „Erotiki".
485	Malopriden dobrotnik, ki izkazuje dobrote zato, da bi ga osrečenci hvalili; slab poznatelj ljudi, ki pričakuje iskrene hvaležnosti za storjene dobrote!
I. Mencinger, Abadon.
486	Manj strašna noč je v črne zemlje krili ko so pod svetlim solncem sužni dnovi.
Fr. Prešeren, Krst pri Savici.
487	Mar človek je v človeštvu sam in svoj brez naloge vesoljstvu posvečene? Kolesce je, a svet ogromen stroj.
A. Medved, Poezije II.
488	Mar sreča le zato se nam prismeje za nekaj hipov in potem zbeži,
da je tem bolj pogreša srce borno? Kdor srečen bil je kdaj, edini on nesreče zna čutiti vso bridkost.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
489	Meč hitro razkruši; kar v zmago navduši,
kar v miru kraljuje, edinost, je več.
Dr. L. Toman.
0 99 ®
490	Meč srčnosti v umni roci
ugladi cesto si povsod.
Fr. Levstik, Pesni.
491	Meglice, glej, kako povsod
na tiho legajo ravan; meglica zgine, ko vetrovi, spuste na mirne se poljane; tako poginjajo rodovi, sledu za njimi ne ostane.
Iv. Jenko, Stara pravda.
492 Mehka ženska ročica igraje razreši vozel, katerega mož s svojo trdo roko le bolj zadrgne.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
493 Mehko, plemenito nam bodi srce, a volje bodimo močne in krepke.
Sim. Gregorčič, V obrambo.
494 Mej vednim upom in brezupom trepeče, kdor se upijani iz kupice, nalite strupom, ki v sebi ga ljubezen hrani.
Fr. Levstik, Ode in elegije.
495 Mine nam rano ljubav mladosti, enkrat se pije kupa sladkosti; zanjo pa druga nam je nalita, bridka usoda v njej nam prikrita.
Ljud. Poljanec, Dom in Svet 1900.
496	Minljivo je telo, minljive misli, ki nanje svoj obračajo pogled. Kar duh goji, živi na veke vse;
sto potov mu je prostih, kadarkoli k sorodnemu ima zleteti duhu.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
497	Mi ostro obsojamo življenje marsikterega človeka, posmehujemo se njegovim pogreškom, karamo njegovo prenagljenost in ne pomislimo, da ta človek zna-biti mnogokrat pretaka bridke solze, ker mu manjka moči in potrpljenja izvršiti to, kar si je namenil.
Svobodna Misel I., I.
498	... Mir na prostor navezan ni! Ti bodi na poti ali v samoti, mej šumom življenja ali v tihoti, povsodi se lahko nemir te poloti! Ne išči ga torej mej šumom sveta, in ne na plesišči, in ne v gledišči, miru in pa sreče le v srcu si išči, le sredi srca je pokoj doma!
Sim. Gregorčič, V obrambo.
499	Miru ne najde revež, ak preišče
vse kraje, kar jih strop pokriva neba; šele v pokoju tihem hladne hiše, ki pelje vanjo temna pot pogreba, počije, smrt mu čela pot obriše.
Fr. Prešeren, Pesni.
500	Misel nektera je iskri podobna, bliskovo hitra, živa, sposobna, da nam v duhu plamen zaneti, tisoč drugih mislij plamen obsveti.
A. Medved, Resje in bilje.
501	Mi vsi smo zaljubljeni vase,
a vsaki o sebi odločno taji to
in vsakemu tudi poda se,
ko — brani le svojo zavest plemenito.
A. Medved, Šibre.
502	Mlad človek in star pes sta si ednaka po umu: nobeden se ne poboljša.
Jos. Jurčič, Nemški valpet.
503	Mlad lahkomišljen človek je kakor popirni čol-nič v potoku; mirna voda in mali valčki, časi tudi večje valovje ga nosi ali podi s seboj, plešočega in vrtečega se na površju; ko ga pa pridrvi do jezu, vrže ga na lahko čeznj — a onkraj pod jezom potopi ga vrtinec.
J. Krsnik, Lutrški ljudje.
504 Mladosti jasnost....
gradove zida si v oblake, zelene trate stavi si v puščave, povsod vesele lučice prižiga ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
Fr. Prešeren, Pesni.
505 Mladost je kelih, ljubezen je blagoslovljeno vino v njem! Brezmadežna, neoskrunjena ljubezen, ki je sama sebi užitek in plačilo. ... Tako bogata je ljubezen, tako prepolna, da bolestno in nemirno išče struge, kamor bi se izlila. Zahvale neče, ne odgovora — odprtih rok išče, da bi jih oblagodarila, odprtih src, da bi jih napolnila s svetlobo ... To je vse hrepenenje, to je mladost!	Iv. Cankar, Novo življenje.
506	... mladost je sreča sama, druga ni nam dana, in ta naglo nam izgine kakor mine rosa rana.
Jos. Stritar, Dodatni spisi.
507	Mladost......
ne zmisli, da dih prve sap'ce bode odnesel to, kar misli so stvarile, pozabi koj nesreč prestanih škode in ran, ki so se komaj zacelile.
Fr. Prešeren, Pesni.
508 Mladost! Mladost! kako si krasna! Ti zarje jutrne si soj in same zlate nade sije iz sebe žar nebeški tvoj.
A. Aškerc, Junaki.
509 Mnogo je ljudi, ki jim je življenje sama žalost in bolest brez konca; ne cveto, ne rode sadu, izginejo naposled, trpeči in nadložni, kakor so prišli. Toda glej, izpolnili so svojo dolžnost v trpljenju, bolest jim je bila naloga, stali so v zgodovini, kamor jih je bila postavila nevidna roka; težja in večja je bila njih dolžnost nego dolžnost zmagovalca, ki hodi svojo svetlo pot preko
Cesarstev.	Iv. Cankar, Krpanova kobila.
510	Mnogo se pod solncem zabi,
s časom gine vse gorje, a ljubezni izgubljene pomni v smrti še srce.
Lujiza Pesjakova.
511	Modrost je dragotina draga, srebro, zlato je ne odvaga.
Sim. Gregorčič, Job.
512	Moško oko vidi bolje v daljavo, žensko je navadno bolj ostrovidno za to, kar je blizu. In tako je tudi prav, to je modra naredba narave; tako se mož in žena dopolnjujeta, da sta neka celota. Toda ne samo to; moževo oko vidi tudi bolj v globoko, bolj v notranjost; spoznava bolj in loči, kaj je bistveno, kaj samo slučajno; skozi lupino takorekoč prodira do jedra.
Jos. Stritar, Prizorni spisi.
513	Moštvo pogiblje v naših dneh na sveti, značaji bodo skoraj bele vrane, zatorej njemu čast, kdor se ne gane, ko viher bojni čuje prihrumeti.
Jos. Cimperman, Pesni.
514	Mož blag se pozno, vendar izpozna, svet po izgubi mu veljavo da.
Jos. Cimperman, Pesni.
515	Mož cel na svojem mestu vsakdo bodi, preprost, visok zaseda sedež naj! Mož pravi vedno v časti bo povsodi, ne stol možu, mož stolu da sijaj!
Sim. Gregorčič, Pesni.
516	Možje, kateri imajo vzvišeni poklic, bodi, da jim ga je ljudstvo izročilo, bodi da so si ga sami izvolili po nekem notranjem nagibu, vzvišen poklic, pravim, narod voditi, pravice njegove braniti, poganjati se za njega korist in blaginjo; taki možje treba, da so od-
lični v vsakem oziru, odlični po svoji duševni zmožnosti in omiki, odlični po svojem značaju, po vsem svojem vedenju v delih, v govoru in v pisavi.
Jos. Stritar, Dunajska pisma.
517 Mož, kateri hoče dospeti do vrhunca človeške učenosti in modrosti, bode naj brez srca, ako noče biti neskončno nesrečen.	Jos Stritarj Prizorni spisi.
518	Mož vrli neomahno speje k cilju, v izberi poti si sodnik je strog;
ne vda vabljenju se, ne vda nasilju, ne moti hvala ga in ne porog.
Sim. Gregorčič, Pesni.
519	Mušici ugaja svetla luč, leti k njej po večjo srečo nego je v navadnem večernem hladu, pa najde trpljenje in smrt.	Jos. Jurčič, Lepa Vida.
o o o
N
520 Načeloma nismo sovražniki predrznih ljudi — pa kaj bi počeli ž njimi? Pri nas ni prostora za nje. Malo, prav majčkino predrznosti, toliko da se človek malo, prav majčkino razjezi ter se obenem prav zadovoljno nasmehne zato, ker ga predrznost ni dregnila s komolcem — to je za nas. Še boljša je seveda navidezna predrznost; plašljivo klečeplastvo v rdečem revolucionarnem plašču in z jakobinsko čepico na glavi; tako se človeku niti zgražati ni treba, ker ve, pri čem da je, pa vkljub temu je zelo napreden pred svetom in brez vsake škode.	Iv. Cankar, Križ na gori.
521	Na delo! Delo je življenje brezdelje — v živem pa trohnenje.
Sim. Gregorčič, Pesni.
522	Nad vsemi verami je bratovstvo, nad črkami je mrtvimi ljubezen.
A. Aškerc, Primož Trubar.
523	Nad zibko jasna so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj!
Sim. Gregorčič, Pesni.
524	Nagla v sodbah, v mislih lena množica godi strastem.
Iz dogodkov brez pomena plete govor dan za dnem.
A. Medved, Poezije II.
525	Nahajajo se v človeški zgodovini tako velikanske prikazni, tako močni in mogočni potresi, da motijo pravo razsodbo tudi vestnega opazovalca. Zgodovinarju, ki opazuje dogodbe le oddaleč, zdi se nerazumljivo, kako so mogle prodreti in vsestransko se razširiti ideje, katerim prej ni bilo ni sledu; onemu, ki tega potresa ni čutil sam niti sam doživel, zdi se neverjetno, kako se je mogla navdušiti malomarna in le po materijalnem dobičku hrepeneča množica za teorije, ki so ogrevale poprej samo najčistejše značaje, najvišje duhove; kako so nadalje dobile te ideje kri in meso ter uničile v viharni hitrosti naprave, o katerih se je mislilo, da so po svojem sto- in stoletnem obstanku utrjene in posvečene proti vsaki prenaredbi in prekuciji.
Fr. Šuklje, Pravi vzroki francoske revolucije; Zvon 1870.
526	Na imenu ni ničesar; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.	Jos. Jurčič, Cvet in sad.
527	Najbolj je hudo človeku, če ne more grešiti. Kolika slast je v grehu in koliko večja je v hrepenenju po njem. Človek otopi, če greši kar tja v en dan, brez pravega premisleka in brez modre zmernosti. Tako nepremišljeno in nezmerno grešenje je popolnoma neeste-tično v objektivnem oziru in v subjektivnem oziru čisto brezslastno; bolj navada nego zavestno poželenje po prepovedanem, to se pravi po lepem; ne zavedajo se tako grešniki, da greše in se ne vesele in se tudi ne kesajo, temveč greše v enomer dalje, kakor da bi mlatili ali opravljali kakšno drugo navadno delo.
Iv. Cankar, Uvod k „Erotiki".
528	Najboljših mož oči sijajna slava obrača, vleče silno za sebo; ponosno dviga venčana se glava, ko druge vse se klanjajo pred njo; vse to priklanjanje in praznovanje otročje meni vidi se igranje.
Jos. Stritar, Pesni.
529	Najčistejša ostajajo srca onih, ki gredo v ved-nem delu ali v vednem trpljenju skozi življenje. Kakor ogenj je trpljenje in delo, ki očiščuje in ne trpi ob sebi ne rje, ne nesnage. Svet je ogenj, sveto je delo, posvečeno je trpljenje!	Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
530	Najhrabrejši in najboljši junak krepak naj bode in zraven mehak
in blag in jak, to pot je do vzora!
Sim. Gregorčič, V obrambo.
531	Najhuji na zemlji pa je tisti gotovi boj, ki ga je imeti noč in dan z oholimi neumneži. Ljudje te vrste niso videli nič, niso slišali nič, pa vendar hote vse vedeti, vse znati! Gorje ti, če se po robu postaviš tacemu človeku, s katerim se celo bogovi zastonj bore. Boljše bi ti bilo, da si na vrat obesiš mlinski kamen ter skočiš v morsko globočino.	Fr. Levstik, Zbrani spisi HI.
532	Najhujša je vseh bolečin kesanje, krivice spomin!
Sim. Gregorčič, Pesni.
533	Najhujša vseh je bolečin, ko mati se od sina loči.
Jos. Stritar, Pesni.
534	... najhujše gorje, gledati prevaro in živeti.
Dr. Jos. Vošnjak, Doktor Dragan.
535	Najhujše je, da nesreča ednega ne izmodri drugih. Vsak se hoče sam speči; drugače ne verjame, da ogenj žge.	Dr. F. Detela, Trojka.
536	Naj je človek najomikanejši na zemlji, naj se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično srce. Kultura se mu je vlila v srce kakor razbeljeno železo, ki se je počasi ohladilo in mrtvo mu naredilo srce!
Dr. Iv. Tavčar, Mrtva srca.
537 Naj le hrbet obrača svet ti zlobni, ni vse propalo za te. Pomagaj si in ne žaluj brez konca; po burnem tem vremenu Bog milobni ti zopet pošlje solnca.
I. Trinko-Zamejski, Poezije.
538 Najlepšega se človek privadi in — naveliča.
I. Kersnik, Rošlin in Vrjanko.
539 Najlepši dan človeku — zadnji dan, ko nad oholi grad se v nič podira, ko trudno se oko na vek zapira: Najlepši dan človeku — zadnji dan ž njim konec je trapečega nemira, življenja boj na veke je končan.
Fr. Gestrin, Pesni.
540 Naj mladina veruje mladosti in upanju, saj upanje edino oživlja, osrečuje mladost. Kadar človeku prerano vcepimo nezaupanje, napravimo ga neobčut-nega za vse, kar je lepo in dobro; jemljemo mu vero, katera ga navdušuje, zatemnimo mu luč, katera ga oživlja, skratka, zastrupimo mu življenje.
P. Pajkova, Spomini tete Klare.
541 Najskrivnostnejša med vsemi je ljubezen; in resnica je med vsemi najsvetlejša, a povsod na dnu — grenčica.
O. Zupančič, Samogovori.
542	Naj sreča pokopana v gomili ti leži, odsvit nje čarokrasni še v grobu ne bledi.
Lujiza Pesjakova.
543	Naj tudi z ljubeznijo strast je v dotiki, med sabo sta vendar sila razliki.
Jos. Cimperman, Pesni.
544	Najvernejša je pasja vera.
Sim. Gregorčič, Pesni,
545	Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta in od veselja do veselja leta,
da smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Znabiti, da kdor zdaj vesel prepeva, v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva molče trobental bo: „Memento mori!"
Fr. Prešeren, Pesni.
546	Na kreposti ozki brvi on oprede zmerom prvi, kdor daje nauke drugu, da prehitro čez ne drvi.
A. Medved, Gazele.
547	Na licu človeškem je pisana zgodovina do-tičnikova. V očeh se zrcali tihi mir kakor valovita razburjenost in vzburkanost njegovega srca. V obraz je kakor z mogočnim trdim dletom vklesano človeško trpljenje in gorje. Na obrazu spoznava misleč človek znake srčnih strasti, duševnih bojev, razjedajočih dvomov ... Fr. Ks. Meško, Sestanek.
548	Naprej, naprej, dokler je dan, da prej bo pot in trud končan.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
549	Na primer, če svoja pota greš in podlost svetohlinko
pod šaro srečaš krinko, spoštljivo snemi klobuk pred njo, če hočeš, da ti dobro bo.
O. Zupančič, Zvon 1906.
550	Narava nas uči ljubiti, ljubezen krotko potrpeti, samo ljudje, ljudje na sveti, uče nas kleti i vražiti.
Fr. Levstik, Poezije.
551	Narodi boje bijejo krvave, zemljo oblastno z mečem si delijo, narodom z jeklom pišejo postave,
ki v sužnih sponah žalostno medlijo, krvavi lovor si vijo krog glave, pridobljen z jokom vdov in podrtijo, brat z bratovo krvjo si piše dela, da slava jim na veke bi živela.
Jos. Stritar, Pesni.
552	Narodi, ki so na zelo nizki stopnji kulture, so sicer res igrača v rokah duševno daleč jih nad-kriljujočega mogotca; ali to velja samo za dobo najnižjega kulturnega stanja. Kadar se pa začenjajo narodi sami kretati in kadar začenjajo narodi sami upravljati s svojo usodo, tedaj se kaže jasno, da so
tudi oni mogotci in vladarji, ki igrajo vodilno vlogo, le otroci svoje dobe in da so njih dela bila mogoča samo kot posledica prirodne evolucije.
R. Perušek, Položaj žene; Zvon 1904.
553	Narodi poginejo le, ako se iztrebijo s silo, drugače pa nikoli ne, ako se le količkaj zavedajo. Ista usoda jih čaka le še, ako se raztresejo po prevelikem prostoru in se priseli med nje tuja narodnost, ki jih prekaša po številu in obilnosti.
Fr. Trdina, Bahovi huzari.
554	Narod, ki umira brez upornosti, brez glasnega protesta, brez skrajnega požrtvovanja vseh svojih moči proti svojim sovragom, tak narod ni vreden sočutja, ni vreden, da je sploh kdaj živel!
Fr. Govekar, Martin Krpan.
555	Nasilnost naroda proti narodu se mora obsojati kot protikulturna, kajti slehera narod ima pravico do prostega razvoja ravno tako kakor ima revež ravno isto pravico do življenja kakor bogataš.
Naši zapiski II., 2.
556	Nas smrti ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, ne odpodi od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Fr. Prešeren, Pesni.
557	Na svetu je divno lepo, živeti nebeški sladko, če srce ljubezen ogreva
i z lučjo jo svojo obseva ter dušo mladi i telo.
Fr. Levstik, Poezije.
558	Na svetu ni danih človeku nebes, zvestost je begoča, verjemi.
Pod cvetjem marogasti krije se gad, le trgaj in vseka te v roko, na plani ti cesti zazije prepad, ki nadeje ugrezne globoko.
Jos. Cimperman, Pesni.
