časopis
za
kritiko
znanosti
ČKZ 127 (2/90)
Ekologija in demokracija
Naslovi:
Od naravoslovnega k družbenemu pojmu ekologije
Utopija ničelne opcije
Politika jedrske energije
Fetiš zdravja
Volitve kot obred in igra
Jugoslovanski strankarski pluralizem
EKOLOGIJA IN
DEMOKRACIJA

UVODNIK
V minulih treh letih je Časopis za kritiko znanosti postal uspešna
blagovna znamka z zaščitnim patentom na razkrivanje političnih stranpoti
svinčenih sedemdesetih. Istočasno je prešel od tehnologije svinca na
tehnologijo računalniškega tiska. Položaj teoretske produkcije se z obema
spremembama bistveno spreminja - teorija mora, če noče ostati margi-
nalizirana v komodno subkulturo vse bolj okrnjenih državnih subvencij,
slediti imperativom trga, ki gaje potrebno šele vzpostaviti na ideološkem
pogorišču družbenega projekta, ki je teoretsko delo postavljal na raven
Kulture, ki, se ve, se vedno žrtvuje za dobrobit višjih ciljev. Ta simbolni
pakt med intelektualcem in družbo je nagrizel duh podjetništva in ko-
lektivnih pogodb in teoriji grozi, da se bo vrnila tja, kjer je po Vicu
izvorno mesto njenih pojmov, na atensko tržnico. V tem seveda ni
nobenega ontološkega resentimenta na izvor, temveč strah pred tem, da
bo iz steklenice uhajajoči duh menjave slep za zgodovino svoje lastne
institucionalizacije. Ignoranca do tega, da so danes vsi trgi politično
institucionalizirani lahko ob zlomu državnega skrbništva teoretsko pro-
dukcijo postavi v položaj glasbene produkcije v prejšnjem stoletju -
titulirani geniji se ubadajo z banalnimi eksistenčnimi problemi medtem
ko operne hiše bogatijo zaradi neurejene institucionalizacije avtorskih
pravic. Kalkulacije tipa toliko in toliko trenutnemu povpraševanju prila-
gojenih komercialnih izdaj, da celotna produkcija posluje na pozitivni
ničli, so sicer lahko individualna rešitev posameznega uredništva, ne
morejo pa spremeniti institucionalne matrice teoretske produkcije, ki po
lastni logiki vzdržuje mentaliteto zaprtih teoretskih šol in intelektualnih
taborov, utrjenih z obzidjem žargona in podprtih z logistiko tega ali onega
političnega mecena. Prednost, da trg ne sprašuje po politični pripadnosti
tu sama po sebi nima moči likvidirati te mentalitete. Časopis za kritiko
znanosti bo upošteval trg ne le kot zunanjo prisilo temveč kot kategorični
imperativ komunikacije z rezonirajočo javnostjo in kot medij reorganiza-
cije teoretske produkcije. To pomeni ne le „boj za bralca,, temveč tudi
boj za institiucionalizacijo tržišča neke produkcije, ki ji zaradi njene
narave povsod v civiliziranem svetu pripada nek minimum državne
podpore. Redakcija Časopisa naj bi se iz pall mail urejevalca bolj ali manj
slučajno naročenih in prispelih tekstov spremenila v organizatorja pro-
dukcije in oblikovalca uredniškega programa, kar spet ni mogoče na
osnovah čistega amaterizma. Časopis naj bi tudi po formi iz zvezka
zbranih tekstov postal konceptualno pripravljena publikacija (kar je
4
nekaterim številkam uspelo že dosedaj)z vsemi značilnostmi revijalne
forme: nosilnim vsebinskim blokom,prevodom, recenzijo, uvodnikom,
informacijami, intervjujem itd.; in s premikom dominacije esejistične
forme nad strokovno znanstveno. Izhodiščna točka teh sprememb ni
entuziastični voluntarizem ponovnega začetka iz točke nič, temveč realne
možnosti drugačne sinteze že obstoječe produkcije. Gre torej za diskun-
tinuiteto, ki se ne odpoveduje zgodovini ČKZ, ki pa je možna le ob
prelomu s prakso debatnega kluba kot uredniško politiko.
Številka, ki je pred vami je daleč od te koncepcije, saj se tehnično in
organizacijsko Časopis po izteku mandatov bivših glavnega in odgovor-
nega urednika začenja takorekoč znova v mikropolitičnih razmerah, ki še
ne omogočajo konstitucije novega uredništva. Tako je pričujoča številka
kompendij, ki v sebi združuje tematski sklop „Ekologija in demokracija,,
in predstavitev nekaterih avtorjev, ki so se pripravljeni angažirati v
oblikovanju tu predstavljene koncepcije.
Uspeh blagovne znamke Časopis za kritiko znanosti je bil v marsičem
povezan s političnim angažmajem prostorske in personalne unije Časopi-
sa in največjim podjetjem civilne družbe, Odborom za varstvo človekovih
pravic. Uveljavitev Časopisa kot blagovne znamke sovpada z delovanjem
Časopisa kot Odbora. Toda Časopis kot Odbor je bil v političnem
prostoru, ki civilni družbi ne omogoča avtonomnega posredovanja volje
ljudstva, v konkurenčnem odnosu do svojega izdajatelja, kije kot opozi-
cijska družbenopolitična organizacija tudi sam pretendiral na častno
mesto glasu volje ljudstva. V logiki, ki obvladuje ta politični prostor, je
implicitno navzoča jakobinska volja do uzurpacije lastne besede kot
edinega avtentičnega mesta, s katerega se izreka glas ljudstva. Tako
samorasle organizacije civilne družbe kot družbenopolitični konvertiti
navzamejo formo spopadjočih se debatnih klubov za primat nad imagin-
arijem politike. Ker izostane konceptualizacija razlik, te privzamejo
podobo osebnih sporov kot svoje bistvo. Na tem terenu lahko škratasti
David premaga apolonskega Golijata. Za odhajajočimi heroji, ki ostanek
svojega kapitala investirajo drugam, ostaja pogorišče, na katerem se
lahko po politični potrebi razpihuje žerjavica. Koje Odbor izgubil krono
nek ronanega splošnega reprezentanta civilne družbe je bila z njim
mogoča konfrontacija. Seveda ne z Odborom kot Odborom, temveč z
Odborom kot Časopisom. Ublagovljenje političnega angažmaja Časopisa
je bilo mogoče le za ceno konkurenčnopolitičnega raz merja z izdajatel-
jem. Ko ni bilo več avre nedotakljivosti splošnega reprezentanta, ga je
bilo mogoče potolči z nevtralnimi sredstvi upoštevanja pravnih norm. Te
so izgubile svojo legitimacijsko prepričljivost v trenutku, ko jih je bilo
5
potrebno kršiti, da bi ne prišli v situacijo, ko bi od Časopisa za kritiko
znanosti ostalo le še ime.
Pred vami je torej Feniks, ki poskuša odleteti s pogorišča padlih
herojev. No more heroes anymore! v. d. odgovornega urednika
Andrej Klemene
\
6
Dr. Leo Šešerko
OD NARAVOSLOVNEGA K DRUŽBENEMU POJMU EKOLOGIJE
Od ekskluzivnosti k interdisciplinarnosti
Ekologija kot znanost o planetarnem gospodarjenju z naravnimi viri in kot
razumevanje zemeljske krogle kot skupne hiše vsega človeštva in vseh naravnih
vrst ter kot razumevanje njihove povezanosti s fizikalnim in kemičnim okoljem
je vprašanje ekonomske koristnosti postavila v nov kontekst. Predvsem je iz
postavila, da dobijo posamezne človeške aktivnosti svoj smisel in pomen šele
glede na to, kakšne učinke imajo na ravnotežje v posameznih biotopih, ali ga
destabilizirajo ali ne.
Prvotno so v 19. stol. pojem ekologija uporabljali za posebno znanstveno
disciplino biologije, ki je bila posvečena raziskovanju sklenjenih bioloških
sistemov oz. biotopov. Kot takšna je bila ekologija praktična biologija, ki je
modele in zakone teoretske biologije skušala praktično preverjati in razvijati v
konkretnih raziskovalnih situacijah. Pri tem je bil pojem biotopa oz. ekosistema
že vseskozi vprašljiv, saj je zelo težko reči, kje se nek biotop zaključuje in drugi
začenja. Za nekatere naravne vrste, zlasti tiste iz višjih mest v razvojni verigi
naravnih vrst, so sicer res lažje določljive meje njihovega življenjskega prostora.
Toda analiza njihovih prehrambenih verig, kijih povezuje z manjšimi živalmi,
preko teh pa z rastlinami, nam neusmiljeno razkrije vprašljivost sklenjenosti in
zaprtosti biotopov. Prvotnega pojmovanja ekologije kot naravoslovne in
biološke discipline se je polastila vrsta raziskovalcev, tako naravoslovcev kot
družboslovcev, ki niso spoštovali prvotne definicije te znanosti, ampak so z
raziskovanjem družbenih mehanizmom, ki povzročajo destabilizacijo in
uničevanje biotopov, prispevali k postopnemu drugačnemu definiranju eko-
logije in sicer kot interdisciplinarne znanosti, ki raziskuje tako naravoslovne
oblike degradacije biotopov kot tudi družbene mehanizme njihovega
sprožanja.
V tem pomenu je sodobno pojmovanje ekologije rezultat prevrednotenja
pomena in smisla te discipline, kakršnega je imela na svojih začetkih v 19. stol..
To je tudi razlog, da danes ne obstaja splošno sprejeta definicija in smisel te
znanosti. Del biologov, ki razume biologijo kot strogo teoretsko znanost s
svojimi modeli, ki so v bistvu neodvisni od praktičnega dogajanja v zemeljski
biosferi, pojmuje ekologijo kot še vedno biologiji zavezano in podrejeno disci-
plino, v katero je vsakršno poseganje drugih naravoslovcev in še bolj družbos-
lovcev nedopustno in znak neznanstvenega postopanja. Hkrati pa prav ti
raziskovalci ostajajo teoretični ujetniki svojih modelov, ki jim cele naravne vrste
uhajajo iz rok in izginjajo zaradi napredujoče degradacije večine naravnih vrst
na zemeljski obli.
Kljub temu sporu o značaju ekologije kot znanstvene discipline, v katerem
se vključevanje družbenih mehanizmov v pojasnjevanje življenja in degradacije
biotopov sem in tja prikazuje kot vprašljivo, izmaknjenje samega pojma te
8
znanosti njegovemu strogo izvornemu in strogo teoretskemu pomenu, pa
puristi med biologi niso uspeli preprečiti prevrednotenje pojma ekologija.
Vzrok za to je pospešena degradacija tolikih biotopov in nemožnost pojasnitve
tega dogajanja zgolj s sredstvi biologije, da postaja očitna neizogibnost inter-
disciplinarnega raziskovanja na tem področju.
Prvotne raziskave povezanosti različnih naravnih vrst in njihovega medse-
bojnega učinkovanja so bile oprte na enostavne modele raziskovanja soodvis-
nosti. Klasična primera takega raziskovanja soodvisnosti je bilo raziskovanje
populacije zajcev in risov oz. zajcev in lisic. Najprej je bilo odkrito, da pred-
stavlja populacija zajcev v nekaterih okoljih za rise in v drugih za lisice enega
najpomembnejših virov prehrane. V obdobjih, ko je bilo zajcev veliko, sta se
tudi populaciji risov in lisic ugodno razvijali. Zlasti prehrana mladih živali je
bila zadovoljiva, zato sta v takšnih pogojih populaciji risov in lisic številčno
naraščali. To pa je imelo za nasledek večjo gostoto obeh populacij nasproti
populaciji zajcev, zato so bili ti izpostavljeni vse močnejšemu pritisku in niso
imeli možnosti, da bi lahko svojo visoko številčnost ohranili. Padec številčnosti
populacije zajcev pa je dolgoročno ogrozil tudi obe vrsti, ki sta se z njimi
prehranjevali. S časovnim zamikom dveh ali treh let sta tudi ti dve vrsti zašli v
težave, zmanjšala sta se obseg in kvaliteta njihove prehrane z zajci, zato je
pričela padati tudi njihova številčnost. Možni sta dve hipotezi. Namreč, da po
določenem obdobju, ko zaradi zmanjšanja številčnosti risov in lisic številčnost
zajcev spet naraste, in potem s časovnim zamikom tudi ponovno številčnost
risov in lisic. Mogoče pa je tudi, da risom in lisicam uspe ujeti vse zajce, do
zadnjega oz. predzadnjega. V tem primeru ni uničena le populacija zajcev,
ampak ogroženi tudi sami populaciji risov in lisic.
Minljivost ekosfere
Očitno je, da so naravne vrste medsebojno povezane preko prehrambenih
verig in skupnih življenskih prostorov. Ekologija je od svojih prvih raziskav
njihove povezanosti prešla h kompleksnim povezavam naravnih vrst in njihove-
ga fizikalnega in kemičnega okolja. Pri tem se razkriva, da naravno okolje na
zemeljski krogli, ki je potrebno za človeško preživetje in preživetje drugih
naravnih vrst, ni nekaj samoumevnega, od vselej in za vselej.
Kot splošno znanstveno sprejeta resnica velja danes, da je zemlja stara pet
ali šest milijard let. Po Kant-Laplaceovi teoriji je nastala skupno s svojim
osončjem iz prvotne velike eksplozije, kije kozmično snov raznesla po vesolju.
Vsekakor je bila zemlja od začetka neživa, skalnata gmota, obkrožena z atmos-
fero iz vodnih hlapov, vodikovega plina, amoniaka in metana.
Glavni dogodki, ki so vse od preprostih začetkov ustvarili kompleksno lupino
zemlje, vključno z njenimi živimi prebivalci, so danes precej dobro znani. Živa
bitja so skoraj izključno zgrajena iz istih štirih elementov - vodika, kisika, ogljika
in dušika -, ki so sestavljali prvotno zemeljsko atmosfero. Toda v živih bitjih so
9
ti elementi privzeli izredno kompleksne molekularne oblike, ki tvorijo razred
organskih sestavin1.
Zemeljska krogla ob svojem nastanku ni bila primerna za današnje svoje
oblike življenja in v atronomskem času dolgoročno gledano tudi v neki daljni
prihodnosti, po določeni ohladitvi sonca kot glavnega vira energije na zemeljski
površini, ponovno ne bo več. Za razliko od zdravorazumskega gledanja na
današnje oblike življenja na zemlji kot samoumevne, in današnje pogoje za
življenje ljudi kot prav takšne, je že s sklepanjem iz zgodovine Zemljinega
nastanka in že z njim povezanega prihodnjega propada treba narediti sklep, da
današnje oblike življenja in njihova povezanost niso že od vselej in ne za vedno.
Seveda pa izpostavljenost ter ogroženost življenjskih oblik in naravnih vrst v
astronomski zgodovini zemlje ni tudi že njihova akutna in danes aktualna
ogroženost. Svetovna ekološka kriza je fenomen, ki ga spremenljivost zemeljske
ekosfere v tej perspektivi le mnogo jasneje osvetljuje: življenjski naravni pogoji
na zemeljski krogli niso od vselej, so uničljivi in njihova degradacija je izmerljiva
in razumljiva le, če jo postavimo v kontekst nastanka ekosfere na zemeljski
krogli.
Splošno znanstveno je sprejeto stališče o nastanku organskih sestavin iz
enostavnih primesi zemeljske prvotne atmosfere v neživih, geokemičnih
procesih. V laboratorijih so imitirali te procese in iz mešanice vode, amoniaka
in metana, ki so bili iz postavljeni ultravioletni svetlobi, električni iskri ali zgolj
vročini, proizvedli zaznavne količine takšnih organskih sestavin, kakršne so
aminokisline in ki v povezavah postanejo proteini. Ker je bilo ultravioletne
svetloba obilo na voljo v prvotni zemeljski atmosferi, so se njene komponente
postopno spremenile v mešanico organskih sestavin.
Te sestavine je začetnik te teorije A. I. Oparin imenoval "organska juha". V
njej so se razvila prva živa bitja pred približno tremi milijardami let. Ker v
prvotni zemeljski atmosferi ni bilo kisika, so morala prva živa bitja pridobivati
energijo iz organskih hraniv, ne da bi jih predelovala s kisikom. Fermentacija
je tisti najbolj enostaven način proizvajanja eneregije v živih bitjih, pri katerem
nastaja ogljikov dioksid. Ta prva živa bitja so bila produkt več milijard let
počasnih geokemičnih procesov, hkrati pa so sama postala močni akterji
geokemičnih sprememb na zemeljski krogli. Najprej so relativno hitro porabila
zalogo organskih produktov, ki so pred tem nastali v geokemični evoluciji. Nato
so prvi fotosintetizirajoči organizmi predelali ogljikov dioksid v organske
substance.
Soodvisnost živih vrst in njihovih življenskih pogojev
Vse to se je seveda lahko dogajalo v morjih, ki so dajala potrebno zaščito
zelenim rastlinam, algam, ki so v tropskih tem peraturah še ne na današnje
1 Bany Commoner, The Closing Circle, Bantam, New York, 9 th. edition april 1979, str. 14.
10
temperature ohlajene zemeljske krogle odlagale ogromne količine organskega
ogljika, ki se je postopno spremenil v premog, nafto in naravni plin. Istočasno
je z fotosintetičnim cepljenjem vodnih molekul, ki so vsebovale kisik, zrak
pridobil v svojo atmosfero prosti kisik. Njegov del se je spremenil v ozon, s
čimer je ustvaril intenzivno zaščito zemeljske površine pred ultravioletnim
sevanjem. Šele s tem je ta površina postala primerna za živa bitja, ki so do tedaj
morala ostajati v zaščiti morskih globin.
Odsotnost ultravioletnega sevanja in prosti kisik sta hkrati omogočila nasta-
nek in razširitev bolj učinkovitih oblik metabolizma, v vodi in na kopnem, tako
da so rastline in živali poselile praktično ves planet in čez njega strnile mrežo
ekos fere, povezanosti svojih življenjskih ciklusov. Suhozemne rastline in
mikroorganizmi so spremenili prejšno skalnato površino zemlje v rodovitna tla,
na katerih seje tako kot v gornjih plasteh voda razvila ogromna raznovrstnost
živih organizmov, ki živijo v zelo kompleksnem vzajemnem sistemu živih bitij.
V njem je v soodvisnosti sestava plodnosti tal, voda in zraka, kar pomeni tudi
klimatskih pogojev.
Ekološka kriza predstavlja razgradnjo te komplicirane sovisnosti ekosfere,
poseganje v nekatere, z razvojem tehnologij bolj in bolj številne reproduktivne
procese, v katerih se vzpostavlja njeno ravnotežje in ohranjajo njene vitalne
zmožnosti vzpostavljanja življenjskih pogojev rastlinskim in živalskim vrstam.
Barry Commoner je izpostavil glavni preobrat, ki se je zgodil v prehodu od
prvotnih oblik življenja k tistim, s katerimi živimo danes. Prvotni sistem življenja
je vključeval usodno pomanjkljivost, ker je svojo energijo pridobival iz
potrošnje nekega neobnovljivcga vira, namreč geokemične zaloge organske
snovi. Ta pomanjkljivost je morala biti korigirana, sicer bi se samorazmožujoča
rast življenja izčrpala s potrošnjo prvotne "organske juhe". V pogojih, iz katerih
so organizmi nastali, bi ti tudi izginili. Preživetje pa je omogočil nastanek
fotosintetičnih organizmov, ki so uporabljali sončno svetlobo, da so predelovali
ogljikov dioksid in neorganske snovi v sveže organske snovi.
Ogljikov dioksid, ki je bil odpadek prvih življenjskih oblik, se je v tem
ključnem preobratu spremenil v hrano organskih sestavin. S tem se je sklenil
krog, v katerem se je življenjski proces spremenil iz linearnega v samobnavl-
jajoči se tok in hkrati seje življenje na zemeljski obli navezalo na obnovljivi vir
energije, kakršno je sonce.
Življenjski procesi so tako sestavljeni iz procesov fermentacije, v katerih
nastaja ogljikov dioksid in iz procesov fotosinteze, v katerih ta skupaj z anor-
ganskimi postaja organski material. To sta dva dopolnjujoča se življenska
procesa, ki sta medsebojno odvisna in predstavljata vzajemni razvoj celokup-
nega procesa življenja na zemeljski obli, v katerega so vključene tudi nežive
snovi. Gre za nenehne transformacije življenja v velikih ciklih, ki jih poganja
sončna energija. Toda porojevanje življenja iz življenja, v katerega se je sklenila
celotna zemeljska ekosfera, je z industrijsko in tehnološko revolucijo postavl-
jeno pred resna vprašanja. Nehoteno ali celo zavestno ogrožanje življenjskega
okolja in življenjskih pogojev nekaterih naravnih vrst preko mnogovrstnih
11
mehanizmov povezanosti vseh oblik življenja med seboj na mnoge, težko
predvidljive načine, ogroža tudi druge vrste, vključno s človeško.
Degradacija okolja presega spoznavne zmožnosti posameznika
Ekologija je zato vratolomno kompleksna znanost raziskovanja povezanosti
različnih oblik življenja in njihove vzajemne ogroženosti v situacijah, ko je
pogosto na prvi pogled izredno težko odkriti kemične procese, ki sprožajo
destabilizacijo življenjskih pogojev posameznih vrst in s tem verižnih procesov,
ki imajo za rezultat prekinjanje reproduktivnih življenskih ciklusov ter umir-
anje in izumiranje množice naravnih vrst.
Pri tem kompleksnost biokemičnih procesov, v katerih prihaja do destabili-
zacije življenjskih pogojev, daleč presega individualne spoznavne zmožnosti
posameznega človeka. S svojim vidom, tipom, okusom, sluhom in vonjem lahko
detektira le manjši del polucije, ki z razvojem vedno novih tehnologij dobiva
vedno bolj neposredno nezaznavne oblike kemičnih, fizikalnih in bioloških
procesov. Radioaktivnega sevanja, težkih kovin, žlahtnih plinov in genetičnih
sprememb ni mogoče zaznati neposredno s človeškimi čuti. Ravno tiste tehno-
loške priprave, ki so bile razvite skupaj s posamezno tehnologijo ali celo kasneje
kot sama ta tehnologija, so najzanesljivejše sredstvo za razkrivanje njihovih
polutivnih učinkov.
Ekologija je zato znanost, ki mora slediti tehnološkemu napredku na njego-
vem lastnem terenu, da z njegovimi lastnimi sredstvi, metodami in pripravami
raziskuje polutivne učinke tehnologij in procese njihovega učinkovanja v repro-
duktivnih krogih soodvisnosti naravnih vrst.
Ker pa je degradacija okolja enotno vezana na ekosfero kot edino osnovo
življenjskih ciklusov, zahteva to raziskovanje povezanosti fizikalnih, kemičnih,
bioloških in socialnih procesov, česar klasično organizirane znanosti ne zmore-
jo. N jihovo raziskovanje je striktno omejeno na posamezna področja oz. disci-
pline, in ta omejitev je bistvena dimenzija njihove znanstvenosti. Da postopajo
metodično, se pravi z določenimi predpostavkami in konsekventno zgolj na te
predpostavke, vključuje abstrakcijo, opuščanje zdravorazumskih postavk, med
katere so vključene tudi postavke večine paralelnih znanstvenih disciplin.
Izjema sta matematika in deloma fizika v naravoslovnih znanostih, v družbos-
lovnih in humanističnih pa zaradi pomanjkanja konsenza o predmetu in metodi
samih teh znanosti tudi takšnih izjem ni.
Z ekološko krizo je odpravljena klasična ovira za vzpostavitev interdiscipli-
narnega delovanja znanosti, namreč da niso mogle opredeliti istega predmeta
raziskovanja. Ta predmet je zdaj dan: ekosfera. Ker se ga posamezne znan-
stvene discipline lotevajo vsaka po svoje, čeprav do sedaj ni bil priznan kot
enoten in njihov skupen predmet, je z globalno ekološko krizo vzpostavljena
njegova identiteta. S tem sodelovanje znanosti ni na nov način le omogočeno,
ampak je celo imperativno zahtevano.
12
Brezpredmetno je razpravljanje, ali lahko ekologija zavzame odslej podobno
mesto in zaide v podobne dileme, ki so bile svojčas značilne za filozofijo kot
prvo vseh znanosti, od katere so se druge znanosti postopno osamosvajale.
Kajti ekologija se ne more vzpostaviti kot nova, dodatna znanost poleg že
obstoječih, ki bi poleg tradicionalno koncipiranih znanstvenih disciplin prak-
ticirala njihovo ekološko delovanje ločeno in neodvisno od njih. To bi sicer ne
bilo povsem neproduktivno, ker bi pomenilo, da bi si vsaka znanstvena disci-
plina razdelala svojo aplikativno poddisciplino, v kateri bi svoj metodološki
instrumentarij uporabljala za raziskovanja ekosfere. Toda te posamezne pod-
discipline znanosti, ki bi se posvetile ekosferi, njenim ciklusom in njihovemu
ravnotežju, bi še vedno delovale metodološko izolirano in vsaka zase. To bi torej
sicer bila pot naprej glede na sedanje stanje, za katerega je značilno znanstveno
zanemarjanje najbolj vitalnih vprašanj ohranitve biološkega ravotežja zemelj-
ske ekosfere že iz metodoloških razlogov, ki načelno onemogočajo sodelovanje
in koncipiranje skupnega predmeta znanosti.
Hkrati pa je problematična in utopična tudi druga vizija koncipiranja eko-
logije kot neke sinteze znanstvenih disciplin, ki bi povezala in strnila dosedanje
načine, metode in sredstva razis kovanja in se tako formirala kot Ekologija z
velikim E. Kajti znanstveno raziskovanje je po svojem bistvu inovativno in ne
more biti brez preostanka posvečeno nekemu cilju, pa če je ta še tako moralno
vzvišen: ohranitev vitalnih sposobnosti ekosfere in s tem življejnskih pogojev
biotopov in naravnih vrst s človeštvom vred. Sodelovanja in vzajemnega dopoln-
jevanja znanstvenih disciplin na področju ekologije ni mogoče doseči z njihovim
zgolj organizacijskim drugačnim konceptom in tudi ne zgolj z vzpostavitvijo
prednostnega smotra raziskovanja: ohranitev ravnotežja v ekosferi.
Produktivna je lahko le tista koncepcija ekologije, ki iz razis kav posameznih
disciplin kot znanstveno normo uveljavi takšno samopercipiranje posamezne
discipline, ki za rešitev postavljenih problemov degradacije ekosfere izpostavi
prav ta problem kot usodno in centralno vprašanje te discipline in ki postavi
možnost sodelovanja z drugimi disciplinami kot imperativ njenega metodo-
loškega napredka. Doslej je bilo namreč sodelovanje med posameznimi znan-
stvenimi disciplinami razumljeno kot drugorazredno vprašanje, ki se mu je
posamezna znanstvena disciplina lahko posvetila, ko je rešila svoj osrednji
problem: namreč ko je koncipirala svoj predmet in metodo neodvisno ali vsaj
avtonomno od drugih ved.
Ekološki horizonti znanosti
V resnici seje sicer napredek v mnogih znanstvenih disciplinah dogajal kot
produktivno privzemanje hipotez, metod in odkritij drugih disciplin, toda nova
odkritja in metode so bile največkrat ljubosumno pripisane le tej zadnji, ker je
takšno ljubosumno varovanje teritorija posamezne znanstvene discipline zago-
13
tavljalo teoretsko ekskluzivnost in utrjevalo vtis, da gre prav v tej znanosti za
apriorni, fundamentalni in sintetični način raziskovanja.
Ekologijo kot interdisciplinarno raziskovanje v prvi vrsti onemogoča status-
no rangiranje raziskovanja v posameznih disciplinah, ki daje prednost preisko-
vanju določene hipoteze ali skupine hipotez v izolaciji od konsekvenc, ki jih
ima za druge znanstvene discipline in konec koncev za življenjske cikle na
zemeljski krogli. Največkrat pa je to omejevanje raziskovalnega interesa na
pogoje, kijih lahko kontrolira in verificira posamezen raziskovalec le s sredstvi
in pojmi svoje discipline, le rezultat nemoči bolj kompleksnega raziskovanja
več oz. vseh znanstvenih disciplin hkrati.
Izhod iz te metodološke nemoči posameznih znanstvenih disciplin, da bi
raziskovale kompleksne implikacije svojih hipotez, je samo v stimuliranju
takšnega raziskovanja in takšnega pojmovanja znanosti sploh, ki bo sicer iskalo
najenostavnješe teoretske rešitve za posamezne probleme, toda njihovo verifi-
kacijo potrdilo šele s preizkusom njihovega pomena in učinka v kompleksnem
kontekstu ekosfere. To pa pomeni, da se mora znanstveno raziskovanje od-
povedati zelo razširjenemu imperativu, daje stvar raziskovalca, da reši določen
teoretski problem in da konsekvence njegovega odkritja niso njegova zadeva
in da zaradi njih nikakor ne more in ne sme omejevati svojega raziskovanja. Ta
raziskovalni imperativ, ki seje posebej uveljavil v zadnjih dvesto letih, sloni na
domnevi, da je teren znanstvenega preizkusa brezmejen in da ne more imeti
nobene omejitve oz. horizonta, niti ne more postavljati kakršnihkoli etičnih
kriterijev za sam preizkus. Z globalizacijo omejenosti naravnih resursov in z
ekološko krizo se je izkazala ta paradigma znanstvenega raziskovanja kot
izčrpana. Predvsem se znanstveno raziskovanje etičnih imperativov nikoli v
resnici ni moglo povsem otresti, temveč jih je samo implicitno omejilo na tako
imenovano duhovne, družbene in etične zadeve.
Narava, naravni viri in okolje je bilo izključeno iz tega etičnega in humanis-
tičnega nivoja. Ta izključitev je z globalno degradacijo okolja postala vprašljiva.
Problematični seveda niso nasledki in učinki znastvenih konceptov in njihovih
tehnoloških konkretizacij, temveč same njihovi osti. Te se lahko spremenijo
samo s prevrednotenjem narave, telesnosti, stvari, iz zgolj pasivnih predmetov
v predmete z etičnim statusom. Obstoj i jo etični kriteriji pri raziskovanju člo-
vekove filozofije, sociologije, prava, politike in psihologije, ki ne legitimirajo
poljubnih intervencij in eksperimentov v raziskovalne namene. Danes je sa-
moumevno, da psihološka raziskava, v kateri bi eksperimentalno ustvarili
ekstremno stresno situacijo, da bi analizirali reakcije posameznih ljudi zaradi
zdravstvene škode, ki bi jo tak stres lahko povzročil, ne bi bila etično dopustna
in bi štela za znanstveni šarlatanizem.
Prav isto velja za fizikalne, kemične, medicinske in biološke raziskave, ki bi
jih z možnostjo škode izvajali na ljudeh. Zato poskusi na živalih, tkivih, kemičnih
substancah itn.. Svoboda znanstvenega raziskovanja vključuje omejitev
eksperimentiranja na ljudeh, če obstaja možnost zdravstvene ali drugačne
škode. Na osnovi znanstvenih eksperimentov pa so nastali mnogi tehnološki
14
postopki, ki imajo nedvomno škodljiv vpliv na človekovo zdravje in naravno
ravnotežje mad živalskimi in rastlinskimi vrstami. Neogiben korak v razume-
vanju in prakticiranju znanstvenega raziskovanja bo moral biti storjen v pre-
vrednotenju tega raziskovanja tako, da bo eksperimentiranje in koncipiranje
novih raziskovalnih in tehnoloških postopkov vključevalo nemoralnost in ne-
legalnost ekološko škodljivega znanstvenega poskusa in njegovega prevajanja
v tehnološki postopek.
Ločevanje med znanstvenimi eksperimenti, ki so etično problematični, ker
zadevajo neposredno ljudi oz. njihovo zdravje, in eksperimenti, ki se opravljajo
na drugih živih substancah ali bitjih in se zato ne zdijo vprašljivi, je razumljivo
in sprejemljivo na nivoju Newtonove fizike, se pravi na nivoju znanosti 17. ali
19. stoletja. Na nivoju jedrske fizike in celularne biologije oz. genetike pa ta
razlika izginja. Genetski kod živih bitij je zelo podoben pri rastlinah, recimo
drevesih, in ljudeh. Genetske poškodbe so torej skupne vsem živim vrstam, zato
ni mogoče opravičiti tistih, ki so storjene na rastlinskih in živalskih vrstah,
diskreditirati pa tiste pri ljudeh.
V tej perspektivi je vprašljiv genetski inženiring na rastlinah in živalih prav
tako kot pri ljudeh. Vprašljivo paje tudi dokumentiranje nastanka "ekoloških
bolezni", ne le tistih, ki so rezultat intenzivirane industrijske polucije, ampak
tudi tistih, ki so posledica nepreglednega in polutivnega znanstvenega razisko-
vanja in eksperimentiranja. V zvezi s tem se postavlja vprašanje nove bolezni,
kakršna je aids. Ali je njen pojav res rezultat njene davne pritajenosti, ko je
obstajala kot prikrit fenomen in ko se zaradi naravnih in socialnih značilnosti
ni mogla razširiti? Zdaj pa so z intenzivnimi komunikacijami, seksualno svobo-
do in intenzivnim zdravstvenim varstvom nenadoma v svetu nastale možnosti
za uničujoči prodor te bolezni v svet. Ali pa je aids vendarle stranski rezultat
nekega genetskega eksperimentiranja, ki je ušlo izpod nadzora raziskovalcev.
In je podoben grožnji jedrskega sevanja po eventuelni jedrski vojni, ali po
nekontrolirani eksploziji jedrske elektrarne, kakršna seje zgodila v Černobilu,
grožnji, o kateri raziskovalci, ki so iz delali prvo atomsko bombo, še slutili niso.
Fizikalno, kemično, biološko in tehnično raziskovanja se bo moralo odpove-
dati nevtralnosti in etični nevprašljivosti svojega eksperimentiranja, kije zasi-
drano v znastveni paradigmi 17. stoletja in ki zahaja v izrecno nasprotje s
sodobno paradigmo naravoslovja, utemeljenega na Einsteinovi teoriji relativ-
nosti.
( se nadaljuje )
15
Claus Offe
MODERNOST, UTOPIJA IN RACIONALIZACIJA
Utopija ničelne opcije modernosti in modernizacija kontormativno-poli-
tični kriterij
Sociološke znanosti so se zadnjih 25 let ukvarjale s temo "modernost" v dveh
različnih kontekstih. Ta konteksta sta med seboj ostro ločena, vendar se zdi, če
se ozremo v preteklost, da sta hkrati na nek ironičen način povezana. Na eni
strani imamo raziskave, ki se ukvarjajo z modernizacijo z zgodovinsko-socio-
loškega vidika. Ta raziskovanja se ukvarjajo s splošnimi, opisnimi in razlagal-
nimi izsledki o pogojih in motivacijskih silah modernizacije. Analizirajo raz-
vojne poti, ki so jih prehodile predmoderne ali tradicionalne družbe, da bi se
otresle (ali pa tudi danes mogle premagati) značilnih potez togosti, stagnacije
in trmoglavosti ter se tako približale demokratično-kapitalističnim indus-
trijskim družbam, ki jih modernizacijska teorija vsaj implicitno opisuje kot
normativno zaželene. Navkljub vsej empirični natančnosti in metodološki pre-
finjenosti pa bi bilo pri analizi raziskav, ki so bile izvedene v šestdesetih letih,
pošteno do njihovih avtorjev, tesno sodelujočih zgodovinarjev in sociologov,
Američanov in zahodnih Evropejcev, vsekakor ugotoviti, da so se osredotočili
na eno samo vprašanje, namreč: "V čem so pogoji možnosti, da smo "mi" postali
to, kar smo danes in da bi tudi drugi lahko sledili to pot zahodnjaštva?". V času,
ko je bila raziskava o modernizaciji v šestdesetih letih v polnem razcvetu, so
brez vsakršnih zadržkov enačili koncepta "modernizacije" in "pozahodn-
jačenja". "Državam v razvoju je bilo priporočeno, da posnemajo dosežke Za-
hodnega sveta. Modernizacijo so razlagali kot napredek." (1) V tem pogledu,
v kritični obravnavi raziskovanja modernizacije, ki v celoti ovrednoti možnosti
in perspektive takega tipa raziskav v pozitivnih terminih, Hans Ulrich Wehler
svari, daje teorija modernizacije pretesno spojena s povsem določenimi cilji in
vrednostnimi podmenami, da se s svojo navezanostjo na zahodni model op-
ravičuje tudi morebitne napačne razlage ali pa celo absolutizira obstoječe
razmere s ponosnim: "dosegli smo". (2)
Kontekst, v katerega je umeščen koncept modernosti v družboslovno-znan-
stvenem izgrajevanju teorije v drugi polovici sedemdesetih let, je od prvega
povsem različen. V njem perspektive ne oblikuje več samozavestna skrb zahod-
nih družboslovnih znanosti za "druge", na katere se gladko obrača kot na
"zamudnike" (dejansko pa jih poskuša ideološko "vključiti"). Nasprotno, te
dejavnosti potekajo v skeptičnem ozračju skrbi "modernih" družb zase; pozor-
nost namenjajo predvsem natančni samoraziskavi struktur in normativnih
premis stabilnosti ter bodočemu razvoju že obstoječih "modernih" družb. Ta
perspektiva prihodnosti v družboslovnih znanostih sovpada s celo vrsto zgodo-
vinskih in notranjih discipliniranih okoliščin, med katerimi bom tukaj opozoril
samo na nekatere: izkušnje politične in ekonomske krize v sedemdesetih letih;
rapiden upad intelektualnega soočenja s pomembnimi tezami klasičnega mark-
sizma; obnovljeno sprejemanje "Dialektike razsvetljenstva" kot tudi veberjan-
16
ske teorije "zahodnega racionalizma" skupaj z estetskimi družbeno-filozofskimi
in sociološkimi simptomi, konjunkturami in prognozami prehoda v "postmod-
erno stopnjo razvoja zahodne kulture in družbe. V tem premiku perspektiv in
kontekstov se mi ne zdi tako zelo ironično to, da so odvrnili pogled od "drugih"
oz. od zgodovine k lastnim sodobnim kulturnim in strukturalnim pogojem,
ampak prej to, da se situacija "modernih" družb s prav enakimi značilnostmi,
za katere je modernizacijska teorija trdila, da so značilnosti "predmodernih"
družb, izkaže kot blokirana, prav tako obremenjena z miti, togostmi in razvojni-
mi omejitvami. Vsekakor pa "modernost ni več ekskluzivni cilj, ki naj bi ga želeli
posredovati s svojim razvojem drugim, ampak prej negotovo izhodišče za
nadaljnji razvoj lastne ("zahodne") družbe. V tem pogledu se zdi, da poskušajo
postmodernisti in neokonservativci tekmovati v točnosti svojih obojestranskih
kritik glavnega koncepta modernizacije, se pravi razuma oz. racionalnosti.
V nadaljevanju bi želel skicirati posredniški položaj med moder-nostno
evforijo in sodobnim skepticizmom. Želel bi proučiti, kako in zakaj se razliku-
jejo politično-moralne institucije - ki so se razvile v zahodnih družbah in kijih
motivirajo modernizacijski procesi - od struktur modernosti in zakaj se struktu-
ram modernosti ne odzivajo (I). Proučiti, zakaj v tem doživetju nezadovoljstva,
kije sedaj osnova skoraj vseh relevantnih razprav, ne moremo najti razloga za
to, da bi popolnoma odpravili fundamentalna spoznanja ali njihovo pozivanje
k večji veljavnosti antimodernih moralnih principov (II). In, končno, proučiti,
zakaj obstaja - v nasprotju s tem - ustrezna svoboda za nadaljnjo modern-
izacijo sodobnih struktur - to je za aplikacijo temeljnih načel modernizacije
lastnih struktur. Upam, da bom na koncu pokazal, da daje proučevanje in
uporaba teh možnosti vpogled v ozadje številnih sodobnih političnih sporov in
njihovih posledic (III).
