dr. Marko Bošnjak dr. Miro Cerar Andrej Kmecl Neža Kogovšek dr. Tonči Kuzmanić Tatjana Strojan Dean Zagorac (ur.) EN EN EN EN ENAK AK AK AK AKOS OS OS OS OST IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMINA A A A ACIJ CIJ CIJ CIJ CIJA A A A A SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRAV V V V VOSOD OSOD OSOD OSOD OSODJE JE JE JE JE EN EN EN EN ENAK AK AK AK AKOS OS OS OS OST IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMINA A A A ACIJ CIJ CIJ CIJ CIJA A A A A SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRAV V V V VOSOD OSOD OSOD OSOD OSODJE JE JE JE JE Vodja projekta Project Coordinator Neža Kogovšek, LL. M. Urednik Editor Dean Zagorac Avtorji Authors dr. Marko Bošnjak dr. Miro Cerar Andrej Kmecl Neža Kogovšek, LL. M. dr. Tonči Kuzmanić Tatjana Strojan Idejna zasnova ovitka in fotografija Concept and Photo of the Cover Da! Oblika in prelom Design and DTP Dean Zagorac Izdal in založil Published by Mirovni inštitut – inštitut za sodobne družbene in politične študije Tisk Printed by Schwarz, Ljubljana Publikacijo je finančno podprla The publication was financially supported by Evropska komisija / The European Commission CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 342.722(082) 316.647.82(082) ENAKOST in diskriminacija : sodobni izzivi za pravosodje / Marko Bošnjak ... [et al.] ; Dean Zagorac (ur.). - Ljubljana : Mirovni inštitut, 2005 ISBN 961-6455-33-8 1. Bošnjak, Marko, 12.3.1974- 2. Zagorac, Dean 220605696 LJUBLJANA 2005 Mirovni inštitut Inštitut za sodobne družbene in politične študije dr. Marko Bošnjak dr. Miro Cerar Andrej Kmecl Neža Kogovšek dr. Tonči Kuzmanić Tatjana Strojan Dean Zagorac (ur.) EN EN EN EN ENAK AK AK AK AKOS OS OS OS OST IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMIN T IN DISKRIMINA A A A ACIJ CIJ CIJ CIJ CIJA A A A A SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRA SODOBNI IZZIVI ZA PRAV V V V VOSOD OSOD OSOD OSOD OSODJE JE JE JE JE Vsebina PREDGOVOR DR. CIRILA RIBIČIČA ........................................... 9 PREDGOVOR DR. URŠKE PREPELUH ....................................... 15 UVODNA BESEDA (Neža Kogovšek in Dean Zagorac) ......................................... 19 NEKATERI (USTAVNO)PRAVNI VIDIKI NAČELA NEDISKRIMINACIJE (dr. Miro Cerar) .............................................................................. 21 1. Uvodne misli o pojmu (ne)diskriminacije v etimološki, zgodovinski in kulturno-vrednostni perspektivi ................. 21 2. Splošni pravni pomen (ne)diskriminacije ........................... 24 2.1. Enakopravnost in pravičnost ......................................... 24 2.2. Enakopravnost kot načelo ali/in (človekova) pravica ... 27 2.3. Temeljni pravni pomen načela enakopravnosti (nediskriminacije) ......................................................... 30 2.4. Pozitivna diskriminacija ................................................ 34 2.5. Pravna in dejanska enakost ........................................... 36 2.6. Načelo enakosti v zakonu in načelo enakosti pred zakonom ........................................................................ 40 3. Ustavni vidiki načela enakopravnosti oziroma nediskriminacije (v Sloveniji) .............................................. 44 3.1. Do kod sega ustava? ....................................................... 44 3.2. Enakopravnost in nediskriminacija po URS .................. 44 3.3. Nekatera temeljna ustavnopravna merila presoje enakopravnosti (nediskriminacije) ............................... 48 3.4. Upravičenci .................................................................... 51 4. Sklepne misli ........................................................................ 52 Vsebina VLOGA SODIŠČ PRI ZAGOTAVLJANJU SPOŠTOVANJA NAČELA ENAKEGA OBRAVNAVANJA V KAZENSKIH POSTOPKIH (Neža Kogovšek in Andrej Kmecl) ...................................................55 1. Uvod...................................................................................... 55 2. Vloga sodišč pri uresničevanju načela enakega obravnavanja ... 56 3. Metodologija......................................................................... 59 3.1. Področje zbiranja podatkov ........................................... 59 3.2. Obseg zbiranja podatkov ............................................... 60 3.3. Način zbiranja podatkov ................................................ 61 4. Analiza podatkov .................................................................. 62 4.1. Struktura vzorca obdolžencev ....................................... 62 4.1.1. Državljanstvo in narodnostna pripadnost .......... 62 4.1.2. Spolna struktura .................................................. 64 4.1.3. Starostna struktura .............................................. 64 4.1.4. Socialna struktura ............................................... 65 4.2. Kaznovanje..................................................................... 66 4.2.1. Kaznovanje glede na narodnost .......................... 66 4.2.2. Kaznovanje glede na spol.................................... 69 4.2.3. Kaznovanje glede na starost ................................ 70 4.2.4. Kaznovanje glede na socialni status (zaposlitev) ... 73 5. Zaključek ............................................................................... 75 NEDOPUSTNO RAZLIKOVANJE V KAZENSKEM POSTOPKU (dr. Marko Bošnjak) ........................................................................79 1. Pojmovanje nedopustnega razlikovanja v kazenskem pravu ... 79 2. Nedopustno razlikovanje v ožjem smislu – kršitev enakosti pri priznavanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ... 80 2.1. Splošno .......................................................................... 80 2.2. Razlog razlikovanja in odnos razlikovalca do razlikovanja .................................................................... 81 2.3. Človekova pravica ali temeljna svoboščina, ki je predmet razlikovanja ..................................................... 82 2.3.1. Odvzem ali omejitev procesnih pravic ............... 83 2.3.1.1. Domneva nedolžnosti ............................ 83 2.3.1.2. Odvzem ali omejitev drugih procesnih pravic ...................................................... 86 2.3.2. Odvzem ali omejitev materialnopravnih pravic .. 87 Vsebina 2.4. Oškodovanec kot žrtev diskriminatornega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine med kazenskim postopkom? ................................................. 88 3. Nedopustno razlikovanje v širšem smislu ............................ 89 3.1. Neenako varstvo pravic – kršitev 22. člena ustave ........ 90 3.2. Druge neenakosti v kazenskem postopku ..................... 91 3.2.1. Enakost glede verjetnosti pregona ...................... 92 3.2.2. Enakost glede hitrosti obravnavanja zadeve ....... 93 3.2.3. Enakost glede izida kazenskega postopka ........... 94 4. Sklepno ................................................................................. 96 PROTIDISKRIMINACIJSKA ZAKONODAJA IN NJENO IZVAJANJE V SLOVENIJI (Tatjana Strojan) ............................................................................. 99 1. Uvod...................................................................................... 99 2. Diskriminacija in izjeme od prepovedi diskriminacije ...... 101 2.1. Kaj je diskriminacija? ................................................... 101 2.2. Izjeme od prepovedi diskriminacije ............................ 103 3. Dokazovanje diskriminacije ............................................... 105 3.1. Deljeno dokazno breme .............................................. 105 3.2. Statistični podatki ........................................................ 106 3.3. Situacijski preizkusi ..................................................... 107 4. Slovenska ureditev diskriminacije ...................................... 108 4.1. Področna zakonodaja ................................................... 108 4.2. Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja .. 110 4.2.1. Splošno .............................................................. 110 4.2.2. Zagovornik oziroma zagovornica načela enakosti . 111 4.2.3. Odstop zadeve pristojni inšpekciji .................... 113 4.2.4. Posebnosti pravnega varstva diskriminiranih oseb . 113 4.3. Zakon o enakih možnostih žensk in moških .............. 115 4.3.1. Splošno ..................................................................... 115 4.3.2. Posebni ukrepi .......................................................... 115 4.3.3. Nosilci nalog po ZEMŽM ...........................................116 5. Obravnavani primeri ...........................................................118 5.1. Statistični podatki .........................................................118 5.2. Predstavitev izbranih primerov ................................... 119 5.2.1. Vodenje sodnega postopka ............................... 119 5.2.2. Nagrade na maratonu ....................................... 120 Vsebina 5.2.3. Zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini ............................................... 121 5.2.4. Ocenjevanje zaposlenih .................................... 123 5.2.5. Določanje stikov z otroki .................................. 123 5.2.6. Zaposlitev v slovenski vojski ............................. 124 5.2.7. Razpis za stevarde in stevardese ........................ 126 6. Zaključek ............................................................................. 127 TOLERANCA KOT SOUSTVARJALKA DISKRIMINACIJE: ETIČNI IN KOMUNIKACIJSKI UČINKI (dr. Tonči Kuzmanić) ..................................................................... 131 1. Diskriminacija ..................................................................... 132 2. Strpnost ............................................................................... 136 3. Diskriminacija in toleranca ................................................. 142 POVZETKI IN KLJUČNE BESEDE ............................................. 147 ENGLISH SYNOPSES, KEYWORDS AND BIOGRAPHIES ......... 155 PRILOGA 1 – ZAKON O URESNIČEVANJU NAČELA ENAKEGA OBRAVNAVANJA ............................. 165 PRILOGA 2 – ZAKON O ENAKIH MOŽNOSTIH ŽENSK IN MOŠKIH ..................................................... 175 PRILOGA 3 – DIREKTIVA O IZVAJANJU NAČELA ENAKEGA OBRAVNAVANJA OSEB NE GLEDE NA RASO ALI NARODNOST ............................................. 191 PRILOGA 4 – DIREKTIVA O SPLOŠNIH OKVIRIH ENAKEGA OBRAVNAVANJA PRI ZAPOSLOVANJU IN DELU .. 203 STVARNO KAZALO (Dean Zagorac) ...................................................................... 219 IMENSKO KAZALO (Dean Zagorac) ............................................................................. 225 9 9 9 9 9 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 1. . . . . Naj besedilo o koristnosti znanstvenega zbornika Mirovnega inšti- tuta in Vrhovnega sodišča o diskriminaciji in sodiščih začnem pri raziskavi Neže Kogovšek in Andreja Kmecla o tem, ali in v kolikšni meri prihaja pred sodišči v Sloveniji do kršitve načela enakega obravnavanja, glede na državljanstvo, spol, starost, socialni status in narodnost. Iz te inicialne raziskave, ki ji bodo gotovo sledile širše in celovi- tejše, vendarle izhaja »da ima obdolženec romske narodnosti nekaj več možnosti, da mu bo izrečena zaporna kazen, kot obdolženec slovenske narodnosti«. Tudi če te ugotovitve nadaljnje raziskave ne bi potrdile, gre za izjemno pomembno opozorilo sodnikom, da (lahko) prihaja, praviloma seveda nezavedno, do diskriminaci- je obdolžencev iz določenih ranljivih skupin. To opozorilo prepričljivo ponazarjajo tudi sodni primeri s po- dročja kazenskega prava, ki jih v svojem prispevku analizira dr. Marko Bošnjak. Gre za primere, iz katerih izhaja neenako obravna- vanje obdolžencev iz ranljivih družbenih skupin z obrobja, kot so Romi, zasvojenci z mamili in predkaznovani (sem gotovo spadajo tudi istospolno usmerjeni), kjer lahko prihaja do podzavestnega delovanja predsodkov, do nezavednega apriornega prepričanja »o obdolženčevi krivdi na podlagi njegovega izgleda ali kakšne druge okoliščine«. Ravno tu vidim najpomembnejše sporočilo zborni- ka, ki hoče okrepiti senzibilnost vseh, ki so vključeni v sojenje, za varstvo in proti diskriminaciji drugačnih. Do enakih zaključkov vodi tudi proučevanje doktrine in ustalje- ne ustavnosodne presoje enakopravnosti, s čimer se v zborniku ukvarja dr. Miro Cerar. Po njegovem mnenju ne gre samo za po- membno univerzalno načelo o prepovedi diskriminacije, temveč gre za enakopravnost, ki jo kot človekovo pravico obravnava tudi Predgovor dr. Cirila Ribičiča Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 10 10 10 10 10 ustavnosodna praksa. V zvezi s tem ni odveč ponoviti, da skrb za uveljavljanje človekovih pravic in spoštovanje ustavnih načel ni in ne sme biti pridržana ustavnemu sodišču, temveč mora biti zago- tavljanje enakosti normalna sestavina sodnega odločanja na vseh ravneh (če na tem mestu ne omenjamo posebej dolžnosti zakono- dajalca in izvršilne veje oblasti). Opozorilo na nevarnost nezavedne diskriminacije je torej prva rdeča nit zbornika. 2. 2. 2. 2. 2. Druga je pozitivna diskriminacija. Dr. Tonči Kuzmanić prepričljivo utemeljuje, kako strpnost (toleranca) ne more biti zadostno sred- stvo za odpravljanje diskriminacije, saj po svoje izhaja iz neenakosti, pristaja nanjo in jo posredno vzdržuje. Strpnost je neke vrste privi- legij oziroma kvečjemu hvalevredna etična drža tistih, ki niso dis- kriminirani. Diskriminacije ni mogoče odpravljati s strpnostjo, še manj s sprevrženo logiko sprenevedanja, da netolerantne manjši- ne (izbrisani, Romi ali muslimanski verniki) ogrožajo večino, tem- več s pozitivno diskriminacijo. Ta je postopno dobila domovinsko pravico v Sloveniji na področju varstva avtohtonih manjšinskih narodnih skupnosti (tudi v odločbah ustavnega sodišča), trenut- no pa je najbolj aktualna na področju odpravljanja neenakosti žensk. Za zagotovitev enakopravnosti spolov na političnem, ekonom- skem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem in drugih področjih so pomembni posebni začasni ukrepi pozitivnega značaja, ki naj spod- budijo enakopravnejšo zastopanost žensk. Nujnost takega pristopa prepričljivo utemeljuje Tatjana Strojan, pri čemer analizira ustavne spremembe, novo zakonodajo in konkretne primere neenakega obravnavanja spolov, ki jih je obravnavala zagovornica enakih možnosti žensk in moških po letu 2003. Opozorilo, da si brez pozi- tivne, afirmativne aktivnosti in dodatnih, posebnih pravic pripad- nikov ranljivih družbenih skupin ni mogoče zamisliti odpravlja- nja diskriminacije, je druga temeljna značilnost zbornika. 