559	Naša natora je včasih vražja v svojih kapricah. Znori nam po krivi cesti ali najprej tako krotko in s takšno malo zanimivo zmernostjo, da zmagosvestno bijemo po mizi in obetamo konec. Jedva pa smo se spomnili vajeti, jedva smo stisnili pest, že se je vzpela pohlevna čud na zadnje noge ter je z rezgetanjem udrla naprej. Zdaj se podi, zdaj drvi urneje od burje, samo zato, da se nam roga in nam kaže svojo moč.
VI. Levstik, Obsojenci.
560	Naš ded je vzel na vrtu sad meneč, da trga sad modrosti; a utrgal je le sad bridkosti, — in smrti sad —
Od tačas človek je trpin!
Sim. Gregorčič, V obrambo.
561	Našega življenja doba od zibeli tja do groba, kaj je drugega kot bitev,
selitev,
ločitev? A. Medved, Resje in bilje.
562	Natora teši res človeka, kadar bolno mu je srce, a takega pa nema leka, da v radost premeni gorje: Človeku le natora blaga prenašati gorje pomaga.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
563	Na zemlji biva
pač sreče le odsev, ne stalna sreča.
Sim. Gregorčič, Pesni.
564	Nebeška roža, žlahtna, nevenela, ljubezen si do očevine mile; zatreti niso v stanu vse te sile;
če bolj tero te — lepše boš cvetela.
Jos. Cimperman, Pesni.
565	Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.	vi. Levstik, Zvon 1908.
566	Ne glej nazaj, ko stopaš naprej! Ne obupuj, ampak verjemi! Upanje je sicer samo prazno dno tiste Pandorine pušice, katero je oče Zen ljudem podteknil v osveto, ker je Prometej bogovom ukradel ogenj. Toda kaj bi počel človek brez te omame?
I. Mencinger, Abadon.
567	Ne gre za to, ali je kdo deist, teist, politeist ali ateist, naše vprašanje je naše vprašanje in to je treba rešiti. Pojmujemo življenje resno, ljubimo ga in ga hočemo živeti. Ne ljubimo smrti in nimamo vzroka zapuščati življenja, ki je lepo, in če ni lepo, je naša volja in sila, da ga ustvarimo lepega. V tem najdemo svoj poklic in pomen.	Svobodna Misel II., 2.
SI. K1 e p e c, Aforizmi.	8
568 Ne hlepi po sreči, ne hiti za njo, kedor je išče, ne najde sreče; v nemiru, skrbeh mu dnevi teko, od želje do želje mu duša trepeče.
Jos. Stritar, Dodatni spisi.
569 Nekaj druzega je smrt kakor življenje, nekaj, ki je življenju popolnoma nasprotno in ni nadaljevanje njegovo, pa nekaj silno važnega, kajti neodvisna je od človeške volje. Nenavaden in usoden se zdi ljudem tisti trenotek, ki stoji kakor orjaška temna gora na koncu dejanja in misli, za katero človek ne sluti druzega, kakor veliko temo in konec svojega bitja, večni konec.	I. Regali, Reliefi.
570 Nekoliko se časa gospodari z lažjo, zvijačami in sleparijo, nazadnje vsak lažnik se sam pokvari.
Jos. Stritar, Dunajski sonetje.
571 Ne kreni s prave poti nikedar, resnica naj nad vse ti sveta bo; z ležjo nikdar se ne prijazni ti, nevarna je, pogubna zveza njena. Pravica vodi te in svet bo tvoj!
Jos. Stritar, Pesni.
572	Ne mara srečni svet solza
trpinov ne umeje, ko tožbe čuje, — godrnja in solzam se le — smeje.
Sim. Gregorčič, Pesni.
573	Nemirno človeško srce je pač tako ustvarjeno, da naj se ono topi še tako v obilnosti vsega in naj se mu še tako smehlja sreča, ono biva vedno nemirno, vedno po čem novem hrepeni.
P. Pajkova, Odlomki.
574	Ne more biti čista struga, če val se v njej vali nečist, ne more drug ljubiti druga, če vlada v srcu mu zavist.
A. Medved, Resje in bilje.
575	Ne mrtvi krst, ne krst krvavi, ta krst je bil edino pravi!
Bil krst duha je, krst življenja, krst prenovljenja, prerojenja, omiko z vero vred noseč, z obema narodnost družeč!
S. Gregorčič, Pesni.
576	Ne plakaj in ne smej se in ne kolni usode neizpolnjenih želja! Popolne sreče zemlja ti ne da, naj tudi vsako željo ti izpolni. Čim dalje se od brega voziš v čolni, tem večja se odpira plan morja. Mej svojih hrepenenje ne pozna,
iz želj rode se želje duši bolni.
A. Medved, Poezije II.
577	Ne plaši se znoja, ne straši se boja, saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča, dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
S. Gregorčič, Pesni.
8*
578 Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bodo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali!
Iv. Cankar, Križ na gori.
579	Nepokojni vi ljudje!
V daljno, strmo visočino, v temnih brezen globočino hrepenijo vam želje!
Fr. Levstik, Pesni.
580 Ne slutiš, da cvetje na stezo nastlano le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Sim. Gregorčič, Pesni.
581 Ne sodi brata, če je v srcu srd! Le tisti duši moreš dno dozreti, v katero ti ljubezen čista sveti; kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.
VI. Levstik, Zvon 1907.
582 Nesreča sama nam je zvesta — sreča, na bilki rosa jutranja blesteča!
Jos. Stritar, Pesni.
583 Nesrečen tudi, kdor prevrača temelj, zakonov večnih in s prešerno roko razsekal rad bi vozel vzrokov temnih. Obsojeno človeštvo v kroge ozke je od graditelja svetov miljonov in krogov svojih drži se človeštvo!
I. Sanda, Pesni.
584 Nesreči kdo veselo služi?
Nesiljen kdo li ž njo se druži?
Fr. Levstik, Pesni.
585 Nesrečniku se srečnik roga in to še prav se pač mu zdi; ko drugim se spodrsne noga, smeji se, kdor krepko stoji, češ, saj so krivi si sami.
Sim. Gregorčič, Job.
586	Nestalnost, neznačajnost, to je podedoval vsak Evin sin od svoje matere.
Jos. Jurčič, Deseti brat.
587	Ne, stvarstvo ni brezmejno, brezmejne naše so želje!
Sim. Gregorčič, Pesni.
588 Neumrljivo je hrepenenje.
Iv. Cankar, Nina.
589	Ne upaj od sveta plačila,
njegova sodba te ne moti, nemila bodi ali mila, ti le srčan se dela loti.
A. Medved, Pesni.
590 Ne veš še, črvič nežni moj,
da, kdor z bogastvom ne prvači, verige robstva žive dni on skoz življenje svoje vlači.
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
591	Neugodna stvar je svet; danes te hvali in jutri graja te, potem pozabi!
Dr. Fr. Celestina, Roza.
592	Ne zabi, da si praha sin,
da v tvoj namen prilično kratko je tebi Bog nalogo dal!
Iv. Vesel Koseski, Pesni.
593	Nezaupanje v samega sebe je prvi vzrok ne-samostojnosti in slabotnosti in kadar izročimo svoj blagor v oskrbo drugim, delajo si drugi iz tega svoj lastni dobiček.	Svobodna Misel I., 6.
594	Neznosno težko breme je dobrota!
Jos. Stritar, Pesni.
595	Ne želi nad človeka si, saj više priti bi ne mogel.
Da pod človeka mi ne padeš — le tega vedno mi se boj!
A. Aškerc, Nove poezije.
596 Nežni cvet dozoreva v sad spoznanja. Leta teko. Dvigujejo se dvomi, vstajajo vprašanja, ki jim iščemo odgovora; da, iščemo celo nalašč dvomov, ker nas mika pikantnost reševanja. Nič se nam ne zdi samo ob sebi umljivo, neprestani „zakaj ?" nam brni iz vsake prikazni, s trudom in z muko in često z grozničavim trepetom se poganjamo za odgovorom. Ako smo ga ujeli, si oddahnemo in začutimo v srcu uteho, dokler morda ne vstajajo v nas novi dvomi, ki nas zbadajo z
namigavanjem, da smo z odgovorom varali samega sebe... In borba se pričenja iznova.
Dr. J. Tominšek, Temna vprašanja; Zvon 1905.
597	Nič ni hujšega na sveti kakor kletev je dekliške duše!
A. Funtek, Godec.
598	Nič ni nam previsoko, pregloboko, človeku vse mogoče je doseči; samo gorje mu, če predrzno roko steguje hrepeneč po zorni sreči;
a dvakrat mu gorje, če meni slep, da jo objel je z željnimi rokami.
Jos. Stritar, Pesni.
599	Ni hujšega gorja na sveti kot so zadušene solze;
ko jim na dan ni dano vreti, pekoče padajo v srce. A kot oblak dežeč se tanjša, roseč iznikne v jasni zrak, tako gorje se v solzah manjša, izgine žalosti oblak.
Sim. Gregorčič, Pesni.
600	Ni ideje, ki bi ne imela svojih biserov in bogastva, ki ne bi kazala aspekta tega čudovitega sestava, katerega imenujemo svet in silo, ki deluje v njem — življenje. In človeku, čigar duša je krepka dovolj, da bi objela vse te ideje, bi se odprlo morje življenja in umel bi veliko besedo in pojem tolerantnosti.
Naši zapiski II., 2.
601	Nikamor se usoda ne ozira
in zida sama, sama spet podira.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
602	Nikdar ni ščip tako svetal in čist, da ne bi našli temnih peg na njem.
A. Medved, Kacijanar. Prolog.
603	Nikdar roka še človeka odgrnila ni zavese,
ki zastira nam bodočnost in oko človeško nikdar gledalo ni dnij bodočih, ki nebo jih čuva samo.
A. Funtek, Godec.
604	Nikdar se setev vsa ne ukoreniči, nebroj sovragov šteje dobra stvar,
a vzorov nam ne svet ne čas ne uniči in blaga dela ne zamro nikdar.
Sim. Gregorčič, Pesni.
605	Nikjer je stalne ni stvari, a prah noben se ne zgubi.
Sim. Gregorčič, Pesni.
606	Nikoli nihče v bedo ni zaklet, komur vodnik je volja neubita
in svet s poštenim licem hodi zret!
E. Gangl, Zvon 1905.
607 Nikoli strast ne ostavi človeka: Pristopi, ko mu življenje zazori, in spremlja ga, dokler si v groba prostori počije, truden zemskega teka.
Jos. Cimperman, Kres 1882.
608 Nikoli še ni bilo prevarano upanje, ki si ga je bil izbral človek za posodo svojega življenja; nihče ga ne more prevarati, tudi ne smrt; izpolnjeno je in če ostane življenju samo še deseti del sekunde.
Iv. Cankar, Nina.
609 Ni lepše je na zemlji sreče
ko blag spomin prežitih dni; ime umrje pač sloveče,
le delom blagim smrti ni.
Sim. Gregorčič, Pesni.
610 Ni luči, sreče dom ta zemska ječa,
navzgor oči — za žarkom solnca zlatim! Tam vir je luči, solnca plamna sveča. Navzgor srce — v višave rajsko svetle! Tam sreča biva večno obstoječa!
Sim. Gregorčič, Pesni.
611 Ni mogoče rožici cveteti,
ako solnčnih žarkov ne pozna; deklici veselo ni živeti, ako ji srce miru ne da. Le ko srčna se ji spolni želja, v prsih vse se vnovič oživi; . zdaj ne išče si drugod veselja, saj zdaj radost vse je, kar v njej tli.
Gr. Krek, Na sveti večer.
612	Ni neumnejšega posla na svetu, kakor zaljubljenim ljudem dobre svete dajati.
Jos. Jurčič, Doktor Zober.
613	Ni poezija kot svetli poldan, ko solnce prejasno stvari obseva,
a tudi ni kakor brezzvezdna polnoč, ko goste teme sovražna moč
nebo in zemljo odeva. Ampak poezija je — polumrak, ko zarje večerne zlati trak ob temenu gor polagoma gasne, ko zvezde v višavi se vžigajo jasne, ko zemljo ogrinja pokoj sladak.
Sim. Gregorčič, V obrambo.
614	Ni prava ženska ona, ki ne ljubi prisrčnosti domačega ognjišča, ki ne zna ceniti sladkosti domačih , navad, skrbij in celo majhnih vsakdanjih hišnih opravil. Ženska, ki se za to ne briga ali pa se briga z ne-voljo, katera se dolgočasi v svetišču lastne rodbine in zato hrepeni vedno po zunanjih izpremembah — taka ženska je izrodek svojega spola, taka je tudi malomarna za otroško vzgojo in j ako nestalna v svojem poklicu.
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu; Dom in Svet 1894.
615	Ni praznik, predragi mi, naše življenje, življenje naj bode ti delaven dan!
Sim. Gregorčič, Pesni.
616	Ni prijetno, če je človek na smrt obsojen. Živi lahko dolga leta, ali kakšno življenje je to! Nima prihodnosti pred sabo, na smrt je obsojen; tudi nima
veselja na svetu, zakaj obsojen je na smrt. Drugi žive, prihodnost pred sabo, smrti nikjer, to je življenje! Ali drugače je, če je človeku usojeno od prvega dne... Roka seže po kozarcu, toda omahne! — „Saj si itak obsojen na smrt!"	Iv. Cankar, Ob zori.
617	Ni res, ni res, da vse se sme za pravo narodno in božje, ko gremo v sveti boj, možje, naj sveti naše se orožje.
Jos. Stritar, Drobiž.
618	Niso grobje žitju meje, pač pa vir krasnejšega,
iz grobov se tmin prismeje solnca svit jasnejšega.
Sim. Gregorčič, Pesni.
619	Ni srebro, ni zlato, ni mekha svila ne bodo ga branila,
komur na dan poroda ušteta bila kriva je usoda...
I. Trinko-Zamejski, Poezije.
620	Ni stalnega vojaku mesta kot val iz kraja v kraj hiti.
Sim. Gregorčič, Pesni.
621	Ni vselej svet pokoj vladar sred tihega zidu.
Sim. Gregorčič, Pesni.
622	Ni vselej
večine hrupne brzoustna sodba edina prava. Boljšim, umnejšim možem dolžnost ljudem je svetovati.
Jos. Jurčič, Tugomer.
623	Njih besede so laži, umetni so smehljaji, Mefistofelove zanke njih pogledi so goreči!
Drag. Kette, Gazele.
624	Nobena živa stvar ni brez moči, počiva kal sadu v najmanjšem zrni.
A. Medved, Poezije II.
625	Novorojenec, bodisi v kmetski koči ali v kraljevi palači, ne prinese na svet nič drugega nego prirodni nagon sebeohrane. Ako se potlej ne vzgaja, blaži in lika, onda mu bo vse življenje samo delovanje tega nagona, zgolj boj za obstanek, za ohranjevanje in uveljavljenje svoje osebnosti. To bi bil boj vsakogar proti vsakomur na vse možne načine in z vsemi sredstvi. Vzgoja je torej zares neogibno potrebna vsakemu
Človeku.	I, Mencinger, Moja hoja na Triglav,
o o o
O
626	Obilo mero trpljenja more prenašati človeško srce, kar preseza to mero, ne čuti več. Narava ni dobra mati človeku, vendar za edino to naredbo, ki kaže neko usmiljenje do ubozega otroka, bodimo ji hvaležni; ko bi mogel trpeti človek brez konca, ko bi mogel čutiti
brez meje bolečino na bolečino, kolikor jih more zadeti človeško srce — grozna misel!
Jos. Stritar, Gospod Mirodolski.
627	O blagor možu, ki ne gane, ne zmoti ga podoba lepa! Bridkosti srčne so neznane, neznana mu ljubezen slepa!
Fr. Levstik, Ode in elegije.
628	O blagor mu, ki sreča ga zadene, da pridobi prijatelja si, brata;
z jeklenimi vezmi naj ž njim se sklene, ne zlatimi! Pogubna moč je zlata; mogočno je, pokorno mu je vse — zvestobe zanj ne moreš si kupiti!
Jos. Stritar, Pesni.
629	O blažene ženske in trikrat blažene ve, materine roke! Kjer vladate ve, tam je red in snaga. Česar ste se dotaknile ve, to še dolgo diše blagi duh vašega blagoslova prijetneje nego drage dišave, ki jih devajo med perilo. Kaj ste ve, to ve samo on, ki je enkrat užival vaš blagoslov, zdaj pa vas pogreša. Siromak, kdor vas ni poznal nikoli, a blagor mu, komur ve lajšate in slajšate življenje ter mu strani spravljate trnje, kamenje in drugo napotje, da se ne izpotika ob nje trudna popotnikova noga.
Jos. Stritar, Svetinova Metka.
630	O blažen, ki dajo mu dobra nebesa, da mirno mu teče valovje srca,
da prsi vihar mu sovražni ne stresa, on ljubljenec pač je neba!
Sim. Gregorčič, Pesni.
631 Obljubi mnogo svet — a mnogo zabi!
Sladkosti nudi nam, a daje strupa in kmalu pride često hip spoznanja;
srce zagrne temna noč obupa in dušo nam razjeda črv kesanja...
Fr. Ks. Meško.
Obračati na dva oči, to zdravo ni, to dobro ni, iz tega se gorje rodi.
Fr. Levstik, Pesni.
O bratje, bratje — prišel je čas! O bratje, bratje — kako je v vas? So li vaše njive zorane?
O. Zupančič, Čez plan.
Obseči hoče zemljo, morje, mladenič s strastjo drznih dni; neba brezkončnega obzorje nemirnih želj ne omeji, na lastno se opira silo, pogum mladenču je vodilo; a doba sanj je doba kratka, življenja teža, čaša zlobe poteze moške ti resnobe utisnejo na lica gladka.
Iv. Jenko, Stara pravda.
635 O bridkostij bridkost, ko edinega loči od zveste duše prijatelja grob, samemu smrt je život.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
632
633
634
636	O čemu pozivlješ sence, ko ti sije solnce jasno? Ali meniš, da se mora prikazati senca vselej, kadar beli dan posije?
A. Funtek, Godec.
637	Očita rad, a hvalo nerad priznava slepi ljud.
A. Medved, Gazele.
638	O človek, človek, v ničem nisi tolik mojster nego v prevarjenju samega sebe!
P. Pajkova, Odlomki.
639	O da se ne more človek niti za trenotje misli iznebiti! Kakor senca gredo za njim, kamor se obrne, spremljajo ga z doma čez hribe in doline, ne odtegne se jim v najskrivnejšem kotu zemlje.