I
i
Kot veliko drugih fundamentalnih konceptov v družboslovnih znanostih ima
tudi pojem modernosti dvojni status, namreč analitični in normativno politični.
Opisuje značilnosti in hkrati vpeljuje dimenzijo vrednotenja, na osnovi katere
je moč kritizirati pre- ali anti-moderne ideje ali družbene odnose kot nepo-
polne, zaostale, nazadnjaške itd. To sočasno empirično in normativno dvojno
aplikacijo pojma "modernosti" opravičuje dejstvo, da lahko strukture, ki se
razvijajo v modernih družbah, pojmujemo kot realizacijo (čeprav omejeno)
normativnih ciljev in revolucionarnih projektov, ki so jih gojile modernizirajoče
elite in ideologije v preteklosti. Te snovateljske ideje moderne družbe so se v
zahodnem svetu izoblikovale konec osemnajstega stoletja in so praktično
dozorele v obdobju britanske industrializacije in klasične politične ekonomije,
v francoski revoluciji in (kot pravi Marx) v klasični nemški filozofiji.
Navadno se domneva, da je bila normativna ideja, dominanti filozofski motiv
evropskih modernizacijskih procesov (in tistih, ki so izhajali iz Evrope), osvo-
bajanje /Freisetzung/ razuma in subjektivnosti. Od osemnajstega stoletja dalje
17
se je razvojni proces, ki se je družbeno in intelektualno oplajal z renesanso,
reformacijo in razsvetljenstvom, konkretno politično institucionaliziral, kar bi
shematično lahko prikazali v zaporedju: nacionalna država - ustavna država -
demokratična država - država blaginje. Vsako od teh razvojnih stopenj lahko
označimo kot napredno gibanje, glede na že prej omenjeno normativno
razsežnost. Večno vprašanje o širjenju in krčenju meja, ki omejujejo svobodo
odločanja in akcijo družbenih akterjev, se postopno "transformira v smeri
ekspanzije možnosti in avtonomije". (3) Nove razsežnosti so očiščene za upo-
rabo subjektivnega razuma akterjev, njihove opcije so narasle in večajo se
možnosti tega, kar je moč doseči v akciji. Temu ustreza tudi osvoboditev na
tehničnem in ekonomskem področju in povečanje možnosti prostorskih dimen-
zij (transport in komunikacije), časovnih dimenzij (bančništvo) in napredka v
energetski sferi (fizikalno in kemijsko izkoriščanje novih energijskih virov in
hitro zmanjšanje deleža človeške in živalske sile v skupni porabi energije). Iz
komplementarnega zornega kota bi to lahko opisali kot proces komulativne
deinstitucionalizacije, kot napredno nevtralizacijo fizičnih danosti in tradicio-
nalnih privilegijev, ki so postali politično in filozofsko nevzdržni, kot dejansko
metodično diskontinuiteto s preteklostjo. V socioloških pojmih sta to dva
procesa, ki drug drugega krepita in katerih sečišče je v modernizaciji.
En proces predstavlja osamosvajanje akterjev, organizacij in družbenih
podsistemov v odnosu do drugih sistemov: proces, ki je v teoretični literaturi
enotno dokumentiran s takšnimi koncepti kot so individualizacija, emancipa-
cija, ločitev, avtonomizacija, samouprava, pretrganje itd. (5) Drugi proces
predstavlja usihanje tradicionalnih dolžnosti, rutin, resnic in pričakovanj. Av-
tonomizirana akcija postaja neovirana, neomejena, "nenasitna" (kot pravi Marx
za kapital) v iskanju in širjenju njej lastnih vrednot. Prav tako značilna kot ta
dvojni proces ekspanzije možnosti in pojemanje tradicije so tudi področja
akcije, ki se soočajo z razkrojem konvencionalnega. Ta področja vključujejo
štiri sfere in sicer materialno produkcijo kulturno reprodukcijo, politično
participacijo in birokratsko dominacijo.
a) MATERIALNA PRODUKCIJA
Z velikanskim porastom opcij, do katerih prihaja na tem področju aktivnosti,
prihaja tudi do soodvisnosti med prodorom ali ekspanzijo tržnega načela
(najprej na blagovni trg, nato na trg delovne sile in kapitala), načelom racion-
alne organizacije in načeli racionalnih metod dela, povezanih z znanstvenim
raziskovanjem in izobraževanjem. Uveljavljanje teh treh načel omogoča vsem
družbenim akterjem, ki so vključeni v materialno produkcijo, stalno možnost
odločanja, kjer se bo kaj kupovalo ali prodajalo in kaj bo kako proizvedeno.
Kajti dolgoročno si nihče v zvezi s tem vprašanjem ne more dovoliti, da bi
preprosto izhajal iz konvencionalnega in običajnega.
18
b)	KULTURNA REPRODUKCIJA
Sfera kulturnih norm in vrednot kot tudi veljavnost estetskih kriterijev je
enako predmet prodornega nagnjenja k prehodnosti in inovacijam. V modern-
izacijskem procesu postanejo povsem neuporabne tradicionalne monopolne
interpretacije ter zahteve po absolutnosti in doktrinarnem nasilju. Podobno
postanejo sprejemljive tudi usmeritvene norme v znanosti, poklicih, pros-
točasovnih dejavnostih, umetnosti, družini, spolnosti, religiji, izobrazbi itd. ter
s tem predmet izbora in časovno nestabilne/premakljive.
c)	POLITIKA
Totalnost tega, "kar se lahko zgodi", s čimer moramo računati in za kar
pretekle izkušnje ne zagotavljajo zanesljivih pravil, se prav tako stopnjuje na
področju političnih konfliktov. Če v liberalno-demokratičnih političnih sistemih
zavzemamo neko stališče ne glede na obliko, vsebino in interese, je to v večji
meri stvar izbire inje podvrženo hitrejšim spremembam kot kjerkoli drugje.
d)	JAVNA UPRAVA
Normativno pravo - kije formalno definirano in ločeno od njegovih izvorov
v običajnem pravu - in birokracija omogočata v modernih družbah državni
eksekutivi, da posega z množico prepovedi in zapovedi na področje delovanja
visoko specifičnih skupin, kar bi si bilo težko zamisliti le stoletje pred tem.
Eksplozivno rast možnih področij delovanja državne eksekutive tukaj vzpod-
buja, kot v primerih od a) do c), sistematična aplikacija in selektivna uporaba
formaliziranega znanja in informacijske tehnologije, saj omogočata takojšen
dostop do podatkov znotraj celotnega sistema.
Ne glede na to, kako same po sebi umevno lahko zvenijo te trditve o
naraščanju izbire med različnimi družbenimi konteksti, pa so ne samo groba,
marveč tudi odkrito zavajajoča in enostranska podoba realnosti modernih
družbenih struktur. Te trditve bom uporabil zgolj kot kontrastno ozadje, ki mi
bo omogočilo izpostaviti povsem nasprotno ugotovitev: namreč, da so prav
moderne družbe tiste, za katere je najbolj značilna visoka stopnja togosti in
nefleksibilnosti. Zato, da bi postala ta togost, ki izhaja iz možnosti, in se z njimi
povečuje, čimbolj razvidna, bi predvsem opozoril na specializacijo in funkcio-
nalno diferenciacijo. S specializacijo razumem v tem primeru razvoj institucij
in sredstev komunikacije, ki so prirejeni nalogi ustvarjanja opcij za vsako sfero
posebej in ki hkrati posredujejo družbenim akterjem kriterije za razločevanja
med novo nastalimi opcijami. Vzemimo za primer samo proces ločitve "gospo-
dinjstva" od "podjetja" in temu ustrezno tehniko "racionalnega knjigovodstva".
Šele ko je ta metoda dostopna, je mogoče v ekonomskem smislu razumeti in
aktivno razširiti meje takšnih možnosti in med njimi racionalno izbirati v jeziku
donosnosti kapitala. Znanstveno raziskovanje, birokratska dominacija in poli-
19
tični, moralni in estetski diskurzi so naslednji primeri specializiranega procesa
nenehnega preiskovanja novih področij. Potrebni so posebni mediji in institu-
cije, če naj se osredotočimo na še neodkrite možnosti in če hočemo usmeriti
izbor med njimi glede na kriterije, ki jih zagovarjamo. Nasploh bi lahko rekli,
da nenehno širjenje opcij na prej omenjenih področjih akcije poteka hkrati, -
v resnici je posredovano - z izostrovanjem selektivnih filtrov, skozi katere akcija
poteka. Zato, da bi lahko izkoristili nove opcije, moramo ne samo dodatno
spoznavati področja, marveč biti tudi sposobni za to, da zanemarimo "irelevant-
ne" kriterije presoje. Nasprotna stran te ostrejše, bolj precizno prečiščene
selektivnosti, so tiste značilnosti akcije, ki jih pogosto opredeljujemo kot
apatijo, ozkosrčnost, neskrupuloznost itd. Dejstvo, da se posameznik odreče
"interpretaciji" /"Ausdeutung"/, ozkomiselnost, monomanija in silovita
domišljavost, je po Maxu Webru Janusov obraz dlakocepske selektivnosti, k
čemur pristavlja z brezupnim patosom: "Specialisti brez duha, senzualisti brez
srca: Ta ničnost predstavlja raven civilizacije,(5) kakršna še nikoli doslej ni bila
dosežena!". Toda očitati družbenim akterjem, da so patološko enostranski in
domišljavi, pomeni samo eno od dveh možnih kritik modernizacije; druga se
nanaša na posledice akcije in na družbene razmere, ki so rezultat takega
enostranskega tipa akcije. Pomanjkanje razmišljanja o posledicah vodi k
problemom reda in koordinacije in ima v glavnem za posledico porajanje
anarhije, vzpodbujanje krize, ki spodkopavajo "družbeno toleranco", kije nujna
za proces modernizacije.
Drugi pomembni faktorje funkcionalna diferenciacija. Ta povzroča zahtevo
(v nasprotju s "segmentno diferenciacijo") načelnega sodelovanja vseh akterjev
ali vsaj možnosti sodelovanja vseh s specializiranimi sredstvi komunikacije
njihovih podsistemov. Potemtakem ni nobene sfere družbeno ekskluzivnih
funkcij (Junkerjev - za kariere oficirjev, revežev - za socialne usluge države
blaginje, izobražene buržoazije, ki plačuje davke - za politične volitve in obis-
kovanje opernih premier), namesto tega namreč obstaja tendenca, da bi bil
vsak posameznik povezan in bi imel dostop do vseh funkcionalnih sfer, pod
pogojem, da se ustrezno podredi visoki selektivni shemi institucij, kriterijem in
specialnim komunikacijam.
Če sedaj kombiniramo zgoraj opisane značilnosti akcije modernosti (namreč
ekspanzijo opcij, specializacijo in funkcionalno diferenciacijo), je rezultat
skupek koordinacij in kompatibilnosti. Šele tedaj, ko se sprostijo tradicionalni
pritiski na horizont opcij, s katerimi bi lahko dejansko širili te horizonte in ko
razvoj in vrednotenje teh opcij ni več privilegij ali ekskluzivna odgovornost
sektorskih skupnosti specialistov, ker takšno sektorsko širjenje opcij tenden-
ciozno vključuje "vse" - takrat se poveča razlika med tistimi zahtevami in
opcijami, ki so v "lokalni" perspektivi "možne" in tistimi, ki so iz "globalne"
perspektive (vseh tistih, ki ne sodelujejo, ampak ki so nazadnje prizadeti) take,
da jih je moč tolerirati, asimilirati in sprejemati. Ni vse, kar je "možno", tudi
"branljivo". Nekdo mora na primer opustiti kratkoročni maksimalni profit ali
nekdanjo puritanskost moralne pozicije, ki jo diktira etika prepričanja, ker so
20
take opcije postale neasimilativne /unzumutbar/ za druge sfere akcije in
nesprejemljive glede na nujne, vnaprej vidne posledice za samo/ega akterko/ja.
Čim večji kot postane horizont "dejanskih" opcij, tem težje je ugotoviti re-
fleksivne protitendence, ki bi zagotovile razumno varnost, da ostaja nikogaršnje
lastno dejanje kompatibilno z "bistvenimi" premisami drugih sfer kijih ta akcija
prizadeva.
To nikakor ne pomeni, daje nujnost take koordinacije enaka za vse strateške
akterje vseh podsistemov. Ravno nasprotno: družbeni odnosi sil so v asimetriji
s stopnjo, do katere so akterji v različnih podsistemih prisiljeni razmišljati o
kompatibilnosti in upoštevati druge. Bilo bi prav gotovo preveč drzno trditi
glede na številne dane politično-ekonomske faktorje in razvojne trende, da v
liberalno-demokratičnih državah blaginje zahodnih industrijskih družb takšna
asimetrija med investitorji ali zaposlovalci na eni strani in državno eksekutivo
na drugi ni obstajala. Ta asimetrija bi se gotovo morala povečati do take
stopnje, da bi politični sistemi, o katerih govorimo, dejansko postali države
blaginje. Vendar pa morajo biti ne glede na tako asimetrijo vse "moderne"
družbe takšne vrste, da so vsi podsistemi pod enakim pritiskom konstantnega
vstopanja v odnose z drugimi sferami akcije kot tudi žrtvovanja eksploatacije
deleža opcij na njihovih lastnih področjih akcij zato, da bi stabilizirali svoj
odnos. Z drugimi besedami: v "modernih" družbah si noben podsistem ne more
privoščiti doslednega "lahkomiselnega" obnašanja in v principu proglasiti supe-
riorno avtoritativnost vis-a-vis vsem drugim poljem akcije. Problem je prav v
tem, da so rešitve takšnih koordinacijskih problemov samo (ex post) dane kot
sistemski pogoji kontinuirane eksistence in ne kot (ex ante) motivi za akcijo. To
pomeni, da dejansko ni institucije, ki bi lahko proizvajala potrebne motive za
koordinacijsko akcijo na oba, zakonit in zanesljiv način ali drugače, ki bi
prevzela odgovornost za rešitev te naloge.
Če naivno vztrajamo na ideji, da je "modernizacija" ekvivalent samo
"naraščanju opcij" in hkrati ne upoštevamo nasprotne ideje, da bi dosegli
koordinacijo in kompatibilnost problemov in si tako zagotovili nadaljnji obstoj
sistema, se lahko pojavi popačena slika. Nasprotna ideja je, da je neustrezne
in nekompatibilne opcije potrebno s prefiltriranjem nenehno izločati (njihovo
število namreč narašča hkrati s številom opcij samih). Še več: koordinacija
problemov kompatibilnosti narašča z našim znanjem o oddaljenih efektih in
interferencah, ki jih delne akcije lahko izzovejo pod pogoji druge, kasnejše
akcije. Več kot je takšnega znanja na razpolago in bolj kot je jasno, da je
pomanjkljivo znanje moč pridobiti s (čeprav zamudnim) raziskovalnim delom,
tem težje seje izgovarjati na neznanje. Progresivno opravljanje tradicionalnih
''prisil" na akcijo, ki se odvija v modernizacijskem procesu, omogoča potrebo
po omejevanju (vendar pa si ga institucije ne morejo privoščiti), s pomočjo
katerih je lahko zagotovljena kompatibilnost subjektivno izbranih akcij, ki bi
sicer vodile v nestalnost in "anarhijo".
Danes so osnova, konstrukcija in upoštevanje takšnih "omejitev", ki bi lahko
odigrale funkcijo združevanja in asimiliranja cele vrste vzajemno možnih opcij,
21
osrednje teme politične filozofije, ustavnih in politično uporabnih doktrin, prav
tako kot empirične politološke znanosti. Presek relevantnih premišljanj, ki se
jih bom v nadaljevanju dotaknil, je temu primerno skromen.
Predstaviti želim naslednje teze:
1.	Osrednji problem modernih družb ni njihova nadaljnja modernizacija, kar
pomeni nadaljnje naraščanje opcij, izbiro in možnosti akcije, marveč invencija
in zagotavljanje tistih sekundarnih pravil selekcije, ki kot sintetski princip lahko
varujejo koeksistenco in vzdržujejo kompatibilnost različnih horizontov opcij.
2.	Takšni modeli "moderne" sinteze so podvrženi dvojnim kriterijem adek-
vatnosti. Po eni strani morajo biti "moderni" v smislu, da morajo upoštevati
emancipacijske možnosti racionalne subjektivnosti, po drugi strani pa morajo
biti sintetični v smislu, da se izkažejo ko {učinkoviti regulatorji koordinacije in
kompatibilnosti. Osrednji poudarek je na kritiki takšnih koncepcij reda, ki
dovolijo napako kršenja obeh, prvega in drugega kriterija adekvatnosti.
Provizoričen rezultat teh razmišljanj je, da karakteristike in odločilni kriteriji
modernosti ne sestojijo samo iz narasta v akciji razpoložljivih opcij, ampak
enako in v nasprotju z razumom, v obstoju regulatvnih mehanizmov, ki urav-
navajo selekcijo opcij, ki se dejansko pojavljajo na ta način, da pripeljejo te
opcije v odnos harmonije, vzajemnega prilagojevanja in da druga druge ne
uničujejo kot opcijo. Družbeni sistemi bi bili toliko "moderni", kolikor bi
privedli do kontroliranih deintegrativnih posledic specializiranih ekspanzij
kapacitet na tak način, ki sam ni regresiven in antimoderen, to je, usmerjen
proti načelom ekspanzije samih kapacitet. Prav to je tisti problem, ki ga
pogosteje zakrijejo kot razložijo take nedoločene formule kot je npr. formula
o "liberalni ureditvi" družbe.
Obstajajo tri klasične rešitve tega problema reda, ki so povezane s ključnimi
besedami "država", "trg" in "skupnost" (ali alternativno s političnimi filozofijami
Hobbsa, Locka in Rousseauja). Ta stališča so "klasična" ne samo v smislu, da
predstavljajo predvsem čisto neoporečne in konsistentne elaborate tistih od-
govarjajočih fundamentalni idej, ampak tudi v tem smislu, da danes ne morejo
odigrati praktične vloge, ampak so relevantne samo zato, da osvetlijo primere,
zakaj/»' tako.
V vseh stališčih države obstaja mnenje, da bi lahko potrebi po regulaciji in
mehanizmih, ki bi zagotavljali kompatibilnost in ki so povezani z modern-
izacijo, to je, potrebi po redu, lahko zadostili s podelitvijo neomejene družbene
moči eni družbeni agenciji, katere odločitve bi bile povezujoče in bi ohranjale
mir. Vendar se ta ideja izkaže za zastarelo, če ne iz nobenega drugega razloga,
potem preprosto zato, ker je red, ki naj bi ga vzpostavila država, predpostavljen
v krožni obliki, kot nekaj, kar je bilo na voljo že pred oblikovanjem države
/vorstaatlich/. Na čem drugem, razen takšni predpostavki, je lahko osnovana
možnost vzdrževanja državne moči za ohranjanje miru? Res je, da trditev, da
je problem moč obvladati po poti striktne delitve sfer med državo in civilno
družbo, med ekonomijo in političnimi institucijami, še vedno inspirira liberalno
misel. Toda njena moč, da prepriča tiste, ki se bojijo plašnic, s katerimi se ta
22
vrsta misli zavaruje tako pred konstitutivno funkcijo politične dominacije, kot
tudi fenomenom družbene moči družbenih razredov in političnih konfliktov, ki
nastanejo iz ekonomskih procesov, pada. Misel, da je red moč doseči preko
ločitve ekonomske in politične sfere (ali skozi spontano koordinacijo znotraj
sfer in med njimi, ki je pričakovana od te ločitve) sodi danes v normativnih in
(predvsem) deskriptivnih izrazih na pozabljeno območje utopičnih ali ideo-
loških zablod. Recept "poenostavitev skozi ločitev", če naj bi šlo za ločitev med
"ekonomsko" in "politično" sfero, odpove na dveh točkah.
1.	Trg ni "osvobojen politike", marveč ga politika zagotavlja in regulira inje
sposoben reprodukcije samo na osnovi tega politično posredovanega reda.
2.	Niti ni politika "osvobojena trga", ampak se prej podreja ekonomskim
predpisom, ki ga ekonomski sistem družbe predpisuje sodobni državi blaginje
s sistemom taks (da ne omenjam priviligiranega vpliva ekonomskih interesnih
skupin ali fenomena korupcije). Kar zadeva idejo, da lahko enotnost družbene-
ga življenja temelji na "skupnosti" ali "solidarnosti", je res, daje ta ideja prisotna
tako vpopulističnih in fundamentalističnih protestnih gibanjih, vendar se na-
vadno razvija v brezmočni politični anti-modernizem, če ne celo "prisilno
podružbljanje" /Zwangsvergemeinschaftung/, ki ga vsili državni teror.
Zdi se, da te negativne ugotovitve priporočajo, da bi se manj ukvarjali s
"klasičnimi" rešitvami in več z naravo samih problemov, ki jih poraja dosežena
raven sektorske modernizacije, ki vključuje tudi probleme tistih rešitev, ki so
se v družbah našega časa skozi razvoj družbe sami predstavili. Adekvatno
osnovno izkušnjo intelektualnih in političnih elit v modernih družbah lahko,
čeprav abstraktno, sumiramo s sledečim načelom: po eni strani so skoraj vsi
faktorji družbenega, ekonomskega in političnega življenja naključni, izbirni in
podvrženi spreminjanju, medtem ko so po drugi strani institucionalne in
strukturalne premise, po katerih ta naključnost poteka, simultano odmaknjene
iz horizonta politične (dejansko intelektualne) izbire. Sposobnost podsistemov
za vedno nove opcije za akcijo lahko pripišemo samo njihovi nesposobnosti, da
kontrolirajo ali odgovorno modificirajo usodne odnose, kijih nenehno ustvar-
jajo na makro-nivoju. Ta koncepcija je prisotna tudi, ko govori Gehlen o
post-zgodovini" in postane otipljiva, ko Horkheimer in Adorno v Dialektiki
razsvetljenstva pišeta o "svobodi /izbirati/ vedno isto". (6) Samo enostavne
družbe, še ne modernizirane in notranje še ne zelo "bogate z opcijami" - in to
bi lahko rekli na prvi pogled za politične revolucije, ki so se odvijale v dvajsetem
stoletju - lahko postanejo revolucionarne iz notranjosti. Nasprotno so kom-
pleksne družbe postale rigidne do take mere, daje že sam poskus normativno
odražati ali obnoviti svoj "red", to je naravo koordinacije procesov, ki se v teh
družbah odvijajo, dejansko nemogoč zaradi njihove praktične brezplodnosti in
s tem njihove metodične neprimernosti. Teža ugotovljenih dejstev v skladu z
doktrino resignacije pretehta ves razum. Še več, trdi se, da naj bi bila ideja
hotene in načrtovane nove konstrukcije družbenega reda ali celo samo njegove-
ga predrugačenja napačna, ker nenamerne posledice ovirajo voljo po spremin-
janju in ji, ker so kot take predvidljive, jemljejo njeno nedolžnost.
23
Ne smemo prezreti ideje o načelu konstantnih vsot: čim več možnosti si
odpremo, tem manj je pristopen kot opcija institucionalni okvir, s pomočjo
katerega te opcije razkrivamo. Ta princip konstantne vsote lahko ilustriramo
s primerom cest ali transportnega sistema, ki temelji na avtomobilih. V pogoju
izredno velike (in v primerjavi z železniško povezanim transportnim sistemom,
z njegovo komparativno togo prostorsko-časovno omejeno shematizacijo
železniških postaj, voznih redov itd., ki so znatno narasli) svobode izbora lahko
v takem sistemu vsak sodelujoči vstopi kadarkoli na katerikoli točki v uličnem
ali cestnem sistemu, vendar pa hkrati sistem, ki dovoljuje to likvidnost gibanja,
ostaja včistih fizikalnih (in seveda političnih in ekonomskih) izrazih nepremakl-
jivo dejstvo, kar bi lahko rekli tudi za njegove notranje in družbene efekte.
Preprosto se zaradi velikosti pravkar opravljenih investicij, ki naj bi se sedaj
povrnile, v takih primerih kaže vgrajen silovit odpor do revizije. Ti sistemi
odprejo vse možne opcije, vendar jim onemogočajo, da bi lahko katerakoli v
kateremkoli relevantnem časovnem obdobju shajala brez njih.
Vse to bi bilo brez problemov, če bi se lahko zanesli na rigidnosti in na
njihovo totaliteto zaradi posedovanja značilnosti "modernega reda". To je, da
bi po eni strani zagotovile svobodo izbora in bi bile po drugi strani sposobne
rešiti probleme reda in koordinacije s pomočjo ustvarjene svobode. Vendar pa
v obeh pogledih obstajajo danes dobro znani dvomi. Kar zadeva prvi kriterij,
nas uči teorija razpoložljivih dobrin in vsakodnevna izkušnja, da lahko uporab-
na vrednost opcij hitro upade ali pa dejansko postane negativna z naraščanjem
števila akterjev, ki izkoristijo to svobodo. Če vsi stojijo na prstih, ne more niliče
videti bolje, glede na dobro znano formulacijo problema po Fredu Hirschu. Še
enkrat ilustrirajmo realno vsebino te formulacije s primerom avtomobilskega
transporta: več kot je ljudi hkrati za krmilom, manj hitro lahko vozijo na svoji
poti. Lahko bi proučevali tudi mehanizme "endogene izgube relevance", če ne
samo-likvidacije svobode izbire, s primerom institucionalizirane politične par-
ticipacije, kot je pred kratkim prepričljivo pokazal Norberto Bobbio (Bobbio
1984). V svoji analizi Bobbio potrjuje tendenco liberalno-demokratičnih siste-
mov (ki jo je opazil že Max Weber), da omogočajo formalnim pravicam
demokratične participacije individualnih državljanov, da bi postale materialno
prazne s tem, da skoraj avtonomnim "organom posredništva" dovolijo, da
vladajo z "voljo ljudstva" namesto njih (v obliki birokratskih partij, interesnih
skupin, političnih voditeljev in parlamentov). Poleg tega zaradi lastnih intere-
sov v vzdrževanju njenih organizacijskih sposobnosti birokracija državne ekse-
kutive v modernih demokracijah povečuje ovire, ki onemogočajo vpliv posa-
meznika ali neorganizirane politične javnosti. Več kot uživa individualni državl-
jan političnih pravic in bolj kot so državljani vključeni v uživanje teh pravic, bolj
je posredno stimulirana rast števila organizacij in prerogativ, zaradi katerih te
pravice (vsaj kadar so povezane s povprečnim informacijskim materialom in
viri) potencialno izgubljajo na vplivu.
Bobbio ugotavlja, da sta s formalnimi organizacijskimi strukturami uničena
in zadušena materialni pomen in politična uporaba vrednost teh pravic.
24
Državna oblast ne kaznuje poškodb, kiji grozijo s strani demokratične partici-
pacije, z ukinitvijo teh pravic, ampak z razvojem imunizirajočih protitendenc,
ki nevtralizirajo njihovo pravo učinkovitost in cilj. Horkheimerjeva in Adorno-
va teorija "kulturne industrije" je model za analogno dinamiko v odnosih, med
estetsko kulturo in valorizacijo kapitala: kulturna avtonomija ni več branik
individualnosti in svobode, ampak dobrodošla in tako manj transparentna
pretveza za njeno uničenje. Če bi morali to idejo radikalizirati in posplošiti, bi
se spopadli z ne povsem zgrešenim dvomom, da ostaja celotni vrsti modern-
izacijskih procesov pridobitev v avtonomiji in subjektivnosti fiktivna in nomi-
nalna, če jo nevtralizirajo "protitendence administracije". Prav tako po tej poti,
ki jo je prelomilo razsvetljenstvo, se mit ohranja sam. V številnih permutacijah,
od marksistične kritike odtujitve in reifikacije družbene teorije dalje, so ident-
ificirali in elaborirali tiste mehanizme, skozi katere modernost uničuje svoje
lastne osvobajajoče temelje, načela in dosežke. V imenu napredka regresira v
"železno kletko" (M.Weber) in organizira "kolonizacijo življenjskega sveta"
(J.Habermas).
Upravičeni dvomi obstajajo tudi v zvezi z drugim kñlcr\]e,m.Neučinkovitost
ureditve in usmeritvenih mehanizmov je za izgubami svobode drugo frustrira-
joče izkustvo, kije tipično za moderne družbe. Upravljanje postane nezadost-
no, ko v modernih družbah sovpadejo trije faktorji. Prvi je faktor rastoče
diferenciacije, ki povečuje odvisnost in ranljivost vsakega družbenega področja
v odnosu do skoraj vseh drugih in tako raste globalna potreba po koordinaciji.
Drugi je neprimernost razpoložljivih sredstev in mehanizmov za koordinacijo.
In tretji je nefleksibilnost, okornost in upornost reviziji, ki skozi institucionalne
inovacije zoperstavlja razpoložljive (vendar neustrezne) koordinacijske meha-
nizme vsakemu poskusu zožanja razkoraka med usmeritvenimi potrebami in
usmeritvenimi kapacitetami, med "načtrno kompleksnostjo" (design complex-
ity) in "kontrolno kompleksnostjo" (control complexity). Celo politične usme-
ritvene naloge zmernejših proporcev - recimo davčna ali pokojninska reforma,
ki upoštevata vsa znana dejstva, predviden razvoj in prizivne zahteve - so tako
brezupno težak in časovno zahteven proces, da moramo zahtevo po koordina-
ciji zožiti na krajše obdobje, na manjše kroge interesnih skupin in na osrednje
probleme, medtem ko moramo vse drugo izgnati preko horizonta pozornosti
in premisleka to je preložiti na kasnejšo obravnavo, ki je zaradi tega težja.
Načelo, ki ga uporabljamo tukaj, je načelo "delne koordinacije s pomočjo
oklepajev", kar pomeni koordinacijo na račun tretje skupine ali prihodnosti.
Koordinacija izredno obsežnih usmeritvenih problemov, ki jih ustrezno z
naravo njihovih ciljev ne moremo rešiti v okviru nacionalne države - to je
vojaškostrateških vprašanj ohranitve miru, upravljanje problemov revščine v
tretjem svetu, vzdrževanje minimalnega ekološkega ravnovesja - se tako zdi
povsem brezplodna. Takšni problemi kompatibilnosti izostrujejo kriterij zaradi
velikosti, če ne ustvarjamo samo funkcioniranja sistemov ampak tudi njihovo
popuščanje obstoječim normam. Tako torej živimo danes v državah zahodnega
zavezništva v pogojih, ki vključujejo organizacijo vojaške pripravljenosti - pri
25
belem dnevu z demokratično oblikovano vlado in v imenu nas vseh - ki v
določenih možnih primerih predvideva dejanja, ki bi jih najboljše označil izraz
"nuklearni holokavst". Hkrati je pripravljenost na takšno akcijo (posebno zato,
ker gre za empirično vprašanje ali se bodo ustrezne kavzalne razlega pojavile
ali ne) sama po sebi dejanje, ki ga je težko uskladiti z etničnimi standardi in
zahtevami, ki danes veljajo na krščanskem zahodu.
Organizacije in državne elite povsod razpravljajo o bližajoči se nevarnosti ali
že doseženimi pogoji njihove "neobvladljivosti". Vpričo takšnih omejitev ko-
lektivne zmožnosti za akcijo se nam vsiljuje vprašanje, ali govor o "moderni"
družbi ni prej legitimen evfemizem in ali ne bi bilo bolje namesto tega govoriti
o družbi, ki je prešla raznovrstne procese sektorskega narasta opcij in ki ima
zato v resnici na razpolago moderno administracijo in umetnost, moderno
industrijo in komunikacijsko mrežo, moderno vojsko in pedagogiko, ki pa kot
moderna družba ne razpolaga z opcijami, kot razpolaga s tem zbirom delnih
modernizmov in odnosi med njimi. Zdi se, da "deficit modernosti" /Moderni-
taetsrueckstand/ družbe postaja večji v smislu, da podsistemi postanejo bolj
moderni in da je na tej makro ravni brezupno izkustvo stihije pravilo, ker se
podsistemi racionalno povečujejo. Kaže, da prihaja do modernizacije delov na
račun modernizacije celote. Prav zaradi "odprtosti v prihodnost" podsistemov
in njihovih intenzivirajočih-inovacijskih sektorskih racionalitet se zdi, da je
družba sama postala nesposobna zamisliti si lastno prihodnost kot projekt ali
jo obvladati v skladu z elementarnimi parametri. Kot druga stran modern-
izacijskega procesa nastaja navidez paradoksalno zapletanje v status quo in
nefleksibilnost celotne družbe, ki nima ničesar več skupnega z osnovnim moti-
vom modernosti, to je sposobnostjo razpolaganja z opcijami in izbiranja.
II
Dejstvo, da smo dobili večjo svobodo razširjenih opcij, je fiktivno in pridobi-
tev v usmerjanju globalnega družbenega sistema je pomanjkljiva. Ti dve
razočaranji sta temelj tako teoretične kot politično-moralne kritike modernosti
neokonzervativne desnice, kot tudi intelektualnega tabora, ki bi ga imenoval
"postindustriisko" levico.Kritika neokonzervativne desnice je znana. Prvič, os-
vobajajoče vrednostne konstelacije modernosti so ovržene in omalovaževane
kot notranje kotradiktorne. Ostro se zavrača "hedonizem", teženje k napredku,
"utopično širjenje horizontov", egalitarni motivi za "srečo človeštva" itd. Ta
osnovni motiv modernosti, ki ni več v skladu z lastnimi moralnimi imperativi,
je prevladoval v inavguralnem predavanju 31 let starega Maxa Webra v 1895:
"Vsako upanje opustite, vi, ki boste vstopali: te besede so napisane nad vhod-
nimi vrati neznane prihodnosti človeške zgodovine" (7). Vendar paje Weber v
nasprotju z današnjimi neokonzervativci dopustil možnost pozitivnih referenc
glede na njegovo koncepcijo integracije (vsaj notranje) buržoazne družbe.
Takšen model družbene sinteze je pri Webru ideja kulturne /Kultur-/ in
nacionalne države, ki mu omogoča govoriti o "veličastnosti nacionalnega sen-
26
timenta" (8). K tej ideji sodi po drugi strani slavni formalni princip "etike
odgovornosti", ki naj bi omogočil herojskim posameznikom na čelu ekonom-
skega in političnega aparata zgraditi tako sintezo (ki pa sama po sebi ni
racionalno rekonstruktivna) divergentnih zahtev in vrednostnih premis dejav-
nosti različnih družbenih sfer. Onstran teh dveh principov je samo konfliktna
dinamika, ki ne more regulirati kulturnega in družbenega, ekonomskega in
vojaškega boja. V primerjavi s to koncepcijo "liberalca v obupu" (Mommsen)
je sodobni neokonzervativizem bolj skromen, vendar manj dosleden. Po eni
strani je pisan zbir tradicionalnih "povezujočih vrednot" (družina, narod, uspeh,
privatna lastnina, religija) ponovno oživljen in mora služiti zahtevam po disci-
plini, ne da bi pri tem bil sposoben imenovati skupni imenovalec vrednostnega
ekvivalenta h konceptuKulturnation. Ker niso uspeli pokazati samoumevnosti
takšnega globalnega izhodišča, se morajo zagovorniki teh spiskov vrlin soočati
s težavo, da je možno dvomiti glede vzorcev odkritosti in iskrenosti, s katero
poskušajo zagovarjati veljavnosti modernizacijskih in povezujočih vrednot:
kako nas lahko prepričajo v to, da se za te vrline zavzemajo iskreno, iz čistega
etičnega prepričanja in ne želijo, da bi si dejansko okrepili privilegije in
intervenirali v bojih za distribucijo na regresiven način.
Po drugi strani so zahteve po takšnih pridobitvah reda, če sploh so možne,
zmanjšane do take mere, da sta kompatibilnost in zagotavljanje nadaljnjega
obstoja dejansko interpretirana kot možna samo kot rezultat prisilnih sektor-
skih modernizacijskih procesov - bodisi v tehnološkem in ekonomskem tekmo-
vanju na svetovnem trgu ali v oboroževalni tekmi: z drugimi besedami, kot
stranski produkt zadovoljevanja "možnosti prevlade", ki si jo prizadevajo doseči
z etiko prepričanja. Če upoštevamo oboje, nas to pripelje k znani dilemi
neokonzervativizma, ki jo kritiki neokonzervativizma vidijo v dejstvu, da želi
biti neokonzervativna politika hkrati reakcionarna v kulturni in družbeni po-
litiki in neomejeno moderna v ekonomskih, tehnoloških in vojaških vprašanjih,
medtem ko naj bi modernizem sam po sebi spodkopal pogoje veljavnosti tega
vzdrževanega tradicionalizma. Medtem ko /severno/ ameriška realnost v prvi
polovici osemdesetih let kaže, da primerjava tradicionalizma in modernizma
(koeksistenca smrtne kazni, obvezne šolske molitve, nezakonitega abortusa,
"znanosti ustvarjanja" in ostale skrbi Moralne Veličine povezane z mistifikacijo
"visoke tehnologije", genetske tehnologije in obroževalno-tehnološkega gigan-
tizma) lahko dejansko doseže določeno stabilnost in postane zavajajoč model
političnim silam v zahodni Evropi. Še pred petimi leti bi si težko predstavljali
mejo, do katere si lahko očitno in vsaj začasno privoščimo oboje: sprostimo
logiko modernizma in vanjo vgrajeno dinamiko širjenja možnosti in hkrati
učinkovito omejimo moderne ideje enakosti in osvoboditve.
Razen problemov iskrenosti svojih normativnih premis (vprašanje je, če te
seveda temeljijo na moralnih argumentih ali prej na interesih) se mora neo-
konzervativna misel ukvarjati še s problemom "vsebovanja resnice" v svojih
moralnih načelih, to je s problemom njihove racionalne prepričljivosti in tako
z možnostjo njihovega posploševanja. Kako je mogoče demonstrirati resničnost
27
takih moralnih argumentov? Odgovor bo verjetno ali v zadržanem diskurziv-
nem stališču tistega, za katerega je sprejemljivo edino stališče soglasje brez
pritiska, ali pa sklicevanje na samoumev-nost moralnih resnic in substantivnih
imperativov. Če se odločimo za prvo in se resno lotimo diskurza, bomo tako
zadeli ob ogrodje neokonzervativne kritike modernosti: kritika vrednot sub-
jektivnosti in razuma bi morala upoštevati samo tiste medije in premise, katerih
ekskluzivno veljavnost želimo označiti kot dvomljive in se s tem postavljamo v
protislovje s samimi seboj kot tisti, ki s pisano besedo zahteva od drugih, da
nehajo brati. Vendar nihče ne sprejme ne-diskurzivne alternative, ki bi vodila
kamorkoli. Proglašanje eksplicitno "neosnovanih" /grundlos/ moralnih resnic
ne more zagotoviti gotovosti lastne možnosti posploševanja. V tem primeru bi
se lahko zadovoljivi z uporabo posameznikovih odgovarjajočih moralnih mak-
sim; toda s funkcionalnih perpektiv je omejevanje tega stališča neustrezno prav
tedaj, ko se zahteva zvestoba načelom - kot je to v primeru norm moderniza-
cije, odpovedovanja, samo-omejevanja in obveznosti /Bindung/ - smisel, ka-
terega smoter je izpolnjen le takrat, kadar lahko pričakujemo, da bodo vsi zvesti
tem načelom. Sposobni moramo biti vsaj računati na "difuzni efekt" dobrih
zgledov in človekovo sposobnost, da aktivira latentne norme recipročnosti v
drugih, kajti zaradi družbeno-etničnih norm, o katerih govorimo tukaj, ni samo
nekoristno, marveč celo samodestruktivno, če se jim (v ekstremnih primerih)
podreja nekdo sam. Tako razmišljanje, ki bi ga lahko osvetlili s številnimi
primeri (kot npr. z upoštevanjem omejitev hitrosti), predstavlja meta-etični
zaključek, da je probleme mogoče tem manj uspešno "moralizirati", čim bolj
dog-matiziramo odgovarjajoče moralne principe in jih obremenjujemo s "sub-
stantivnimi imperativi", namesto da bi jih pustili odprte na diskurzivni ravni.
