29 Šolsko svetovalno delo | TEORIJA V PRAKSI Lorena Jenšterle Vrtci občine Žalec Vloga vzgojno-varstvene ustanove pri obravnavi družinskega nasilja Role of Educational and Child-Care Institutions in Handling Domestic Violence Izvleček Družinsko nasilje, ki ga zaznavamo in obravnavamo v vrtcu ali šoli, umeščamo v področje vzgoje in izobraževanja, področje socialnega dela z družino in konkretno v področje svetovalnega dela z otroki in družinami. Strokovni članek s pedagoškega in socialnega vidika omogoča širši pogled v obravnavano tematiko ter ponuja uporabna teoretična izhodišča za prepoznavanje, zaznavanje in preprečevanja družinskega nasilja v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Na kratko predstavljam sve- tovalno delo v procesih podpore in pomoči otrokom in družinam, v katerih se dogaja nasilje. Pri delu z otroki je izrednega pomena glas otroka. Strokovna pomoč je učinkovita le takrat, ko je želeni izid usmerjen k zagotavljanju otrokovih pravic in če otroka upoštevamo kot enakovrednega sogovornika. Ponujam smernice za praktično delo s poudarkom na literaturi, ki je podlaga za delovanje strokovnih delavcev in delavk v vseh vzgojnih ustanovah. Abstract Domestic violence that is detected and handled in a kindergarten or school falls within the scope of education, the scope of social work with families and, more specifically, the scope of counselling work with children and families. The scholarly article provides a broader look at this topic from the pedagogical and social perspective, and provides a useful theoretical framework for recognizing, de- tecting and preventing domestic violence in educational institutions. It briefly presents counselling work in the process of providing support and help to children and families in which violence is tak- ing place. Giving the child a voice is of great importance when working with children. Professional help is effective only when the desired outcome is aimed towards exercising the child’s rights and if the child is treated as an equal interlocutor. The article provides guidelines for practical work with emphasis on literature, which is a foundation for the work of professional staff in all educational institutions. Ključne besede: družinsko nasilje, strokovne delavke, svetovalno delo, glas otroka, zakonodaja, strategije delovanja. Keywords: domestic violence, professional staff, counselling work, voice of the child, legislation, action strategies. Šolsko svetovalno delo | TEORIJA V PRAKSI 30 1 Uvod Nasilje v družini je večplasten problem. Običajno je skrito pred očmi javnosti, dogaja se v družinskem okolju in je ravno zaradi tega tudi težje prepoznav- no. Problematika nasilja nad otroki v družini je kompleksna. Vzgojno-varstvene ustanove v bistvu niso namenjene odkrivanju nasilja, a se strokovne delavke 1 ravno zaradi rednega stika z otroki sreču- jemo s to tematiko. V vrtcu ali šoli so običajno vi- dne samo posledice ravnanj in nasilja v domačem okolju. Večkrat slišimo vprašanje, kdaj smo strokovne delavke dolžne poseči v družinska dogajanja. Porajajo se tudi dileme o tem, kakšna je naša vloga, če prepoznamo znake nasilja pri otroku. Ravno osveščenost strokov- njakinj in ustrezno strokovno ukrepanje sta ključnega pomena pri zaščiti otroka. Da se na znake nasilja sploh odzove- mo in jih ne prezremo, so po- membne izkušnje zaposlenih, potrebno je opazovanje otroka in znanje strokovnega kadra. Ker otroci sami redko ali pa sploh ne spregovorijo o nasilju, je zato še toliko bolj pomembno, da v vzgojnih ustanovah zgodaj odkrivamo, prepoznavamo in preprečujemo nadaljnje nasilje. Biti moramo hitro odzivni ter s strokovnimi postopki in ukrepi zaščititi otroka in mu ponuditi pomoč. Izpostavljenosti otrok nasilju se v zadnjih letih vse bolj zavedamo, a kljub temu v mnogih primerih še veliko ostaja prikrito. Na žalost si pred nasiljem tudi posamezniki v skupnosti zatiskajo oči ali pa ga noče- jo videti, če pa ga že opazijo, to ni dovolj – ni dovolj, da ga prepoznajo, pomembno je, da ga poskušajo pre- 1 Naziv za poimenovanje strokovne delavke (v vzgojno-varstvenih ustano- vah/v vrtcu in šoli) velja za vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljic, učiteljice, profesorice, pedagoginje in svetovalne delavke. Strokovne delavke nazivam v ženskem spolu zato, ker omenjene poklice večinoma opravljajo ženske. V vseh poglavjih, če ni zapisano drugače, torej velja ženska oblika zapisa za oba spola. prečiti in posamezne primere prijavijo pristojnim in- stitucijam. Pri samem preprečevanju nasilja pa je zelo pomembno tudi, kakšen pogled na nasilje (toleranco) imamo/imajo tisti, ki se soočamo z nasiljem. Menim, da nasilje kljub informacijam, ukrepom in znanju do- jemamo premalo kritično. Zavedati se moramo, da je raziskovanje nasilja v vzgojnih ustanovah in družbi na- sploh izziv in da pomembno vpliva tako na prepozna- vanje tega pojava kakor tudi na zagotavljanje varnega in spodbudnega učnega okolja. 