3. 3. 3. 3. 3. Tretja značilnost pričujočega zbornika je njegova široka uporab- nost. Mestoma deluje kot kovnica definicij in klasični učbenik, Predgovor dr. Cirila Ribičiča 11 11 11 11 11 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje drugič kot praktikum za mlade sodnike, tretjič kot teoretična razp- rava, četrtič kot raziskovalno poročilo. Pomembno je, da omogoča branje na različnih ravneh in spodbuja dodatno izobraževanje s pomočjo navedene literature v opombah in na koncu prispevkov. Čeprav je zbornik prvenstveno namenjen sodnikom, je koristen tudi za vse druge, ki prihajajo v stik s sojenjem, kot so strokovni svetovalci, tožilci, odvetniki in ne nazadnje tudi posamezniki kot stranke sodnih sporov. Slednji lahko iz zbornika ocenijo, kakšne so njihove realne možnosti za uspeh, kadar so sami žrtev diskrimi- nacije. Do določene mere so v zborniku tudi napotki, kako ravna- ti, da bodo v času zoževanja dostopa do sodišč zaradi njihove preo- bremenjenosti, sploh lahko dosegli meritorno obravnavo svojega problema. 4. 4. 4. 4. 4. Odlika prispevkov v zborniku je, da bralcu ne vsiljujejo poenostav- ljenih stališč in vzorcev, temveč ponujajo argumentirane ocene, katerih pomen in domet relativizirajo avtorji sami. Odprtost zbor- nika se izraža tudi v opozorilih avtorjev o razvijanju protidiskrimi- nacijskega prava, ki kot diskriminacijo obravnava nekaj, kar je še nedavno tega bilo dojeto kot normalno in dopustno. Nobenega razloga ni, da ne bi podoben razvoj pričakovali tudi v prihodnje. 5. 5. 5. 5. 5. Nova obzorja odpirajo zlasti tisti deli zbornika, ki se ukvarjajo tudi s primerjalnim prikazom teorije, pravne ureditve in prakse v dru- gih državah. Pri tem je razumljivo, da je poudarek, dan razvoju evropskega prava človekovih pravic, morda celo premajhen. Kaj je namreč bolj prepričljivo opozorilo o stanju na področju diskrimina- cije v Sloveniji, kot odgovor na vprašanje, kako nas vidijo evropske institucije za varstvo človekovih pravic? Končno je bil ravno Svet Evrope tisti, ki je z velikopotezno med- narodno akcijo Vsi drugačni, vsi enakopravni pred leti opozoril na to, da sodita strpnost in boj z vsemi oblikami diskriminacije med temeljna izročila, na katerih počiva sodobna Evropa (kar se danes odraža ne le v znanih direktivah EU, temveč tudi v Ustavi za Evropo). V času, ko ima slovenska politika Evropo, zlasti pa Evrop- Predgovor dr. Cirila Ribičiča Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 12 12 12 12 12 sko unijo, stalno na jeziku, se ni odveč vprašati, kako Slovenija izpolnjuje minimalne standarde varstva človekovih pravic, kot so določeni v Evropski konvenciji človekovih pravic in temeljnih svo- boščin s protokoli, sprejetimi v okviru Sveta Evrope in v judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu? Nobenega razloga ni, da se ne bi bila Slovenija ravno na tem področju sposobna, ali da se ne bi hotela uvrščati med uspešnejše evropske države. Nerazumljiva in nezrela sta zato neprizadetost in molk, s katerima oblastne strukture, odgovorne za razmere na pod- ročju varstva človekovih pravic, sprejemajo opozorila komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Alvara Gil-Roblesa iz poročila po njegovem obisku v Sloveniji v letu 2003. Bolj kot same ugotovit- ve evropskega varuha človekovih pravic o kršitvah pravic pripad- nikov takih skupin, kot so novodobne manjšine, Romi, izbrisani, žrtve policijskega nasilja, begunci, invalidi, starejši, ženske itd. (če se držim vrstnega reda iz poročila Gil-Roblesa), je zaskrbljujoče, da nekaj let po objavi priporočil Slovenija ne more izkazati pomem- bnejšega napredka niti na ravni programskih ciljev, kaj šele z že doseženimi izboljšavami v resničnem življenju. To je mogoče ponazoriti na primeru Romov. V Sloveniji nekateri predlagajo zakonske projekte, ki bi romski skupnosti odvzele z usta- vo zajamčene posebne pravice (65. člen) in/ali bi govorili o varst- vu pred Romi, ne o varstvu Romov. Povsem nasprotni so poudarki v Svetu Evrope in Evropski uniji, kjer obravnavajo Rome kot tisto manjšino, ki je bila doslej brez domovine, ki jo dobiva z nastajajo- čo združeno Evropo. Glede odnosa do nekaterih ranljivih skupin bi danes v Sloveniji prej lahko govorili o okopih, kot o premikih na bolje. 6. 6. 6. 6. 6. Za zdaj je do določene mere razumljivo, da se odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice še ne dojemajo kot normalna sestavi- na sojenja v Sloveniji in da tudi v zborniku niso v ospredju. Zakaj? Če pogledate na domačo stran evropskega sodišča (www.echr.int), boste ugotovili (podatki so z dne 21. maja 2005), da se na Sloveni- jo nanašajo štiri končne odločitve tega sodišča, na Hrvaško 60, na Slovaško 77, na Avstrijo 187, na Poljsko 228 in na Italijo 1.642. Predgovor dr. Cirila Ribičiča 13 13 13 13 13 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje To nesorazmerje ne odraža realno razmer glede ravni varstva človekovih pravic v navedenih državah, tudi če upoštevamo razli- ke v njihovi velikosti in dolžini članstva v Svetu Evrope. Ko bo število obsodilnih sodb zoper Slovenijo v bližnji prihodnosti nara- slo za desetkrat in več (na primer zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku), bo zavest o tem, da se prizadevanja za varstvo človekovih pravic ne končajo na ustavnem sodišču, temveč je na njegovem modrem nebu še tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, dosegla naše državljane, odvetnike, vladne in parlamentar- ne strukture ter sodišča. Takrat se bo pokazala kot povsem nepro- duktivna ležernost, s katero državni organi v Sloveniji čakajo na obsodbe, kot je bila tista v primeru policijskega nasilja nad Reh- bockom, namesto da bi sproti ugotavljali iz odločb, ki se nanašajo na primere iz drugih držav, kakšne minimalne standarde varstva človekovih pravic so dolžni zagotavljati. Iz tega izhaja, da je pričujo- či zbornik izšel v pravem trenutku, lahko bi rekli da še pravočasno. 7 7 7 7 7. . . . . Zbornik se (ne)diskriminacije loteva razgibano in na raznolike nači- ne. Podobni primeri in opozorila so osvetljeni z različnih vidikov, ponavljanja, ki so do neke mere lahko tudi rezultat skromnega sodelovanja med avtorji, povečujejo prepričljivost ocen in opozo- ril, ker so temeljni poudarki zelo podobni. Uredniku, ki je zbral avtorje, se je posrečilo sestaviti kompatibilno in dopolnjujočo se ekipo, ki je uspela večglasno in uglašeno hkrati odgovoriti na vpra- šanja: kakšno je sodobno premišljevanje o diskriminaciji, katere so raznolike pojavne oblike diskriminacije v svetu in doma in kako se je mogoče lotevati diskriminacije, še zlasti na področju proti- diskriminacijskega prava in sojenja? Zborniku je uspelo splesti mre- žo, sestavljeno iz delov, raznolikih po velikosti in propustnosti svo- jih očes, v katero pa se slej ko prej ujamejo pomembnejši primeri diskriminacijskih ravnanj, prepričanj in sodb. Predgovor dr. Cirila Ribičiča 15 15 15 15 15 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Zbornik, ki je pred nami, je pomemben prispevek k bogatenju kon- struktivnega diskurza o obstoju in reševanju problema diskrimina- cije v Sloveniji. Njegova posebna vrednost je najprej v tem, da urav- noteženo predstavlja pravne, filozofske, politološke in sociološke vidike problema diskriminacije. To interdisciplinarno povezova- nje ga kvalitativno razlikuje od sicer nemajhnega števila prispev- kov, ki so bili v Sloveniji na to temo objavljeni v zadnjih letih, v katerih se večina strokovnjakov omejuje na eno, to je svojo »do- mačo« znanstveno disciplino, verjetno v skladu z načelom, da »le čevlje sodi naj kopitar«. Monografija je povsem zavestno namenje- na širokemu krogu bralcev: od sodnikov, preko znanstvenikov in organizacij civilne družbe, pa vse do politikov in državnih orga- nov, ki bodo lahko z boljšim razumevanjem problematike zagoto- vo sprejemali bolj ozaveščene in pravilnejše odločitve. Na to kaže tudi njen poljuden jezik, ki naj bi bil razumljiv vsakomur in naj bi bralca pritegnil k nadaljnjemu razmišljanju in raziskovanju. Povezovanje številnih področij je nepogrešljivo prav zato, ker gre za problematiko, ki je v družbi ni moče reševati drugače kot prav s prepletanjem in dopolnjevanjem čim večjega števila druž- benih disciplin. Na to opozarja že dr. Miro Cerar, ko v prvem pris- pevku ugotavlja, da je pravo pri zagotavljanju enakopravnosti ome- jeno s svojo naravo in družbeno funkcijo, zaradi česar lahko zago- tavlja le relativno in formalno enakost. Če ob tem upoštevamo še njegovo ugotovitev, da načelo sorazmerne enakosti poleg prava posega še na področja morale, politike, religije in druge vrednost- no-normativne svetove, postane torej očitno, da lahko nezaželeno diskriminacijo pričnemo odpravljati le z interdisciplinarnim pristo- pom. Do takega zaključka po drugačni poti pride tudi dr. Tonči Kuzmanić, ki v sklepnem prispevku razblini razširjeno prepriča- nje, da je rešitev za diskriminacijo lahko (zgolj) toleranca, ampak Predgovor dr. Urške Prepeluh Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 16 16 16 16 16 prepričljivo – čeprav morebiti na prvi pogled paradoksalno – ugo- tavlja, da je prvenstvena rešitev vpeljava pravne in politične ena- kosti. Znanstveno monografijo Mirovnega inštituta in Vrhovnega so- dišča odlikuje izvirno in domišljeno zasnovana struktura, ki služi povsem določenemu cilju. Vseh pet prispevkov se namreč medse- bojno odlično dopolnjuje in skupno prispeva k predstavitvi zastav- ljene teze. Že omenjena prvi in zadnji prispevek sta zasnovana pre- težno znanstveno-teoretsko in sta v strukturi zbornika izredno teht- na. Prvi prispevek dr. Cerarja postavi pravnoteoretska izhodišča za razpravo ter opredeli temeljne pojme, na katere se v nadaljevanju smiselno opirajo razprave vseh ostalih avtorjev. Pomemben je še zlasti zato, ker poleg tega pravnofilozofsko utemelji, zakaj načelo nediskriminacije sploh potrebujemo oziroma zakaj je to za vsake- ga posameznika in za družbo kot celoto eno izmed najpomembnej- ših načel. Zadnji sestavek dr. Tončija Kuzmanića pretežno pravno razpravo celotne publikacije ostvetli še z zgodovinskega, sociološke- ga in politološkega vidika. Kot smo že ugotovili, so ti najprej potreb- ni za boljše razumevanje problema neenakopravnosti, posledično pa jih je treba vključiti v vsakršno dejavnost, ki si prizadeva za spremembo takega stanja v družbi na bolje. Posebna kakovost publikacije, ki jo je uredil Dean Zagorac, je v njeni izrazito praktični naravnanosti in analizi konkretnih in zelo življenjskih primerov. Diskriminacija je bila namreč v teoriji – tudi v slovenskem jeziku – že nemalokrat obdelana, kar lahko razbere- mo iz bogate bibliografije, navedene ob posameznih prispevkih. Manj pogosto pa se lotevamo natančne analize resničnih življenj- skih situacij, saj je to povezano z veliko mero skrbnega načrtova- nja, kot tudi z veliko investicijo časa, energije, volje in – če smo realistični – nenazadnje denarja. Prav zato sta v slovenskem prosto- ru izredno dobrodošla osrednja prispevka, ki preverjata, ali in na podlagi česar se diskriminacija pojavlja pred slovenskimi kazen- skimi sodišči. Prvi prispevek, izpod peresa Neže Kogovšek in Andreja Kmecla, skuša odgovoriti na vprašanje, ali je na podlagi skrbno izbranih sodnih primerov mogoče zaslediti kakršnokoli diskriminacijo obdolžencev glede na njihove osebne značilnosti. Čeprav avtorja na polagi svoje analize večjih kršitev načela enakopravnosti nista Predgovor dr. Urške Prepeluh 17 17 17 17 17 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zasledila, pa se je treba z njima strinjati pri opozorilu, da so rezultati te raziskave zaradi majhnega statističnega vzorca lahko le pokaza- telj in ne podlaga za trdne sklepe. Dodatne in bolj obsežne raziskave sodne prakse bi bile še posebej potrebne zaradi nekaterih ugotovi- tev, ki kažejo na razlike med določenimi skupinami prebivalstva v kazenskopravnem sistemu. Te bi morale namreč ugotoviti, ali lahko opisane razlike pripišemo sociološkim, psihološkim, ekonomskim in drugim podobnim vzrokom (in torej predstavljajo normalno odstopanje v družbi) ali pa je to le vrh ledene gore in hkrati znak za morebitno nezavedno stigmatiziranje in posledično diskrimini- ranje ne samo pri sodiščih, ampak tudi pri policiji in državnemu tožilstvu. Tako na primer v oči zlasti zbodejo številke, ki kažejo, da pri novomeškem in mariborskem sodišču struktura obdolžencev izrazito odstopa od splošne strukture prebivalstva tako po spolu (kjer je mnogo večji odstotek moških kot žensk), kot tudi po starosti (kjer je mnogo več mladih obdolžencev kot starejših). Zaskrbljujoče je prav tako dejstvo, da so strožje kazni bolj verjetne za ženske, za obdolžence romske narodnosti in za nezaposlene, milejše pa za zelo mlade ali zelo stare obdolžence. Strinjati se moramo z ugotovitvami iz prispevka dr. Marka Boš- njaka, da je nekatere razlike zagotovo mogoče razložiti z družbe- nimi dejavniki in fleksibilno kaznovalno politiko. Kljub temu je zaskrbljujoče dejstvo, da prav te skupine predstavljajo klasične in tradicionalne marginalizirane skupine, ki so najbolj občutljive in najpogosteje podvržene nedopustni diskriminaciji v širšem smis- lu. Zaključki širše empirične raziskave o kazenskih postopkih potr- jujejo splošno domnevo, da v slovenskem kazenskem pravosodju določeni (predvsem nezavedni) predsodki mestoma obstajajo in da so posebno