Jos. Stritar, Popotna pisma.
640 Oddaljenost je srčnim ranam to, kar je veter ognju. Veter ugaša posamezne majhne plamenčke, a Oživlja Velike požare.	P. Pajkova, Odlomki.
641	Odkod nam pride naj uspeh, ko eden zida, drug podira?
Jos. Stritar, Drobiž.
642	Odločeni so roži kratki dnovi,
ki pride nanjo pomladanska slana al v cvetju jo zapadejo snegovi.
Fr. Prešeren, Krst pri Savici.
643 Odločno odpovej se svoji sreči, goreče išči drugim jo doseči, živeti vrli mož ne sme za se!
Sim. Gregorčič, Pesni.
644	Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze, sirotam olajšuj gorje!
Sim. Gregorčič, Pesni.
645	Odprta noč in dan so groba vrata, al' dneva ne pove nobena prat'ka.
Fr. Prešeren, Sonetje.
646	Odprto srce in odprte roke imej za trpečega brata,
a trdno zapahni uho in srce, ko trka sovraštvo na vrata.
Sim. Gregorčič, Pesni.
647 Odreči se je pač težko
temu, kar se je v nas vsejalo izmlada, od otročjih let, ko nam odprl se je ta svet, kar grelo nas, kar nas je žgalo, pojilo nam uho, oko, nam up in strah dajalo.
Mat. Valjavec, Poezije.
Od rojstva vedno pa do groba, človeka spremlja zlega zloba.
Jos. Stritar, Pesni.
649	Odrveni, okameni že s časom človeku srce v revnem tem življenji
in v borbi tej za kruh in v tem trpljenji.
A. Aškerc, Balade in romance.
650	Oh, cvetje je rahlo, čez noč se vspe.
Sim. Gregorčič, Pesni.
651	Oh, čas se menja in razdalja ljubezen src hladi', mori
kot v brezdnu temnega oskalja zatira senca moč rasti.
A. Medved, Pesni.
652 Oh, dvom je strašna, strašna reč; hujši menda od bolesti. Kadar smo gotovi kake stvari, kolikor nas je ona tudi stala težav in bolesti, ipak nazadnje se ji vdamo in kolikrat celo z neko voljnostjo. Dvom pak nam vedno ziblje srce med upi in bojaznijo in v naši duši vzbuja boje, koji nam povzročujejo bridkih težav.
P. Pajkova, Odlomki.
653	Oh, jokajo se milijoni,
da j eden le se veseli.
Jos. Stritar, Pesni.
654	Oh kako težko na sveti
brez človeka je živeti, ki z ljubeznijo bi živo z nami trpel ljubeznivo, ki gorje bi z nami nosil, ki solze bi z nami rosil,
SI. K1 e p e c, Aforizmi.	9
ki bi tešil nas v brezupu, tu v življenja burnem hrupu!
Drag. Jesenko, Pesni.
Oh, kelih našega življenja je kelih žrtev in trpljenja, bridkosti poln je čez in čez, sladkost kaplja le redko vmes.
Sim. Gregorčič, Pesni.
Ohol in žaljen duh ne boža, bojniku nosi psovke tuje. Z besedo se opeva roža, a tudi blato opisuje.
A. Medved, Poezije n.
Oh, težka od doma je ločitev! Pretežka, če ločiš se po sili!
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
Oj leta ve otročja, leta sreče edine, ki človeku se prisodi! A predno se zave, izgine mu — zavest nesreči pot odpre široko!
Jos. Stritar, Pesni.
O j prave ljubezni nebeška sladkost, kdo pač se ti more ubraniti?
Sim. Gregorčič, Pesni.
Oj srečen, ki živeti dano pri ljubljencih mu je doma, ki ga ne tira v tuje rano od tihe sreče moč gorja.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
661	Oj svoboda je modrost najvišja, v njej je sreča, v njej je izpolnitev,
v njej življenje in vseh blagrov blagor. Brez svobode ni modrosti prave, ^ a s svobodo vse je dosegljivo, kajti ž njo se druži moč junaška.
E.Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
662	Oj težka pot, oj tožna pot, ko od srca srce se loči.
Sim. Gregorčič, Pesni.
663	Oj zlata prostost, oj neskrbna mladost, kako te je težko pustiti!
Sim. Gregorčič, Pesni.
664	Oj zlata vinska kaplja ti, ki nam srce jasni, mladi! Ko človek ne bi te imel, kako bi bil kedaj vesel? Za čašo vinca rujnega pošten kristjan življenje da.
Drag. Jesenko, Pesni.
665	O kako lepo je zlo, lepo in čudovito, lepše stokrat od najlepše čednosti! Nikdar čednost ne osvaja tako, ne jemlje duše s tako vročo, ošabno silo. Nikdar ni čednost tako mamljiva in čarobna, sladkega presenečenja polna, kakor je greh, kadar hoče zmage.
Zofka Jelovšek, Zvon 1908.
666	O kako sladka je ljubezen, ko v mladem srcu prvič tli, nerazumljiva je bolezen, greni življenje i sladi.
I. Turkuš, Vojska in mir.
9*
667	O načela, načela! Koliko se greši v vašem
imenu!	Dr. F. Detela, Pegam in Lambergar.
668
669
670
Sim. Gregorčič, Job.
671	On trpi možato, junaško se bori!
Sim. Gregorčič, Pesni.
672	Opasen dar božji je mlademu človeku genijal-nost, ako ni krepe volje, neutrudne pridnosti in jeklene znaČajnOSti.	J0S. Stritar, Dodatni spisi.
673	O j povej, kako bi rasle rože brez svetlobe solnčne? O povej, kako brez nade moglo bi srce živeti?
Iv. Cankar, Erotika.
O ne žaluj, če ti je kriva sreča, namenjena je tebi slava veča!
Jos. Stritar, Pesni.
O ni življenje sladka le omama, ni penava igrača, šala ni, življenje naše je mogočna drama, ne mara plehkih govorov ni sanj, nastopa v njej vsa deca od Adama, značajev klenih hoče in dejanj in zmago hoče ene, ene le resnice.
A. Medved, Poezije II.
On kakor sen izgine prazen, zgubi ko nočna se prikazen, ne vzre ga več oko drugov in ne pozna ga kraj njegov.
674	O sladka vera, polna tolažila: „Človeška duša je neumrjoča!" Ljubezen sama tebe je rodila, po dragi duši duša žalujoča. Ločitve si ne more misliti
brez združenja ljubezen pregloboka.
Jos. Stritar, Pesni.
675	O srca, čemu vaše hrepenenje, o duše, čemu vaša žalost? Glejte v vas samih je obljubljena dežela, sveta dežela! V človeku samem je kraljestvo božje na tem svetu! A mi strmimo le v daljavo, iščemo venomer izvun sebe. Same sebe, svoja srca, svoje duše, sveto in božje v nas in v naših bližnjih puščamo v nemar. Odtod naša razočaranja, odtod žalost naših src, odtod trpko gorje naših duš...
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
676	O srečen ta, ki hrani vero živo i upanje — neomahljivo.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
677	O srečna, srečna si država, kjer državljanom kralj živi! Doma je tam ljubezen prava, tam ni zvijač, tam hlimbe ni. tam vsak se z jasnim čelom bliža, zvestost mu sije iz oči.
I. Turkuš, Vojska in mir.
678	Ostati človek — to tvoj vzor in smoter bodi tvoj najvišji! Ljub bodi ti obraz človeški in sveta ti človeška čast!
O bodi človek, ne fakir! O ne sovraži mi življenja, ne beži pred sveta trpljenjem, ne loči od sobratov se!
A. Aškerc, Nove poezije.
679	O sveti hipi oduševljenja, navdušenja ve ure blažene, ko pesem sama teče iz srca
in strune srčne vse zvenijo same! Prebira jih nevidna roka božja.
A. Aškerc, Četrti zbornik poezij.
680	O ta počitek, sladki sen, ki ga oko v očeh uživa! Kdo ve za srca nemi izraz, ki duša ga v solzah prikriva?
Ljud. Poljanec, Dom in Svet 1900.
681	O ti blaženo naročje zveste žene! Naj se ti je tudi za nekaj časa izneveril nestanovitnež, naj je iskal veselja, omame drugod; po vseh svojih zmotah in krivih potih se vrne slednjič k tebi skesan; vse je sleparstvo po svetu in laž; tu je ljubezen, zvestoba, tu je mir in
Sreča!	Jos. Stritar, Gospod Mirodolski.
682	O ti krasni, veliki, po velikih poetih proslavljam ponos! Ena beseda in dvoje, troje, desetero src bi zaplalo brezmejne sreče in solnce, žarko krasno solnce bi posijalo izza oblakov v ta bedna zmrzujoča, bolj in bolj ledeneča srca!... Toda ne! Oni ne izgovore te besede, oni zakoljejo raje celo svojo srečo maliku Ponosu na žrtvenik in potem strmijo žalostno, brezupno, s sklenjenimi rokami v njeno počasi na trdi tlak
curljajočo rdečo kri in venejo in mrejo... O ti krasni, veliki, po velikih poetih proslavljam ponos!
Dr. I. Šorli, Človek in pol.
683	Otresite zaduhlih se sanj!
Po bliskovo gre vseh živih dan, kdor ga je zamudil — ves klic zaman — doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!
O. Zupančič, Čez plan.
684	Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi veliki ne znamo odpuščati — ne pozabljamo.
Z. Jelovšek, Črtice; Zvon 1903.
685	O zakaj je zlata zora naših dni pač tako zelo kratka! Pa vendar vsak veljaven mladenič željno hrepeni po truda polni moški dobi. Ko bi vedel, kaj ga v njej pričakuje, nikdar se je ne bi tako veselil; prosil bi, naj se ustavijo ure cvetnega živenja kakor je bil nekdaj Jozva solnce ustavil na nebu, da bi morju ne pripovedovalo sramote zmaganih bratov; znal bi, da se veselo ozira mož v leta za seboj, ki bi se vanja tako zelo rad povrnil, in da se boji bodočih dni.
Fr. Levstik, Zbrani spisi.
686	O zakaj povešaš pogled; ali meniš, da zrcalo izgubi čistoto svojo,
če kedaj pogleda vanje izgubljen, nesrečen človek?
A. Funtek, Godec.
687	O zemlja je res le dolina solza, le žalost, trpljenje je tukaj doma.
Sim. Gregorčič, V obrambo. 000
P
688 Pač le prepogostoma izginejo ideali, ko jim stopamo bližje, pod ledeno skorjo praktičnega življenja.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
689 Pač srcu le domači glas
mehko se in sladko prilega, on srcu pravi ve izraz in spet mogočno k srcu sega — domači glas le nosi spas!
Sim. Gregorčič, Pesni.
690 Pač vojskna služba neprestana življenje tukaj je zemljana, in dan njegov na svetu vsak ko dninarjev je dan težak.
Sim. Gregorčič, Job.
691 Pač žene vsak rojenec le malo časa tu živi in še te kratke dni ves čas je le mučenec. Ko cvet iz popja zdaj se dvigne, čez noč pa že ga stre vihar, ko senca naglo mimo švigne in stalen ni nikdar.
Sim. Gregorčič, Job.
692	Pa kadar se zvezda utrne
v temine brez mej — kaj manj se žarijo nebesa kot so se poprej?
O. Zupančič, Čez plan.
693	Pa kaj je sreča? Tista mirna samozadovoljnost? Korak sam zastane in srce zatrepeta, ko se je spomnimo; in če imamo ljubljeno in ljubeče bitje, ki hodi ob naši strani, nas mika, da bi posnemali življenje samotnih pastirjev v Arkadiji... Pa kako dolgo? Valovi današnjega življenja burkajo tudi ob gorska zatišja in mirne pašnike in srce nam postaja tam še
nemirnejše. Dr.J.Tominšek, Temna vprašanja; Zvon 1905.
694	Pa kaj je smrt? Kdor pije solnčni dan, vrojena iskra njemu nove vzbuja, nikdar mu ogenj misli ni ugnan.
O smrti tudi misel ni mu tuja,
iz sebe ona vase vre,
kako jo naj zatare časa struja.
A. Medved, Poezije II.
695	Pa kaj, nobeden se ne more s peto po nosu popraskati.	Jos. Jurčič, Rokovnjači.
696	Pameten človek stoji z eno nogo vedno zunaj svojih principov; fantast pa in ideolog, ki je dosleden, mora priti z dejanskim življenjem navzkriž, ker smatra igrače nemirne domišljije za svetovne zakone.
Dr. F. Detela, Učenjak.
697	Pes ni ponižen, ker je lačen, temveč zato, ker
je pes.	Iv. Cankar, Krpanova kobila.
698	Peti naj naše so želje, pesen duha nam vedri; petje prinese veselje, žalost od nas odpodi.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
699	Petje v žalosti zavetje,
v bolečini je hladilo.
Dr. L. Toman, Glasi domorodni.
700 Pod solncem ni ga brez napak nobenega bilo zemljana; posebnost kako ima vsak, ki čednostim je neka rana; voljan je duh, meso je slabo, ne da ti razprostreti habo.
Mat. Valjavec, Poezije.
701	Poezija in politika sta si nasprotni kakor ogenj
in led.	Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
702	Poezija je najkrasnejši cvet človeštva. Poezija vzbuja najplemenitejša čuvstva in trpinčeni narod, kje si išči utehe, kje srčnosti v silnih stiskah? Pesem ga tolaži, pesem ga oživlja, da v boju za pravice svoje s podvojeno silo hiti dalje in dalje.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
703	Pogana spreobrni,
da bo čestil Boga, malikov vendar svojih pozabiti ne zna.
Lujiza Pesjakova.
704 Pogubna moč je zlata!
Mogočno je, pokorno mu je vse — zvestobe zanj ne moreš si kupiti!
Jos. Stritar, Pesni.
705	Pogum! Sam sebi zvest Slovenec bodi in stal ne bodeš zadnji med narodi!
Jos. Stritar, Dodatni spisi.
706	Pohujšanje je kakor slana nežnim brstom cvetoče breskve. Ena beseda, en pogled, en sam dogodek in mirnost, čistost dotlej nedolžne duše je izgubljena za vselej.	Fr- Govekar, O te ženske!
707 Pokoj je najhujši dušni sovražnik! Iz pokoja se rodi dolgočasje; dolgočasje pa je tolikanj neznosno, da človeka žene v obup ali topoglavost. Pokoj je samo za život. Duša ne potrebuje pokoja in ga celo v spanju ne mara. Torej na delo, na gibanje duše, katera ne sme nikoli mirovati! Duša je neumrjoča hči večnosti, a život je minljivi sin časa. L Mencingerj Abadon.
708 Poleg vedoželjnosti ima človeška duša še neko drugo potrebo, neko žejo, katere mu ne more ugasiti znanje in spoznanje, ne vsa modrost in učenost tega sveta... Kar je otroku igra, to je odrastlemu, pravilno ustvarjenemu človeku umetnost, ki se je tudi razvila iz igre, umetnost in poezija! — In še več, mislečemu in čutečemu človeku podaje življenje toliko nemira, zmotnjav in prevar, toliko vidi v njem nepopolnosti, krivice, toliko bede, da hrepeni zdaj pa zdaj vsaj za nekoliko časa zapustiti ta svet ter prestaviti se v neko drugo, neko obljubljeno deželo, kjer vladajo drugi, ž njim rojeni, v srce mu zapisani zakoni; kjer je vse, kar je, to, kar hoče biti, pa zaradi mnogih ovir in zaprek biti ne more, kakor je težko najti v naravi popoln kristal. Videti hoče neko vzvišeno, očiščeno podobo
življenja, ne take, kakor mu jo podaje fotografija z vsemi malenkostmi in slabostmi in kakor mu jo ponuja moderno slovstvo, človek bodi v ti podobi človek, ne angelj, kar se očita idealizmu, a tudi ne zver, pošast; nesnage tu ne mara in smradu, ne uhobolnega ropota; tega le preobiloma uživa v vsakdanjem življenju. Od-počiti se hoče tu od tiste duhomorne bede, ki jo vidi vsak dan toliko okoli sebe. Ne zadošča mu ta sama posnema življenja, bodi še tako zvesta, da si je tudi to neka umetnost ali umetnost na nižji stopnji.
Jos. Stritar, Nova pota.
709	Popolno neskaljene sreče
pod solncem ne učaka zemljan.
Sim. Gregorčič, Pesni.
710	Popotniki smo vsi, samo ta hodi peš, in ta se vozi.
Jos. Stritar, Drobiž.
711	Posamnik slednji je le del celote,
v njo vkladaj, črpaj spet iz nje moči; skup lože zmagajo se vse težkote in odgovornost težka se deli.
Sim. Gregorčič, Pesni.
712	Pospeševati razvoj človeškega rodu, dvigati ga iz prahu, čistiti in blažiti mu srce ter tako približavati ga visokemu smotru, za kateri je ustvarjen: ali ni to sveta, vzvišena, prava božja služba?
Jos. Stritar, Poučni spisi.
713	Posuta s trnjem so življenja pota, bridkosti, truda polna in težave, po njih človeška ubija se sirota,
dokler ne odreko noge krvave, dokler resnica smrt ji ne odvzame bremena, ki krvave žuli rame.
Jos. Stritar, Pesni.
714	Po svetu se peha krdelo ljudstva, a malokdo ima svoj svet že v duši; prostorček rad bi našel vsakdo sebi, kjer bi užival kratke dni življenja brez krutih bojev, brez skrbi prehude. In kdor odkaže skromen kot mu v miru, pred njim upogne tilnik brez težave, pa sprejme vdano zakone njegove
pa moli zanj in za njegovo srečo.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
715	Pot do slave je trnjeva. Ob njej raste pored-koma cvetica tihe rodbinske sreče. Temni oblaki zavisti in brezumnja plavajo nad potnikovo glavo. Neskončno duševno trpljenje, obup in solze so tožni spremljevalci.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
716	Potoku je podoben srca vir. Dokler pretaka mirno se valovje in uma solnce mu prijazno sveti kreposti vrlih cvetje v njem živi. Ko strasti pa oblak zakrije mir, zdivja valovje srčno v besen tek, v puščavo preobrazi srčno gredo.
