Časopis s podobami n slovensko mladino.
"Uredila.
Ivan Tomšić in Anton Kržič.
Štiri in dvajseti tečaj, 1894.

V Ljubljani.
Natisnila Klein in Kovač.
KAZALO.
Pesili.
Stran
Iz otroških let....................1
V	slovo........................6
k Vidite jih, to so tri !................8
Dobro jutro 1......................9
Po zimskih dnéh.........15
Betlehemski nedolžni otročiči..........17
Pada snežeo pada.........22
Presajena cvetka.........22
Ob uri duhov..........25
i/Petelinček in petelin........32
Ob poti............3?
Kanarčkova povest........38
Zimi.............41
Slutnja............49
Deček in lastovka.........50
V	kletki meni poje ptič.......56
Ròdni vasi...........57
Poslanje............65
Prazna želja...........7.0
Ivanu Tomšiču . .........73
Majniku pozdrav.........79
Izprememba ...........81
Luč pred sliko..........86
Vzorniku mladine-.........98
Zvezde.............103
Dedkova smrt..........IU4
Ob vrči............108
Svoboda............110
Na počitnice	........113
Sirota.............121
Bratcev šopek..........125
V	spominsko knjigo........127
Planika............129
Senica in deček.........131
Vse je dar iz božjih rok......138
Kdo vé?............142
Urbanček zaspanček........143
Štirje letni časi.........145
Večerna slika..........151
Zadovoljni kosec.........155
Gorski cvet...........157
Vesela nedolžnost.........159
Večer.............161
Sirota.............172
Deklica in golobček........174
Srce — oltar..........175
V	pozni jeseni...........177
Na grobišči...........189
Vsi svetniki...........191
Vseh vernih duš dan........191
Naša muca...........192
V	otroški duši..........193
Jeseni.............206
Sveti večer...........206
Le tega ti ne veš.........207
Leskovo olje...........207
Povesti, pripovedke, popisi, prilike in basni.
Straa
Na stara leta — na zimo...... 2
Sv. Frančišek Asiški in Gubijski volk . . 7 Moj voz:
1.	Naš voziček.........11
2.	Prvi pipec........29, 44
3.	Omarica..........G2
4.	Sklednik.............82
5.	Bahlov Janko........105
6.	Nabiralček.........122
7.	Košek...........132
8.	Metla...........148
9.	Goba...........164
10. Likalnik..........180
11 Prva kapa.........197
Tatinski lovec..........18
Moja taščica...........26
Požigalec............33
Piščalka za piruhe........42
Pipček in Pepček.........47
Pri babici...........50
Serafina...... 58, 74, 94, 114, 130
Vsak svet ni dober........66
Vojak in starka.........70
Veselje in žalost.........71
Izredno dariio..........71
Izprememba...........80
Leseni konj...........118
Sršeni.............119
Sliva in vrtnica.........126
Ljubi svoje sovražnike.......135
Divja in domača gos........138
Dobro je razsodil.........139
Danes meni, jutri tebi	• • ■ ^
Strah — huda vest ........ 146
Kapelica ob morji.........152 /\ tj
Spomini iz otročjih let . . . 153, 172, 173
Šipek in vijolica.........154
Albinček in petelinček.......156
Delaj dobro, ne bodeš se kesal! . . 162, 178
Iz naše vasice.........166, 187
Počitniški spomini .... 168, 183, 200
Grivarjevega Martina god......189
Povračuj slabo z dobrim......194
V gorski koči..........196
Zemljepisni, zgodovinski, životopisni in drugi poučni sestavki.
Vzprejem dobrovskega gospoda župnika .	16
Gospod Pilaj..........53
Prijelo se ga jo.........84
Ivan Tomšič ............90
Stran
Izlet na Trsat..........99
Cvetlice................108
Semena za rajski vrt 126, 142, 158, 175, 191, 206 Ukaželjni pastirček........150
Dramatični prizor.
Uic ni
203
Zabavne in kratkocasne stvari.
Listje in cvetje v vsakem listu.
Rebusi 22, 39, 56. 72, 88. 144. 160. 176. 207
Briijanti...............23
Uganke in šaljiva vprašanja 55. 127, 159, 175
192, 207
Snežinke............71
Kratkoèasnice . . . 110. 128. 143. 159. 175
Spominek............111
čudoviti stroj...... ... 143
Milijon . ................159
Koliko let traja večnost? .... .159
Nove knjige in listi.
Pomladni glasi posvečeni slovenski mladini
IV". zvezek................72
Zabavna knjižnica za slovensko mladino III.
zvezek....... ...	72
Igre in pesni za otrcška zabavišča in ljudske šole......... . .	87
Salve Regina ali razlaganje molitve Ceščena
bodi Kraljica za Šmarnično opravilo . .	87
Početni nauk o petji za ljudske sole . .	Ill
Vaje v petji...........111
Učenci, varujte naše koristne ptice glada
in mraza in nastavljajte jim valilnice .	111
Starisi, podpirajte šolo!.......143
Orehovski Bračko pa „Slovenski Gospodar"	144
Nazorni pouk v ljudski šoli I. del ...	144
Pouk o črtežik..........144
Krščanski nauk za prvence.....144
Krško in Krčani.........160
Stran
Zlate jagode...........192
Angeljska služba ali poduk, kako naj se pri sv, maši streže.........192
Spomeniki umrlim.
Josip Freuensfeld, učitelj na Štajerskem .	39
Marija Koslerjeva .........55
Ivan Tomšič, učitelj na c. k. vadniei ljubljanski, e. kr. šolski nadzornik, odlikovan z zlatim križem za zasluge, dolgoletni
urednik „Vrtčev" ........	87
P. Florentin Hrovat, mašnik iz reda sv. Frančiška, učitelj in vodja ljudske šole . .	127 Janez Kolarič, kaplan v Dramljali (Štaj.) .	143
Podobe.
Na stara leta — na zimo ...	4
Vidite jih, to so trii................8
Dobro jutro! ....................9
Tatinski lovce....................21
Požigalee...........33
Ob poti............37
Gosji pastir......... .	43
Slutnja............49
Poslanje............65
Dobra mati......................68
Izprememba...........81
Prijelo se ga je..................85
Ivan Tomšič...........89
Sv. Alojzij...........98
Trsatska cerkev.........100
Ob vrči.......•.....108
Zborovanje živalij pri votli lipi ....	120
Bratcev šopek........ .125
P. Florentin Hrovat........127
Županov Jožek in medved .....	137
Kapelica ob morji...... . .	153
Albinček in petelinček..........156
Mlakarjev Janko ob svojem pisalniku . .	169
Cigani v šotoru.........171
Deklica in golobček...... .174
Jankotov murček.......185,	201
Grivarjevega Martina god ......	190
Sveti večer...........206

CASOPB S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 1. V Ljubljani, 1. janurarlja 1894. Leto XXIV.
Iz otroških let.
1. V šoli.
šoli mirno smo sedeli, ^ Prišli so gospod veseli, % Dobrosrčno rekli nam: 1 „Nekaj lepega imam; ' 11 koncu ure list dobite, Pridno ga doma berite!"
List na mizo položili, „Zgodbe," nas lepó učili, Treba paziti zelò; Kam pa sili mi okó? „Vrtec1' ljubi moj leži' tam, Oh zakaj ga vže ne čitam !
Lepa, toda znana zgodba Salamonova je sodba, Ki razlagajo jo nam ; Na izust jo davno znam. Kaj pa mični „Vrtec" pravi, Eòji vedno mi po glavi.
Ura teže prepočasi,
Zvon, oj brzo se oglasi ! Zdaj se čuje velar iz lin,
Bom li rešen bolečin?
Ne! — En dan bom še mučenee,
List je drug dobil učenee.
2. V cerkvi.
V cerkev sèi sem, z mano mati, Treba Modrim čast je dati, Pa pred vrati mi nekdó Stisnil „Vrtec" je v rokó. Denem v žep ga suknje svoje, Zvonček žagradni zapoje.
Pridigar prišel na léco, Ljudstvo nagovarja, déco, Ki pod prižnico stoji, Vsakdo vpira vanj oži. Kaj pa mene vedno mòti? Pojdi mi skušnjava s poti!
Pa prične se sveta maša, Orgije, petje se oglaša, K višku dviga vsak srcé K Rogu hrepene želje ; Moje pa so razdeljene, „Vrtec," oh ne moti méne!
V roki mi je mašna knjiga, Ki pobožnost naj mi vžiga. Zadnji zdaj je blagoslov, Potlej idemo domòv. Bog, ki gledal, videl vse si Ce grešil sem kaj, zanosi!
3. Doma.
Zdaj doma sem in kosilo Dosti se je vže sliladilo, Pa naj še se pohladi, •Testi se mi ne mudi. Rad kosilo tist odlaša, Komur „Vrtec" dušna paša.
O.j, kakó je lepa pesem, Take jaz še slišal nèsem.
Milo boža mi ulió, Sega v srce mi močno; Kdor jo bere, ponovi jo, Mifna slika, glej, krasi jo.
Po kosilu ličeni se vsesti. Lepe brati hčem povesti Za pouk in kratek čas; Mnogo naučim se jaz. Gledal liste bom in cvetko, Reševal bom zagonetke.
Pridite prijatli mili, Vkup se bomo veselili, Jaz pokažem lep vam vrt. Ki otrokom je odprt. „Vrtec" vas prijazno vabi, Niliòe priti naj ne zdbi.
Fr. Erelc.
Na stara leta — na zimo.
e me spomin ne vara, bilo je tiste dni od sv. Boštjana do sv. Pavla. Vže vem, dà, prav tačas je bilo, prav tačas. Najhujši zimei: sv. Boštjan, sv. Neža, sv. Pavel so prišli v dežel, vender posebnega mraza pa le ni bilo. Pač pa se je bilo presukalo vreme po starem reku: „Dan gor. sneg pa dol." Héncano mnogo snega se je bilo naletelo, prav kakor poje pesen :
.Pri nas je padel velik sneg Vsakemu možu do kolen; Zapadel je devet vasi, Devet vasi, sedem cerkvi'."