Zrcalno podobo spornega mešanja motivov modernizma in reakcije je moč
najti v političnih silah in motivih "postindustrijske levice". Neoromantični protest
novih družbenih gibanj je toliko radikalno "moderen", kolikor ga vodijo vred-
note avtonomije, emancipacije in identitete. Istočasno se ta protest usmerja
proti tistim razvojnim rezultatom modernizacije (zaradi nereguliranega širjen-
ja) tehnično-ekonomskega in politično-vojaškega sistema, ki povzroča tveganje
za avtonomijo in identiteto kot tudi fizično integriteto in obstoj. Družba ima
izkušnje in je teoretično torej druža-tveganja" (9), v kateri nova politika proiz-
vodnje in produciranja postaja osrednja os konflikta. (10) Nova družbena
gibanja, ki predstavljajo protest nasproti posledicam modernizacije, ki so
popolnoma "moderna" v normativnem smislu, lahko označimo kot fenomen, ki
na novi ravni nadaljuje osvobodilna buržoazna gibanja osemnajstega in zgodn-
jega devetnajstega stoletja, prav tako kot delavska gibanja devetnajstega in
zgodnjega dvajsetega stoletja. Osrednji cilj, za katerega so si prizadevala
družbena in politična gibanja buržoazije, je bil usmerjen proti privilegijem
odločanja in svojevoljnosti predburžoanih političnih elit. Nasprotno je bil cilj
prizadevanja pri delavskem gibanju usmerjen proti revščini in družbeni neena-
kosti kot spremljevalcema buržoazno-kapitalistične industrializacije. De-
mokratična pravna država je bila evolucijski dosežek, ki je izšel iz družbenega
28
gibanja buržoazije delno v povezavi z rastočim delavskim gibanjem in kejnesi-
jansko državo blaginje, kakršno poznamo iz povojnega obdobja zahodnoevrop-
skih industrijskih družb. V toliko je bila ekonomko-politična struktura rezultat
(čeprav ne nujen dosežek) nekomunističnih delavskih gibanj. Nova družbena
gibanja, ki so bila zgrajena na teh gibanjih in iz njih izšla, so se osredotočila na
tematiko trpljenja in strahu, ki so rezultat kršenj ali groženj fizični (ali v najširšem
smislu "estetski") integriteti telesa, življenja ali načina življenja. Nosilci te
protestne teme tako nadaljujejo motive in dosežke buržoazno-demokratičnih
in proletarskosocialističnih gibanj. Brez njihovih akumuliranih dosežkov ne bi
bilo niti prilike niti možnosti boriti se proti poškodbam, kršitvam in trpljenju
ali za zaščito življenja in za način življenja in boj proti kršitvam oblikovati v
uspešno mobilizacijsko temo. Mednarodne organizacije kot so Amnesty Inter-
national ali Greenpeace izražajo v zahodnih državah - dosti bolj kot "zelene" in
"alternativne" politične iniciative in poizkusi - nujnost teh tem in izkušenj.
Po drugi strani ta kontinuiteta starih in novih družbenopolitičnih gibanj ni
nepretrgana. Najdemo tri diskuntuitete. Prvič, vsaj do sedaj ekološka, pacifis-
tična, feministična, regionalistična in lokalistična avtonomistična gibanja še
zdaleč niso uspela razviti okvirnega programa družbene transformacije, ki bi
ga lahko primerjali s stopnjo konsistentnosti in razsežnosti, ki je značilna za
zgodnja družbeno-politična gibanja. Drugo prekinitev vidim v tem, da v svoji
kritiki modernizacije - ki ima popolnoma emancipacijski cilj - ta nova družbena
gibanja niso povsem imuna pred skušnjavo, da bi se vrnila k nezmotljivim
/radmodernim idealom in osnovala svojo kritiko na partikularističnih, komuni-
tarističnih, liberalističnih, anarhističnih, ekološko-biologističnih ali podobnih
fundamentalizmih. Seveda bi lahko videli v teh simptomih normativne regresije
splošne karakteristike družbeno-političnih gibanj s paralelami v zgodnji
buržoazni romantiki in v "cehovski" koncepciji zgodnjega delavskega gibanja,
posebno v Južnoameriških državah. Tretjo in najpomembnejšo diskontinuiteto
vidim v dejstvu, da so nova družbena gibanja vzela kot objekt svoje kritike prav
tiste institucionalne dogovore političnih pravil, materialne produkcije in znan-
stveno-tehnične inovacije, s pomočjo katerih bi lahko bile zahteve starejših
gibanj že zadovoljene, če bi z njimi začela. Kritika je namreč usmerjena proti
dinamiki industrijske rasti in znanstveno-tehničnih spremembam, ki so postale
avtonomne in so pobegnile vsem učinkovitim družbenim vezem odgovornosti
in proti funkcioniranju "države blaginje in militarizma", ki ji (družbena in
vojaška) varnost poveri osrednjo vrednoto. (11) Ta diskontinuiteta poraja
posebno težavo intelektualnih in političnih nalog, ki naj bi spravile delne
racionalnosti tehnično-ekonomske učinkovitosti in državno-birokratskih var-
nostnih ukrepov z novo nastalo senzitivnostjo za trpljenje in zahteve po
nckršenju pravic, seveda pa pri tem ne sme negirati njihove relativne pomemb-
nosti in njihove praktične potrebe. Kar naj bo "družbeno sprejemljivo" in v
skladu z življenjskimi pogoji, so glede na zahteve novih družbenih gibanj prav
tiste politično-ekonomske strukture, ki so se zdele predhodnikom sodobnih
družbenih gibanj kot garant in zaščitnik njihovih življenjskih pogojev. (12)
29
Dve notranje porojeni politično-teoretski stališči, ki zadevata negativne
izkušnje in rezultate modernizacijskega procesa tako danes nasprotujeta ena
drugi, medtem ko se zdi, da se vmesni prostor tistih, ki v dobri veri zagovarjajo
nadaljnjo modernizacijo in se zavzemajo za nadaljevanje tehničnega in
družbenega napredka na osnovah starega družbenega modela, vedno bolj
prazni. Apologeti modernih struktur, ki s svojimi opravičili vzdržujejo nadaljnje
sproščanje tehnološkega, ekonomskega, vojaškega in birokratskega razvoja
kapacitet, se zatekajo k pred- in protimodernim katalogom vrlin in dolžnosti.
Na drugi strani imamo iznajdljivo plejado intelektualnih formacij, široko
pahljačo nasprotujočih si stališč, ki vse do zadnjega temeljijo na zviševanju
osvobajajočih in avtonomijo porajajočih začetnih motivih modernosti, ki pa
prav zaradi tega ostro kritizirajo že doseženo stopnjo modernizacije z znanimi
argumenti kritike rasti in tehnologije, birokracije in profesionalizma. Zagovor-
niki tega stališča se izpostavljajo nevarnosti, da bodo zagrešili isto napako, kot
jo brez premisleka delajo neokonzervativistični apologeti: doktrinarno absto-
lutnost z vračanjem na načelih reda, ki izhajajo iz domnevnega "bistva" človeških
bitij (ženskih ali moških), družbe, narave oziroma česarkoli, kar krepi kritiko
preprostega življenja ali življenja pravega človeškega bistva kritika modern-
izacije ogroža impulze modernizacije. Shematična predstavitev te konstelacije
sil bi lahko bila takšna:
STALIŠČA DO:	VREDNOTE MODERNOSTI
pozitivne	negativne
srestva	pozitivna "Socialdemokratski "Neokonzervativna
glavni tok"	desnica"
modernizacije
negativna "Post-industrijska "post-modernistični
levica"	regresivni potenciali"
III
Ob koncu bi rad odgovoril na bolj neskromno in tako nedodelano vprašanja:
kako se lahko regresivni potenciali (ki ga navajajo desničarski apologeti mod-
ernosti z neobremenjeno vestjo, medtem ko ga levičarska kritika modernosti
navaja z občutkom slabe vesti) - vsaj v primeru zadnjih - otresejo tega regresiv-
nega potenciala. Tako se vračam k že dokazani tezi, da je samooznačitev naših
družb kot "modernih" v resnici evfemizem. "Družba" ni "moderna" v tem smislu,
da "omogoča možnosti"; prej se ta modernost nanaša samo na njene konstitu-
tivne podsisteme materialne produkcije, kulturne reprodukcije, politične javne
sfere in državne dominacije. Način, kako se ti podsistemi povezujejo in kako
učinkujejo drug na drugega, pa moramo razumeti kot nenavadno tog, fatalen
inje hermetično zaprt in ne omogoča nobene svobodne izbire. Vendar ne samo
30
to: razen svoje togosti in pomanjkanja možnosti opcij pa te integrativne tokove
koordinacije ozančuje njihova neustrezna učinkovitost, ki jo vsi kritizirajo. Kar
pomeni, da so parcialni procesi vplivali na druge parcialne procese v substan-
tivnih, temporalnih ali družbenih pogledih, ki so ali popolnoma neznani ali
nepredvidljivi in jih ni moč nevtralizirati ali kontrolirati do take mere kot jo
"resnično" zahtevajo normativni parametri in funkcionalni pogoji ravnotežja
prizadetih (ali drugih) podsistemov. V tako zgrajenih sistemih je izredno
tvegano sloneti na domnevi, da se bo tisto, kar je dodatno zahtevano, dejansko
tudi zgodilo ter da torej ne bo potrebno upoštevati tistih učinkov akcije, ki
poteka in jih ni mogoče asimilirati. Situacijo bi lahko primerjali s tisto, v kateri
letala vzletajo kjerkoli, še preden so piste na letališčih, kamor so namenjena,
pripravljene - analogije za teriranje z brezskrbno uporabo "modernih" energet-
skih tehnologij dosti preden najdemo rešitev za shranjevanje in odstranjevanje
radioaktivnih odpadkov, ne bi smeli gledati preveč dramatično. Na vseh
področjih življenja je človek vedno bolj prisiljen zaupati (kar nikakor ne pomeni
imunosti do razočaranja), da bo na nek način božja previdnost v svoji dobro-
hotnosti poskrbela, da bodo pravi akterji storili pravo stvar ob pravem času.
Take probleme prefinjene koordinacije in vodenja bi opisal kot problem
modernzacije drugega reda. Niso stranski v odnosu do problemov modern-
izacija prvega reda kot je to v primeru, ko kateregakoli zahodnoevropskega
obiskovalca, ki obišče države v razvoju, presune, ko išče pitno vodo ali telefon,
ki deluje. Modernizacijski problemi drugega reda, jedro, ki zadeva racionali-
zacijo, se pojavlja na vseh področjih družboslovnih znanosti (na primer v teoriji
kolektivnih dobrin, v teoriji korporativizma, družboslovno znanstveni sistemski
teoriji kakor tudi v "teoriji komunikativne akcije").
Max Weber je bil mnenja, da je mogoče divergentne delne racionalitete
spojiti v sprejemljivo sintezo, ki jo je mogoče zagovarjati z etičnimi kategorijami
in da je možno najti njeno rešitev v "etiki odgovornosti" političnega vodstva
organizacij in držav, v katerih se naj "čut za proporce" in "strasti" podredi
specifični kombinaciji. Rešitev tega "etičnega" tipaje danes postala problema-
tična, ker je težko podpirati Webrovo premiso, da odgovornost kjerkoli dejan-
sko obstoji zaradi karizmatične osebnosti, to je političnih voditeljev, ki iimajo
"v rokah" (ali jih vsaj vidijo" vse relenavtne spremenljivke. Če tega ne moremo
predvidevati, se ne moremo več nasloniti na etiko elite ali konsenz elite, in
problem se spremeni v vprašanje, kako je mogoče "odgovornost" zagotoviti z
ustreznim institucionalnim načrtom. (13)
Zato, da bi premagali modernostne pomanjkljivosti /Modernitätsrüdck-
stände/, ki izstopajo v (tako nepravilno imenovanih) "modernih" družbah,
lahko uporabimo za postavitev ali izboljšanje takšnega našrta tri metodološke
pristope. Njihovi skupni problem je, kot sem omenil, odpiranje novih in hkrati
legitimnih možnosti akcije v urejevanju problemov reda in koordinacije.
Vprašanje lahko v tem pogledu razvijamo z namenom, da poskusimo razširiti
kapacitete že dostopnih medijev koordinacije, to je, na primer, s povečanjem
učinkovitosti administracije, z manjšimi motnjami tržnih mehanizmov ali z
31
večjim širjenjem/durchdringend/ (14) komunikativnih procesov prosvetljevan-
ja in izobraževanja /Bildung/ politične javne sfere. Druga možnost je preobli-
kovanje področja uporabe različnih mehanizmov vodenja, tako da dosežemo
nove povezave med trgom, državo in konsenzom. Tretjič, lahko si zamislimo,
da pristopimo k vprašanju glede na povpraševanje in tako zmanjšamo potrebno
stopnjo sposobnosti za koordinacijo in zagotavljanje kompatibilnosti na tak
način, da dejansko upravljamo z razpoložljivimi kapacitetami vodenja. Razpo-
ložljive alternative so potem: razširjenje, preoblikovanje in razbremenitev
družbenih mehanizmov vodenja.
Prvič, kolikor zadeva strategijo razširjanja, je problem v poskusu rekon-
strukcije funkcionalnega primata družbenega podsistema, pa naj je to trg,
država ali skupnost in ga povzdigniti na nivo globalnega čuvaja reda. Prav tiste
družbe s podsistemi, ki so že visoko modernizirani, imajo posebno slabe
izkušnje s takšnimi enostanskimi pristopi k problemom družbeno-političnega
reda. To velja predvsem, kadar gre za obvarovanje zgradbe družbenega živl-
jenja s sredstvi državne administracije in zakonske regulacije. Velja pa tudi pri
primerih, kadar poskušamo zavarovati samo-regulativno logiko trga z makro
družbenimi nalogami vodenja. Vendar pa je zaključek, do katerega pridemo,
ko se soočimo z doktrinarno enostranskostjo /Vereinseitigung/ takšnih puris-
tičnih prepovedi politične ureditve, da z že razširjenimi reuglacijami potreba
za regulacijo, ki ostaja, prej raste kot upada. Bolj kot so regulacije birokratske,
tem bolj se akcija razlikuje od tega, kar motivirajo takšna pravila in tem večji
je razkorak, ki gaje potrebno premostiti z nadaljnjimi posebnimi regulacijami.
Teoretično lahko predvidimo podobne pojave nenehnega samo-obdavčevanja,
kadar gre za primere upravljanja trga ali čiste koordinacije v določeni skupnos-
ti.
Druga alternativa za povečanje globalnih družbenih sistemov za "odgovorno"
akcijo zahteva drugačne pristope. V primeru kombinacije različnih mehaniz-
mov vodenja se poskuša preoblikovati njihove respektivne "jurisdikcije" v
skladu z različnimi substantivnimi, družbenimi in (poslovno) cikličnimi par-
ametri na takšen način, da njihova interpretacija in povezava med trgom, državo
in konsenzom vodi k stopnji stabilnosti in "normalnosti", ki jo je še možno
tolerirati. Vendar pa v trenutku, ko poskušamo najti za to kombinacijo recept
kot "toliko trga, kot je mogoče, toliko države, kot je potrebno", ali še slabše, če
želimo vključiti delček "zdrave pameti" v kompleks načrta vodenja, se soočimo
s pomembnimi vzajemnimi netolerancami in tekmovalnostjo med mediji, če ne
celo imperialističnimi zahtevami po ekskluzivni avtoriteti. Rog izobilja sodob-
nega ekonomskega, družbenega trga delovne sile in pedagoška protislovja so
odličen primer za to, kako težko je premakniti meje avtoritete v eni ali drugi
smeri - recimo med zaposlitvene prerogative zaposlovalcev in avtoriteto države
blaginje ali med pravicami staršev in zahteve po enotnosti na področju izo-
braževalne politike. Sfera tržno-reguliranih družbenih procesov dokazuje po-
sebno občutljivost do takšnih postopnih slabšanj in minimalna slabitev sfere
avtoritete lahko vodi v rušenje ravnotežja, ki se poglablja in vodi k neinvestir-
32
anju. S tem smo se dotaknili (očintega) protislovja v tem dejstvu, da najbolj
goreči zagovorniki tržne tekmovalnosti izkazujejo največjo averzijo v trenutku,
ko se ta tekmovalnost prenese s trga na rivalne pristope vodenja trga, državne
avtoritete in solidarnostne (na primer kooperativne) produkcije ter delovne
procese. Jasno je, daje formule kot "toliko x, y, z kot je potrebno/možno" težko
uresničiti zaradi tega, ker je težko opredeliti operativne kriterije in kriterije
konsenza za tisto, kar bi bilo "potrebno" ali "možno" v danem primeru.
Zaradi teh negativnih ugotovitev bi bilo po mojem mnenju koristno bolj
natančno upoštevati tretjo alternativo "razbremenitve" in si natančneje ogledati
merilo in strategije, ki lahko problem koordinacije in kompatibilnosti napravijo
obvladljiv ne le z razširjanjem kapacitet vodenja, marveč tudi z zmanjševanjem
potreb po vodenju. Kot smo videli, slonijo sektorski modernizacijski procesi in
substancialne pridobitve v ekonomskih, političnih, estetskih, birokratskih in
vojaških možnostih na družbenem načelu diferenciacije in specializacije. Re-
zultat je ustrezno narasla vzajemna "brezbrižnost", če sfere akcije nasprotujejo
druga drugi. Njihova notranja racionalnost pridobi in njihova povečana svobo-
da izbire povzroča dilemo, da se medsebojno obremenjujejo z zunanjimi
racionalnostmi in vsemi vrstami "družbenih stroškov". Razen tega narašča
njihova medsebojna odvisnost; podsistemi akcije izgubljajo svojo samoupravo,
ker morajo temeljiti na pripravljalnih in kompelementarnih dosežkih medse-
bojnih odnosov. Iz tega konteksta izhaja znani problem vodenja, ki nam ga v
mnogih sferah politike (od geo-strateške do bančne regulacije) pogosto pred-
stavljajo z metaforo "verige domin". Zdi se, da je rešitev teh problemov v
zagotavljanju medsebojne neodvisnosti teh elementov in - da ostanemo pri
metafori - povečanju razlike med skupinami domin. Če rešitev tega (sistemsko-
teoretično preoblikovanega) problema odgovornosti odpove, to poškoduje
uporabno vrednost in vrednost blaginje opcij v individualnih podsistemih.
Jasno je, da lahko vsak sledi naši poti modernizacije in sektorskega povečanja
kapacitet, toda če zgoraj omenjene funkcije vodenja niso v skladu s kapacite-
tami za izvajanje, nastopi suboptimalna situacija, ki smo jo v drugem kontekstu
označili kot "kolektivno samooškodovanje" in ki jo teorija iger predstvalja kot
zapornikovo dilemo.
Racionalni izračun nam pokaže, da nikakor ne smemo omejiti pridobitve
sektorske modernizacije kot take, ampak jih moramo uravnovesiti z izgubami
blaginje, ki se izraža v obliki deficitov vodenja in ne ker prizadeva družbo kot
celoto, ampak tudi vsakega posameznika v njej. Vendar pa pri tem nimamo
enote izračunavanja ali računskega okvira za izračunavanje, s pomočjo katerega
bi lahko to izračunali. Predvsem nam manjka praktična možnost resnične izbire
tistih "ničelnih-opcij", ki bi varovale pred nadaljnjim stopnjevanjem neobvladl-
jivih problemov vodenja, posebno v tistih primerih, kjer čista intuicija kaže, da
bi bila pridobitev in koristnost, ki bi nam ga dalo nadaljnje izkoriščanje nadaln-
jih opcij, negativna. Kajti večina državljanov dejansko nima možnosti, da bi
odločali samo zase v nasprotju in proti nadaljnjemu povečanju svojih opcij. To
pomeni, da se ne morejo ločiti od dejansko objektivnih procesov nadaljnje rasti
33
avtomobilskega transporta, uporabe kemikalij v poljedelstvu, kabelskih medi-
jev, oboroževalne tekme, mednarodnega tehnološkega tekmovanja itd. - tudi
če so prepričani, da gre za predpogoj "odgovorne akcije". Prava utopija je v
izračunavanju ničelneopcije, racionalne samo-omejitve vpričo eksponencialne-
ga naraščanja tveganja medsebojne odvisnosti.
Obstaja dvom, da se v veliko področjih življenja in akcije nadaljnja modern-
izacija ne bi "izplačala" zaradi tveganih problemov vodenja, ki bi dolgoročno
uničili ustrezne prodobitve v blaginji. Ta sum zaznavamo pod površjem mnogih
družbenopolitičnih diskurzov. Kar ohranja ta dvom pod površjem, je v večini
primerov verjetno skrb, da obstoječe tehnične, ekonomske in vojaške medse-
bojne odvisnosti obremenjujejo vsako ničeno opcijo z resničnimi izgubami
blaginje.
Zaradi visoke medsebojne odvisnosti navadno povsem upravičen strah je
predvsem v tem, da bi se morali odreči marginalnim prednostim, kar bi lahko
imelo za posledico /jepreračunljive neugodnosti. Če se (kot je v vojni in darvi-
nizmu) druga najboljša rešitev ne razlikuje več od najslabše, postane ničelna-
opcija nevzdržna. Narava obstoječih medsebojnih odvisnosti nas v tem modelu
sili k dviganju vedno večjih medsebojnih odvisnosti, predvsem odgovornosti, in
modernizacija potem ni, da parafraziram Maxa Webra, "konjska vprega, iz
katere lahko izkočiš, kadar hočeš".
Mogoče lahko zamenjamo vozilo ali ga preuredimo na tak način, da je globa,
ki je do sedaj preprečevala odločitev za ničelno opcijo, zmanjšana na znosen
nivo. Mislim, da bi postopno zrahljanje odnosov medsebojne odvisnosti
resnično lahko bil način za odpravo ogromnega deficita modernosti celotne
družbe in povečal našo možnost, da bi se ukvarjali s problemi, ki so rezultat
posameznih sektorskih modernizacij. Ne poznam nobenega argumenta, ki bi
navajal, da stopnja medsebojne odvisnosti, ki sama postja stimulus za nove,
tvegane medsebojne odvisnosti, načeloma ne bi mogla postati objekt
strateškega vplivanja družbe same nase in s tem objekt postopne transforma-
cije. Naj navedem primer, ko bi lahko našli povezavo med komparativno
povsem ugodno situacijo na trgu delovne sile, kakršna je sedaj vidna v štirih
zahodnoevropskih industrijskih državah: Norveški, Švedski, Avstriji in Švici ter
med dejstvom, da samo te države - v nasprotju z državami EC iS (Common
Market) - ne pripadajo nobenemu nadnacionalnemu politično-ekonomskemu
zavezništvu. Pridobivanje opcij, kije posledica odpiranja ničelnih-opcij, ki jih
je možno asimilirati in tolerirati (na primer medsebojna odvisnost dežel EGS
kot posledica članstva v skupnosti), je očitno: obstaja v povečanju možnosti, da
odgovorno reagiramo na posledice lastnih akcij. Seveda so ničelne-opcije
racionalne samo takrat, kadar odpovedovanje opcijam pomeni vsaj enako
veliko pridobitev v globalni kontroli ali da se spremeni struktura, ki omogoča
večjo odgovornost. Zato, da bi realizirali povečane možnosti kontrole, bi bilo
potrebno postaviti med družbene podsisteme "pregradne stene", ki bi bile po
eni strani relativno nepropustne za negativne zunanje učinke in bi po drugi
strani tudi zmanjšale odvisnost teh podsistemov od zahtevanih vlaganj in uslug
34
drugih akcijskih sistemov. Seveda to ne more privesti do razdelitve funkcional-
no diferenciranih družbenih kompleksov v strukturo samo-zadostnih monad,
marveč naj vsebuje previdno zmanjševanje substantivnih družbenih in časovnih
distane med akcijami in njihovimi posledicami do tak stopnje, ki bi čimprej
omogočila kognitivno razumeti in nekako politično-moralno presoditi kvaliteto
tega kompleksa. Družbeni, politični in ekonomski akcijski sistemi so lahko
dejansko tako preoblikovani, da sta refleksija kasnejših njihovih akcij in njiho-
va možnost obrambe pojasnjena akterjem. Tako so vice versa osvobojeni
neposredne odvisnosti zaradi omejitev drugih akcijskih sistemov.
Takšno zmanjševanje zunanjih vplivov in odvisnosti je predmet konceptuali-
zacij znanstvenih razprav, ki temeljijo na takih konceptih "opiranja na lastne
moči" ali "vase osredotočenemu razvoju" (v razvojni sociologiji), "ohlapnemu
povezovanju" (v sociologiji organizacij), decentralizaciji ali "devoluciji" (v poli-
tični sociologiji). Skupna osnovna ideja je preoblikovanje družbenih sistemov
na tak način, da manj obremenjujejo svoje okolje z ekonomskimi in političnimi
zunanjimi vplivi in hkrati postajajo bolj avtonomni v odnosu do njihovega
okolja, od katerega je v celoti moč pričakovati postopno moderacijo problemov
koordinacije in potreb usmerjanja. Ta sugestija se nedvomno razlikuje od
liberalnih ali romantičnih koncepcij, ker tukaj ni glavne problem prositi za
"naravno pravo" aku esencialno prioriteto indviduumov ali "majhnih"enot,
ampak prej uporaba specifičnih kapacitet akcijskih sistemov, ki so se znebili
dušečih odnosov medsebojnih odvisnosti in ki tako razvijajo možnosti za "od-
govorno" akcijo, za makro-družbene procese usmerjanja.
Problem samo-omejitev akcijskih učinkov in odločitev v časovni dimenziji
se mi zdi posebno pereč. Upoštevanje te perspektive bi povzročilo, da so
prednosti metodološko vračunane v odločitve za tiste potencialno problema-
tične alternative, katerih posledice ne sežejo daleč v prihodnost. Če poudar-
jamo kratkoročne verižne učinke in reverzibilnost, lahko preprečimo sedanjim
pridobitvam v opcijah, da bi se v prihodnosti spremenile v ozka grla pri
usmer-janju posledic opcij. To stališče je relevantno v območju ob-novljivih
virov energije in tudi na drugih področjih, kot so urbanistični razvoj in socialno
varstvena reforma. Ta pristop bi bil v skladu s takšnim kriterijem racionalne
odločitve, urejenim po časovni dimenziji, če odločitve ne bi bile pod časovnim
pritiskom, ki ga izvajajo tisti, ki sprejemajo odločitve. Združljive s tem kriteri-
jem bi bile odločitve, ki bi bile vzpostavljene - na primer skozi vpeljavo
moratorija (15) ali skozi ponavljajoče se odločitvene procedure - v času, ki je
potreben za omogočanje razširitve možnih subsekventnih efektov odločitev in
za obvarovanje pred nepremišljenostjo. V družbenem smislu bi imela ista
osnovna ideja "racionalnosti skrajšanih verižnih učinkov" za posledico
zmanjšanje družbenih razvejanj birokratskih in upravljalskih odločitev s
pomočjo povečane zaščite ustavnih pravic ali z zavarovanjem pred odlaganjem
le-teh ali s pomočjo uvajanja lokalne avtonomije in pravic veta, kar bi preprečilo
razkroj subsekventnih učinkov in njihovo nenadzirljivost.
Ni mogoče oporekati, da vsaj v večini primerov substantivna, časovna in
35
družbena samo-omejitev akterjev vodi k določenim izgubam blaginje in od-
povedi na njihov račun. Z odpovedjo nadaljnji modernizaciji njihovega
področja akcije podpirajo modernost in z usmeritvenimi možnostmi celotno
družbo. Prav tako je slabo razvidno, zakaj takšna odrekanja ne bi mogla postati
sprejemljiva ali pravzaprav celo privlačna, če bi jim kot "protiutež" dodelili
subvencije ali garancijo nadaljnjega obstoja in zaščite. Če je modernizacija
podsistema, še posebno produktivnost blagovne produkcije, že tako razvita, kot
je to v zahodnoevropskih industrijskih družbah, ni jasno, zakaj naj bi v principu
primanjkovalo tistih virov, s katerimi lahko družba kompenzira svoje člane, če
se odrečejo nadaljnjemu povečanju določenih opcij in s tem dosežejo modern-
izacijo makro-ravni makro-družbenega upravljanja kot celote. Primer te pove-
zave, ki je pogosta v današnjih razpravah o politiki družbe in politiki trga
delovne sile, je sugestija, da bi udeležba na trgu delovne sile in distribucija
prihodka bili razvezani. To pa na takšen način, da ljudje, ki so se odločili za
ničelno-opcijo glede na participacijo k delovni sili, ne bi bili kaznovani z
različnimi izgubami prihodka, marveč bi lahko zahtevali "osnovni prihodek".
Na ta način bi lahko bile ekonomske, tehnične, demografske (upoštevajoč
starostno zavarovanje) diskontinuitete zaščitene pred eksternaliziranjem in bi
bile nekako neposredne in odločujoče za prikrajšanje tistih, ki bi izgubili svoje
delo ali zahtevo po prenosu plačila. Z drugimi besedami: iz substancialnih
ekonomskih in družbeno-političnih problemov usmerjanja lahko izvira
olajšanje.
Če postavimo problem v tej obliki kot problem optimizacije rešitve, ki ima
za posledico zamenjavo marginalnih odpovedi za povečanje možnosti z
dosežkom v možnostih usmerjanja (ali natančneje za marginalno reševanje
problemov vodenja, ki jih povzročajo nepredvidljive kasnejše posledice in
rezultati akcije), tedaj odpadejo pri ložnosti in skušnjave za anti-moderno
poveličevanje ničelnih-opcij. Majhnost, približevanje naravi, preprostost,
skromnost, samovlada, ležernost, solidarno samousmerjanje itd. nikakor niso
samorazvidne moralne ali estetske vrline; prej imajo vse te vrline ceno, ki jo je
racionalno opravičljivo plačati. Ta pa je tolikšna, da se lahko s plačilom
izognemo tveganju nadaljnjega povečanja kompleksnosti in problemom us-
merjanja, ki so povezani s to kompleksnostjo in ki jih je prav zaradi tega težje
obvladati. "Majhno" nikakor ni nujno "lepo", občasno je celo "modro". Če naj
bi taki izračuni postali relevantni za akcijo (onkraj kroga ideoloških zagovor-
nikov ničelnih-opcij), bi bilo potrebno predvideti politično organiziranje urav-
navanja stroškov na tak način, da stroškov za kolektivno dobro tistih, ki so se
odrekli in se tako racionalno samo-omejili, ne bi individualno plačevali tisti, ki
ustvarjajo predpogoje za te koristi. Racionalnost "etike odgovornosti" sa-
moomejitve bo refleksen korak, ki ga bo priznala realizacija do tiste mere, do
katere je mogoče ničelne-opcije asimilirati in tolerirati v nadaljnji stopnji
politične modernizacije. Posledica tega bi bila, da se družbe, ki so dosegle
pogoje svoje modernizacije, podredijo "moderni" reviziji in se institucionalno
postavijo na stališče, da se bodo bolj selektivno odločale za nadaljnje modern-
36
izacijske procese.
Ta razmišljanja o modelih in primeri njihove uporabe naj pokažejo, da
obstoji v "modernih" družbah fundamentalen paradoksalen odnos med sektor-
skim povečanjem kapacitet in opcijami na eni strani in globalno rigidnostjo in
negibljivostjo na drugi. Bolj občutljivi kot postajajo podsistemi, tem bolj usoden
postaja problem njihove življenja sposobne koherence. V tem smislu ne smemo
prezreti pesimističnih perspektiv, da lahko zaradi posledic hitrih modern-
izacijskih procesov družba nazaduje v pogoje neme obsojenosti na usodo, in
postane nefleksibilna. Prav premagovanje tega je bil osnovni motiv modern-
izacijskih procesov. Toda enako bi morali biti jasno, da med ekstremoma
moderniziranih (čeprav rigidibilnih) in ("primitivnih", vendar revolucije
zmožnih) družb leži splet posrednih kombinacij, v odnosu do katerih so ome-
jene prednosti razširjenih opcij za akcijo in povečane usmeritvene zmožnosti
ločene druge od druge in medsebojno uskladljive.
OPOMBE
1.	W. Zapf. 1975, str. 217
2.	Ibid., str. 44
3.	Ibid., str. 212
4.	J. Berger, 1985, str. 488
5.	M. Weber, 1965, str. 188
6.	M. Horkheimer, T.W.Adorno, 1947, str. 198
7.	M. Weber, 1958, str. 12
8.	Ibid., str. 25
9.	Cf. U. Beck, 1986
10.	Cf. H. Kitschelt, 1985
11.	Cf. C. Offe, 1985
12.	Cf. J. Habermas, 1985, str. 156
13.	Cf. U. K.Preuss, 1984, str. 145
14.	Cf. C. E.Lindblom, 1977
15.	V mnogih državah so vrata bank opremljena z mehanizmi, ki zadržijo
vrata zaprta še nekaj sekund po tem, ko ste pritisnili na kljuko. Očitno je, da se
izgube svobode, ki so s tem moratorijem vsiljene strankam, nahajajo v povsem
sprejemljivem odnosu do povečane varnosti nasproti bančnim ropom.
iz angleščine prevedla: A. Dvoržak
37
REFERENCE
Beck, U., Risikogesellschaft: Auf dem Weg in eine andere Moderne,Frank-
furt: Suhrkamp 1986.
Berger, J., "Der Kapitalismus: Ein unvollendbares Projekt?" v B. Lutz, ed.,
Verhandlungen des 22.
Deutschen Soziologentages, Frankfurt: Campus 1985.
Berger, P., Facing up to Modernity (New York, 1977).
Bobbio, N., "The Future od Democracy", Telos 61 (jesen 1984), strani 3-16.
Habermas, J., Theorie des Komunnikativen Handelns 2 vols. (Frankfurt
1981).
Habermas, J., Die neue Unübersichtlichkeit: Kleine politische Schriften V
(Frankfurt 1985).
Hirsch, F., Social Limits to Growth (London 1976).
Horkheimer, M. in T.W.Adorno, Dialektik der Aufklaerung (Amsterdam
1947).
Kitschelt, H., "Materielle Politisierung der Produktion: Gesellschaftliche
Herausforderung und Institutionelle Innovationen in fortegeschrittenen kapi-
talistichen Demokratien", Zeitschrift fuer Soziologie (1985).
Lindblom, C.E., Politics and Markets (New York, 1977).
Luhmann, N., Soziale Systeme: Grundriss einer allgemeinen The-
orie(Frankfurt, 1984).
Offe, C., "New Social Movements: Challenging the Boundaries of Institu-
tional Politics", Social Research (1985), No.4,817-868.Preuss, U.K., Politische
Verantwortung und Buergerloyalitaet (Frankfurt, 1984).
Weber, M., "Der Nationalstaat und die Volkswirtschaftpolitik", v Weber,
Gesammelte politische Schriften (Tuebingen, 1958) strani 1-25.
Weber, M., Die Protestantische Ethik ed. J.Winckelmann (Munich 1965).
Wehler, H.U., Modernisierungstheorie und Geschichte (Goettingen, 1977).
Zapf, W., Theorien des sozialen Wardeis, Cologne (Berlin 1911).
38
Klemene Andrej
POLITIKA JEDRSKE ENERGIJE
Korenine "nuklearnega booma"
Običajno stališče je, če pustimo ob strani vulgarne teorije, da je pojav novih
tehnologij neposreden rezultat znanstvenih "odkritij", da je komercialna upo-
raba jedrske energije v proizvodnji elektirične energije predvsem rezultat t.i.
"naftne krize" v začetku sedemdesetih let. To stališče na videz podpirajo številke
0	gradnji jedrskih elektrarn po obdobju "naftnega šoka". Spomniti se je treba,
da je v letih 1981 do 1975 nuklearna industija na svetovni ravni zgradila v
povprečju 34 reaktorjev na leto - povprečje, ki do sedaj ni bilo nikoli več
preseženo1.
Čeprav je bila naftna kriza pomemben pospeševalni faktor v širjenju in
komercializaciji jedrske energije, pa je vendarle že na zdravorazumski ravni
jasno, da naftna kriza ne more biti vzrok za "boom" neke tehnologije, ki
potrebuje več kot desetletje za prehod od eksperimentalnih h komercialno
konkurenčnim napravam. Korenine nuklearnega "booma" so v 60-ih letih, ko v
najrazvitejših kapitalisitčnih deželah, predvsem v ZDA, Franciji, Kanadi,
Nemčiji, Švedski in Japonski zgradijo obsežne nacionalne nuklearne industrije
tako iz ekonomskih kot iz vojaških razlogov. Pri tem so jedrske elektrarne
paradna izvozna tehnologija na svetovni trg, ki bi oblikovala celoten gospodar-
ski "imidž" neke nacionalne ekonomije. S tem bi bistveno prispevala h kon-
kurenčnosti na tem trgu. Po drugi strani pa naj bi s poceni energijo substituirala
uvoz energetskih surovin, povečevala težnjo k nacionalni neodvisnosti ali celo
k energetski avtarkiji, ob hkratni centralizaciji in monopolizaciji energetske
ponudbe na domačem trgu. V začetku 70-ih so bile kapacitete nacionalnih
jedrskih industrij". Te industrije so težile k zaposlitvi svojih kapacitet na
domačem trgu in v izvozu v t.i. novoindustrializirane države tretjega sveta
(predvsem v Argentino, Brazilijo, J. Korejo, Tajvan in tudi v Jugoslavijo).
Nuklearni "boom" gre torej razumeti kot kompleksno in zavestno izbrano
strateško opcijo s strani najbolj razvitih zahodnih držav, pri čemer imajo
odločitev za jedrsko tehnologijo s strani državnih aparatov v različnih deželah
različno težo in pomen. Tu velja omeniti, da kljub "zavestnosti" te odločitve,
zaradi katere v nasprotju z npr. avtomobilizacijo družbe, ki jo je še vedno
mogoče razložiti s procesno totalnostjo kapitalisitčnih družb, oziroma, slepim
in brezzavestnim procesom podružbljanja z blagovno menjavo za katero ne bi
mogli najti empiričnih nosilcev odgovornosti. V slučaju jedrske energije lahko
najdemo konkretna imena in institucije, odgovorne za njen razvoj (o tej razliki
glej Offejev "Predgovor" v Kitscheltovo "Kernehenrgiepolitik"). Vsi odgovorni
1	Primerjaj: Porter, Spence, Thompson; 1986.4.
~ Opozoriti je treba, da je termin "nacionalne jedrske industrije" nekoliko zavajajoč, ker gre
pravzaprav za industrije, ki so v osnovi sprejele enega izmed ameriških lahkovodnih reaktoijev.
39
ostanejo, zaradi borniranosti svojih pozicij zaslepljeni za dolgoročno kom-
pleksnost posledic "lastnih" odločitev in s teh za njihovo "nepreklicnost" v okviru
obstoječega družbenega sistema.
Pa vendar segajo politične korenine jedrske energije še dlje v preteklost.
Njenega razvoja ni mogoče razumeti brez razumevanja posledic druge svetovne
vojne na "prestrukturiranje" politične slike sveta, predvsem njegovega zahod-
nega dela. ZDA so si kot edini gospodarski zmagovalec v tej vojni že med vojno
preko največjih ameriških naftnih družb zagotovile nadzor nad največjimi
naftnimi področji na Bližnjem Vzhodu (Saudska Arabija, Kuvajt) na račun
Velike Britanije. Svojo premč pa so kronale s pridobitvijo večinskega deleža v
proizvodnji nafte v Iranu po padcu Moshadekovega režima leta 1953, ki je z
nacionalizacijo naftne industrije zadel težak udarec strateškim britanskim
energetskim pozicijam. Kot je znano, je bila cena ameriške pomoči pri opera-
ciji, ki je odstranila Moshadeka in ustoličila šaha, prav v 60% ameriškem deležu
pri proizodnji iranske nafte (obširneje o tem: Porter, Spence, Thompson; 1986,
16).