2 Opredelitev nasilja V literaturi je zapisanih veliko definicij nasilja in je naštetih več oblik nasilja. Opredelitev nasilja je od- visna od tega, kdo nasilje izvaja/povzroča (sorodnik, neznana oseba), kdo nasilje doživlja (družinski člani, odrasla oseba, otrok) in ali je/ ni opredeljen prostor (družina, vzgojne ustanove). Strokovnjaki (Anderluh idr., 2015) so povzeli definicijo Sve- tovne zdravstvene organizacije (WHO, World Health Organi- zation) o zlorabi ali trpinčenju otrok. Pojasnili so, da »grobo ravnanje z otroki zajema vse oblike slabega ravnanja, teles- nega in/ali čustvenega nasilja, spolne zlorabe, zanemarjanja, izkoriščanja, izpostavljanja otroka«. Pojasnili so, da se »s tovrstnim ravnanjem ogroža ali se dejansko škodu- je otrokovemu razvoju, zdravju, preživetju ali dosto- janstvu«. (WHO, 1999, v Anderluh idr., 2015, str. 10). Otrok je lahko žrtev različnih oblik zanemarjanja ali nasilja hkrati. Avtorji (Aničić idr., 2015, str. 16–46) navajajo možne oblike nasilja: zanemarjanje ali izko- riščanje otroka, fizično, psihično, spolno in ekonom- sko nasilje. O specifičnih vrstah govorimo, ko gre za diskriminiranje otroka, izkoriščanje otroškega dela, nasilje, ki je povzročeno z zlorabo informacijsko-ko- munikacijskih tehnologij, ali prisilne poroke mladole- tnih otrok. Mednje spada tudi genitalna mutilacija, ko Vzgojno-varstvene ustanove v bistvu niso namenjene odkrivanju nasilja, a se strokovne delavke ravno zaradi rednega stika z otroki srečujemo s to tematiko. V vrtcu ali šoli so običajno vidne samo posledice ravnanj in nasilja v domačem okolju. 31 Vloga vzgojno-varstvene ustanove pri obravnavi družinskega nasilja gre za pohabljanje spolnih organov s postopki, ki niso opravljeni iz zdravstvenih razlogov (obrezovanje), in ritualna zloraba otroka, ki ga povzročijo starši z ravna- nji, ki so del obreda, čaščenja in religioznih prepričanj. Otrok je žrtev nasilja tudi, kadar je priča nasilju enega starša nad drugim ali nad bližnjimi osebami (Aničić idr., 2015). Ko govorimo o nasilju, ki se dogaja v domačem, dru- žinskem okolju, uporabljamo dva izraza: družinsko na- silje ali nasilje v družini. Dru- žinsko nasilje je izraz, ki ima širši pomen in ga navadno upo- rabljamo, ko gre za zlorabo ot- rok ali nasilje med družinskimi člani. Vzorec vedenja, ko v do- mačem okolju ena oseba izvaja nasilje ali drugo obliko zlorabe nad drugo osebo, imenujemo nasilje v družini. V družinskem okolju gre pogosto za nasilje med partnerjema ali zlorabo in nasilje nad otrokom enega ali obeh staršev (Jenšterle, 2019, str. 6). 2.1 Vzgoja in/ali družinsko nasilje Zbrana literatura dokazuje, da se je koncept otroštva spreminjal skozi zgodovino in se navezuje na prvo in- dustrijsko revolucijo in uvedbo obveznega izobraže- vanja za otroke. Od takrat dalje otroke definiramo kot posebno kategorijo ljudi. Zadnjih sto let se vse bolj po- udarja celostni razvoj otroka s poudarkom na obvez- nem izobraževanju ter interes- nih dejavnostih, kar ponovno dokazuje, da so otroci deležni posebne obravnave, skrbi in varstva. Proučevanje nasilja je tudi po- kazalo, da se dinamika, dimen- zije in okviri nasilnosti skozi zgodovino do danes niso kaj dosti spremenili. Radikalno pa se je že spremenilo naše razu- mevanje teže posameznih nasilnih dejanj in posledic, ki se kažejo pri otrocih. Nekdaj je veljalo, da je vzgajanje otrok z ustrahovanjem ali discipliniranjem s palico nekaj popolnoma običaj- nega. Starši so s tovrstno vzgojo dosegli ponižnost in ubogljivost otroka, otrok pa takrat še ni bil zakonsko zaščiten pred tovrstnimi zlorabami in nasiljem. Ko je danes govor o starševstvu ali družini, je zagotovo med aktualnejšimi temami razprava o vzgoji otrok. Stro- kovnjakinja za družino Gabi Čačinovič Vogrinčič (1998, str. 23–24) poudarja, da so star- ši prvi, ki otroku predstavljajo svet, ki ga mora otrok brezpo- gojno ponotranjiti. Otroci to- rej na začetku svojega življenja svet spoznajo tak, kot jim ga predstavijo njihovi starši (Ča- činovič Vogrinčič, 1998). Rav- no družina bi za otroka morala ustvarjati okolje, v katerem bi se počutil ljubljenega in varnega in v katerem bi od družinskih članov prejemal toplino in podporo ter razvijal svoje sposobnosti in potenciale. Na žalost vse več primerov na letni ravni dokazuje ravno nasprotno. Ravno pri izvajanju vzgojne funkcije niso vsi starši naj- bolj uspešni ali pa ne posegajo po ustreznih vzgojnih pristopih in konfliktne situacije pogosto rešujejo z na- siljem. Presenetljivo veliko število odraslih vzgojo ot- rok razume na protisloven način, tako da se njihova načela razlikujejo od ravnanja. Blažje oblike nasilja in dejanj opravičujejo z besedami, da je to le del vzgoje. Kljub temu da so že številne raziskave dokazale in da sta- tistika Društva za nenasilno komunikacijo nakazuje (Nasi- lje nad ženskami: vseevropska raziskava, FRA – Nacionalna raziskava o pojavnosti nasilja v zasebni sferi in partnerskih od- nosih, podatki slovenske policije Evrobarometer Evropske komi- sije o nasilju na podlagi spola, podatki Agencije Združenih Otrok je lahko žrtev različnih oblik zanemarjanja ali nasilja hkrati. Avtorji (Aničić idr., 2015, str. 16–46) navajajo možne oblike nasilja: zanemarjanje ali izkoriščanje otroka, fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje. Zadnjih sto let se vse bolj poudarja celostni razvoj otroka s poudarkom na obveznem izobraževanju ter interesnih dejavnostih, kar ponovno dokazuje, da so otroci deležni posebne obravnave, skrbi in varstva. Šolsko svetovalno delo | TEORIJA V PRAKSI 32 narodov za ženske (UN Women), podatki Unicefa o nasilju nad otroki, podatki Svetovne zdravstvene or- ganizacije (WHO) o nasilju nad starejšimi ipd.), kako škodljivo je nasilje za otroka, ga mnogi starši še vedno izvajajo. Iz izkušenj povem, da imajo starši o načinu vzgoje različno mnenje in so prepričani, da je njihova vzgoja ustrezna in da vedno ravnajo prav in kakor je za otroka najbolje. Starši nasilje nad otroki opravičujejo z vzgojnimi metodami, intervencijo posameznih usta- nov pa vidijo in zaznavajo kot poseganje v zasebnost družine in posameznih družinskih članov. 