Kdor je imel slabo streho, moral ga je odmetati raz njo, drugače bi se mu bila lahko udrla pod sneženo težo. Toda ker je pritisnil jug, zdrčal je ponekodi sam s poslopij na tla.
Bilo je okrog devetih dopóludne. Stari Gabrovec, osemdesetleten možiček. stopal je počasi od Jarnejčevih proti sosedu Rokavniku. Poredkoma je prestavljal stare noge ter se previdno opiral na palico, brez katere ga nisi videl nikoli. Bil je uprav pred Rokavnikovim hlevom. Kar zagrmi nekaj nad njim in — puli, piih — vsul se je južni sneg s hleva. Starčka je malone podsulu. Vender vedel je, da je najvarneje, če se v takem slučaji stisne k steni ; zato se je skušal nasloniti nanjo, pa kaj hočete, stare kosti so stare kosti, ni šlo tako hitro, kakor bi bil rad. Potem pa še tisti puh — kar podrlo ga je. a padel je srečno v mehki sneg, ki je bil ž njim vred priletel na tla. Rokavnikovi so baš tisti dan klali kravo na skednji poleg hleva. Ko so začuli, da je zgròmel sneg s strehe, pritekli so gledat, če ni kje kaj kvare napravil na bližnjem drevji. Toda sedàj zapazijo starega Gabrovca, ki je kobacal iz snega, in prestrašili so se ne malo.
„Ali vas je zelò, oče?-' izpraševali so v skrbeh.
„Eh, nič, samó puh me je vrgel, nič hudega! Oplašilo me je pa, kar se da." — Potem pa si je oddihnil ter jel otepati svojo kapico stare noše, ker se je je bilo prijelo nekaj snega. „Kaj se boš držal, kakor klòp nagajivec beli," ošteval je sneg, „rad boš šel od moje kapice, rad, še premalo te bode, če prej nò, pri peči, bodeš vže videl."
„Ali nam greste pomagat, oče Gabrovec, dimo smo zabodli," nagovoril je sedaj gospodar Eokavnik starčka.
„Tisto pa nè, Eokavnik," odrezal se je le-ta, „živine ne bodem klal nikoli, posebno pa še vaše dime ne bi mogel gledati pobite, saj je bila vender tako krotka in prijazna živalica."
„Oče, vidi se vam, da ste bili črednik, ker tako ljubite živali. Mesarji pa se moramo klanju privaditi, zakaj Bog je tudi zato ustvaril živali, da bi bile človeku v jed," vmešal se je v pogovor klavec.
„Ej, saj imamo od krav mleko, ki je najboljša jed na svetu — vsaj meni se takó zdi — čemu pobijati dimko," trdil je Gabrovec še vedno svojo, potem pa je zasukal besedo na šaljivo stran: „Toda kaj se bomo o tem pričkali! Veste, zakaj sem prišel k vam ? Poslušajte povem vam :
„Meni so sosedje pravili, Da ste vi prašiča davili. Bodi prašič al' prašiča Men' spodobi se klobasica. Hóp po njo, V vrečo ž njo!"
Ciste resnice mi niso povedali, ker ste zaklali dimko, toda brez kolin pa ne pojdem od hiše. Saj sem jih vže s tem zaslužil, ker bi me bil skoraj sneg podsiil. Toda sedàj moram pa na gorko, kar tresti me je začelo: ej stara kri nič ne greje, nič. Veste, tudi gret sem se prišel k vam. Precej davi se mi je zdelo, da danes nikjer v vasi ne bo tako gorko v sobi, kakor pri vas, ker boste kuhali drobovje za klobase — zato sem prilezel semkaj. Saj me ne bote odgnali od hiše, kali?"
„O tega nò, tega nè! gorkote pri nas, kolikor je poželite," kimal je Eokavnik dobrovoljno možičku.
„Oče Gabrovec. kmalu prideva za vami, a sedaj morava še pomagati klavcu," klicala sta za odhajalcem Eokavnikov Matijček in Jakec.
„Vže dobro, saj rad počakam," obrnil se je Gabrovec še jedenkrat, potem pa šel oprezno v hišo. Na skednji pa so klali dalje.
Gabrovec je počasi prikrevljal v vežo, šel naravnost v sobo ter sedel na klop prislonivši hrbet k peči.
„Ali bi pokusili malo juhe, oče, danes sem jo vže skuhala, kaj nisem pridna?" ponudila mu je Eokavnica malico.
„Bog ti povrni, Neža, juhe pa ne bom : saj veš, da mi ni bilo nikoli nič do nje in da imam najraje mleko. Toda sedaj nisem potreben nobene jedi, komaj sem.odzajutrekoval," branil se je Gabrovec.
„Mleka vam tudi jaz lahko prinesem, imam ga lonček zavretega pri ognji. Tega pa res nečem, da bi vam danes kako ne postregla, ko koljemo. Saj je tak dan vsako leto samó jedenkrat."
In urno je skočila v kuhinjo ter se v hipu vrnila s skledieo mleka, iz katerega so se vzdigovale meglice sopare, znamenje, da ,je bilo še precej vroče. Takó se je brzo sukala, da je v naglici zadela z durmi ob Gabrovčevo koleno.
„Kako sem vihràvasta in neprevidna, še pobila vas bom," opravičevala seje. „Kar tukaj na mizo vam bom postavila skledieo, poglejte, žlica je vže notri, kruh pa tudi takój prinesem. — Nò, mucek, pojdi vender izpod nog, saj vidiš, da se te ne, utegnem izogibati."
„Preveč si postrežljiva, Neža! Nikar se zame toliko ne trudi. — Mucek
-mijavkec, ti pa se stisni k meni, da ne boš delal gospodinji nä-potja," poklical je Gabrovec mačko, odmaknil nekoliko suknjo ter napravil v kotičku prostor za mucka. Ta se je rad pridružil staremu znancu, ker se mu je tako sanjalo r debeli glavi, da ga bržkone doleti kak košček v mleku namočenega kruha.
Neža je odšla po svojih opravkih , Gabrovec je ostal sam v sobi.
Zdi se mi, dragi moji, da vas mika kaj več izvedeti o tem možičku. No, no, nisem se motil. I, če nimate druge želje, kakor to, lahko vam u-strežem.
Stari Gabrovec — takó ga je klicala vsa vas, ker je bil najstarejši člo-
vek v nji — bil je od svojega dvajsetega leta pa do pozne starosti vaški črednik. A ko se mu je nabralo le preveč let na hrbet, ko ni bil v hoji in tekanji več kos brzonogim ovcam in tudi ne počasneji govedi, ko mu je popolnoma veljalo:
„Noge meni oslabele, lTšesa so ogluiéla . . . :"
takrat pa ni imel nobene službe več. No saj si je bil vže toliko prihranil, da mu ni bilo treba skrbeti za vsakdanji kruhek. Bival je, to se pravi spal je pri Jarnej-čevih, sicer pa je hodil po hišah v vasi, kamor se mu je poljubilo: vzprejeli so ga povsodi radi ter ga vselej povabili k skledi, kadar jih je naletel pri jedi. To so vsi sprevideli, da ne more delati, da je vže star, zatorej potreben podpore in usmiljenja. Pa tudi zato je bil vsem ljub gost, ker je znal katero ziniti. To ti je vedel res čisto vse. kakor stoletna pratika ! No, pa ni čuda, če mu ni nikoli pošla
govorica, v kakih osemdesetih letih človek nekaj izkusi, vidi in sliši. Karkoli je pogledal, pa je brž navezal kako staro zgodbo na tisto stvar. Recimo, da je nanesla beseda na njegovo palico, takój je jel pripovedovati:
„Ej, moja grčevka je vže marsikaj poskusila! Ono zimo — deset let bode vže od takrat, ali kali — namlatil sem ž njo dehorja, ki je hodil k Jarnejčevim krast kokoši. Nikoli več ga ni bilo blizu smrduha, tako si je zapomnil mojo palico. Dobra palica, to! Za noben denar bi je ne prodal."
Ali kadar se je ustavil pred Jarnejčevimi vrati, skoro vselej je ponovil: „Ta vrata so mi najljubša, kar jih je v vasi. Le poglej kdo letnico na njih — 1819! Takrat sem bil pri sv. birmi. Še sedaj vem, da jih je delal Màselnikov Luka in me vrezujoč številke opomnil: „Dečko, le zapomni si: mene vže ne bo drugega, kakor prah in pepel, ta letnica pa bo še vedno na vratih. Vsaj ne boš pozabil, kdaj si bil pri sv. birmi." Pa res, marsikaj mi je vže padlo iz glave, to sem pa do danes ohranil v nji."
Prav zaradi teh vrat z letnico ga je pa tudi vleklo k Jarnejčevim. Ni bil namreč tam prav nič v rodu, ker ni bil domačin v tem kraji, ampak še otroka so ga prinesli le-sèm roditelji, ki so mu pa zgodaj umrli. Odkar ni mogel več pasti, napravil je pri Jarnejčevih ali Rokavnikovih, ali kjer vže bodi, kako lahko stvar, ker ni hotel zastonj jesti, dokler je količkaj mogel gibati. In tako je prav, kdor želiš jesti, zasluži si, delaj! Saj pravi sv. Pavel: „Kdor ne dela, naj tudi ne je." A stari Gabrovec je pa res vže zelò obnemogel: roke so se mu tresle, zobe je izgubil, slišal in videl je slabo, samó jezik mu je bil še precej dober — pa se vender še ni ogibal dela.
Toda njegovo najljubše delo bi bilo še vedno pašnja. Še zmiraj se je najraje menil s tacimi otroki, ki so pasli, in jim razlagal, kam ne smejo goniti živine, ker rastejo ondukaj strupene gobe; ali jih je učil, kje je premočvirno, vzlasti ovcam, kakšna zelišča so škodljiva in sploh vse, kar je vedel iz lastnega dolgoletnega pastirskega življenja. — Sklenil je pa svojo pripoved prav rad takó-le :
„Še vedno bi rad pasel, ali •— ne gre, pa ne gre. Pa saj me bo skoraj vzel k sebi Jezus, ki se imenuje dobrega pastirja. „Dobri pastir" ne bode prezrl mene ubogega pastirja — upam, da me ne bode pozabil."