ranljive skupine obdolžencev predvsem Romi oziro- ma neslovenci na splošno, predkaznovani, brezposelni, zasvojen- ci z mamili in drugi ljudje z družbenega obrobja. Te ugotovitve so podkrepljene s konkretnimi sodbami, ki dejansko kažejo, da v posa- mičnih primerih prihaja do kršitev pravic obdolženca zaradi njego- vih osebnostnih okoliščin. Prispevek Tatjane Strojan nenazadnje dopolnuje izhodiščne ugo- tovitve, da je enakopravnost v Sloveniji priznana ne samo kot nače- lo, ampak kot samostojna človekova pravica, ki jo je mogoče samos- tojno uveljavljati. Prikazuje slovensko protidiskriminacijsko zako- Predgovor dr. Urške Prepeluh Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 18 18 18 18 18 nodajo in pri tem zelo zanimivo predstavi primere Sodišča Evrop- skih skupnosti, ki so bili podlaga za posamezne določbe slovenske ureditve, najprej v zakonu o enakih možnostih žensk in moških ter kasneje v splošnejšem zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Spodbudno je dejstvo, da dosedanji primeri, ki jih je od leta 2003 obravnavala zagovornica načela enakosti, kažejo na načelno spoštovanje njenih – sicer neformalnih – mnenj in da torej prepričujejo s težo argumenta. Ti primeri – za razliko od skoraj- da neobstoječe sodne prakse na tem področju – hkrati dokazujejo, da problem diskriminacije v Slovenji še zdaleč ni samo teorija, ampak da dejansko obstaja in da se ga je treba lotevati tudi v konk- retnih zadevah. Ponovno lahko ugotovimo, da so najpogosteje pri- zadete skupine prav ženske. Upajmo, da ta zbornik ne bo prvi in edini svoje vrste, ampak da bo dejansko sprožil dodatne razprave in dodatne raziskave. Čeprav na področju diskriminacije v Sloveniji njegovi avtorji zaenkrat ne ugotavljajo posebnih problemov, to še ne pomeni, da ti ne obstaja- jo, lahko pa pomeni alarmantni znak, da jih je težko odkriti in prepoznati. Še manj to pomeni, da o potencialnem vplivu oseb- nih okoliščin na obravnavanje s strani državnih organov ni treba razpravljati. Kajti četudi bi ti resnično ne obstajali v zaskrbljujo- čem obsegu, je naloga civilne družbe, da delovanje države nepres- tano kritično preverja, obeh pa, da prebivalce preventivno ozaveš- čata in senzibilizirata, da bi do nepravičnega razlikovanja ne pri- hajalo. Prav temu pa je namenjena pričujoča monografija, za katero iskreno upam, da bo deležna široke medijske pozornosti in da bo v pomoč tistim, ki lahko s svojim delom pripomorejo k izboljša- nju slovenske družbe in njenega pravnega sistema. Prav tako lahko upamo, da bomo kmalu doživeli še kakšno podobno strokovno in praktično uporabno analizo, ki bo širše in morebiti celo bolj kri- tično ocenila pomanjkljivosti sedanjega sistema. Predgovor dr. Urške Prepeluh 19 19 19 19 19 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Uvodna beseda Vedno večje senzibilnosti množičnih občil in javnosti za diskriminacijo oziroma vse pogostejšo rabo tega koncepta v javnih diskurzih v zadnjih dveh desetletjih ni z istim ritmom spremljala (vsaj ne v Sloveniji) tudi raziskovalna dejavnost tega pojava. Pri tem so ledino orale predvsem nevladne inštitucije (spomnimo se poročil skupine za spremljanje nestrp- nosti, ki jih je pred štirimi leti začel izdajati Mirovni inštitut, in vrste drugih podobnih), ki so opozarjale predvsem na konkretne pojavne oblike diskriminacije in/ali nestrpnosti. Manj pa je bilo objav s področja konceptualizacije pojmov in analiz ter predstavitev normativnega okvirja. Nastalo vrzel bi radi začeli zapolnjevati prav s knjigo, ki je pred vami. To pa ni edini razlog za pripravo tovrstne knjige. K temu je botroval tudi nagel in zelo pomemben razvoj na področju boja proti diskrimina- ciji znotraj normativnega okvirja Evropske unije. Lahko bi rekli, da je bil prvi korak storjen s sprejetjem dveh direktiv, in sicer Direktive Sve- ta 2000/43/EC o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost in Direktive Sveta 2000/78/EC o splošnih okvir- ih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Naslednji korak je storila država, ki je obe direktivi ustrezno (tako je prenos ocenila Ev- ropska komisija) prenesla v naš pravni red s sprejetjem zakona o uresni- čevanju načela enakega obravnavanja ter z vključitvijo posebnih določb v delovnopravno zakonodajo. Tretji in najpomembnejši korak, ki je cilj prvih dveh, pa bo storjen z uspešnim in doslednim izvajanjem ter spoštovanjem norm iz obeh direktiv. Upava, da bo lahko kot most med drugim in tretjim korakom služila prav knjiga, ki je pred vami, saj je za dosledno spoštovanje pravnih norm nujen predpogoj dobro poznavanje njihove vsebine in koncep- tov ter družbeno-političnega okolja, ki so pripomogli k njuni genezi. S skrbno izbiro avtorjev in tematik smo se trudili, da bi v tej knjigi poda- li prav to: na eni strani predstavitev teoretičnih konceptov in norma- tivnih temeljev za prizadevanja proti nestrpnosti in diskriminaciji in na drugi dobrohotno pridržati ogledalo glede diskriminacije prav tis- tim inštitucijam v državi, ki so na zadnjih branikih načela enakega obravnavanja, torej pravosodju. Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 20 20 20 20 20 Uvodna beseda Evropska unija se je preprečevanja diskriminacije lotila celostno, saj poleg zakonodajne dejavnosti izvaja tudi skupnostni akcijski pro- gram, v okviru katerega podpira številne mednarodne projekte. Na- men projektov je moč najti v povečevanju znanja in spodbujanju razis- kovanja pojavljanja diskriminacije, predvsem pa v osveščanju o tej temi in širjenju pridobljenih rezultatov v družbo. Ti projekti so usmerjeni v številne sfere družbenega življenja in skušajo doseči široko paleto ra- zličnih skupin, kot so na primer pravosodni delavci, predstavniki ne- vladnih organizacij, delavci v zasebnem sektorju ali lokalne skupnosti. Izvajanje teh projektov se je leta 2004 pričelo tudi v Sloveniji. V sodelovanju z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije je na Mirovnem inštitutu pričel teči projekt, katerega namen je približati tematiko sodni- kom in tožilcem ter o njej spodbuditi razpravo v pravosodnih krogih. Pričujoča knjiga je bila sprva zasnovana kot priročnik za spremljajoče seminarje, visoka raven besedil, ki so jih prispevali povabljeni avtorji, pa je omogočila nekaj več: nadgraditev priročnika v znanstveni zbornik, ki je danes pred vami. Posebno vrednost tako projektu kot zborniku daje predhodna raziskava o uresničevanju načela enakega obravnavanja na slovenskih sodiščih, ki je s pozitivnimi rezultati ponudila dobro- došlico večji prisotnosti raziskovanja pojavljanja diskriminacije tako v pravosodju kot tudi v družbi na splošno. V želji, da bo zbornik spodbudil (znanstveno) razpravo o človeko- vih pravicah v Sloveniji ter o nujnosti preprečevanja diskriminacije kot predpogoju za njihovo spoštovanje, ga v razmislek ponujava tako sodnikom, tožilcem, odvetnikom, pravobranilcem ter sodniškim, tožil- skim in odvetniškim pripravnikom kot tudi znanstvenim delavcem na univerzah in drugih raziskovalnih institucijah. Končni cilj vseh teh prizadevanj pa je seveda življenje v strpnejši in bolj odprti družbi. Zahvaljujeva se vsem avtorjem za visoko strokovno in navdihujoče delo ter svež pogled na tematiko. Nenazadnje bi se želela zahvaliti Tat- jani Pezdir, idejni vodji projekta v prvi polovici njegovega izvajanja in sodniku Andreju Kmeclu z vrhovnega sodišča kot predstavniku institu- cionalnega projektnega partnerja, brez katerega bi bila izvedba projek- ta praktično nemogoča. Zahvaljujeva se tudi okrajnim sodiščem v Mari- boru in Novem mestu za prijazno sodelovanje pri preliminarnih razis- kavah ter vsem drugim sodelavcem, sodelavkam in institucijam, ki so kakorkoli pripomogle k nastanku tega dela. Neža Kogovšek in Dean Zagorac V Ljubljani, maja 2005 21 21 21 21 21 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 1. . . . . UV UV UV UV UVODNE MISLI O PO ODNE MISLI O PO ODNE MISLI O PO ODNE MISLI O PO ODNE MISLI O POJMU (NE)DISKRIMIN JMU (NE)DISKRIMIN JMU (NE)DISKRIMIN JMU (NE)DISKRIMIN JMU (NE)DISKRIMINA A A A ACIJE V CIJE V CIJE V CIJE V CIJE V ETIMOL ETIMOL ETIMOL ETIMOL ETIMOLOŠKI, ZGODO OŠKI, ZGODO OŠKI, ZGODO OŠKI, ZGODO OŠKI, ZGODOVINSKI IN KUL VINSKI IN KUL VINSKI IN KUL VINSKI IN KUL VINSKI IN KULTURNO- TURNO- TURNO- TURNO- TURNO- VREDNOS VREDNOS VREDNOS VREDNOS VREDNOSTNI PERSPEK TNI PERSPEK TNI PERSPEK TNI PERSPEK TNI PERSPEKTIVI TIVI TIVI TIVI TIVI Etimološko gledano je diskriminacija 1 v svojem izvornem pomenu povsem nevtralna oznaka za razlikovanje ali za proces ustvarjanja razlik oziroma razločkov med dvema ali več subjekti ali objekti. V tem smislu je diskriminativna (razlikovalna) sposobnost človeških čutov in (raz)uma eden temeljnih dejavnikov našega dojemanja in spoznavanja sveta. Ljudje skozi to svojo sposobnost svet in sebe dojemamo v različnosti (dualnosti, kontrastu), pri čemer tudi pretežni del našega šolskega in drugačnega učenja o življenju in o njegovih manifestacijah temelji prav na prepoznavanju razlik med različnimi pojavi. Ker pa proces ugotavljanja in ustvarjanja takih razlik praviloma neizogibno spremlja proces človekovega vrednote- nja, se nam različni pojavi v naši racionalni (razumski) in iracional- ni (na primer elementarno-čutni, čustveni in intuitivni) zavesti praviloma nujno kažejo tudi kot različni v svojem pomenu in vtisu, ki ga napravijo na nas. To izražamo skozi različne vrednostne opre- delitve (te se praviloma kažejo v korelativnih pojmih, kot so na primer dobro–slabo, pravično–nepravično, lepo–grdo in pošteno– nepošteno). 2 Prav vrednotenje kot posledica diskriminacije (v smislu razliko- vanja) je skozi zgodovino in vse do danes v pretežni meri »obarva- lo« tudi sam pojem diskriminacije, pri čemer je še posebej v novove- ški družbeni teoriji ter hkrati tudi v pravni vedi in praksi pojem Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Miro Cerar 1 Lat. discriminatio iz discrimen, dicriminis – meja, razlika. 2 O pojmu in procesu (pravnega) vrednotenja glej Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava. Ljubljana: Bonex založba, 2001, str. 458 in nasl. 22 22 22 22 22 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje diskriminacije postopoma privzel izključno vrednostno negativni (pejorativni) pomen. Čeprav je torej diskriminacija sama po sebi nevtralen pojem in čeprav je lahko v marsikateri situaciji in per- spektivi diskriminacija vrednostno pozitivna (koristna, dobra, pravična itd.), jo dandanes v družbeni in pravni teoriji oziroma filozofiji obravnavamo skoraj izključno kot pojem, ki označuje nepravično, neutemeljeno ipd. razlikovanje oziroma razločevanje med ljudmi oziroma med pravnimi subjekti, kamor uvrščamo vse fizične in pravne osebe. Diskriminacija torej sama po sebi še nikakor ni nekaj slabega, pač pa je slaba v tistih pogledih, v katerih ji ljudje to pripisujemo. Ljudje pogosto celo želimo biti »diskriminirani«, to je »različni«, »drugačni«, »posebni«, »izjemni« itd. Paradoks sodobne, predvsem zahodne družbe je zato med drugim tudi v tem, da ta družba na eni strani – kot bom pojasnil v nadaljevanju – najbolj odločno pravno in drugače zatira diskriminacijo kot način vzpostavljanja določenih oblik neenakosti med ljudmi, na drugi strani pa s svojo ideološko naravnanostjo, predvsem preko spodbujanja individual- nosti, izvirnosti in tekmovalnosti, išče in spodbuja številne (druge) oblike različnosti in izjemnosti posameznikov na skoraj vseh po- dročjih družbenega življenja (gospodarstvo, politika, znanost, šol- stvo, kultura itd.). Ob vsem tem se z vidika sodobnega, hitro razvijajočega se sve- ta še posebej jasno kaže tudi neizogibna relativnost vrednotenja v času in prostoru, saj se na primer vrednotenje razlik med ljudmi zelo hitro spreminja. Sodobna (pro)zahodno ideološko usmerje- na družba tako na primer danes strogo zavrača številne razlike, ki jih je še pred razmeroma kratkim časom (v luči celotnega zgodovin- skega razvoja sodobne civilizacije) odločno štela za samoumevne ali nujne, kar je posledično vodilo v pravno in drugačno medčlo- veško separacijo, segregacijo ali celo negacijo (na primer razlike med »verniki« in »neverniki«, med različnimi družbenimi stanovi oziroma sloji, med različnimi rasami, med večinskimi in manjšin- skimi družbenimi skupinami, med obema spoloma, med zakon- skimi in izvenzakonskimi otroci ali nenazadnje med istospolnimi in heterospolnimi zvezami). Če k temu prištejemo še dejstvo, da so tudi dandanes v različnih svetovnih okoljih vrednotenja ljudi v marsičem bistveno različna, se zavemo velike večplastnosti, dvou- mnosti in relativnosti pojma diskriminacija. 23 23 23 23 23 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Kar se v nekem družbenem okolju šteje za diskriminatorno v negativnem vrednostnem pomenu, je lahko v drugem okolju vred- noteno kot dobro, normalno in dopustno (na primer razvrščanje ljudi v togi in neprehodni kastni sistem ali pretežno podrejanje žensk moškim). Danes so take vrednostne in kulturne razlike očit- no razvidne tudi pri opredeljevanju in dojemanju človekovih pra- vic, ki jih na eni strani (pro)zahodni svet ter mednarodna konven- cijska ureditev izpostavljata kot univerzalne, medtem ko na drugi strani številne neevropske kulture (na primer v Aziji, Afriki in Južni Ameriki), ki doživljajo svet in družbo še vedno v veliki meri ali pretežno v luči tradicionalnih in/ali religioznih postulatov (pogos- to tudi v vrednostno izkrivljeni obliki), ideji človekovih pravic, kot se je razvila na zahodu, praviloma ne priznavajo niti univerzal- nosti niti tolikšnega pozitivnega vrednostnega naboja, kot (pro)zahodne družbe. 