3 Svetovalno delo v vzgoji in izobraževanju Pri vzgoji gre za področje, s katerim se ukvarja tudi velik del strokovne javnosti in institucij. Staršem se pri vzga- janju otrok pridružujejo tudi vzgojne ustanove (vrtci, šole), ki so pomembne za vzgojo in tudi prispevajo k dopolnjeva- nju družinske in institucionalne prakse. Vendar pa še vedno ve- lja, da je za otroka najpomemb- nejša družina, ki mora otroku zagotoviti celosten raz- voj, oporo, toplino, ljubezen in občutek varnosti. Vrtec/šola ni le prostor, kjer odkrivamo nasilje nad otroki, ga prijavljamo in obravnavamo, temveč tudi skupnost, ki je neposredno soočena s posledicami na- silja, ki ga preživlja otrok. Strokovne delavke, ki delamo z otroki, moramo biti še pose- bej pozorne na znake nasilja, ki so lahko signal za ukrepa- nje, vendar jih moramo vedno obravnavati v okviru drugih družinskih okoliščin. Specifični (vidni) in nespecifični (zaznav- ni) znaki so lahko tudi posledi- ca drugih stanj otroka in sami po sebi ne dokazujejo zlorabe. Torej ali so znaki res dokaz za nasilje ali zgolj posledica drugih okoliščin, npr. ali ima otrok modrice zaradi padca s kolesom ali so te nastale zaradi nasilja? Ko gre za zaznavo ali obravnavo nasilja in poteka so- cialno oziroma svetovalno delo v procesih podpore in pomoči družinam, je to delovno ravnanje za strokov- ne delavke običajno težka in zahtevna naloga. V takih primerih se moramo pogosto poslužiti interveniranja, ki pa ga le redko določimo v soustvarjalnem procesu. Moramo se zavedati, da starši, ki izvajajo nasilje nad otrokom, najverjetneje pomoči ne bodo poiskali na lastno pobudo, in pričakujemo lahko, da ne bodo prip- ravljeni sodelovati. Dolžni smo jih opozoriti na nedo- pustno ravnanje. Da lahko zaznavamo spremembe in odstopanja pri otroku, ga moramo sprva znati opazovati. Zaznava je prvi korak k preprečevanju na- silja in je ključna ter prvenstve- na naloga vzgojiteljev, ki v so- delovanju s svetovalno službo zagotavljajo pomoč otroku in ga varujejo pred nadaljnjim družinskim nasiljem. Zavedati se moramo, da naloga strokov- nih delavk ni presojanje o obli- ki in težavnosti nasilja, temveč da zapišemo opažanja dogodka in prijavimo sum nasilja. Po mnenju Anice Mikuš Kos sta glavni oviri ravno nepoučenost in ne- obveščenost strokovnjakov, da bi primer nasilja sploh zaznali, ga opazili in si ga ustrezno razlagali (Mikuš Kos, 1993, str. 28–30). Olga Bezenšek Lalič (2009, str. 39) poudarja, da je v praksi osnovna težava v nerazu- mevanju problematike nasilja, in pojasnjuje, da to prispeva k uporabi različnih modelov in doktrin, ki ponovno viktimizi- rajo žrtev, torej žrtev doživlja nove travme. Za uspešne izide pri obrav- navah nasilja v družini je po- membno tudi sodelovanje in delo strokovnih timov. V pro- gramskih smernicah za sveto- Za otroka je najpomembnejša družina, ki mora otroku zagotoviti celosten razvoj, oporo, toplino, ljubezen in občutek varnosti. Zaznava je prvi korak k preprečevanju nasilja in je ključna ter prvenstvena naloga vzgojiteljev, ki v sodelovanju s svetovalno službo zagotavljajo pomoč otroku in ga varujejo pred nadaljnjim družinskim nasiljem. 33 Vloga vzgojno-varstvene ustanove pri obravnavi družinskega nasilja valno službo v vrtcu (Anderluh idr., 2015, str. 5–6) so strokovnjaki zapisali, da naj bi »svoje strokovno zna- nje in naloge svetovalna delavka in drugi strokovnjaki udejanjali tako, da sodelujejo z različnimi strokovnimi profili v timu, kakor tudi z drugimi zunanjimi ustano- vami« (Čačinovič Vogrinčič, 2009, str. 10). Če ugoto- vimo in zaznamo, da otrok potrebuje dodatno pomoč ali podporo, ki mu je same ne moremo ponuditi, je od- govornost vseh strokovnih delavk, da ga napotimo na druge ustrezne službe. 