Takih besedij in takega kroja je bil toraj stari Gabrovec, a poglejmo, morda mu je pri Rokavnikovi peči dolgčas samemu. Kaj še! Komaj sta se z muckom dobro jela greti in gostiti z mlekom, vže sta prihrumela v sobo Matijček in Jakec: „Jej, jej, oče Gabrovec!" naganjala sta ga, „jeli da nama bodete pomagali spile delati za klobase. Klavec pravi, da sva jih premalo narezala."
„Tisto pa precej," nasmehnil se jima je starček prijazno, „kar nožek mi prinesita in začeli bodemo. Pred poldnem ne bodete delali klobas, a dotlej jih napravimo toliko, da bodo preostajale."
„Mirujta vsaj tako dolgo, da oče mleko snedó," pokarala je mati sinova, vstopivši ob zadnjih besedah v sobo. „Oče, le snejte poprej, za špile se nič ne mudi, samó sitna sta in nestrpljiva."
„Pa res, kdo se bode še jedenkrat pripravljal!" In Gabrovec je nagnil skle-dico in jo izpraznil; tako je ustregel gospodinji, otrokoma in sebi, samó mucek je gledal. „Dobro je bilo mleko, Neža, Bog povrni stotero. Saj pravim, kar sem
vže tolikokrat rekel: Kadar mleka ne bodem mogel več, takrat bomo pa sli" . . . Potem je pa tako hitel rezati spile, kakor bi mu bilo slo za glavo. Iiešil je Ma-tijčka in Jakca iz zadrege: klavec ni porabil vseh špil.
„Bodo pa za drugo leto; vedno je prijetneje, če je kake stvari preveč kakor če je je komaj za silo ali če je je premalo," menil je Gabrovec ter svetoval Ma-tijčku, naj jih shrani na polici.
Ta dan je bil Gabrovec zadnjikrat pri Kokavniku. Njegova slutnja namreč, katero je bil izrekel glede mleka, bila ni prazna. Zakaj glej, teden pozneje se mu je res mleko uprlo. Ali mu je strah škodoval, ker ga je sneg prestrašil, ali se je pre-hladil, ker je šel od gorke Rokavnikove peči na veter, ali si je s Čim drugim nakopal bolezen, znano ni. Pa saj ni bilo treba posebne bolezni, starost je vže sama bolezen. In kakor vemo, da se bode približala zima in da bode zamrlo vse življenje v prirodi, kadar pobeli sneg polje in hrib, takó tudi človeku kažejo snežnobeli lasjé, da se je postaral in da bode umrl. No, stari Gabrovec je dobro poznal ta znamenja in vže dolgo se je nadejal, da ga pokliče nebeški pastir k sebi, to zimo se je pa res preselil k njemu. Mleko mu ni več dišalo, drugega tudi ni mogel uživati, zato mu je bilo kot nekdanjemu čredniku odločeno mesto na nebeškem, prebogatem pašniku, kjer se lahko živi brez zemeljske hrane.
Tudi nam se bode ob uri, katere ne vemo — morda vže v mladosti — reklo: „Prišla je tvoja zima — starost, pojdi s sveta!" Da bi le bili takrat pripravljeni in bi vže poprej včasih malo pomislili, kaj je to : starost — zima !
Kaj timar.
¥ slovó.
(V spominsko knjigo prijatelju M. K.)
J ..i z Bogom, draga ròdna vas, Oj z Bogom, gòre in dobrave, —
Oj z Bogom Tebi, ki vcdrü
Prisrčno si mi dneve zlate, Kjer hodil bom, dokler bom žil, Spomin bom trajen branil nä-te.
Vznesene duše tód na glas
Sporočam zadnje vam pozdrave.
Oj z Bogom tebi, mili kraj :
Domači krov stoječ vrh griča! Ti moj si bil jedini ràj,
Vesélj mladostnih nema priča.
Osladi Bog ti stare dni,
Ohrani Te z družinskim krogom, -Spominjaj se i mòne Ti,
Ki tod v slovó Ti kličem : Z Bogom !
Jus. Vole.
—• ♦< 7 >♦ •— Sv. Frančišek Asiški in Gubijski volk.
wj^ubio je mesto v Umbriji, ležeče ob strmi pologi Apenin, na severu mesta Asisi. Strah temu mestu je bil volk, strašen po svoji velikosti in divjósti. Napadal ni samo živine, raztrgal je bil vže več otrók in celò nekaj odraslih ljudij. Prebivalci mesta so bili v velikem strahu, celò najpogumnejši si niso upali neoboroženi muditi se izvan mestnih zidov. — Ko čuje sv. Frančišek o tej nadlogi, zasmilijo se mu prebivalci gubijskega mesta. Zató sklene, da obišče opàsnega roparja. Zaupajoč na pomoč božjo se napoti v goro.
Oplašena množica meščanov mu je sledila iz dalje. Tedaj plane zver motena v svojem počitku z odprtim žrelom na sv. Frančiška. Mož božji pa ji gre mirno nasproti, naredi čez njo znamenja sv. križa ter ji zakliče z zvenečim glasom : „Pojdi sèm, brate volk! Velim ti, da ne škoduješ ni meni, ni komu drugemu!" — Volk hipoma obstane ter se vleže krotak kot jagnje k nogam svetnikovim. „Brate volk," ogovori ga zopet svetnik, „ti si se hudó pregrešil. Davil nisi samó živalij, — grozovitost tvoja je segala tako daleč, da si moril ljudi, ustvarjene po božji podobi. Za take hudobije pač zaslužiš — smrtno obsodbo. Vsakdo ti je zlovoljen, vsi okoličani te sovražijo. Toda, brate volk, jaz želim, da podpišeš mirovno pogodbo. Dobro vem, da je bil glad jedini vzrok tvojih hudobij; obljubi mi toraj, da bodeš živel poslej nedolžno; potem ti odpuste tudi meščani grehe tvoje preteklosti in skrbeli bodo dan na dan tebi za hrano. Si-li s tem zadovoljen?" Tn volk je nagnil glavo v znamenje, da mu je predlog povšeči.
Nato se vrne sv. Frančišek v mesto in volk je šel za njim, prav kakor pes za svojim gospodarjem. Ker je bilo vse prebivalstvo zbrano na javnem trgu, da bi bilo svedok (priča) takó čudovitemu dogodku, stopi sv. Frančišek na vzvišen prostor in nagovori množico takó-le: „Bratje, v kazen za vaše grehe vam je poslal Bog to nadlogo. Toda pomislite: če je bilo vže žrelo te uboge živali — kakor je tudi strašna — vašemu mestu in vsi okolici v strah in trepet, koliko bolje se morate bati še-le pekla, ki bode mučil žrtve svoje vso večnost. 0 spreobrnite se toraj, delajte pokoro! Potem vas bode Bog ne samó v tem življenji rešil besnega volka, ampak tudi v smrti večnega ognja." —
Po teh besedah povpraša svetnik slovesno predstojnike mesta in vse prebivalce, ali podpišejo pogodbo z volkom, rekše: ali hočejo volku dajati hrano proti temu, da on obljubi nikomur več nahuditi. Vsi pritrdijo jednoglasno pogodbi. V znak, da tudi on podpiše in potrdi pogodbo, položi volk svojo šapo (taco) v roko svetnikovo. Ob tem prizoru je vzkipelo strmenje ljudij, navdušeni klici so doneli iz grla vsakteremu prisotniku. Nato se razide ljudstvo hvaleč in zahvaljujoč Boga, ki mu je poslal sv. Frančiška, da jih je rešil vsled svojih zaslug opasne zveri.
Volk je živel še dve leti v mestu Gubiju : zaupljivo je hodil od vrat do vrat, pohajal je celò hiše, ne da je komu kaj nahudil, ne da se je njemu zgodila, kaka krivica. Vsakdo se je potrudil, da mu je dal potrebne hrane. Kadar je hodil po mestu, niti jeden pes ni lajal nad njim. Dve leti potem je poginil — vsled starosti.
Prevbl Jos. Vole.
Vidite jih, to so tri!
»jUpidit« jih, to so tri, Da jim blizu para ni! Mati jim je rékla: „Kruhek bi vam spékla, Bloke imam in soli, Ali drv potrebnih ni." Kaj store pa ti mladiči"? Dvignejo pri tej se priči In do gozda odbite, Da potrebnih drv dobé. Kruhek res je dobra jéd, Boljša časih kakor uićd -
Kdo se ne bi zanj potil, Da ga košček bi dobil? — Mislite, ko grejo h koči, Da jim pót obraze moči? Pot — seveda — zdaj, ko mraz Reže vsakemu v obraz — Vas nikdó, ki ste pri peci, Tega mi ne more reči, Poslušajte drvonöse Pol obute in pol bòse, Oni, ki to prav vedo, Tudi lahko povedo.


v=
t
Bratec, z butaro na glavi, Zdaj na levi, zdaj na pravi Pleše in si v desno dilia, A po zraku z levo niha, Caka, da bo sestra Zala Svoje delo dokončala. Mlado Zorko zébe, jej, Kakor nikdar še poprej — Zala v sneg je pokleknila, Da ji vratek bo ovila, Ker bi lahko se zgodilo,
Da bi vrat si prehladilo Revše malo — Zorka, üb, Ki takó diši ji kruh. Kdo li pòtlej bi ga jedel, Kužek bo to dobro vedel, Ki na mrazu zdaj sedi — Kužek, moder nisi ti! Mari legel bi pod peč, Peč je v zimi dobra reč, Jé-li, črna ptica vran, Boljša peč, kot snežna plan?
ModčsU
Dobro jutro!
SlKkozi okno solnček zlati Greje görke mi odeje, — Mòèi ni mi več zaspati, Skoraj treba bode vstati, Zunaj dan se jasen smeje:
Dobro jutro!
V včži grlica me kliče, Koklja na dvorišči kloče, Za negodne golobiče Prosi golobica piče — Več mi spati ni mogoče:
Dobro jutro!
Jos. Voh.
še v molitev bogomilo Sklenem rožnati ročici, Nase denem oblačilo In zakličem pozdravilo Mami, äteju, sestrici:
Dobro jutro!