3 Danes z diskriminacijo označujemo vrednostno negativno razli- kovanje med ljudmi, ki povzroča neupravičeno oziroma pretežno ali splošno družbeno nezaželeno neenakost med njimi. V tem smislu lahko rečemo, da je opredelitev diskriminacije in boj zoper njene posamezne oblike vedno izrazito kulturno-civilizacijsko pogojen proces. Ko danes pri nas razpravljamo o diskriminaciji, izhajamo pri tem iz pretežno doslej bolj ali manj utrjenih evropo- centričnih ali »zahodnjaških« (okcidentalnih) vrednostnih pred- stav, ki pa skozi proces povezovanja sveta oziroma globalizacije postopno pridobivajo domovinsko pravico tudi v drugih delih sve- ta (Azija, Afrika itd.). Seveda moramo biti pri ocenjevanju resničnega praktičnega dometa načela nediskriminacije zelo previdni, kajti marsikje v svetu je zavzemanje za boj proti diskriminaciji mnogo bolj nomi- nalno, kot pa družbeno realno dejstvo. Hkrati ne smemo spregle- dati, da je t. i. boj proti diskriminaciji v svetu danes zagotovo dose- gel največji razmah v zgodovini, kar lahko štejemo za zelo pomem- 3 Glej na primer Takase, Nobuhiko: Development of East Asian Human Rights Theories. V: Comparative Law, Vol. 18, Nihon University Tokyo 2001, str. 109– 120; R. Panikkar: Is the Notion of Human Rights a Western Concept? V: Sack, Peter in Aleck, Jonathan (ur.): Law and Anthropology. Aldershot, Hong Kong, Singapore in Sidney: Dartmouth Publishing Company Ltd., 1992, str. 387–414; Cerar, Miro: Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996, str. 60–98. 24 24 24 24 24 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ben vrednostno pozitiven premik na poti razvoja človeštva. Kljub mnogim težavam, vprašanjem in dilemam, ki jih poraja prizadeva- nje za nediskriminacijo, se je treba namreč zavedati, da izhaja ide- ja nediskriminacije iz tistih najglobljih kolektivnih razsežnosti člo- veške zavesti oziroma duhovnosti, kjer se lahko vsa človeška bitja prepoznajo kot enaka (razlike med ljudmi izhajajo namreč šele iz privzetega mentalnega, energetskega oziroma subtilnega ter nena- zadnje materialnega oziroma grobo-snovnega »balasta«, ki nas v takšni ali drugačni manifestaciji spremlja in zaznamuje v našem zemeljskem življenju). 4 Ideja nediskriminacije je torej v osnovi naravnana v pravilno smer, problem pa nastopi pri iskanju oziroma zagotavljanju raz- ličnih oblik njene realizacije v družbi, to je v sferah prava, politi- ke, ekonomije, morale, običajev, religije itd. Izhodišče in cilj sta torej pravilno (za)dana, iskanje in izbira poti pa sta odvisni od volje in znanja konkretne družbe oziroma skupnosti in njenih članov. Ob tem se je treba še posebej zavedati, da ima pri pravkar navede- ni izbiri posebej pomembno vlogo pravo, ki je v sodobnem svetu eden ključnih mehanizmov za opredelitev in preprečevanje nepra- vične oziroma na drugačni vrednostni podlagi nesprejemljive dis- kriminacije ljudi (pravnih subjektov). 2. 2. 2. 2. 2. SPL SPL SPL SPL SPLOŠNI PRA OŠNI PRA OŠNI PRA OŠNI PRA OŠNI PRAVNI POMEN (NE)DISKRIMIN VNI POMEN (NE)DISKRIMIN VNI POMEN (NE)DISKRIMIN VNI POMEN (NE)DISKRIMIN VNI POMEN (NE)DISKRIMINA A A A ACIJE CIJE CIJE CIJE CIJE 2. 2. 2. 2. 2.1 1 1 1 1. . . . . Enak Enak Enak Enak Enakopr opr opr opr opra a a a avnos vnos vnos vnos vnost in pr t in pr t in pr t in pr t in pra a a a avičnos vičnos vičnos vičnos vičnost t t t t Če pomeni v ustaljenem (slabšalnem, pejorativnem) pomenu diskriminacija na splošno neupravičeno neenakost, potem pome- ni diskriminacija v pravu neupravičeno (in zato nedopustno) pravno neenakost (vsaka pravna neenakost torej ni nedopustna). Zrcalno nasprotno sliko navedenima pojmoma predstavljata poj- ma pravne enakosti oziroma pravne nediskriminacije. Pravno ena- kost imenujemo praviloma tudi enakopravnost, s čimer v moder- nem pravu oziroma v pravni državi označujemo sorazmerno ena- ko obravnavanje pravnih naslovljencev. Pojem enakopravnosti je kot tak tesno povezan z načelom pravičnosti (iustitia), ki je 4 O grobi, subtilni in mentalni manifestaciji zavesti glej Cerar 2001, op. cit., str. 81–89. 25 25 25 25 25 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje neločljivi spremljevalec vsakega prava kot takega. Povezavo med načeloma enakopravnosti in pravičnosti predstavlja prav princip sorazmerne enakosti, ki sicer sam po sebi presega zgolj razsežnost prava, saj se razteza tudi na področja morale, običajev, politike, religije in na druge vrednostno-normativne svetove. Kljub temu pa lahko rečemo, da sta pravičnost in z njo poveza- na težnja po zagotovitvi (vsaj določenih vrst) enakosti med ljudmi primarno izraz človekove pravne zavesti, saj izhajata neposredno iz temeljnih postavk pravnega mišljenja (te postavke so predvsem dualizem, (ko)relativnost, hipotetična normativnost, težnja po predvidljivosti ter hkrati po zagotovitvi ravnovesja oziroma sklad- nosti v družbenih odnosih, težnja po zagotovitvi in medsebojni uskladitvi določene sfere svobode posameznikov itd.). Prav zato je ne le pomembno, temveč celo nujno in neizogibno, da se težnja po izenačevanju posameznikov v vseh tistih vidikih, glede katerih se to v okviru dane stopnje kulturno-civilizacijskega razvoja šteje za upravičeno in potrebno, udejanji predvsem in v čim večji meri tudi preko vseh oblik pravnega urejanja (v pravnih virih, v sodni, upravni ter drugi pravni praksi itd.). In prav za sedanjo stopnjo družbenega razvoja lahko ugotovimo, da je v primerjavi z znani- mi obdobji človeške zgodovine odraz doslej najvišje stopnje plane- tarnega zavedanja o vrednostno pozitivnem pomenu spoštovanja posameznikove eksistence in dostojanstva ter v tem kontekstu tudi zagotavljanja (sorazmerne) enakosti med ljudmi (kar dokazuje predvsem tudi razmeroma široka uveljavitev doktrine in prakse spoštovanja človekovih pravic). Seveda pa dejanska stopnja tega zavedanja še zdaleč ne dosega vseh tistih idealov in ciljev, ki jih na mednarodni in na nacionalnih ravneh, z bolj ali manj resnimi ozi- roma iskrenimi nameni, razglašajo predvsem različne družbene elite. Kot rečeno, sta pojma oziroma vrednoti pravičnosti in enako- pravnosti tesno povezana. Ta povezava je nazorno razvidna, če si pogledamo temeljne skupne imenovalce vseh dosedanjih pomem- bnejših opredelitev (pravne) pravičnosti, ki jih je mogoče v pretežni meri in na izrazito strnjen način povzeti v naslednjih točkah: 5 5 Navedbe v točkah 1 do 4 povzemam po Finnis, John: Natural Law and Natural Rights. Oxford: Clarendon Press, 1988, str. 161–163; in Huber, Wolfgang: Gerech- tigkeit und Recht (Grundlinien christlicher Rechtsethik). Kaiser: Gütersloher Verlagshaus 1996, str. 149–151. 26 26 26 26 26 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1. Pravičnost je intersubjektivna ozioroma interpersonalna, kar pomeni, da se nanaša na razmerja med ljudmi in pomeni določeno merilo za urejanje teh razmerij. 2. Iz meril, ki jih postavlja pravičnost, izhajajo korelativne dolžnosti in pravice posameznikov oziroma (pravnih) sub- jektov. 3. Pravičnost se izraža v enakosti. Pri tem gre lahko za aritme- tično enakost (2=2), vendar pa daje pravičnosti širši in temelj- ni pomen načelo geometrične enakosti (1:1 = 2:2 ali 4:3 = 8:6). Pravičnost je zato na splošno, bolje kot (zgolj) enakost, smiselno označevati kot sorazmernost (proporcionalnost) oziroma kot sorazmerno enakost. 6 4. Pravičnost se povezuje tudi s pojmom poštenosti (fairness), ki zahteva, da se ljudem priznavajo izhodiščno enaki pogoji oziroma možnosti, kar se med drugim kaže tudi v zahtevi po jasni in vnaprejšnji opredelitvi procesnih pravil (»pravil igre«), ki uveljavljajo merila pravičnosti. Če ob zgornjih skupnih imenovalcih pojma pravičnosti upošte- vamo še dejstvo, da že iz t. i. praoblike pravičnosti, s katero misli- mo na razdeljujočo (distributivno) pravičnost (suum cuique tribuere), 7 ter nato iz številnih doslej izpeljanih oblik ali vrst pravičnosti 8 izhaja, da je pravičnost vedno vodilo za neko porazdeli- tev pravic in dolžnosti ter s tem tudi položajev oziroma statusov ljudi ali drugih subjektov (na primer pravnih oseb), potem nam postane še bolj jasno, da je v okviru prava vprašanje enakopravnosti predvsem tudi vidik iskanja pravičnosti v pravu. Gre pač predvsem za to, da naj pravo zagotavlja sorazmerno enako oziroma podob- 6 Sorazmerna (proporcionalna) enakost, ki je temelj (Aristotelovi) formuli razdelju- joče (distributivne) pravičnosti, implicira tudi možnost aritmetične enakosti, ki je temelj (Aristotelove) formule izravnalne (komutativne) pravičnosti. 7 Glej Kaufmann, Arthur: Uvod v filozofija prava. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994, str. 60. 8 Glej na primer Pavčnik, Marijan: Teorija prava. Prispevek k razumevanju prava (2. pregledana in dopolnjena izdaja, 2. natis). Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003, str. 537–566; in Cerar 2001, op. cit., str. 146-151. Glej tudi Flander, Ben- jamin: Pozitivna diskriminacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004, str. 30–37, kjer avtor predstavlja koncept razdeljujoče pravičnosti kot sorazmerne enakopravnosti ter nato različna merila take pravičnosti oziroma enakopravnosti. 27 27 27 27 27 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje no obravnavo enakih oziroma podobnih lastnosti in položajev ljudi ter njihovih ravnanj, vse seveda tudi v povezavi z razdeljevanjem različnih materialnih in nematerialnih dobrin. 2.2. 2.2. 2.2. 2.2. 2.2. Enak Enak Enak Enak Enakopr opr opr opr opra a a a avnos vnos vnos vnos vnost k t k t k t k t ko o o o ot nač t nač t nač t nač t načelo ali/in (člo elo ali/in (člo elo ali/in (člo elo ali/in (člo elo ali/in (člov v v v vek ek ek ek eko o o o ov v v v va) pr a) pr a) pr a) pr a) pra a a a avica vica vica vica vica Enakopravnost je predvsem del (točneje: pravni vidik) splošnega načela zagotavljanja enakomerne »porazdelitve« sfere svobodnega in nesvobodnega (s strani pravnih in drugih norm omejenega oziroma usmerjanega) delovanja posameznikov kot subjektov prava. To torej pomeni, da je enakopravnost na eni strani vzpostav- ljena v zasebnem (individualnem) in na drugi strani v integralno- kolektivnem (skupnostnem, družbenem) interesu. Ta ambivalent- nost je zelo pomembna. Razumevanje enakopravnosti zgolj v eni smeri, to je bodisi zgolj v smeri zagotavljanja (enake) svobode bo- disi zgolj v smeri zagotavljanja (enake) nesvobode oziroma omeji- tev posameznikov, vodi v neravnovesje in je torej družbeno disfunk- cionalno. Seveda pa ravnotežja med enim ali drugim pravkar omenjenim vidikom enakopravnosti ne smemo razumeti v smis- lu kvantitativne simetrije, kajti tu so praviloma odločilna kvalitativ- na vrednostna merila, ki jih niti ni mogoče numerično ali kako drugače »eksaktno« opredeliti. Tako je na primer lahko enakost v svobodi in v omejitvah gibanja posameznikov v pravičnem in družbeno funkcionalnem (koristnem) ravnotežju le tedaj, kadar določena družba ali vsaj njen večinski oziroma relevantni del, raz- merje med obema vidikoma enakosti šteje za pretežno uravnote- ženo, kar je seveda odvisno od številnih dejanskih okoliščin in od vrednotenja s strani družbe. V določenih okoliščinah, denimo v primeru vojne nevarnosti ali izrednih razmer, je lahko na primer visoka stopnja omejenosti gibanja posameznikov splošno družbeno zaželena ali vsaj tolerirana, medtem ko se v mirnem času tehtnica vrednostno nagiba v smeri čim širše (enake) zagotovitve svobod- nega gibanja. V vseh teh primerih je ključno, da se bodisi polje svobode bodisi polje omejitev enakopravno (nediskriminatorno) določi in udejanja za vse pravne naslovljence. Navedena dihotomija in potreba za ravnotežjem sta pomemb- ni za razumevanje pravne narave načela enakopravnosti. Tu se namreč zastavljata vsaj dve temeljni vprašanji. Prvič, ali je enako- pravnost zgolj pravno načelo ali pa tudi (temeljna) pravica, ki daje 28 28 28 28 28 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje posamezniku pravovarstveni zahtevek za njeno udejanjanje. 9 Dru- gič, ali je načelo enakopravnosti zgolj v prirejenem razmerju do ostalih (ustavno)pravnih načel ali pa ima načelo enakopravnosti širši pomen od ostalih. Odgovor na prvo vprašanje je vsekakor povezan z omenjeno dihotomijo oziroma ambivalentnostjo med javnim in zasebnim ciljnim vidikom oziroma pomenom načela enakopravnosti, odgovor na drugo vprašanje pa je povezan s težo oziroma pomenom, ki se v luči zgodovinskega razvoja (še posebej v modernem pravu) pripisuje načelu enakopravnosti. Če se na tem mestu najprej posvetimo odgovoru na prvo vpraša- nje, lahko na podlagi že povedanega ugotovimo, da iz ambivalent- nosti med zasebnim in družbeno-integralnim interesom vsekakor izhaja, da je »del« enakopravnosti mogoče samostojno pripisati tudi posameznikom v smislu enakega varovanja njihovih svoboščin in pravic. Kljub temu, da je torej enakopravnost v osnovi predvsem splošno pravno načelo, se razvoj modernega prava vedno bolj nag- iba k temu, da bi se enakopravnost uveljavila kot samostojna (temelj- na) pravica in ne le kot t. i. odvisna pravica. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da enakopravnosti v smislu prepovedi diskriminacije posameznikov na primer ni mogoče najti med pravicami, ki jih v 2. členu našteva francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana, pri čemer se zdi, da je v deklaraciji enakopravnost zasnovana kot načelo, na podlagi katerega se uveljavljajo ostale človekove pravice. Da ne gre za človekovo pravico, naj bi izhajalo tudi iz dejstva, da ne obstaja absolutna enakopravnost, temveč zgolj enakopravnost, ki se manifestira (le) v prepovedi arbitrarnega razločevanja. 10 9 Ta dilema se posebej izpostavlja tudi v ustavnopravni teoriji – prim. na primer Mahnič, Petra: Enakost in enakopravnost. V: Javna uprava. Ljubljana: Inštitut za javno upravo, št. 3, 2002, str. 362. 10 Flander 2004, op. cit., str. 63. Isti avtor ugotavlja (prav tam, str. 53), da je bilo načelo enakopravnosti uveljavljeno v francoski Deklaraciji o pravicah človeka in državljana iz leta 1789 na mestu, kjer deklaracija določa, da se »ljudje rodijo svobodni in enaki v pravicah« ter da lahko »družbene razlike temeljijo le na splošnem interesu«. V ZDA je bilo to načelo uveljavljeno leta 1868 s XIV. Aman- dmajem k ameriški ustavi iz leta 1787, vendar je ustavodajna skupščina angleške kolonije Virginija z deklaracijo že leta 1776 določila, da so »vsi ljudje po naravi enaki in imajo nekatere prirojene pravice«. Flander k temu dodaja, da je iz opre- delitve v Virginijski deklaraciji razvidno, da se naslanja na klasično doktrino temeljnih pravic, saj poudarja naravno enakost ljudi, medtem ko je Francoska deklaracija utemeljena na spoznanjih sodobne (Kantove) spoznavne teorije, saj izhaja iz različnosti ljudi, ki naj bi bili enaki v (temeljnih) pravicah (prav tam). 