Skupaj s svojimi enormnimi naftnimi polji v Združenih državah, so ZDA
popolnoma obvladale situacijo na področju oskrbe z nafto vse do formiranja
OPEC. Tu je treba še dodati, da strategija hitrega dviga cen nafte, ki jo je ta
mednarodni kartel izvoznikov nafte izvedel leta 1973, in je imela tiho odobra-
vanje tako velikih naftnih družb (ki so imele od splošnega dviga cen nafte samo
dobiček) kot ameriških bank (ki so računale na petrodolarje) ni bila nikoli
naperjena proti ZDA, sicer relativno majhnemu uvozniku nafte, temveč predv-
sem proti Zahodni Evropi in Japonski. Ti sta najbolj odvisni prav od bližnjevz-
hodne nafte.
Kot dolgoročni instrument reintegracije zahodnega sveta pod ameriško
dominacijo je služil predvsem Marshallov plan - prosvetljena ameriška inter-
esna politika pomoči pri obnovi Z. Evrope, ki naj bi pomagala prosperiteti
Evrope. Preprečila naj bi novo ekonomsko depresijo in zadržala Zahodno
Evropo v ameriški orbiti.
"Struktura evropske energetske ponudbe je bila ključna komponenta v tej
strategiji. V poznih 40-ih iz zgodnjih 50-ih letih je bila večina evropskih
energetskih potreb pokrita z domačo proizvodnjo premoga. Mnogi evropski
rudarski sindikati so bili pod močnim vplivom komunistov. V imenu svobodne-
ga podjetništva, kapitalizma in protikomunizma je Marshallov načrt ustvaril
pogoje na nadomeščanje politično ranljivega zahodnoevropskega premoga z
uvoženo nafto. Od 13 milijard USA $ pomoči v okviru načrta, sta bili 2 milijardi
$ namenjeni posebej za financiranje uvoza nafte." (Poter, Spence, Thompson:
1986, 20). Kot posledica prostovoljno prisilne preorientacije na nafto kot
osnovni energetski vir. Prostovoljno v tem smislu, da ni bila izsiljena z nepos-
rednim političnim pritiskom.
Leta 1974 je padla proizvodnja premoga v petih največjih proizvajalkah na
43% ravni izleta 1948. V s premogom bogati Veliki Britaniji je premog v poznih
40-ih letih predstavljal 90% energetske porabe (Glej: Porter, Spence, Thom-
40
pson: 1986, 5) v zgodnjih 70-ih letih pa le še 35%. Torijevska energetska
politika, ki ji je bilo uničenje moči rudarskih sindikatov kot simbola sindikal-
nega gibanja, eden glavnih političnih ciljev, pa je ta delež v začetku 80-ih let
zmanjšala.
JEDRSKA TEHNOLOGIJA KOT OPCIJA AMERIŠKE EKONOMSKE
IN VOJAŠKE HEGEMONIJE
Marshallov načrt je obsegal tudi pomoč pri osvajanju jedrske tehnologije v
"miroljubne namene" z intenco odpiranja trga za ameriške investicije in izvoz,
ustvarjanja dolgoročne odvisnosti od ZDA, glede tehnologije, goriva,
vzdrževanja in ekspertize. Tehnološka uporabnost jedrske energije izvira iz
projekta "Manhattan", v okviru katerega so z združenimi silami vrhunskih
ekspertov s področja jedrske fizike iz Kanade, ZDA in Velike Britanije v letih
1942 do 1945 razvili atomsko bombo, kije bila kasneje uporabljen kot sredstvo
za hitro končanje vojne z Japonci in zmanjšanje ameriških vojaških izgub ter
kot sredstvo demonstracije ameriške vojaške premoči predvsem nasproti Sov-
jetski zvezi. Danes je znano, da so Američani vedeli za odhod japonske mirovne
delegacije tik pred usodno operacijo.
Znanstveno in tehnološko skupno delo treh držav na razvoju jedrske energije
pa je bilo takoj po koncu II. svetovne vojne prekinjeno. Vendar vključitve
jedrske energije v Marshallov načrt ne smemo videti izključno kot rezultat
strateških zunanjepolitičnih interesov državnega aparata, pač pa kot kom-
plementarno dopolnjevanje kvazi samoraslih trendov k ekspanziji uporabe
jedrske energije, katere nosilci so posamični kapitali, in je značilen za vse
dežele, v katerih je bilo atomsko raziskovanje osnovano na vojaški podlagi z
interesi države, kot liste sile, ki je v nasprotju s kratkoročnimi, borniranimi
interesi posamičnih kapitalov kot "idealni kapitalist" (Engels) šele sposobna
izoblikovati razredni interes kapitala. "Še posebej ameriška industrija, ki je po
koncu 4()-ih let težila k udeležbi v jedrskem raziskovanju (primerjaj Müllen-
bach 1963,4 ff.) je poganjala naprej takšen razvoj tudi v mednarodnih okvirih
s pomočjo ameriške zunanje politike. Ta industrija je spričo nizke ravni cen
energije v ZDA poizkušala iskati začetne izvozne možnosti za predhodno drago
tehnologijo v deželah z visoko ravnijo energetskih cen. Evropa in še posebej
ZRN so predstavljale neko naravno eksperimentalno področje za ameriško
industrijo." Razen tega je poizkušala ameriška zunanja politika s kontrolo
programa miroljubne mednarodne uporabe jedrske tehnologije, prikriti svojo
kontrolo nad širjenjem mednarodne uporabe jedrske energije v vojaške
namene. (Hali: 1965,603 f, Kitschelt: 1980,36).
Vendar se je tudi ameriška politika zapletala v protislovne cilje. Na eni stani
naj bi jedrska tehnologija služila kot sredstvo močne politične evropske inte-
gracije pod hegemonijo ZDA. Po drugi strani pa naj bi preprečila nastanek
ameriški industriji konkurenčnega evropskega jedrskega industrijskega bloka.
Za njega se je prizadevala Francija, ki je v EURATOMU, novo nastalem
41
evropskem združenju, videla predvsem orodje za vzpostavitev ravnotežja v
ZDA. Želela je doseči surovinsko neodvisnost (program obogatitve urana) in
možnost za doseganje ekstraprofitov s prodajo obogatenega urana v druge
dežele EGS (glej Kitschelt: 1980, 53/55; Porter, Spence, Thompson: 1986,
26/27). Močna nacionalna evropska uprava, v kateri bi imeli Francozi, ki so se
istočasno zavzemali za neodvisno evropsko jedrsko oborožitveno politiko,
vodilno vlogo, bi zagotavljala monopol pri nakupu in prodaji tehnologije.
Prizadevali so se tudi za lastninske pravice pri vseh jedrskih gorivih, hkrati pa
bi služila tudi kot sredstvo strogega nadzora nad jedrskim raziskovanjem. Za
Francoze bi to zadnje določilo, v njihovem osnutku ustanoviteljske pogodbe,
pomenilo predvsem kontrolo nad nemškim jedrskim raziskovanjem. Takšni
dirigistični pogodbi pa so se šibkejši partnerji, predvsem ZRN, uprli in zavrnili
tesno povezano industrijsko sodelovanje, ki bi stabiliziralo francosko premoč,
v korist načelnega in v temeljne fàziskave usmerjenega sodelovanja.
Toda Francija ni bila edina evropska sila, kije težila k lastnemu jedrskemu
programu. Že leta 1945 je laburistična vlada sprejela odločitev o razvoju
britanske atomske bombe, ki naj bi simbolizirala nadaljevanje mentalitete
velesile in distanco ter neodvisnost od ZDA. Sredi petdesetih let je Velika
Britanija proglasila ambiciozen program uporabe jedrske energije v mirol-
jubne namene. Ta je temeljil na reaktorjih tipa Magnox, ki so bili prvnotno
konstruirani kot vojaška tovarna plutonija in je v začetku veliko obetal. Več o
programu Magnox: ("Porter, Spence, Thompson: 1986, 7").
Za razliko od ZDA in ZRN, kjer so k "miroljubni uporabi" močno pritiskali
veliki industrijski koncerni (General Electric in Westinghouse v ZDA, Siemens
in AEG v ZRN), je tako v Britaniji kot v Franciji že v začetku igrala država.
Privatne ambicije britanske industrije so bile omejene in podkrepljene hkrati
z ustanovitvijo United Kingdom Atomic Energy Authority (UKAEA) leta
1954. Dve leti kasneje je kraljica odprla prvo komercialno jedrsko elektrarno
v Calder Hallu v Cumbriji, ki pa je bila pravzaprav prikrita tovarna plutonija
(Porter, Spence, Thompson: 1986, 27).
Združena miroljubna in militaristična uporaba in razvoj jedrske energije naj
bi ckonomizirali stroške, proizvodnja elektrike iz atoma pa legitimirala na-
daljnje (predvsem vojaške) raziskave na tem področju in olajšala vest na
nuklearnem področju delujočim znanstvenikom, ki so vedno glasneje nasproto-
vali atomskemu oboroževanju. Spomniti se namreč moramo, daje v petdesetih
letih na Zahodu delovalo močno mirovno gibanje proti "atomski smrti" in da so
nekateri najbolj ugledni znanstveniki z jedrskega področja odkrito in vztrajno
nasprotovali atomski oboroževalni tekmi. To gibanje je iniciirala in podpirala
nemška socialmokracija, ki je dilemo miroljubna vs. vojaška uporaba jedrske
energije vnesla v znameniti Bad Godesberški program kot ključno dilemo časa
in nadaljnega razvoja človeštva. To pa seveda ni motilo socialdemokratov, da
ne bi poizkušali industrumentalizirati gibanja v sredstvo za dosego svojih
taktičnih ciljev, kar seje navsezadnje tudi zgodilo.
42
S pravno formalno segmentalizacijo in regulacijo znanstvenega dela na tem
področju, oziroma ločitvijo pristojnosti za odločane od raziskovalne dejavnosti
in njenim prenosom na hierarhično birokratsko upravo mrežo, pod krinko
pravne urejenosti in varovanja tehničnih skrivnosti, je uspelo zvitosti birokrat-
skega razuma lep čas instrumentalizirati iskreno naivna prizadevanja znan-
stvenikov, po grožnji atomske smrti, za katero so se čutili soodgovorni, izkor-
istiti atom v dobro vsega človeštva - v sredstvo vojaških in ekonomsko-tehno-
loških, strateških imperativov državne politike.
Kljub političnim nasprotjem med ZDA in Francijo, ki so se očitno kazali tudi
v pogajanjih v EURATOMU ob koncu 50-ih let, pa so ZDA zaradi strahu pred
konkurenčnostjo relativno razvite britanske jedrske industrije podprle dirigis-
tično verhijo sporazuma na škodo liberalnejšega predloga "Organizacije za
evropsko ekonomsko sodelovanje" (OEEC), ki so mu botrovali Britanci (glej
Kitschelt, 1980,54).
Računali so na močan odpor proti takšnemu sporazumu v nemški jedrski
industriji, ki seje temu sporazumu uprala in začela z ustanavljanjem ministrstva
za atomsko energijo. Čeprav so vlada in CDU iz zunanjepolitičnih teženj po
integaciji, sindikati in SPD pa zaradi računic o kontroli privatne atomske
industrije, podpirali sporazum, do njegovega podpisa ni prišlo. Toda s ponudbo
bilateralnega sporazuma o sodelovanju na jedrskem področju in dolgoročni
dobavi goriva, so Združene države ZRN pokazale na njeno lojalnost (kar se še
danes v Nemčiji uradno imenuje "partnerstvo") kot najmočnejši adut povojne
nemške obnove in restavracije ortodoksno liberalne političe in ekonomske
ureditve. Tako EURATOM nikoli ni imel resnejšega vpliva na raziskovalno
politiko. Njegova pristojnost in naloge so v resnici ostale na ravni temeljnih
raziskav, čeprav se je ustanovni sporazum formalno-pravno naslanjal na fran-
coski predlog (isto, 53-56).
V letih 1958/59 pa so ZDA sklenile sporazum z EURATOM, po katerem so
pripravljene nuditi vladno pomoč vsaki deželi, ki bo naročila ameriške lahko-
vodne (LWR) reaktorje. Glede na takratni ameriški monopol nad obogatenim
uranom, ameriško finančno premoč, zdrahe med evropskimi vladami ter vla-
dami in privatno jedrsko industrijo, vključno z prvimi razočaranji glede
takojšnje konkurenčne sposobnosti jedrske energije, je bila ameriška pobuda
za večino vlad z jedrskimi ambicijami najugodnejša rešitev iz jedrskih zagat.
"Točka preobrata za v korist ZDA je bilo leto 1958, ko je Italija, ne glede na
predhodno naročilo britanskega reaktorja tipa Magnox, izbrala ameriški lahko-
vogni (LWR) reaktor v zameno za dolgoročna posojila kapitala za kritje
konstrukcijskih stroškov. Velika Britanija se ni mogla meriti z ameriško tržno
strategijo in naslednja naročila za lahkovodene (LWR) reaktorje so kmalu
sledila iz Fancije, Belgije in Zahodne Nemčije" (Porter, Spence, Thompson:
1986,27).
Velika Britanija je v šestdesetih letih kljub ameriški dominaciji nadaljevala
z razvojem lastne jedrske tehnologije ne glede na to, da sta na britanski trg
preko svojih podružnic, English Electric in Nuclear Power Group, že prodrla
43
oba največja proizvajalca, Westinghouse s svojim parotlačnim reaktorjem
(PWR) in Geneal Electric z vrelnim reaktorjem (BWR). To lahko razložimo s
tem, da je vlada kljub propadu treh izmed petih jedrskih konzorcijev, ki jih je
financirala v 50-ih letih, obdržala odločilno vlogo pri oblikovanju splošnih
usmeritev v jedrski energetiki. Zvladno podporo je leta 1965 angleško podjetje
Atomic Power Construction zmagalo s svojim izključno angleškim "izpopoln-
jenim plinsko hlajenim reaktorjem" (AGR) na natečaju za nov, 5000 MW
program, čeprav je bil General Electricov reaktor cenejši. Edini, do tedaj razviti
AGR, je bil le majhen prototip (O tem Porter, Spence, Thompson: 1986,32).
Kljub Sueški krizi, ki je še pospešila ta program pa so zaradi pomanjkanja
izkušenj in težav, ki so nastajale z "napihovanjem" prototipa na komercialno
rentabilno velikost, ogromne zamude pomenile njegov propad. Leta 1969 je
Atomic Power Group doživela popoln kolaps. A tudi to še ni pomkenilo konec
neodvisnega angleškega jedrskega programa, h katerem se boš še vrnil, ko bom
prikazal vpliv "naftne krize" na razvoj jedrske industrije v 70-ih letih.
SAMORASLOST IZBORA TIPA JEDRSKE TEHNOLOGIJE
Vse države, ki so oblikovale nacionalne raziskovalne ter eksperimentalne
programe razvoja jedrskih tehnologij ali pa so se v večji ali manjši meri želele
vključiti bodisi v te programe bodisi v gradnjo jedrskih elektrarn, so ustanovile
posebne atomske komisije, ki naj bi po ekonomskih in varnostno tehnoloških
kritrijih ocenjevale primernost teh tehnologij za množično, oz. komercialno
izkoriščanje. Te bi po črki atomskih zakonov morale imeti odločilno vlogo pri
izboru tehnologije, vendar je določitev o tipu prve generacije reaktorjev padla,
preden se je jedrsko raziskovanje v začetku 60-ih let sploh razživelo. In to tudi
tam, kjer militaristični interesi in neposredni državni intervencionizem niso bili
v ospredju, kot je to v primeru ZRN, kjer so k odločitvi za prvi eksperimentalno
program v letih 1955-62, kije obsegal pet različnih tipov reaktorjev po 100 M W,
prispevali predvsem:
a)	občutljivost nemške industrije na inovacijska gibanja na svetovnem trgu
oz. potreba po jedrski industriji kot "admiralski ladji" nemške izvozne flote;
b)	pomanjkanje premoga v letu 1955 in v nekaj naslednjih letih ter z njim
povezan nakup dragega premoga iz uvoza;
c)	kratkoročno, tudi optimistične prognoze o takojšnji rentabil
nosti jedrske energije, ki so jih sprožili entuziastični glasovi na 1. ženevski
konferenci o miroljubni uporabi jedrske energije;
d)	argument ekonomske avtarkije, ki ga je podkrepila Sueška kriza;
e)	zunanjepolitična navezava na ZDA in ekonomska integracija v EGS
(Primerjaj Kitschelt: 1980,36-38).
Ta program naj bi s tretjinskim deležem krila nemška elektrogospodarstva,
ostali pa bi prispevali ugodni kreditni in državni prispevki. Moral bi biti končan
do leta 1965, ko bi njegove rezultate tehnološko in ekonomsko ovrednotili (isto,
68).
44
Zaradi organizacijskih in finančnih težav (ki jih je v veliki meri pogojevala
na eni stani sama razdrobljenost industrije, na drugi stani pa ortodoksna
liberalne ideologija ekonomske politike oz. strah pred "državnim intervencio-
nizmom") in vpliva spreminjajočih se mednarodnih okoliščin, pa ta program ni
bil nikoli v celoti realiziran. V tem času je postalo jasno, da bodo jedrske
elektrarne lahko rentabilno poslovale le kot velike enote in s tem bodo pred-
stavljale energetske gigante z obsežnimi socialnimi in ekološkimi posledicami
za okolje. Znanstveniki so začeli v začetku 60-ih let opozarjati na velike količine
radioaktivnih odpadkov, ki bodo neizogibna posledica veleindustrijske upo-
rabe jedrske energije.
Toda elektrarni, ki sta odločilno vplivali na usmeritev nadaljnjih nemških
atomskih programov (VAK in Gundremmingen) sta bili inicirani izven prvega
atomskega programa. Biti sta financirani privatno oz. iz skupnega programa v
ZDA - EURATOM. Odločilni obrat je prišel za tem, ko je Siemens (potem,
ko je AEG, ki je sodeloval z General Electricom, sklenil pogodbo za gradnjo
JE GUNDREMMINGEN) prekinil sodelovanje z English Electric, s katerim
je skupaj razvijal do takrat favorizirani plinsko grafitni reaktor na naravni uran
in sklenil pogodbo za razvoj lahkovodnega reaktorja z Westinghousom. Pove-
dati je treba, da je vse do takrat raziskovalni oddelek pri Siemensu opozarjal
na lahkovodne reaktorje kot na najmanj razvit in najnevarnejši tip (isto, 74).
Poleg tega so lahkovodni reaktorji za ZRN predstavljali popolno odvisnost
glede obogatitve urana. Tej je bilo zaradi vojaško-zunanjepolitičnih razlogov
prepovedano graditi obogatitvene kapacitete. (V tujini so takoj, ko so leta 1960
izvedeli za nemške raziskave na tem področju, ostro protestirali). Takrat
nedosegljiva prednost obeh ameriških gigantov, ki sta že med vojno sodelovala
v razvoju jedrskega orožja, kasneje pa reaktorjev za pogon podmornic, in na
teh z državnim proračunom pokritih področij nabrale organizacijske in tehno-
loške izkušnje in sta poleg tega uživali še aktivno podporo ameriške zunanje
politike, je determinirala razvoj jedrske tehnologije v svetu tudi v smislu izbora
in nadaljnjega razvoja tehnologij. "Še preden je sistematično jedrsko razisko-
vanje v sredini 60-ih let doživelo svoj razmah, celo kot predpostavka neke
takšne politike, je že padla odločitev v prvi generaciji reaktorjev.
"Niti tekmujoči tržni procesi (tako proti temu Burn 1967 in 1978) niti neka
tehnična-ekološko-socialna racionalnost ne moreta razložiti tega procesa
odločanja. Prevlada monokapitalisitčne gospodarske strukture v razvoju
reaktorjev je v ZRN vodila k ratifikaciji v ZDA že v petdesetih letih osnovanih
tendenc k lahkovodnim reaktorjem." (Kitschelt: 1980,78; podčrtal A.K.).
IZGUBA AURE KOT CENA REALNE PODREDITVE ZNANOSTI
POD KAPITAL
Toda, da bi bil ta samorasli izbor politično legitimen oz. da ne bi ogrožal
socialne in politične stabilnosti, ga je potrebno opremiti z auro znanstvenih
argumentov. Iz teh razlogov in iz spoznanja o nujni racionalizaciji in
45
pospeševanju znanstvenih postopkov na tem področju se je politika lotila
reforme organizacije planiranja, s ciljem razširiti svoje upravne kapacitete na
področju znanstveno tehnološke in infrastrukturne politike, pod parolo obli-
kovanja pogojev za "sprememb polno družbeno okostje prihodnosti". V začetku
sedemdesetih let je bila prav "liberalna" jedrska politika v šestdesetih kritizir-
ana kot primer konzervativne politike, ki je vodila v slepo ulico. Cilj te kritike
je bil močnejši prodor državne uprave in privatnega kapitala v raziskovalno
sfero. Hkrati so neodvisna posvetovalna telesa, ki kljub pritiskom vlade nikakor
niso mogla razsoditi o prednosti enega ali drugega tipa reaktorske tehnologije,
kritizirali kot neučinkovita, češ da zaradi dolge personalne kontinuitete težijo
h konzervatizmu in okamenelosti in da pri poznavanju številnih pomembnih
detajlov nimajo zadostne strokovne podlage. Pod krinko, da nesposobnost teh
institucij ovira proces planiranja, so jih nadomestile različne delovne skupine,
ki se ukvarjajo predvsem s posamičnimi vprašanji znanstvene, tehnične in
upravne narave ali pa z ad hoc sestavljenimi problemskimi komiteji, oboje pod
okriljem "Zveznega ministrstva ta tehnologijo". Struktura referatov, ki so jih
pripravili ti organi, kaže na to, da so bile odrezane vse zaznave problema, ki se
niso mogle predstaviti kot problem znanosti in tehnologije. To seveda ni nič
čudnega ob tem, da so to ministrstvo v celoti zasedli naravoslovci in juristi,
katerim so se vsi problemi prikazovali le kot posledica vrzeli v sicer dobro
zamišljenem procesu planiranja1 (Izraz "avra" povzemam po Benjaminu, ki
definira "auro" kot dejstvo "Jedinstvenog pojava daljine, ma koliko bila bliska".
Po njem je to glavno obeležje kulturne slike, toda ta nedostopna bližina je po
mojem mnenju svojska tudi pristopom znanstvene nevtralno približati pozitiv-
na dejstva laikom z namenom, da jih v nekaj pepričamo. Bolj, kojih namreč
"približujemo", bolj ko so sama po sebi "razumljiva", bolj je oddaljena totaliteta,
tako nam kljub "bližini" delujejo kot nedostopna daljina).
Značilen primer teh strategij, s katerimi poizkuša državni aparat hkrati
reševati tako težave, ki izvirajo iz njegove navezave na legitimacijo kot tudi
težave, ki izvirajo iz njegove navezave na akumualcijo (Metodološka slabost
vseh polarnih razdelitev, kakršna je tudi razdelitev akumulacije: legitimacija,
je v tem, da spregledajo enotno podlago, na katero je polarizacija sploh možna
in povezave med enim in drugim polom. Velikokrat je en pol samo nedoločena
negacija prvega. Tako npr. v sociologiji družčbenih gibanj večkrat uporabljen
termin "način življenja" največkrat nastopa kot polarno nasprotje "pro-
dukcijskega načina", ne da bi bil sam po sebi teoretično utemeljen. Glede
odnosa akumulacija: legitimacija se često spregleda, da je njegova enotnost v
ločitvi med produkcijsko in politično sfero, kije implicirana že v blagu. Forma
denarja, v kateri se izraža akumulacija je hkrati "materialni input" za produkcijo
legitimacije, kije vezana na določen kulturnozgodovinski okvir norm) je rapus-
titev Nemške atomske komisije (Deutsche Atomkommision). (V glavnem so
jo sestavljali renomirani znanstveniki) s Strokovnim odborom za jedrsko razis-
kovanje in jedrsko tehniko. Od 15-ih članov tega odbora je bilo 8 zastopnikov
kapitala, 4 zatopniki veleraziskovanja (Grossforschung), 2 zastopnika univerz
46
in 1 zastopnik zvezne vlade. O zastopstvu različnih družbenih skupin ali o
zastopstvu predstavnikov parlamenta ni bilo govora (Kitschelt: 1980,220).
V nobenem od teh odborov ni nikoli sedel nek javno priznani strokovnjak -
nasprotnik jedrske energije, čeprav je leta 1976 "Notranje ministrstvo", na
katerega so prenesli odgovornost za jedrsko varnost, Zvezi občanskih iniciativ
za zaščito okolja (BBU) obljubilo, da bo v komisijah za "Reaktorsko varnost"
in "Varstvo pred sevanjem" ter "odboru za jedrsko tehniko" prostor tudi za
kritične znanstvenike. Neposredno prizadeti se lahko v proces odločanja o
jedrski energiji vključujejo le kot posamezniki ali pripadniki občanskih
združenj. Zaradi razlogov, kijih bomo še obravnavali je parlament popolnoma
odpovedal kot instrument ljudske volje inje služil zgolj za legitimiranje finan-
ciranja jedrskih programov. Na tak način se prizadeti vključujejo lahko na ravni
posvetovalnih in planskih procesov, v katerih pa lahko samo neposredno
vključeni spregledajo dejanske odnose.
S segmentalizacijo pristojnosti in vdorom urejanja z birokratsko normo s
ciljem "učinkovitosti" in "discipliniranja" in preko vključitve znanstvene proiz-
vodnje v kriterije, ki veljajo za blagovno tržno racionalnost, je prišlo do procesa,
ki ga lahko na eni strani označimo kot proces desakralizacije znanosti, po drugi
strani pa kot proces realne subsumpcije znanosti pod kapital. Proces, ki je tem
močnejši, čim bolj kapital v neposredni proizvodnji substituirá živo delo in se s
tem povečuje njegova odvisnost od znanstvene proizvodnje kot splošnega
družbenega dela, sistemsko ločenega od dela rok in v glavi znanstvenika
opravljenega enkrat za vso družbo.
Toda, ker je ta realna subsumpcija hkrati tudi izguba aure, spodkopavanje
temeljev mita znanosti, gre za globoko protisloven proces, ki spodkopava, za
legitimacijo strategij kapitalistiČhe države nujno vero v "znanstveno resnico".
Tako ima pragmatična, neposredno k uporabni vrednosti kot pogoju menjalne
vrednosti usmerjena reorganizacija znanstvene proizvodnje za posledico tudi
depersonalizacijo znanstvene avtoritete preko segmentalizacije legitimacijske
pristojnosti in s tem erozijo legitimacijske moči znanosti, ki si te moči ne more
lastiti izključno iz naslova institucije. Povratni učinek na tovrstne oblastne
strategije krepi nezaupanje v uradne znanstvene institucije kar vodi v primeru
jedrskega konflikta do formiranja neodvisnih ekoloških institutov. Kot pogoj
svojega obstoja morajo ti nujno reflektirati lastno vpetost v družbo in niso le
goli delni nadomestek za nekoč vsega zaupanja vredne državne znanstvene
institucije, ki so preko ločenosti od namenov raziskovanja še lahko gojile iluzije
o svoji neodvisnosti od družbe kapitala 21 (Ilustrativna je razvojna pot
ekološkega inštituta v Freiburgu. Ta se je v prvi polovici 70-tih let ukvarjal z
naravoslovno tehničnimi aspekti varnosti obratovanja JE in skladiščenja
radioaktivnih odpadkov, kasneje prešel na analizo energetske politike in poli-
tične ekonomije elektrogospodarstev v ZRN, v osemdesetih letih pa na izdelavo
alternativne, komunalne upravljane preskrbe z energijo in analizo njenih poli-
tičnoekonomskih predpostavk).
( se nadaljuje )
47
Herbert Will1
FETIŠ ZDRAVJE
Adam in Eva sta bila v raju vedno zdrava. Niti bolezen niti smrt ju nista mogla
prizadeti, bila sta neranljiva in nesmrtna. To rajsko stanje poznamo vsi, v
nezavednem je vsakdo prepričan v svojo nesmrtnost. Freud (1915) je opisoval,
kako smo šele z boleznijo in izgubo ljubega človeka pretreseni v naši predstavi
o neranljivosti in nesmrtnosti. Podoba Adama in Eve v raju uteleša našo željo
po magični vsemoči nad življenjem in smrtjo.
V religioznem svetu predstav pa je še bog, ki jima je podaril nesmrtnost. V
krščanski tradiciji so bili zdravje, bolezen, smrt postavljeni v višji božji red.
Pogosto je bil ta red sveta metaforično označen kot zdrav in posameznik je bil
zdrav takrat, koje bil vanj integriran. V tem religioznem pogledu na svet telesno
zdravje ni imelo centralnega pomena. Odrešenje človeka je obsegalo njegovo
življenje v tostranstvu in v onostranstvu. Smrt ni veljala za absolutni konec,
temveč za prehod v drugo življenje. Šele v 18. st. pride do radikalne spremembe
tega pogleda na svet. Rajsko upanje se je preselilo v tostranstvo. Zdravje je
postalo centralna tema; bolezen je bila odvzeta religiozni sferi.
1715. je človek lahko še bral: "Gotovo je, da sta bolezen in zgodnja smrt
naložena grešnikom kot božja kazen." To ni verjel skoraj noben razsvetljeni
meščan več. Nekaj stoletij kasneje je med. prof. Rickmann sporočil javnosti:
"Božji stvarnik narave je naravi določil tok, človeka je preskrbel s svobodo,
umom, predpisi in človek torej ne sme od boga pričakovati nobenih čudežev
več." Človek je v prihodnosti pričakoval čudeže vedno bolj od samega sebe.
Postal je odgovoren za svoje zdravje in s tem povezoval upanje na dolgo in
koristno življenje. Medicina mu je dala v ta namen nova (posvetna) življenska
pravila. Rousseaujev hišni zdravnik je to formuliral 1766. tako: "Mi ne
poskušamo nič drugega kot narediti ljudi modre, pametne, trezne, zmerne,
krepostne, čile, živahne in jih dolgo časa ohranjati v stanju popolnega zdravja,
kije za natančno nadziranje njihovih dolžnosti nujno" (cit. po Gockenjanu).
Najvišja dolžnost meščana je kmalu postala njegova dolžnost biti zdrav.
Odkril je, da sta popolnost in blaženost, za kateri si je prizadeval, tesno
povezani z zemeljskim zdravjem in dolgim življenjem. Zdravje je postalo pogoj
za možnost njegove zemeljske utopije. V tem času je dobil zdravniški stan
velikanski ugled in moč. Res pa je, da je več nadaljnih desetletij komaj lahko
pomagal in zdravil. Zdravstveno stanje prebivalstva, predvsem novega indus-
trijskega proletariata, se je prej poslabšalo. Sele napredek v higieni, prehrani
in življenskih razmerah je vodil v izboljšanje. Zdravniki so postali pomembni
predvsem kot ideologi novega časa, kot pridigarji tostranska (Gockenjan). Do
danes utelešajo upanje na zdravje in življenje. Njihov status polbogov v belem
nima opraviti samo z njihovim položajem v družbi in medicinskem podjetju,
1 Herbert Will, rojen 1951, je zdravnik na nevrološki kliniki. Ima psihoanalitsko izobrazbo. Doslej
je izdal delo "Georg Groddeck. Der Geburt des Psychosomatik (1984/1987).
48
temveč je povezan z željami, upanji in bojaznimi, ki so se nanje pripeli,
obračujoč se od onostranstva religije na tostranstvo zemeljskega življenja. Naše
posvetno samorazumevanje vodi k močnejšemu osvajanju tostranskega življen-
ja, k višjemu vrednotenju naše storitvene in uživalske moči in k okrepljenemu
pričakovanju v medicini. To kulminira v sveti besedi: zdravje (podobo sveta za
nas kot ljubezen ali denar). Zdravja nikakor ni moč jasno definirati, ni
brezčasna, kvazinaravna potreba človeka. Šele za nas seje utrdilo kot centralna
vrednota. Sveta je zato, ker nihče ne sme podvomiti v njeno posebno vrednost,
ker je nanjo usmerjeno obilje želja in upanj, ker so ji podvržene raznovrstne
praktike, ki se jih lahko označi samo kot kultne ali magične in ker številni
interesenti uporabljajo zdravje za množenje kapitala, za zagotavljanje delavnih
mest, za služenje institucijam, za uveljavljanje in stabiliziranje družbenih vred-
not. Tako danes zdravje in zdravstvo nosita v sebi proces lastnega vzpostavl-
janja v religijo časa, vladanje kot cerkev nad življenjem in pristavljanje pis-
kerčka mnogih v imenu te religije.
Vse to je možno zato, ker se nam zdi zdravje čisto preprosto in nekomplicir-
ano. Je - dokler ga človek ima - najbolj samoumevno na svetu. To samoumevno
je navidezno. Spregleda temeljno protislovje: zdravje je po eni strani samonikla
subjektivna želja, ki se izmika vsakemu družbenemu prijemu, na drugi strani
pa ni neodvisno od svojih vsakokratnih konkretnih družbenih določenosti.
Življenje in telesna nedotakljivost sta zavisela od Homo heidelbergensisa
gotovo prav tako kot od nas, "zdravje" paje imelo zanj komaj te konotacije in
pogojenosti kot za nas. Navidezna jasnost zdravja polaga tančico čez našo
dejanskost in človeku sugerira, da mu pripada nekaj povsem osebnega, enkrat-
nega, individualnega. Poleg tega ima posamezniškost (das Einzelmenschliche)
manjši pomen v ekonomskih in družbenih gibanjih. Naš zdravstveni sistem je
usmerjen v glavnem na zamenljivost svojega objekta, v tehnično-racionalen
potek, v abstraktno organizacijo in obračanje kapitala. Sigusch je pokazal za
seksualnost, na kakšen specifičen način je v našem svetu mistificirana v ljubezen
ali zadovoljevanje nagona, katera protislovja so skozi to zamegljena in katera
družbena gibanja se za tem skrivajo. Enako je z zdravjem. Vsi delajo tako, kot
da bi šlo za neko zdravje, o katerem obstaja soglasje. "Zdravje je najvišje dobro
človeka. Je najboljša predpostavka za veselje pri delu in v življenju. Splača se
ga varovati ali pri poškodbi hitro in na najbolj možen naravni način ponovno
vzpostaviti. Altalex kapljice so naravna celostna terapija..."
Ta navidezni konsenz dela zdravje za fetiš. Fetiš je reč s čarobno močjo, v
kateri je utelešena nadnaravna sila, kiji zato pripada posebna moč in ki jo lahko
človek s posebnimi ravnanji in predstavami naredi sebi naklonjeno. Fetiš
zdravje ni noben predmet, temveč mogočna predstava. Podarja nam naše
tostrano življenje; služimo mu, medtem koga slavimo in ko poskušamo z
najrazličnejšimi predstavami in ravnanji ohraniti ali vzpostaviti zdravje.
Bolnišnice so naše cerkve, zdravniki duhovniki, psihoterapevti dušebrižniki, mi
vsi njihovi verniki. Seveda fetiš zdravju služijo tudi zdravstveni posli, povnov-
redna prehrana, naravne in celostne terapije. Vsaka predstava, ki preprosto
49
izhaja od tod, da je zdravje naše najvišje dobro in z njo povezano sveto
pričakovanje (in to delamo mi vsi v različnem obsegu), je v tem pomenu fetiška.
Zdravje se zdi tedaj (po Marxovi analizi blaga) kot samoumevna trivialna reč.
Pri tem je nespoznano, da je , kot vsako blago, "zelo zapletena reč, polna
metafizične premetenosti in teoloških muh" (Marx).
Zakaj je zdravje tako pomembno?
Danes je mogoče manj enoznačno določiti, kaj naj bi bila meščanska sreča,
kot v času razsvetljenstva. Toda eno je jasno: pomen zdravja se je še povečal.
Nepretrgoma naraščajo zahteve po večji delvni storilnsti, predvsem postajajo
te zahteve vse kompleksnejše in abstraktnejše. Tehnično-racionalni svet si želi
zdravja in delovne sposobnosti, ki sta zamenljiva in abstraktno postavljena.
Talcott Parsons je formuliral sodobno definicijo: zdravje je stanje optimalne
delavne sposobnosti individiuuma za učinkovito uresničevanje njegovih vlog in
nalog. Bolezen je tedaj generalizirana motnja te delavne sposobnosti. Pri tem
je pomembno, da stopijo v ozadje vsi subjektivni in individualni momenti
zdravja in bolezni; da postane centralni razgaljeni problem delovne sposob-
nosti. To zadeva ob svetu dela tudi sfere prostega časa, potrošnje, kulture,
privatnega življena. Biti moramo čimbolj sposobni za delo, da bi bili kos vedno
hitrejšim socialnim spremembam, tehničnemu napredku, spreminjajočim se
modam, da bi budili v nas vedno nove potrebe, da bi hoteli in želeli vedno nekaj
drugega. Zdravje torej pomeni: neomejena prilagodljivost in spremenljivost
naših želja.
Poleg svoje družbeno-ekonomske koristi zdravje demonstrira življenje in
oddaljenost smrti. Predstava o tem se odvezuje od realnega zdravstvenega
stanja in postaja pomembnejše kot ono samo.
Videz zdravja postaja centralna vrednota, zdrav izgled (porjavel, šprten,
mladosten itd.) in njegovo vzpostavljanje postajata družbena dolžnost. To vodi
v tragikomično ravnanje: Jimmy Carter je javno politično učinkovito demon-
striral svojo mladostno prožnost z joggingom. Pri tem je padel; od tega trenutka
je bilo z njim konec. Willy Brandt seje podvrgel liftingu obraza, Ronald Reagan
poskuša s pobarvanimi lasmi prekriti svoja stara leta. Taki primeri kažejo, da
zdravje ni le zadnja opora za nas same, temveč istočasno sporočilo navzven, ki
ustreza estetiki blaga: jaz sem zdrav, sem sposoben za delo, lahko delam in
uživam. Za tem tiči strah, "da bo staro blago potegnjeno iz uporabe" (Kra-
cauer), takoj ko se zdravje in delovna sposobnost izgubita. Torej zdravje zvišuje
našo menjalno vrednost. Postalo je stvar družbenega prometa, relativno od-
trgano od našega individualnega življenja.
To objektivno in abstraktno razumevanje zdravja je ena stran naše predstave.
Druga stran je subjektivnost zdravja in bolezni. Bolj ko postaja abstrakten
obdajajoči nas svet in bolj ko je nepomemben in zamenjliv posameznik v njem,
bolj postajata naše čustvo in naše telo zadnje pribežališče subjektivnosti in
nezamenljive posebnosti. Bolezen se zdi tedaj kot področje, na katerem je
50
človek še pomemben, na katerem se individua z njegovim doživljanjem in z
njegovo posebnostjo še resno jemlje. Upajoč na pozornost in osebni kontakt se
usmerjamo k zdravstvenemu sistemu, ki naj odvrne mraz tehnično - racional-
nega sveta. Pride do umika v bolezen. Trpljenje na svetu se spreminja v trpljenje
zaradi duševno telesnih tegob. Pri tem je psihosomatični simptom še en tvoren
akt, sicer obupan, pa vendarle individualen protest proti restriktivnim
družbenim pogojem. S to ponudbo "trpečega človeka" prihajajo v zdravniško
prakso predvsem ženske. Pri moških prevladuje psihosomatična koluzija (Goll-
ing), še fatalnejša skupna igra individualne psihe in družbenega stanja. Ti
pacienti se predstavljajo s potrebo po reparaturi njihove bolezni kot motnje, ki
jo je treba odpraviti. Zdijo se brez afektov in osebnega doživljanja in odbijajo
intimnejši kontakt. Njihova prilagoditev na postvarjeni delovni interakcijski
proces je popolna; individualna obramba in družbena zatajitev protislovij in
konfliktov se srečata v novih socialnih krepostih: v mehanicističnem mišljenju
in ravnanju, ki je sprejeto s površinsko nasladnim veseljem ob funkcionalni
anhedoniji (kdor naj bi bil srečen, naj bi bil, kot je znano, brez želja: slab
odjemalec), učinkovitem pojmovanju sveta in človeka z najsplošnejšo sposob-
nostjo za prilagajanje in preobražanje ter emocionalni pustoti (Alexithymia),
ki se z usmerjeno sentimentalnostjo in narcistično afektivnimi zlomi samo
zastira. Subjektivistično pojmovanje bolezni (umik iz neznosnega sveta) in
tehnično-racionalno, objektivistično razumevanje stojita drug ob drugem.