Moj voz.
K' sem pri maiu'ei pobič bil, Sem dovolj veselja užil.
(Narodna.)
1894 ni 1893, tu je jasno kakor beli dan. Zato tudi ni, da bi ostal človek v novem letu tak, kakeršen je bil v starem. I no, lani se je vže še prebilo brez voza, a letos, ej, letos bo pa druga, kaj si mislite! Nič več peš, ampak z vozom, takó se spodobuje, če hočeš napredovati! Vidite, pridni in ljubi moji Vrtčevci, o nekem vozu sem se vam namenil letos govoriti.
„I, pa si čuden, nenavaden človek! Saj vender veš in vidiš, da so po zimi vozovi spravljeni in da vpregamo sani," utegnil bi me kdo zavrniti. Ali jaz, odkar imam svoj voz, nobene ne zamolčim, temveč hitro opravičim svoje početje takó-le:
Novo leto se je približalo ter mi vzbudilo vsakovrstnih mislij. Največkrat pa se mi je vsiljeval pesnikov izrek: „Urno vrti se časa koló." Dà res, urno poteka čas! Kaj je tega, ko smo pred letom diiij tudi praznovali novo leto, a sedaj je prišel vže zopet taisti praznik. — Poglejte, časovno kolo me je domislilo mojega voza. Saj vender vsak vé, da ima tudi voz kolo, in — česar mi ni treba posebej povdarjati — ne samó jednega, marveč po več jih ima, najčešče po štiri; če toraj zagledam kolo, lahko mi pohité misli tudi k vozu. Sedaj vam je jasno, kaj me je napotilo, da sem v najhujšem mrazi privlekel svoj voz na dan. Toda kakšen je prav za prav, kaj sem naložil nanj, to vam je pa še vedno zastavica. A tudi to brž izveste, samo nekoliko počakajte, da se slina ugasi — kakor pravijo — in da vam vse počasi in zložno dopovem.
Ko sem toraj o novem letu premišljeval, ali bolje sanjal, kaj vse me je doletelo leta 1893. — hvala Bogu in sv. Ivanu, marsikak vesel trenotek prete-čenega leta sem si oživil, pa tudi brez žalostnih spominov ni bilo —- pritaknilo se mi je kar nehote še to-le modrovanje: Vedno upam, da bode bolje. Ko sem bil namreč majhen, da bi me bil lahko berač skril v svojo malho, želel sem samó tega, da bi vže bil velik ter videl s tal soseda skozi okno. kadar pojde k nam v vas. Pa mi je dal ljubi Bog zdravje in toliko telesno visokost, da sem za silo vže lahko pogledal skozi okno, in spoznal kdo hodi mimo nas. Toda sedàj so se oglasile v meni druge, še gorkejse želje. Oh, da bi bil v Ljubljani v šolah! Dali so me v ljubljanske šole. Da bi me le iz mestnih šol ne izpodili ! Niso me. A evo nove moje želje: samó v osmi šoli bi še rad bil, potem bom pa popolnoma srečen. Izpolnjevala se mi je želja za željo, marsikateri strah je izginil, toda srce želi še vedno, vedno kaj novega, vedno upa in je nemirno, dokler ne počiva v Bógu, kakor pravi sv. Avguštin. In dalje ko živimo, po več stvareh hrepenimo, a vseh ne dosežemo, zato smo pa semtertja nezadovoljni s sedanjostjo ter hvalimo in blagrujemo svoja otroška leta. Pa čisto po pravici! Takrat smo imeli namreč menj želj, menj nad, in zato so se nam lažje izpolnjevale. Brez dvoma vsakdo rad prizna:
K' sem pri mam' ci pobič bil, Sem dovolj veselja užil."
Jaz vsaj nikdar ne pozabim ónih let, katera sem preživel pri materi, očetu, bratih in sestrah, mladostnih prijateljih, leta —katera sem preživel doma. In ker mi ni mogoče nazaj v óna brezskrbna leta, ko mi je potekalo življenje skoraj popolnoma brez želj — saj sem imel doma vse ! — omislil sem si voz, na kateri bodem naložil vse nekdaj prijetne mi stvari domače hiše in sploh mladih dnij. Koderkoli bodem odslej hodil, moj voz pojde z menoj, spomini na dom mi bodo neločljivi prijatelji do smrti. Vem pa, da ste vsaj nekoliko radovedni, mladi znančki moji — 110, mlad človek mora biti radoveden, da se preje kaj nauči — razkazoval vam bodem toraj posamezne stvari, ki jih vozim na svojem vozi. Menim in upam, da vam bode marsikaj všeč, in da mi bodete zato radi malo potiskali, če bi sam oiuagoval v kakem hudem klanci. Jéli, da!
Sedaj pa le bližje, kdor hoče videti moj voz in slišati, kaj je na njem. Toda raca na vodi, kmalu bi bil čisto pozabil! Novo leto vam moram še prej voščiti, če nò, naposled me bodete še karali, kak neotesanec sem. A tega pa nò, da bi mi kdo kaj takega oponašal, raje se nekoliko zakasnim v pripovedovanji. Ej, ljubi moji, saj sem voz zavrl, ne bode se ganil z mesta, nò! Toraj voščilo — kako sem se vže zopet zaklepetal! Voščim vam vsem, dečkom in deklicam — imen je preveč, da bi vsakega in vsako takó nagovoril, kakor vas kličejo donni — vsem vam voščim, deklicam in dečkom, da bi bili v letu 1894. bogaboječi'in zdravi in — — Ej, kaj pa še gledate? Za letos imate vže dosti! kaj vam bodem pa voščil za 1. 1895., če vže danes vse razdani? Le pomislite, da je vže to zelò zelò mnogo, kar sem vam želel za letos: bogaboječnost in pa zdravje. Da bi le tega dvojega nikoli ne pogrešali !
1. Naš voziček.
Moj voz ima štiri velika okrogla kolesa, velik je, trden je, dve lestvici sta nataknjeni na štirih ročicah —- toda čemu vam ga opisovati takó na drobno. Prav dober voz je, saj bodete videli, koliko šare sem nametal nanj, pa še zaškripal ni, toraj kaj mu more kdo očitati !
Največja stvar na njem je brez ugovarjanja naš voziček ali kočijica, kakor smo ga tudi imenovali. Ce bi poskušal kdo še štiri take gori spraviti, potem bi bilo pa komaj še kaj prostora. Po tem pojasnilu vam je umevno, da je naš voziček v primeri z mojim vozom pravi pritlikavec,, a zato mu tudi ne pravim voz, ampak samó voziček. Toda če ni velik, ličen in pripraven je pa, reci kdo, kar hoče. Samó dve kolesci mu je napravil kolar, a kakšni! Kakor igrača! Nič večji nista, kakor poštena hleba, ali pa — da vam to še drugače dopo vem, ker vi ste imeli pač še malo hlebov v rokah in ste le bolj malie vajeni — ali kakor vodna škafa. Pa kako se rado in lepo vrti vsako teh kolés! Vsako sem zapisal, zakaj verjemite mi, obeh hkrati nisem mogel zavrteti, prešibki roki sem imel. Ker se mi je pa neizrecno lepo zdelo, če se je vrtelo jedno kolo naprej, drugo pa nazaj, hodil sem od kolesa do kolesa — kolesi pa na okoli! In da si ne bodete glav belili, kako to, da sta se dali kolesci vrteti, treba vam je povedati tó-le: Naš voziček je bil tako malo težek, da sem ga lahko prijel za oje, krepko privzdignil, in kmalu je bil narobe naslonjen na zidu, kolesci pa sta bili prosti.
Ne vem, da ne znam ničesar zamoleati iti brž vse izblebetam ! 0 vrtenji koles sem vam mislil pripovedovati še le pozneje, a najprej sem skleuil opisati vam voziček. Mislite si toraj, da ni prevrnjeu, temveč da stoji na kolesih. Takó. Poglejmo òje! Le-tó ima na sprednjem konci podobo križa; skozi glavni tram je namreč vtaknjen droben povprečni, da se lažje drži in vleče. Na drugem konci pa je pritrjen pod oje železen količek, da voziček mirno stoji, saj sami izprevidite, da bi se moral drugače nagniti naprej ali nazaj. Nad osjó, ki veže obe kolesi, in pa nad ojesom, ki je podaljšano in zasajeno prav v ós, narejen je pravi voziček, to je prostor, kamor se lahko kaj naloži. Ta prostor je spodaj obbit z deskami, ob krajih pa ga ograjajo leseni količki, katere vežejo na stirili straneh močni drogovi. —
Dolgo sem vam opisoval voziček, menda ga kolar ni dosti dalje delal, ali nič ne de, če sem semaio potrudil pri njem, zakaj'voziček in jaz sva bila nekdaj v jako tesni dotiki. Prav nalašč je bil zame kupljen, ali čujete — zàme! Seveda zame, toda povedati vam moram vse. Prvorojenec sem bil pri hiši, jokati sem znal kmalu in vekati, bratov ali sester še nisem imel, da bi me bili tešili, oče in mati pa tudi nista imela vedno časa, da bi meni jok preganjala, zato sta naročila pri kolarji ta voziček. Ko je bil narejen, naložila je mati vanj nekaj blazinic in rjuh, med nje pa posadila mene. Potem pa sta me vozila po hiši, ali tudi zunaj, sosedov Franek in Micika, ki sta me včasih prišla gledat ter izpraševat stariše moje, kdaj bodem vže jaz prišel k sosedovim v vas. Toda teli časov ne bodeni hvalil, ker jih — ne pomnim. Kar sem namreč omenil, povedala mi je mati.
Pač pa vam ne smem in nečem zamolčati neke druge vožnje na našem vozičku. Odkritosrčno se izpovem, da so mi najslajši spomini tistih dnij, ko me je mati jemala s sebój na polje — seveda vselej na vozičku. Kaj sem imel tedaj let? Štiri, k večjemu pet mi jih je bilo, toda pomnim vse to bolje, kakor marsikaj iz poznejšega časa. Navadno sva odrinila od doma nekako ob jedni ali ob pol dveh popóludne, ko je bilo v kuhinji, v hlevu in drugodi vse opravljeno. To je bila prijetna pot, da-si je voziček odskakoval po kamenji in me tresel, kakor bi se bila pogodila! Pa kaj mi je delo, če se nisem vozil po gladki poti! Dovolj mi je bilo, da se peljem. In koliko sem takrat novega izvedel, česar še do danes nisem pozabil. Za vsako njivo sem vprašal, čegava je, učil sem se razločevati pšenico od ječmena, spoznaval sem rž, oves, krompir, sploh vse, kar sadimo in sejemo po naših njivah.