3.1 Soustvarjanje rešitev v konceptu pomoči skupaj s starši Od patologije posameznikov in nasilja v družini je prišlo razmišljanje o reševanju problemov skozi različ- ne teorije in koncepte in danes govorimo o konceptu pomoči, pomoči in soustvarjanju rešitev, ki ga uporab- ljamo v praksi. Kot poudarja Čačinovič Vogrinčič, je za strokovne delavke in ostale udeležence v procesu reševanja problema zelo pomemben delovni odnos. Znotraj delovnega odnosa se mora vzpostaviti pogo- vor, ki omogoča raziskovanje, soustvarjanje ter so- oblikovanje dobrih izidov. Vsak delovni odnos mora biti zastavljen kot izviren delovni projekt pomoči, da družina dobi podporo, pomoč, ki ji po zakonih pri- pada, da se družina oskrbi in da se soustvarijo spre- membe, ki bi družino okrepile (Čačinovič Vogrinčič, 2008). Zelo pomembno je sodelovanje vrtca oziroma šole in staršev. To je ena izmed nalog, kateri bi vodstvo in strokovni delavci morali nameniti veliko pozornos- ti, saj je ob zadovoljenih potrebah in pričakovanjih staršev tudi počutje otroka v vzgojni ustanovi boljše. Za sodelovanje med vzgojitelji, učitelji, starši, otroki in svetovalno službo je potreben skupni interes vseh. Za uspešno sodelovanje pa je potrebna tudi »pozitivna komunikacija, motivacija za delo vseh ter kakovosten odnos« (Čačinovič Vogrinčič, 2009, str. 10). Avtorica v strokovni literaturi opisuje, da je pomembno sode- lovanje med sistemom ter starši in da delovni odnos vedno vključuje dva dragocena elementa. Poudarja, da je potrebno dodajanje moči staršem in da odnos te- melji na etiki participacije, elementih partnerskega so- delovanja in soodgovornosti. V našem primeru mora družina postati partnerica vzgojne ustanove pri novih, skupnih nalogah (Čačinovič Vogrinčič, 1998). Pri tem mislim predvsem na to, da moramo staršem pomagati uvideti, da smo njihovi sodelavci pri vzgoji in skrbi za otroke. Gre za dogovore o delu, ki ga moramo opravi- ti skupaj. Želimo si, da bi bili v teh dogovorih enako- vredni sogovorci, saj smo in moramo biti udeleženi pri iskanju najboljših rešitev za otroke. Nastali problem lahko uspešno rešujemo le s soustvarjanjem rešitev, pri čemer doda vsak svoj delež. Vida Miloševič -Arnold in Milko Poštrak (2003, str. 9) povzemata in poudarjata cilje, iz katerih lahko razbere- mo pomembne koncepte socialnega dela, in sicer pod- pora družini, razvoj in nadomestilo tistih družinskih funkcij, ki jih družina sama ne zmore ali (še) ne zna opravljati. Poudarek je predvsem na konstruktivnem in postmodernem socialnem delu, procesu spreminjanja družinskih članov in njihovih življenjskih razmer in predvsem na soustvarjanju novih, ustreznejših, kvalitet- nejših okoliščin, da bi zagotovili pogoje za opravljanje družinskih nalog (Miloševič Arnold in Poštrak, 2003). Skupaj s starši moramo spreminjati razmere v doma- čem okolju, da do podobnih in ponavljajočih se rav- nanj več ne bi prišlo. Avtorica Čačinovič Vogrinčič na- vaja tudi, da soustvarjanje skupaj z družino praviloma seže iz družine v skupnost in socialne mreže ter pred- stavlja delo z vsakim članom, sodelovanje v sistemu ter povezovanje v skupnost (Čačinovič Vogrinčič, 2008). 3.2 Glas otroka Številni slovenski raziskovalci (Filipčič, Mikuš Kos, Mušič, Plaz, Čačinovič Vogrinčič idr.) ki proučujejo družinsko nasilje, soglašajo, da otroci izjemno redko sami prijavijo nasilje in da je to tudi eden izmed vzro- kov, da ostaja nasilje znotraj družine pogosto neodkri- to. Pogosto se namreč zgodi, da se otrok nima komu zaupati, če se nasilje dogaja v družini. Ne smemo zane- mariti pomembnosti pogovora z otrokom, ki se mora zgoditi v delovnem odnosu. Veliko strokovnjakov na- kazuje na to, da smo ravno strokovne delavke v vrtcih in šolah tiste, katerim se otrok zaupa najprej in nas iz- bere kot varne za razkritje. Šolsko svetovalno delo | TEORIJA V PRAKSI 34 Maja Plaz (Plaz, 2016, v Veselič idr., 2016, str. 73–7) pojasnjuje, da naj bi bil svetovalni pogovor z otrokom v bistvu enak kot po- govor z odraslo osebo. Zaradi otrokovih sposobnosti razume- vanja in izražanja pa je pogovor treba prilagoditi njegovi staros- ti. Kot pomembno izpostavlja, da je glas strokovnjaka miren, topel in prijazen, brez pokrovi- teljskega tona. Piše, da je vzpo- stavitev zaupanja izjemnega pomena. To pomeni, da nam bo otrok zaupal svoje težave šele takrat, ko bo za- čutil, da se z nami lahko pogovarja odkrito. Otrok mora v pogovoru dobiti potrditve, imeti občutek sprejetosti, razumljenosti in zaupanja. Z zbranim poslušanjem, spodbujanjem in razumevanjem otroku pomagamo, da ubesedi, kaj se mu dogaja in kaj želi od nas. Z razčlenje- vanjem situacije otroku pomagamo, da pride do lastnih odgovorov, in mu damo čas, da razišče ozadje svojega počutja (Veselič idr., 2016). Torej ko se otrok obrne k nam po pomoč, je naša naloga predvsem to, da smo pripravljene poslušati njegovo zgodbo brez sodb in da mu zagotovimo primeren prostor in dovolj časa, da se nam lahko zaupa. To je še posebej pomembno zato, ker običajno povzročitelji svoja dejanja zanikajo in so otroci še dodatno negotovi, zbegani in izpostavljeni. Z otrokom moramo vedno vzpo- staviti varen odnos ter obvezno ukrepati dalje. Pogovor z otrokom Čačinovič Vogrinčič povezuje tudi z na- čelom pravice do resničnosti, ki jo uvršča med temeljne psiho- loške pravice otroka. Pojasnju- je, da je to »pravica otroka, da se ga vidi in sliši, da misli, kar misli, in da ima pravico do svojih čustev« (Čačinovič Vogrinčič, 2007, str. 153–157). Poudarja, da moramo otroku omogočiti, da se s pogovorom nauči razumeti in obvladati svojo resničnost, da jo zmore ubesediti in da razvije občutek lastne vrednosti. To pa lahko doseže le z dobrimi izkušnjami (Čačinovič Vogrinčič, 2007). 