F. S. Finžgar, Triglav; Dom in Svet 1896.
717	Potolaži se, kdor zabavlja, je zmirom čist... Ali govori hladno, ostro, prepričevalno — kakor užaljen poštenjak.	Iv. Cankar, Za narodov blagor.
718	Povoda vselej temna slutnja nima, rodi se sama in živi ob sebi.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
719	Poziva ne najdeš na širnem svetu, da ne bi režala vanj zavist,
na tla želi človeka podreti, — namen mu bodi angeljski čist, ne zgolj v blesteče bogastvo graščaka, svoj pogled upira še v skledo prosjaka.
Jos. Cimperman, Pesni.
720	Poznamo se. — Vi vprašate: Po čem? Ej človek ni tako velika tajna!
Po licu, po razgovoru, po vsem... Na prsih sveti temu se kolajna, a drugi brez desnice suh in bled — pred hišo hodi in otožno lajna.
A. Medved, Pesni.
721	Prah se k prahu vleže, duh za večnim le hiti, kadar se oprosti mreže, ki ga ujetega drži.
Dr. L. Toman.
722	Prava ljubezen, edina, ki je vredna tega imena, ljubezen, ki prebije čas, vse človeške izpremembe, da, celo smrt, ona še živi, kakor je živela vedno, in bode tudi živela, dokler se svet ne poruši.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
723	Prava ljubezen more človeka le poboljševati, vzviševati, blažiti — pohujševati nikdar.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
724	Prava pogumnost velja, uniči zapreke kamnite, treba je iti prej v boj, potlej se venec dobi.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
725	Prava temeljita izobrazba ne more ženske popačiti, temveč jo obvaruje sicer majhnih, vendar jako pogubnih slabosti, katere izvirajo iz nevednosti. Nevednost je potem tudi kriva, da se ženska ne razvije v plemenito bitje, ampak postaje čestokrat brezčutna stvar, brez značaja.
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu; Dom in Svet 1904.
726	Prava umetnost ne pozna „veroizpovedanja", ona ima svoje trdne zakone, posnete iz človeškega bitja, kateri ravno zavoljo tega niso in ne morejo biti v nasprotju z moralo. Prava umetnost sama na sebi, brez stranskih ozirov povišuje in blaži človeka.
Jos. Stritar, Popotna pisma.
727	Pravica! O nejasna ti beseda! Kdo ume te, kdo ve za tvoje meje? Ko meni, da te boža tvoj branitelj, in ljubi, čestokrat v obraz te bije.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
728	Pravice, enakosti ni pri ljudeh, pravice, enakosti ni na grobeh, pravica, enakost je — v grobi.
Sim. Gregorčič, Pesni.
729	...pravice in resnice:
te božje hčerke, rajske te device, po svetu tavajo plačoč, izgnane iz palač in koč...
Sim. Gregorčič, Pesni.
730	Pravično se ne zdi mi to, poti se jih in orje sto,
a žanje eden in uživa.
Jos. Stritar, Drobiž.
731	Pravijo, da nesreča blaži srce; a to ni vselej res. Samo pri nekterih redkih, izvoljenih ljudeh, ki so milega, nežnega srca, more se to zgoditi. V obče pa je vpliv nesreče čisto drugačen. Nesrečen človek drugega ne vidi in ne premišljuje kakor lastno gorje, drugega ne čuti kakor lastne rane in težave, vsled tega pa otrpne pri njem vsak drugi blagi čut, njegova vera v pravičnost, njegovo zaupanje v Boga omedlita, da se nevede ugrezne v obup.
P. Pajkova, Domačija nad vse.
732	Pravi rodoljub ne pozna nobenih izgovorov, kadar ga narod kliče.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
733	Pravljica le čarobno se glaseča, nam um mameča in srce dražeča, prikazen zračna, krasna, pestro sojna, a bliskoma se v prazni nič gubeča to zemlje sreča je!
Sim. Gregorčič, Pesni.
734	Pravočutje je prava človekova last; ono je začetek in konec vsega človeškega izobraževanja in napredka, v njem je zajeta vsa moralnost.
Jos. Stritar, Gospod Mirodolski.
735	Prečestokrat pa kras telesa in pogled kakor solnce čist zakriva v prsih trdosrčnih sovraštvo, zlobo in zavist.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
736	Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkup'j o kupi zlata,
ne odpodi od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Fr. Prešeren, Pesni.
737	Prej odpri ljubezni srce, preden čas mladosti zgine!
Sim. Jenko, Pesni.
738	Prepolna možu duša mora biti, preden v oko mu solza priblesti.
P. Pajkova.
739	Prepričanje? Beseda tako prožna kakor kavčuk! Kar se vam zdi danes edino pravo, ovržete jutri spet, prepričani, da zdaj ste na pravi poti in končno se motite slej ko prej.
Dr. I. Vošnjak, Doktor Dragan.
740	Preprosti ljud je dete domišljije,
od vekov narod v njej živi brez spon. Živeč v vsakdanjosti posebnost ljubi,
SI. K lepe c, Aforizmi.	10
nov svet ustvarja z novimi ljudmi. V življenje mož slovečih vpleta bajke zdaj čudesa dobrote, zdaj zločesti, in čudoma in strahoma jih gleda zabivši, da strmi v izrode svoje.
A. Medved, Kacijanar.
741 Presrečen ta, ki med ljudmi srce enako si dobi, ter sveta vez ga zveže ž njim! o srečo sreč doseže ž njim!
Sim. Gregorčič, Pesni.
742 Presrečni so, ki primejo življenje za roko, vidijo le to, kar kaže jim neskaljenega očesa luč! Osvežujoči tok življenja nosi na svojih jih valovih brez vprašanja; bodočnosti jih ne skrbi temina, ne kljujejo srca jim mračni dvomi, trapeči duh nam o skrivnostih stvarstva, ne spluje čoln jim z varnega pristana, da stre uganko večnosti brezkončne.
I. Šanda, Pesni.
743	Pretepi ga, kdor je palice vajen, on misli, ka je od ljubezni glajen.
Fr. Levstik, Poezije XI.
744	Prevare strup človeštvo vzdrami, da se prahu otrese zmot, ukrene novo solnčno pot.
A. Medved, Poezije II.
745	Preveč ne upaj, človek, nikdar srcu nestalno je kot časov brzi beg.
In česar niti v sanjah ne bi zrlo, to včasih vanje se nenadno vseli.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
746	Prijatelja, če hočeš izgubiti, žrtvuj se, gladi mu življenja pota: vse odpusti, dobrot ne odpusti ti. Neznosno breme je dobrota.
Jos. Stritar, Pesni.
747	„Prijatelj" senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sreče solnce sije;
a ko se pripodi oblak, ko solnce ti zagrne mrak, se tudi „senca" tvoja skrije!
Sim. Gregorčič, Pesni.
748	Prijatelj spremlja te nepravi, dokler se vije gladek pot,
a v breznih te boječ ostavi, steze si išči sam drugod.
Fr. Levstik, Pesni.
749	Prijatelj! To je beseda vseh besed! kot meč, svetlo nabrušen,
i v ognju i v strupu izkušen — on, ti — in na drugi strani —
magari ves svet!
O. Zupančič, Čez plan.
10*
750	Prijatelj, življenja se modro veseli, samo od sveta premnogo ne želi, dokler ti sijejo dnevi mladosti, telesne in dušne vadi kreposti; kadar nezgoda krog tebe vihari, obupu v oblast ne daj se nikari, pozorno uke poslušaj modrakov,
a skrbno se čuvaj lisic in lisjakov, služabnik neustrašen bodi resnici, ter klanjaj se brez upora pravici: V srce si zapiši te svete moje in lehko sem porok ti sreče tvoje.
Jos. Cimperman, Kres 1881.
751	Prijazna smrt----
Ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi, tje, kamor moč preganjavcev ne seže, tje, kamor njih krivic ne bo za nami, tje, kjer znebi se človek vsake teže, tje v posteljo postlano v črni jami, v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže, da glasni hrup nadlog ga ne predrami.
Fr. Prešeren, Pesni.
752	Pripravila si si prej primerno — filozofijo. Vsi delamo tako, vsi, ki se prištevamo med boljše ljudi. Celo boljši tatovi si pripravijo svojo filozofijo in pojasnijo ti vzroke in opravičenost svoje obrti tako prepričevalno, da te je sram, da si jih prišteval med lopove, da, skoraj, ker nisi sam tat
Dr. I. Sorli, Novele in črtice.
753	Prisega je dih, ki veter ga vzame.
Jos. Stritar, Pesni.
754	Prisojena pomlad je roži, prisojen cvet o srečnem letu, prisojeno je tud' dekletu,
da ji srce deviško ljubi in kadar mož ljubeč jo snubi, oklene njega se ljubeče in ž njim cveto ji dnevi sreče.
Iv. Jenko, Stara pravda.
755	Prva idealna platonska ljubezen so le nekatere sanje, fata morgana; dozorela, istinita, naravna ljubav je mogoča le v poznejši moški dobi, ko se človek otrese tistega sanjarenja, tiste pretiranosti v čuvstvo-vanju, tiste smešne sentimentalnosti____
Fr. Govekar, O te ženske!
756	Prva ljubezen, ako je prava, ta je človeku navadno usodna. Izpremeniti mu utegne mišljenje in navade, prestvariti mu takorekoč značaj.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni, o o o
R
757	Rad sodi svet le po zunanjem.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
758 Raduj se skrivaj, ni varno v višavi!
Fr. S. Cimperman, Pesni.
759	Ravnaj z dušno rano kakor s telesno. Ne rezati, ne širiti, nego obeži jo in čas jo zaceli. Najboljša obeza je dušna razvedritev. Oglej si svet in
ljudi!	I. Mencinger, Abadon.
760	Razboren mož ne stavi si naloge, dokler pomočkov ni do nje premislil.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
761	Različna dana je ljudem oblast, rojena v dušni in telesni sili. Vse prednosti izvirajo razliki. Da smo enako močni in veliki, enako slabi, majhni vsi bi bili.
A. Medved, Pesni.
762	Različne so življenja steze, do raznih ciljev vodijo
in potniki vsi zasopljeni za slepo srečo blodijo. A tu na svetu sreče steze povsod, povsod se križajo: le onkraj groba k lepim ciljem vse v eno pot se zbližajo...
Ljud. Poljanec, Dom in Svet 1901.
763	Razočaranje? Kaj pa je življenje drugega nego neprestano razočaranje?
Iv. Cankar, Martin Kačur.
764	Razum, če predaleč zaide in napačne pote najde, pripravi človeka ob vsako vero. Ne veruje na Boga, ne sam na sebe, niti na to, da so še dobri ljudje na sveti.	Jos. Jurčič, Deseti brat.
765 Razvoj dušne in telesne svobode v globino in višino, brezpogojna demokratizacija duhovne in tvarne kulture, to so cilji, h katerim se trudi in poti po ovinkih in presledkih blodno človeštvo.
Dr. Fr. Drganc, Janez Trdina; Zvon 1905.
766	Res lahka ni iz domovine pot, milejši veter po domovju veje
in cvet procvita se doma krasneje in solnce sije lepše ko drugod.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
767	Resnica se izreči mora brez straha graje in ukora!
Sim. Gregorčič, Pesni.
768 Resnične ure so, brez igre smeha
pred vzhodom sreče, in brez solznih srag nad breznom tuge, ko beži uteha, — so ure; plahi duh prestopi prag in obstrmi in se s seboj začudi, in brez glasu mu pada prošnja v zrak: „Oj bratje! Naj se v prah še danes zgrudi minljivost vsa, kar naših je reči, ne luč, ne mrak nam misli več ne mudi! Umolkne naj, kar v srcu koprni; bodimo žarki le notranje glorije, le igra črt na licu večnosti! Zdaj sijmo: naša luč od vekomaj na veke sveti naj, molčeče morje, ki brez bregov razliva se v obzorje in brez valov premišlja svoj sijaj..
VI. Levstik, Zvon 1909.
769	Resnično življenje je umetnost in umetnost je nijansa. Vsakdanjost s svojimi kričečimi, zlaganimi barvami ne trpi nijans in ubija umetnost. Človek se pokori njeni nasilnosti ter ji daruje devetindevetdeset odstotkov svojih dni. čas, ki mu je odmerjen, zapravlja v zunanjostih in lažeh. Le v srečnih trenutkih, o božjih urah, se odpre nenadno kelih njegove duše, zatrepečejo strune njegovega pravega bitja. Vzdramijo se najfinejša, najbolj nijansirana, komaj še čutna čuvstva. Oči njegove pogledajo široko in radostno; zakaj ugledale SO resnico.	Iv. Cankar, Ob zori.
770	Rob je povsod enaki so! Pretepaj jih, v obraz jim pluvaj! In brcaj jih, teptaj in suvaj
in vihti jim po hrbtih bič — o to ne de, ne škodi nič! Le reci jim besedo sladko, in obetaj vse jim, nič ne daj! In ti spoznaš njih pamet kratko, spoznaš njih suženjski značaj.
A. Aškerc, Rapsodije bolgarskega goslarja.
771	Rože slast so dihajoče, dokler se razvija cvet; srce žensko je cvetoče, dokler nima dvajset let.
Fr. Levstik, Pesni.
772	Rožice cveto vesele
le ob času let'ne mlade; leto pošlje piš in strele, lepo cvetje jim odpade.
Fr. Prešeren, Pesni.
o o o
773	Sad, ki na spoznanju rase, vse grenkosti prekosi,
ker s krvjo se srčno pase, v korenini mir mori.	_ , _
Sim. Jenko, Pesni.
774	Sad najglobljega spoznanja, ki razum uklanja volji danes kot pred tisoč leti, kje zori? — V trpljenja šoli.
A. Medved, Poezije II.
775	Sad trpljenja je veselja up.
A. Medved, Resje in bilje.
776	Sad veselja je spomina strup.
A. Medved, Resje in bilje.
777	Saj bolje pozno ko nikoli.
Jos. Stritar, Pesni.
778	Saj, če pretežko je gorje solze tolažijo zemljane!
In blagor mu, kdor te pozna, nebeška rosa iz oči; gorje mu, kdor molče trpi, gorje prenaša brez solza!
Iv. Jenko, Stara pravda.
779	Saj dali petje so bogovi, da lajša dušo nam trpečo.
Iv. Jenko, Stara pravda.
780	Saj kdor vedeti če kaj, naj gre prej po sveti, da bo znal nositi raj
ali znal trpeti. _ „	„ .
r Fr. S. Cimperman, Pesni.
781	Saj mir ni zunaj nas, mir mora imeti človek sam v sebi. In če ga nima sam v sebi, zastonj ga išče
drugod.	^ Aškerc, Izmajlov.
782	... Saj ne raztrga smrt vezi srca, vezi ljubezni! — Dve duši, v Bogu nerazvezni tesneje le še združi smrt!
Ljud. Poljanec, Dom in Svet 1900.
783	Saj pač dovolj ognjena ljubav do doma ni nobena, ki strastna ni!
Sim. Gregorčič, Pesni.
784	Saj pride le, kar mora, ne, kar hoče; mi smo življenju plen, ne ono nam.
E. Gangl, Drobne pesni; Zvon 1907.
785	Saj se bojimo smrti samo zato, ker ne vemo, kdaj pride, ker nimamo njenega prihoda zapisanega v sebi.
Dr. Iv. Prijatelj, Monolog pomladnega večera; Zvon 1901.
786	Saj slava, zlato ti le dela skrbi, da ti ne izgine, da se ne stopi,
srca — ne oveseli ga.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
787	Saj veste, da človek je slaba stvar, kdor se mu dobrika, lahko premaguje, mej svetom češčen je največji slepar.
Fr. Levstik, Poezije II.
788	Sama kokoš bi rada pila, zato brani petelinu h koritu.	T T ... „
Jos. Jurčič, Domen.
789	Samoljubni, sebični ljudje pa požrtvovalne globoke ljubezni niso zmožni, premaga jih in stori jih sužnje edina pohotnost.	_ _ „ ,
r	J. Kersnik, Cyclamen.
790	Sam trpi in sam se bori, nase bodi sam oprt; sam z usodo se zgovori, stoj ali padi v moško smrt.
Fr. Levstik, Pesni.
791	S človeškim srcem ne igraj, naš pekel v njem je in naš raj, se srcem eno žitje streš,
se srcem eno bitje streš!
Sim. Gregorčič, Pesni.
792	Sebe samega zataji, živel boš ko v raji!
Drag. Jesenko, Pesni.
793	Sejati mora pa, kdor hoče žeti, kjer ni semena, prazna bode njiva, naj dela, kdor plačilo če prejeti.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
794	Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče komur sovražna je, zastonj obrača, kak veter nje nasproti temu vleče, kogar v zibeli vid'la je berača,
da le petica da ime sloveče, da človek toliko velja, kar plača.
Fr. Prešeren, Pesni.
795	Simpatija je zora ljubezni.
P. Pajkova, Planinska idila.
796 Sin ne ljubi matere, ker je imenitna, gosposka, bogata; ne ljubi je tem bolj, čim več mu je dala; ljubi jo, zakaj ? sam ne ve, ljubi jo, ker jo mora ljubiti, ker ne more drugače. Taka ljubezen ne pride čez noč človeku; kdor je ni prinesel se sabo na svet, ne rodi mu je noben čudež.
Jos. Stritar, Poučni spisi.
797	Sirota in bora — to je nečast!
Brezsrčni svet se ob nje spotiče. Ljudem je žizen malik in slast, trpljenje sirote, jok jih ne miče.
Jos. Cimperman, Kres 1881.
798	Skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata, in vodnik naj bo srce!
Fr. Levstik, Pesni.
799	Skrbi zbeže v trenotku sreče, ak' drago bitje se objema, oko le govori žareče,
al' usta so v objetju nema.
Iv. Jenko, Stara pravda.
800	Skrbno se po srcu oziraj; prepolno skrivnostnih je gub, tam videl boš groznih prikazni mnog prizor ti strašno neljub; in našel boš notri gotovo
kak biser kreposti bliščeč, a našel boš madežev črnih in zlobnih pošasti še več.
Sim. Gregorčič, Pesni.
801	Slab je človek, v oblake hoče in vendar mora imeti palico in oporo na zemlji.
Iv. Cankar, Martin Kačur.
802	Slab mož je res, ki straši ga usoda, ko sreča solnčni mu zastre obraz,
s solzami se ne pribori svoboda, s srčnostjo hočem k njej prispeti jaz.