Naj vam povem, kako je bilo nekoč, ko je šla mati z menoj pšenico plet. No, jaz sem capljal po razorih za njo in hotel biti tudi priden, zato sem poskušal pleti. Toda nisem poznal drugega plevela, kakor kokalj, pa še tega ne, če ni bil v cvetji. Zato sem sklenil, da bodem ruval sam kokalj — zakaj pšenice se mi je škoda zdelo, ker mi je povedala mati, da bo kasneje iz njenega zrnja spekla kruh. Toda hitro sem se zagledal v mravljo, ki je vlekla težko bilko, potem sem začel izpraševati, čemu ji bode bilka. Med vednimi vprašanji sem naplel bore malo, nesel bi bil lahko vse v jedni roki domóv. A tak sem pa bil. Kar sem sam naruval, tega nisem dejal med drug plevel, nò, ampak posebej je moralo biti, da se je videlo, koliko sem napravil. Mati je dobro vedela, da še nisem za nobeno rabo in da bodem več pohodil in pomečkal, kakor oplel, zato me je pre-
govorila, da sem sedel na kup plevala in se učil moliti. V cerkvi sv. Vida je udarila ura tri, mati je rekla, da je dobro moliti „češčeno Marijo" za srečno zadnjo uro na čast žalostni Materi božji, kadar ura bije. Pa mi je narekovala besede, če sem zastajal, in zmolila sva prvo molitev, katero sem tačas vže na pol znal Potem sem se še nekaj časa s tem ukvarjal, da sem znašal kupe plevela, a kmalu me je zmotil skorjanec v višavi, potem pa bi bil rad vedel, zakaj je nad zvonikom cerkve sv. Vida angelj, in tako se mi je jeziček vedno majal, tudi sicer sem v jedno mer gibal z rokami in nogami, mi, pa se me je lotil zaspanec, saj veste: otrok je otrok.
„Mati, bolan sem." oglasil sem se kar nenadoma.
„I, kaj pa ti je, da si tako strašno bolan?" vprašala me je mati.
„Ne vem, samó bolan sem, res."
„Le počakaj, ležat pojdeš, pa ti bode odleglo," tolažila me je. dobro vedoč. da moja bolezen ni drugega kakor zaspanost.
„Ležat pa vže ne grem. tam bom sam," branil sem se.
„Ne boš sam. ne, saj bom tudi jaz pri tebi: pojdi, greva! Pod vozičkom ti postoljem na plevelu, pa boš v senci, tako prijetno ti bode — pojdi, greva!" In prijela me je za roko, pa sem šel za njo, vso pot tožeč, da sem neznansko bolan. No, posteljica mi je bila bolniku kmalu pripravljena, legel sem, mati je sedla poleg mene, pa sem brž — zaspal. Nato je šla mati zopet plet, pustivši me spečega v senci pod vozičkom. Vetrič me je hladil, voziček senčil in ptički so mi peli, da mi je bilo slaje spanje . . .
Tačas pa se je mati pehala in pehala, ura je potekala za uro, jaz pa sem še vedno spal. Ban se je vže nagnil proti večeru. Sedàj je mati znosila ves plevel k vozičku ter me zbudila:
„Ivan, ali si še bolan? Vstani, domov pojdeva."
Pa sem se predramil — ozdravljen. Seveda malo sledu je vže še ostalo od prejšnje bolezni, zakaj nič kaj zgovoren nisem bil, temveč ves čemeren, kisel in dremoten. A glejte, kako me je mati ljubila. Poln voziček je naložila plevela, vsa utrujena je vže bila, pa vender me je posadila v izkopano jamico vrh plevela teline peljala zopet domóv. Dà, kje je taka ljubezen, kakor je materina? Prav pod našo vasjó je kratek, pa hud klanec. Menite, da me je mati tu izložila? Nè in nè! Eajša se je upirala, da ji je znoj lil s čela. samó da sem bil jaz zadovoljen in srečen. Predobra mati!
Toda ti lepi, najlepši mi časi so minili, kakor mine vse na svetu. Nisem se vozil dolgo na vozičku, nè: vse se je predrugačilo, zame poslabšalo. Jaz namreč nisem bil vedno jedini otrok pri nas, ampak dobil sem neko zimo bratca Tomaža. Pa čujte, kakšnega bratca! Izpodrinil me je z vozička, pa ne le to, še voziti in varovati sem ga moral.
Vender včasih je bilo pa tudi na vso moč prijetno, kadar sem vozil Tomaža na vozičku. Doma mi ga je mati dobro zavila, da ga ni zeblo: če je bilo še vzpomladi, dala mu je v roko kako igračico, meni pa màlico, potem pa — hajdi z vozičkom po vasi! Brž se nas je nabralo več takih malih voznikov; vozili smo vsi jednako blagó, kaj čuda toraj, če smo bili radi skupaj? Kar zaporéd smo se uvrstili in se igrali železnico — konec naše vasi vozi namreč vsak dan železnica,
zato smo si izmislili to igro. Sosedov Franek je bil najmodrejši med nami, pa smo ga izvolili, da je vozil prvi in žvižgal, kakor prava železnica. Jaz sem bil pa najraje zadnji, da sem zaviral, kadar smo šli počasi.
Nekoč sem po stari navadi vtaknil leskovo palico za blazine kot zavornico, tako da je zadevala ob kolesne špice, pa zopet odletovala in ropotala kakor kle-petec na strelii. Sam sebi sem se čudil, da sem jo tako dobro pogodil. Ko je Franek močno zabrlizgal ter kličoč „vš-vš-vš-vš" stekel, drugi pa za njim, spustil sem se tudi jaz s svojim zavrtim vozičkom v dir. Da bi bili vi sedaj čuli ! prav tak šum in ropot smo napravili z vozički, vzlasti jaz s svojim, kakor bi bila drdrala prava pravcata železnica. A sedàj se spiasi, sam ne vem, kakó in zakaj, moja leskovka in oplazi Tomaža po nosi. Le-ta kajpada v jok! Ustavim in se ozrem, da vidim, kaj mu je, da joka. Ko pa zagledam kri, zjasni se mi brž vse, in v strahu skočim k njemu. Tudi drugi se mi hitro pridružijo, ker smo bili baš privozili na konec vasi, kjer smo navadno obračali. No, Tomaža sem kmalu premotil s svojim pipcem, in ker je imel tisti dan rdeče krilce, katero si je bil nekoliko okrvavil, poznalo se tudi ni nič, da mu je tekla kri, ki se mu je pa naglo ustavila. Pa smo zopet zdivjali proti sredi vasi, in zopet sem zaviral.
Vselej se pa tudi nismo igrali železnice, ampak semtertjà smo šli raje na sosedov travnik. Tam smo zapeljali vozičke skupaj, da so se mali naši bratci in sestrice gledali in po svoje zabavali, varuhi pa smo se lovili po travniku ali kaj drugega počeli. Pa vam povem, da zopet ni bilo brez nesreče. Kakor je pripraven in priročen naš voziček, vseh dobrih lastnostij pa le nima, te namreč pogrešam pri njem, da bi znal sam otroke varovati. Vidite, vozički so bili vsi na jednem mestu, otroci pa, ki so bili na njih, skušali so prilesti drug do drugega. No, naš Tomaž, ki ni imel vedno največje sreče, staknil jo je tudi tukaj. Prerival se je tako dolgo med blazinami, da se je voziček nagnil, po konci postavil, Tomaža pa iztresel. To se mu je kajpada dozdevalo tako novo in zato tudi strašno, da je jel kričati na vse grlo, in ker ga nisem takój slišal, pritegnili so mu še njegovi majhni tovariši. A hudega se mu ni pripetilo nič, saj je padel na mehko travo. Pobral sem ga, naložil zopet na voziček, nekaterikrat ga prepeljal, in ko le še ni utihnil, celo zdirjal, no potem se je pa umiril. Pa je prišel zopet v prejšnjo družbo, jaz pa tudi v svojo. —
Marsikak vesel dan sem doživel z vozičkom tudi takrat, kadar sem peljal žito v mlin. Seveda sam nisem rad hodil, pa tudi skoraj ne pomnim, da bi ne bil poiskal tega ali ónega tovariša. To sva vam jo udrla po klanci; pa tudi pozneje po ravnem sva tekla, ko sva se bila dobro zaletela, da bi le prej videla Savo in pa tista velikanska kolesa, ki se tako mogočno in počasi, dejal bi, modro vrte ter oživljajo ves mlin. Da-si se mi je zdel v mlinu nekoliko prevelik ropot, vender mi je bilo tako všeč ondfi, da sem malo ne vselej pozabil iti domov. Zlasti sem rad stal pred stopami, ki so se tako zložno in veličastno premikale. A ko sem vže dolgo strmel in gledal, naveličal se me je mlinar, ker ni imel prazne poti, zgrabil me je nalašč s svojimi močnatimi rokami pod pazduho ter mi zapretil, da me vrže v vodo, če ne grem brž domóv. To vam jo sva ucvrla s tovarišem ! Pa prav je bilo, da sva odrinila, saj doma so se vže bali, da ne bi bil padel v Savo.
V dveh ali treh dneh pa je bilo zopet treba iti v mlin, ker v tem časi je mlinar navadno izvršil svoje delo. Če mu je pa včasih kaj nagajalo ali je klepal kamen, in nisem dobil moke, dirjal sem še jedenkrat z vozičkom od doma do mlina, pa se nisem jezil zaradi tega, če prav mati ni mogla speči kruha. Ej, saj je soseda rada posodila hlebec, jaz sem pa le bil konjiček, moj tovariš pa voznik, ali tudi obratno, saj ni bilo tako natančno. —
Toliko vam bodi dovolj o našem vozičku. Površno si ga vže lahko predočujete in po večjem tudi veste, kaj sem doživel na njem in ž njim in zakaj ga imam na vozi svojih spominov.