Obema je skupno, da bolezen pomeni grozečo socialno smrt in nevarnost
izbrisanja individualne eksistence (realna smrt). Oba oblikujeta specifičen
aranžma s svetom, ki nas obdaja. V nobenem primeru torej ne izhajata samo
iz individualne patologije. In oba je najti v različnem obsegu pri vsakem od nas,
oba sta prisotna v željah in strahovih, ki so povezani z zdravjem in boleznijo.
Tak abstrakten preudarek najde seveda svoje meje takrat, ko je nekdo
resnično bolan. Na srečo nikoli ne uspe, da bi bilo osebno doživljanje bolezni
odgnano z občim. "Menim, da si noben zdrav ne more predstavljati, kaj sproži
v nas zbolevanje. Menim, da mi bolezen pripada, je nek notranji monolog, zato
ne potrebuje nobenega prlšepetovalca. Menim, da si moram včasih vtakniti
prste v ušesa, da ne bi slišal mnogo kričanja." (Karasek).
Konstrukcija zdravja
Zdravje in bolezen se konstruirata skozi naš zdravstveni sistem, ki ga tvori
obilica institucij, ideologij, tehnik ravnanja in družbenih pričakovanj. Sistem-
sko racionalno gledano je prilično anarhično utemeljen: zapravljiv, nizko pro-
duktiven, komajda smotrno naravnan na vzpostavljanje zdravja, neurejen v
zgolj površni izravnavi razhajajočih se, večinoma ekonomskih interesov, pri tem
pa eden centralnih družbenih sektorjev, ki pogoltne skoraj desetino našega
družbenega bruto proizvoda. Po njegovem samorazumavanju je ta anarhični
sistem določen z etosom racionalnosti (Russler).Ta je trojno utemeljena: v
objektivirajočem naravoslovnem samorazumevanju naše medicine, v (vsaj v
51
predstavi) učinkovitem ravnanju birokratskih organizacij in v logiki obračanja
kapitala.
Nova medicina 19.stoletja se je razvila kot reprezentant naravoslovno-
tehničnega mišljenja ter obvladovanja sveta in mišljenja. Bolezen seje objekti-
vizirala in se ločila od obolelega individua. Ne bolnik, temveč bolezen je bila
predmet diagnostike in terapije. Bolezen je bila razumljena kot patološko in se
je definirala kot odklon od zdravja. S tem pomeni subjektivno deficit in
objektivno defekt, ki ga je treba odstraniti s pomočjo medicine. Medicina je
pripravljena postaviti tehnično-racionalni know-how za dosego tega cilja. Na-
redljivost (die Machbarkeit) zdravja postaja zgled ideologije obvladljivosti
sveta. Eden najbolj običajnih medicinskih izrazov je, dobiti bolezen "v precep".
Prav fascinacija velezmožne medicine je občutnejši izraz te ideologije, zlasti ker
so zdravniki in sestre na intenzivnem oddelku dejansko postali gospodarji nad
življenjem in smrtjo.
Zbirokratizirana medicina podpira tudi brezsubjektno razumevanje zdravja
in bolezni. Potrebuje oprijemljive diagnoze in formalno nedvoumno
razločevanje med zdravim in bolnim. Vstop v zdravstveni sistem zahteva naba-
vo bolezenske diagnoze: socialno zavarovanje plača, delodajalec akceptira
delovno nesposobnost, socialno sodišče potrdi plačilo zavarovalnine šele, ko se
diagnoza, t.j. bolezenska etiketa, postavi. Bolezen postaja upravno tehnični akt,
ki vara nerealno eksaktnost in objektivnost medicinskega ravnanja. Vsako
subjektivno trpljenje, vsaka težko določljiva bolečina, pri tem ohranja funkcijo
motečega dejavnika. Ker zdravniki in vsi ostali sodelavci zdravstvnega sistema
preživijo velik del svojega delovnega časa z upravnotehničnimi deli, svojo
tehnično-racionalno psevdologijo nanašajo na svoje samorazumevanje prav
tako kot na svoje ravnanje s pacienti. Do konca je ta princip prignan v
upravljenju (Verrechtlichung) medicine. Enega večjih sektorjev našega zdrav-
stvnega sistema tvorijo pravni spori, v katerih predvsem različni "nosilci
stroškov" (zdravstveno, pokojninsko, nezgodno, avtomobilsko zavarovanje itd.)
drug drugega preobremenjujejo s sodnimi postopki, da bi preložili stroške, ali
v katerih se bolniki ali (redko) psevdo-bolniki borijo za pridobivanje svoje
zavarovalnine. Celota se imenuje socialna medicina. Njen material so medicin-
ske ekspertize, ki, opredeljene v procentnih podatkih, obvezujejo k psev-
doeksaktnimm izjavam, npr. kako je poklicno nesposoben bolnik razvrščen ali
kolikšna je cena njegove bolezni. S sodnim postopkom se oblikujeta zdravje in
delovna zmožnost kot pravno dobro, ohranjata tako definirano 100-procent-
no-željeno vrednost. Vsak odklon od nje se lahko dojame kot škoda, ki se jo da
izraziti v denarju. Pravni sistem določa npr. v kazenskih procesih s pomočjo
zdravniškega izvedenstva ceno zdravju in bolezni. Prihaja do abstrahiranja
zdravja, ko to ni več zamišljivo: vsesplošna zamenljivost zdravja z denarjem.
Ta razvoj stoji v direktni povezavi z ekonomsko strukturo našega zdrav-
stvenega sistema. V ZDA, kjer "svobodne igre moči" še ne zavirajo in o njej
hkrati pogosto diskutirajo, je bil zato skovan termin monetarizacija zdravja in
medicine. Tej splošni monetarizaciji ustreza organizacija nadaljnih delov
52
našega zdravstvenega sistema kot medicinsko-industrijskega komleksa. V ta
kompleks investira kapital, s tem se, kar je njegovo bistvo, pomnožuje, kot bi
imel "ljubezen v telesu" (Marx). Zdravstveni sistem ohranja s tem enak status
kot produkcija orožja ali živilska industrija. Da gre pri njem ravno za zdravje,
je za služenje denarja v osnovi vseeno, praktično pa vendar veliko ugodnejše.
Kajti tema zdravje, uporabljena kot fetiš, kot neomejena, samoumevna potreba
in najvišje dobro, vselej naleti na odprte duše in odprt mošnjiček. V medicin-
sko-industrijskem kompleksu se producirajo tehnične aparature, zdravniške
prakse (ki večinoma vežejo 300 000 - 500 000 DM kapitala, pogosto milione),
medikamenti in medicinski know-how, s katerimi se - tako se vsaj glasi obljuba
- proizvaja zdravje. Ta kompleks tudi ne cilja na osebno potrebo bolnikov,
temveč na abstraktno predstavo zdravja in simptome bolezni, ki se jih da
objektivirati.
Tančica in videz
Na temo zdravja se usmerja množica želja in interesov, ki stojijo v nekem
temeljnem protislovju: po eni strani predstavljajo okrepljena subjektivna up-
anja in strahove. Medicina naj bi nam ohranjala naše tostrano življenje in ko
zbolimo naj bi nam nudila pozornost in subjektivno pomoč. Temu nasproti stoji
mnogoobrazna tendenca po abstrahiranju in objektiviranju. Kako bo medicina
opravila s temi protislovnnimi pričakovanji? Kako reagira na upanja, ki so
usmerjena k njej? Na pozornost zbujajoč način se komaj ukvarja s temi
vprašanji. Dela tako, kot da bi bilo zdravje nekaj najbolj samoumevnega na
svetu in kot da bi glede njenega ravnanja obstajalo široko soglasje. V svojem
samorazumevanju se ima medicina za realistično in skromno, v svojih ravnanjih
pa vendarle reagira na upanja, ki so usmerjena nanjo, in jih še krepi, ne da bi
to opazila ali hotela. V tem pogledu izvršuje to, kar psihoanaliza imenuje
"delovanje" (Agieren) in "obramba". Pride do (deloma gotovo nehote) kom-
panije s tistimi silami, ki uporabljajo fetiš zdravje za uveljavljanje svojih eko-
nomskih in družbenih interesov. Kako bi medicina tudi lahko zaznavala to
protislovje, koje sama v tako veliki meri konstruirana po prevladujočih idealih
objektivnosti, racionalnosti, naravoslovno znanstvenih metod in vse, kar se tiče
subjekta in njegovega socialnega položaja, metodolško izključi.
Celotna medicina je zatorej prepredena z mnogoterimi ravnmi videza. Ne
obstoji noben sektor medicine, zdravsvenega sistema, diskusije o zdravju, ki v
sebi ne bi bil protisloven in razklan in v katerem ne bi bila hkrati pristna
tendenca po zamegljevanju njegovih protislovij, konflikotv, nespravljivosti in
po hlinjenju enostavnosti, dozdevnega soglasja. Okoli fetiša zdravje se pri tem
grupira množica manjših fetlšev. Vsako temo, ki se veže na zdravje, bi lahko
opisovali na ravni videza, ki naj bi odpravil disonanco med predstavami (up-
anja, želje, pričakovanja, predstave vrednot) in realnim ravnanjem ter doživl-
janjem - namesto da bi protislovjem dali lasten prostor. To je tančica, ki jo vsi
vneto tkejo, pacienti, zdravniki, upravni organi, investitorji kapitala - eni, ker
53
imajo besedo, drugi, ker se zdijo nemočni in odvisni. Izločil bom nekatere
momente:
1.	Preventivna medicina. Preventivna medicina vsekakor smiselno trdi, da se
deloma lahko prepreči natajanje bolezni. V zadnjih dveh stoletjih so bili pri nas
doseženi celo največji napredki realnega zdravja s splošnimi preventivnimi
ukrepi, kot je izboljšana prehrana, izboljšanje higienskih razmer, delovnih
pogojev itd. Pa vendarle je tudi druga vrsta preventivne medicine, ki ima
ideološke poteze. Trdi: vsak posameznik je odgovoren za svoje zdravje. Vsakdo
naj bi tako zdravo živel, da pravzaprav sploh ne bi mogel zboleti. Ko zboli, bi
to lahko pomenilo, da je za bolezen kriv sam. Zato se tudi ne da opravičevati,
da samo drugi (t.j. solidarna skupnost) plačujejo za njegovo bolezen. Vpadljivo
pri tem je, da se zelo veliko govori in piše o tej individualni prevenciji, da pa
ima to majhne praktične učinke. Način življenja večine ljudi ostaja "nezdrav".
Razlogi so znani: zdravstvene norme, kijih prevladujoča medicina zastopa so
naletele na nedeljeno odobravanje, pri obrobnih skupinah kot nešolanih in pri
tujih delavcih pa na čisto ravnodušnost (Labisch); in ker je večina ljudi očitno
raje obrnjena v daljavo, svoje življenje naravnava na abstrakten cilj zdravja.
Posledica tega je, da so se velikanska pričakovanja, ki se vežejo na zdravje,
odtegnila zdravstvenemu sistemu in se naprtila individuu. Biti zdrav ali ponov-
no ozdraveti je naloga posameznika in terja njegov napor. Moč definirati, kaj
je imeti za zdravo in nezdravo, ostaja pri tem zdravstvenemu sistemu. To
gospostvo hipostaziranega življenskega cilja zdravja je, dasiravno v lastni upo-
rabi, tudi na alternativni sceni široko razširjeno. Tu morda velja zdrava in
naravna prehrana za zakon, ki se mu človek podredi, da bi vsaj v lastni predstavi
premagal zdravje in življenje. Adam in Eva v raju, to je cilj take "naravne"
predstave o zdravju.
2.	Samopomoč msubsidiarnost. Alf Trojan je razlikoval tri skupine samopo-
moči: psihološko-terapevtske pogovorne skupine, alternativne projekte in
skupine samopomoči, ki se oblikujejo zaradi določenega bolezenskega ali
življenskega problema. Samopomoč v zdravstvenem sistemu je imela najprej
pozitivno konotacijo samoodločanja, lastne iniciative, kritike absolutnega gos-
postva ekspertov in institucij. V tem oziru ima danes eminenten pomen.
Vendar je sumljivo, daje našel princip samopomoči doslej dva nepričakovana
prijatelja: enkrat konservativno socialno politiko, ki pod motom "manj države,
več sočloveškosti" in po principu subsidiarnosti (pomoč za samopomoč) upo-
rablja rastoče gibanje samopomoči kot instrumet državne politike za revne
(Pfütze). In drugič eksperte naravoslovno-objektivirajoče medicine, ki so jim
bile skupine samopomoči sprva tuje, vendarle tem bolj spoznavajo njihovo
vrednost, čim bolj je zanje postal nezavrnljiv pomen psihosomatskega in psiho-
socialnega faktorja za potek kroničnih bolezni, ki stoje v ospredju bolezenskih
skupin samopomoči. Vrednost samopomoči za naravoslovno-objektivirajočo
medicino leži v tem, da z njo prevleče svojo nemoč in terapevtsko omejenost.
Vedno pogosteje se dogaja, da so pacienti, ki imajo ali delajo "probleme",
pregnani v skupine samopomoči. S tem se ti problemi oddaljijo od medicine,
54
ne da bi se dotaknili metodično pogojene samoomejitve in nehumanosti. V
vsakem primeru pa vendarle ostaja samopomoč povezana s pozitivnimi kono-
tacijami vzajemne pomoči in podpore, močjo skupnega dela, zdravje vzpostavl-
jajočo solidarnostjo in se s tem utrjuje kot zamegljitev tistih nasprotovanj in
neznosnosti, ki so ravno vodile k nastajanju gibanja samopomoči.
3.	Odnos zdravnik-pacient. V 19.st. je zdravnik pridobil status polboga v
belem. Povzdignjen je bil v vsemogočnega gospodarja nad zdravjem in bolez-
nijo. Danes je človek postal skromnejši, zdravniki poskušajo delovati realistično
in bolniku ne obljubljajo nobenega čudeža. S to sliko zdravnika kot poštenega
rokodelca z znanstvenim ozadjem, pričakovanja, ki se usedajo na medicino,
nikakor niso izčrpana. Zato nastaja v zadnjih desetletjih ideologija odnosa
zdravnik-pacient. Ta ideologija je izraz nezadovoljstva mnogih zdravnikov in
pacientov z njihovo situacijo. Ideologijo ga imenujem zaradi tega, ker kot pri
debati o preventivi pade v oči: ogromno se govori in piše o odnosu med
zdravnikom in pacientom, pa vendar se v praktičnih odnosih med zdravnikom
in pacientom ni dosti spremenilo.
Tri-minutna medicina vlada v praksi in na kliniki še naprej. Zakaj ni obsežne
literature o odnosu rokodelec-veščina, o odnosu odvetnik-naročnik ali o odno-
su mlekar-gospodinja? Ti odnosi niso obloženi s takimi upanji. Pričakovanja,
ki se vežejo na medicino, ostajajo zaradi mnogoterih vzrokov nezadovoljena,
zato se prestavijo v predstavo in vodijo k oblikovanju ideologije odnosa zdrav-
nik-pacient. Ob njegovi omembi postane vsakomur toplo pri srcu; strukture
medicine ostajajo nedotaknjene.
4.	Čudežna medicina. Premišljanje odnosa zdravni-pacient naleti na odmev
predvsem pri pripadnikih srednjega sloja, ki jim "odnos" enak do enakega zelo
veliko pomeni. Pacienti iz spodnjih socialnih slojev s tem nimajo kaj dosti
početi, saj veliko bolj verjamejo v avtoriteto zdravnika. Od medicine pričaku-
jejo čudež, to pomeni ozdravljenje, ki pride preko nje od zunaj. Objektivirajoča
tendenca naše medicine počne vse, da bi podprla njihova pričakovanja. Kot
pacienti so zato zelo primerni, tako dolgo, dokler traja avtoriteta zdravnika, to
je tako dolgo, dokler jih ta lahko zdravi. Ko pa se šolska medicina izjalovi, tedaj
poskušajo poiskati pomoč pri paramedicinskih postopkih, morda pri padarjih,
katerim ravno tako pripisujejo čudodelno delovanje. Šolska medicina sicer
stalno očita tem zunanjim, da poslujejo z iracionalnimi pričakovanji pacientov.
Sama pa komaj postavlja vprašanje lastnih struktur, ki obljubljajo čudež, kot
npr. razširjeno ravnanje z medikamenti (Basaglia). Ti zdravilni pripomočki, ki
prihajajo od zunaj, naj bi kot tuja obvladujoča moč ozdravili bolezen. "Lexo-
tanil" odpravi strah, "Adalat" normalizira krvni tlak, "Saroten" ozdravi depresi-
jo. Terapevtska učinkovitost medikamentov se vrednoti ravno po njihovem
zamenjlivem in subjektu tujem načinu učinkovanja. Medicini seje s tem obesila
moč, ki se je doslej pripisovala le bogu ali skrivnim silam.
5.	Obolevanje in terapevtski postopek. Več in več je ljudi, ki se čedalje
pogosteje označujejo za bolne in se čutijo bolne in kot nasledek tega jih bo
vedno več potrebovalo terapijo. Obolevanje in terapevtiziranje naše družbe
55
(Hellerich) se nanaša tako na telesne kot na psihične motnje. Prisotna je
tendenca, da bi bil človek kar naprej bolan; zdravega se lahko počuti le tisti, ki
ni dovolj natančno pregledan. Možnosti terapije se na veliko ponujajo za vsako
telesno in psihično stanje. Razlogi za tak razvoj so skrajno kompleksni; medici-
na živi od njih in teži k njihovemu ideologiziranju, med drugim v okviru
psihosomatične medicine. Nič nimamo proti psihosomatiki, saj je eno manjših
upanj naše medicine. Vendar je tu spet nenavadno, da obstaja obsežna diskusija
in literatura o vprašanju psihosomatike, da pa psihosomatiki že stoletja stere-
otipno in tudi upravičeno tožijo, kako majhni so učinki njihovega mišljenja na
medicinsko obratovanje. Psihosomatika je v glavnem postavljena v geto in
zastarel predmet nedeljskih pogovorov. Kot taka pomeni predvsem stopn-
jevanje pričakovanj, ki so vezana na zdravje in terapevtsko podporo in prestre-
zanje slabe vesti zdravnikov. Popularna literatura o vprašanjih psihosomatike
govori o tem, kako zelo psihosomatika uteleša upanje na obsežno, človeško,
ljubečo, celovito medicino, ki kontrakarira hladu tehnično-racionalnega sveta.
Najmočnejši izraz najde to upanje v psihoterapevtiziranju našega čustvenega
življenja, kot se je to realiziralo v terapevtski sceni srednjega sloja. Tam se
življenske krize in problemi spremenijo v terapevtske naloge (glej Kursbuch 82:
Die Therapie-Gesellschaft). Humanistična psihologija in zasnove humane
medicine so nezaželjene pri privržencih po tendenci slehernih nečloveških
življenskih okoliščin, ko so njihovo kritiko enkrat osnovali: s tem ko izgrajujejo
družbeni podsistem (z napisom: človeškost, naravnanost na subjekt) pomagajo
stabilizirati celokupen sistem.
6.Obsodba na uspeh. Objektivirano ravnanje naše medicine in njena omejitev
na medicinsko organske aspekte vodi k jasni ločitvi terapevtskega uspeha od
neuspeha: uspeh je ponovna vzpostavitev zdravja, neuspeh je vse drugo. Za
zdravniško ravnanje velja princip uspeha (Rossler). Če se vendarle izjalovi, ni
pravzaprav nihče osebno odgovoren. Neuspeh pri ravnanju z bolniki in pri
ponovnem vzpostavljanju njihovega zdravja definirata meje medicine. Predv-
sem pacienti s kroničnimi boleznimi, s telesnimi motnjami, ki se jih ne da
pozdraviti in tisti pacienti, katerih umiranje se ne da preprečiti, so žrtve te
obsodbe na uspeh. Psihoanaliza zdravnikov še ni napisana. Lahko pa domne-
vamo, da se spajajo podzavestne mnogopotenčne želje in vsemogočne fantazije
zdravnikov s podobnimi predstavami in upanji pacientov, kar oboje brani pred
vsemi grozečimi občutki nebogljenosti in nemoči. Ti psihični mehanizmi se
najbolj uglašajo s tendenco naše medicine po naredljivosti vsega in obvladljivos-
ti vakega nad vsakim. Ta predstava uspeha in medicinske storilnosti (to delamo,
to bomo še popravili, to bomo uspeli) določa samorazumevanje mnogih zdrav-
nikov in postaja s tem ideologija, ki ji podlegajo kot žrtve oni sami. Podvrženi
so močnim pritiskom in istočasno v sebii nenehno prenašajo občutek nezadost-
nosti. Obsodba na uspeh in iz tega sledeča nebogljenost vodita v najbolj
nenavadna dejanja npr. v močno razširjena diagnostična in "terapevtska" rav-
nanja, t.j. v zdravniške ukrepe, ki objektivno niso smiselni in zdravilni. Posebno
obupane akcije te vrste se imenujejo "herojski" terapevtski postopek, kot da bi
56
bil zdravnik pri tem junak. Mnogo pacientov ščiti in varuje zdravnika s tem, ko
pripisujejo svojim zdravilom razlog za izboljšanje simptomov, čeravno so pred-
pisane jim medikamente vrgli v straniščno školjko (okoli 30% vseh predpisanih
medikamentov pristane tam), ali s tem, ko se ob rakavem obolenju odpovejo
sleherni razjasnitvi svoje bolezni, ker bi to zdravniku povzročilo težave (okrog
90% nepoučenih pacientov pozna svojo diagnozo), potihem upajoč , da bi
njihovo lastno vedenje lahko bilo napačno. Na kratko, možnost navideznih
odnosov med zdravnikom in pacientom pod ščitom principa medicinskega
uspeha nima nobenih meja.
Bolehnost in zdravost
Biti bolehen, biti nenehno malce nerazpoložen, sentimentalno trpeti, vedno
izgledati bolno, to je človek zmožen že dolgo; biti zdrav je nova človeška
posebnost. Kdor boleha, ta pleše okoli bolezni, kdor je zdrav, ta se vrti okoli
zdravja - ali mnogo bolj okoli njegovega fetiša - in zanj živi. Biti zdrav je danes
široko razširjen sindrom. Individualno gledano se ujame z našo nezavedno
predstavo o neumrljivosti in neranljivosti, se poveže z upanjem, da bi zmogli
vzpostaviti svoje zdravje sami in s tem postati gospodarji svoje fantazijske
nesmrtnosti in sicer v tostranstvu našega zemeljskega življenja. Ta zahteva
obupanih se mora nujno izjaloviti, ker ji realnost bolezni in smrti radikalno
nasprotujeta. Kaj torej storiti (ali misliti ali verjeti) spričo gotovosti smrti, če
ne bo prišlo na pomoč nobeno onostranstvo? Očitno se ponuja sprevrnitev v
tostranstvo naredi za onostranstvo in nenazadnje, naravnanje vsakršnega hre-
penenja po transcendenci na zdravje. Tako nastaja fetiš zdravje z vsemi svojimi
zastiranji in nepojmljivimi posebnostmi. Svoje historične korenine ima v dol-
gem razvoju družbene diferenciacije in integracije, v kateri je tema zdravja
povečevala kompleksnost in hkrati krepila dolžnost za vse ljudi, ki so ga imeli,
tako daje zdravje danes kategorija socialnega obnašanja, ki je skoraj ni mogoče
kritizirati (Labisch): zdravje kot najvišje dobro. Končno fetiš zdravje izhaja iz
najrazličnejših poslovnih in ekonomskih interesov, ki so se v njem skrili. V
vsakem primeru je subjekt, zdravi ali bolni posameznik s svojim konkretnim
življenjem, tembolj oddaljen od zdravja, čim bolj zdravje postaja fetiš.
V medicinski praksi vedno znova preseneča, kako iracionalni so ljudje. Živijo
nezdravo, odklanjajo operacije, ne jemljejo medikamentov, zanemarjajo
preventivne preglede, skratka: v praksi zmagoslavni sprevod tehnično-racion-
alne umnosti v njeni medicinski formi že dolgo ni tako samoumeven, kot bi naj
bil. To je subverzija subjekta proti sistemu zdravja. Sam sistem to subverzijo
sicer vse bolj obvlada, zato subjekt vse bolj niha med pokoritvijo (fetišu zdravje)
in odklonitvijo. Potrebujemo več: konkretno spreminjanje zdravstvenega siste-
ma, ki mora biti strukturno spreminjanje v mnogih vsebinskih korakih, odpir-
anje nasproti subjektu. Interesi subjekta morajo biti spoznani kot interesi
posameznika, posebnega, nezamenljivega v svojih (zavestnih in nezavednih)
željah in življenskih zvezah. Kdo je do sedaj zastopal subjekte, prizadete,
57
"prejemnike storitev" v zdravstvenem sistemu? Oni sami vsekakor ne, saj so v
glavnem obravnavani kot mladoletni otroci, pogosto celo slabše. Indirektno jih
zastopajo mnogi, ki vsi trdijo, da jim želijo najboljše, od zdravnikov do socialnih
politikov. Vendar se to "najboljše" komaj da preveriti in koregirati, ker so v
našem zdravstvenem sistemu vprašanja soglasja, subjektivnega zadovoljstva,
tudi objektivne kvalitete, postranska stvar. Njegova reforma, kot je znano, je
zaključena, nadaljne debate se sučejo le okoli stroškovnih vprašanj (ki pa jih
nikakor ni povzročila eksplozija stroškov, temveč politično usmerjen premik od
stroškov predvsem iz starostne oskrbe na zdravstveno področje), vsebinske
diskusije pa so odslovili v imenu obrata (Cassebaum). Zakaj mora iti pri teh
diskusijah, je odlično povzeto v "predstavah zdravstvene politike zelenih"
(1986). Izboljšanja v zdravstvenem sistemu ne bodo mogoča brez obsežnih
sprememb njegovih gospodarskih in družbenih pogojev; izbojevati jih je treba
v boju zoper mnogotere interese.
Sploh pa, kaj pomeni moč zdravja ob drugih radostih in neprijetnostih
življenja ali po Karlu Walentinu: "Iz zdravstvenih razlogov sem v starosti 12-tih
let izkusil abnormalnost in po zrelejšem premisleku pokazal talent za branje
časopisov."
prevedla: Marta Macedoni
Literatura:
F.O.	Basaglia, Gesundheit, Krankheit. Das Elend der Medizin, Frankfurt
a.M. 1985A. Cassebaum, "Crisis? What Crisis? Überlegungen zur Krise des
Gesundheitswesens", v: Widerschpruiche, št.17,1985, str.7-23
S.Freud, "Zeitgemaesses über Krieg und Tod", 1915, GW X, str.323-355
Cì, Goeckenjan, Kurieren und Staat machen. Gesundheit und Medizin in der
buirgerlichen Welt, Frankfur a.M. 1985
H. Golling, "Das Kollusionskonzept - Ein Erklaerungsmodell für psychoso-
matishe Kommunikation?", Diss, med., München 1986
G.	Hellerich, Homo therapeuticus. Der Mensch im Netz der Helfer, Bonn
1985
H.	Karasek, Blutwaesche. Chronik eines eingeschränkte Lebens, Darmstadt
u. Neuwied 1985,1987
A. Labisch, "Die Wiederaneignung der Gesundheit. Zur sozialen Funktion
des Gesundheitsbegriffs", v: Argument, Sonderband 113,1984. str.13-32
R J. Lifton, Der Verlust des Todes. Über die Sterblichkeit des Menschen
und die Fortdauer des Lebens, München 1986
T. Parons, "Definition von Gesundheit und Krankheit im Lichte der Wert-
begriffe und der sozialen Struktur Amerikas" (1964), v: Der Kranke in der
modernen Gesellschaft, Izd. A. Mitsherlich u.a., Frankfurt a.M. 1984. str. 57-87
H. Pfuitze, "Ehrenamtlichkeit und Selbsthilfe im Dienst konservativer So-
zialpolitik?", v: Widersprüche, št.17,1985, str. 107-114
58
D. Roessler, "Theologische Fragen medizinischer Ethik", v: Pluralitaet in der
Medizin? Frankfur a.M. 1980
V. Sigusch, Die Mystifikation des Sexuellen, Frankfurt a.M. 1984
A. Trojan, v: Wiedespruiche, št. 17,1985
59
Igor Lukšič
VOLITVE KOT OBRED IN IGRA
Kdor je imel opravka s politiko ve, da se politika deli na tostransko vidno,
javno sfero in onostransko, nevidno, tajno sfero. Ta problem je zavzel svoje
mesto tudi v obravnavah v politični znanosti. Na tem mestu nas bo zanimala
politika predvsem, v kolikor je obred in igra. V naši razpravi se bomo omejili
na eno že tradicionalno osrednjih delov politike, na volitve. Na primeru volitev
bomo preiskali odnos med demokratizacijo in teatralizacijo politike. Naša
osnovna teza je, da teatralizacija ne pomeni že tudi demokratizacije politike,
kot se to v sodobnih dogajanjih splošno razume.
OBRED-JE-POLITIKA
V fevdalni družbi se je politična skupnost konstituirala na osnovi dednih
danosti. Kraljev prvi moški otrok je postal kralj, plemičev otrok je postal plemič
in podedoval je imetje očeta, kmetov otrok je ostal kmet, meščanov otrok je
ostal meščan. Možnosti prehoda iz stana v stan je bila skoraj nična. Na tej
družbeni strukturi je rasla identična politična oblast. Z oblikovanjem predstav-
ništva stanov se je začela pot demokratizacije absolutne monarhove oblasti, ki
jo je spremljala tudi druge vrste teatralizacija oblasti. S francosko revolucijo se
je vzpostavila z lastnino (in spolom) omejena volilna pravica, kije kot alternati-
va staremu režimu omogočala volilcem vzpostavljanje političnega predstav-
ništva. Volitve so pomenile negacijo naravno/dedno pridobljenih pravic na
oblast in favorizacijo sposobnosti posameznikov. Ljudstvo naj bi izmed sebe
izbralo najbolj sposobne in najbolj vešče predstavnike, ki bodo delali politiko.
To je bila seveda samo ideja, ki se v osnovi ni spremenila z razširitvijo volilne
pravice na vse prebivalstvo (z izjemo nedoraslih). Celo v deželah, ki so ali pa
še poskušajo uveljaviti socialistični program, volilci ne izbirajo najsposobnejših
politikov. Torej lahko ugotovimo, da prihaja do kratkega stika med pričakova-
no racionalnostjo odločitve volilcev in iracionalno dejansko odločitvijo.
Vse, kar lahko doslej rečemo o demokratizirajoči uspešnosti volitev, je to, da
so volitve zamenjale način legitimiranja oblasti. Namesto dedne oblasti, se
sedaj oblast voli. Ljudje so naravi iztrgali privilegij postavljanja oblasti. Tu pa
se zastavlja vprašanje, koliko je zvijačnost uma (Hegel) močnejša od zvijače
narave (Vico), ali povedano drugače, koliko so ljudje uspeli realizirati lastno
moč pri obvladovanju narave in družbe. Na tem mestu se bomo zatekli k
znanosti o obredih, predvsem se bomo opirali na delo J. Cazeneuveja, Socio-
logija obreda.
Volitve so postale obred. Ponavljajo se vsaka štiri (dve, sedem ipd.) leta,
poleg tega pa je njihova učinkovitost tudi zunaj empirična. Ti dve temeljni
60
lastnosti sta po Cazeneuve-ju ključni za opredelitev obreda. Volitve nosijo v
sebi tudi nekaj skrivnostnega, neznanega, mističnega, nekaj, kar zagrabi ljudi,
pa ni čista tehnika.
Volitev se ne da zreducirati na čisto tehnično opravilo. Nejasno pri volitvah
je odgovor na vprašanje, zakaj se oblast legitimira ravno z volitvami, zakaj ljudje
na to pristajajo?
Človek si mora sam delati svoja pravila. G. Davy je človeka celo poimenoval
z živaljo, ki ima nagon po pravilih. Na drugi strani je možno pravila vedno
prekršiti. Izkazuje se, da bi bila človekova dejavnost lahko absolutno urejena
le v nekem trdnem svetu. Na tem svetu pa se dogaja, da celo pravila naravnega
reda ne držijo vedno ali točneje ne držijo pravila, kot jih percepirà človek na
določeni stopnji razvoja. Mrk nasprotuje tisti percepciji pravil o gibanju sonca,
po kateri mora sonce brez prekinitve sijati od svojega vzhoda do zahoda in
zagotavljati neprekinjen potek dnevne svetlobe. Tema sredi dneva pomeni vdor
neobvladljivih sil, ki kršijo pravila. Cazeneuve ugotavlja, da so primitivci
poskušali reagirati na nenormalne pojave tako, da so s simbolnim aktom
zavračali te simbole same. Z obredi so poskušali zavarovati ideal življenja, ki
ga v celoti urejajo pravila, življenja brez presenečenj in brez tesnobe. Prav
tesnoba je občutenje tistega, kar ogroža s pravili spravljeno človeštvo, k čemur
seje prilepila še zaznava nečesa neznanega, ireduktibilnega. Sloje za občutenje
numinoznega, ki zajema sveto in mano, označuje nekaj skrivnostnega, se kaže
kot mysterium. Nekateri obredi so nastali kot simbolna dejanja, ki omogočajo
ljudem, da ujamejo in obvladajo numinozno silo, to je silo, ki ogroža norme in
jih pretresa inje zato tudi od njih močnejša. Primitivec je zato občutil potrebo
po rešitvi nasprotja med redom, svetom pravil, in močjo, silo numinoznega, s
sintezo, ki se lahko uresniči le simbolno, z obredom.
Primitivec se izogiba vsemu, kar mu bleščeče razodeva ali simbolizira to, da
ne more živeti v popolnoma urejenem svetu, da se ne more zapreti v človeško
bivanje, kakršno bi rada družba, v kateri živi, zamrznila na varnem pred
sleherno tesnobo. Vse, kar ogroža red in pravila, zbuja sovražno reakcijo.
Numinozno pa se lahko obvladuje tudi z magijo, ki si v nasprotju s prej
obravnavanimi obredi prizadeva postaviti človeka ravno v svet, ki se izmika
pravilom. Magični obredi morajo po svojem načelu pomeniti nekaj izjemnega,
morajo biti delo posameznikov, ki uhajajo ali poskušajo ubežati človeškemu
bivanju, kije v njihovi družbi normalno. Za našo razpravo je zanimiva ugotovi-
tev, da za prehod iz magičnega sveta v navadni svet obstajajo pravi vstopni in
izstopni obredi. Njhova prepostavka je striktno ločevanje med dvema sistemo-
ma, da se lahko prehaja iz enega v drug sistem, ne da bi se kaj iz prvega
pomešalo s čim iz drugega.
Vračeva oseba je velikokrat glavni element obreda. Kdo je lahko vrač, oseba,
ki je obdarjena z magičnimi močmi? V številnih plemenih in ljudstvih so vrači
predvsem osebe, ki jih simbolizira odstopanje od normalne fizične kon-
strukcije, npr. rdeče oči, prirasli prsti, otrok rojen z zobmi, dvojčki. Drugod pa
je za pridobitev sposobnosti vrača potrebno opraviti obred iniciacije v magijo.
61
Iniciirančevo telo je podobno hiši, v kateri se zamenja stanovalec. Spremembo
osebnosti večkrat izraža mit o smrti in vstajenju. Iniciacija označuje globoko
spremembo, iztrganje iz minule preteklosti, vstop v novo kategorijo bivanja.
Razen v nekaj izjemah se skuša čarovnik ločevati od skupnosti s čudnimi
oblekami in okrasjem.
Cazeneuve (1986,254) v sklepnih mislih ugotavlja, da obred omogoča člove-
ku, da se postavi v pogojenost, a se zato ne loči od tega, kar ni pogojeno. V tem
smislu obred posamezniku omogoča, da se nečesa oprime. Saint-Exupéry piše,
da so obredi v času to, kar je bivališče v prostoru.
Navedeni ekskurz v obrednost in magijo ima za našo temo številne implika-
cije.
Če drži naša utemeljitev, da so volitve obred, potem lahko iz nje izpeljemo,
da volitve obvladujejo nekateri mehanizmi, ki postavljajo obred v primitivni
družbi. Najprej je politika tisto področje človeške družbe, ki skrbi za red in
vladanje pravil. Vendar ne pravil, kakor se oblikujejo pri ljudeh v družbenem
življenju, temveč takšnih pravil, ki disciplinirajo prav vse ljudi kot posameznike
ali nosilce nekih skupnostnih potreb. Po drugi strani pa je politika zaščita
posameznika. Ščiti ga pred njegovo lastno naravo, pred drugimi ljudmi, v
kolikor mu strežejo po življenju in njegovi lastnini. V nekem obdobju je bila v
ospredju zaščitna vloga politike pred morebitnimi posegi na zemljo z drugih
obljudenih planetov. V politiki je torej nekaj, kar je v primitivni družbi pripa-
dalo vlogi šamana ali vrača. Politika ščiti pred vdorom numinoznih sil, hkrati
pa jih sama kopiči in se celo postavlja kot prva numinozna sila. Politika je
potemtakem tudi magična sila A.Gramsci se je globoko zavedal takšne narave
politike, ko je razmišljal o vlogi modernega kneza v moralni in intelektualni
reformi. "V zavestih zavzame Knez mesto božanstva ali kategoričnega imper-
ativa, postane temelj modernega laicizma in popolne laicizacije vsega življenja
in vseh običajskih odnosov "(Gramsci, 134). Ljudje se ne bodo odpovedali
mitom, zato je treba stare nadomestiti z modernimi miti, starega boga z novim
bogom, ne pa mite in bogove odpraviti že na prvem koraku, kot si je za nalogo
zastavilo razsvetljenstvo. Laizacija politike je dolgotrajen proces, katerega
končen izid je tvegano napovedovati., politiki pa neke vrste vrači.
Volitve so precej podobne inicijacijskemu obredu za pridobitev sposobnosti
vrača. Izvoljeni zadobi neke posebne lastnosti, ki ga ločijo od sveta, ki mu je
prej pripadal, čeprav še vedno ostaja v njem. Politika je predvsem nekaj, kar ni
družbeno življenje in s čimer je najbolje imeti čim manj opravka. Volitve so
obred vzpostavljanja politike, ne da bi vanjo posegli. Volilni obred ne združuje
družbeno in politično, kot se navidez dozdeva, pač pa ju predvsem ločuje.
Sinteza se dogodi le simbolno skozi obred in se z njegovim zaključkom ponovno
razkroji. Ljudje obvladujejo numinozno tako, da delegirajo nekoga izmed sebe
za to obvladovanje in mu s tem dajo moč. Kot v primitivni družbi tako tudi danes
ljudje ne morejo prenašati na sebi nasprotja med numinoznim in jasnim,
razumljivim, med iracionalnim in racionalnim.
62
Iz povedanega lahko izluščimo tezo, da je politika, in znotraj nje volitve,
nekaj, kar je v veliki meri zavezano primitivni družbi, se pravi, da v osnovi
funkcionira kot primitivna družba, le forma samorazumevanja seje spremenila.
Zakaj je temu tako bomo morda najlažje ugotovili ob opori na Schumpetrove
ugotovitve v zvezi s političnim obnašanjem ljudi.
Schumpeter (1960, 370) ugotavlja, da se ljudje spoznajo na določen krog
reči, ki jim je v življenju in delu blizu. Na težave v zvezi s temi rečmi reagirajo
hitro - kot kaže antično izkustvo tudi z glasovalnimi listki, z izvolitvijo drugega
vodstva. Ko pa gre za nacionalne in mednarodne probleme, se individualno
hotenje znajde v praznem in neobvladljivem prostoru. Občutek realnosti je
povsem izgubljen. Velika politična vprašanja v zavesti in mislih ljudi nastopajo
skupaj s tistimi stvarmi, ki ljudi zanimajo v prostem času in ki še niso dosegle
stopnje strasti ter še niso postale hobby, in s stvarmi, o katerih se pogovarjajo
v nevezanem pogovoru. Ta vprašanja so tako oddaljena, da človek dobi vtis, kot
da se med njimi giblje v nekem nerealnem svetu. Ravno to gibanje v nerealnem
svetu pa je temeljna značilnost igre.