29 29 29 29 29 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Če si v zvezi s tem pogledamo sodobni evropski sistem varstva človekovih pravic, vidimo, da prepoved diskriminacije iz 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svobošči- nah (v nadaljevanju: EKČP) 11 že prvotno ni pomenila samostojne pravice do enake pravne obravnave, temveč zahtevo, da je treba pravice in svoboščine iz EKČP uresničevati v skladu z enakoprav- nostjo posameznikov. To je pomenilo, da je bilo mogoče kršitev 14. člena 12 uveljavljati le v povezavi z eno od konvencijskih pravic, ali z drugimi besedami, enakopravnost po tej ureditvi ni imela statusa iztožljive človekove pravice. 13 Protokol št. 12 14 je nato v 1. členu zagotovil, da je uživanje katere koli pravice, ki jo določa (naci- onalno ali mednarodno) pravo, torej ne le pravice iz EKČP, zago- tovljeno brez diskriminacije na kateri koli izmed navedenih pod- lag, 15 pač pa tudi ureditev iz protokola, ki vsebuje zapoved nedis- 11 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, usklajena s Proto- kolom številka 11, sprejeta 4. novembra 1950, začetek veljavnosti 3. septembra 1953 ter v Sloveniji 1. februarja 1998. V: Cerar, Miro, Jamnikar, Jon in Smrkolj, Maja (ur.): Dokumenti človekovih pravic z uvodnimi pojasnili. Ljubljana: Am- nesty International Slovenije in Mirovni Inštitut, 2002, str. 449–481. 12 Štirinajsti člen EKČP (»prepoved diskriminacije«) se glasi: »Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razliko- vanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepriča- nje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, roj- stvo ali kakšne druge okoliščine.« 13 Flander 2004, op. cit., str. 63. 14 Protokol številka 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svo- boščin, sprejet 4. novembra 2000. V: Dokumenti človekovih pravic … 2002, op. cit., str. 515–521. 15 Prvi člen Protokola št. 12 (»splošna prepoved diskriminacije«) se glasi: »(1) Uživanje vsake pravice, ki je predvidena s pravom, je zagotovljeno brez diskrimi- nacije na katerikoli podlagi, kot so spol, rasa, barva, jezik vera, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, povezava z narodnostno manj- šino, lastnina, rojstvo ali drug status. (2) Noben javni organ ne bo proti nikomur izvajal diskriminacije na katerikoli podlagi, navedeni v prvem odstavku.« K temu pa velja dodati, da je v preambuli tega Protokola št. 12 zapisano, da države člani- ce Sveta Evrope upoštevajo temeljno načelo, po katerem »so vsi ljudje enaki pred zakonom in imajo pravico do enakega pravnega varstva«, nadalje da so države članice »odločene, da bodo še naprej podpirale enakost vseh ljudi s skupno krepitvijo splošne prepovedi diskriminacije s pomočjo Konvencije …«, ter kon- čno, da države članice ponovno zagotavljajo, »da načelo diskriminacije državam pogodbenicam ne preprečuje, da ne ukrepajo z namenom podpiranja polne in učinkovite enakosti, ob upoštevanju, da obstaja za te ukrepe objektivno in razum- no opravičilo.« 30 30 30 30 30 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje kriminatornega oziroma enakopravnega obravnavanja, »pravico do enakopravnosti« še vedno ohranja v odvisnem (ancilarnem) položaju v razmerju do načela enakopravnosti, 16 čeprav je stopnja navedene odvisnosti sedaj manjša kot v EKČP, saj se diskriminaci- ja iz splošnega načela (14. člen EKČP) spreminja v univerzalno načelo (12. člen protokola št. 12), kajti navezuje se na »uživanje vsake pravice«. Širše in dokončno v prid priznanja posebne pravice do enakos- ti pred zakonom razlaga ustavno načelo enakopravnosti Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je že pred leti iz načela enakosti pred zakonom oziroma prepovedi diskriminacije (14. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju: URS) izpeljalo tudi prizna- nje navedene pravice. 17 V slovenski ustavnosodni praksi je torej pravica do enakosti priznana tudi kot samostojna človekova pravi- ca, ki jo je torej kot tako mogoče tudi povsem samostojno uveljavlja- ti preko instituta ustavne pritožbe. 18 2.3. 2.3. 2.3. 2.3. 2.3. T T T T Temel emel emel emel emeljni pr jni pr jni pr jni pr jni pra a a a avni pomen nač vni pomen nač vni pomen nač vni pomen nač vni pomen načela enak ela enak ela enak ela enak ela enakopr opr opr opr opra a a a avnos vnos vnos vnos vnosti ti ti ti ti (nedis (nedis (nedis (nedis (nediskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacije) je) je) je) je) Pri iskanju odgovora na vprašanje, kakšen je pomen načela enako- pravnosti (nediskriminacije) v razmerju do drugih (ustavno)- pravnih načel, je treba najprej ugotoviti, da je načelo enakosti v pravu (enakopravnost) izpeljano iz širšega načela enakosti, ki je povezano s kulturno-civilizacijskim razvojem človeštva. Začetke 16 Flander 2004, op. cit., str. 63; Mahnič 2002, op. cit., str. 62. 17 Tako na primer ustavno sodišče v svoji odločbi z dne 8. januarja 1998, št. U-I- 101, med drugim ugotavlja, da »sporni poseg torej ni bil samo nedopustni poseg v načelo varstva zaupanja v pravo, ampak prav tako nedopusten poseg v načelo (in pravico) do enakosti pred zakonom.« Flander in Mahničeva ob tem ugotavlja- ta, da ima ta pravica status človekove pravice, katere varstvo je zato posamez- nikom zagotovljeno tudi preko instituta ustavne pritožbe, ki sicer ni pravno sredstvo za uveljavljanje ustavnih načel (Flander 2004, op. cit., str. 63; Mahnič 2002, op. cit., str. 263). 18 Tu je treba vsaj omeniti določbo 22. člena URS, s katero ustava vsakomur zago- tavlja enako varstvo pravic v postopkih pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Širina in velik pomen te določbe z ozirom na uveljavljanje pravne enakosti sta lahko vsaj posredno tudi dodaten argument v smeri utemeljevanja enakopravnosti kot človekove (temeljne) pravice in ne zgolj kot pravnega načela. 31 31 31 31 31 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje širšega uveljavljanja tega načela najdemo na primer že v času krščanstva, v obliki ideje o enakosti vseh ljudi pred Bogom, ter kasneje v ideji naravnega prava in ideji družbene pogodbe, pri če- mer naj bi se to načelo v zahodnem svetu dokončno usidralo po ameriški in francoski revoluciji. 19 Vse do danes je nato pomen nače- la enakopravnosti postopoma naraščal (seveda z nekaterimi degre- sijami, na primer v času totalitarizmov in vojn), pri čemer je prido- bila enakopravnost še posebej poudarjeno vlogo v času po drugi svetovni vojni, ko se je z Mednarodno listino pravic (The Interna- tional Bill of Human Rights) ter nato z drugimi mednarodnimi dokumenti o človekovih pravicah in svoboščinah, 20 pričel »med- narodni pohod človekovih pravic«. V tem okviru je v številnih konvencijskih besedilih načelo enakosti še posebej povezano prav s človekovimi pravicami. Tako na primer Splošna deklaracija človekovih pravic že v prvem odstavku preambule določa, da je priznanje človekovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu, nato pa že v 1. členu določa, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice, ter nato v drugem členu prepoveduje diskriminacijo v uživanju pravic glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali glede na kakršno koli drugo okoliščino. V 7 . členu deklaracije je nato še izrecno določeno, da so vsi enaki pred zakonom ter da imajo vsi, brez diskriminacije, pravico do enakega pravnega varstva, čemur sledijo nato v tem in nekaterih drugih členih še druge določbe o prepovedi diskrimina- cije. Če bi sedaj nadaljevali z naštevanjem mednarodnih pravnih aktov in njihovih posameznih določb, ki tako ali drugače zapove- dujejo enakopravnost oziroma prepovedujejo pravno diskriminaci- 19 Glej na primer Pitamic, Leonid: Država. Prevalje: Družba sv. Mohorja, 1927, str. 220–223; in Gaspari, Milan: Enakopravnost kot izvedba načela enakosti. V: Pod- jetje in delo, let. XVIII (1992) št. 1, str. 17. 20 Navedeno mednarodno listino pravic tvorijo predvsem Splošna deklaracija člove- kovih pravic (sprejeta 10. decembra 1948), Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (oba sprejeta 16. decembra 1966), med številnimi ostalimi mednarod- nimi konvencijami in drugimi dokumenti pa je treba (ponovno) omeniti vsaj še EKČP. 32 32 32 32 32 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje jo, potem bi morali za vse skupaj predvideti posebno knjižno izda- jo, ki bi bila še posebej obsežna, če bi vanjo vključili tudi pomemb- nejše zgodovinske dokumente in določbe sodobnih ustav, ki obrav- navajo navedeno materijo. Kljub temu, da to ni niti predmet niti namen te razprave, pa je prava »poplava« mednarodnih in državnih pravnih aktov oziroma norm, ki so namenjene zagotavljanju ena- kopravnosti, na tem mestu posebej vredna omembe zato, ker opo- zarja oziroma dokazuje, da se je doslej v tem pogledu sodobna človeška družba že razmeroma močno senzibilizirala. To sicer še zdaleč ne pomeni, da to velja za vsa svetovna okolja ter da se v svetu enakopravnost oziroma nediskriminacija že uveljavlja kot univerzalno (pravno) načelo, pomeni pa, da danes predvsem v (pro)zahodnih svetovnih okoljih obseg enakopravnosti oziroma pravne nediskriminacije praviloma dosega doslej najširšo in najviš- jo stopnjo v zgodovini človeštva ter da sta ideja in načelo enako- pravnosti (nediskriminacije) danes v večjem delu sveta pretežno normalni sestavni del pravnega in širšega intelektualnega diskurza. Enakopravnost je tako z vidika položaja in vloge človeka v mo- dernem pravu (če na tem mestu odmislimo pravne osebe kot prav- ne naslovljence) velika in pomembna pridobitev modernega prava, ki vse ljudi, ne glede na njihove številne individualne razlike, priznava za subjekte prava. Predvsem v različnih zgodovinskih vrstah prava namreč nekatere skupine ljudi (na primer sužnji, žen- ske in otroci) v celoti ali deloma niso imeli priznane pravne subjek- tivitete. To je bilo sicer v takratnem vrednostnem kontekstu pogos- to družbeno sprejemljivo, vendar pa s sodobnega zornega kota tako prakso praviloma ocenjujemo kot diskriminacijo, ki je bila odraz takratne nižje stopnje pravne in družbene zavesti. Z namenom preseganja take diskriminacije in hkrati tudi pravne partikularnosti (na primer partikularnosti srednjeveškega prava), je moderno pravo poleg načela enakopravnosti med drugim vz- postavilo tudi splošni načeli abstraktnega in splošnega pravnega urejanja, ki bistveno pripomoreta k zagotavljanju enakosti v pra- vu. Abstraktnost in splošnost kot temeljni lastnosti prava namreč zagotavljata, da pravne norme v tipiziranih izraznih oblikah izrec- no vnaprej predvidijo pravno relevantne situacije ter ravnanja prav- nih subjektov in pravne posledice teh ravnanj (abstraktnost), pri čemer se norme obračajo na nedoločeno število subjektov, ki jih 33 33 33 33 33 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje opredeljujejo in s tem razvrščajo v različne skupine po tipskih zna- čilnostih (splošnost). Pri tem pa je pomembno, da abstraktnost in splošnost prava nista zgolj nekakšni nevtralni pravni tehniki, pač pa nosita obe navedeni lastnosti prava v sebi pomembne ideološke funkcije. 21 Tako lahko ugotovimo, da je še posebej načelo sploš- nosti neposredni izraz vrednote pravne enakosti (in nepristranos- ti), pri čemer je ravno zaradi tega splošnost tudi temeljni vidik (teorije o) pravičnosti. 22 V ozadju splošnosti in pravne enakosti je tudi elementarna »kolektivistična« človeška potreba, ki se kaže v tem, da ljudje lažje pristanemo na – bolj ali manj pravične ali ugodne – zapovedi in omejitve, če te veljajo za vse enako. To torej tudi pomeni, da splošno – enakopravno pravno urejanje pravilo- ma veča verjetnost prostovoljnega prilagajanja pravni normi, s či- mer se veča tudi učinkovitost pravnega reda na sploh. 23 Že iz doslej povedanega je razvidno, da se lahko ob tako veli- kem historičnem in vrednostnem pomenu načela enakopravnos- ti 24 zagotovo strinjamo z ugotovitvijo, da je pravna enakost prav zaradi svoje normativne predvidljivosti in vsaj potencialne uresnič- ljivosti v bistvu izrazito privilegiran vidik načela enakosti, pravniko- va skrb za njegovo uresničevanje pa odgovorna in temeljnim civili- zacijskim vrednotam zavezana naloga. 25 Načelo pravne enakosti zato ni zgolj eno pravnih načel, temveč je osrednje pravno načelo, ki pretežno prežema celoten pravni sistem, tako v njegovi abstrakt- no-urejevalni razsežnosti, kot tudi v konkretno-individualnem odločanju. 26 V odgovoru na zgoraj zastavljeno vprašanje lahko torej rečemo, da ima načelo enakopravnosti v pravkar pojasnjenem 21 O abstraktnosti in splošnosti v (modernem) pravu podrobneje Perenič, Anton: Relativna samostojnost prava (prispevek k marksistični teoriji prava). Ljubljana: Center za samoupravno normativno dejavnost, 1981, str. 31–41 in 75–81. 22 Perenič 1981, op. cit., str. 34–35. 23 Prav tam, str. 35. 24 Pregledno o pojmu, pomenu ter različnih zgodovinskih in sodobnih vidikih načela enakopravnosti glej na primer Zupančič, Boštjan M. et. al.: Ustavno kazen- sko procesno pravo (sodni primeri, dokumenti, komentarji in gradiva …), tret- ja, spremenjena in dopolnjena izdaja. Ljubljana, 2000, str. 141 in nasl. (poglavje: Enakost pred zakonom). 25 Perenič, Anton: Kako daleč seže načelo pravne enakosti. V: Podjetje in delo, let. XVIII (1992) št. 2, str. 79. 26 Prav tam. 34 34 34 34 34 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje smislu širši pomen od ostalih (ustavno)pravnih načel, čeprav to ne pomeni, da se zaradi zelo pomembnih razlogov (po ustreznem poprejšnjem (pre)tehtanju (ustavno)pravnih načel ali vrednot) pravna enakost ne bi mogla ali včasih celo morala umakniti tudi kateremu drugemu, v danem primeru pomembnejšemu pravne- mu načelu oziroma vrednoti. 2.4. 2.4. 2.4. 2.4. 