4 Poznavanje zakonodaje za zaščito otrok pred nasiljem V boju proti nasilju ima država pomembno vlogo, saj določa, da institucije in organizacije z javnimi pooblastili na podlagi zakonov in podzakonskih ak- tov skrbimo za varovanje ogro- ženih otrok in mladostnikov ali nad katerimi je bilo storjeno nasilje. Vsako nasilje (v družini) je prepovedano in kaznivo dejanje, če je na- silje izvedeno nad otrokom, pa velja za grobo kršitev otrokovih pravic. Tudi blažje oblike nasilnih dejanj so sporne, nedopustne, moralno in pravno nesprejemlji- ve, povzročitelji nasilja pa morajo biti obravnavani ter odgovorni za svoja ravnanja. Za zaščito otroka ni zadostna le zaznava in prepozna- vanje znakov nasilja, ampak tudi poznavanje zakono- daje ter postopka za zaščito otroka, ki je žrtev nasilja. V Sloveniji zakonodaja nalaga dolžnost ravnanja vsa- kemu posamezniku in vsakemu strokovnjaku. Vsi smo odgovorni za dobrobit otroka in njegovo zaščito. Otro- kove koristi morajo biti skupno vodilo vsem tistim, ki delamo z otroki ali družinami. Zato je še toliko bolj po- membno, da smo strokovne de- lavke v vrtcu oziroma šoli sez- nanjene s postopki obveščanja in ukrepanja v primerih suma nasilja nad otroki. V vzgojno- -izobraževalnih zavodih nas pri obravnavi otrok, ki so žrtve nasilja, zavezujeta predvsem Zakon o preprečevanju nasilja v družini 2 in spremljajoči pod- zakonski akt Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode. 3 2 Zakon o preprečevanju nasilja v družini; v nadaljevanju ZPND. 3 Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode; v nadaljevanju pravilnik za vzgojno-izobraževalne zavode. Otroci izjemno redko sami prijavijo nasilje in da je to tudi eden izmed vzrokov, da ostaja nasilje znotraj družine pogosto neodkrito. Pogosto se namreč zgodi, da se otrok nima komu zaupati, če se nasilje dogaja v družini. Tudi blažje oblike nasilnih dejanj so sporne, nedopustne, moralno in pravno nesprejemljive, povzročitelji nasilja pa morajo biti obravnavani ter odgovorni za svoja ravnanja. 35 Vloga vzgojno-varstvene ustanove pri obravnavi družinskega nasilja Leta 2008 je bil sprejet ZPND, ki daje nove smernice v boju proti nasilju in pomeni pomemben premik pri zakonski zaščiti otrok pred različnimi oblikami nasilja v družini. Zavezuje tudi institucije k določenemu na- činu ravnanja – določa vloge, naloge, opisuje mrežo in sodelovanje različnih državnih organov in nevladnih organizacij pri obravnavanju nasilja v družini ter od- reja ukrepe za varstvo žrtev nasilja v družini. S pred- videnimi ukrepi so zaščitene pravice in koristi otroka, ki jih s splošnim pooblastilom izvedeta sodišče in cen- ter za socialno delo. Naloge strokovnjakinj so izjemno kompleksne in segajo na veliko področij življenja ot- rok ter njihovih staršev. V 5. in 6. členu ZPND so za- pisana ključna določila, ki jih morajo strokovnjakinje spoštovati in upoštevati. Zakonsko je opredeljena pri- javna dolžnost strokovnih delavk in delavcev (6. čl.). V 5. členu pravilnika za vzgojno-izobraževalne zavode je zapisano, da mora ravnatelj ali svetovalna služba najka- sneje v 24 urah obvestiti center za socialno delo, poli- cijo ali državno tožilstvo o sumu nasilja v družini nad otrokom. Zakonodaja vsakomur, tudi fizičnim osebam, nalaga odgovornost in dolžnost obvestiti center za so- cialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar gre za sum, da je otrok žrtev nasilja. Prijavitvena dolžnost je močnejša, če za nasilje izvedo strokovni delavci s pod- ročja zdravstva in osebje vzgojno-varstvenih in vzgoj- no-izobraževalnih institucij. Vesna Leskošek je zapisa- la, da »neprijavljanje suma nasilja namreč pomeni tudi izogibanje ukrepanju« (Leskošek, 2000, str. 203). Za nas je pomemben tudi Pravilnik o sodelovanju or- ganov ter o delovanju centrov za socialno delo, mul- tidisciplinarnih timov 4 in regijskih služb pri obrav- navi nasilja v družini. V 2. členu so zapisani postopki medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči med strokovnimi službami. Vzgojne ustanove sodelujejo v multidisciplinarnih timih s centrom za socialno delo in policijo. Skliče se multidisciplinarni tim, ki ga vodi krajevno pristojni center za socialno delo za obravna- vanje nasilja v družini. V istem pravilniku 4. člen dolo- ča, da so »vsi organi ob zaznavi nasilja v družini dolžni v štiriindvajsetih urah od seznanitve z okoliščinami obvestiti center za socialno delo«. 4 Multidisciplinarni tim – MDT sestavlja skupina strokovnjakov s ciljem, da se zagotovijo celovita pomoč in dolgoročna varnost ter zaščita. 5 Strategija delovanja in ravnanja v vzgoji in izobraževanju Protokol ravnanja: 1. Če opazimo spremembe, znake nasilja pri otroku, smo priča nasilju ali nam otrok zaupa nasilje, smo dolžni izvesti prijavo suma nasilja. S prijavo nasilja izpolnimo prijavitveno dolžnost, kot nam jo nala- ga zakon. O opravljeni prijavi suma nasilja starše obvestimo le takrat, če presodimo, da je to v korist otroka. 