Politična igra se razlikuje od drugih iger po tem, daje velijko bolj abstraktna.
Posameznik je član nekega nerealizirajočega odbora nacije in to je razlog, da
vlaga manj truda v rešitev nekega političnega problema kot v partijo bridža. Po
Schumpetrovem mnenju se to dogaja zato, ker imajo posamezniki v partiji
bridža določeno nalogo, določena so pravila, kijih disciplinirajo. Vsaka napaka
gre neposredno posamezniku v škodo. Vsega tega pa v politiki ni, ker mesto
posameznika ni tako fiksno. Za politično igro volitev tudi velja, daje posamez-
nik vanjo prisiljen in ne ve, zakaj pri vsej stvari gre. Prav zato mora volilna igra
postati bolj prizemna igra, da ustreže pogoju prostovoljnosti. Zagrabiti mora
slehernega posameznika ali vsaj večino, sicer igra propade ali se vsaj skazi.
Volilna igra se mora razbiti na številne podigre, ki jih ljudje tudi sicer igrajo, in
poznajo njihova pravila.
Schumpeter je pokazal, kako se advokat loteva priprav na sodno obravnavo
in kako priprav na oblikovanje političnega stališča. V prvem primeru se potrudi
pridobiti kvalifikacijo, vse potrebne podatke, nasvete in zbere argumente v prid
in proti tezam, ki jih bo branil. Vsega tega v drugem primeru ne stori. Tako v
politiki še naprej kraljuje neznanje. Tipični državljan pade na nižjo stopnjo
mentalne zmožnosti, takoj ko vstopi na področje politike. Ponovno postane
primitivec. Njegovo mišljenje postane asociativno in občutkovno (Schumpeter,
1969:371). Posledice tega so obsežne. Človek v političnih zadevah teži k podle-
ganju izvenracionalnim in iracionalnim predsodkom in impulzom. Gre celo
tako daleč, da se človeku majejo moralna merila, kar je pravšnja osnova za
sledenje mračnim spodbudam. Poleg tega se na tej osnovi oblikujejo pogoji, v
katerih male skupine lahko manipulirajo z ljudmi v političnih zadevah.
Schumpeter je dobro pokazal, kako socializacija ljudi na politično obnašanje
nima neposrednega vpliva. Politične socializacije, ki bi edina lahko pripomogla
k oblikovanju politične kulture do ravni, ki bi bila primerljiva s kulturo npr.
advokata, je pri ljudstvu izostala. Če naše teze držijo, lahko sklepamo, da je
63
takšen potek zgodovinskega dogajanja povsem logičen, saj je politika kot sfera
numinoznega po definiciji iracionalna sfera, ki se nanaša sama nase, se torej ne
nadgrajuje in zato onemogoča osnovanje zgodovinskega spomina, s tem pa se
izgublja nastavek za začetek procesa politične socializacije. V kolikor je politi-
ka obred, politična socializacija ni možna, prav zato pa politična kultura
obredne politike ostaja na ravni primitivnih družb.
Naj tu postrežemo s primerom iz študentskih gibanj v ZDA (Vir: Rizman,
1974:27). SDS - študentje za demokratično družbo, ni uspela pritegniti študen-
tov ob problemu vojne v Vietnamu in represivne vloge univerze v globalnem
sistemu. Zato je ubrala povsem novo taktiko. Izobesila je plakat z naslovom:
"Pridite. Sežigali bomo psa." Ob določeni uri se je zbralo veliko ljudi, ki so si
želeli ogledati sežiganje psa. Predsednik SDS pa jim je namesto pričakovanega
spektakla držal govor o vojni v Vietnamu in domačih problemih. Na koncu je
obsodil prisotne, češ da so prišli gledat sežiganje psa, da pa jih prejšnja
zborovanja na temo sežiganja ljudi v Vietnamu z napalmom niso zanimala.
Takšna metoda je za daljši čas zbudila študente iz politične pasivnosti. Ta
primer dobro pokaže, da je ljudi možno mobilizirati z dovolj prefinjenimi
metodami, vendar to ni več od obreda, ki naj prežene zle duhove. Politična
kultura udeležencev nadaljnjih zborovanj ni nič višja od politične kulture istih,
prej pasivnih ljudi. Takšna aktivnost je le antipod pasivnosti, ne da bi stališče
pasivnosti sprevrnila v aktivno samospreminjanje ob spreminjanju okoliščin.
POLITIKA - IGRA
Politika je tudi igra. Naj tu spomnimo na pojem "pravila igre", ki se je v politiki
in politični znanosti že povsem udomačil v smislu iger nasploh. (Več o tem glej
v Južnič, 1986:31). Še bolj pa to velja za volitve. Volilne igre morajo ljudi zbuditi
in vpoklicati na volitve in hkrati zagotoviti, da se ohranja razcep na realno in
politično. Volilci ne smejo dobiti občutka, da na volitvah kakorkoli odločajo
tudi o lastni prihodnosti. Politika mora ostati igra izven realnosti. In tudi ostaja.
Vsi dosedanji poizkusi povezovanja volitev z odločanjem o realnih problemih
ljudi so se izjalovili. Poglejmo si to na primeru Leninove koncepcije volitev v
VKP(b).
"Ker je politična arena vidna za vse", piše Lenin, "kot oder za gledalce, vsak
ve na osnovi tiska in javnih zborov, če ta ali ona osebnost priznava partijo ali
ne..." Lenin je bil prepričan, da bo vsak član partije lahko nadziral vsak korak
drugih članov oziroma možnih kandidatov za vodilne vloge v partiji. S tem se
ustvarja "mehanizem, ki deluje avtomatsko in zagotavlja izvajanje tistega, kar
se v biologiji imenuje "zmaga najsposobnejšega". Zahvaljujoč tej "naravni se-
lekciji", kije posledica absolutne javnosti, izbornosti in splošne kontrole, lahko
vsak aktivist prevzame dolžnosti ... samo pod temi pogoji lahko nosi vse
posledice svojih napak in njihovega izmikanja" (Lenin, cit. po Djordjevič,
1967:98).
64
Primerjava politične arene s teatrom in volilcev z gledalci gotovo ni slučajna.
Pove nam, na kakšen način se dogaja politika: po eni strani se dogaja javno, kar
je za gledalce vidno in vidljivo, po drugi strani pa kot prišepetovanje igralcem,
nekaj tajnega, kar se dogaja v zakulisju.
Lenin je uporabil izraz "politična arena". Prav transparentnost, ki jo ponuja
arena, naj bi zagotavljala vidnost razlik med kandidati. Vendar to drži le s
stališča zora, navidez. Canetti piše, da morajo ljudje v areni dobro videti vsak s
svojega mesta in da si ne smejo biti na poti. "V času njihovega bivanja v areni
jih ne zanima nič, kar se dogaja v mestu. Za sabo puščajo življenje njihovih
odnosov, pravil in navad. Njihovo skupništvo v velikem številu je za dobršen čas
zagotovljeno, obljubljeno j im je vznemirjenje - vendar pod bistvenim pogojem:
masa se mora razbremeniti navznoter... Vsakdo ima pred sabo tisoč ljudi in
glav. Tako dolgo, dokler je tam posameznik, so tam tudi vsi drugi. Kar vzne-
mirja njega, vznemirja tudi njih in on to vidi. Oni sedijo nekolikanj oddaljeni
od njega; brišejo se posameznosti, po katerih se razlikujejo in ki jih tvorijo kot
individue. Vsi postanejo zelo podobni, podobno se obnašajo" (Canetti, 21). Ko
gre za politično areno, je torej jasna razmejitev z realnim življenjem zunaj
arene. Druga pomembna točka pa je v tem, da v pregledni areni, kjer vsakdo
vse vidi in vsi vidijo vse, "nič jim ne uide", poteka proces sprevračanja razlik v
podobnost. Torej ravno v areni, kjer bi pričakovali vidnost razlik med posa-
mezniki, se razlike zabrišejo. To paje tudi ena od velikih značilnosti politične
volilne igre. Do sprevračanja in podobnosti s stališča volilca ne prihaja le zato,
ker se k temu potrudijo stranke in kandidati, temveč veliko k temu prispeva že
sama "politična arena".
Seveda Lenin izraza ni rabil v tem smislu, ravno zato pa je zapadel iluziji,
katere izvor smo razčlenili s pomočjo Canettija. Ravno tako druga metafora
pove več, kot je iz nje izluščil Lenin. Prva ugotovitev je, da so volitve igra, v
kateri kandidati nastopajo na odru, volilci pa jih spremljajo kot gledalci. Iz te
ugotovitve pa bi bilo napačno zgolj enosmerno izpeljati zaključek, daje to, kar
gledalci vidijo, že tudi igra v celoti. To bi pomenilo, da ni režije, scene,
kostumov, glasbe itd., da na odru poteka čista improvizacija. Ker pa vemo, da
pri vsakem teatru obstaja zakulisje in ker zakulisje obstaja tudi v politiki, je to
potrebno upoštevati tudi pri Leninovi metafori. Lenin je iz metafore potegnil
le tisto, za kar se politika ima, tisto, kar se odvija na očeh gledalcev z željo, da
bi to bilo tudi vse. Vendar pa že samo bogastvo metafore, ki jo uporablja, kaže,
daje ta želja neizpolnjiva. Politika je igra s svojimi pravili, kiji željena pravila
igre ne morejo do živega. Pravila politične igre, po katerih se lahko zmaga na
volitvah, so drugačna od proklamiranih pravil igre. Paradoks je v tem, da bi bile
volitve nepotrebne, če bi lahko zagotovili udejanjanje proklamiranih pravil
igre. V volilni igri se pravila sproti vsakokratno preverjajo, dopolnjujejo,
izigravajo, preinterpretirajo. Pravila niso tako fiksna kot pri drugih igrah. Če
se npr. pri šahu nekdo ne drži pravil, je igre konec. Za politiko to ne velja. Igra
teče naprej, največkrat tudi brez usodnejših posledic za kršilca pravil. Bolj ko
je kandidat močan, se pravi da uživa množično večinsko aktivno podporo, več
65
je možnosti, da pravila igre prikroji sebi v prid. Lep primer za to je Hitler, ki
je po prihodu na oblast postopno likvidiral komunistično stranko, nato pa
celokupen parlamentarni sistem v Nemčiji.
Kako je s pravili volilne igre, je pokazal tudi primer Čila, koje ljudska fronta
sicer zmagala po določenih pravilih, s spremembo pravil igre pa je bila
poražena. Glede pravil igre so zanimive tudi volitve na Filipinih, koje Markos
s svojim štabom držal v roki preštevanje glasov in si jih dal dovoljšnje število
tudi našteti. Volilna igre seje nato sprevrgla v igro glede interpretacije volitev.
Kljub temu, daje grobo kršil pravila volilne igre, ga to ni veliko stalo. Nasprot-
no. Očiten porazje spremenil v zmago, ki muje omogočila, daje vladal še nekaj
časa.
Ker v volilnih igrah sodelujejo vsi ljudje, pri čemer velika večina sploh ne
pozna pravil igre v celoti, male elite pa si jih poskušajo razložiti sebi v prid, so
pravila vedno nekaj negotovega in nepreverljivega. Tako se nikoli ne ve, kdo je
pravzaprav pravila kršil: ta ki prijavlja kršitev ali prijavljeni kršilec. Lahko bi
celo trdili, da je eno od volilnih pravil igre ravno v tem, da vključuje v naprej
tudi igre glede pravil igre, glede kršenja pravil igre. Gre za to, da je igra čim
bolj polna, razburljiva za veliko večino volilcev. Ni več pomembno niti to, ali so
trditve o tekmujočih resnične ali ne, pomembno je da so javno prezentirane in
da se javnost do njih opredeli. Tako seje Gary Hart moral posloviti od volilne
igre zato, ker so mu konkurenti namestili manekenko. To je vseeno bolje od
krogle, ki je zadela M.L.Kinga, že kot možnega kandidata za kandidata za
predsednika. Ti primeri kažejo pestrost pravil volilne - politične igre.
Iluzija o možnosti poštene volilne igre, ki bi bila točno v skladu s pravili igre,
je podobna oni, ki si predstavlja, da se ljudje pridružujejo religijam zaradi
teoloških vprašanj. Tako volitve že po definiciji onemogočajo racionalnost, za
kakršno seje ogreval Lenin. Zmaga že najsposobnejši, vendar ne po kriterijih,
ki so javno proklamirani.
Volilna igra vsebuje vrsto podiger. Pri njihovi predstavitvi se bomo oprli na
tipologizacijo, ki jo je izdelal R. Caillois.
Caillois (1965) je igre razdelil na štiri skupine: tekmovanje (agon), kocka
(alea), oponašanje (mimicry) in zanos/vrtoglavica/opojnost (ilinx). Pri igrah
agona gre za tekmovanje, ki se odvija kot borba, v kateri so umetno ustvarjene
možnosti, da bi se nasprotniki srečali v idealnih pogojih, za katere se sodi, da
trijumfu zmagovalca lahko prinesejo neoporečno vrednost. Gre za rivalstvo, ki
se nanaša na določeno lastnost - hitrost, vzdržljivost, moč, spomin, domišljija
itd. - ki se izkazuje v določenih mejah brez pomoči od zunaj. Pobuda za igro je
želja vsakega tekmovalca po priznanju, da je boljši v določeni lastnosti od
drugih. Cilj tekmovanja ni v tem, da se nasprotnika fizično uniči ali poškoduje,
temveč samo v tem, da se dokaže premoč enega nad drugim.
Igre alee, kocke, predstavljajo nasprotje igram agona. Usoda, izid igre, ni
odvisna od posameznikove premoči, temveč od njegove sreče. Alea je absolutni
ali-ali. Zanikuje delo, potrpežljivost, vztrajnost, kvalifikacijo, točnost, trening.
Tako se pojavlja kot drzno izsmejavanje sposobnosti. Pri agonu tekmovalec
66
računa le na sebe, pri alei pa igralec računa na vse drugo razen na samega sebe.
Pomeni izključitev volje in prepuščanje usodi. Vloga alee je v tem, da ukine
naravno ali družbeno pridobljene prednosti/ne prednosti posameznika in da
zato vsakega postavlja v položaj absolutne enakosti pred slepo presojo usode.
Igre mimicry, oponašanja, so tiste igre, pri katerih si domišljamo, da smo
postali neka druga oseba in se v skladu s tem tudi obnašamo. Pri tem gre lahko
za to, da bi posameznik rad prepričal sebe, daje oseba, ki jo igra, da bi prepričal
druge, daje on dejansko oseba, ki jo oponaša ali da se le dela, da verjame, da
je on v resnici oseba, ki jo igra. Tipična igra je nošenje maske, ki prikriva
družbeno fizionomijo in osvobaja pravo osebnost. Tudi identifikacija z zmago-
valcem in drugo osebo sploh je mimicry igra. Tako je mimicry neprestano
izmišljanje. Predstavlja svobodo, dogovor, izključitev realnosti, določen kraj in
čas. Pravilo igre je v tem, da igralec prepriča gledalca in da gledalec ne odvrže
iluzije zaradi neke napake: Gledalec mora sprejeti dekor, masko za določen
čas kot realnost,ki je realnejša od same realnosti.
Igre ilinxa počivajo na izzivanju vrtoglavice ali drugem poskusu, da se za
trenutek zamaje stabilnost percepcije in da se jasnemu razumu'vsili neke vrste
sladkostrastno motnjo. Gre za krč, zanos, vrtoglavico, ki za trenutek izbriše
realnost.
Pri volitvah je v ospredju tekmovanje med kandidati. V skladu z opredelitvijo
agona, ki jo je podal Caillois, poskušajo tudi pravila volilnega tekmovanja
ustvariti iluzijo, da gre za "zmago najsposobnejšega politika", da gre za najboljši
program, da so kandidati v pogojih tekmovanja izenačeni, da ne gre za nobeno
zunanjo pomoč, kar se skuša prikazati z neposrednimi boji pred TV kamerami.
Paradoks volitev je v tem, da kljub temu, da noben od pogojev, kijih postavljajo
pravila, ni izpolnjen, iluzija še kar naprej vztraja. Vsi se delajo kot da gre za
izbiro najsposobnejšega politika, kot da so kandidati izenačeni v pogojih, kot
da nimajo posebnih štabov, lobbyev itd. To je mogoče zato, ker ljudje na
tekmovanje kandidatov za glasove gledajo kot na nekaj zunanjega, brezoseb-
nega, kot na nekaj, kar je podobno tekmovanju konj na konjskih dirkah. Izid
tekmovanja je zanje ¡relevanten, ker je zunaj njihovega vidnega polja. Dote-
danja socializacija ljudem kaže, da je od tega, kdo bo zmagovalec, njihovo
življenje popolnoma neodvisno. Pri tem gre tudi za to, daje velika večina ljudi
priklenjena na vsakdan celo s plani za prihodnost. Rimski klub je v poročilu
"Meje rasti" prikazal daljnosežnost ukvarjanja ljudi z lastno perspektivo po
časovni in prostorski dimenziji. Velika večina ljudi misli največ za en teden
naprej za krog svoje družine. O planetarnih zadevah za obdobje generacije
svojih potomcev pa razmišlja le peščica ljudi.To paje podobna situacija kot je
značilna za igre: kdorkoli zmaga to za ostale udeležence v igri nima posledic za
realno življenje.
Volilna igra nosi v sebi tudi element alee, kocke. Ljudje pač stavijo na enega
od tekmovalcev v prepričanju, da je boljši in da bo zmagal. Pri tem jih ne vodi
toliko spoznanje, da je zmaga kandidata odvisna od števila glasov, ki mu jih
bodo prav oni namenili, temveč se obnašajo do volitev kot do stav v igrah na
67
srečo, kjer je rezultat plod slučajnosti inje povsem neodvisen od števila in vsote
stav na določene možnosti v igri (na številko pri ruleti, na konja pri konjskih
dirkah). Ljudje kandidatov ne poznajo, ne poznajo njihovih sposobnosti in
zmožnosti, ne vedo, kakšna je dejanska razlika med njimi, saj jim vse informa-
cije, ki so med seboj v nasprotju, bolj zamegljujejo sliko kandidata kot pa
omogočajo oblikovanje lastnega stališča o razlikah in prednostih kandidatov.
Pa tudi volitve ne potekajo in niso vodene tako, da bi ljudje dobivali možnost
za tehtanje prednosti posameznih kandidatov (nikakor niso primerljive s šahov-
sko igro). To bi pomenilo konec za volilne igre.
Druga okoliščina, ki ljudi sili v to, da zgolj stavijo na enega ali drugega
kandidata je v tem, da med programi, ki jih predstavljajo ni bistvenih razlik.
Gunell, znani ameriški politični filozof, je dejal, da se v ZDA programa obeh
strank v začetku volilnega boja precej razlikujeta, v zaključnem volilnem
obračunu pa sta programa domala identična. Kjer se ni med čem odločati, se
pravi, kjer ni vsebinskih kriterijev za odločanje, pa se je odločiti potrebno, ker
lahko zmaga le eden, je edini izhod - kocka. Primere najdemo tudi v nogometu,
ko se po dvakratnih podaljških in streljanju enajstmetrovk rezultat še vedno ne
obrne v korist posamezni ekipi na določenem turnirju, ali celo v Trefaltovem
kolesu sreče.
K alei spada tudi vzdušje, ki se ustvarja ob preštevanju glasov. To je podobno
vzdušju, ko igralci v igralnici spremljajo kroglico, ki se vrti v ruleti polni
pričakovanja, na kateri številki se bo ustavila. Volilni rezultati se tako "dramati-
zirajo skozi nestrpnost" (Južnič, 1986:33). Takoj ko se številka pokaže, se
nestrpnost razblini in popolnoma vseeno je, kdo je zmagal. Kockanja je konec,
začnejo se druge politične igre. Ravno ta element nestrpnosti, napetosti pri-
dihuje volitvam nek poseben pomen, ki ljudi mobilizira.
Sestavni del volilne igre je tudi mimicry, posnemanje. Ljudje se identificirajo
s posameznimi kandidati, posnemajo njihove kretnje, njihovo obnašanje, se
celo oblačijo kot kandidati, na karnevalih nosijo maske kandidatov ali že
izvoljenih. Tudi tekmovalci-kandidati posnemajo določene vzornike iz zgodo-
vine ali iz drugih dežel. Vse bolj pa je v ospredju posnemanje ljudskega ideala.
Ankete javnega mnenja ugotovijo, kakšen tip npr. kandidata za predsednika
ima največ možnosti, da bo izvoljen za npr. predsednika republike. Nato pa
kandidat sledi idealni podobi. S tem kandidati navzemajo neko drugo, nelastno
podobo, kijih edina lahko pripelje na prestol.
Ilinx, kot poslednji tip iger vCailloisevi klasifikaciji, se tudi vključuje v volilno
igro. Ljudje padajo v trans, v ekstazo,ko zagledajo kandidata. Takšno občutje
se stopnjuje na predvolilnih zborovanjih. Povezano je s popivanjem, celo
drogiranjem ali pa z uživanjem na predvolilnih koncertih. Ljudje ne dajejo le
racionalne podpore ali zanikanja kandidatu, temveč zazibani v vrtoglavico
vzklikajo najrazličnejša gesla, spodbude, grožnje nasprotnemu kandidatu. V
nekem smislu gre za omajano percepcijo in zanos, ki ju proizvede predvolilni
zbor.
68
Če so našteti tipi iger poglavitni podtipi volilne igre, pa moramo omeniti še
podtipe teh podtipov. Tu mislimo predvsem na igre, ki obstajajo tudi sicer
neodvisno od volilne igre, pa so potem ob volitvah vključene v predvolilno igro.
Tako se predvolilna igra sprevrže v vrsto iger od športnih tekmovanj do luna
parkov, ki se odvijajo v sklopu predvolilnih zborovanj.
SKLEPNE MISLI
Čeprav se v razpravi nismo neposredno ukvarjali z izhodiščno tezo o razmer-
ju teatralizacije oblasti in demokratizacije, bomo v na koncu skoznjo potegnili
rdečo nit razpravljanja. Pokazali smo, kako volitve in politika ne morejo
zanikati svojega dolga do tradicionalnih, primitivnih dužb. V nekem smislu
podaljšujejo njihovo trajanje prav na svojih področjih. Racionalnost kot najpo-
membnejši element demokratizacije se spreminja v iracionalnost ravno tam,
kjer so ljudje pričakovali najhitrejšo in najuspešnejšo zmago pri obvladovanju
družbenih in naravnih sil. Podrobnejša analiza kaže, da tam, kjer naj bi šlo za
racionalne argumente, v resnici gre za igro, za teater, za obred. Racionalnost
je skozi posredovanje suspendirana. Kje je mesto demokratizacije, ki mora v
svojem jedru nositi racionalno? Obred volitev je neka stopnja demokratizacije
v primerjavi z obredom imenovanja kralja. Vendar tu primerjamo neprimerl-
jivo: dve popolnoma različni družbi, ki tudi popolnoma različno legitimirata
svojo politiko. Zato mora biti vprašanje o demokratizaciji postavljeno v post-
fevdalno družbo. Tu pa vidimo, da se dogaja predvsem televizacija politike in
volitev kot najsodobnejši tok znotraj teatralizacije politike. Ali ljudje kaj več
odločajo in ali odločajo na osnovi racionalnih argumentov? Odgovor je nega-
tiven. Spektakel ne prinaša tudi demokratizacije politike. Tako se strinjamo z
ironično ugotovitvijo S. Južniča (1986:33), ki je zapisal, da gredo bolj demokra-
tični sistemi "na 'prenove', ki v pravem pomenu besede politike spreminjajo v
'dramatis personae', igralce z vsemi mimikričnimi lastnostmi". Takšne prenove
nimajo nič skupnega z demokratizacijo, pač pa se dogajajo namesto, in v
najboljšem primeru, kot predhodnica demokratizacije družbene strukture in
politike.
Igor Lukšič
VIRI
1.	Caillois Roger, Igre i ljudi, Nolit, Beograd 1965.
2.	Canetti Elias, Masa i moć, Grafički zavod Hrvatske, Zagreb 1984.
3.	Cazeneuve Jean, Sociologija obreda, ŠKUC-Filozofska fakulteta,
Ljubljana 1986.
4.	Djordjević Jovan, Demokratija i izbori, Informator, Zagreb 1967.
5.	Gramsci Antonio, Izbrana dela, CZ, Ljubljana 1974.
69
6.	Južnič Stane, Sakralizacija in ritualizacija oblasti, tipkopis, 1986.
7.	Južnič Stane, Tradicije in tradicionalnost, RI FSPN, Ljubljana 1984.
8.	Meadows Donella idr., Meje rasti, CZ, Ljubljana 1974.
9.	Rizman Rudi, Idejnopolitične koncepcije "nove levice", magistrsko delo,
FSPN, Ljubljana 1974.
10.	Schumpeter Joseph, Kapitalizam, socijalizam i demokratija, Kultura,
Beograd 1960.
70
Miro Cerar, ml.
JUGOSLOVANSKI STRANKARSKI PLURALIZEM
1. SVOBODA ZDRUŽEVANJA
Svoboda združevanja predstavlja temelj političnemu pluralizmu1, zato jo
velja z ozirom na današnje jugoslovanske razmere še posebej izpostaviti. To ne
zmanjšuje velikega pomena drugih temeljnih človekovih pravic.2, ki imajo za
politični pluralizem konstitutivni pomen (npr. svoboda misli, zborovanja, in-
formiranja, volilna pravica), marveč pomeni direkten odziv na tovrstno perečo
praznino oziroma blokado na našem pravnem in družbeno-političnem
področju3. Praznina je prisotna pretežno v pravni ureditvi, blokada pa v
sedanjem političnem sistemu4. Ustavno zajamčena svoboda združevanja ima
zato pretežno deklarativno naravo, saj je njeno udejanjanje zaenkrat v večji
meri onemogočeno.
1.1. Pojem združevanja
Združevanje je proces organiziranega medsebojnega povezovanja ljudi, ki
je usmerjeno v zadovoljevanje določenih potreb oziroma interesov. Na podlagi
takšnega povezovanja se oblikujejo različna združenja, katerih osnovne značil-
nosti so npr. relativna trajnost obstoja, bolj ali manj razvita organizacija oblasti,
notranja delitev funkcij, obstoj skupinskih norm oz. standardov, po katerih
člani združenja delujejo, obstoj določene ideologije, ki ni nujno skladna z
dejansko aktivnostjo združenja, obstoj skupnih in posamičnih interesov znotraj
združenja.
Za pojem združevanja sta značilni dve prvini: dejansko druženje posamez-
nika z drugimi posamezniki v okviru določenega združenja in volja (namen) do
takšnega druženja. V družbeni praksi je odločilen voljni element, medtem ko
dejanski element ne predstavlja nujne konstitutivne oziroma bistvene prvine
združevanja. Tako npr. ne moremo govoriti o združevanju, kadar se več oseb
nahaja v istem prostoru5, vendar nimajo namena ustanoviti združenja (izosta-
nek voljnega elementa), na drugi strani pa je veliko ljudi včlanjenih v razne
organizacije (sindikate, društva, stranke itd.), vendar se srečanj ter zborovanj
1	O pojmu "politični pluralizem" glej npr. I.Lukšič: Politični pluralizem in demokratizacija javnega
življenja. Slovensko politološko društvo Ankaran, 1989, str. 248 in nasi..
2	Človekove svoboščine so le ena izmed oblik človekovihpravic v širšem smislu. Glej F.E.Dorwick:
Introduction, Human Rights, University of Durham, 1979, str. 8,9
3	Relacija med ostalimi temeljnimi pravicami in političnim (strankarskim) pluralizmom bi terjala
posebno oziroma širšo proučitev
4	Situacija se zaenkrat na obeh področjih v več smereh izboljšuje, seveda ne brez ostrih konfliktov.
5"... to be required to work with someone or share the same office is not the same as being required
to associate with him. Barendt: Freedom of Speech, Clarendon Press - Oxford, 1987, str. 293-294.
71
njihovih članov dejansko ne udeležujejo (v takšnem primeru konstituira član-
stvo posameznika npr. njegova pisna izjava o pristopu k združenju oz. plačilo
članarine). Nebistvenost dejanskega elementa je razvidna tudi iz primerov, ko
se član različnih združenj sestajajo ali skupno nastopajo, vendar to ne vpliva na
njihovo pripadnost oz. se zaradi tega ne oblikuje avtomatično novo združenje
(tudi tu je odločilna volja)6. Toda dejanski element mora biti ves čas
"združevanja" prisoten vsaj kot možnost, ki jo lahko upravičenec, dokler je član
združenja, kadarkoli (v skladu s pravili združenja) izkoristi oz. udejanji.
12. Svoboda združevanja
V združevanju je kot v vsaki drugi človekovi aktivnosti že implicitno prisotna
tudi svoboda, kajti brez nje je izničena posameznikova volja in s tem vsako
(svobodno) ravnanje. Minimum svobode je vsebovan torej že v samem pojmu
združevanja.
Svoboda združevanja pa pomeni težnjo po preseganju takšne minmalne (za
pojem združevanja eksistenčne) ravni svobode, ter se kaže zato kot dinamično
razširjanje prostora za najrazličnejše oblike in načine mdečloveškega povezo-
vanja in družbenega delovanja. Svoboda kot taka je neskončen proces osvoba-
janja, ki ni apriorno vezan na predpostavljena absolutna vedenja (resnice),
temveč je predvsem odvisen od razporeditve moči in objektivnih možnosti. Še
posebej z družbeno-praktičnega vidika je zato svoboda vedno znova zadana in
ne dana7, njeno "najstvo" pa nas sili v nenehno iskanje in "napredovanje".
Umestitev svobode v izkustveni družbeni vsakdanjik ima nasledke, ki bistve-
no omejujejo relevantne okvire procesa "osvobajanja". Svoboda se namreč v
družbi praviloma izraža skozi enakost8, le-to pa se zagotavlja s pomočjo
različnih vrst pravil. Posameznikova svoboda je "omejena" s svobodo drugih
posameznikov, z interesi družbenih skupin ter z naravnimi (biološkimi ipd.)
6	Številne bolj zapletene primere, kot je npr. prisilno včlanjenje posameznika vdoločeno združenje
ali prisilna zagotovitev njegove prisotnosti na sestanku ali zborovanju združenja gre presojati
glede na stopnjo izničenja oz. upoštevanja posameznikove volje. Popolni izostanek volje v celoti
izključuje pripadnost združenju
7	Glej M. Moritz: Indeterminismus, Determinismus und Freihetsdefinitionen, Archiv fur Rechts-
und Sozialphilosophie, Vol. 1972, Franz Steiner Verlag, Wiesbaden, 1972, str. 27. Avtor meni, da
ni problematično kaj svoboda pomeni, temveč kaj naj bi pomenila. Še bolje bi bilo, nadaljuje, če
bi se sploh ne spraševali kako definirati svobodo, marveč bi se vprašali, kako (pod katerimi pogoji)
narediti osebe ("Personen") odgovorne.
8	O problematiki odnosa med svobodo in enakostjo glej K.H. Volkmann-Schluck Politička
filozofija, Naprijed, Zagreb, 1977, 3.poglavje, posebej str. 93-102.
9	Teilhaberechte machen Freicheitsrechte zu Gleicheitsrechten...". P.Kirschof: Gegenwarts-
fragen an das Grundgesetz, Juristen Zeitung, št. 10, (44), 1989, str. 459.Potrebno je dodati, da
posamezniki oziroma družbeni subjekti ne projecirajo svojega videnja enakosti vedno na celotno
družbo. V mnogih primerih jim "zadostuje", da so (formalno) izenačeni znotraj ožje družbene
skupine (znotraj razreda, sloja, v okviru določene teritorialno omejene skupnosti itd.) ter po
različnih drugih skupnih merilih (npr. spol, starost), kar upoštevajo tudi pravne ureditve posa-
meznih globalnih sistemov.
72
dejavniki. S temi omejitvami, razen zadnjih, so se posamezniki ter njihova
združenja kot posebna vrsta subjektov pripravljeni sprijazniti le, kolikor za-
jemajo vse subjekte na enak način oziroma v enaki meri9. Enakost se zagotavlja
v družbi predvsem formalno, tako da se družbena (najpogosteje pravna)
pravila naslovi (enako) na vse družbene subjekte oziroma na njihove razrede.
Takšna (pravna, formalna) enakost se odraža zato v praksi kot neenakost, kije
v najboljšem primeru podobnost10, v najslabšem pa diskriminacija.
Z ozirom na (ustavno)pravno osnovo svobode združevanja, se udejanja torej
ta svoboščina ko realizacija formalno enake možnosti subjektov, ki se želijo
(voljni element) in morejo (potencialni dejanski element) združevati11.
13. Nezadostnost ustavne zagotovitve svobode združevanja
Formalna izenačenost ima naslednji učinek: subjekti z največ družbene
(politične) moči, ki se (najpogosteje zaradi demokratične krinke) uvrščajo v
"razred enakih", težijo znotraj tega razreda k čim večjemu prostemu prostoru.
To pomeni, da želijo zadržati formalno enakost na čim bolj abstraktni ravni, saj
se njihove možnosti, ki izvirajo iz njihove moči v tem primeru širijo mnogo
hitreje od možnosti drugih subjektov. Tako npr. omogoča splošna ustavna
formula o svobodi združevanja bistveno prednost subjektom z večjim izho-
diščnim vplivom oziroma močjo, s čimer se zožuje prostor, ki se šele formiraj
ali pa že obstajaj, vendar je njihova družbena moč majhna. Takšna situacija je
normalne12 vse dotlej, ko preraste moč določenega subjekta v dejanski mon-
opol, zaradi česar so ostali subjekti praktično izključeni "iz igre". Takšen
monopol praviloma izključuje demokracijo, dolgoročno pa vpliva negativno na
razvoj oziroma modernizacijo vseh pomembnejših družbenih sfer.
Družbenopolitični monopol določene asociacije oziroma ožjega kroga poli-
tičnih subjektov je torej neproduktiven in nezaželjen, zato gaje treba s sistem-
skimi rešitvami že vnaprej preprečevati. To velja v prvi vrsti storiti tako, da se
iz načelne enakosti izvirajočo splošnost podrobneje normativno razčleni. Us-
tavno določbo o svobodi združevanja13 je treba dopolniti z izvedenimi, konk-
retnejšimi določili, ki pa morajo še vedno ohraniti potrebno odprtost ter ne
smejo biti diskriminatorna. V mislih imam tako ustavna določila, ki bi izrecno
poudarila možnost npr. strankarskega in sindikalnega svobodnega združevan-
ja, kot tudi zakonska določila (sprejetje posebnih zakonov), ki bi takšne speci-
fične oblike združevanja podrobneje uredila. Takšne normativno-pravne
rešitve bi že v temelju omejile sedanji vseobsežni družbenopolitični monopol
10 "Gleichheit fordert stets nur Annaeherung." Kirchhof, op.cit., str. 460.
HO pravici do "ne-združevanja" ("freedom not to associate") glej Barendt, op.cit., str. 291-298.
12	Številne družbene razlike so družbeno povsem funkcionalne. Prim. PJambrek: Politični
pluralizem v samoupravni družbi, Teorija in praksa, št. 12, (V), 1968, Ljubljana, str. 1749
13	Določilo 167. člena ustave SFRJ (Ur.l. SFRJ, št. 9-153/74) je zgolj načelno: "Zajamčena je
svoboda tiska in drugih oblik javnega obveščanja in javnega izražanja, svoboda združevanja,
svoboda govora in javnega nastopanja ter svoboda zborovanja in drugega javnega zbiranja."
73
jugoslovanske komunistične koalicije (Zveze komunistov Jugoslavije) in
vzpodbudile prestrukturiranje jugoslovanske politike na bolj demokratičnih in
družbeno učinkovitih osnovah.
Ob tem velja opozorili, da je svoboda združevanja nezdružljiva s sistemom
"numerus clausus", po katerem bi bilo mogoče oblike in število na osnovi
svoboščine nastlih subjektov kakorkoli omejiti. Omejitve je mogoče in potrebno
postaviti le glede aktivnosti združenj, če bi bile te nasprotne ustavi ali zakonu,
ali če bi neposredno kršile enake pravice drugih subjektov oziroma bi pozivale
k nasilju ali ga celo izvajale (vse našteto je moč zajeti s širšim pojmom protius-
tavnosti14. Morebitno navajanje (naštevanje) določenih oblik združevanja na
ustavni ali zakonski ravni je lahko zato zgolj eksemplifikativno inje kot takšno
koristno, kolikor odpravlja morebitne dvome. Upoštevati velja torej, da poraja
družbeni razvoj nujno tudi nove oblike združevanja in organiziranja, ki se jih
zato ne sme vnaprej izključiti15 iz področja "svobode", saj je ta, če se vrnem na
izhodišče, nenehen proces, nenehna zadanost.
2. STRANKARSKI PLURALIZEM
Strankarski pluralizem je ožji pojem od političnega pluralizma, oba paje moč
zajeti v najširši "integralni pluralizem" (pluralizem pluralizmov)16. Pritrditi
velja ugotovitvi, da terja politično odločanje stabilnost političnih akterjev in
njihovih osnovnih usmeritev (kar zagotavljajo predvsem politične stranke) ter
hkrati obstoj nekonvencionalnih oblik delovanja, ki s svojo dinamičnostjo
odpravljajo rigidnost politične strukture17, zaradi česar predstavlja "asocia-
14	Mednarodni "standard" omejitev svobode združevanja vsebujeta Mednarodni pakt o državl-
janskih in političnih pravicah (ki gaje Jugoslavija ratificirala - glej. Ur.l. SFRJ, št. 7/71) in Evropska
konvencija o človekovih pravicah, ki je začela veljati leta 1953 (glej Varstvo človekovih pravic.
Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, str. 473 in nasi.).
Pakt določa (čl. 22), da so možne glede pravice združevanja "le tiste omejitve, ki jih določa zakon
in so v demokratični družbi potrebne za nacionalno varnost, javno varnost in javni red ali za varstvo
javnega zdravja in morale ali pa pravic in svoboščin drugih." To določilo "tudi ni ovira za zakonske
omejitve, ki veljajo glede te pravice za člana oboroženih sil iin policije.
Evropska konvencija pa določa (čl. 11), da omejitve svobode združevanja ne bodo uvedene, "razen
tistih, ki jih določi zakon in so nujne v demokratični družbi zaradi nacionalne in javne varnosti.
..itd.- določilo je v nadaljevanju identično z zgoraj citiranim določilom iz pakta.
15	Barendt, op.cit., str. 285 ugotavlja, da so omejitve določenih aktivnosti pogostejše od omejitev
nastanka oziroma obstoja samih združenj, ki aktivnosti izvajajo. Razlog za to je v dejstvu, da slednji
način ni dovolj učinkovit, saj se lahko prepovedana organizacija reorganizira in deluje pod drugim
imenom oziroma drugačno formo
16	Glej M.Žagar Politični pluralizem - stvarnost in perspektive, iz Zbornika referatov Politični
pluralizem in demokratizacija javnega življenja, Slovensko politološko društvo, Ankaran, 1989,
str. 111,112.
17	A.Cotič: Politični pluralizem kot izhodišče politike, Teorija in praksa, št. 6-7, (XXVI),
Ljubljana, 1989, str. 816.
74
• •	• 1R
cijski pluralizem" vsekakor tisti širši pluralni kontekst, v katerega je vmeščeno
(tudi) strankarsko tekmovanje. Toda ker so prav politične stranke zaradi
neposredne vpletenosti v borbo za oblast najpomembnejši akterji političnega
pluralizma, je nujno opustiti "nojevsko tehniko" prenašanja težišča na "bolj
globalna vprašanja" , ter se osredotočiti na dilemo: jugoslovanski (več) stran-
karski pluralizem - da ali ne?