2.4. P P P P Pozitivna dis ozitivna dis ozitivna dis ozitivna dis ozitivna diskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacija ja ja ja ja Specifičen odstop od načela enakopravnosti oziroma nediskrimi- nacije je t. i. načelo pozitivne diskriminacije. 27 V širšem smislu pozitivna diskriminacija pomeni uveljavljanje posebnih pravnih položajev in/ali posebnih pravic, ki so namenjene preprečevanju manj ugodnih položajev in spodbujanju oziroma ustvarjanju ena- kih možnosti določenih kategorij oseb (šibkejših, socialno ogroženih članov družbe, pripadnikov etničnih manjšin, žensk, starejših, mladine, brezposelnih itd.). 28 V navedenem smislu pozi- tivna diskriminacija med drugim zajema ukrepe, ki naj prispevajo zlasti k preprečevanju ekonomske, politične in socialne marginali- zacije (naj)šibkejših članov družbene skupnosti, k bolj sorazmerni porazdelitvi družbenih dobrin in bremen med različnimi kategori- jami oseb oziroma med različnimi družbenimi skupinami, gospo- darskimi subjekti, regijami ipd., nadalje k učinkovitejšemu odprav- 27 V kontinentalnem pravnem prostoru se pravni akti, ki vključujejo podlago za uveljavljanje pozitivne diskriminacije, praviloma izognejo taki izrecni opredelit- vi, pri čemer se ukrepi pozitivne diskriminacije v teoriji in praksi na splošno označujejo z različnimi izrazi, na primer kot pozitivni ukrepi (positive action, positive measures), posebni ukrepi (special measures) in začasni ukrepi (tem- poral measures) ter s kombinacijo omenjenih izrazov. Izraza pozitivna diskrimi- nacija (positive discrimination) in prednostno obravnavanje (preferential treat- ment) sta se uveljavila predvsem v pravni terminologiji, ki je v rabi na področju teorije prava. V anglo-ameriški pravni terminologiji oziroma v anglo-ameriškem pravnem prostoru pozitivno diskriminacijo v pravnih virih običajno označuje- jo z izrazom afirmativni ukrepi (afirmative action), v teoriji ustavnega in proti- diskriminacijskega prava pa je pogosto v rabi izraz obrnjena diskriminacija (re- verse discrimination) (vse te terminološke opredelitve povzemam po Flander 2004, op. cit., str. 99-101). V družboslovnih (na primer socioloških) znanostih se uporablja tudi izraz pozitivna diferenciacija (positive differentiation). V prav- nem redu Evropske unije in v slovenskem pravnem redu so doslej v uporabi »mehkejši« izrazi, kot so na primer »pozitivni ukrepi« ali »posebni (pozitivni) ukrepi«. 28 Flander 2004, op. cit., str. 101. 35 35 35 35 35 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ljanju in preprečevanju revščine, k preprečevanju družbenega raz- slojevanja, zmanjševanju družbenih neenakosti, spodbujanju ena- kih možnosti na področju vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja in delovnih razmerij, odločanja o zadevah javnega pomena, do- stopa do dobrin in storitev itd. 29 V ožjem smislu je pozitivno diskriminacijo mogoče opredeliti kot pravni instrument (nekateri teoretiki govorijo o pravnem insti- tutu), s katerim se z zgoraj opredeljenimi nameni uveljavlja neen- ako (prednostno) pravno obravnavanje določenih kategorij oseb pri uresničevanju pravic, ki so formalno vsem pravnim naslovljen- cem zagotovljene v enakem obsegu in pod enakimi pogoji. Tipičen primer pravnega akta, ki v Sloveniji na nekaterih po- dročjih uveljavlja pozitivno diskriminacijo, je zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM), 30 ki na primer v 7. členu opredeljuje posebne ukrepe kot tiste začasne ukrepe, ki so namenje- ni ustvarjanju enakih možnosti žensk in moških ter spodbujanju enakosti spolov na posameznih področjih družbenega življenja, kjer se ugotavlja neuravnotežena zastopanost spolov oziroma nee- nak položaj oseb enega spola (tu torej ne gre za spodbujanje ena- kopravnosti, marveč enakosti). Zakon v navedenem členu med dru- gim nadalje določa, da se s posebnimi ukrepi odstranjujejo objektiv- ne ovire za neuravnoteženo zastopanost spolov oziroma za neen- ak položaj oseb enega spola ali dajejo posebne ugodnosti v smislu vzpodbude manj zastopanemu spolu oziroma spolu, ki je v neena- kem položaju, ki pa morajo biti utemeljene in sorazmerne glede na namen posebnega ukrepa. Med posebne ukrepe zakon nato izrecno uvršča: 1. pozitivne ukrepe, ki ob enakem izpolnjevanju predpisanih meril in pogojev dajejo prednost osebam tistega spola, ki so zastopane v manjšem številu oziroma so v neenakem položaju glede na spol, dokler ni dosežena uravnotežena ali enaka zastopanost; 2. spodbujevalne ukrepe, ki dajejo posebne ugodnosti ali uvaja- jo posebne spodbude z namenom odpravljanja neuravnote- 29 Glej prav tam, str. 101–102. 30 Ur. l. RS, št. 59/02. 36 36 36 36 36 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje žene zastopanosti spolov oziroma neenakega položaja glede na spol ter 3. programske ukrepe, ki se kažejo v obliki aktivnosti za osveš- čanje in v akcijskih načrtih za spodbujanje ter ustvarjanje enakih možnosti in enakosti spolov. Zakon nato v 8. členu med drugim določa, da se lahko pozitivni ukrepi sprejema- jo na področjih vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja, poklic- nega življenja, javnega oziroma političnega udejstvovanja in drugje v okviru posameznih področij družbenega življe- nja, kjer so podani zakonsko utemeljeni razlogi za njihovo uvedbo. Ne da bi nadalje povzemali ureditev iz omenjenega zakona, lahko iz zgornjega povzetka po eni strani dovolj nazorno razbere- mo nekatere pravne možnosti oziroma instrumente, ki jih vzpos- tavlja oziroma uporablja načelo pozitivne diskriminacije, po dru- gi strani pa nas prav takšno pravno urejanje sooča z vprašanjem o razmerju med pravno in dejansko enakostjo. Pravna enakost (ena- kopravnost) je namreč kot takšna, kot bo dodatno pojasnjeno tudi v nadaljevanju, po svoji naravi neizogibno le bolj ali manj formal- na enakost, medtem ko je pozitivna diskriminacija eden takih prav- nih mehanizmov, ki teži v vzpostavitvi dejanske (vsebinske, mate- rialne) enakosti. 31 2.5. 2.5. 2.5. 2.5. 2.5. Pr Pr Pr Pr Pra a a a avna in de vna in de vna in de vna in de vna in dejans jans jans jans janska enak ka enak ka enak ka enak ka enakos os os os ost t t t t Kot rečeno, je pravna enakost po svoji temeljni naravi formalna enakost, kajti pravo s svojo splošnostjo (in abstraktnostjo) pravne subjekte in njihova ravnanja obravnava tipizirano, ne glede na šte- vilne dejanske razlike med njimi. Če se omejimo na ljudi kot pravne naslovljence, se nam prva odtujitev od dejanskega (naravnega) človeka, kot posledica pravnega posploševanja (abstrahiranja) in formaliziranja, 32 kaže v opredelitvi posameznika kot fizične osebe. To pomeni, da človek v pravu nastopa le v omejeni in popačeni (nepristni) kvantiteti in kvaliteti. Tiste človekove lastnosti, ki jih bodisi pravne norme bodisi sodniki ali drugi subjekti, ki sprejemajo 31 O različnih primerih in vidikih pozitivne diskriminacije v povezavi z razmer- jem med formalno in materialno pravno enakostjo glej na primer Zupančič, Boštjan M.: Enakost pred zakonom. V: Zbornik znanstvenih razprav, let. LIV (1994), str. 266–273. 37 37 37 37 37 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje odločitve v pravnih postopkih upoštevajo kot pravno relevantne, so izločene iz celote posameznega človeškega bitja. Zato te last- nosti v pravno opredeljenem okviru nimajo več točno take narave in značilnosti, kot jih imajo kot integralni del človeške eksistenčne celote. 33 Po eni strani pravo torej že po svoji naravi ne more celovito in avtentično zaobseči ter obravnavati človeka in njegovih ravnanj, po drugi strani pa to tudi ni in ne more biti namen oziroma funkcija prava, kajti določena stopnja posplošitve, abstrakcije in formaliza- cije je bistveni oziroma nujni sestavni del vsakega prava kot take- ga, tako na njegovi normodajni kot na aplikativni ravni. Iz tega tudi izvirajo nekatera specifična pravna načela, kot na primer nače- lo zakonitosti ali načelo pravne varnosti (v smislu zahteve po pred- vidljivosti in zanesljivosti prava), ki obtežujejo tisto stran »večne pravne tehtnice«, 34 ki si prizadeva za vzpostavitev in ohranjanje relativnega družbenega reda, seveda pa vse to tudi bolj ali manj na račun zanemarjanja individualnih lastnosti posameznikov ter nji- hovih življenjskih ravnanj oziroma situacij, ki so pravno relevantne. Povedano seveda pomeni, da noben pravni pristop kot tak ne more zagotoviti dejanske oziroma resnične (t. i. materialne) ena- kosti med ljudmi. Taka enakost je namreč nemogoča že po naravi stvari, kajti vsak posameznik je kot materializirano oziroma mani- festirano človeško bitje kot celota individuum, ki ni in ne more 32 Na tem mestu velja formalizem razumeti predvsem kot lastnost prava (pravnih norm), zaradi katerega se nam pravo kaže kot koncept, ki je ločen od konkretne vsebine. Kot tak (in tudi v nekaterih drugih pomenih) je pravni formalizem nujna posledica splošnosti in abstraktnosti prava (glej Perenič 1981, op. cit., str. 42–44). 33 Podrobneje o vprašanjih, ki zadevajo vlogo in domet človeka v pravu, glej Cerar 2001, op. cit., str. 421–438. 34 S tem mislim na tehtnico med idejo pravičnosti in idejo reda, ki v ponazoritvi odraža temeljno dihotomijo prava v človeški pretežno racionalni (dualistični) perspektivi. K temu velja dodati, da Carl Joachim Friedrich (The Philosophy of Law in Historical Perspective. Chicago in London: The University of Chicago Press, 1963, str. 206), meni, da je pravo v okviru filozofskega razmišljanja ved- no usmerjeno ali k pravičnosti ali k redu, pri čemer pa na vprašanje o prioriteti enega od teh dveh načel nikoli ni mogoče podati dokončnega oziroma jasnega odgovora. Avtor k temu (sklepno) dodaja, da reda in pravičnosti ne gre postavljati v medsebojno opozicijo, kajti obe vrednoti sta odvisni druga od druge ter sta lahko v pravni skupnosti uresničeni le skupno (prav tam, str. 214). 38 38 38 38 38 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje biti v kontekstu samega sebe kot celote in v kontekstu sebe v svetu v ničemer popolnoma enak nikomur drugemu. Pravo torej, kot rečeno, tudi z najrazličnejšimi pristopi, med katerimi je bila že omenjena pozitivna diskriminacija, ne more zagotoviti resnične enakosti, 35 čeprav lahko z različnimi ukrepi v okviru uveljavljanja pozitivne diskriminacije ali t. i. vsebinske enakopravnosti pripomo- re k večji stopnji izenačenosti ljudi v izhodiščih ali posledicah nji- hovih ravnanj. Ob tem se je treba zavedati, da lahko na primer pozitivna diskriminacija v nekaterih primerih sproža vrednostne in drugačne kritike oziroma lahko (vsaj začasno) učinkuje destimu- lativno na razvoj posameznikov in družbe. Izenačenje posameznik- ov oziroma njihovih položajev, ravnanj, pravic in dolžnosti itd. na določeni točki vedno pomeni, da se s tem različno vrednotijo njiho- ve izhodiščne situacije, kar pa ni nujno vedno pravično ali družbe- no koristno oziroma konstruktivno. Če na primer zaradi zagotavljanja enakih možnosti obeh spolov pri zaposlovanju ali kandidiranju na volitvah pride v izbor po načelu obvezne kvote (pozitivna diskriminacija) oseba enega spola, ki je za delo ali javno funkcijo še vedno manj usposobljena od preostalih pred- stavnikov nasprotnega spola, ki so zaradi pozitivne diskriminacije iz izbire avtomatično izpadli, potem je to lahko po eni strani dojeto kot krivično s strani neizbranih kandidatov oziroma kandidatk, po drugi strani pa je lahko, relativno gledano, tudi manj koristno ali celo škodljivo za kakovost izvajanja dela ali javne funkcije. 36 35 Prim. na primer Gaspari 1995, op. cit., str. 583. 36 Smiselno podoben primer je obravnavalo Vrhovno sodišče ZDA v zadevi Re- gents of the University of California v. Bakke (438 U.S. 265, 1978). V tem primeru se belski študent ni mogel vpisati na medicinsko fakulteto, ker ni izpolnjeval pogojev kljub temu, da je bil njegov rezultat s sprejemnih izpitov višji od vseh rezultatov afro-ameriških študentov, ki so bili na fakulteto sprejeti. Razlog za tako situacijo je bil v tem, da je univerza rezervirala 16 mest (od 100) za afro- ameriške študente, kamor pa Bakke kot belec ni mogel kandidirati. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem na podlagi 14. amandmaja k ameriški ustavi (Equal Protection Clause) ugotovilo, da ni mogoče nikogar zavrniti z univerze zgolj na podlagi rasne pripadnosti, četudi gre za belca. Namesto sistema »rasnih kvot« je zato sodišče predlagalo, da se rasna pripadnost upošteva zgolj kot ena od karakte- ristik, ki lahko vplivajo na sprejem na univerzo. Namesto apriornih rasnih kvot je torej sodišče priporočilo politiko raznolikosti (diversity) na podlagi upošte- vanja več osebnih okoliščin (pripadnost določenemu sloju, rasi, spolu itd.), ki bi lahko, poleg objektivnih pokazateljev (sprejemni izpit), vplivali na končni spre- jem na univerzo. (Povzeto po Zupančič et al. 2000, op. cit., str. 201.) 