Vže se je skril marsikateri dan za Šmarno goro, odkar več ne prevažam vozička, včasih sem od takrat vže sedel v zložni gosposki kočiji, toda v nji ni tako. kakor je bilo na vozičku, ko me je še mati vozila. Ni takó pa ni takó!
Samó jedno željo imam še glede tega vozička. Veste kakšno? Da bi ob moji smrti angeljei dejali mojo dušo nänj in jo peljali v sveta nebesa. Ce pa pusté voziček na tem svetu ter z mojo dušo sämo polete k Bogu, ne bodem se hudoval, saj v družbi božji in angeljski bodem lahko pogrešal nekdaj ljubi mi voziček, kaj menite, da nè?	Kajtimar.
Po zimskih dnéh.
linnlo je . . . Nobène več Ni cvetke na okróg lil plašč snežen, svitló blesteč Odčl je hrib in log.
Ivje zdaj je cvet, ki v teh bregéh
Opojno je dehtel? In kje je spev, ki v jasnih dnéh Nekdàj je tu donel?
Ledeni mraz končal je cvet,
Da lepši se vzbudi, Ko solnce z neba gòrko spet Po logu zablesti.
Na gòrki jug odplul je ptič
Od snežnih teh bregov, Da v mladem cvetji lepše v grič Odmeva spev njegov.--
Pri oknu starec nem slonim In gledam v snežni svet, Spomine v duši si budim Iz davno prešlih let.
Kot spev glasan, kot cvet žareč
I jaz nekdaj sem bil. Ko časov burnih tek hiteč Ni làs mi še belil.
A zdàj osül mi cvetje je
Preteklih dnij vihar, Zamrlo s cvetjem petje je
In ž njim mladosti zär.
•
A če vzbudi se cvetu kal,
Ko mine zimski mraz, — Morda bom v vekov veke spal V temini gröbni — jaz?
Ni cvet nobén takó krasan,
Kot moje bo telò, Ko sine mu vstajenja dan In mu odprè — nebó.
Jos. Vole.
Vzprejem dobrovskega gospoda župnika
29. dne meseca novembra 1893. 1.
obili smo iz Dobrove pri Ljubljani naslednje vrstice, ki so vredne, da je «ISlf u važu jemo in hranimo v spomin v našem „Vrtci."
Mladina dobrovske šole je pozdravila dn<: 29. nov. pretečenega leta svojega novega gosp. župnika ob njegovem vzprejemu s sledečimi besedami:
VisoJcočasiiti gospod župnik! Premili naš duhovni oh!
Presrečni so otroci vsake katoliške družine, katerim je dal dobrotljivi Bog skrbne, pobožne in krščanske roditelje a še srečnejši so otroci svete matere katoliške cerkve, katerim je njihov začetnik, naš Zveličar Jezus sam, dal skrbnega in dobrega duhovnega očeta.
Takega dobrega in skrbnega očeta nam pošlje vsemogočni Bog danes v Vaši posvečeni osebi. Vi, prečastiti gospod, vodili bodete odslej stare in mlade v naši lepi in sloveči dobrovski fari po ónih potih, katere je večna resnica, Sin Božji sam, ustanovil v dosego naše časne in večne sreče; vodili nas bodete po poti miru, sprave in ljubezni božje. Prinesli nam ste danes s svojim prihodom nebeških za-.kladov, katerih mòlj in rja uničiti ne moreta. Vsemogočni Bog naj blagoslovi Vaš trud in Vaša dejanja v Vašem novem službovanji naše lepe dobrovske fare, kateri zaščitnica je prečista Devica Marija. Ona naj Vas, prečastiti naš duhovni oče, vzprejme ob tem slovesnem trenotku Vašega prihoda v svoje materinsko varstvo.
Mi u bo/ni šolski otroci smo še slabe in šibke stvarce; vsaka majhna sapica nas lahko potegne na napačni pot. Zatorej Vas prosimo, prečastiti naš dušni pastir, imejte potrpljenje z nami. Ako bi ta ali drugi izmej nas storil kaj napačnega, storil ni tega nalašč, ampak iz otroške lehkomiseljnosti. Da bi se kaj tacega ne zgodilo, prositi hočemo sléharni dan ljubega Boga in Marijo, prečisto Devico, katera bode izvestno rada uslišala naše prošnje, da bi ostali vedno v dobrem. Molili bodemo radi za Vas, spominjajte se pa tudi Vi nas pri daritvi svete maše.
V znamenje naše nedolžnosti, naše iskrene ljubezni in ponižnosti Vam poklanjamo ta šopek umeteljnih cvetlic ob Vašem prihodu; vzprejmite ga kot najboljši dar, ki ga imamo. (Deklica poda novemu gospodu župniku lep šopek cvetic.)
A to so le mrtve cvetice; žive cvetice smo mi, šolska mladina, zbrani tukaj okolo Vas v živ venec. Darujemo vam ob jednem svoja nedolžna srca, iz katerih Vam hočemo spletati živ venec poštenega krščanskega življenja, popolne udanosti, krotkosti, ponižnosti in svete neomahljive ljubezni. Da se bodo te cvetice tudi skozi vse naše življenje v krasen venec razcvitale, prosimo Vašega blagoslova, ker v njem je naša časna in večna, dušna in telesna sreča. (Otroci pokleknejo in prejmó očetovski blagoslov novega gospoda župnika.)
Blagoslov božji, katerega smo prejeli iz Vaših očetovskih rok, naj rosi milost božjo na nas in Vas, mili naš duhovni oče, ter na vso dobrovsko faro ter naj za vse skupaj obrodi tisočerega sadu za naše večno izveličanje.
Zakličemo Vam navdušeno ! Dobro došli ! Bog in pomoč njegova bodi vedno z Vami! Slava! Slava! Slava!	Leopoldina R.
Dalje v prilogi.
K 1. listu 1894. L



Betlehemski nedolžni otročiči.

M V}ft.j mili jòk, kaj britlci stok, Kaj óni gròzepolni vzdihi"? Ni vojnih čet to stok in jòk In vpitje divje v noti tihi?
Gorjé gorjé! Rimljan močan Po mestu in vaseh razsaja: Gorjé ti, Betlehem, — končan Bo vsak, kdor v tebi se nahaja!
Nikar ! Ta stok, ta mili jòk, To vojnih mož pač niso glasi ; To žen je stok in jok otrok, Ivi v mestu sliši se in vasi.
Nikar, nikar! Saj blag Eimljin Ni z vojsko prihrumèl v Judejo, To mož Heród je, mož strašan, S krvjó si če gasiti žejo!
Si v krvi jédnega Heród Osvete išče, grozoviti Ukaz zató je dal: Le tod Vse dečke male pomoriti.
Ko trenil bi z očmi — na mah Po hišah prideró beriči; Oj gròza, oh gorjé in strah — Povsod, povsod leže mrliči!
Glej tii vže tók krvi širok, Tu bilo vže je divje klanje; Tii trupla čok, tam kosci rók — Oj grozno, nečloveško djanje !
Z doječih prs telesa sad,
Kot bésna zver — brez vsega čnta -Najdražji mÄteram zaklad Beričev trga roka kruta.
Z a m žn je mater mili glas: „Oj pusti, pusti mi fantiča!" Ne vzdih, ne solzen njih obrđz Ne gane besnega beriča ;
Zaman vijó roké proseč,
Zaman nedolžnost je otróka; V nedolžna prsa gòli meč Nevsmiljena zasaja ròka.
„Se v prsa ta zasadi meč, Ga materi v srce zasadi! Ni mari mi življenja več — Čeprav še v letih sem vzpomladi !''
Po Betlehemu in vaséh Krvi še gorke vró potoci, Po hišah vseh in vseh poteh Leže pomorjeni otroci. —
Nad žrtvami se kralj Heród Brezbožni smeje in krolioče, A Juda rod, izvóljen ród Nad njimi britko, britko joče.
Končano vse do dveh je lét, Kar možkega je spola bilo. Ne en Hebrejec ni otét; — Po vkazu se je vse zvršilo.
Da stol kraljevi bi Heród Izgubil ■— konec je bojazni: Končan, umorjen je — Gospod, I ta otét ni smrtni kazni! —•
A jeden vender je otét,
Ta -— novi kralj je Izraela! — zadét :
Heród pa smrtno je zadét Ga božja roka je zadéla.
dr. It Z
■ VVsV
f	Tatinski lovec.
Zelenici pred kočo smo ležali, pa luna je sijala. Pod smreko nam je orel mali ogenj, na nebu so se kresile zvezde. Kozar Andrejec je kadil tobak, ovčar Stefe je vil trte, črednik Komatar nam je pravil „storije," stara Meta se je okrog ognja medla, drugi smo se pa smijali. Krave so pinkljale in pozvanjale z zvončeki in zvonci ter počasno prežvekovale.
Krasno je bilo tistega večera v planini. Srce mi je bilo veselo, prepolno čutstev, in obrnil sem se na trati od ognja, naslonil na komolec in zrl v čarobno noč. Na obeh straneh doline so se dvigale silne stene klečevite Begunšice in kamenitega Srednjega vrha. Gromadni skladi so delali dolge sence, kakor bi plavali ob stenah orjaški dubovi. V dolini se je zrcalil mesec v biseru slovenske zemlje — v bledskem jezeru. Zamislil sem se v toliko naravno krasoto in čutil prav gorko, kako prav je imel pesnik, ko je vabil:
Prid' vrh planin Nižave sin !
Prav zato pa tudi nisem slišal, kako se je v Begunšici sprožila skala, in kotajoč se po bregu vabila manjše in večje družice s sebój, da je šumelo in vršelo v meììnì, kakor da gre plaz. Tedàj me pa potrese And rejec za ramo:
„Lej ga, ali boš spal? Poslušaj, kako se pasejo divje koze." Ko bi bil ti kaj prida, prinesel bi s sebój kak pilialnik, pa bi jutri prekadila debelega kozla!"