Jos. Cimperman, Pesni.
803	Slab, zaničevanja vreden človek je oni, ki se klanja nemo, brez odpora, brez boja sovražni usodi! Cel mož pa se bori, dokler ne zmaga ali pa, dokler ne pade premagan kot junak!
Fr. Govekar, Martin Krpan.
804	Sladak mu kraj je tihega pokoja, kogar utrudila je težka hoja.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
805	Sladka je vsaka prva ljubezen, ali najslad-kejša, najsrečnejša je tista prva, komaj zbujena, mlada ljubezen do domovine! Dr Iv Xavčar> Mrtva srca.
806	Sladke so upa tudi prazne sanje.
Fr. Levstik, Sonetje.
807	Sladkim spominom srce verjame, zvesto v življenje s sabo jih vzame; s sabo na pota, kamor ne sije žarek ljubezni in poezije.
Ljud. Poljanec, Dom in Svet J900.
808	Slava? — Prazna pena!
Jos. Stritar, Pesni.
809	Smrt boljša je kot ničevo življenje, ledina lepša kot pohojen vrt.
A. Medved, Poezije II.
810	Smrt in življenje v enakih skodelah visita... Kje je ljubezen? Tam naša usoda je skrita, naj se prevesi nam tehtnica v dan ali mrak.
O. Zupančič, Zvon 1908.
811	Smrt!
Srčno pozdravlja njen prihod bolnik: Utrip srca zastane, sen obide, tak velik blažen sen njegove misli; oko razvneto se zapre; ob zadnjem dihu zbeži spomin, trpljenje, greh, zločin, in sebi sam ubegne siromak!
A. Funtek, Izpoved; Zvon 1903.
812	Socialne ideje se širijo zmagoslavno, življen-ske sile teh idej ni mogoče uničiti. Socializem je opravičen, potreben, nepremagljiv. Socializem, naj ima že kakršnokoli obliko, mora izvesti demokracijo državnega ustroja, da more bistveno izpremeniti gospodarske razmere.
Svobodna Misel II., II. Kaj hočemo?
813	Solza je ona hladna rosa, koja pada na naša vroča srca, da ugasi nekoliko žareči ogenj, koji je žge. Ena solzna kapljica da srcu več tešila nego svitli žarek upanja; zatorej gorje človeku, kojemu je za vselej usahnila ta dobrodejna rosica. P Pajkova] odlomki.
814	Solza, ki sirota jo lije, do neba za kazen vpije.
Sim. Gregorčič, Pesni.
815	So pač različne človeške narave. Enega premaguje ljubeznivost ženska, drugega njena strast, njen ogenj, s katerim se ga oklepa. Tretjega najbolj razplamti ženska mrzlota, ženski ponos. Tak človek ne priznava, da je ženska mrzla le iz preračunjenega egoizma. On imenuje v svoji slepoti, v svoji pijanosti to mrzloto klasično veličino. — Ne veruje, da nekatera ženska niti ljubiti ne more, da je brez čuvstva, brez srca. Tak nesrečnež vidi le žensko lepoto ter jo — ljubi. A ne pomisli, da bi ravno tako opravičeno lahko ljubil tudi kamen, umotvor, ki čuti ravno toliko kakor nekatera živa bitja — da namreč niti ne čuti.
Fr. Ks. Meško, Sestanek.
816	So sicer nevihte v naravi — mogočno besneče in uničujoče vse življenje; — a hujši so viharji v človeškem srcu; najhujše pa so nevihte in burje, besneče v mladem, mehkem srcu deviškem — v srcu, podobnem ravnokar razcvelemu, a še nedotaknjenemu cvetu vrtne
lilije-	Fr Ks Me5k0j Sestanek.
817	Spočeti in porojeni
v naročju tajnem hrepenenja na zemlji smo obsojeni,
da z lučijo iščemo mišljenja, namen in vir življenja.
A. Medved, Poezije II.
818	Spočetka, kadar srce začenja stoprav slutiti, da je več nego prijateljstvo, kar je tako neprestano vleče k drugemu človeku, očaruje, razveseljuje srce ona boječnost, ona sramežljivost, ona zmedenost, s kojo mu se približuje kako prijetno bitje. Kajti one lastnosti so svedokinje gotovega nagnjenja. Ali pozneje, kadar je srce sladko ranjeno po prej neznanem čutu in kadar postaja uže nemirno zbok čudnih sprememb, koje se v njem vrše, išče pokoja v sami zavesti zagotovljenega mu sočutja, takrat pa postaja takšno obnašanje najhuje mučenje.	p Pajkova) 0diomki.
819	Spomina iznebiti ni se moči,
s teboj kot senca hodi neprestano, do groba se od tebe on ne loči.
Jos. Stritar, Pesni.
820	Spomin izgubo vedno živo hrani, skrbi, da ni je pozabiti moči;
da ne zaspi nam bolečina, brani skrban čuvaj podnevi in ponoči.
Jos. Stritar, Pesni.
I
821	Spomin v potopu mine, ljubezni bolečine
vsak dan spet oživi!
Fr. Prešeren, Pesni.
822	Spoznanje je prvo poglavje smrti.
Iv. Cankar, Krpanova kobila.
823	„Spoznavaj se!" — „Ljubi bližnjega!" Ni li v tem začetek in konec vse modrosti, vse človeške omike? Stoletij je bilo potreba, da se je rodil prvi nauk; minola so stoletja, da se je oglasil drugi in pretekla bodejo stoletja, da bode ta nauka razumelo in izpolnjevalo Vesoljno človeštvo!	Jos. Stritar, Razni spisi.
824	Spremljata radost in slava
mnogo dejanje, tiho korakata zadaj kes in spoznanje.
A. Medved, Resje^in bilje.
825	S prijatelji enako je na sveti:
Njih roj se zvest ti zdi in srčnovdani, dokler je sreča tvoja v polnem cveti, dokler si slavij en in poviševan, a ko te solnce sreče neha greti, ko strt si v prah, od vseh strani teptan, — zbeži ta roj ko ptički lahkokrili, v sreči zvest, ni zvest ti v časov sili.
Sim. Gregorčič, Pesni.
826	Srce človeško — sveta stvar! Ne šali ž njim se mi nikar,
v njem pekel naš je in naš raj, se srcem našim ne igraj!
Sim. Gregorčič, Pesni.
827	Srce človeško, v vek nemirno, hrepeneče vedno po sreči, želeče si vedno nekaj tajnega, neznanega, mora imeti nekaj ali nekoga, da se ga oklene z vsemi svojimi silami, z vso svojo mogočno, vročo, kipečo strastjo... nekoga, komur zaupa svoje misli, upe, načrte in težnje svoje. Jos Kostanjevec, Moj prijatelj.
SI. K1 e p e c, Aforizmi.	11
828	Srce enkrat posušeno,
zelenelo več ne bo. Jos ^^ pesni
829	Srce je dečelsko podobno vosku, ki razne vtiske lahko v se prejema in upogniti da se brez napora.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
830	Srce je ko morje globoko,
ki večkrat se vzburja mu val, ki polno plitvin je peščenih, prepolno pretečih je skal. In kdor potopi se na dno mu,
mnog biser tam najde krasan; a vidi i grozne pošasti,
mnog prizor tam vidi strašan.
Sim. Gregorčič, Pesni.
831	Srce naj slika bo neba: Enako v njem se lesketa naj čednosti po sto in sto, ki pravo je stvore nebo.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
832	Srce nesrečneža je bolj nagnjeno čuvstvu ljubezni nego srečneža. Nesrečnežu se srce naenkrat vname za njo in ljubi brez hinavščine. Nezgoda je, koja sili k iskreni ljubezni. p Pajko7a) 0dlomki.
833	Srce----------
postav, dolžnostij drugih ne spoštuje neg one, ko je si samo osnuje; zastonj je, pametno mu kdaj veleti,
in ukleniti v to, kar ono noče, naj zlepa se, naj s silo prizadeva, doseči bo gotovo nemogoče; a kadar glas ljubezni v njem odmeva in njene želje v njem vzbude se, vroče posluša, dasi nikdo ne veleva.
P. Pajkova, Pesni.
834	Srce skrivnostno je morje, kri j oče biser je krasne.
Sim. Gregorčič, Pesni.
835	Srce trepeče samo v negotovosti; nesreča sama na sebi ni nič strašnega, a strašno je nemirno pričakovanje in brezplodno upanje ...
Iv. Cankar, Vinjete.
836	Srčan in hraber bodi mož
in to v dejanju in v trpljenju, glavo pokonci hodi mož junak ob smrti in življenju.
Jos. Stritar, Drobiž.
837	Srčnost! Srčnost! Čim hujši je boj, tem kras-nejsi venec zmage. Dr L Vošnjak) Doktor
Dragan.
838	Sreča! — Človek hrepeni po njej, trudi se za njo, leta za njo, da mu noge krvave, da mu sape iz-manjka, da pade in obleži. To je življenje! O nespamet in zaslepljenost! Kakor nasajene glave premaganih v pripovedkah ne strašijo pogumnih snubačev lepe kraljičine, da se drug za drugim oslepljen dreve v gotovo smrt, tako tudi človek ne odneha in se ne ustavi v svojem teku za srečo, dasi vidi pot s padlimi posut.
Jos. Stritar, Zorin.
11*
839	Sreča je besedi skopa.
Jos. Jurčič, Doktor Zober.
840	Sreče življenja mi se zavemo,	* ko čez mladosti grobe že gremo.
Ljud. Poljanec, Dom in Svet 1900.
841	Srečna mladost! Na svoje moštvo se opira marsikateri in na podlagi modroslovja se smeji marsi-kaki videzno nepomenljivi stvarici. Slabi sodniki in še slabejši računarji — takovi modreci. Neomahljivi so le, dokler štejejo z broji na papirju in rišejo z umetnim orodjem. A kadar je treba seči v globje rove, v globino lastnega srca, kadar se računi z nežnimi čuti in nenadno zbujenimi, tedaj izgube glavo, vržejo orodje od sebe in ne prašajo, kakov bode sad, koliko izgube tiči v začetem boju in koliko grenkih ur, ogoljufanih želj v mali besedi: skrivna ljubezen.
A. Koder, Zvezdana; Kres 1882.
842	Srečo lovimo po svetu vsi, ali sreča je čudna ptica. Vsi jo enako imenujemo, ali vsake oči jo gledajo visoko v nedosežnem višku sedečo v različni, drugačni
P°dobi.	Jos. Jurčič, Sosedov sin.
843	Srečo pravo in resnico
najdete samo v tej dvajsetletni, kapljici šumeči! Bolj ko staro, bolj sladko in jasno, ne ko ženska, vedno bolj se mora vince ti prileči!
Drag. Kette, Gazele.
844	Starcu ne šteje mladostnega ognja
nihče v greh; mladcu, ki v srcu se hitro postara,
sodi v posmeh. A Medved] Resje in bilje
845	S teboj se tvoja smrt rodi in smrti kal ti zaplodi: Ob uri tvoji žitja prvi rode s teboj se smrti črvi, od rojstva pa ti tja do groba črv kralj, kraljica je trohnoba.
Sim. Gregorčič, Pesni.
846	Sto cvetov vzbuja nam pomlad, a redek je jeseni sad.
Ljud. Poljanec, Pesni.
847	Stoletje včasi porodi človeka
z ognjeno dušo, z bakljami v očeh, ki razsvetlujejo daljave temne, da pohite na neutrudljivih krilih v neskončnost želje in z željami volja. Čez meje vse se vznese mu pogled in v jasni slutnji razpozna svobodo. Tedaj mu ni življenja brez svobode in vse je nično, kar mu daje svet.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
848	Strašna je življenja noč
če ni zvezde svetle na obzorje... Takovo življenje, ki živiš ga mroč, je od smrti same gorje.
Drag. Jesenko, Pesni.
849 Stvarem, kar stvarnik jih na svet postavi, odmerjen vsaki svoj je del trpljenja.
Jos. Stritar, Pesni.
850	Stvar nestanovitna je žensko srce skrivnosti ozbiljnih posoda. Rešiti uganke ljubezni težke bilo bi se truditi škoda.
Jos. Cimperman, Pesni.
851	Stvar vsaka zemska in vse terišče ljubezni dom je, ljubezni išče. p Pajkova
852	Svet, moj sin, nesrečne zasmehuje.
Jos. Stritar, Pesni.
853	Sveto služimo sveti domovini! Nečista morebiti nekaj časa,
a stalno ne pomaga ji pomoč!
Jos. Stritar, Pesni.
854 Svet sodi človeka potem, kar ima, kar je in kakršen je. Svet je pa že star — torej tudi ta navada v starosti utrjena; kdor bi jo hotel ovreči, ta bi sam stal, kdor bi ji hotel ravnati nasproti, moral bi skalo v strm klanec valiti.
Jos. Jurčič, Deseti brat.
855	Svetu ni do opravičevanja; on človeka tehta, razumeva, sprejema po umrlem vse sposobno za življenje, a vse drugo in največ in najrajši — pozablja.
Dr. Iv. Prijatelj, Pismo iz Moskve; Zvon 1904.
856	Svoboda ne prisije sama... Bog sam nas ne osvobodi...
le z umom jasnim, z rokoj hrabroj junak prostost si pribori...
A. Aškerc, Nove poezije.
857	Svoboda ni igrača, ni le slast, brez nje je zadovoljen marsikdo,
ki bi težila bolj ga kakor sužnost.--
Samo za najmočnejše je svoboda osrečujoča in povzdigujoča.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
000 «
S
858	Še druga vez trdnejša in krepkejša, ki divno neenakih src rojake, protivne misli v zložno misel spaja,
v prijateljstvo preminja hladne znance sovražnike v sobojevnike verne: Ljubezen do nesrečne domovine.
Jos. Jurčič, Tugomer.
859	Šele tisti spozna vso lepoto življenja in vso njegovo krasoto, kdor premaga smrt in gleda nanjo z vedre višave.
I. Regali, Reliefi.
860	Študija idej je zelo slična občevanju z ljudmi. Mnogo znancev imaš, s katerimi govoriš o najrazličnejšem in katere poznaš samo površno, a imaš prijatelje, s katerimi te veže duša in oni ti odkrivajo tajnosti duše in svoje objektivnosti. V tem torej obstoja skrivnost pravega umevanja idej: Da se jim vdaš, da napolniš ž njimi svojo notranjost. Dvigajo te in napolnijo z življenjem.
Naši zapiski II., 2.
T
861	Taki ljudje (sebični) so kakor psi. Biješ ga lahko, kakor ga hočeš, samo zvijal se bo in cvilil, a poskusi mu vzeti kos mesa iz gobca, takoj se zakadi
Dr. I. Šorli, Človek in pol.
862	Tako je, da je življenje samo — mnogim smrt. Vsakega vzame vsaj enkrat v svoje žrelo in ga poskusi. In kar je zanj, požre hlastno in spravi v svoj gnusni želodec, ki se mu pravi svet. Toda njega usta so groba in odurna in zato ne mara finih duš in jih samo pre-grizne in vrže potem zopet v samoto zunaj sebe. In samo najmočnejših ne more ne streti ne požreti in jih mora izpustiti. In to so potem, ki ga zgrabijo za uzde in vodijo s svojo silno roko.
Dr. I. Šorli, Novele in črtice.
863	Tako je pač: kdor hoče uživati sladkost hrepenenja, naj si odseka rajši roko, nego da bi posegel po cilju, zakaj jabolko je zmerom gnilo. In kdor ni radoveden, se mu ni bati razočaranja.
Iv. Cankar, Gospa Judit.
864	Tako, kar narava iz sebe rodi, boreč se z naravo samo spet pogine. Zatorej na stran nepotrebne skrbi, uživaj življenje, dokler ti ne mine.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
865	Tako ko lune na nebu obraz spreminja ženski srce se vsak čas,
ljubezen njej je igrača.
Jos. Stritar, Pesni.
866	Tako nam včasih nit življenja poteka in gube se dnevi, brez upanja in brez želen j a otrpne mrzlo nam srce, molče prenaša nam gorje;
a čas hiti in čas beži, usoda trpka nas predrami, razpotje kaže pred nogami: „Odloči se!" nje glas veli, „na desno gre, na levo pot, sam sreči svoji si gospod!"
Iv. Jenko, Stara pravda.
867	Tako spomladi pisan cvet uvene, če sape zabrijo nad njim ledene.
Fr. Gestrin, Izza mladih let.
868	Tako ti sam ne boš nikdar na sveti, če eno samo te srce umeva,
če eno samo hoče te in zna objeti, sicer zastonj ti krona je kraljeva! Dasi krog tebe roji so nešteti — med temi roji vendar sam boš — reva.
F. S. Finžgar, Dom in Svet 1897.
869	Tako zelo je človek ubog, da je prisiljen odpovedati se celo tistemu, kar mu je dosegljivo. Tako slabe in plahe so njegove roke, da si ne upajo poseči po najbližjem. Tako je človek malodušen in zbegan in tako se je bil privadil misli, da je temna noč na vsej dolgi poti pred njim, da se brani celo prijazne mesečine, ki bi mu osvetlila cesto z bledo svetlobo ter mu vlila v srce tolažbo; boji se, da je nevreden tolažbe, da nima pravice do nje, ker mu je bila usojena večna noč.
Iv. Cankar, Tujci.
870	Takšna je skrivnost človeškega duha. Kadar telo trpi in kadar gledamo že blizu smrt bledo s svojimi očmi, prijatelj, tedaj se duša osvoboja rada
in dviga kvišku se iz kletke svoje. Tedaj oziramo se v dni minule.
A. Aškerc, Mučeniki.
871	Ta pač ne pozna življenja, komur lic ni znoj rosil!
Drag. Jesenko, Pesni.
872	Ta svet je pisan sejm, kjer vse trguje, kjer vse se vprek prodaje in kupuje.
A. Aškerc, Zlatorog.
873	Ta zemlja dolina zares je solza,
in sreča trpina ni tukaj doma.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
874	Tečen in potreben kruh življenja je modrost; koristi vir je ona... Nad modrostjo ni v življenju cene, ona oskrbuje duhu hrano,
daje moč mu, varuje ga zlega; neizčrpni njeni so zakladi, slabe cene je brez nje življenje.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
875	Telesni človek, kaj si? Kaplja, ki trepeta na tenki, slabi vitri, in precej kane, ko se vitra zgane.
A. Medved, Spomen-cviede.
876	Težavna borba je za ideal.
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
877	Težko, brate, je življenje in ni vredno, da ga nosiš, trdi njega so darovi,
ne velja, da zanje prosiš.