39 39 39 39 39 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Seveda to ne pomeni, da se na dolgi rok (ko bo na primer privi- legirano izbrana oseba na podlagi ponujene možnosti dosegla viso- ko raven novega poklicnega znanja in spretnosti) taka situacija ne bo izkazala za pravično ali koristno – kar se na dolgi rok dogaja v številnih primerih odprave neenakih možnosti oziroma diskrimi- nacije (na primer po rasi ali po spolu). Vse to kaže, da so vprašanja zagotavljanja (višje stopnje) družbene enakosti ali enakopravnosti kompleksna vprašanja, v katerih igra ključno vlogo tudi vrednos- tni relativizem oziroma vrednostni dinamizem. Ker se namreč vred- notenje v družbi v marsičem razlikuje glede na posameznike, družbene sloje in druge družbene skupine, in ker se vrednotenje v celotni družbi spreminja tudi v času in prostoru, je sleherna odločitev v smeri večje ali manjše enakosti ali enakopravnosti v končni instanci odvisna od človeka oziroma ljudi, ki o tem odloča- jo, pri čemer je ena najzahtevnejših nalog teh ljudi prav pravilno ovrednotenje učinkov njihovih potencialnih odločitev v dolgoroč- ni družbeni perspektivi. Ker se še posebej v današnjem, izredno hitro spreminjajočem se svetu, vrednotenja v družbi – skupaj z vsemi ostalimi spremem- bami v njej – zelo hitro spreminjajo (bistveno hitreje, kot je bilo to značilno za starejša zgodovinska obdobja), smo ljudje pogosto postavljeni pred težke in za človeški razvoj daljnosežne odločitve. Čeprav se namreč po eni strani morebiti dozdeva, da s prizadeva- njem po čim večji enakopravnosti ali morebiti celo enakosti med ljudmi ne moremo zaiti v slepo ulico ali celo pasti v prepad, je namreč treba po drugi strani (ponovno) opozoriti, da je lahko pre- napenjanje enakosti ali enakopravnosti ali pa njuno vzpostavlja- nje na napačnih področjih tudi individualno in družbeno škod- ljivo. To se nazorno vidi že, če se na primer vprašamo, do katere mere lahko pravno in na druge načine izenačujemo otroka in odraslega. Pogosto velja tudi obratno, kajti tisto, kar se nam tu in danes morebiti zdi nesprejemljivo, lahko postane čez čas splošno sprejeto kot vrednostno pozitivno, koristno, dobro ipd. (taka je pogosto tudi usoda ukrepov pozitivne diskriminacije). Na tem mestu velja sedaj vsaj na kratko omeniti še vprašanje analogičnosti v pravu. Če namreč enakosti med ljudmi v resničnem (družbenem) življenju ni (enakost obstaja le na ravni gole abstrakt- ne predstave, koncepta, ideje ipd.), potem je vse govorjenje o ena- 40 40 40 40 40 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje kosti dejansko le govorjenje o večjem ali manjšem približku ena- kosti. Zaradi ustaljenosti običajnih izrazov (enakost, enakopravnost itd.) sicer teh nima smisla spreminjati, vendar pa se je treba zato tudi v pravu vseskozi zavedati, da izrazi kot so enakost v pravu, enakost pred zakonom, enakost v pravicah itd. vedno, ko pravo pride v stik z dejanskim (življenjem), pomenijo le približno pravno enakost, oziroma točneje, podobnost v pravu, pred zakonom itd. Če na primer sodnik dvema strankama dodeli »enaka« idealna deleža na zemlji ali hiši, ta dva deleža v resničnem življenju nista in ne moreta biti nikoli povsem enaka. Če sodnik za dve podobni kaznivi dejanji in podobna storilca odredi »enako« dolgo kazen zapora, se ta kazen v življenjskem stiku z enim in drugim obsojen- cem kaže kot bolj ali manj različna. Celo v najbolj »eksaktnih« primerih, ko na primer sodnik dvema strankama dodeli na primer enake denarne deleže ali ko jima na primer dodeli sorazmerno enake denarne kazni (bogatemu višjo, revnemu nižjo denarno kazen), se izkaže, da lahko tudi tu aplikacija formalne pravne ena- kosti na neenake ljudi in na njihove (tudi subjektivno dojete) živ- ljenjske razmere vodi le v približek enakosti. Vse to pa pomeni, da mora na primer sodnik pri odločanju vse- skozi iskati podobnosti, sorodnosti, približke ipd. med pravnimi primeri in subjekti, ki v njih nastopajo, kajti kakršna koli popolna logična istovetnost (identiteta) v tem pogledu zaradi relativnosti in subjektivnosti (omejenosti) človeškega dojemanja in vrednote- nja ni dosegljiva. Vse to velja za vse vidike prava, na primer tudi za proces normativne konkretizacije prava, kjer oblikovanje in vzpore- janje zgornje in spodnje pravne premise vedno neizogibno terja primerjavo v smislu iskanja podobnosti (analognosti) med obe- ma. Razumevanje oziroma zavest o pravkar povedanem je zato ključna tudi za razumevanje udejanjanja pravne enakosti oziroma nediskriminacije v okviru (ustavno)sodne pravne prakse. 2.6. 2.6. 2.6. 2.6. 2.6. N N N N Nač ač ač ač ačelo enak elo enak elo enak elo enak elo enakos os os os osti v zak ti v zak ti v zak ti v zak ti v zakonu in nač onu in nač onu in nač onu in nač onu in načelo enak elo enak elo enak elo enak elo enakos os os os osti pr ti pr ti pr ti pr ti pred ed ed ed ed zak zak zak zak zakonom onom onom onom onom Načelo enakosti v zakonu terja, da mora že zakonodajalec v sa- mem zakonu zagotoviti enakopravnost pravnih subjektov, pri če- mer pa to načelo zakonodajalcu ne zapoveduje absolutnega enake- ga obravnavanja posameznikov oziroma dejanskih stanj, pač pa je 41 41 41 41 41 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zakonodajalec oziroma vsakršen pravodajalec na sploh tu dolžan enake pravne naslovljence oziroma enaka dejanska stanja obravna- vati enako in različne ustrezno (sorazmerno) različno (načelo dis- tributivne pravičnosti). Načelo enakopravnosti je treba v segmentu, ki se nanaša na enakost v zakonu, v najširšem smislu razumeti kot splošno prepo- ved samovolje oziroma arbitrarnosti ali kot prepoved samovoljnega neenakega ali enakega (!) pravnega obravnavanja. 37 Načelo ena- kosti v zakonu je kršeno, kadar pravodajalec prekorači meje »stvar- no utemeljenih razlogov«, torej tedaj, ko enakega ali neenakega pravnega obravnavanja ni mogoče razumno in stvarno opravičiti. Tako v skladu s preteklimi usmeritvami slovenske ustavnosodne prakse tudi slovenski zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju: ZUNEO) 38 v prvem odstavku 2. čle- na določa, da njegove določbe (katerih temeljni namen je razvi- den že iz naslova zakona) »ne izključujejo stvarno in razumno upravičenega različnega obravnavanja oziroma omejitev na podla- gi določene osebne okoliščine, ki jih za dosego legitimnega name- na določajo posebni zakoni.« Pri abstraktnem pravnem urejanju družbenih razmerij je torej pravodajalcu dopuščena razmeroma visoka stopnja »prostega preudarka«, ki pa ima seveda tudi svoje pravne (na primer v smislu načela ustavnosti in zakonitosti) ter dejanske (družbene) omejitve, pri čemer se na področju človeko- vih oziroma temeljnih pravic takemu »prostemu preudarku« pravo- dajalca postavljajo strožje meje kot sicer. 39 Za razliko od načela enakosti v zakonu načelo enakosti pred zakonom terja, da se načelo enakopravnosti zagotavlja tudi pri iz- vajanju zakona (analogno velja za izvajanje vseh pravnih virov). To pomeni, da mora biti načelo enakopravnosti upoštevano tudi v upravni, sodni in drugi pravni praksi. Tudi v teh primerih je seve- da mogoče dopustiti določena odstopanja in možnosti za »prosto presojo« v primeru stvarnih oziroma objektivno utemeljenih razlo- gov za (ne)enako obravnavanje. Vendar pa je v tem pogledu na 37 Flander 2004, op. cit., str. 73. 38 Ur. l. RS, št. 50/04. 39 Glej Flander 2004, op. cit., str. 74–75; prim. Lovro Šturm, v: L. Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 175. 42 42 42 42 42 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje primer izredno pomemben tisti vidik slovenske ustavnosodne prakse, ki ustaljeno sodno oziroma drugo pravno prakso še pose- bej poudarjeno utemeljuje na načelu enakosti pred zakonom (14. člen URS) in na temeljni pravici do enakega varstva pravic (čl. 22 URS). Ustavno sodišče RS pri tem opozarja, da je kršitev ustaljene sodne prakse, kolikor so za to podane tudi druge predpostavke, razlog za ustavno pritožbo. Ta razlog bi bil podan, če »bi sodišče samovoljno odločilo drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v drugih primerih« oziroma v drugih pravno enakih zadevah. 40 Pavčnik meni, da ima v tem pomenu in obsegu ustaljena sodna praksa isto težo kot precedenčno pravo (sodna praksa predstavlja torej formalni pravni vir), pri čemer ji gre taka kakovost vse dotlej, dokler se ne uveljavijo nova precedenčna stališča. 41 Tako mora na primer tudi vrhovno sodišče posebej in podrobno utemeljiti oziro- ma obrazložiti, če sprejme stališče, ki spreminja ustaljeno sodno prakso, 42 kar velja mutatis mutandis tudi za druga (še posebej pritožbena) sodišča. 43 Bistveno strožja je seveda presoja dopustnosti odstopa od usta- ljene prakse v sferi državne uprave, čeprav lahko tudi upravni or- gan zaradi stvarnega in objektivno utemeljenega razloga odstopi od načela enakopravnosti. Vendar pa je tu presoja obstoja takih razlogov strožja kot v okviru presojanja »prostega preudarka« zako- nodajalca ali sodišča, saj pri upravni praksi za navedeni odstop ne zadošča kakršen koli stvaren razlog, pač pa mora biti podan tak stvaren oziroma objektivno utemeljen razlog, ki ga je mogoče naj- ti v namenu zakona ali pa ga je mogoče iz namena zakona izpelja- ti. 44 Po mnenju Šturma je odstop od prejšnje upravne prakse s stra- ni upravnih organov na splošno dopusten le, če je bila dotedanja 40 Tako Pavčnik 2003, op. cit., str. 262, z ustreznimi navedbami ustavnosodne ju- dikature in ob sklicevanju na druge avtorje. Glej tudi Pavčnik, Marijan: Pravni in ustavni temelji prava. V: Pavčnik, Marijan in Mavčič, Arne (ur.): Ustavno sod- stvo. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2000, str. 415–417. 41 Pavčnik 2003, op. cit., str. 262. 42 Glej prav tam in OdlUS VIII/2, 302 in IX/2, 292. 43 Prav tam. 44 Šturm 2002, op. cit., str. 177–178. 43 43 43 43 43 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje praksa pravno nedopustna, medtem ko je v sodni praksi kršitev načela enakosti pred zakonom zaradi odstopa od ustaljene pravne prakse podana le, če posamezne sodne odločbe tako zelo odstopa- jo od organskega razvoja prava, da jih je treba označiti kot samo- voljne. 45 K vsemu temu je treba dodati, da ne glede na dosedanje odločitve ustavnega sodišča pogledi na to, ali in kdaj spremenjena sodna praksa pomeni kršitev načela enakosti, med strokovnjaki niso povsem enotna. 46 45 Prav tam, str. 178. 46 To je na primer dobro razvidno že iz razdelitve ustavnih sodnikov v zadevi št. UP-38/93, kjer je sodišče odločilo s petimi glasovi večine. V obrazložitev je med drugim zapisalo: »Pravica do enakosti pred zakonom je torej lahko kršena tudi z neenakim obravnavanjem analognih primerov pred sodiščem, kar se je zgodi- lo v tem primeru, s tem ko je Vrhovno sodišče kmalu po izdaji izpodbijane odločbe spremenilo svojo prakso in odtlej interpretiralo pojem ‘dejanskega življe- nja v Sloveniji’ na bistveno drugačen način, zaradi česar je v analognih prime- rih tožbenim zahtevkom celo zoper odločbe Ministrstva, izdane pred M., ugodilo, medtem ko tožniku M. ni ugodilo.« V odklonilnem ločenem mnenju k tej odločbi je ustavni sodnik dr. Jerovšek med drugim zapisal: »Da je Vrhovno sodišče upra- vičeno do spreminjanja svoje sodne prakse, je nesporno. Nesporno je tudi, da zaradi spremenjene sodne prakse stranke, o katerih pravicah je že bilo odločeno, ne morejo vlagati zahtevkov za obnovo postopka in tudi ne izpodbijati zakonitos- ti z drugimi izrednimi pravnimi sredstvi. Spremenjena sodna praksa sodišča je primer, ko se sodišče pojavi kot »zakonodajalec«, glede na spremenjene dejan- ske družbene okoliščine, ki pa še ne pogojujejo noveliranja predpisa, ker je spre- menjena interpretacija norme še v mejah dopustne in razumne interpretacije. V takih primerih, tudi, če bi šlo za ustavne pravice, sodnih aktov ni mogoče uspešno izpodbijati zaradi pravice do enakosti pred zakonom. Nedopustno bi bilo, in samo tedaj bi bilo prizadeto načelo enakosti, če bi sodišče od primera do primera spreminjalo svoje odločitve …« V svojem odklonilnem ločenem mnenju je ustavni sodnik dr. Šturm k temu najprej zapisal, da se v celoti pridru- žuje odklonilnima ločenima mnenjema sodnikov dr. Jerovška in dr. Jambreka, nato pa dodal: »Kratko dodajam, da splošna prepoved enakosti ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka. Ustavnosodna presoja mora zato zelo previdno posegati v posamične sodne akte zaradi morebitne kršitve načela ena- kosti kot posledice odstopanja od ustaljene sodne prakse. Sodišča, zlasti Vrhovno sodišče so upravičena do spremembe načelnih stališč. Kršitev načela enakosti je v takih primerih podana le, če gre za izrazito samovoljno ali muhavo odločanje sodišča v posameznem primeru. V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer in zato tudi ne gre za kršitev načela enakosti.« 44 44 44 44 44 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 3. 3. 3. 3. 3. US US US US UST T T T TA A A A AVNI VIDIKI N VNI VIDIKI N VNI VIDIKI N VNI VIDIKI N VNI VIDIKI NAČELA EN AČELA EN AČELA EN AČELA EN AČELA ENAK AK AK AK AKOPRA OPRA OPRA OPRA OPRAVNOS VNOS VNOS VNOS VNOSTI TI TI TI TI O O O O OZIR ZIR ZIR ZIR ZIROMA NEDISKRIMIN OMA NEDISKRIMIN OMA NEDISKRIMIN OMA NEDISKRIMIN OMA NEDISKRIMINA A A A ACIJE (V SL CIJE (V SL CIJE (V SL CIJE (V SL CIJE (V SLO O O O OVENIJI) VENIJI) VENIJI) VENIJI) VENIJI) 3. 3. 3. 3. 3.1 1 1 1 1. . . . . Do k Do k Do k Do k Do kod sega us od sega us od sega us od sega us od sega ust t t t ta a a a av v v v va? a? a? a? a? Če se sedaj posvetimo zgolj še nekaterim temeljnim ustavnim vidikom načela enakopravnosti oziroma nediskriminacije, se mora- mo najprej soočiti z vprašanjem: do kod sega ustava? Če na tem mestu odmislimo dejstvo, da slovenska ustava zaradi vstopa Slove- nije v Evropsko Unijo ni več v celoti najvišji pravni akt v Sloveniji, pa se le moramo vprašati, do kod sega ustava na zakonodajo, (ustavno)sodno prakso itd., ter na drugi strani do katere meje se v ustavno sfero pretakajo norme mednarodnega prava in/ali prava Evropskih skupnosti (ES) oziroma EU. Odgovor na to je lahko raz- meroma jasen in enostaven le na abstraktni ravni, kjer je mogoče reči, da ustava sega v vse navedene in druge smeri toliko, kolikor drugi pravni akti (predvsem zakoni in odločbe najvišjih državnih, v prvi vrsti sodnih organov) s svojimi normami bistveno vplivajo na samo substanco ustavne materije. Če to primeroma ponazori- mo, lahko z ozirom na tematiko tega prispevka rečemo, da so na primer nekatere določbe ZUNEO ustavnopravno še posebej po- membne, saj pojasnjujejo samo vsebino načela (ne)diskriminacije (na primer 4. člen), nadalje so seveda ustavno izrazito relevantne odločbe slovenskega ustavnega sodišča, prav tako pa so nenazad- nje ključni tudi pomembnejši deli ureditve po EKČP ter tako ali drugače zavezujoče odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice ter Sodišča ES. Presoja posameznih vidikov navedenih pravnih aktov je v luči ustavne relevantnosti zapleten proces, ki terja poglobitev v vsak posamezen primer. Ker je na tem mestu nemogoče kakor koli celoviteje predstaviti celoten konglomerat ustavno relevantnih vidikov načela enako- pravnosti oziroma nediskriminacije, se v nadaljevanju osredotočam le na nekatere ključne reprezentativne povzetke in ugotovitve, pri čemer je treba upoštevati, da so bile nekatere ugotovitve v tej smeri podane že v predhodnih točkah. 