2. Strokovne delavke moramo ob zaznavi nasilja ta- koj obvestiti svetovalno službo v zavodu. V primeru odsotnosti svetovalne službe obvestimo pomočni- co ravnateljice ali ravnateljico. Skličemo interni tim zavoda. Ko zaznamo sum nasilja, je treba izpolni- ti obrazec zapis o nasilju nad otrokom 5 v skladu s pravilnikom za vzgojno-izobraževalne zavode. Svetovalna delavka pošlje pisno prijavo z zapisom na center za socialno delo. O sumu nasilja je treba telefonsko obvestiti center za socialno delo, polici- jo ali državno tožilstvo. Prijava suma nasilja sproži sodelovanje v multidisciplinarnem timu, v katerem vrtec oziroma šola sodeluje prek svojega predstav- nika. 3. Vrtec oziroma šola ob zaznavi nasilja obvesti center za socialno delo ter nadalje z njim sodeluje pri na- črtovanju, izvajanju, usklajevanju, spremljanju de- javnosti za zaščito in podporo otroka. Vse postopke vodijo strokovni delavci centra za socialno delo ali policija. Vrtec oziroma šola in center za socialno delo sodelujeta tudi v primeru, če center za social- no delo začne postopek za zaščito otroka, ki je žrtev nasilja, brez prijave vzgojne ustanove. Običajno center za socialno delo zaprosi svetovalno službo v vrtcu oziroma šoli za poročilo, ki vsebuje mnenje o ogroženosti otroka. 5 Zapis o nasilju nad otrokom v skladu s Pravilnikom o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode je dostopen kot priloga na spletni strani http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9804. Šolsko svetovalno delo | TEORIJA V PRAKSI 36 4. Multidisciplinarni tim izdela načrt pomoči za ot- roka in se dogovori o načinu podpore in pomoči otroku (svetovanje za otroka, ravnanje ob ponovni zaznavi nasilja, načini odpravljanja posledic nasi- lja). Določi tudi naloge posameznih članov tima in roke za izvedbo. Tim v zapisniku opredeli seznam institucij in oseb, ki bodo nudile pomoč otroku ozi- roma družini. Njihov skupni cilj je učinkovita po- moč otroku, ki je žrtev nasilja. 5. Po potrebi seznani s primerom nasilja tudi druge strokovne delavke v instituciji (Veselič idr., 2016). Iz zakonodaje in strategij ravnanja je mogoče razbrati, da je v primeru ogroženosti otroka najpomembneje, da poskrbimo za otroka in da zaščitimo njegove pravice in koristi, kar pa ne pomeni, da z otrokovimi starši ne ustvarjamo skupnih rešitev. Ravno obratno. Kot sem že večkrat omenila, s prepoznavanjem, pravo- časnim odkrivanjem, ustreznim ravnanjem ter sodelo- vanjem v internem ter multidisciplinarnem timu lah- ko zagotovimo otroku največjo korist in ga zaščitimo. Pomembno je tudi, da organi in organizacije žrtvam zagotovimo, da otroci in starši prejmejo ustrezne in pravočasne informacije o razpoložljivih in podpornih storitvah. 6 Naša praksa V vrtcu sem opravila analizo primerov iz prakse in izkušenj zaposlenih strokovnih delavk 6 in upoštevala njihovo perspektivo z zaznavo in obravnavo nasilja v družini v vrtcu. 7 Želela sem potrditi svoja ugibanja, da ima vsaka izmed njih »svojo« teorijo in predstavo o nasilju, ga različno doživlja ter se pri svojem delu nanj odziva na različne načine. Rezultati so nam pojasnili, da vzgojiteljice nasilje zaradi nespecifičnih znakov tudi težje zaznavajo in posledično redkeje obravnavajo. V zavodu je izkušnjo z obravnavo nasilja pri svojem delu imelo dvanajst oseb. V mojem primeru gre za 54 od- stotkov vzgojiteljic, ki menijo, da bi znale ukrepati v 6 V besedfilu, če ni zapisano drugače, velja ženska oblika zapisa za oba spola. Strokovne delavke nazivam v ženskem spolu iz razloga, da poklic vzgojiteljice predšolskih otrok in svetovalne delavke v večjem deležu opravljajo ženske. 7 VIZ Žalec: Vzgojno-izobraževalni zavod Vrtci občine Žalec (v nadaljevan- ju Vrtec Žalec). Team Raziskava kaznivega dejanja Ukrepi za socialno delo Pedagog Šola Zdravnik Zdravstvo Zaupna oseba Svetovalni center Svetovalna delavka Vzgojiteljica Policija Center za socialno delo Druga zaupna oseba Slika 1: Shema timskega pristopa ob prijavi zlorabe ali nasilja v družini (Vir: Jenšterle, 2019) 37 Vloga vzgojno-varstvene ustanove pri obravnavi družinskega nasilja primeru nasilja. Manj kot polovica jih še vedno ni pov- sem prepričanih, da bi kljub izkušnji znale tudi nada- lje ukrepati. Raziskava je obravnavala poznavanje po- stopka prijave in obravnave suma nasilja zaposlenih v vrtcu; 58 odstotkov vzgojiteljic je pritrdilo, da poznajo protokol ravnanja. Vzgojiteljice so zaradi neusposob- ljenosti in negotovosti v svoje strokovno delo najavile potrebe po dodatnem strokovnem izob- raževanju in izpopolnjevanju. Kljub rezultatom menim, da večina strokovnih delavk potre- buje več konkretnih informacij o njihovi vlogi pri obravnavi suma nasilja in sodelovanju v strokovnem timu. Iz prakse in pogovora svetoval- ne delavke našega vrtca je raz- brati, da je pri nas praksa takšna: »Da gre za sum na- silja v družini, večinoma izvemo od centra za socialno delo, ko nas zaprosijo za poročilo oziroma vabijo na multidisciplinarni tim, ali od policije, ko nas obvestijo o prepovedi približevanja. Tovrstnih primerov je v naši primerih malo. Običajno svetovalna delavka na pod- lagi zaprosila centra za socialno delo napiše poročilo o otroku. Vzgojiteljice pomagajo pri pripravi poročila za center za socialno delo, policijo ali sodišče, saj so vsakodnevno v stiku z otroki in starši. Dogovorjeno je, da vzgojiteljice dajejo sprotne informacije svetovalni službi ali jo v zvezi s primerom obveščajo, če opazijo kaj novega. Če gre za sum nasilja v vrtcu, skupaj izpol- nimo predpisani obrazec za prijavo suma na center za socialno delo. V primeru, da gre za prepoved približe- vanja, so strokovne delavke enote o tem obveščene s pisnimi navodili, kako ravnati v primeru, da oseba, ki ima izrečeno prepoved približevanja, to krši (obvestijo policijo, svetovalno delavko ali ravnateljico in drugega starša otroka).