„Saj bi lahko dobil puško in dovoljenje, pa me ne veseli lov. Ne vem, zakaj nè!" Takó sem se izgovarjal.
„Fante, pravo imaš," potrdi mi Komatar ter sega po ogorek v ogenj, da bi si zažgal tobak, ki mu je ugasnil mej pripovedovanjem. Le pómni, kaj ti pravim, da še nihče ni šel po svetu z beraško palico zato, ker ni bil lovec. Ali teh je pa vže mnogo hodilo od hiše do hiše in še hodijo. Saj poznaš Trebšeta, nè?"
„Ali mari on zaradi lova prosjači?" vprašam radovedno.
„I, kaj pa dà. Toraj nisi še slišal tega. I seveda, takrat si bil še za morjem v deveti deželi, ko se mu je primerilo tako, da hodi sedàj le po jedni nogi. Potem si pa bival v mestu, in tam tega vže ne vedo, če ti niso pravili. Le stoj, povem ti pa jaz!"
„Saj si vže stokrat povedal," huduje se Meta. „Spat pojdi, spat! Zjutraj se boš pa zopet poteza! v postelji, da te ne bode moč spraviti izpod strehe!"
„Ne bodite huda, Meta," poprosil sem ženico; „Jaz nisem še slišal nikoli!"
„Saj ne bodem tebi pravil, Mt5ta ti metasta! Ta le še ni slišal, pa je izgovorjeno!" In Komatar je pravil to-le o Trebšćtu:
„Dva dni pred Malim Šmarnom je bilo, tako pomnim, kakor bi bilo danes. Pa pride k nam Trebše; mati je nekaj po kuhinji onegavila, jaz sem pa za statvami sedel in platno tkal. Takrat smo vse doma pridelali. To bi ga bil moral iskati, ki bi bil nesel novec v prodajalnico za obleko.
„Prav, prav Jaka, da si prišel; potekle so mi cevi za snovalnico, bodeš pa malo nasukal, kaj? Tako sem se pošalil ž njim. Zakaj bila sva prijatelja."

„E, kaj bodeš metal snovalnico," odgovori mi. Jaz imam boljši svèt danes. Včeraj sem bil na Zelenici in sem zapazil, da se v Begunšici pase samotar."
„Pa ti boš komaj vedel, kaj je samotar," popraša mene Komatar. „Veš, samotar je divji kozel, ki zapusti čredo in se pase sam zase. Ker nima nič skrbij, redi se dobro, in zato lovci najraje preže na takega. Dokler je pa kozel pri čredi, mora vedno straziti na skali, koze in kozliči se pa paso. Oe zapazi kozel nevarnost, zažvižga, kakor bi na prste zabrlizgal, zbeži in vsa čreda jo pobriše za njim. Zato so taki kozli medli in suhi, ker mora le tako mimogrede utrgati kaj malega.
Ko sem slišal o samotarji, hitro mi je zastala snovalnica in naslonil sem se čez platno ter poslušal Trebšeta. Imel sem takrat strašno sljó na lov. Trebše je bil pa na divje koze kar mrtev in je bil prvi tatinski lovec daleč na okoli.
„Ali greš jutri z menoj," govoril je dalje Trebše. „Stavim, da ti ne bode žal!"
„Saj bi šel, samó opasno (nevarno) se mi zdi."
„Zakaj neki?"
„Zato ker tržiški lovec straži sedaj divje koze, da bo gospoda udarila nanje. Oe naju zaloti, pela bode nama trda!"
„Ne bodi strahopeten! če drugega ni, zato se ne bodeva oprezovala. Dva sta menda več, kakor jeden!"
Tako me je pregovoril, da sva takój drugo jutro odrinila v gore. Mati je šla na prag za mano in me svarila: „Tako mi nekaj pravi, da ne bode sreče. Nikar ne hodi!" In pravo je imela mati, Bog ji daj nebesa! Kolikokrat sem se vže kesal, ker je nisem slušal. Ali kaj, ker ima mlad človek svojo trmo ter ne vé in neče vedeti, da je mladost norost, stara kost pa modrost.
Skoraj za dne sva prišla na Zelenico. Trebše je hitro raztegnil daljnogled in iskal samotarja po Begunšici. Kmalu ga je zasledil. Obiral se je pri veliki skali blizu globokega propada. —• Tukaj od koče se ne vidi, jutri ti jo bodem pokazal, če bodeš hotel. — Prepričana sva bila, da nama ne uide.
Zalésti ga je bilo mogoče le po ozki polici, ki je vodila preko skale. A tudi kozel ni skoraj mogel drugje niti, kakor po tej stezici. Hkrati je pa pihal tudi veter nama nazoper.
Oe pa veter vleče proti divji kozi, potem je vse zaman. Ovoha te celo uro daleč in ti jo pobriše po skalah, da je ne vidiš z lepa.
Tukaj na Zelenici je pasel takrat neki Komandež, s Tolminskega je bil, ti ga poznal nisi. Tistemu sva dala daljnogled, da je pazil na kozla. Tamle gori v Srednjem vrhu je sedel na posekanem mecesuu. Na palico je obesil ruto in s tisto nama dajal znamenje, kako se obrača kozel, ali gre na desno ali levo, naprej ali nazaj.
Naglo sva plezala k višku in pogledovala na Ivomandeževa znamenja. Ali ta je bil le miren. To nam je bil jasen dokaz, da je samotar vedno še na istem mestu. Prišla sva že blizu tiste police. Treba je bilo prekobaliti le še neko skalo, pa bi bila vže lahko vzela kozla na muho. Pred skalo se še oddahneva in ogledava puški, če je vse v redu. Potem se ozrè Trebše še na Komandeža. Ali tedaj je pa ta tako nerazumljivo čudno otepal s tisto zastavo, da nisva mogla razumeti, kaj bi rad.
„Nekaj je, Jaka!" opomnim Trebšeta.
„Imaš pravo," potrdi mi Trebše, „Toda bodi si, kar hoče, kozel nama ne uide."
I2

Iu kar puhnil je preko skale, jaz za njim in videla sva, kako jo je brisal samotar proti breznu.
„Jaka hiti in dobro meri," takó sem ga ižpodbujal. Ali ni bilo potreba Vže je zagromela puška in velikansk kozel se je spel po konci, vrgel se znak in padel za neko skalo, če bi tiste ne bilo, izvestno bi se bil zvalil v prepad in potlej bi ga bili jedli krokarji, ne pa midva. Zakaj ta žival ima silno trdno življenje. Moreš si misliti, če mu je krogla prevrtala prsi, pa je še otepal in mlatil z nogami in glavo, da ni mogel nihče blizu in sem mu še jaz dal jedno kroglo v sence. Potem sva ga izvlekla iz tiste jame za skalo, sedla poleg njega in pila nekoliko brinjevca. Kar samo se nama je smijalo, ko sva podrla takega korenjaka, pa tako naglo. Gasili sva kretala več dni po gorah, a nisva prinesla drugega kot .strgane črevlje in lačne torbe. Ali zdajci nama zagrmi za hrbtom:
„Sedaj smo pa skupaj, tata tatinska!"
Takó sem se prestrašil, da mi je steklenka z brinjevcem ušla iz rok ter se razbila na kamenu. Obrneva se, in za nama stoji sam živi tržiški lovec. Kdo bi si bil mislil kaj takega! Odgovorila nisva ničesar. Trebše je kar planil k višku iu zgrabil puško.
„Puško in kozla meni!" zavpije oblastno lovec.
„Tebi nikoli," zadere se TrebSè in hoče možko mimo lovca. Ta pa nastavi dvocevko: „Puško! ali te ustrelim!"
Tedàj so se meni začele hlače tresti. Zakaj takih prepirov nisem bil vajen tako, kakor Trebše, katerega so vže gonili koroški in kranjski lovci, Bog si ga vedi kolikokrat.
Ali Jaku se je takój preveč zdelo, da bi mu kdo s strelom pretil. Kar šinil je v lovca, in kmalu sta se valjala in davila prav za tisto skalo, kakor se je poprej boril s smrtjo divji kozel. Jaz sem kričal, da puške iz rok. Ali vsak je držal svojo tako, kakor v kleščah in telebal z njo po glavi nasprotnikovi ali pa po skali, kamor je ravno zadel. Skočil sem k njima ter hotel pobrati puške. Pa Jaka je vže klečal na lovcu in pihal srdito kakor gad. Takrat tlešči tako razklano, kakor bi bilo razneslo puško. Dim je zagrnil pretepalca, Jaka je bolestno vzkliknil, lovec je pa rekel: „Sediij imaš dovolj!"
Ko se dim razkadi, videl sem Jako, kakó je bežal in se grabil ža koleno, iz katerega je kri vrela kakor iz studenca.
„Moja noga, moja noga!" vzdihoval je siromak, lovec je pa klel in si tudi brisal krvave lise, ki mu jih je napisalo Trebšetovo kopito. Jaz sem klical vse svetnike na pomoč in ošteval srdito lovca. Ta je pa zarenčal: „Tiho bodi, ali bodem pa še tebe." Potem se je pa pobral in me pustil samega pri Jaku. Mašil sem siromaku koleno, ki je bilo vse zdrobljeno; slekel sem srajco in ga obvezal, kakor sem vedel in znal. Potlej sem ga pa zadel na hrbet ter nesel Trebšeta mesto divjega kozla proti koči. Toliko nisem trpel nikoli in tudi ne bodem nikdar več, kakor tedaj, ko sem nosil obstreljenega Trebšeta. In še sedaj me je groza, če pogledam, po kakih potih sem šel z njim. Ko sem ga privlekel h koči, padla sva oba, kakor mrtva. Jaz sem bil truden, kakor nikoli tega, onemu je pa toliko krvi odteklo, da je od slabosti kar dremal. Komandež mu je ustavil kri z mahom, pajčevinami in kresilno gobo. Potem mi je pa pravil, kako je videl lovca, ki se
—•♦< 21 >♦•—
je skril v malo globél, da naji je zalotil. Sla sva trdo mimo njega. Ali preveč sva bila zaverovana v kozla; zato ga ni nobeden zapazil. Komandeževega svarilnega znamenja pa tudi nisva razumela.