O. Zupančič, Samogovori.
878	Težko človeku je navzgor leteti, telo pač vedno vleče ga navzdol ;
a kdor za vzori tu stremi na sveti, največja to, najhujša mu je bol, da sili vse navzdol leteti!
Sim. Gregorčič, Pesni.
879	Težko je človek biti, mož še teže v nemoški, nečloveški dobi tej; kdor pa, da mož in človek je, doseže, ta vreden je živeti za vselej.
Sim. Gregorčič, Pesni.
880	Težko je to življenje in za toliko temnih ur, za toliko žalosti in trpljenja je plačilo skoro premajhno. Kelih strupa in kaplja nektarja. Ali ta nektar je tako sladak, da bi izpil za eno samo kapljo tisoč strupenih
poč
Iv. Cankar, Vinjete.
881	Težko živi življenje se, če ne deli trpljenje se, a slajša radost je srca, če isto si delita dva.
A. Aškerc, Balade in romance.
882	Ti bi vragu kol posodil, da Boga bi ž njim osmodil.
Fr. Levstik, Poezije II.
883	Ti, ki veselje zdaj ti žari lica, pretakal skoraj solze bodeš vroče; če ne trpiš, a vidiš saj trpeti, kako pač mirno mogel bi živeti?
Jos. Stritar, Pesni.
884	Ti streti me moreš, potreti nikdar, usode sovražne besneči vihar!
Sim. Gregorčič, Pesni.
885 To bode edino ti prava prostost, če imaš počutke v oblasti; to bode najvišja modrost in krepost, brzdati in vladati strasti.
Sim. Gregorčič, Pesni.
886 Toda ječa je šele strašna, kadar je v srcu hrepenenje; lepa je noč človeku, ki ve, da izide solnce.
Iv. Cankar, Nina.
887 Toda sreča ženska prava je ciganka, skor nikjer ga nema trdnega obstanka, zdaj se smeje vate, brž se proč obrne in megle pred jasno solnce dene črne.
Mat. Valjavec, Poezije.
888	To je ravno moč ljubezni,
da stoteri troski njeni svetijo naravnost v temi.
A. Funtek, Godec.
889 To je ravno žalostno, to je neka tragična ironija v človeškem življenju: neka prirojena moč nas žene, zlasti moža, vedno dalje in dalje, miru mu ne da in pokoja, vedno mu neti hrepenenje, da bi rad vse videl in vse vedel, kar je in kar je bilo, da, tudi goste, temne megle, katere nam zagrinjajo prihodnost, prodrlo bi rado njegovo nemirno oko. Do zadnjega dna hoče priti vsem stvarem, ves svet bi rad obsegel se svojimi hrepenečimi rokami. Iz nižave ga žene skrivna moč vedno više in više; z višave je širji razgled po svetu, po življenju. Ali čim više stopa, tem bolj vidi, kako velik, kako neizmeren je svet. Vednost je pijača, katera nam ne gasi žeje, še bolj nam jo vnema.
Jos. Stritar, Prizorni spisi.
890	To je usoda, ki nas biča, da sleherna se moč uje, ko se do vrha poveliča, ko čakamo največ od nje.
A. Medved, Poezije II.
891	Tolažba, oh, od njega govorjena, ki sam jo potrebuje radi nas, srca nam ne hladi, še huje peče, naj tudi znak je plemenite duše.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
892	Torej srce trpi malo
svojo žalost, saj iz nje bo veselje kal pognalo kakor brstje v cvetje gre.
Fr. Svetličič.
893	To so naj žalostne jši nasledki dolgotrajnega robstva, da ono v duši posameznika in v značaju naroda zaduši in zatare slednjič vso plemenitost, vse tisto, kar človeka v resnici povišuje. Zato pa mu vsadi tisto sirovost in potuhnjenost, tisto podlost in zavratnost, skratka vse tiste lastnosti, katere najbolj znižujejo človeka ter ga potiskajo doli med živali.
Jos. Stritar, Dunajska pisma.
894	To so tisti ljudje (idealni), ki stopajo z brzimi, svet pretresujočimi koraki tja proti neki fati morgani, ki jim jo čara pred oči njih razgreta fantazija, razgreta po krivih „idealnih" prorokih, ki jim med tem vihra-njem mirno praznijo žepe! Življenje je planjava, polna cvetja in zelenja, a tudi mlakuž in prepadov in strupenih kač in oni „ideali" so fata morgana sredi te planjave, čez katero derejo „idealisti" do nje, ne da bi opazili cvetje, košata drevesa in ne da bi se jim oko privadilo prepadov in golazni. Potem pa, ko so razočarani obstali pred ničem, ki se jim je zdel blesteča resnica, se zgrudijo potrti na zemljo in ne morejo in nočejo verjeti, da je to cvetje in zelenje okrog njih krasno in uživanja vredno in potem začnejo ali tavati mrtvi dalje skozi živo življenje ali pa zavajati druge.
Dr. I. Sorli, Človek in pol.
895	To sreča materi je draga,
da dober sin pri njej živi; oh dober sin in mati blaga na svetu redko se dobi.
Fr. Cimperman, Pesni.
896	To življenje naše pestro — kaj je drugo ko trpljenje? Opazuj ga, kjer le hočeš! Opazuj ga ob začetku, opazuj ga na sredini, opazuj ga pri svršetku!
A. Aškerc, Nove poezije.
897	Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je česti in pravde narodu in jeziku svojemu.
Jos. Jurčič, Tugomer.
898	Treba je krepke volje za življenje, sicer suvajo in porivajo človeka semintja vse življenje noter do groba. Čim revnejši, tem bolj neusmiljeno, tem bolj sirovo te sune vsak. Zato treba stati krepko!
Fr. Ks. Meško, Na Poljani.
899	Treba je samo živeti, nič misliti in življenje nese človeka samo v pravi smeri proti pristanišču, ki mu je usojeno.
Iv. Cankar, Tujci.
900	Trenotje kratko mirnega uživanja bridkost greni nesrečnega spomina.
Jos. Stritar, Pesni.
901	Trenutja imamo v življenja dneh,
v katerih nam ustna pregiblje smeh, da potajimo — solzo v očeh.
A. Medved, Resje in bilje.
902	Trpeti vdano in odpuščati je najlepše maščevanje velikih duš.
Fr. Ks. Meško, S. Gregorčič; Zvon 1907.
903	Trpljenja morje krije vse prostore, v bregovih tesnih je veselja reka; oh koliko trpljenja užiti more,
a malo radosti srce človeško.
Jos. Stritar, Pesni.
904	Truplo tvoje pač strohni v gomili, ali čaša tvojih del ostane.
A. Aškerc, Balade in romance.
905	Tudi laž je časih lepa!
A. Funtek, Godec.
906	Tudi mučenikov je treba ideji, oni so ji najboljši pospešitelji.
Jos. Stritar, Prizorni spisi.
907	Tudi pri knjigah velja, kar opažamo pri žigi-cah; čim slabše so, tem več jih porabimo in tem več jih razpeča trgovec.
I. Mencinger, Moja hoja na Triglav. OOO
u
908	Ubožec, kdor mora doma žedeti, ljudi in življenja ne pozna.
A kdor je mnogo hodil po sveti, domov se vrne lehko brez srca.
Jos. Cimperman, Kres 1882.
909	Učenost je njiva, katera malokdaj redi moža, ki jo orje.
Fr. Levstik, Zbrani spisi III.
910	Uganke menim, da je ni na sveti, katero človek teže razrešuje — naj vestno še tako jo preiskuje — neg je srce človeško razumeti.
P. Pajkova.
911 Uiti ni ti moč usodi,
njej znan je najskrivnejši kot, a zlajšaš si jo, svest si bodi, če čuvaš se strasti in zmot...
Sim. Gregorčič, Pesni.
912 Umetnost je najblažji cvet pravega, čistega človeštva, tisti dar, ki povzdiguje človeka najbolj nad žival ter ga približuje stvarniku. Umetnost je prava oaza v tem pustem praznem življenju, kjer duša hira in od žeje umira; večno zelen otok poln hladnih potokov, pisanih cvetic in ptičjega petja, poln življenja in mladosti, harmonije in sreče.
Jos. Stritar, Zorin.
913 Umirati in vendar ne umreti, človeku, ne tajim, pokora huda, a hujša je vseh dragih dni zamuda, ko delo svoje vidiš v nič bobneti.
Jos. Cimperman, Pesni.
914	Umreti, bratje, težko ni,
pustiti nade — to boli.
Sim. Gregorčič, Pesni. SI. KI epe c, Aforizmi.	12
915	Uporne prsi ve, ki dihate svobodni zrak, srce kipeče, ki biješ, da te sluša milijon, trpeči milijon — čuj, sodba ti je pisana: grobovi tulijo!
O. Zupančič, Čez plan.
916	Up pusti njemu, ki stoji
pred njim bridkosti polna kupa, nebesa tukaj imaš ti, on svoja naj tam gori upa!
Jos. Stritar, Drobiž.
917	Up zlobneža opira se
na pajčji dom, na pajčje mreže, opre se nanj — podira se ter, ko se trdno ga drži, in on in dom na tla zdrči.
Sim. Gregorčič, Job.
918	Usode krute zakon pač je trd: kar se rodi, rodi se, da pogine. Jedva vzcvete življenje, že premine, usode krute zakon pač je trd!
V pomladni dan cvet pisan jedva sine, z ledeno roko že ga boža smrt!
Fr. Gestrin, Pesni.
919	Usodi vsak je sam gospod, a sebi le v zaslugo šteje, če mila sreča se mu smeje, usoda kriva je nezgod!
Iv. Jenko, Stara pravda.
920 Usodni greh, ki nisem jaz ga storil, pred svetom mi otimlje čast, veljavo, vse krivde osvetljuje pred ljudmi, v temo peha kreposti ali senco. Usodni greh, o kleti greh — uboštvo!
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
921 Usodno uro spoznati, kadar bije, ni umetnost; ampak slutiti jo prej, to je umetnost.
Iv. Cankar, Martin Kačur.
922 Uspeh potrjuje človeka v dobrem, pa tudi v slabem, in postane lahko vir sreče in nesreče.
Dr. F. Detela, Učenjak.
923 Uveriš se, da svet popraša
ob vsakem delu prej: Čigavo? Potem presoja dela naša, oseba jim daje veljavo.
A. Medved, Dom in Svet 1897.
924 Uže otroci iščejo „zakaj", ne samo filozofi in matematiki. Razloček med otroki in filozofi ter med kakovim zaljubljencem in po vrhu še potrtim bi bil ta, da so oni srečni, kadar mislijo, da je razlog najden, a takov malosrčen človek ni. človek je bašti bolj k hudemu nego li k dobremu nagnjen, rajši veruje slabo nego dobro.	Jos. Jurčič, Lipe.
V
925 Valovje plove po okrogli zemlji, visoko razburkano valovje skozi dolge reke. Vsako stoletje novi sistemi, vsako stoletje novi nazori, podmene nove, duh časa nov; kar se letos v zvezde kuje, meče se drugo leto v blato; kar sedaj prešinja in giblje človeštvo, temu se smeje za trideset let novi zarod. In v tej stanovitni nestanovitnosti je nekaj, kar je stalno za vse veke, a najbolj izpremenljivo v bežečih dneh posameznikovih — to je človeško srce. Srce — da, čudna stvar. Sedaj viharno in nepokojno, potem mirno in vdano, sedaj strastno in sovražno, potem pokorno in ljubeznivo, sedaj prevzetno, potem ponižno, sedaj kruto, potem usmiljeno, sedaj hrabro, potem boječe — vse to plivka semintja brez prestanka. Ali vkljub temu je bistvo srca ž njega svojstvi stalno v zgodovini človeštva, nobena prekucija, noben razvoj ga ne prestvari. Človeško srce poganja ko neusahljivo drevo v tisoč pomladih tisoč in tisoč istih cvetov in v tisoč jesenih donaša iste sadove.
Fr. S. Finžgar, Kvišku; Dom in Svet 1899.
926	Valovje življenja je bitje temno,
v njem sreča in tuga enako izginja, in blagor in reva se vedno spreminja, med vale s predrzno posezi roko.
Iv. Jenko, Pesni.
927	V besedi ne prenagli se nikdar, ker izrečena ni več prazna stvar! Srce človeško večkrat nam odklene, podere mržnje stare mrzle stene. Besede nepremišljena ostrina nalije v dušo večkrat nam pelina
in ž njim zgreni življenje ti veselo, upogne moč mladeniško za delo.
Fr. S. Finžgar, Triglav; Dom in Svet 1896.
928	V bridkostih se rodi spoznanje. Vesel plenjavo klasje žanje, kdor seme je sejal s solzami.
A. Medved, Poezije IX.
929	V človeku nemir hrepenenje neti, ker gledati duh bodočnost želi, ker kliče nazaj minulosti dni,
a vedno v sedanjosti mora živeti.
A. Medved, Resje in bilje.
930	V delih svojih sam boš živel večno!
A. Aškerc, Balade in romance.
931	Večer budi nam slike sreče, duh dvigne v svet se domišljije, sedanjo revo nam zakrije
in dni bodočih raje kaže; srce pa sanjam se poda, zastonj razum mu šepeta: „Le sanje so in up ti laže."
Iv. Jenko, Stara pravda.
932 Več žensk v bližini budi vedno misel na grobo telesno uživanje. A ena sama ženska kaže kakor jeziček na tehtnici na ravnotežje, ki naj vlada med našo skrbjo za dušo in telo. Ena sama ženska postane lahko pod našim vplivom naša vodnica, ki nas vodi počasi, a ne-
prestano više in više na goro harmonične sreče, v ono ljubezen, v kateri se telesno druženje tako čisto in božansko uživa kakor duhovno.
Dr. Iv. Prijatelj, Monolog pomladnega večera; Zvon 1901.
933	Veda čisti življenje, nazore, pojme; išče vrednote življenja, kazati hoče življenje v pravi luči, ne more se torej ukloniti nikomur drugemu nego resnici : ne človeku, ne cerkvi, ne državi, ne veri, ne starim knjigam. Absolutna resnica pa je nedosežna, gre torej pred vsem za resnico v življenju. In tu veda osrečuje človeštvo s tem, da išče poti k spopolnjenju človeka in družbe in pomaga k splošnemu blagostanju ljudstva. V iskanju resnice je spopolnjevanje življenja. To more delati le neegoistična, necerkvena, svobodna šola.
Svobodna Misel II., Veda in vera.
934	Vedite, da je ljubezen vedno močnejša od sovraštva! Ljubezen je najmočnejša sila, tem močnejša, če se zgrne čisti sveti ogenj dveh src v velik zubelj, ki more uničiti sovraštvo tisočerih src.
Fr. Govekar, Legijonarji.
935	Vedno solnce semtertjakaj hodi, časov slajših s sabo ne pelja; zemljo večni ples ob solnci vodi, naših solz nam v smeh ne preigra.
Fr. Levstik, Poezije.
936	Vednost je moč in imovina, nevednost slabost in najhujša potrata imovine.
I. Mencinger, Moja hoja na Triglav.
937	Vedoželjnost, hrepenenje po znanju in spoznanje, to je pravi kvas človeštva. Ali „omne nimium vertitur in vitium". Poželenje po imetju je zdravo, ohrani človeštvo koristno; prestopi naj svoje meje in zdajci se spreobrne v lakomnost, skopost, bolezen, kateri ni zdravila. Taka bolezen, imenoval bi jo „Fau-stovo bolezen", je tudi brezmejna vedoželjnost. Ubogi človek, resnica te mika in vabi; ali ko tekaš za njo, beži pred teboj kakor lepa večernica pred otrokom, ki teče za njo z razpeto ročico. Jos ^ Nova pota
938	Vekov skušnje so veljavne, a mi pa le včerajšnji smo, brez skušnje, malo le vemo.
Sim. Gregorčič, Job.
939	Velika je moč navdušenja, samo vneti ga je treba in netiti.	]os Dunajska pisma
940 Velika vprašanja, ki gredo mimo nas, to so pojavi iz družbe za družbo in človek mora razviti svoje sile, da jih razreši in ravno v tem more človek ustvariti v sebi velikega človeka, ki je vedno bližje spoznanju. Vprašanja so zato, da jih razmišljamo, da iščemo odgovora na nje; in s tem v sebi budimo moči, množe se nam sile, dvigamo sami sebe in v nas zmaguje človek, veliki človek, ki je prost in svoboden.
Svobodna Misel X., 2.
941 Veliki pesniki se porajajo malokdaj, in čim manjši je narod, tem manj utegne pričakovati teh vele-umov. Ti redki pesniki imajo posebne svoje rojenice, in kolikor manjši je narod, takisto žalostnejša je pesni-
kova usoda. Velik pesnik deluje za vse človeštvo in za pozne rodove, ker njegovo obzorje daleč preseza duševno obzorje navadnostavnih vrstnikov; zatorej vrstniki velikega pesnika ne čislajo po njega vrednosti, ker je največ ne poznajo. Zakaj sam mora biti pesnik, kdor hoče velikega pesnika prav ceniti. Takih pravih ceni-teljev je zlasti v majhnem narodu malo, in prav zato marsikateri pesnik šele onda, ko mah porase nad njim, učaka pravega cenitelja, ki poznim rodovom osvetljuje, kolik duševni velikan je bil pokojnik, o katerem so nam njega vrstniki poročili tako malo.
I. Mencinger, Abadon.
942 Velik, neumrjoč, stvarniku enak je v resnici umetnik, kateri iz svojega osrčja stvari podobe, ki jih je v svetem trenotku spočela njegova duša, ki jim je življenje dala njegova roka; podobe — kakor njihov stvarnik neumrjoče, katere bodo živele, dokler bodo veljale večne postave lepote in resnice.
Jos. Stritar, Zorin.