V nadaljevanju se omejujem zato predvsem na nekatera vprašanja strankar-
skega pluralizma, ki predstavlja kljub svoji "pripadnosti" omenjenemu širšemu
pluralnemu kontekstu še vedno v precejšnji meri specifično celoto.
2.1. Nekaj izhodiščnih ugotovitev o pojmu "politična stranka"
Sam naziv politična stranka še ne pomeni avtomatično, da je organizacija,
gibanje in podobno, ki se tako imenuje, to tudi v resnici. V pojem politična
stranka uvrščamo predvsem naslednje konstitutivne elemente: 1. obstoj stran-
karske organizacije;2. težnja po oblasti;3. razvita ideologija.20.
Glede navedenih prvin, od katerih je vsaka posebej zelo kompleksna, so
soglasni tudi predstavniki idejno in teoretično različnih izhodišč, saj jih štejejo
za nujne sestavine političnih strank. Poleg teh obstoje še drugi elementi (npr.
razredna narava strank) glede katerih se mišljenja bistveno razlikujejo.
Razlika med političnimi strankami in drugimi političnimi združenji je raz-
vidna posebej iz dejstva, da se stranke neposredno vključujejo v parlamentarni
boj (za oblast), s kandidiranjem svojih predstavnikov na volitvah za vstop v
parlament ter druge državne organe, medtem ko so aktivnosti ostalih političnih
združenj "omejene" na ostale oblike političnega delovanja oziroma vplivanja
(medijska propaganda, javni nastopi, izvajanje pritiskov na člane državnih
organov in na vodilne predstavnike strank itd.).
22 Narava političnih strank
Politične stranke niso državne institucije." , temveč so združenja občanov,
nastala na temelju svobodne združitve. Kot agregati posameznikov so stranke
18	Temeljna kategorija (ali vsaj ena izmed njih)asociacijskega pluralizma je "asociacija", s katero
gre razumeti najrazličnejše forme združevanja kot so politične stranke, različne politične zveze,
interesne skupine, društva in združenja, pa tudi posamezniki v različnih oblikah svojega državl-
janstva ("citizenship"). O tem podrobneje A.Bibič: Več obrazov (političnega) pluralizma - za
asociacijski pluralizem, Zbornik referatov, Ankaran, op.cit., str. 23-30.
19	Nekateri avtorji (npr. Bibič, op.cit., str. 25; B.Majer: Družbenoekonomski vidiki političnega
pluralizma, Teorija in praksa, št. 6-7, (XXVI), Ljubljana, 1989, str. 792) vidijo dilemo našega časa
predvsem v sintezi med večstrankarskim in nestrankarskim pluralizmom, ali pa v zavzemanju za
(de)monopolizacijo političnega življenja, kar je s sedanjega stališča preskok (umik?) z najbolj
problematičnega področja v močno programske zamisli; le-te kot takšne same po sebi niso sporne.
20	GlejV.Goati: savremene političke partije, Beograd, 1984, str. 2147
75
(oziroma njihova vodstva) posrednik med določenim segmentom civilne
družbe na eni in državo, oziroma njenimi institucijami, na drugi strani.22, pri
čemer se zaradi različnih deviacij v delovanju strankarske elite pogosto osa-
mosvojijo od svoje baze, ter zasledujejo predvsem lastne cilje.2 . Takšnih
odklonov je manj, oziroma so manj intenzivni v kompetitivnih strankarskih
sistemih, najmočneje pa so prisotni v nekompetitivnih - enostrankarskih sis-
temih, za katere je značilna praktično popolna identiteta med stranko in
državno oblastjo .
Obstoj političnih strank je skladen z načelom reprezentance (v parlamentu)
oziroma je v tem načelu, ki predstavlja konstitutivni element pravne države tudi
utemeljen25. Hommes ugotavlja26, da stranke niso ustavnopravna institucija,
kajti če bi to bile, bi ne bile stranke, temveč državni organi. To ne pomeni, da
bi ustava (ali drug pravni akt) ne mogla navesti strank kot možnih (neobveznih)
21	Politične stranke so "... keine staatliche Korperschaften."H.E. Hommes: Rechtsstaat und das
Prinzip der Repräsentation, Rechtstheorie, Heft 1,13. Band, Duncker - Humblot, Berlin, 1982,
str. 37-38. Nekoliko drugačno stališče se glasi: "The political party, like the political press, is an
unofficial, unacknowledged organ of government. Except in the United States, its very existence
is for the most part tottaly ignored both by the formal constitu-tion (where there is one) and by
ordinary statute law."E.T. Brown: The Sovereign People (Analysis of an Illusion), F.W.Cheshire,
Melbourne, 1954, str. 111. K avtorjevi prvi ugotovitvi je treba dodati, da so stranke pogosto "organs
of government", vendar le v smislu vpliva, ki ga imajo na delovanje državnih (vladnih) organov,
ne pa tudi glede svojega, v svobodni združitvi utemeljenega obstoja. Za razliko od državnih
organov, lahko stranka spremeni ime ali obseg aktivnosti, lahko pa tudi ukine lasten obstoj na
podlagi odločitve v njej združenih občanov. Avtorjeva druga ugotovitev drži danes v manjši meri,
saj urejajo nekatere države delovanje političnih strank s posebnimi zakoni (npr. Francija, Nemčija)
22	Zanimivo je, da našteva nemški Zakon o strankah (Gesetz über die politischen Parteien -
Parteigesetz, z dne 24.julija 1967, BGBl. I S 773) v 1.paragrafu naloge političnih strank, v
2.paragrafu pa celo definira pojem stranke. Med nalogami strank naj omenim izgradnjo politične
volje naroda, spodbujanje aktivnega sodelovanja občanov v političnem življenju, sodelovanje na
volitvah, vplivanje na politični razvoj oziroma dogajanje v parlamentu in vladi ter vzdrževanje
stalne in gibljive ("lebendige") zveze med narodom ("Volk") in državnimi organi. Definicija
stranke je zelo obsežna, v glavnem paje stranka združenje občanov (član stranke je lahko le fizična
oseba), ki dalj časa ali stalno, na območju zveze ali posameznih federalnih enot vpliva na
oblikovanje politične vol je in zastopa ljudstvo preko predstavnikov v parlamentu, pri čemer mora
imeti za takšne naloge dovolj razvito in čvrsto organizacijo ter ustrezno (večje) število članov
23	Po Michelsovem "železnem zakonu oligarhije" se sleherno strankarsko vodstvo s časom
neizogibno razvije v oligarhijo znotraj stranke, zaradi česar ta preneha zastopati avtentične
interese članstva in postane tako nedemokratična. Dandanes je veliko pogledov na stranke bolj
optimističnih (glej R.K. Scott, R.J. Hrebeqar: Parties in Crisis - Party Politics in America, Second
Edition, John Wiley and Sons, New York, Chichester, Brisbane, Toronto, Singapure, 1984, str.
360-362, 368-369), čeprav je treba priznati skoraj univerzalno tendenco po osamosvajanju elit
znotraj širših družbenih skupin.
24	Za jugoslovanski primer je pravilna ugotovitev, da Zveza komunistov Jugoslavije ni stranka
na oblasti, temveč je "stranka oblasti". P. Jančič: O političnem pluralizmu pri nas, Teorija in praksa,
št. 5 (XXVI), 1989, Ljubljana, str. 649. Takšen pogled dopolnjuje tudi iz Kardeljevega govora (leta
1973) in drugih dejstev izpeljana ugotovitev, da je v Jugoslaviji najvišje oblastno telo Zveza
komunistov Jugoslavije in ne država. Glej T.Hribar: Civilna družba, Mladinska knjiga, Ljubljana,
1988, str. 288.
25	Hommes, op.cit., str. 31.
26	Glej ibidem, str. 38
76
oblik političnega združevanja, toda takšna navedba je lahko zgolj generična,
nikakor pa ne individualna. Ustavno individualizirani subjekt je nujno državni
organ oziroma organizacija, ne more pa biti svobodna asociacija. S formalno-
pravnega vidika sta torej Zveza komunistov Jugoslavije in Socialistična zveza
delovnega ljudstva tipična državna organa, saj sta poimensko ter z izrecno
navedbo osnovnih funkcij opredeljena v ustavi SFRJ27. Dokler bo takšna
ureditev obstajala, bo položaj Zveze komunistov (če se omejimo le nanjo)
nadstrankarski in bo formalno-pravno onemogočal vzpostavitev "svobodnega"
pluralnega prostora. Zveza komunistov Jugoslavije oziroma republiški deli te
koalicije se bodo lahko vključili v strankarski pluralizem (ter ga tako tudi
omogočili) šele ko bo iz ustave izbrisano sleherno določilo, ki individualno
obravnava položaj in vlogo Zveze komunistov Jugoslavije, kar bo omogočilo tej
organizaciji (državnemu organu), da se eksistenčno reafirmira na temelju
svobodne združitve svojih prvotnih članov leta 1919, ko je bila ustanovljena
Komunistična partija Jugoslavije ter se tako formalno izenači z drugimi stran-
kami oziroma drugačnimi združenji.
Iz navedenga izhaja, da živimo, formalno-pravno, v nestrankarskem sistemu,
v katerem ima popolni monopol nad oblastjo Zveza komunistov Jugoslavije kot
državni organ. Zvezo komunistov bi lahko poimenovali tudi kot državno or-
ganizacijo "sui generis" ali ji nadeli kakšno drugo specifično oznako, vsekakor
pa je z navedenega stališča ne moremo obravnavati kot stranko. Ker pa kaže
njeno dejansko delovanje značilne elemente (eno)strankarstva in ker se želim
izogniti terminološkim zapletom, bom v nadaljevanju Zvezo komunistov še
vedno poimenoval kot stranko oziroma strankarsko koalicijo, s čimer ne želim
prav nič zmanjšati pomena prejšnjih ugotovitev.
3. PRAVNA UREDITEV STRANKARSKEGA PLURALIZMA
3.1. Splošno
Kot rečeno, temelji obstoj političnih stran neposredno na svobodi združevan-
ja. Ta svoboščina je relativno nova "članica" znotraj tiste skupine temeljnih
političnih pravic/svoboščin, ki jim danes večina zahodnih "demokracij" zago-
tavlja ustavnopravno varstvo . V začetnem obdobju nastajanja političnih
strank (predvsem v drugi polovici 19.stoletja in kasneje) je potekalo takšno
politično organiziranje zgolj na osnovi ustavnih določb o svobodi združevanja,
27	Glede Zveze komunistov določa VIII. razdelek temeljnih načel ustave SFRJ naslednje: "Zveza
komunistov Jugoslavije, pobudnik in organizator narodnoosvobodilnega boja in socialistične
revolucije in zavestni nosilec teženj in interesov delavskega razreda, je po zakonitosti zgodovin-
skega razvoja postala organizirana vodilna idejna in politična sila delavskega razreda in vseh
delovnih ljudi ter bratstva in enotnosti narodov in narodnosti." Glej tudi 2.odst. istega razdelka,
v katerem je Zveza komunistov določena za glavnega pobudnika in nosilca politične dejavnosti.
28	Glej Barendt, op.cit., str. 280.
77
brez nadaljnjega zakonskega urejevanja teh procesov29. V novejšem času se
pojavlja poleg ustavnega varstva svobode združevanja še posebno zakonsko
urejanje delovanja političnih strank (npr. v Nemčiji, Franciji, na Madžarskem)
kot najpomembnejših oblik tovrstne aktivnosti, zahteve po polni zagotovitvi te
svoboščine pa se izražajo tudi v mednarodnih aktih30.
32. Jugoslavija - povojno obdobje
.Že 25.avgusta 1945 je bil v Jugoslaviji sprejet Zakon o društvih, zborovanjih
in drugih javnih shodih31, s katerim je bil predviden obstoj političnih strank, ki
so lahko delovale ali na področju avtonomne pokrajine ali republike ali pa
celotne FLR Jugoslavije (čl. 2). Politična stranka seje morala pred začetkom
delovanja prijaviti pristojnemu državnemu organu, prijavi pa je bilo treba
priložiti program in pravila (statut) bodočih aktivnosti (čl. 3). V tem primeru
ni šlo za sistem predhodne prijave' "*, temveč za sistem predhodne odobritve,
kajti pristojni državni organ je izdal v roku 15. dni odločbo o tem, ali se
ustanovitev stranke odobri ali ne. S tem v zvezi pa je bili liberalno določilo, ki
je vsebovalo pozitivno pravno domnevo, zaradi katere se je v primeru, da
pristojni organ v omenjenem roku odločbe ni izdal, šteto, daje stranki delovanje
odobreno (čl. 9).
Slabost zakona so predstavljali predvsem ohlapno oziroma nejasno obliko-
vani prepovedni razlogi, ki so dopuščali kot taki različne interpretacije s strani
državnih organov. V 8. členu je bilo tako aoločeno, da mora pristojni državni
organ prepovedati ustanovitev in delovanje političnih strank, ki imajo fašistično
in profašistično naravo, ali imajo namen izzivati in razpihovati narodnostne,
rasne ali verske neenakosti, sovraštvo in razdor, ali če so ustanovitelji oziroma
osebe, ki so na čelu stranke, nosilci takega delovanja. Prepovedati je bilo treba
tudi politične stranke z delovnim področjem v vsej FLR Jugoslaviji, če je takšno
delovanje ogrožalo enakopravnost in enotnost kakšne ljudske republike oziro-
29	A.Igličar: Uvod v sociologijo prava, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1986, str. 96.
30	Svobodo združevanja deklarirajo naslednji mednarodni akti: Splošna deklaracija človekovih
pravic iz leta 1948 (čl. 20), Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (čl. 22) ter
Evropska konvencija o človekovih pravicah iz leta 1953 (čl. 11). Glej op. 13. Generalna skupščina
je poleg tega svojim članicam (državam) že večkrat izrecno priporočila "naj stremijo za realizacijo
popolne svobode za mirno izražanje politične opozicije in upoštevajo izjemni pomen ohranitve
dostojanstva in vrednosti človekove osebnosti..." - Resolucija Generalne skupščine 290 (IV), 381
(V) in 819 (IX). Rezultat prizadevanj za formuliranje občih principov varovanja svobode in
nediskriminacije na področju političnih pravic je tudi osnutek priporočila, ki vsebuje zahtevo, "da
je potrebno zagotoviti polno svobodo za mirno izražanje politične opozicije, kakor tudi za
organiziranje in svobodno delovanje političnih strank ter za pravico predlagati kandidate na
volitvah." (Osnutek generalnih načel o svobodi in nediskriminaciji na področju političnih pravic,
ki ga je sprejela podkomisija za preprečevanje diskriminacije in za varstvo manjšin leta 1961
resolucija 1 (XIV)). Navajam po PJambrek: Temeljne človekove pravice in svoboščine, Gradivo
za slovensko ustavo, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 1988, str. 59.
31	Ur.l. DF Jugoslavije, št. 65/45.
32	Nasprotno trdi Čavoški v: Koštunica, Čavoški, op.cit., str. 170.
78
ma avtonomne pokrajine. Ta prepoved je bila naperjena predvsem proti tistim
političnim strankam, ki niso v celoti sprejemale takrat že izvršene razdelitve
Jugoslavije na posamezne federalne enote.
Zakon je formalno potrdil že oživljeni povojni strankarski pluralizem, skoraj
vse takratne politične stranke pa so svoje delovanje legalizirale (že do konca
leta 1945 je izdalo zvezno minstrstvo za notranje zadeve sklepe o obnovi
delovanja oziroma ustanovitvi Ljudske fronte Jugoslavije in petih političnih
strank . Nekatere stranke so začele delovati celo brez formalnega priznanja
(brez vložitve ustrezne prijave ter njene odobritve), kar je bila posledica
njihovega privilegiranega položaja v odnosu do takratnih oblasti oziroma
Komunistične partije. Tako je npr. Hrvatska republikanska seljačka stranka
delovala na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Vojvodini brez vložitve
prijave oziroma registracije. Tudi delovanje Komunistične partije Jugoslavije
ni temeljilo na vloženi in odobreni prijavi, kar je bila posledica njene dejanske
(preimoči in s tem povezanim "nadustavnim" statusom (o tem v nadaljevan-
ju)34.
Status strankarskega političnega pluralizma sta formalno učvrstila jugoslo-
vanska ustava iz leta 1946 in istega leta (25. junija) sprejeti Zakon o potrditvi
in spremembah zakona o društvih, zborovanjih in drugih javnih shodih35.
Medtem ko je svobodo združevanja zagotavljal 27. člen ustave, je strankarske
oblike političnega združevanja (na podlagi) ustave izrecno dopuščal navedeni
zakon z dne 25.junija 1964, ki je skoraj dobesedno povzel važnejša določila
prejšnjega zakona z dne 25.avgusta 1945, ki so obravnavala ustanavljanje,
prijavo in meje delovanja političnih strank. Pomembnejša razlika med obema
zakonoma je bila le v prepovednih razlogih. Novi zakon je opustil prepoved
ustanovitve in delovanja politične stranke zaradi njene fašistične in
profašistične narave ter jo nadomestil z (nekoliko širšo) prepovedjo, ki se je
nanašala na stranke, katerih namen je bil s protidemokratičnim ciljem spre-
meniti ali porušiti ustavno ureditev. Prepovedane so bile tudi stranke organi-
zirane na verski podlagi - ostale prepovedi iz prvega zakona so ostale nes-
premenjene.
Po zakonski ureditvi iz leta 1946 je moralo podpisati prijavo o ustanovitvi
politične stranke oziroma društva najmanj 50 volilcev, za stranko z delovnim
področjem v vsej Jugoslaviji pa najmanj 100 volilcev z ozemlja, na katerem je
imela stranka namen delovati (čl. 4). Pri ustanavljanju političnih strank niso
smeli sodelovati niti biti člani strank tuji državljani ter osebe, ki niso imele
volilne pravice (čl. 5). Zakon je uredil tudi postopek s prijavo oziroma pritožbo
zoper zavrnjeno prijavo (čl. 7,8,10).
33	Glej ibidem, str. 171.
34	Z izrecno ustavnopravno formulacijo Komunistične partije oziroma Zveze komunistov Jugos-
lavije in njene vodiln družbenopolitične vloge, se je, kot rečeno, formalnopravna narava te
organizacije bistveno spremenila, zaradi česar je postal izostanek njene povojne registracije
brezpredmeten.
35	Ur.l. FNRJ, št. 51/46.
79
Političnim strankam je bila priznana pravna in poslovna sposobnost. Imele
so lahko svojo lastnino in razpolagale so lahko s članarino ter z drugimi
dohodki, z lokalom, določenim za sestanke strankarskega odbora in shode, z
nepremičninami, potrebnimi za dosego svojega namena, kakor tudi s svojim
tiskom (čl. 12). V skladu z določili drugega poglavja zakona so lahko prirejale
stranke različne javne shode.
3.2.1. Najnovejše obdobje in ocena povojne pravne ureditve
Glede na to, da sta ustavi iz leta 1963 in 1974 obdržali določbo, ki zagotavlja
svobodo združevanja, se vsiljuje sprav misel, da sta obstoj in delovanje različnih
političnih strank v Jugoslaviji še vedno formalno-pravno dovoljena36. Takšni
trditvi je v prid dejstvo, da je poleg Komunistične partije tudi po sprejetju
ustave 7. aprila 1963 še vedno delovala (čepravbrez opaznega vpliva) Hrvatska
republikanska seljačka stranka, ki je 27. decembra 1963 zadnjič izdala svoje
glasilo "Slobodni dom".
Na zakonskem področju je prišlo leta 1965 do sprememb, kajti določila
zakona iz leta 1946 je razveljavil Osnovni zakon o združevanju občanov37. V
novem zakonu politične stranke niso bile več izrecno obravnavane, v celoti
gledano pa zakon le potrjuje zgornjo misel, da so stranke tudi nadalje ostale
dovoljena oblika združevanja. Politične stranke so namreč nedvomno ena
izmed oblik (svobodnega) združevanja občanov, zakon iz leta 1965 pa nima
določb, ki bi izključevale možnost obstoja in delovanja strank38. Še več, zakon
celo izrecno določa (čl. 22), da po dotedanjih predpisih ustanovljena združenja
občanov nadaljujejo svoje delo po novih določbah, pri čemer so dolžna temu
prilagoditi svoja pravila delovanja.
Zakon iz leta 1965 prepoveduje ustanovitev oziroma delovanje združenj iz
razlogov, ki jih predstavljajo težja kazniva dejanja (čl. 16), oziroma prepove-
duje izvrševanje določenih dejavnosti združenj, ki predstavljajo prekrške in
nekatera lažja kazniva dejanja (čl. 17). Tudi te prepovedi oziroma omejitve so
splošne narave, ter se nanašajo na vse oblike "združenj občanov".
Čavoški meni39, da s strogega normativnega stališča v vsem povojnem ob-
dobju strankarski pluralizem ni bil nikoli prepovedan ter da še danes obstajajo
pravni pogoji za njegovo uveljavitev. Toda v nadaljevanju poudarja, da je za
oceno o dopustnosti večstrankarstva pri nas ustreznejša metoda pravnega
realizma40, po kateri je merodajno izvrševanje pravnih predpisov s strani
36	Tako npr. razmišlja Čavoški, pri čemer se sklicuje le na ustavo iz leta 1963 - Koštunica, Čavoški,
op.cit., str. 172.
37	Ur.l. SFRJ, št. 16/65.
38	Zakon uporablja vseskozi generičen izraz "združenja občanov" (glej 2. člen zakona).
39	Glej Koštunica, Čavoški, op.cit., str. 172,173.
40	Avtor ugotavlja, da v povojni Jugoslaviji pravni normativizem "nije bio na velikoj ceni zbog
prirode novouspostavljenog političkog poretka...". Ibidem, str. 173.
80
državnih organov (v prvi vrsti sodišč). S takšnim metodološkim pristopom je
moč nesporno ugotoviti, da svobodno združevanje v različne politične stranke
v povojni Jugoslaviji oziroma od obdobja 1947/48 dalje ni bilo dovoljeno
(izjemo je predstavljalo npr. delovanje Hrvatske republikanske seljačke
stranke, ki jo je Komunistična partija daljše obdobje "tolerirala").
Stališče Čavoškega je potrebno dopolniti z ugotovitvijo, da je (bila) po
sprejetju ustave iz leta 1963 možnost strankarskega pluralizma tudi formalno-
pravno močno omejena, če ne celo onemogočena. To izhaja iz temeljnih načel
ustave (od tu naprej obravnavam ustavo iz leta 1974), ki so "podlaga in smer za
razlago ustave in zakonov, kakor tudi za delovanje vseh in vsakogar"41, zaradi
česar je treba tudi določilo o svobodi združevanja42 interpretirati v smislu
oziroma na temelju teh načel43. Prav na razlago določila o svobodi združevanja
pa neposredno vpliva ter jo bistveno omejuje vsebina VIII. razdelka temeljnih
načel, ki opredeljuje med drugim vlogo Zveze komunistov in Socialistične zveze
delovnega ljudstva v našem političnem sistemu.
Ustava določa, daje Zveza komunistov Jugoslavije med drugim "organizir-
ana vodilna idejna in politična sila delavskega razreda in vseh delovnih ljudi pri
graditvi socializma in pri uresničevanju solidarnosti delovnih ljudi ter bratstva
in enotnosti narodov in narodnosti Jugoslavije"44. Poleg tega je Zveza komun-
istov Jugoslavije tudi "glavni pobudnik in nosilec dejavnosti za varstvo in
nadaljnji razvoj socialistične revolucije in socialističnih samoupravnih odnosov,
posebno pa za krepitev socialistične in demokratične zavesti in je za to odgo-
vorna"45. Zvezi komunistov Jugoslavije je torej že na ustavni ravni zagotovljen
monopol nad oblastjo in nad usmerjanjem družbenega razvoja. Takšna uredi-
tev onemogoča že v kali kakršnokoli pomembnejšo družbenopolitično vlogo
drugih političnih organov oziroma skupin.
Možnost (večstrankarskega) pluralizma je še dodatno ustavno omejena in
tako praktično povsem onemogočena z določilom (temeljnim načelom), po
katerem uresničujejo delovni ljudje in občani, Zveza komunistov kot vodilna
idejna in politična sila, druge družbenopolitične organizacije in vse organizir-
ane socialistične sile politično in akcijsko enotnost socialističnih sil, usmerjajo
družbeni razvoj ipd. v Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije4 . Z
jezikovno interpretacijo lahko ugotovimo, da dopušča besedilo "druge
družbenopolitične organizacije" obstoj družbenopolitičnih organizacij - torej
tudi političnih strank - tudi izven Socialistične zveze47. Seveda pa je v praksi
(torej "realno") še vedno odločilna interpretacija teh določil (načel) s strani
41	X. razdelek temeljnih načel ustave SFRJ.
42	čl. 167 ustave SFRJ - glej op. 12
43	Tu se ne spuščam v sicer zelo pereče vprašanje efektivnosti oziroma uresničljivosti in sankcio-
niranja temeljnih ustavnih načel, ki se kažejo zaradi svoje pretirane programskosti v precejšnjem
obsegu kot fiktivni temelj ustave, ter s tem pravne ureditve nasploh.
44	VIII. razdelek, 1. odst. ustave SFRJ.
45	VIII. razdelek, 2. odst. ustave SFRJ.
46	Glej VIII. razdelek, 4. odst. in nasi. odst. ustave SFRJ.
81
državnih organov, ki je v primeru tovrstnih odločb povsem podrejena volji
Zveze komunistov, zaradi česar odloča seveda argument moči in ne moč
argumenta.
Na vsak način pa je nap&čna kompromisna interpretacija, po kateri je
mogoče dopustiti delovanje političnih strank in drugih političnih združenj le
znotraj Socialistične zveze, kajti ustava takšno možnost direktno izključuje z
zahtevo po politični in akcijski enotnosti socialističnih sil, ki jo morajo zago-
tavljati vsi subjekti znotraj Socialistične zveze48.
Kot sem že poudaril, je obstoj različnih političnih subjektov z lastnimi
ideološkimi projekti nezdružljiv z imperativno zahtevo po njihovem političnem
in akcijskem poenotenju znotraj ene organizacije, v kateri je poleg tega še tudi
vnaprej zagotovljena dominantna vloga Zveze komunistov. Politične stranke,
če se osredotočim na njih, lahko obstajajo in delujejo le samostojno, na temelju
svobode združevanja ter so lahko omejene le s prepovedjo nasilnega oziroma
protizakonitega in protiustavnega delovanja. Dodatna ovira za politični (stran-
karski) pluralizem je seveda še v nujnosti razvrstitve njegovih subjektov v razred
"socialističnih sil", kajti takšen "združevalni okvir" je preozek (omejevalen) ter
vsebinsko povsem nedoločen (da o njegovi kompromitiranosti ne govorimo),
kar spet omogoča državnim organom "poljubne" interpretacije.
33. Opomba o zahodnonemški in madžarski zakonski ureditvi
(strankarskega) združevanja
Kot sem že omenil, obravnava nemški zakon o strankah ("Parteiengesetz")
iz leta 196749 v svojem prvem delu posebej naloge političnih strank, prav tako
pa določa tudi njihov ustavni položaj50. Temu sledijo določbe o aktivni in
47	Besedilu "druge (poudaril M.C.) družbenopolitične organizacije" sledi neposredno besedilo
"in vse (poudaril M.C.) organizirane socialistične sile". Glede na to, da je v nadaljevanju upora-
bljena beseda "vse", ki ne dopušča izjem, je treba besedo "druge" tolmačiti kot neobvezno napotilo.
Če bi beseda "druge" pomenila "vse ostale družbenopolitične organizacije poleg Zveze komunistov
Jugoslavije", potem bi se ta ista beseda nanašala tudi na "organizirane socialistične sile", zaradi
česar bi bila beseda "vse" nepotrebna. Ker ustava ni na hitro in površno sestavljen akt, lahko
domnevamo, da je želel ustavodajalec pustiti nekaj prostora za morebitne bodoče spremembe v
organizaciji političnih subjektov, pri čemer je to možnost nekoliko zakril z drugačno splošno
naravnanostjo ustavnih določil.
48	Morebitno strankarsko oziroma podobno pluralno politično organiziranje znotraj Socialistične
zveze bi bilo možno šele po odpravi navedenih temeljnih ustavnih načel ter po temeljiti reorgani-
zaciji Socialistične zveze, čeprav menim, da dejansko takšen "omejen" pluralizem ne more učin-
kovito zaživeti.
49	Glej op. 21.
50	l. odst. 1 parse glasi: "Die Parteien sind ein verfassungsrechlich notwendiger Bestandteil der
freiheitlichen demokratischen Grundordnung. Sie erfüllen mit ihrer freien, daurnden Mitwirkung
an der politischen Willensbildung des Volkes eine ihnen nach dem Grundgesetz obliegende und
von ihm verbürgte öffentliche Aufgabe."
Takšna ureditev je paradoksalna, saj šteje za obvezen ("notwendiger") del "svobodnega demokra-
tičnega prostora", na drugi strani pa nikjer (v zakonu) ne nalaga obveznega formiranja
82
pasivni strankarski legitimaciji (par. 3), imenu stranke (par. 4) ter o načelnem
enakem obravnavanju političnih strank (par. 5). V drugem poglavju zakona
(par. 6 - 16) je izredno nadrobno obravnavana notranja ureditev strankarskih
organizacij, tretje poglavje vsebuje le načelno določbo o kandidiranju na
volitvah ter napotilo na volilno zakonodajo ter strankarske statute (par. 17),
četrto poglavje obravnava podrobno financiranje volilnih aktivnosti strank
oziroma povračilo njihovih stroškov (par. 18 - 22), peto poglavje določa način
izkazovanja letnih računov in poročil (par. 23 - 31), v šestem poglavju pa so
določeni (prepovedni) ukrepi zoper stranke, ki s svojo notranjo ureditvijo
oziroma delovanjem nasprotujejo ustavni ureditvi (par. 32 - 33). Sedmo po-
glavje (paf\ 34 -41) vsebuje končne določbe.
Analiza nemškega zakona o strankah bi zahtevala seveda posebno obravna-
vo. Na tem mestu naj le poudarim, daje zakon izredno podroben, zaradi česar
deluje sicer v določeni meri omejevalno, na drugi strani pa prav zaradi tega
zagotavlja precejšnjo pravno varnost. Na eni strani je zakon očitno odraz potreb
prakse, na drugi strani pa odseva dobro mero nemškega smisla za natančnost
in formalnost.
Pri morebitnem bodočem oblikovanju jugoslovanskega zakona o političnih
strankah (ter drugih oblikah združevanja), bi se veljalo za začetek izogniti
podrobnemu urejanju te materije, razen pri vprašanjih, ki terjajo že na začetku
natančno in jasno ureditev (npr. financiranje, spori glede imena stranke, razlogi
za prepoved strank ipd.). Takšen pristop je zavzel tudi madžarski zakonoda-
jalec, ki je v Zakonu o pravici do združevanja51 nedavno uredil ne le okvire
strankarskega združevanja, temveč tudi drugih oblik svobodnega združevanja
(sindikati, množična gibanja, interesne skupnosti, društva in druge organiza-
cije), pri čemer obravnava načelno vse pod skupnim nazivom "družbene organi-
zacije" (par. 1), na nekaterih mestih pa obravnava še posebej (ločeno) politične
stranke.
Madžarski zakon je bistveno krajši in splošnejši od nemškega. V prvem
poglavju vsebuje splošne določbe (par. 1 - 5), v drugem obravnava statut
družbene organizacije (par. 6 - 7), tretje poglavje določa pravice in dolžnosti
članov (par. 8 - 9), v četrtem poglavju so določeni okviri notranje organizacije
družbenih organizacij (par. 11 - 12), peto poglavje vsebuje načelno določbo o
zvezi družbenih organizacij (par. 13), šesto poglavje ureja nadzor nad delom
družbenih organizacij (par. 14 - 19), zadnji dve poglavji pa obravnavata
družbene organizacije (par. 20 - 21) ter zaključne odredbe (par. 22 - 28).
Madžarska zakonska ureditev je kot splošni "vzorec" aktalna za naše razmere
predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, to je ureditev v nastajanju, ki dopušča
praksi dovolj prostora za razmah, kar bo imelo povratni vpliv v obliki zahtev za
dopolnjevanjem in spreminjanjem pravne ureditve. Takšna zakonska ureditev
pluralizem bolj vzpodbuja kot omejuje. Drugič pa je madžarski zakon vzpod-
buden, ker obravnava tudi nestrankarske oblike združevanja. Glede specifičnih
51 Zakon št. 11/1989.
83
vprašanj pa je seveda nemška zakonska ureditev političnih strank primernejša
podlaga za črpanje ustreznih rešitev v naši morebitni tovrstni ureditvi (seveda
le strankarskega sistema).
4. JUGOSLOVANSKI VEČSTRANKARSKI PLURALIZEM
4.1. Predstavitev modela
Z ozirom na jugoslovansko pretežno nedemokratično preteklost ter še pose-
bej zaradi prevlade strankarskega oziroma političnega monizma v našem po-
vojnem obdobju, bo prehod v demokracijo nujno dolgotrajen proces52. Poli-
tična pluralizacija lahko poteka v Jugoslaviji zaradi razlik med njenimi deli
(republikami itd.) le časovno neenakomerno, pri čemer se mora težiti k
zmanjševanju večjih časovnih zamikov, ki so ob obostoječih družbenopolitičnih,
ekonomskih in drugih težavah še dodatna ovira za proces demokratizacije in
modernizacije.
Takšen proces bo še nadalje sprožal pretirane konflikte, ki lahko v najslabšem
primeru ogrozijo delovanje sistema ter onemogočijo skupen (jugoslovanski)
izhod iz splošne družbene krize. V nadaljevanju predstavljam zato tisto vari-
anto strankarskega pluralizma, ki ima po mojem mnenju največje možnosti za
uspešno preživetje ter "pravila igre", ki so nujno potrebno sredstvo pri prehodu
v pluralno družbo in njenem ogranjevanja, še posebej v družbah z velikimi
notranjimi razlikami.
Model je naslednji: v prvi fazi uveljavljanja oziroma delovanja strankarskega
pluralizma ustreza sedanjim razmeram večstrankarski sistem z dominantno
strankarsko koalicijo, ki jo predstavlja zaenkrat Zveza komunistov Jugosla-
vije; v drugi fazi razvoja pa naj bi položaj dominantne koalicije postopno slabel
ob hkratni krepitvi položaja opozicijske koalicije strank in drugih družbenih
skupin. Prva faza naj bi bila časovno čim krajša.
V prvi fazi mora notranjo pluralizacijo posameznih republiških prostorov
dopolnjevati trans-republiško oziroma trans-nacionalno povezovanje (mini-
mum tega povezovanja mora predstavljati na začetku vsaj Zveza komunistov),
ki naj postane v drugi fazi prevladujoča oziroma osnovna oblika povezovanja5'.
Subjekte povezovanja in medsebojnega tekmovanja morajo predstavljati ob
52Tu velja opozoriti na upravičeno optimistično trditev, da z vidika demokratičnega razvoja
mednarodne razmere po drugi svetovni vojni še nikoli niso bile tako ugodne kot v sedanjem času,
torej ob izteku 80-ih let. Glej Jambrek: Oblast..., op.cit., str. 44 - 45.
53jambrek, Oblast..., op.cit., str. 66, pravilno ugotavlja, da je lahko Jugoslavija stabilna le kot
pluralno fragmentirana zveza. Po čim več delitvenih linijah je framentirana tem bolje, ker je tako
povečana možnost političnih kombinacij in različnih navzkrižnih ("cross-cutting") koalicij. Take
delitvene linije lahko predstavljajo teritorialne decentralizacije (republiške, občinske, pokrajin-
ske), delitev oblasti na zvezni ravni med vlado, parlamentom in sodstvom, strukturiranost
parlamenta in druge.
84
političnih strankah tudi številne druge oblike združevanja (asoeiacijski plurali-
zem)54.
Takšen model, ki je usmerjen načelno v realizacijo demokratičnega poli-
tičnega sistema, je kompromisen, ker upošteva realne jugos-lovanske razmere.
Kompromis je prisoten v prvi fazi dvostopenjskega razvoja, izhaja pa iz pred-
pstavke, da je Jugoslavija v pretežni meri skupna vrednota55, ter da je cilj
političnih in drugačnih prizadevanj demokratična Jugoslavija kot celota .
Kolikor bi Jugoslavija ne predstavljala izhodiščne vrednote, bi lahko zastavili
model prehoda oziroma obstoja strankarskega pluralizma nekompromisno, s
čimer bi (v bistveno večji meri) tvegali ali vojaški udar ali pa (bolj ali manj
konflikten) razpad jugoslovanskega sistema v dve ali več povsem ločenih enot.
42. Komentar k modelu
42.1. Postopnost razvoja
Razvoj danes stabilnih "zahodnih" (meščanskih) demokracij je potekal skozi
daljše obdobje počasnega, postopnega odpiranja političnega prostora in
vzporedne legalizacije politične opozicije. Politična konkurenca je bila ome-
jena sprva na socialne in ekonomske elite, ter je šele v kasnejših stopnjah razvoja
zajela tudi širše socialne segmente57. Dejstvo, da šteje teorija takšno sosledje
za ustrezno (stabilnejšo) pot od hegemonije do poliarhije5 , velja upoštevati
tudi pri nas, zozirom na naše specifične razmere. V prvi fazi razvoja pluralizma
se gre predvsem izogniti ekstremnemu (glede na število in raznolikost strank)
strankarskemu pluralizmu oziroma mnogostrankarskemu modelu.
422. Šibkost mnogostrankarskega sistema
Moč stranke se zrcali v stopnji njene institucionalizacije in v obsegu institu-
cionalizirane masovne podpore. Šibka stranka je tista, ki si ni (v nasprotju
zmočno stranko) zagotovila zadovoljive podpore pri občanih in ni uspela
ustrezno institucionalizirati svojega delovanja .
54	Število delitvenih lini povečujejo še posebej različna družbena gibanja (npr. ekološko gibanje,
gibanje za varstvo človekovih pravic), saj so lahko njihovi člani hkrati člani v strankah in drugih
organizacijah ter celo v državnih organih.
55	Pri tem ne moremo mimo ugotovitve, da je jugoslovanska skupnost "bolj zadana kakor dana".
J.Đorđevič: Od države do zajednice, Ar-hiv za pravne i društvene nauke, št. 4, Beograd, 1988, str.
600.
56	"Der demokratische Verfassungsstaat beruht auf einem "Grundkonsens", d.h. einer grundsat-
zlichen Ubereinstimmung der Burger mit der staatlichen Ordnung, die nicht nur deren organi-
satorische Gestalt, sondern auch deren sachliche Ziele und Ausrichtung umfasst." GLej K.M.
Meessen: Parteienstaatlichkeit -Krisensymptome des demokratischen Verfassungs-staats?, Neue
Juristische Wochenschrift, Heft 39, (38), 1985, str. 2289.
57	Jambrek, Oblast..., op. cit., str. 35
58	Ibidem.
59. Prim. Huntington, op. cit., str. 408 in nasi..
85
Isti avtor ugotavlja, da je institucionalna moč politične stranke odvisna od
treh faktorjev: prvič se zrcali strankina moč (kot pozitivna lastnost) v njeni
zmožnosti preživetja svojega ustanovitelja ali karizmatičnega voditelja; drugič
predstavlja znak strankine moči njena nadrejenost tistim skupinam, s katerimi
je povezana (gre za razne družbenoekonomske in druge organizacije, npr.
sindikati, kmečke zveze), kadar se odloča o političnih zadevah; tretji znak
močne stranke je številnost njenih članov oziroma aktivistov, ki se identificirajo
s stranko in ne gledajo nanjo le kot na sredstvo za dosego drugih ciljev. "A
contrario" pridemo do lastnosti šibkih strank (po odhodu vodje postanejo
nestabilne, pri političnih odločitvah niso samostojne, članstvo izrablja stranko
za dosego svojih posamičnih ali posebnih ciljev).