Ker je prišel tisti dan Novakov hlapec po mecesne na Zelenico, naložil je Trebšeta in ga peljal domóv. Drugi dan so ga pripravili za smrt, mene so pa orožniki odgnali.
Pet mesecev sem sedel in premišljeval, da bi bilo vender bolje, če bi bil doma pošteno tkal in mater slušal, kakor pa zverino kradel.
Prav takrat, kakor jaz iz ječe, prišel je Trebsò iz bolnice — prišel po jedni nogi, drugo sta pa nadomeščali bergli. In sedaj živi siromak ob tujih rokah, ko bi se mu lahko dobro godilo, če bi bil imel pamet.
Takó je dokončal pripoved Komatar in zopet segel v ogenj po ogorek, da bi bil z nova zažgal tobak. Ali Meta mu je izbila poleno iz rok in nas segnala vse spat, rekoč :
„Zvečer bi bèdeli brez konca in kraja, tega pa nobeden ne vé, da je zjutraj treba dne iskati!"	Pasniguj.
Mstp m
Pada snežec pada.
Pada sneŽec pada, Ker je vže navada, Kadar pride zima, Ki ga preveč ima. Hiše zidamo snežčne, Strehe nosijo ledene, V hiše hodijo ljudjé Bele suknje in glavé. Drv ne bomo jim kupili, Da bi sòbe si kurili — Drv naj da jim zima, če jih še kaj ima, Ker je mati nam dejala. Da bo skoraj vsa požgala.
Mudést.
Presajena cvetka.
Ob potoku sta veseli Cvetki cvetli nekedàj, Družno tamkaj sta živeli, Vživali ljubezni raj.
Hudournik*) pa prihruje, Eno cvetek zrine s tal, In na tla dežele tuje Vzburkani jo vrže val . . .
A presajeni cvetlici,
Lice zdaj bledi, veni — Milo ji je po družici, In okó se ji solzi . . .
Janko Lcbtiu.
*) Hudournik — deroč potok.
Rebus.
(Priobčil P. Stegnar.)
(Rešitev ia imena resiicev v prihodnjem lista.)
Bril j ant.
(Priobčil F. Staufer.) a
a a a
Hi Bi 3I fi fl
a a a a a a a
					a	a	a	a	a	a	a	a	a					
				a	a	a	a	b	b	b	C	C	C	C				
			C	C	C	e	č	č	č	è	d	d	d	d	d			
		rl	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e	e		
	e	e	e	e	e	e	e	f	g	g	g	h	h	i	i	i	i	
1	i	4	i	i	i	i	i	i	J	J	i	J	.1	J	J	J	J	k
k	k	k	k	k	k	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	1	m	m
n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n	n
	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	0	
		0	0	P	P	P	P	r	r	r	r	r	r	r	r	r		
			r	r	r	r	r	r	r	r	r	8	s	s	8			
				s	s t	s t	s t	s t	t u	t u	t u	t V	t v	t				
v v v v	v v v
v v v	v v
v z	z
z
Zamenjajte v tem briljantu èrke takó med sebój, da bodete čitali v prvi vrsti soglasnik, v devetnajstih vrstah pa devetnajst besed od leve proti desni; srednja, rekše jedenajsta vrsta od leve na desno in tudi od zgoraj nizdolu po sredi čitana znači voščilo; zadnja vrsta je samoglasnik. —
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. koristnega žuželkojedea; 3. mesto na Štajerskem; 4. notranji del hiše; 5. mesto na Kranjskem; 6. ptici močvirnioi; 7. delarnieo in kmetijsko orodje napravljeno v tej delarniei; 8. sosednja kraja, v katerih se dobiva premog; 9. tri gozdne živali; 10. trije dnevi v tednu; 11. voščilo; 12. tri gore; 13. tri reke; 14. cerkvena pobožnost; 15. dve vasi na Štajerskem ; 16. rokodelca ; 17. prihišno skladišče ; 18. orodje ; 19. gozdno drevo ; 20. obrazilo pri izpeljavi samostalnikov; 21. samoglasnik.
(Kešitcv in imena reSlcev v prihodnjem listu.)
Opòmnju. Kdor koli kak rebus ali kako drugo v „Vrtcu" priobčeno nalogo reši in zeli imenovan biti mej rešilci, mora nam najpozneje do 25. v sac eg a meseca rešitev doposlati, ker drugače ne moremo ozir jemati na njega.
Uredništvo „ Vrtievo
Rešitev rebusa v 12. „Vrtčevem" listu preteče-nega leta:
Prijateljstvo si v bodočnost venec spleta, a žalostne spomine za seboj zapušča.
Prav so ga rešili: Gg. Jak. Inglič, naduč. v Idriji; Fr. Kranjec, naduč. v Slivnici pri Celji; M. Rant, naduè. na Dobrovi; Ivan Kosi. učit. pri sv. Lenartu blizu Vel. Nedelje (Štir.) ; Fr. Lav-tižar, nam. učitelj v Kropi; Matej Vurnik, org-Ijavec v Kresnicah; Retenski Gruden pri Laščah; Henr. Robinšak, uradnik v Radgoni (Štir.) ; Fran Šivilasktip v Horjulu ; Radoslav Robuza, petošolec v Celji ; Dragotin Koderman in Albin Jesih, dijaka v Celji ; Ernest Oplotnik, Janez Lobniknr in' Egidij Zupan, učenci pri Mariji Reki (Štir.) — Sestra Alfonza Ribezi, Marija Ulaga, Josipina Koderman in Marija Leitgeb, gojenke zavoda čast. šol. sester v Mariboru : Kancijanila Pirčeva, učiteljica pri sv. Lenartu bi. Vel Nedelje (Štir.); Ana Vurnik, org. soprusa v Kresnicah; Ivana Šket, gospa v Dramljah (Stir.); Katarina Maruško, švelja v Gor. Radgoni (Štir.) ; Marija Leben, deklè v Horjulu ; Ema Gantar, gospdč. na Čatežu pri Iirežicah; Leopoldina Rantova na Dobrovi; Amalija Podgornik, Jožefa Lobnikar in Eliza Jurhar, učenke pri Mariji Reki (Štir.).
Listnica. Gosp. A. M. V : Vaša povestica „Moja taščica" je vže natisnena, a žal, da je nismo mogli v denašnjo prvo število „Vrtčevo" spraviti. Nabralo se je preveč gradiva s podobami, in zato smo morali Vašo povestico odložiti za prihodnji list. Oprostite torej ! — Janko H. v Z : Oprostite, da smo odložili za prihodnji list, kol- za denašnjo število pri naši najboljši volji ni bilo mogoče. Srečno in veselo novo leto ! — Bolimir v Lj. : Pesenca „Prijateljeva smrt" nc ugaja našemu listu, ker še ni dovršena. Pomnite, da ni vse za natis, kar kdo v naglici napiše, treba je tako izdelke še piliti in piliti, predno gredi med svet. Ako ne verojamete nam, poskusite kje drugje svojo srečo, saj imamo'listov na izbiro. Pesence, ki ste jih poslali drugič, so vže boljše, a tudi še niso za javnost. — Fr. K. v. C. : Hvala lepa ! Pride vse na vr»to. Srečno in veselo novo leto Vam želi „Vrtec." — Jos. D—5 pri sv. Jnrji : Poslane stvari niso za natis ; treba bi še ostro pilo. — Iv. K. v Lj. : Od dijakov spodnje gimnazije in realke, kakor tndi od učencev ljudskih šol ne sprejemamo mkakeršnih spisov za „Vrtec," ker taki spisi večinoma šo niso zreli za natis, pa tndi takira mladim ljudém ni dopuščeno pisati za javnost ! — G. Solzàn : Nekaj Vaših umotvorov šo leži pri nas, a. treba hi je še piliti. — Leop. K. v A. : Povest „Kraljičina Lilit" je preobširna in premalo zanimiva za take ljudi, za kakeršne pišemo „Vrtec," zatorej ne moremo z njo v javnost. — Vsem ónim, ki „Vrtčemu" uredniku v njegovi bolezni žele skorajšncga zdravja, bodi prisrčna hvala z željo, da bi jih ljubi Bog nslisal !
Mt* Vabilo k naročbi. "M
Z denašnjim listom stopi „ Vrtec" v štiri in dvajseto leto svoje duhe ter uljudno vabi vse prijatelje naše nežne slovenske mladine k prav óbilemu naro-čevanju. Nadejamo se, da nam naši stari naročniki ne vzkrdtijo svoje podpore, marveč si bodo prizadevali, da nam vsak še po jednega novega naročnika pridobi. Ako bi se število naših naročnikov dobro pomnožilo, podajati bi začeli „ Vrtec* na poldrugi poli, kakor smo to storili z denašnjim brojem. Đa bi nam kaj takega mogoče bilo, treba je, da nam vsi dosedanji naročniki ostanejo zvesti, ter se nam število novih naročnikov vsaj za polovico starih pomnoži. To bi se lahko zgodilo, ako bi vsak naših dosedanjih naročnikov delal na to, da nam pridobi kakega novega naročnika. Z Božjo pomočjo gremo tedaj na delo ter upamo, du se nam „ Vrtec" tudi v novem letu ohrani.
Zatorej podvizajte, naročiti se na „Vrtec", ki za vse leto stoji samó 2 gld. 60 kr., a za pol leta 1 gld. 30 kr. — Naročnina se najhitreje in najceneje pošilja s poštnimi nakaznicami, ki se dobe na vsaki pošti.
Kdor bi našega lista ne hotel vzprejeti, prosimo ga najidjddnejc, da ga ponudi komu drugemu v naročbo, ali pa, da nam prvi list vrne pod ravno tem ovitkom, pod katerem ga je prejel, s opazko, da ga ne vzprejme.
JJpravništvo „Vrtčevo",
mestni trg, št. 23 v Ljubljani.
■C Ysem prijateljem našega lista srečno in veselo novo feto Bog daj! im
„Vrtec" izhaja X. dné vsacega meseca in stoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis: Upravuištvo „Vrtčevo", mestni trg, štev. 2S, v Ljoblj&ni.
Izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.