800 Balade Gregor Strniša Pričujoče pesmi so, kot je svojo najnovejšo zbirko označil pesnik sam, iz »menipejske satire« z naslovom ŠKARJE — Zgodba o času. Zbirka bo predvidoma izšla prihodnji mesec pri založbi Obzorja. V Strniševem pesniškem opusu je zbirka zanimiva tako po svojem motivu kot po ureditvi sami: obsega pet poglavij in dva intermezza, namreč: ZNAMENJA (kako je čas v svetu zašel), UJMA (časa ni nikjer), inter- mezzo SEKUNDA (ki traja večnost), ČAS (kako so ga tkali in kaj so uvezli vanj), SMRT (kam je prešel čas, ko ga je svet zaigral), intermezzo VEČNOST (ki traja sekundo), NAROBESVET (kako je čas prišel nazaj). 801 Balade Trije tu objavljeni cikli — prvi iz prvega poglavja, druga dva pa iz obeh intermezzov — skušajo biti zaokrožena celota in dovolj nazorno, tako menimo, ponazarjajo duha in obliko zbirke. BALADA O SENCAH CIGARA Bilo je v času, ko se je zgubljal čas. Gospod je vstal, se obril, v rokah skodelico jutranje kave drži — na mizi pred njim se večerja kadi. Še hip se mu zdi malo čuden dan. Bi vprašal gospo? Pa ne ve več, kaj. Skrivaj odmakne rob zaves: dan je težak od večernih senc. — Sam ne vem, kam je šel ta dan! — Prosim, ne tu! reče gospa, gospod iz kuhinje zbeži, kadi v temni sobi, kadi, zaspi. PUNČKA — Punčka, zlato žilo imam! Punčka ni izobražena: Rudnik zlata! razpre oči, naredi, da ji krilo gor zdrsi. — Zato ne morem, kot bi rad! — Bi ti še enkrat rad morda? Naj bo, prvi pot je bilo lepo! — Saj sploh še bilo ni, jeclja gospod. V senco potem spusti sinji denar, iz krive izbe odide, sam ne ve, kdaj. Zakaj še pred njenimi vrati stoji? Od stopnic zasopel, se ozre, pozvoni. AVTO — Ta otrok sploh ne bo zaspal? — Tvoj otrok je trmast, gospa! — Ima tvojo trmo, moj mož! Ko čez grobe odide iz sobe gospod. 802 Gregor Strniša — Mama, zunaj je velik dan! — Trda noč je, hitro spat! Otrok sam pri sebi dobro ve, da se je dan šele začel. — Rdeči avto mi daj, črni vlak! — Samo, če boš zaspal, ko mrtvak! Z avtom na prsih zapre oči. Velikanska senca avta nad njim obvisi. DIMNIKAR Na nebu jutranja zarja rdi, gospa na beli postelji. — Na svidenje, lepa hvala, gospa! odide iz vile dimnikar. — Neumni fant, ni upal, že spet! zažarijo oči gospe. Gospe se svetijo oči, na nebu večerna zarja gori. Na steni ples gluhih senc, na rjuhi temni sled kolen. Razmišljeno si oblači gospa haljo, z robom črnim od saj. KRSTA Prišlo je vse črno ljudi, lil je, kot iz škafa, naliv. V jami je voda prekrila dno, ko črn čoln je pljusnila v grob. — Ves bo moker, in koj prvo noč, pomisli gospa, ubogi mož! Obesi senci dveh solz na rob vek, ko grom pade prst na les. S črnim avtom pride domov, za njo peš, s prstjo na čevljih, gospod: Povsod polno blata po cestah! Gospa je, še hip, malo zmedena. Balade SENCE (po načinu mojstra Giorgia de Chirica) CIGARA Senca na zaveso pada: prsti, dim, senčna cigara, polodprta usta sence, roka sence sredi kretnje. Dolge sinje hišne sence padajo na čiste ceste, senca gleda skozi šipe oblak v obliki ptičje hiše. Prebiva v njem oblačna punčka, se skriva zanj pomladna luna? Luna za njim večno čaka, punčka ne pride iz oblaka. PUNČKA Sonce sije skozi šipe na orjaške kvadre: stopnišče, nad stopnicami so vrata, vzrok in namen sebi sama. Vrata, kot nekdanja sanja, v novih sanjah prepoznana, so podobna v slepi jezi za udar stisnjeni pesti. Ko da prihajajoč okleva, leži proti vratom senca, ki jo lomijo stopnice kakor kos razbite šipe. AVTO Pot, živalsko rjava, prazna, izza belega vogala hiše samo senca pada, dečka, ki obroč potaka. 