« Moje raziskovanje in pridobljeni podatki danes služijo naši instituciji, vodstvu in vzgojiteljicam za vpogled v proces prijave suma nasilja nad otroki. Pridobili smo vpogled v lastno strokovnost, ki je najavil potrebe po dodatnem strokovnem izpopolnjevanju in po sode- lovanju vseh zaposlenih znotraj institucije v primerih zaznanega nasilja. 7 Predlogi in smernice za praktično delo V nadaljevanju navajam nekaj svojih predlogov in smernic za praktično delo pri obravnavi družinskega nasilja za strokovne in svetovalne delavke, ki so za- poslene v vzgojno-izobraževal- nih ustanovah. Želim si, da bi nas predlogi vodili k dobrim rezultatom v prihodnje. S ciljem, da zaščitimo otroka ali mladostnika in mu ponudimo ustrezno pomoč, morajo biti strokovne delavke seznanjene z dolžnostjo prijave suma nasilja. Vzgojno-izobraževalne usta- nove morajo načrtovati in obli- kovati strategijo, kako naj strokovne delavke ravnajo v primeru, če opazijo, da je bil otrok žrtev nasilnega deja- nja. Zelo pomembno je, da je vsem zaposlenim poznan protokol ravnanja, ki določa naloge (glede na kompe- tence) in njihovo odgovornost v primeru zaznave in obravnave nasilja nad otrokom. Če strokovne delavke poznajo vsebino pravilnika za vzgojno-izobraževalne zavode, tudi pomeni, da so seznanjene s protokolom ravnanja in bodo otroku zagotovile jasen in usklajen sistem pomoči. Predvidevam, da bi poznavanje zako- nodaje in pravilnika za vzgojno-izobraževalne zavode pripomoglo predvsem k temu, da bi bile strokovnjaki- nje v prihodnje bolj prepričane v svoje ravnanje. Osebni pogled na problematiko nasilja, poznavanje sebe, zavirajočih dejavnikov in znakov nasilja nas us- merja pri strokovnem delu, in menim, da nas lahko vodi tudi k smotrnemu načrtovanju preventivnega ukrepanja. Osveščanje in poznavanje teme družinskega nasilja zagotovo povečuje senzibilnost strokovnjakinj za prepoznavanje otrok, ki so zanemarjeni, doživljajo stisko ali nasilje. Da bodo imele strokovne delavke do- volj ustreznih znanj, še preden bodo vstopile v razmer- ja in delo z otroki in starši, bi morali razmisliti o tem, da bi v učne programe srednjih šol in fakultet vključili več vsebin, ki obravnavajo tematiko nasilja v družini, in jih tako informirali o vseh vidikih zaščite otrok. Me- Če strokovne delavke poznajo vsebino pravilnika za vzgojno- izobraževalne zavode, tudi pomeni, da so seznanjene s protokolom ravnanja in bodo otroku zagotovile jasen in usklajen sistem pomoči. Šolsko svetovalno delo | TEORIJA V PRAKSI 38 nim, da se kaže potreba zlasti po specialnih znanjih o pojavnosti nasilja v družini in da so potrebna intenziv- na strokovna izobraževanja o nasilju nad otroki. Zelo pomembno je sodelovanje med strokovnimi de- lavkami in svetovalno službo. V praksi so zelo redke skupne intervizije ali supervizije, ki pa jih mnogi av- torji navajajo kot nujni pogoj za kakovostno strokov- no delo. Lahko bi jih organizirali v delovnem okolju, kadar bi se strokovnim delavcem porajala vprašanja, ki jih pri delu bremenijo, obenem pa bi samoevalvirali pedagoško delo. Strokovne delavke bi lahko zagotovile informiranost otrok o njihovi pravici do odraščanja brez zlorab in brez nasilja z izvedbo dejavnosti na različnih kuriku- larnih področjih in v sklopu učnega programa. Nasilje je javni, družbeni prob- lem, ki zahteva spremembe na mikro, mezo in makro ravni, potrebna sta korektno medin- stitucionalno sodelovanje in multidisciplinarni pristop na preventivnem in kurativnem področju. Vsi skupaj lahko do- sežemo in zagotovimo otroku celosten razvoj, zaščitimo nje- gove pravice in koristi ter mu ponudimo pomoč. Pomembna je družbena zavest in zavedanje, da sleherni posameznik z lastnim zgledom prispeva k temu, da so nasilna dejanja družbeno nesprejemljiva in tudi kazniva. Prizadevati si moramo, da bodo nasilna dejanja preprečevana in obravnavana. Ne gre le za prob- lem na ravni družine, temveč za družbeni problem, ki ga lahko dolgoročno zmanjšujemo in omejujemo s spodbujanjem ničelne tolerance do vseh oblik nasilja ter ustreznim ukrepanjem tako na zasebni kot na stro- kovni ravni. Upam, da bodo podatki iz zapisanega prispevka vo- dili strokovnjakinje do spoznanj, na podlagi katerih si bodo lahko pomagale in se izognile oviram, če se bodo v prihodnje znašle v postopku obravnave suma nasilja. Moj namen je bil, da bi strokovne delavke v prihodnje bolje razumele nasilje, da se bodo nanj odzivale hitro in učinkovito brez strahu in negotovosti. 