943 Vendar je še ljubezen do domovine najlepše in najstalnejše med takoimenovanimi blagimi čuvstvi v človeku. Prijateljstvo se razbije ob prekleti samoprid-nosti in ob črnem egoizmu, ženska ljubezen je mladosti lepa zvezda — ha! ali tudi tu prihaja umazana sebičnost, zaduši, kar je dobrega na njej in ogreni dušo, da imaš do konca dni strup v sebi iz onega, od česar si mlad bedak pričakoval sreče; in iz ljubezni se porodi iskra sovraštva, ki ti požge, kar je bilo dobrega v tebi. Le ljubezni do domovine ne, ako si jo res kdaj dobil v srce, kajti četudi je zamorjena z drugo ljubeznijo vred, povrača se ti vedno zopet in zopet in ti je še nekak dušni užitek in tolažba.
Jos. Jurčič, Doktor Zober.
944	Venec vseh ženskih čuvstev, kateri diči tudi čelo najrevnejše ženske, je čuvstvo materinske ljubezni. Plemenitost ženskega značaja, globokost njenih čuvstev, nesebičnost njenega srca se pri njej najbolj pokazuje v ljubezni do njenih otrok.
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu; Dom in Svet 1894.
945	Veruješ li v usodo, draga moja? Veruj, veruj! Vsak človek jo ima, in nihče ne uide ji na svetu.
A. Aškerc, Četrti zbornik poezij.
946	Veselil se bodeš v presladki veri, da vsako srce se lahko premeri, če hočeš je za se izbrati:
Toda v življenja hladnem večeri uvidiš razžaljene duše, da trpko se zoper tebe naperi, ko smatraš je najbolj za svoje!
A. Medved, Gazele.
947	Vest črna vse daljine preleti,
za senco njunih kril pozna se sled; list sahne gori, polju vene cvet — a ni ga lovca, da jo ustreli.
O. Zupančič, Čez plan.
948	Vesten pisatelj ne more mladine nikdar dosti svariti, naj se vendar varuje pohajkovanja; kajti lehko se reče, da se največ nesreč rodi iz te nečednosti. Našim pisateljem se, hvala Bogu, ne more nič očitati v tem oziru. A kako vendar, da se mladeniči očividno tako malo drže njih pravil? Vzrok je ta, ker se taki nauki o priliki in nepriliki pripovedujejo. Ako zdravnik
pred bolnikom razloži nože in klešče in vode, zbal se bo bolnik in dejal: rajši sem bolan, kakor da bi me tako zdravili. Tako bo lahkomiselnež, ki naleti na obširno razlago o škodljivosti lenobe, preskočil celo stran, da, tudi cel list. Pisatelj je pisal zaman! A prekanjen pripovedovalec prehvapi prostodušnega bralca. Kadar se ta nadeja najmanj, kadar ga najbolj mika zvedeti, kaj se je potem zgodilo, kane med tok pripovedovanja par moralnih kapljic, in čitatelj se pouči, meneč, da se je zabaval.
Dr. F. Detela, Pegam in Eambergar.
949	Veš, kje poneha vse nasprotje? Kraj majhen, z zidom je obdan; pač dokaj tam ima jih stan,
a drug ni drugemu v napotje; a dokler jasni dihaš zrak, ne upaj, da pod solncem kdaj človeku človek bo enak, da pride večne sloge raj!
Iv. Jenko, Stara pravda.
950	Videl bodeš, čas ti pride, da si srečo vsak obeta, za veseljem vsakdo leta, trudi se, da ga doide.
Jos. Stritar, Pesni.
951	Viharni čas moči prebuja speče, in mnoga sila, ki sicer na veke brezdelna spala bi zaprta v prsih, razpne mogočna krila, v svet priplava, kljubuje vihram in z roko, besedo človeštvu kaže pot nazaj v prvotnost.
A. Medved, Kacijanar.
952	Vihar sovražen svet pretresa,
razganja srce divji boj; nad zibko jasna so nebesa, v nedolžnem srci je pokoj.
Sim. Gregorčič, Pesni.
953	Visoke misli čar je čudovit!
Ko na obzorju temnem bliskov svit nastopi hipoma — ne veš, odkod in ne, katero si izvoli pot. In množica jo gleda in strmi. In tisti dan si razdeli ljudi v dva tabora sovražna med seboj.
A. Aškerc, Primož Trubar.
954	Visoko, nizko rojeni —
vkovani v spone smo jeklene; na smrt smo vsi obsojeni, prej tega, tega slej zadene.
Jos. Stritar, Drobiž.
955 Višjih razmer zahteve, kaj so li drugega nego pregreha zgodovinskih časov! — Te višje razmere zahtevajo, da mora okosteneti vsak ud družbe naše, da si mora zamoriti sam sebi duha, da mora potem nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, četudi cvete na okrog pomlad, pojo ptice pod nebom in se žari priroda v vsej svoji krasoti. Višje razmere so samo izgovor in vsak, kdor se ne upa na pekoče solnce delapolnega življenja ter bi rad prespal trenutke bodočnosti v senci duševne lenobe, ima te razmere takoj pri roki in opravičuje ž njimi brezplodno svoje postopanje.
Dr. Iv. Tavčar, Mrtva srca.
956	V kogar nesreč je reka prišumela, ki iz studencev raznih mu izvira, zastonj je boj, zastonj njegova dela; kadar usodi se na desno ugane, od leve nanj strani sovražna plane.
Fr. Levstik, Poezije.
957	V mladosti vendar trdniši so mreže, ko v njih drži nas upa moč golj'fiva.
Fr. Prešeren, Pesni.
958	V najkrasneji dobi nam leta, naj človek bo star ali mlad, veselje, up največ obeta, obeta še mnogi nam sad.
Fr. Levstik, Pesni.
959	Vojnik nimam strahu, ako vidim sovražnika pred sabo, kajti pred takšnim se lahko branim. Drugačen je sovražnik v temi, za hrbtom, kjer ga ne vidim.
Jos. Jurčič, Erazem Tatenbach.
960	Volja naša največja je moč!
A. Aškerc, Četrti zbornik poezij.
961	Vožnja po železni cesti ti, življenje, se mi zdiš, vedno smo na drugem mesti, spremljata nas hrup in piš. Vsakdo misli na svoj smoter, nikdar potnikov ni men j,
eni stopajo tu noter, drugi stopajo tam ven.
A. Medved, Šibre.
962	V resnici bogat je samo tisti narod, ki je bogat na idejah; velik in plemenit je samo tisti, ki ima visoko in plemenito mišljenje; zapovedovati more le oni narod, ki zapoveduje z duhom; ljudstvo brez narodnega duha ne gospodari nad drugimi nego jim služi.
Sim. Rutar, Zvon 1882.
963	Vrniti nikdo ne more, niti sam božji ukaz, nikdo ne more doiti,
s čimer odbežal je čas.
Fr. Levstik, Ode in elegije.
964	Vrvi življenje po cestah in se smeje iz oči in vre iz besed in zvoni in prepeva pod vsem širokim nebom. Ljudje, obsojeni na smrt, se plazijo ob zidu in gledajo s strahom izpod čela in se sramujejo. Čutijo namreč, da nimajo ničesar opraviti na svetu, da je njih življenje samo pusto pričakovanje in da so drugim ljudem v nadlego in pohujšanje.
Iv. Cankar, Ob zori.
965	Vsaka izprememba pride prepozno. Človek čaka nanjo toliko časa, da izpije v tem pričakovanju vse, kar je v njej resnično dobrega.
Iv. Cankar, Jakob Ruda.
966	Vsaka stvar ima svoje posebne vzroke; nekateri od teh so pomembni in uvaževanja vredni, drugi so neznatni, a vzroki so vkljub temu. Zakaj, če je osel še tako majhen, osel je nazadnje vendar le.
Iv. Cankar, Za narodov blagor.
967	Vsak človek ima toliko grehov, da se mu očita lahko, kar se mu hoče — in zmiraj bo nekaj resnice v zabavljanju.	Iv Cankari Za narodov blagor.
968	Vsakdanja skušnja uči, da tisti, kogar otmo, kadar hoče baš uničiti svoje življenje, ne poskusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik; marveč goreče se oklene življenja in sladke navade človekovanja.	T ,,	...
'	I. Mencinger, Abadon.
969	Vsak delavec za svete smotre bodi, pri delu vztrajno, neomajno stoj; kdor pravi mož je vedno in povsodi ne svetne, božje sodbe se ne boj!
Sim. Gregorčič, Pesni.
970	Vsakemu človeku je nekaj prirojeno, kar ga spremlja po vseh njegovih potih do konca življenja in čemur žrtvujemo velik del svojih moči. Ljudje pravijo: to je poklic; mi moderni filozofi brez filozofije pa menimo, to je naravni namen — neka predestinacija. Nihče se je ni pravzaprav v svesti, domišlja si jo pa vsak in meni, da ji tudi ni treba mnogo pomoči v razvoj. Sama ob sebi se mora vršiti.
I. Krsnik, Na Žerinjah.
971	Vsakemu človeku pride ura, ko je zanj poslednji čas, da izgine. Če tega ne stori, vlači se po svetu brez duše in brez življenja v nadlego sebi in drugim
ljudem.	jv Cankar, Jakob Ruda.
972	Vsako reč kanalje laže prenesejo kakor ponos in ugovor.
Iv. Cankar, Martin Kačur.
973	Vsak svoje sreče je kovač, a svinec kuje marsikdo, meneč, da kuje si srebro, trpi in končen je berač.
A. Medved, Resje in bilje.
974	Vsak življenski nazor je zdrav, samo da daje človeku smisel in namen v življenju.
Svobodna Misel II., 2.
975	Vse človek preboli
v palači, v gradu, v koči, srce premnogim poka, a malokomu — poči.
A. Medved, Gazele.
976	Vsega, kar up nam obeta, pozneje, ko pridejo leta, ne spolni nam polovice.
Sim. Jenko, Pesni.
977	Vsega se človek opijani, vsega naveliča.
Jos. Jurčič, Doktor Zober.
978	Vseh vekov luč gori med dni vrvenjem nadsolnčen plamen, bel ko sneg višin mirno, ko biser dna pod valovenjem.
V	krasoti je in v studu teh dolin, in zlo in blagor, kar v očesu tone, je zgolj megla pred lučjo globočin.
V	pratok življenja njena glorija klone: vsa silna, vsa svetejša je od nas,
je Mi — nad — Nami skozi vse eone, do nje ne vidi smrtnosti obraz; trepetu redkih ur se razodeva,
ko groza tajna zagrmi ukaz pogledu v tujost lastnega odseva in ko je duh sam sebi prepuščen v slutnjah noči in v težki žeji dneva. A tiste hipe kakor mrtev sen telo za nami gine, mine, pade — in nas ni več in Jaz je izgubljen.
VI. Levstik, Zvon 1909, 3.
979	Vse, kar siloj začne, siloj jenja.
Fr. Levstik, Poezije.
980	Vsekdar je burna doba tudi slavna.
A. Medved, Kacijanar.
981	Vsekdar je kazni vreden vsak upornik, vladar pravičen bodi ali ne.
A. Medved, ViJjem Ostrovrhar.
982	Vsekdar se bomo motili, ako mislimo, da je stara nekdanja strast in ljubezen na veke pokopana, ako smo ji tudi v mrzli uri dali slovo ter novi ljubezni odprli dušek, katera ono izključuje; bodimo tudi še tako srečni, naj nam polni nova ljubav vso dušo, vse dejanje, vse življenje, nikdar nismo gotovi, da se stara ljubezenska strast ne povrne z dvojno elementarno silo ter ne podere in ne razruši vseh močnih in lahkih spon, s katero nas je že pozneje uklenila.
J. Kersnik, Cyclamen.
983	Vsemogočna silna je človeška beseda, nesmrtna je, če se je v njo zavila nesmrtna ideja... In velike duše žive večno življenje v teh svojih otrokih ...
Dr. I. Sorli, Spomen-cvieče.
984 Vsemu svetu pač lehko ušel si — sebe nesel samega s sebo si!
A. Aškerc, Balade in romance.
985	Vse ničevo, vse otlo, puhle pene le prazna paša srca in oči;
če se trenotje ti smehlja — premene, nesreče boj se, ki poleg preži : Nesreča sama nam je zvesta — sreča na bilki rosa jutranja blesteča!
Jos. Stritar, Pesni.
986	Vse orožje edno vam premaga, bratovska je sloga to orožje!
A. Aškerc, Balade in romance.
987	Vse poti zemlje širne so nevarne,
naj človek v to stran, v ono se obrne, prečesto potnika besede kvarne
zmote, da v zevajoč prepad se zvrne.
Fr. Ks. Meško.
988 Vse se giblje, menja in pretvarja, rojstvo se povsod srečava s smrtjo, bol, užitek, tuga in veselje, hrepenenje, želja in hotenje, razočaranje, brezupnost, briga, vse se meša, povzdiguje, ustvarja, ruši, uničuje in ubije. — Iz grobov pa vstajajo spet bitja, iz temin se dviga mlado solnce, v nedogled drevi življenje bujno, — večen boj, razvnetost vekovečna.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
SI. K lepe c, Aforizmi.	13
959	Vse se sme
za domovino! Vse je blago, pravo, lepo, kar domovini je na prid. Dejanja vsega možu mera naj edina domovini bo korist! Čast sama mora se umakniti njej!
Jos. Stritar, Pesni.
990	Vse suče se, preminja brez prestanka, življenje v sebi smrti kal ima.
Vse dim nad streho, senca, nične sanje, prikazen, ki zagledana beži; gotovo je samo, kar me boli, ostalo vse — otročje domišljevanje!
Jos. Stritar, Pesni.
991	Vse veruje srce ljubezni vroče, igraje si zapreke bran podira, kadar iz vrelca pravega izvira, oklepati je z lanci ni mogoče. Prestvarja pušče v vrte nam cvetoče ob slame bil zaupno se opira,
in ko že nadej poslednja umira, žele oteti solze jo pekoče.
Jos. Cimperman, Pesni.
992	Vse vpije danes o dušni in telesni lakoti. In to samo zato, ker žive ljudje v tem blaznem egoizmu in v tej kruti pomoti: ne da bi v stiskah duše iskali pomoči samo pri sebi in se v stiskah telesa vzajemno podpirali, se godi sedaj ravno nasprotno: po odgovore na vprašanja svoje duše hodimo k drugim, telesne dobrote pa grabimo z vsemi štirimi pod se.
Dr. Iv. Prijatelj, Monolog pomladanskega večera; Zvon 1901
993	Vse, vse je Luč! In kar je naših spletek, v globinah eno je na večni čas,
zlo in dobrota, konec in začetek. To vse je majhno, je bežeč le glas, kopneč oblak, ne noč, ne mrak, ne jasnost nevreden brazd, ki vam grde obraz. O kaj bi, bratje, naših solne ugasnost: Luč prabrezkončna je brez senc zemlje! O kaj bi njej dobrot in zmot opasnost! Pa kaj bi njej človeške vse steze vse blodnje do popolnosti, do greha, kaj nji — nizkotnih sreča in gorje!
Fr. Levstik, Zvon 1909, 3.
994	Vse žive dni hudobnež od strahu drhti, nasilnik trepeta vsa leta, ki so za tu mu šteta.
Sim. Gregorčič, Job.
995	Vsi grešniki smo in v ljubezni odpuščati nam je dolžnost. Kdor stare brata v uri jezni, usode da mu piti zlost.
Drag. Jesenko, Pesni.
996	Vsi ljudje smo v prvotnem enaki; povsod tisto nepopisano in nepopisno, nerazumljeno in nerazumno človeško srce z vročo svojo ljubeznijo in neznanskim sovraštvom, burnim veseljem in težečo žalostjo, tihim mirom in viharno strastjo. Razloček v življenju sega pač v srce, budi dušo, uči človeka misliti, izpreminja ga v obleki, v bistvu — nikdar.
Jos. Jurčič, Cvet in sad.
13*
997	V spisih velikih mož je kakor v rudniku zakopanega mnogo, kar njim samim, dokler so bili na svetu, nikdar ni prišlo na um; a njihovi tolmači so vendar bistroumni zasledili. Fr Levstikj zbrani spisi ni.
998	V trenutku čut ljubezni vzplamenf, potem se v srcu bolj in bolj razžarja. Ej, kdor zaljubi se, mar preudarja
z razumom hladnim, ali premišljuje? Kdor ljubi, ta zaupa in veruje!
A. Aškerc, Zlatorog.
999	V trpljenje zemlja je zakleta, v gorje zaklet človekov rod.
Jos. Stritar, Pesni.
1000	V vsakem človeku je nekaj človeka, resnično! In kadar se ta človek vzbudi! — To boste gledali. Kadar se vzbudi v hlapcih gospod, v sužnjih kralj! Dragi moj, kadar ne bo več „naroda", kadar bodo samo ljudje, sami svoji, predrzni in ponosni... kralji v cunjah! Takrat ne bo več tega naroda, ki caplja na različnih uzdah, ki je na prodaj za groš, za uslužen smehljaj! Iv Cankarj Za narodov blagor.
1001	V vsaki hvali je nekaj hinavščine; stvar, ki je dovršena, ne potrebuje hvale, zakaj hvala jo po-
mZUJe-	Iv. Cankar, Iv. Terdina; Zvon 1903.
1002	Vzor nežnočuteče ženske je ljubav, blaga, prava ženska ljubav, ki živi od žrtev, ki pa zahteva ljubav. Taka ženska živi v vednih sanjah, nahaja srečo, moč in tolažbo v svojih bridkostih tudi ondi, kjer oseba nizkih čuvstev ne dobiva ničesar.
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu; Dom in Svet 1894.
1003	V življenja časi nam napoj tako je raznoteri...
pol radosti, pol žalosti!
Ljud. Poljanec, Pesni.
1004	V življenje trnja, a cvetja na grob!
Pač bolje bi bilo narobe: Sadite nam raje v življenje cvetic, a trnje shranite za grobe!
Sim. Gregorčič, Pesni.
1005	V življenju človek govori in dela, z besedami in deli sam si zida bodočnosti poslopje nezaveden.
A. Medved, Kacijanar.
1006	V življenju Terziti niso prijetni, če prevladajo, so prava nesreča narodu kakor vrabec sadnemu drevju. To so ljudje, ki se ničesar niso učili, vsaj korenito ne, pa vse vedo. Sami podlo misleči in čuteči, si človeka še misliti ne morejo plemenitega. Z nekimi pobranimi frazami slepe in begajo nerazsodno občinstvo. _ c. .. „ .,
Jos. Stritar, Dunajska pisma, o o o
Z
1007	Zadnja ljub'ca — bela smrt.
Fr. Prešeren, Pesni.
1008 Za dom trpeti je sladko.
Fr. S. Cimperman, Pesni.