803 804 Gregor Strniša Ko da je kolo zastalo, samo pot beži v daljavo, nad potjo nebo temačno, bo naslednji hip razpadlo. Z druge strani poti pada trda, črna senca avta proti bledi tenji fantka — rjava pot je preveč prazna. Na steni je večerna senca obstala, stoji, sredi plesa, vešča na blazini ležišča leži, ne premakne krila. Lučka je višnjeva streha, pod njo dimnikarček vešča, senca na steni: na prašni sliki na prazni hiši pleše dimnik. Na tleh leži svilena halja — senca malega stopala, ki visi čez rob ležišča samo, pada na prazno gladko haljo. KRSTA Ravna, gladka, prazna stena, skoznjo strme sem očesa, vršički cipres strme čeznjo v bolehno sonce in nebo deževno. Zid se konča v kovana vrata: vhod v pokrajino brez glasa, pod rešetko kratka senca: ženska glava, brez telesa. Leži glava, brez blazine, kot pod nožem giljotine, nad njo visi deževna kaplja, na zidu čaka senca avta. DIMNIKAR 805 Balade BALADA CIGARA Oblaček bel, ujet v zavese, za njim bleščeče mestne strehe — mesec bo skoro splaval v sobo skoz široko odprto okno. Zmeraj bliže sije mesec, ta hip vstopa skoz zavese — bo oranžna luč pod stropom, za to mehko, drago sobo? Ni že bilo: ta noč, ta bela krhka cvetka iz pepela? — Kdo se je zbal mesečine, vstal, zaprl, zagrnil šipe? PUNČKA Skozi šipe sije sonce na stopnišče, sonce tone v zlatem čadu za zvonike, žari na pragu — večeri se. Za vrati ugaša na kazalcih, slečeni srajčki, stari vazi — zadnji sij pada na sinjo cvetlico in odprto knjigo. Niso — le kdaj? — bili isti: ti kazalci, list v knjigi, datum na listu, iste rože, isti glas zvonca, isto sonce? AVTO Rjava pot ni tako prazna: izza belega vogala hiše se obroček pisan — ko votlo sonce — kotalika. Bela hiša odpira šipo, gleda na cesto in v nizko nebo, nebo ta hip premakne — kakor sajast vlak — oblake. Gregor Strniša Glas, ki zrase za ovinkom — se ni že nekoč zgodilo: nebo, voz, voza senca hitra, obroč, ki se čez pot kotalika? DIMNIKAR Z neba gori večerna zarja v sobo, ki je tako prazna, da urica — da je presvetla lučka tiktaka ko mrtvaška ura. Ko lupina izpitega jajca, je pozabila izba obiskovalca. Urica? Ne kuka sinja mila luč ko kukavica? Se ni že enkrat dogodilo, z isto lučko, preveč sinjo, z isto urico preglasno, z malomarno slečeno haljo? KRSTA Z vrat je padla deževna kaplja, z zida zgine senca avta, za avtom zginja — je že mravljišče roj ljudi, ki zapušča grobišče. Ko navita kukavica avtu števec tiho klika, se prižiga sinja lučka, tiktaka ko mrtvaška ura. Avto, ko temna, tesna jama — zakaj je bila tako majhna? Se ni že vse nekoč zgodilo: glas števca, bežeča hiša za šipo? 806