8 Sklepni premislek Ali smo strokovnjakinje močne ali šibke pri zaznavanju nasilja in dovolj učinkovite pri ukrepanju, ko so ogro- ženi otroci? Me nosimo odgovornost, da preprečimo nasilje in se vprašamo, kaj je potrebno za trajno rešitev. Najprej preprečimo nadaljevanje nasilja in zaščitimo žrtev in v nadaljevanju začnemo individualni projekt pomoči z družino, za družino, za nadaljevanje življe- nja brez nasilja. Družini dajemo pomoč in podporo pri okrevanju. Strokovno delo pri zaznavanju in obravnavi nasilja je zgodba, ki se nadaljuje v sodelovanju vseh: otrok, star- šev, vzgojiteljev, učiteljev, profe- sorjev, pedagogov, svetovalnih delavcev idr. Če bomo stro- kovnjakinje sledile smernicam in upoštevale zakonodajo, če bomo imele podporo in bomo dobro sodelovale z drugimi in- stitucijami, otrokom zagotav- ljale ustrezno pomoč in izva- jale preventivne programe, če bomo prek medijev osveščale javnost o problematiki nasilja, lahko v prihodnosti pričaku- jemo kvalitetno obravnavo nasilja ali nenazadnje celo zmanjšanje števila otrok, ki so žrtve nasilja. Potrebne so informacije iz prakse, ki bodo pomagale pri dopol- njevanju ali izboljševanju zakonodaje. Ob koncu bi rada opozorila še na dejstvo, da je nasi- lje tema, ki zahteva čas, izkušnje in sistematično delo. Ali se nasilje v družinskem okolju izvaja ali ne, je težko preveriti. Res je, da se v današnjem času o družinskem nasilju veliko govori in piše, počasi padajo tabuji in napisane je vedno več strokovne literature o različnih oblikah nasilja. A nasilje v družini še vedno prepogosto razumemo kot zasebno, družinsko zadevo. Četudi nam v vzgojnih ustanovah narava dela omogoča vpogled v družino otroka ali mladostnika, to še ne pomeni, da so Ne gre le za problem na ravni družine, temveč za družbeni problem, ki ga lahko dolgoročno zmanjšujemo in omejujemo s spodbujanjem ničelne tolerance do vseh oblik nasilja ter ustreznim ukrepanjem tako na zasebni kot na strokovni ravni. 39 Vloga vzgojno-varstvene ustanove pri obravnavi družinskega nasilja 9 Viri in literatura Aničić, K., Hrovat Svetičič, T ., Hrovat, T . in Sušnik, A. (2015). Nasilje nad otroki – strokovne smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Dostopno na http://www.drustvo-dnk.si/ (19. 12. 2020). Bezenšek Lalič, O. (2009). Odzivanje socialnih delavk in delavcev na nasilje v družini. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Anderluh, M., Brecelj Kobe, M., Cvetežar, I. S., Gregorič Kumperščak, H., Kocmur, M., Lokovšek, N. idr. (2015). Strokovne smernice za obrav- navo nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti. Dostopno na http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default-source/zakonodaja/stro- kovne-smernice-za-obravnavo-nasilja-v-dru%C5%BEini-pri-izvajanju-zdravstvene-dejavnosti.pdf?sfvrsn=0 (19. 12. 2020). Čačinovič V ogrinčič, G. (1998). Psihologija družine : prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Čačinovič Vogrinčič, G. (2007). Soustvarjanje v družini, soustvarjanje družine : proti telesni kazni : starši v spoštljivem zavezništvu z otroki. Zagotovimo našim otrokom mladost brez telesnega kaznovanja. Ljubljana : Zveza prijateljev mladine Slovenije. Čačinovič Vogrinčič, G. (2008). Socialno delo z družino. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani. Jenšterle, L. (2019). Vloga vrtca pri obravnavi nasilja v družini. (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani. Leskošek, V . (2000). Pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab. Socialno delo, letnik 39, št. 3, 191–205. Mikuš Kos, A. (1993). Psihološke determinante dogajanj, ki sopogojujejo trpinčenje otrok in vplivajo na odzivanje strokovnjakov. V Imperl, F. (ur.), Zbornik prispevkov delovne konference o delovanju in sodelovanju strokovnih služb na področju preprečevanja zlorab in zanemarjanja otrok, str. 19–38. Ljubljana: Firis. Miloševič Arnold, V . in Poštrak, M. (2003). Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba. Veselič, Š. (ur.), Horvat, D., Plaz, M. (2016). Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja : izdaja ob 25. obletnici delovanja Društva SOS telefon. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Zakonodaja Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17). http://pisrs.si/Pis.web/pregled- Predpisa?id=ZAKO5050 (10. 1. 2021). Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode (Uradni list RS, št. 104/09). http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpi- sa?id=PRAV9804 (10. 1. 2021). Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 25/10). http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9886 (10. 1. 2021). Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini (Uradni list RS, št. 31/09 in 42/17). http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9598 (10. 1. 2021). Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08, 68/16 in 54/17 – ZSV-H). http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZA- KO5084 (10. 1. 2021). Zapis o nasilju nad otrokom v skladu s pravilnikom o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode. file:///C:/Users/Lorena/ Downloads/2009-01-4667-p1.pdf (10. 1. 2021). s tem odprte možnosti, da uvidimo, ali se izvaja nasilje v družini. Ali je sploh mogoče v celoti doseči in uveljaviti ničelno toleranco do nasilja nad otroki, ki se dogaja v njihovem vsakdanjem življenju? Če nasilja in znakov ne zazna- mo, se ne odzovemo nanje, jih ne prijavimo, smo sood- govorne, da otroci ostanejo brez pomoči, brez upanja, da se nasilje ne bo nadaljevalo ali stopnjevalo. Otroku lahko pomagamo z ustreznim ukrepanjem in pripo- moremo k temu, da bo kljub izkušnji in doživljanju nasilja lahko živel kakovostno življenje v prihodnje. 