Če prenesemo te lastnosti na sistem, ugotovimo, da prevladujejo v močnem
večstrankarskem sistemu močne stranke, zaradi česar je takšen sistem stabilen
in kot tak razvojno napreden. Šibak sistem je, nasprotno, nestabilen in razvojno
neperspektiven, zaradi česar vodi v družbeno krizo oziroma takšno krizo še
poglablja.
V družbah z nizko stopnjo modernizacije60 je mnogostrankarski sistem
praviloma šibak, zato predstavlja v takšnih družbah enostrankarski sistem
manjše tveganje oziroma nevarnost za stabilnost sistema61. Prehod v mnogos-
trankarski sistem ter njegovo delovanje mora torej spremljati visoka stopnja
družbene modernizacije ter prisotnost močnih strank, ki lahko asimilirajo
oziroma pretežno nevtralizirajo skupine in odnose s sistemsko disfunkcional-
nimi tendencami. Zaradi izostanka obeh pogojev terja jugoslovanski primer
nujno postopnost v razvoju (neizogibna je tudi precejšna nesimultanost)
večstrankarskega ter širšega političnega sistema.
423. Slabosti enostrankarskega sistema
Zavedati se je treba dejstva, da obstaja več bistveno različnih tipov enostran-
karskih sistemov. V prvih je edina stranka ("single party") brez lastne moči in
je zgolj orodje oziroma privesek določene državne institucije (npr. vojske, ali
vlade, ali obeh skupaj), v drugih je stranka le ena izmed vladajočih institucij, v
60	V to skupino sodi tudi Jugoslavija. V zvezi s tem je zanimiva ugotovitev, da je ključni problem
transformacije jugoslovanske predmoderne skupnosti v postmoderni racionalno organiziran
sistem osamosvojitev politike od politične nadvlade (dominacije), ne pa predvsem osvobajanje
ekonomije.M.Brezovšek: Politični pluralizem kot projekt demokracije, Teorija in praksa, št. 1-2,
(XXVI), Ljubljana, 1989, str. 167. Naj navedem še ugotovitev, da lahko v kapitalističnih državah
trg deluje tudi brez demokratično organiziranega političnega sistema, medtem koje vsocialističnih
državah malo verjetno, da je mogoče vzpostaviti tržno gospodarstvo in še manj zagotoviti njegovo
trajnost brez demokracije. Velja tudi obratno, namreč, da napredek demokracije v socialističnih
okvirih brez tržnega gospodarstva ni mogoč. B.Caratan: Spremembe vsocialističnih deželah; od
krize do novega koncepta socializma, Teorija in praksa, št. 6-7, (XXVI), Ljubljana, 1989, str.
783-784.
61	Glej Huntington, op. cit., str. 422. Avtor ugotavlja, da so lahko v državah z nizko stopnjo
modernizacije enostrankarski sistemi tako močni, kot tudi šibki.
86
tretjih pa je stranka totalitarna organizacija itd.62
Temeljna slabost enostrankarskega sistema je seveda odsotnost opozicije in
s tem politične kompetitivnosti63. Vstop nove skupine v sistem je mogoč le
preko njene vključitve v vodilno (edino) stranko oziroma njene "satelite", kar
proizvaja družbeno anomijo in krizo. Odprava enostrankarskega sistema ter
institucionalizacija pluralnega, kompetitivnega sistema predstavlja zato nujno
osnovo prehoda v demokracijo64.
Enostrankarski sistem je v določenem krajšem obdobju lahko učinkovit
oziroma koristen dejavnik družbenega razvoja, ker (prisilno) onemogoča os-
trejše družbene spopade. Toda stabilnost takšnega sistema temelji bolj v njego-
vem poreklu oziroma poreklu stranke kot pa je utemeljen v njegovi naravi.
Začetna družbeno razvojna progresivnost je praviloma posledica dejstva, da
izhaja takšen sistem iz zmage v revolucionarnem ali nacionalnoosvobodilnem
boju65, ki vzpodbuja široko mobilizacijo. Stranka (edina) dolgoročno ne uspeva
zadržati ter povečevati stopnje mobilizacije in organizacije, zato predstavlja
kontinuirana modernizacija zanjo nerešljiv problem.
42.4. Sistem z dominantno stranko - podobnost z dvostrankarskim siste-
mom
Ker sili dominantna stranka opozicijske stranke praviloma v koordinirano
oziroma v marsičem enotno nastopanje, je takšen sistem podoben dvostrankar-
skcmu. Slednji je pretežno stabilnejši od mnogostrankarskega66, zato bi
omogočila vsaj začetna (pretežno) dihotomna polarizacija jugoslovanskega
političnega prostora večjo politično oziroma družbeno stabilnost. S tega vidika
je zanimiva Lijphartova predstavitev67 prednosti in pomanjkljivosti
62	R.C. Fried: Comparative Political Institutions, University of California, Ix>s Angeles, 1966, str.
102. V nadaljevanju imam v mislih predvsem totalitarne stranke oziroma hegemone stranke (v
skladu s Sartorijevo klasifikacijo).
63	Strankarsko kompetitivnost lahko nadomesti v enostrankarskem sistemu tekmovanje med
strankino in državno birokratično hierarhijo, za kar morata biti izpolnjena dva pogoja: 1. obe
hierarhiji morata ostati ločeni ("distinct"); 2. med njima mora obstajati določeno ravnotežje moči.
Huntington, op.cit., str. 426-427.
64	Volkmann-Schluck (op. cit., str. 134), meni, daje najhujša oblika "demokratičnega" despotizma
tista, v kateri je skoncentrirana družbena moč v rokah ene in edine stranke oziroma v njenem
vrhovnem telesu ali pa kar v eni osebi, ki ni več odgovorna nobeni instanci.
65	Enostrankarski sistemi, ki izhajajo iz revolucij, so stabilnejši od tistih, ki so proizvod nacionalnih
gibanj. Med slednjimi so tisti, ki izhajajo iz dolgotrajnih bojev stabilnejši od onih, ki so izšli iz
kratkih in lažjih spopadov. Huntington, op. cit., str. 425.
66	Obstaja seveda tudi precej mnogostrankarskih sistemov, ki se odlikujejo s stabilnostjo in visoko
stopnjo modernizacije, zaradi česar se keže "tradicionalna" trditev o dvostrankarskem sistemu kot
najbolj "naravnem" in stabilnem (utemeljitelj te teze Duverger - glej Scott, Hrebenar, op. cit., str.
365)vprecej relativni luči. Toda v nestabilnih, slabo razvitih sistemih (kot je danes jugoslovanski),
za katere je značilen ob tem še strankarski oziroma politični monizem (monopol), je lahko
nenaden "preskok" v mnogostrankarstvo usoden, saj lahko pripelje do nenadne (prevelike)
dezintegracije, kar ima za posledico razpad sistema, ali pa ponovno (prisilno) vzpostavitev
politične diktature
87
preferenčnega pogleda na dvostrankarstvo. Avtor ugotavlja, da so prednosti
dvostrankarskega sistema naslednje: 1. dvostrankarski sistem ima pomirjevalni
in integrativni vpliv ("moderating and centralizing influence") na demokratični
režim ;
2.	v parlamentarnih sistemih angleškega tipa je izvršna oblast (vlada) stabil-
nejša in bolj kohezivna celota, ker jo formira izključno večinska stranka v
parlamentu;
3.	volilna alternativa je enostavna, ker omogoča volilcem "čisto" izbiro med
dvema opcijama (v mnogostrankarskih sistemih brez večinske-dominantne
stranke izbirajo volilci med kompromisnimikoalicijskimi programi);
4.	stranka, ki zmaga na volitvah, pridobi sicer veliko (odločilno) moč, z njo
pa hkrati tudi direktno in popolno odgovornost za izvrševanje oblasti, kar jo
(ob hkratnem pritisku opozicije) nedvomno sili v veliko prizadevnost za ure-
sničitev zadanih ciljev.
Kritika "dvostrankarske teorije" je hkrati predvsem prikaz nekaterih pozitiv-
nih strani mnogostrankarskih sistemov. Tako je moč ugotoviti naslednje:
1.	favoriziranje dvostrankarstva je "preokupirano" z velikimi demokratičnimi
državami in ne upošteva malih sodobnih demokracij (npr. skandinavske države,
države Beneluxa, Švica), v katerih obstoje učinkoviti mnogostrankarski sistemi;
2.	kritika mnogostrankarskih sistemov zaradi njihovih pogosto nestabilnih
vlad je v določeni meri zgrešena, saj vladne krize ne generirajo nujno splošne
družbene nestabilnosti ter ne povzročajo bistvenih sprememb v drugih državnih
oziroma upravnih organih;
3.	kontradiktirni sta ugotovitev o zmerni in integrativni naravi dvostrankar-
skega sistema na eni strani ter trditev, da ponuja dvostrankarstvo čisto (volilno)
opcijo med dvem različnima programoma;
4.	dvostrankarski sistem omogoča nedvoumno ("unambigous") vladno odgo-
vornost le v posebnih okoliščinah, na drugi strani pa je možno doseči takšno
(stopnjo) odgovornost(i) tudi v mnogostrankarskih sistemih69;
5.	dvostrankarski sistem ne more izprofilirati več kot dveh temeljnih alter-
nativnih programov, zaradi česar je politično-ideološko bolj "monopolen" od
mnogostrankarskega, v katerem so predstavljene (kar pa ni nujno) številne
povsem različne usmeritve70.
V morebitnem jugoslovanskem večstrankarskem sistemu se končno ne bo
mogoče izogniti mnogo-strankarski strukturi, ki jo "terjajo" številne socialne,
67	Glej A. Lijphart: Democracies, Patterns of Majoitarian and Consensus Government in
Twenty-One Countries, Yale University Press, New Haven and London, 1984, str. 107-114.
68	Glej ibidem, str. 107-108; glej tudi Jambrek, Oblast..., op. cit., str. 59-67, kjer poudarja avtor
večjo primernost dvostrankarskega (stranka na oblasti in opozicija) sistema, kot politično stabil-
nejšega od mnogostrankarskega ter kot takšnega bolj primernega za Slovenijo.
69	Glej Lijphart, Democracies, Patterns..., op. cit., str. 113-114
70	Glej ibidem, str. 114. Ob vsem tem je potrebno seveda upoštevati, da se tudi v dvostrankarskih
sistemih pojavljajo "tretje" stranke, zaradi česar je pomembno izoblikovati kriterije o tem, "katere
stranke naj štejejo" ("which parties should be counted") -o tem glej ibidem, str. 115 do 116.
88
ekonomske, religiozne, kulturne in politične razlike. Učinkovitost takšnega
sistema pa bo lahko uresničena le, če se bo razvijal postopno (zmerna kon-
fliktnost je pri tem celo zaželjena, vendar jo velja usmerjati v progresivne
cilje)71 ter se vedno znova pretežno dihotomno polariziral (stranke na oblasti)
nasproti strankam v opoziciji. Takšna polarizacija, kot že rečeno, ne sme
potekati na relaciji "severozahod" - "jugovzhod", temveč predvsem skozi odnos
"oblast - opozicija", ob hkratnem spodbujanju najraznovrstnejših (predvsem
presečnih - "crosscutting") medsebojnih povezovanj mimo (preko) republiških
meja.
Huntington ugotavlja72, da dvostrankarski sistem in sistem z dominantno
stranko lažje institucionalizirata postopke za asimilacijo novih skupin, kot
zmoreta to eno- ali mnogo- strankarski sistem, kar je posledica učinkovitejše
strankarske tekme in dolgoročne politične stabilnosti, kiju prva sistema zago-
tavljata. Ker je z vidika družbenopolitičnega razvoia odločilna zmožnost stran-
karskega sistema, da asimilira nove družbene sile 3, kijih proizvede modern-
izacija 4, se zastavlja vprašanje političnih strank75 predvsem v luči zagotavljanja
takšne asimilacije. V sistemu z dominantno stranko poteka asimiliacija novih
družbenih programov uspešneje kot v enostrankarskem sistemu ter praviloma
v dveh stopnjah. Novonastale skupine oziroma njihovi programi se izrazijo
sprva s pomočjo manjših (opozicijskih) strank nato pa jih dominantna stranka,
kolikor seji zdi to koristno za lasten ugled in položaj, absorbira. Takšno "lažno"
povečevanje družbenega ugleda oziroma moči dominantne stranke je potrebno
sproti preprečevati, v prvi vrsti s pravočasnim obveščanjem javnosti7 , ki mora
biti seznanjena s pravimi nosilci idej in programov. Vsak monopol nad sredstvi
javnega obveščanja mora biti pravno in dejansko onemogočen, ker je nez-
družljiv s političnim pluralizmom in demokracijo.
71	I.ijphart, ibidem, str. 128-149, ugotavlja, da so bila sporna vprašanja ("issue dimensions"), ki
so se pojavljala v najmanj 22-ih demokratičnih strankarskih sistemih v obdobju 1945-1980 prisotna
predvsem na naslednjih področjih:
1.	družbenoekonomskem;
2.	religioznem;
3.	kulturno-etničnem;
4.	urbano-kmetijskim;
5.	na področju režimske podpore;
6.	zunanjepolitičnem;
7.	na področju soočanja materializma s postmaterializmom.
72	Huntington, op. cit., str. 424.
73	Zavedati seje treba dejstva, da "proizvaja" pluralna (kompleksna) družba nujno več normativ-
nih projektov kot jih je mogoče realizirati. Glej Brezovšek, op. cit., str. 166 in nasi.. K temu velja
dodati še ugotovitev, da politični monopol unificira, selekcionira in purificira ideje tako, da
postajajo čedalje bolj revne, enolične, neučinkovite in jalove, kar vodi družbo v zgolj nekoristno
vegetiranje. Iz pogovora z V.Pečjakom o Knjigi o idejah, Teorija in praksa, št. 1-2 (XXVI),
Ljubljana, 1989, str. 157
74	Ibidem, str. 420421.
75	O "efektivnem" številu strank v sistemu glej Lijphart, Democracies, Patterns..., op. cit., str.
116-123.
89
4.2.5. Večstrankarstvo in federalizem
Jugoslavija sodi v ozki krog t.i. "čistih" večnacionalnih federacij, kamor
uvrščamo le še Češkoslovaško in Sovjetsko zvezo77. Ker imajo svoje nacional-
no-strukturne posebnosti za razliko od ostalih federacij vse tri navedene
federacije enostrankarski (monistični, monopolni) politični sistem, so ustrezne
tovrstne primerjave že v temelju bistveno otežkočene, če ne celo onemogočene.
V	vseh treh "čistih" nacionalnih federacijah obstaja "personalna unija" med
državno organizacijo in (edinimi) strankami. V prihodnje je realno pričakovati
v teh federacijah predvsem nastanek strank glede na nacionalno pripadnost ter
strank, oblikovanih po drugih kriterijih (kolikor takšen razvoj ne bo prisilno
onemogočen), kar je mogoče zaslediti tudi v drugih federacijah, ki imajo
večnacionalno oziroma več-etnično sestavo (npr. Indija, Kanada - izjema je
Švica)78. Ker kot rečeno primerjave med "čistimi" nacionalnimi ter drugimi
federacijami niso ustrezne, navajam le nekatere splošne značilnosti slednjih, ki
se nanašajo na politične stranke.
Primerjalni pregled nam pokaže, da prevladuje v večstrankarskih federaci-
jah težnja po krepitvi centra, kar ima za posledico slabitev federalnega načela79.
V	številnih federacijah se predstavljajo pomembnejše (močnejše) politične
stranke kot zveze ("federacije") lokalnih strankarskih organizacij (npr. v ZRN,
ZDA, Švici), v nekaterih, predvsem južnoameriških državah na sopolitične
stranke relativno čvrste "nacionalne" (državne) organizacije . V sedanjih
večstrankarskih federacijah praktično ni primera, da bi bila ista politična
stranka na oblasti tako v federaciji kot tudi vseh federalnih enotah81.
V vrsti federacij obstajajo tudi lokalne politične stranke, ki delujejo le v
okviru posameznih federalnih enot, kar je posledica ali njihovih zgolj lokalnih
interesov ali pa njihove nezadostne moči. V večstrankarskih federacijah so
stranke na splošno integrativni dejavnik, ideje separatizma pa so prisotne le v
76	"Incompetitive party systems, there are competing sources of information both via the parties
and also via the media of communication, the government and interest groups. Competitive
parties will have no monopoly of information; experience in government, ideological appeal, ideas
for action will not be restricted to a single formation." Fried, op. cit., str. 108.
77	Z ozirom na nacionalno sestavo delimo federacije na tiste s pretežno homogeno nacionalno
strukturo ter na več nacionalne federacije. Slednje delimo dalje na tri podskupine, med katerimi
so "čiste" nacionalne federacije, za katere je značilno, da jenačelno vsak narod organiziran v
posebni federalni enoti (v Sovjetski zvezi je zaradi številčnosti narodov to načelo udejanjeno v
manjši meri oziroma v specifični obliki), tem sledijo večnacionalne federacije kot npr. Švica in
Kanada, kjer nacionalni oziroma etnični element ni bistveno vplival na organiziranje federalnih
enot (le-teh je zato precej več etničnih skupin), v tretjo skupino pa uvrščamo predvsem Indijo, v
kateri se pojavlja problem večnacionalnosti skupaj s problemom uskladitve številnih ras, jezikov,
religij in kultur
78	Glej M. Jovičič: Savremeni federalizam, Savremena administracija, Beograd, 1973, str. 60-68.
79	Glej ibidem, str. ?41-242.
80	Ibidem, str. 242.
81	Edino tovrstno izjemo je predstavljala Kongresna stranka v Indiji, kije imela v prvih letih po
nastanku federacije večino tako v zveznem parlamentu kot v parlamentih vseh federalnih enot.Ibi-
dem.
90
manjši meri in to predvsem pri manjših, lokalnih strankah. Omeniti velja še, da
so (še posebej v nacionalno homogenih federacijah) predstavniki parlamentar-
nega doma federalnih enot praviloma predstavniki političnih strank in zato
(dejansko) "manj" predstavniki federalnih enot82.
43. Pravila igre
43.1. Konflikt
Človeška družba je nujno konfliktna83. Različni modeli demokracije84 ter
njihove izpeljave odpravljajo le najnevarnejše konflikte, ostale pa transformir-
ajo v produktivne spopade. Večstrankarski oziroma politični pluralizem temelji
na konfliktnosti85, zaradi česar se kaže njegova učinkovitost prvenstveno na tem
področju. In prav pri reševanju konfliktov se mora bodoči jugoslovanski
večstrankarski sistem dokazati kot učinkovitejši od (do)sedanjega enostrankar-
skega oziroma monističnega ter spodbuditi modernizacijo in razvoj celotne
družbe.
432. Nekaj splošnih značilnosti reševanja konfliktov
Dahl ugotavlja86 nekatere splošne značilnosti (reševanja) konfliktov, pri
čemer velja kljub nekoliko drugačnemu avtorjevemu kontekstu te ugotovitve
navesti v naš namen.
Dahl ugotavlja, da so možnosti za mirno reševanje konfliktov večje:
1.	če obstajajo institucionalni pripomočki, ki vzpodbujajo konzultacijo, po-
gajanja, proučevanje alternativ in iskanje vzajemno koristnih rešitev;
2.	če obstaja širši prostor, znotraj katerega iščejo različni subjekti zaželjene
rešitve;
3.	čim manj komulativni so konflikti oziroma spopadi;
4.	čim večji je ekonomski presežek eksistenčnega minimuma v družbi;
5.	Če temelji sporazumevanje na ugodnih preteklih tovrstnih izkušnjah;
6.	čim bolj so stranke v konfliktu enake v potencialni moči;
7.	če so posamezniki, ki vodi jo pogajanja, osebno naklonjeni sporazumevanju
in mirnim rešitvam.
82	Ibidem, str. 243.
83	"It is profound though not uncommon misunderstanding about popular government - about
democracies - to assume that they do not employ coercion. They do." R. A. Dahl: Modern Political
Analysis, Prentice-Hall, Inc., Engclwood, New Jersey, 1963, str. 76.
84	O tem glej D. Held: Modeli demokracije, Knjižna zbirka Krt, Ljubljana, 1989.
85	Ob tem velja poudariti še, daje konfliktnost tudi nujni (bistveni) sestavni del federalizma, da
je torej federaciji "vrojena", kar še dodatno izpostavlja problematiko konfliktnosti v okviru
jugoslovanskega prostora. Glej L.B. John: Sukob i reSavanje sukoba u kanadskom federalnom
sistemu, Federacija i federalizam, Institut društvenih nauka Pravnog fakulteta u Nišu, 1987, str.
396-408.
86	Dahl, op.cit., str. 76-92.
91
433. Pravila igre
Pravna ureditev, četudi "liberalna", je še vedno preveč toga, da bi predstavl-
jala sistemsko sredstvo zagotovitve najprimernejše(ih) oblike (oblik) poli-
tičnega pluralizma. Še posebno v današnji jugoslovanski krizni situaciji je
(bodoča) pravna ureditev (resnične) svobode združevanja ter njenih najpo-
membnejših oblik in "okvirov" dvorezen meč. Izhodiščna situacija nam ne
dopušča preveč "eksperimentiranja", na drugi strani pa nas sili v prestrukturir-
anje (tudi) političnega sistema. Kako torej postopno izgraditi ter institucionali-
zirati večstrankarski oziroma širši pluralistični sistem, ki bo pospešeyal skupen
jugoslovanski razvoj? Rešitev je seveda kompleksna in terja zatq uspešne
posege ne ekonomskem, političnem, pravnem in drugih področjih. In če se
osredotočimo na politiko lahko imenujemo takšno rešitev "pravila igre". V
nadaljevanju obravnavam zato (skrčeno) Lijphartovo predstavitev pravil igre
("rules of the game")87, ki omogočajo proces(e) akomodacije88 na Nizozem-
skem, pri čemer so ta pravila mutatis mutandis uporabna tudi pri nas.
Pravila igre niso pravna pravila, temveč so sestavni del politične kulture
oziroma političnih kulturnih vlog ("part of the "role-culture""). Predstavljajo
mešanico pravil in splošnih usmeritev ("general orientations") v politiki ter so
po naravi bolj proceduralna kot vsebinska. Pravila igre niso utemeljena v
splošnem nacionalnem oziroma državnem konsenzu, temveč obvezujejo v glav-
nem le politične (strankarske in druge) elite. Člani le-teh jih skozi medsebojno
konfrontacijo tudi medsebojno izoblikujejo. Poudariti velja, da so tovrstna
pravila nezapisana, neformalna in implicitna89.
1.	Prvo pravilo poudarja, da politika ni igra, temveč je posel ("business"). Ne
glede na dejstvo, da izhaja takšno pojmovanje politike na Nizozemskem iz
specifične tradicije in da so pravila igre drugod (npr. v francoski politiki)
pojmovana drugače90, velja upoštevati zahtevo po profesionalizaciji politike
oziroma njenih glavnih akterjev tudi pri nas. To pravilo je po mnenju Lijpharta
"aksiom", na katerem temeljijo vsa ostala pravila igre.
2.	Drugo pravilo lahko označimo kot sporazum o nestrinjanju ("agreement
87Glej Lijphart: The Politics of Accommodation (Pluralism and Democracy in the Netherlands),
University of California Press, Berkley, Los Angeles, London, Second Edition, Revised, 1975, str.
191.
88	Z akomodacijo je mišljen proces reševanja spornih vprašanj oziroma konfliktov ("settlemntof
divisive issues and conflicts") v razmerah minimalnega konsenza ("where only a minimal consen-
sus exists"). Za uspešnost takšnega procesa je potrebno predvsem dvoje: 1. minimalni sporazum
strank o temeljnih izhodiščih; 2. s tem povezano naravnanost voditeljev različnih blokov v
ohranitev sistema. Glej ibidem, str. 103-104.
89	"No convenient book of rules exists; they have to be inferred from the action of the leaders
specially under conditions of political tension." Ibidem, str. 123.
90	"... Dutch politics is sharply different from ..." Game of politics in France "With its tactics of
delay equivocation and avoidance of responsibility regardless of the consequences for the nation."
N. Leites: On the Game of Politics in France, Stanford University Press, 1959 - navajam po
Lijphart, The Politics of Accommodation..., op. cit., str. 123.
92
to disagree"). Temeljna prepričanja drugih skupin morajo biti, če ne spoštova-
na, vsaj tolerirana. Nesporazumi ne smejo prerasti v medsebojno zaničevanje
idi v izpreobračevalno vnemo ("proselytizing zeal"). V določenih primerih velja
premostiti nasprotna stališča na podlagi odločitve konkurentne večine in zavr-
niti možnost veta kakšne od pogajalskih skupin. Menim pa, da mora biti pravica
veta priznana vedno glede temeljnih eksistenčnih vprašanj določene homogene
celote (države, naroda, stranke itd.), kajti v nasprotnem primeru lahko večina
dejansko "odpravi" manjšino.
3.	Najpomembnejša politična vprašanja se morajo reševati v prisotnosti
voditeljeve vseh zainteresiranih oziroma prizadetih strani (t.i. "summit diplo-
macy"). Bolj pomembna vprašanja terjajo udeležbo višjih predstavnikov posa-
meznih elit. V ta namen je bilo na Nizozemskem oblikovanih več skupin, med
njimi npr. "a five-men cmmittee" (komite petih mož), sestavljen iz parlamen-
tarnih poslancev najpomembnejših nizozemskih strank91. To telo nima formal-
nega statusa in deluje zgolj občasno oziroma po potrebi, pri čemer se mu
pripisuje velik politični pomen v kriznih obdobjih.
4.	Proporcionalnost je pravilo, ki preusmerja politično akcijo spopada na
distribucijo. Načelo proporcionalne delitve sredstev (predvsem denarnih) je
primerno za politično manj konfliktna področja (npr. šolstvo, zdravstvo), kajti
načelo proporcionalnosti ne more reševati bolj zapletenih vprašanj.
5.	Eno izmed možnih kompromisnih sredstev predstavlja tudi depolitizacija
določenih sfer, kije najbolj učinkovita takrat, koje zagotovljena že na ustavnem
in zakonskem (torej normativno-pravnem) nivoju.
6.	Ker zahteva uspešna akomodacija visoko stopnjo politične fleksibilnosti
in ker morajo njeni vodilni akterji v pogajanjih pogosto modificirati stališča ter
jih usmeriti v pragmatične kompromise, je treba določene faze tega procesa
skriti pred javnostjo/Tajnost je torej pomembno pravilo, ki ga velja upoštevati
posebej v primerih ostrih konfrontacij. Soočanja v državnih organih (parlamen-
tu) pa morajo potekati seveda javno, pri čemer bo njihova uspešnost v veliki
meri odvisna od preliminarnih tajnih kompromisov.
7.	Sedmo pravilo je direktna izpeljava prvega in se glasi: "Pusti vlado, da
opravi svoje delo"92. Politične stranke in druge skupine naj torej spoštujejo
pristojnosti državnih organov in se vzdržijo direktnega vmešavanja v njihovo
delo.
Navedena pravila so orientacijska, njihov krog pa je nujno odprt. Jugoslo-
vanska (večstrankarska, pluralna) politika mora čim intenzivneje izgrajevati
oziroma se sporazumevati o temeljnih pravilih igre, pred tem pa razširiti in
"modernizirati" sistemske (institucionalne) okvire (predvsem pravne), znotraj
katerih bo "igra" potekala.
91	Glej ibidem, str. 126-127.
92	"The government or cabinet must do the job of governing." Ibidem, str. 134.
93
SEZNAM LITERATURE:
1.	E. Barendt: Freedom of Speech, Clarendon Press - Oxford, 1987
2.	A. Bibič: Več obrazov (političnega) pluralizma - za asociacijski plurali-
zem, Zbornik referatov, Ankaran, 1989
3.	M. Brezovšek: Politični pluralizem kot projekt demokracije, Teorija in
praksa, št. 1-2. XXVI, Ljubljana, 1989
4.	E. T. Brown: The Sovereign People (Analysis of an Ilusión), F. W. Chesire,
Melburne, 1954
5.	B. Caratan: Spremembe v socialističnih deželah; od krize do novega
koncepta socializma, Teorija in praksa, št. 6-7, XXVII, Ljubljana, 1989
6.	A. Cotič: Politični pluralizem kot izhodišče politike, Teorija in praksa, št.
6-7, XXVI, ljubljana, 1989
7.	R. A. Dahl: Modern Political Analysis, Prentice-Hall, Inc., Eaglewood,
Cliffs, New Jersey, 1963
8.	F. E. Dorwick: Introduction, Human Rights, University of Dur-ham, 1979
9.	J. Đorđević: Od države do zajednice, Arhiv za pravne i društvene nauke,
št. 4, Beograd, 1988
10.	R. C. Fried: Comparativ Political Institutions, University of California,
Los Angeles, 1966
11.	V. Goati: Savremene političke partije, Beograd, 198412. D. Held: Modeli
demokracije, Knjižna zbirka Krt, Ljubljana, 1989
13.	H. E. Hommes;Rechtstaat und das Prinzp der Repraesenta-tion,Recht-
stheorie, Heft 1,13. Band, Duncker-Humolt, Berlin, 1982
14.	T. Hribar: Civilna družba, pravna država in človekove pravice, Varstvo
človekovih pravic, Mladinska knjiga, ljubljana, 1988
15.	S. P. Huntington: Political Order in Changing Sociétés, New Haven and
London, Yale University Press, 1969
16.	A. Igličar: "Uvod v sociologijo prava, ČZ Uradni list SRS, ljubljana, 1986
17.	P. Jambrek: Development and Social Change in Yugoslavia, Saxon
House, England, Lexington Books, U. S. A., 1975
18.	P. Jambrek: Oblast in opozicija v Sloveniji (študija), Ljubljana, 1989
19.	P .Jambrek: Politični pluralizem v samoupravni družbi, Teorija in prak-
sa, št. 12, V, Ljubljana, 1968
20.	P. Jambrek: Temeljne človekove pravice in svoboščine, Gradivo za
slovensko ustavo, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana, 1988
21.	P. Jančič: O političnem pluralizmu pri nas, Teorija in praksa, št. 5, XXVI,
Ljubljana, 1989
22.	L. B. John: Sukob i reša vanj e sukoba u kanadskom federalnom sistemu,
Federacija i federalizam, Institut društvenih nauka Pravnog fakulteta u Nišu,
1987
23.	M. Jovičič: Savremeni federalizam, Savremena administracija, Beograd,
1973
94
24.	P,. Kirchof: Gegenwartsfragen an das Grundgesetz, Juristen Zeitung, št.
10,44,1989
25.	V.Koštunica, K. Čavoški: Stranački pluralizam ili monizam (Društveni
pokreti i politički sistem u Jugoslaviji 1944 ■ 1949), Centar za filozofiju i
društvenu teoriju, Beograd, 1983
26.	A. Lijphart: Democracies, Patterns of Majoritarian and Con-sensus
Government in Twenty-One Countries, Yale University Press, New Haven and
London, 1984
27.	A. Lijphart: The politics of Accomodation (Pluralism and Democracy
in the Netherlands), University of California Press, Berkley, Los Angeles,
london, second Edition, Revised, 1975
28.	I. Lukšič: Politični pluralizem in demokrtizacija javnega življenja,
Slovensko politološko društvo, Ankaran, 1989
29.	B. Majer: Družbenoekonomski vidiki političnega pluralizma, Teorija in
praksa, št. 6-7, XXVI, Ljubljana, 1989
30.	K. M. Meessen: Parteienstaatlichkeit - Krisensymptome des demokrati-
schen Verfassungstaats?, Neue Juristischen Wochenschrift, Heft 39, (38),
1985
31.	M. Moritz: Indeterminismus, Determinismus und freichetsdefini-
tionen, Archiv fur Rechts- und Sozialphilosophie, vol. 1972, Franz Steiner
Verlag, Wiesbaden, 1972
32.	V. Pečjak - intervju o Knjigi o idejah, Teorija in praksa, št. 1-2, XXVI,
Ljubljana, 1989
33.	Ž. Puhovski: Institucijski subjekt političnega pluralizma (Jugoslovan-
ski primer), Teorija in praksa, št. 6-7, XXVI, Ljubljana, 1989
34.	R. K. Scott, R. J. Hrebenar: Parties in Crisis - Party Politics in America,
Second Edition, John Wiley and Sons, New York, Chichester, Brisbane, To-
ronto, Singapure, 1984
35.	R. Smiljković: Sociologija političkih stranaka, Beograd, 1986
36.	L. Tadić: Nauka o politici, Rad, Beograd, 1988
37.	K. H. Volkmann-Schluck: Politička filozofija, Naprijed, Zagreb, 1977
38.	E. Weil: Politička filozofija, Nolit, Beograd, 1971
39.	M. Žagar: Politični pluralizem - stvarnost in perspektive, Zbornik
referatov Politični pluralizem in demokratizacija javnega življenja, slovensko
politološko društvo, Ankaran, 1989
95
J
SINOPSISI
dr. Leo Šešerko
Od naravoslovnega k družbenemu pojmu ekologije
Ekologija kot znanost o planetarnem gospodarjenju z naravnimi viri in kot
razumevanje zemeljske krogle kot skupne hiše vsega človeštva in vseh naravnih
vrst ter kot razumevanje njihove povezanosti s fizikalnim in kemičnim okoljem
je vprašanje ekonomske koristnosti postavila v nov kontekst. Predvsem je
izpostavila, da dobijo posamezne človeške aktivnosti svoj smisel in pomen šele
glede na to, kakšne učinke imajo na ravnotežje v posameznih biotopih, ali ga
destabilizirajo ali ne.
Andrej Klemene:
Politika jedrske energije
Fenomena jedrske energije ni mogoče razložiti niti kot rezultata znanastve-
no-tehničnega napredka niti kot posledic racionalnosti slepo delujočih tržnih
procesov. Porojena v vojaški postelji in prvič uporabljena kot sredstvo demon-
stracije strateške gospodarsko-politično-vojaške premoči, postane "pacifizira-
na" uporaba jedrske energije v komercialne namene sredstvo legitimacije
povezovanja znanosti in vojaško industrijskega kompleksa ter sredstvo segmen-
talizacije znanstvenega dela, ki se mu tudi institucionalno odreče kompetent-
nost odločanja o uporabi njegovih rezultatov in prenese na birokratsko normo.
Tako nastopa politika jedrske energije kot strateško sredstvo ameriške tehno-
loške hegemonije v procesu povojne obnove zahodnoevropskega gospodarstva,
kot sredstvo razvojne in regionalne politike in kot "admiralska ladija izvozne
flote". Toda ti procesi spodkopavajo sam jedrski mit, na drugi strani pa
omogožajo, da se politika jedrske energije v postindustrijskih družbah legit-
imira izključno s kompleksnostjo svojih posledic.
96
Herbert Will;
Fetiš zdravje
Avtor razume zdravje posameznika kot predpogoj normalnega funkcionir-
anja družbe v kateri je zdravje fetiš - dosežen je konsenz, daje zdravje največja
vrednota. Osnovna dihotomija zdravja je v njegovem subjektivnem ( utrjevanje
individualnosti, razlikovanje od drugih zaradi specifičnosti bolezni ) in
družbenem značaju ( biti zdrav je izenačeno z biti delovno sposoben in
prilagojen družbenim zahtevam). Konstrukcija zdravja ali obstrukcija posa-
meznika je osnovana na naravoslovnem samorazumevanju medicine, ki se kaže
kot njena samozadostnost, na birokratskih organizacijah ali posrednikih v
menjavi zdravja za denar in na logiki kapitala. Avtor razčleni momente logike
kapitala kot tiste, ki silijo subjekt v odločanje za priklonitev ali za odklonitev
zdravja. Razrešitev subverzije subjekta je v njegovem priznavanju in v odpiranju
zdravstvenega sistema proti njemu.
Claus Offe:
Modernost, utopija, racionalizacija.Utopija ničelne opcije
Osrednji problem modernih družb ni njihova nadaljnja modernizacija, kar
pomeni nadaljnje naraščanje opcij, izbiro in možnost akcije, marveč invencija
in zagotavljjanje tistih sekundarnih pravil selekcije, ki kot sintetski princip
lahko varujejo koeksistenco in vzdrčujejo kompatibilnost različnih horizontov
opcij. Takšni modeli "moderne" so podvrženi dvojnim kriterijem adekvatnos-
ti.Po eni strani morajo biti "moderni" v smislu, da morajo upoštevati emanci-
pacijske možnosti racionalne subjektivnosti, po drugi strani pa morajo biti
sintetični v smislu, da se izkažejo kot učinkoviti regulatorji koordinacije in
kompatibilnosti. Osrednji poudarek je na kritiki takšnih koncepcij reda, ki
dovolijo napako kršenja obeh, prvega in drugega kriterija adekvatnosti.
97
Igor Lukšič:
Volitve kot obred in igra
Politika kot obred in igra povezuje v svoji težnji po vplivu na numinozno
moderne družbe s primitivnimi. Politična igra, kot se odvija na za volilca vidni
ravni, ima svoja pravila, ki si jih ne postavlja sama in niso privzeta iz racional-
nosti političnega delovanja, zato se jo da ustrezno zapopasti samo z termino-
logijo socilogije obreda. Volitve imajo v politiki funkcijo iniciacije in legitima-
cije oblasti kot obred, v katerem nastopa politik kot obvladovalec numinoz-
nega, volilec pa kot nezaščiten član skupnosti.
Miro Cerar ml.:
Jugoslovanski strankarski pluralizem
Obstoj političnih strank temelji neposredno na svobodi združevanja.Ta
svoboščina je relativno nova "članica" znotraj tiste skupine temeljnih političnih
pravic/svoboščin, ki jim danes večina zahodnih demokracij zagotavlja ustavno-
pravno varstvo. V začetnem obdobju nastajanja političnih strank ( predvsem
v drugi polovici 19. stol. in kasneje ) je potekalo takšno politično organiziranje
zgolj na podlagi ustavnih določb o svobodi združevanja, brez nadalnjega
zakonskega urejevanja teh procesov.
V novejšem času se pojavlja poleg ustavnega varstva svobode združevanja še
posebno zakonsko urejanje delovanja političnih strank kot najpomembnejših
oblik tovrstne aktivnosti, zahteve po polni zagotovitvi te svoboščine pa se
izražajo tudi v mednarodnih aktih. Celo liberalna pravna ureditev je preveč
toga, da bi predstavljalo sistemsko sredstvo zagotvitve najprimernejše oblike
političnega pluralizma. Politika bo pri vzpostavitvi jugoslovanskega modela
plitičnega pluralizma tako morala poleg pravnih norm upoštevati tudi pravila
igre, ki pa niso pravna pravila, temveč so sestavni del politične kulture.
98
KAZALO
Uvodnik.................................... 4
Od naravoslovnega k družbenemu pojmu ekologije..............8
Modernost, utopija in racionalizacija.....................16
Politika jedrske energije..............................
Fetiš zdravje.....................................
Volitve kot obred in igra............................60
Jugoslovanski strankarski pluralizem.....................71
Sinopsisi.................................... 95
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
127,1990
Izdaja: Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije
Maribor
Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Maribor
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Branko
Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omerza, Leo Šešerko
V.D. glavnega urednika:
Samo Resnik
V.D. odgovornega urednika:
Andrej Klemene
Sekretar:
David Tasič
Lektor:
Irena Grahek
To številko so pripravili: Leo Šešerko, Marta Lukšič-Macedoni, Igor Lukšič,
Miro Cerar ml., Adriana Dvoržak
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Kulturna skupnost
Slovenije.
Naslov uredništva: Beethovnova 9/1, yu- Ljubljana, uradne ure so v sredo
med 11.00 in 13.00 in četrtek med 12.00 in 14.00 tel.: (061) 310-332.
Cena te številke je 85,00 din
Tisk: PRINT GRAFIKA, Ljubljana
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 471-1/74 z dne 14.3.1974 je revija
oproščena temeljnega davka na promet proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo! Rokopis pošljite v dveh izvodih s
kratkim povzetkom v domačem in tujem jeziku ter osnovnimi podatki o
avtorju.