1009	Za eno srečo kaj solza in znoja, kaj bolečin je treba in skrbi!
Jos. Stritar, Pesni.
1010	Za hip le zre človeštvo strah in upe ter gre, pustivši za seboj spomine.
A. Funtek, Godec.
1011	Zakaj pa je življenje? Nič razmišljati o njem, o njegovem pomenu in namenu — samo živeti! In sicer vsak trenutek za se! To baš je krivo, da jemljo celo inteligentni ljudje življenje za eno samo veliko celoto, nekako kad bi rekel, ki vlivajo vedro za vedrom vanjo samo iz vsem prirojenega strahu pred praznoto... Seveda je vse delo zastonj, zakaj dno v tej kadi pušča precej občutno. Zato pa more živeti samo oni, ki si misli življenje iz milijona samih majhnih čašic, stoječih v dolgi, dolgi vrsti pred njim, in pazi samo na to, da izpolni vsako čašico, to je vsako sekundo posebe; ko ga vleče čas mimo nje.
Dr. I. Sorli, Novele in črtice.
1012	Zakaj se iznebi človeštvo tiranov, ki mu jemljo svobodo, in zakaj se klanja tiranu, ki je od vekomaj in ki se vsak dan vnovič porodi, ki jim nevidno vklepa dušo in pamet ter jih peha v sužnost. To je tiran, ki ima povsod pomagače, ki te zvežejo, kadar se ganeš. Vzrok nesreče in robstva je laž, kajti kadar bo vladala resnica in iskrenost, nastopilo bo carstvo svobodi. T „
I. Regali, Reliefi.
1013 Zakon je sveta družba, podstava rodbine, steber človeške zadruge. Cerkev in država ščitita zakon s svojo oblastjo in delata s svetom in postavnimi
naredbami na to, da so zakoni kolikor možno srečni in da se zabranjujejo zveze, ki bi ne mogle biti koristne človeški zadrugi. Kdor stopa v zakon, ima voljo svobodno in toliko pameti, da utegne premisliti, kako je vprav vstop v sveti zakon najvažnejši, najusodnejši korak v življenju. In vendar, koliko brezpametna, kako lehkomiselna je večina človeškega rodu pri tem koraku, kjer gre za gorje in blagost tistih, ki so, in tistih, ki bodo! Ne ozirajoč se na blagost svoje osebe, klanjajo se občemu nagibu mogočne prirode, ki pod krinko divne ljubezni deluje na to, da človeški zarod ne izmre.
I. Mencinger, Abadon.
1014	Zaljubljenci so kakor med, ob katerem se gnetejo lačne muhe. Vse ga grize in gloda, pa če se ni zmenil poprej zanj živ krst.
Fr. Govekar, Legijonarji.
1015	Zaman za mir srca se oni trudi, ki v hrumu išče ga brezdelne čete; mir borbe lovor je za smotre vnete.
I. Sanda, Pesni.
1016	Za medice kozarec — grenčice izpiti je čašo do dna;
za veselja, za užitka hip kratek pogosto daš mero gorja.
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
1017	Za narod delati,
moči vse moške dati koristi obči, skrbi nakladati si domovinske, dolžnost je sveta vsacemu moževi.
Jos. Jurčič, Tugomer.
1018 Za narod goreči, živeči, trpeči,
a sluge nikomur kot narodni sreči!
Sim. Gregorčič, Pesni.
1019 Zaničevanja se junak ne plaši, časti lahko si v boju pridobi, prezir ošabnih glav prezira sam zaveden lastne cene in veljave; a suženjstvo sovraži kakor greh, pod jarem nikdar ne upogne glave, še rajši položi jo pod sekiro.
E. Kristan, Vitez Ivan; Zvon 1907.
1020	Zapeljiva vera
v lastno nam krepost vodi le mladost, volja — ne modrost ji moči je mera.
Sim. Jenko, Pesni.
1021 Zares si lepa, pomlad mila, al o j le kratek tvoj je cvet, ti komaj cvetje nam pokažeš, pa naglo ga odvzameš spet!
Fr. S. Cimperman, Pesni.
1022 Za srečo leta vsak, ki tu je ni,
in upa vedno, dasi vse lažo mu nade — da šteje revež stokrat sto prevar, ko ude trudne k zadnjemu počitku klade.
Sim. Gregorčič, Pesni.
1023	Za srečo večkrat človek se poganja, trpi in vleče, trudi se in muči, prečuje marsiktero noč brez spanja. Nazadnje se pokaže v jasni luči, da revež trudi se zastonj in klanja. Ne dajo se skovati sreče ključi.
Fr. S. Finžgar, Dom in Svet 1896.
1024	Zastonj miru, počitka išče, komur skrbi so nevesele na nočno legle mu ležišče in misli dušo mu prevzele.
Iv. Jenko, Stara pravda.
1025	Zastonj pa išče si miru, komur je v srce smrt zavdana.
Iv. Jenko, Stara pravda.
1026	Za svoje bitje bori se, kar živi; rastlina, žival in človek. Živeti, biti pravico ima vse, kar more, na svetu; in pravico ima tudi poganjati, boriti se za to pravico, v kolikor more. Vpraša se le, kakšen je, kakšen bodi ta boj. V tem se loči človek od živali, s tem se odlikuje človek od človeka.
Jos. Stritar, Dunajska pisma.
1027	Zatorej le gledaj po sveti,
a večkrat še v srce si glej — in sodil boš druge mileje in sodil boš sebe ostrej!
Sim. Gregorčič, Pesni.
1028	Zatvore vse zlato odpira,
ni boljšega do uspeha vira.
Mat. Valjavec, Poezije.
1029	Za upi — brez upov življenja ni za cilji — brej ciljev ni sreče... Za upi in cilji — do novih dni! V njih jasna bodočnost leskeče!
Ljud. Poljanec, Pesni.
1030	Za vse nadeje svetle in solnčne življenje zahteva kup drag:
To prevare so bridke, kaj ne da? In zmot, razočaranj je mrak.
A. Aškerc, Lirske in epske poezije.
1031	Za zimo vrsti se zelena pomlad, cvet pride iz brsta, iz cveta sad; ti uživaj, ne uživaj sad in cvet — po svojem krogu vrti se svet.
Jos. Stritar, Pesni.
1032	Zbežale so te sanje kratkočasne, blisk nagel bilo upanje je celo,
ki le temnejšo noč stori, ko ugasne.
Fr. Prešeren, Tesni.
1033	Zdaj ni dostojno se ljubiti, dokler nam spašena še ni očina, a lice nje še ni krvi oprano.
Jos. Jurčič, Tugomer.
1034	Zdaj ure ti teko prekrasne, krasnejših oh ne bo nikdar!
Sim. Gregorčič, Pesni.
1035	Zdihljaji so samotne duše cveti, ki se odpro tedaj, kedar zasveti nebeško solnce v čašo tenkozorno.
Drag. Kette, Soneti.
1036	Zdi se mi človeka pol, kdor vedne radosti je vnet, in zdi se mi, da nikdar ni ugank življenja reševal, kdor v sebi ni skoval moči, ljubiti včasih tudi — žal.
A. Medved, Poezije II.
1037	Zemljanom mnogim sreče pot ni znana, ne vedo zanjo, a naprej dreve
kot množica ujetnikov izgnana,
brez smotra ne, njihov je smoter — smrt.
A. Medved, Poezije II.
1038	Zemskega pol, nebeškega pol v žlahtni vinski kaplji leži, zato ozdravlja človeško bol in nam radost nebeško deli.
Ljud. Poljanec, Pesni.
1039	Zgubi pač mnogokaj se v časov tiri,
a velik, blagi čin živi vselej; iz roda v rod se plod množi mu, širi, iz roda v rod deli dobrot brez mej. Dobrote te pa novim spet so viri, ki več in večjih porode poznej; a kdor je bil dobroti prvi oče,
ta ustvaril je posredno vse bodoče.
Sim. Gregorčič, Pesni.
1040	Zlato je čudodejen ključ, ves svet odpre, njegovi moči se uklanja moštvo, poštenost in nedolžnost vsa.
Dr. Fr. Celestina, Roza.
1041	Zlato je najtežja reč na zemlji; zato ni čudo, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim umre njih poštenje v živem telesu.
I. Mencinger, Abadon.
1042	Zlobo? Saj je ni... v vsem stvarstvu je ni; večnim zakonom se pokoravajo vse stvari in hodijo svojo gotovo pot, brez laži in sleparstva in ne prestopajo svojih mej. — Izjema je le človek. — Oj narava, s kom si prešestovala, da si rodila ta nestvor, to grozno spako, ki edina v vsem stvarstvu laže in se hlini in slepari! — Da, laž in zloba, to je razlika med človekom in živaljo, edinega človeka svojstvo. — Strašno, čudno je to bitje, ki se roga vsem pravilom in poskusom, ta zasmeh vsake logike, obup vsega umovanja, vsak sam zase brezsistemen sistem.
Dr. F. Detela, Učenjak.
1043	Zmagljiva možu je lepote moč; dokler je v cvetju, ide vse za njo.
Jos. Stritar, Pesni.
1044	Z ognjem drzan se ne šali, sicer te lahko na smrt opali
menečega, da se greješ.
Jos. Cimperman, Pesni.
1045	Zunanjemu nemiru ni težko uteči; a če v srcu ni miru,
tedaj samota prija manj od družbe.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
1046	Z rastočo omiko raste gmotno blagostanje in se manjša človeška beda. Uči nas izkušnja, da je posledica vsaki stalni poboljšavi človeških razmer: poprava životne udobnosti in občega zdravja, podaljšava tiste dobe človekove, v kateri je najsposobnejši za delo, in zmanjšava telesnih in dušnih hib in zločinov.
X. Mencinger, Moja hoja na Triglav.
1047	Zvesta ljubezen i Bogu je draga — varati srce vseh grehov je greh.
Ljud. Poljanec, Zvon 1903.
1048	Zvestost! — Beseda lepa brez pomena!
Jos. Stritar, Pesni.
000
v
z
1049	Žaljeno samoljubje nego vsaka druga bolečina.
1050
— to časih huje skeli
J. Kersnik, Cyclamen.
Žalosti se znebi, predno dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne! To vodilo zlato
za življenje kratko kožo ti ohrani dolgo časa gladko.
Sim. Jenko, Pesni.
1051	Žalostno je življenje, to je res; pa možu ni spodobno, žalovati in tožiti; kaj bo s tem bolje? Veseli bodimo ali pa vsaj delajmo se vesele, da povzdigujemo in podpiramo svoje brate, ki pešajo na poti. Kaj ni to dobro delo?
Jos. Stritar, Literarni pogovori; Zvon 1870.
1052	Žalost z grenkimi solzami v srci bridkost le vabi;
z eno samo preveselo se vsa grenka solza zabi!
M. Vilhar, Jamska Ivanka.
1053	Ženitev je loterija, v kateri se težko kaj dobi! Navadni nespametneži v njej vse zaigrajo!
Dr. I. Tavčar, Mrtva srca.
1054	Ženska ima lahko srce! Ženska nesreča trn v prstu! Trn se izdere, kaplja krvi — in drugi dan že ne ve, kateri prst jo je bolel včeraj.
Jos. Stritar, Gospod Mirodolski.
1055	Ženska je čudna stvar! Ne govorite mi, da jo omami duhovitost, lepota in da ji ljubezen šine kar tako iz jasnega v srce — seveda, ljubezen! Duhovitost, lepota — smešno! Priložnost — ona jim je pogubna.
J. Kersnik, Cyclamen.
1056 Ženska je začetek, namen in konec našega življenja, vir našega uživanja. Vse drago nam je za spremeno, spočitek. — Otrok išče in najde največjo srečo v naročji mile mamice — mladenič v objemih, na ustnicah svoje ljubice — mož v družbi svoje zveste soproge. Ljubezen do ženske, skrb za njeno čast, varnost in srečo navdušuje moštvo za boj, krvavi in nekrvavi ter ga vodi do zmage ali junaške smrti. Iz ljubezni do ženske, iz poželenja po priznanju iz ust lepe, blage ženske so se rodila skoro vsa slavna dela človeštva, pa tudi premnoga slovita zlodejstva... Zato pa, ko odmremo ženstvu, če nas zavrže, obsodi plemenito ženstvo — kaj nam li še ostane? — Filozofija? — Askeza??
Fr. Govekar, O te ženske!
1057 Ženska, posebno dokler je mlada, mora ljubiti. Ljubljenec ji je to, kar bršljanu deblo, kar vrtnici solnce; ženska mora imeti vzor, katerega sme negovati, in bodisi nje vzor samo misel ali katero si bodi čuvstvo.
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu; Dom in Svet 1894.
1058	Žensko srce je mehko kot testo, da se izpre-meni v njem celo sovraštvo v strastno ljubezen.
Fr. Govekar, O te ženske!
1059	Žensko srce je že samo na sebi podobno majhnemu svetu. Premnogo bojev vihra v njem, dokaj žalostnih spominov ga prešinja, ali zastava z geslom: „Ljubi!" ne povesi se nikdar. Ženska živi za ljubezen celo tedaj, ko ji je zastrupila srce.
P. Pajkova, Aforizmi o ljubezni.
1060	Žensko življenje, na katero si bodi stran ga ogledamo, ograjeno je s samim trnjem. Ženski biti pomenja trpeti; ženski poklic pomenja zatajevanje in požrtvovanje samega sebe.
P. Pajkova, Aforizmi o ženstvu; Dom in Svet 1894.
1061	Ženstvo je kakor obzidan grad, ki sam sovražnika kliče in vabi; a kadar pride sovražnik do vrat, besede svoje na videz pozabi.
A jedva ima na pragi noge, vsi ključi trdnjavski se mu dade.
Fr. Levstik, Poezije.
1062	Živeti ima pravico, kdor ima moč — moč, da se bori s skopo mačeho zemljo, bori z nebeškimi silami, bori z živalmi in bori s svojim lastnim bratom. Kdor nima te moči, kaj ga je treba? pa naj izgine z zemeljskega površja, brez sledu in tiru, bode pa drugim več prostora.
Jos. Stritar, Razni spisi.
1063	Živeti ob duhu ubožec si hotel ti? Presmešno! Brez duha, ob kruhu tako se najbolje živi!
A. Funtek, Smrt.
1064	Živeti vrli mož ne sme za se.
Iz bratov sreče njemu sreča klije, veselje ljudsko njemu v oko sije in tuja solza mu meči srce!
Sim. Gregorčič, Pesni.
1065	Življenja klic zahteva, da mati omedleva
in kakor brez srca na pot se odtrga sin.
O. Zupančič, Čez plan.
1066	Življenje boj je brezobziren. S človekom človek bije boj ... da ne premaga te tvoj bližnik, ti čuvaj se, na straži stoj!
A. Aškerc, Mučeniki.
1067	Življenje človeško podobno je vodi, ki vsaka po svoji strugi hodi.
Fr. Levstik, Pesni.
1068	Življenje čudno! Danes ognjevite ob glavi strele švigajo srdite,
a jutri mirno bodo okrog plesale in me brezskrbno sitne muhe klale.
I. Trinko-Zamejski, Poezije.
1069	Življenje dan je hitro končujoč,
poln straha, poln nadej in poln nemira ko širno morje gnano od zefira.
Drag. Kette, Soneti.
1070	Življenje golo — žalostna dobrota! Neznan, neprošen dar temne veljave.
Jos. Stritar, Pesni.
1071	Življenje je bolezen, nje ozdravi smrt sama nas, ni drugega rešenja.
Jos. Stritar, Pesni. SI. K1 e p e c, Aforizmi.	14
1072	Življenje je cesta čez plan, čez gore.
BI. Potočnik.
1073	Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvesta in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.
Fr. Prešeren, Pesni.
1074	Življenje je sovraštvo, večen boj ...
Drag. Kette, Soneti.
1075	Življenje je trpljenje, sreča mladost, a kratko le trpi, na veji kapljica viseča, potegne veter, pa je ni.
Jos. Stritar, Jagode.
1076	Življenje, komur pot je bila polna zmot,
na koncu pač spoznanje in bridki sad njegov — kesanje.
Sim. Gregorčič, Pesni.
1077	Življenje nam je pismo sivo, in piše ga srdit trinog,
oči ognjenih, krutih rok, in z dušo nikdar milostljivo. Če hočeš, padi na kolena; če ne, zakliče: Stoj, pisar! Dovolj čečkaš, nehaj, šušmar! Tako! Zdaj mož — pečat imena.
VI. Levstik, Zvon 1908.
1078	Življenje nam sladi ubrano petje, vsakdanjost trezna se potaplja v njem; in človek čuti v njem se res človeka.
A. Medved, Viljem Ostrovrhar.
1079	Življenje naše je kakor nebo,
zdaj jasno, zdaj oblačno, zdaj svetlo, a zdaj mračno, nikoli vendar ni tako temno, da jasno še bi kje ne bilo: ko se življenje je stemnilo še sveti vanje up svetlo.
Jos. Cimperman, Pesni.
1080 Življenje naše je sejanje,
pri kterem se poleniti ne smemo, ker čas po bliskovo leti in vemo, da kdor je len ob setvi, malo žanje,
Fr. Svetličič.
1081	Življenje, oj! težavna ti človeku si pot, nemira polna in znoja in zmot! Po tebi se človek ubija in trudi,
mir najde, ko v temno jamo se zgrudi.
Jos. Stritar, Dodatni spisi.
1082	Življenje prazno samo je že — smrt.
A. Medved, Poezije II.
Življenje tvoje je menica, zarisana nezbrisnih črt, podpisana sta ti in — smrt;
dolžnik si ti, a smrt lastnica, nikdar ne usahne nje pravica in nihče ni za te porok.
Sim. Gregorčič, Pesni.
1084	Življenju treba vsakemu izvora! — Izvoru — konca, v njem je kal prikrit: V ugaslih žarkih vstaja — novi svit in za nočjo rodi se nova zora.
Ljud. Poljanec, Pesni.
1085	Življenje vse je mozaik laži
in vsa modrost je slaba le metoda, goljufa samega prevarati, prevražiti vseh zlodejev gospoda in laž laži z lažjo očarati.
VI. Levstik, Zvon 1908.
1086	Život sovražnosti je žaloigra
in lovor častne zmage njemu rase, kdor pade mož, kadar zavesa pade.
Jos. Cimperman, Pesni.