3.2. Enak 3.2. Enak 3.2. Enak 3.2. Enak 3.2. Enakopr opr opr opr opra a a a avnos vnos vnos vnos vnost in nedis t in nedis t in nedis t in nedis t in nediskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacija po URS ja po URS ja po URS ja po URS ja po URS V 14. členu URS so v prvem odstavku vsakomur zagotovljene enake človekove pravice, ne glede na katere koli osebne okoliščine, v 45 45 45 45 45 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje drugem odstavku pa je določeno, da so pred zakonom vsi enaki. 47 Taka struktura 14. člena, ki loči prepovedni vidik (prepoved dis- kriminacije) in zapovedni vidik (enakost pred zakonom) načela pravne enakosti, naj bi imela podlago v zgodovinskem razlikovanju učinkovanja načela pravne enakosti glede na naslovnika oziroma zavezanca k spoštovanju norme. 48 Koncept enakosti vsakogar pred zakonom naj bi izhajal iz predpostavke, da načelo enakosti zavezuje le upravne in sodne organe oziroma vse tiste, ki pravo uporablja- jo, ne pa tudi zakonodajalca, ki pravne norme ustvarja. Zato naj bi enakost pred zakonom pomenila predvsem dosledno uporabo za- kona oziroma konsistentno implementacijo pravne norme. 49 Vsa vsebina enakopravnosti naj bi se tukaj izčrpala v zapovedi orga- nom, da v dejanski situaciji uporabijo ustrezno pravno normo in pri tem ne delajo izjem, ki niso predvidene v zakonu. Pri tem je bil namen te »klasične«, »formalistične« pravne enakosti vzpostaviti vladavino splošnih in abstraktnih pravnih norm in s tem preprečiti privilegije. 50 Vendar pa je tudi to »klasično« opredelitev enakoprav- nosti treba razumeti v sorazmernem smislu. To pomeni, da so pred zakonom vsi subjekti enaki takrat in toliko, kadar in kolikor jih zakon zaradi enakih (to je bistveno podobnih) značilnosti uvršča v isto kategorijo (na primer državljani, ministri, vozniki, zdravni- ki ali študenti). Čeprav navedena ustavna določba izraža načelo enakosti pred zakonom, pa je treba to načelo v povezavi z načelom pravne države iz 2. člena ustave razumeti širše, to je tudi kot načelo enakosti v zakonu, kar pomeni, da mora že zakonodajalec sorazmerno enake subjekte in njihova ravnanja urejati enako ter da mora za neenake subjekte in njihova ravnanja ter položaje uporabiti sorazmerno neenaka merila. Hkrati morajo nato državni organi zagotoviti, da se bo uresničevalo tudi načelo enakosti pred zakonom, kar pome- 47 Štirinajsti člen ustave (»enakost pred zakonom«) se v celoti glasi: »(1) V Sloveni- ji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. (2) Vsi so pred zakonom enaki.« 48 Mahnič 2002, op. cit., str. 363. 49 Glej Zupančič 1994, op. cit., str. 260. 50 Mahnič 2002, op. cit., str. 363. 46 46 46 46 46 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ni, da mora biti enakopravnost na podlagi ustave in zakona v čim večji meri zagotovljena tudi v izvedbeni pravni praksi. Tak pristop, ki uvaja poleg načela enakosti pred zakonom v us- tavno razlago tudi načelo enakosti v zakonu, je zavzelo že tudi ustavno sodišče, s čimer je preseglo zgodovinsko pogojeno razli- kovanje med obema omenjenima vidikoma načela enakopravnosti ter potrdilo, da so s tem načelom zavezani tako ustvarjalci kot tudi uporabniki oziroma izvajalci prava. 51 Ustavno sodišče namreč meni, 52 da načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena URS zavezu- je normodajalca, da zagotovi enakost subjektov pri abstraktnem urejanju pravnih razmerij s predpisom ali splošnim aktom (torej ne le pri urejanju z zakonom), od izvajalca norme pa zahteva njeno dosledno in nearbitrarno uporabo. V neki drugi odločbi 53 ustavno sodišče isto izrazi na nekoliko drugačen način, ko pravi, da pome- ni načelo enakosti pred zakonom predvsem zahtevo po nearbi- trarni uporabi prava do pravnih subjektov, zavezuje pa tudi zakono- dajalca k zagotavljanju enakosti subjektov pri zakonodajnem nor- miranju. K temu ustavno sodišče dodaja, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj. Različnos- ti dejanskih stanj ustreza namreč normativna različnost, ob če- mer ustavno sodišče opozarja, da gre za kršitev načela enakosti tudi, ko lahko zakonodajalčevo razlikovanje označimo kot samo- voljno, torej tako, za katero ni stvarnega razloga. Načelo enakosti pred zakonom je torej zgolj relativno oziroma sorazmerno, kajti zakonodajalec mora imeti možnost za ustrezno razlikovanje med subjekti in situacijami. 54 Glede načela nediskriminacije iz prvega odstavka 14. člena URS je treba poudariti, da se tu enakopravnost vzpostavlja na bistveno drugačen način kot v drugem odstavku, kajti nediskriminacija v zagotavljanju enakih človekovih pravic ne glede na posamezniko- ve osebne okoliščine presega zgolj običajne formalne okvire enako- pravnosti. Ta oblika enakosti v pravu se v določenem smislu v ve- 51 Prav tam, str. 364. 52 Odločba št. U-I-152/94 z dne 14. septembra 1995 (OdlUS IV, 74). 53 Odločba št. U-I-393/96 z dne 6. marca 1997 (OdlUS VI, 31). 54 Primerjaj odločbo in sklep ustavnega sodišča št. U-I-46/92 z dne 9. decembra 1993 (OdlUS II, 117). 47 47 47 47 47 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje liki meri približa materialni (dejanski) enakopravnosti, ki v člove- kovih pravicah vse ljudi med seboj izenači, ne glede na njihove medsebojne posamične razlike. Če lahko enakost pred zakonom po drugem odstavku 14. člena URS pravodajalec in uporabnik prava v določeni (dopustni) meri upravičeno pravno pogojujeta z oseb- nimi lastnostmi ljudi kot pravnih subjektov (na primer določene pravice ali dolžnosti so lahko predvidene le za državljane, premo- žnejše, revnejše, politično aktivne ali tiste, ki ne govorijo določene- ga jezika), pa to po načelu nediskriminacije iz prvega odstavka 14. člena URS v obsegu določbe iz tega odstavka ni dopustno. Poleg tega obstaja med obema pravkar navedenima vidikoma načela pravne enakosti razlika tudi glede uporabe tehnik ustavno- sodne presoje pri ugotavljanju skladnosti predpisov z ustavo. V ta okvir sodijo tudi pravila o dokaznem bremenu glede dopustnosti normodajalčevega motiva. V primerih diskriminacije v smislu prve- ga odstavka 14. člena URS (t. i. sumljivo razločevanje) nosi tako dokazno breme normodajalec, v vseh ostalih primerih razločevanja pa pobudnik oziroma ustavni pritožnik. 55 Podobno velja strožja zahteva za normodajalca, ki želi opravičiti ukrepe, ki sodijo v okvir prepovedi iz prvega odstavka 14. člena URS, saj je pri tem vezan na najstrožji test sorazmernosti, 56 ki ga lahko uspešno prestane le dis- kriminatorni ukrep, ki je za dosego ustavno dopustnega (legitimne- ga) cilja primeren in nujno potreben. Z drugimi besedami to pome- ni, da brez njega zasledovanega cilja ne bi bilo mogoče doseči. Prav tako mora biti ukrep sorazmeren v ožjem smislu, kar pome- ni, da ne sme poseči v pravice posameznikov v večjem obsegu, kot je to potrebno za dosego legitimnega cilja. Pri presoji utemeljenosti razlikovanja na drugih podlagah se uporablja t. i. test arbitrarnos- ti, ki velja za vsakršno razlikovanje, ki ni zajeto v prvem odstavku 14. člena URS. Po tem ohlapnejšem testu je razlikovanje utemeljeno, če zanj obstaja »razumen in stvarno utemeljen« raz- log. 57 Ne glede na povedano, pa je mogoče ugotoviti, da je razlika 55 Mahnič 2002, op. cit., str. 365. 56 O splošnem ustavnem načelu sorazmernosti ter o (testu) sorazmernosti v širšem in ožjem pomenu besede glej Šturm 2002, str. 55–57. 57 Mahničeva (2002, op. cit., str. 365) ob tem ugotavlja, da je v odločbah ustav- nega sodišča v istem pomenu mogoče najti naslednje standarde: »objektivno utemeljen razlog«, »iz narave stvari izhajajoč razlog«, »razlog, ki služi ustavno dopustnemu cilju«, »diferenciacija, ki je objektivno utemeljena in koherentno 48 48 48 48 48 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje med testoma le kvantitativna, kajti obema testoma je skupno, da se preko njiju iz načela enakosti poraja zahteva, da mora zakon prevevati načelo razumnosti in namen zakona (rationabilitas in causa legis). 58 Na tem mestu je treba še omeniti, da je mogoče 14. člen URS razumeti tudi tako, da vsebuje tri med seboj različne pravne norme. 59 Ne da bi se spuščali v podrobnejšo analizo te trodelbe, se je treba zavedati, da predstavlja 14. člen URS temeljne oziroma splošne določbe v zvezi z nediskriminacijo oziroma enakopravnos- tjo. Te določbe se raztezajo (tudi) na vse ostale določbe o človeko- vih pravicah v drugem poglavju URS, pri čemer je pač treba v raz- merju do vsake od teh določb ter glede na njihovo naravo in pomen od primera do primera pazljivo presojati, kako zahtevna naj bo v teh primerih oblika ustavnosodne presoje z vidika načela pravne enakosti oziroma nediskriminacije. 60 3.3. 3.3. 3.3. 3.3. 3.3. N N N N Nekat ekat ekat ekat ekater er er er era t a t a t a t a temel emel emel emel emeljna us jna us jna us jna us jna ust t t t ta a a a avnopr vnopr vnopr vnopr vnopra a a a avna merila pr vna merila pr vna merila pr vna merila pr vna merila preso eso eso eso esoje je je je je enak enak enak enak enakopr opr opr opr opra a a a avnos vnos vnos vnos vnosti (nedis ti (nedis ti (nedis ti (nedis ti (nediskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacije) je) je) je) je) Iz komentarja ustave je razvidno, da ustavnosodna presoja za preiz- kus morebitne kršitve splošnega ustavnega načela enakosti na ravni vključena v pravni sistem«, »merilo, ki je v razumni vsebinski zvezi s predme- tom zakonskega urejanja«. Ob tem je treba navesti še navedbo ustavnega sodiš- ča, po kateri načelo enakosti »prepoveduje, da bi zakon uveljavil neposredno ali posredno neupravičeno razliko v pravnih položajih, neodvisno od narave stvari in opredelitve subjektov … Različnost dejanskih stanov mora biti dovolj po- membna, razlikovanje mora ustrezati izkušnjam iz vsakdanjega življenja.« (Odločba št. U-I-57/92 z dne 3. novembra 1994, OdlUS III, 117.) Iz vseh teh izrazito pomensko odprtih (open-texture) oziroma raztegljivih opredelitev je nazorno razvidno (kar bo enako razvidno tudi iz nekaterih navedb v nadaljevanju tega prispevka), da ustavno sodišče ali kak drug državni organ sicer lahko pod- robneje na splošno opredeljuje vsebino nediskriminacije oziroma enakopravnos- ti, vendar pa pri tem stopnje abstraktnosti oziroma splošnosti svojih opredeli- tev praviloma ne more reducirati do take mere, ki bi uporabniku prava ponuja- la enoznačne smernice ali odgovore. Prav nasprotno, pogosto se šele iz takega ustavnega podsistema različnih opredelitev in napotil jasno vidi, da je v končni instanci vsaka tovrstna pomembnejša ali zahtevnejša (to je »nerutinska«) ustav- nopravna odločitev v ključni meri odvisna od težko razložljivega procesa vred- notenj s strani posameznikov, ki to odločitev sprejemajo. 58 Mahnič 2002, op. cit., str. 365. 59 Glej Šturm 2002, op. cit., st. 180-182. 60 Glej prav tam. 49 49 49 49 49 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zakonodajnega urejanja običajno uporablja naslednjo metodologijo: 61 1. Najprej je treba ugotoviti, ali ni z izpodbijano zakonsko ure- ditvijo prizadeto neko posebno ustavno načelo enakosti. Če nobeno od takih načel ni prizadeto, se uporabi splošno nače- lo enakosti kot lex generalis. 2. Zatem je treba ugotoviti, katera stvarna razmerja obravnava izpodbijana norma neenako oziroma enako. Pri tem je treba skrbno primerjati tako elemente obeh stvarnih razmerij kot tudi opise zakonodajalčevih klasifikacij in ugotoviti upraviče- nost kriterijev, ki pridejo v poštev. S tem je povezana tudi preizkušnja posebnosti in pomena stvarnih razmerij za priza- dete naslovnike pravne norme. 3. Končno je treba ugotoviti, ali je za neenako ali enako obrav- navanje podan stvaren razlog. Ob preizkušanju namena zako- nodajalca in ob preizkušanju sredstev, ki jih je v ta namen uporabil s klasifikacijo, je treba ugotoviti stvarno primernost in upravičenost kriterija za razlikovanje ali za enako obravna- vanje. Stvarno upravičenega razloga ni in splošno načelo ena- kosti kot prepoved samovolje je kršeno v naslednjih primerih: – kadar je namen, ki ga zasleduje zakonodajalec s svojo ure- ditvijo (z razlikovanjem ali z enakim obravnavanjem), protiustaven ali kadar ni bila spoštovana ustavna prepoved diskriminacije; – kadar je zakonodajalčeva ureditev nesmiselna in stvarno nasprotujoča za dosego zakonodajalčevega namena in zato nasprotuje načelu sorazmernosti; – kadar je zakonodajalčeva ureditev, če jo primerjamo z na- menom, nelegitimna ali sovražna pravičnosti; – kadar je zakonodajalčeva ureditev nesmiselna, neustrez- na, stvarno ali sistemsko protislovna in kot taka omogoča samovoljno ravnanje ali samovoljno opustitev. Iz navedene metodologije lahko sicer razberemo temeljne us- meritve oziroma ključne orientacijske točke (topoi), kar je nedvom- no koristno, vendar pa nam zgolj ta vodila še nikakor v zadostni 61 Navedbe v nadaljevanju pod točkami 1 do 3 povzemam po prav tam, str. 176– 177. 50 50 50 50 50 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje meri ne pomagajo pri sprejemu odločitve. Kot že rečeno, je konk- retna odločitev ob takih izrazito abstraktnih oziroma pomensko odprtih in raztegljivih »(pod)ustavnih nastavkih« v odločilni meri odvisna od vrednotenj tistih, ki o tem odločajo, ter pogojena z njihovo sposobnostjo analogne presoje in uporabe ustaljene ali precedenčne (ustavno)sodne prakse. 62 Ta sposobnost je odvisna od znanja, motivacije ter nenazadnje od vrednostne in širše oseb- nostne strukture posameznika (na primer sodnika), kar vse je pogo- jeno tudi s širšim okoljem, v katerem igrajo v tem primeru ključno vlogo pravna zavest, pravna kultura, stopnja avtonomnosti prava ter v tem okviru na primer tudi stopnja neodvisnosti sodstva in podobni dejavniki. Kot je bilo že pojasnjeno, so merila presoje morebitnih kršitev ustavnega načela enakosti pomembna tudi na ravni izvršilno-up- ravne in sodne veje oblasti, kjer se mora zagotavljati enakost v uporabi (normativni konkretizaciji) prava. Treba je le še na kratko povzeti oziroma ponoviti Šturmovo ugotovitev iz komentarja us- tave, po kateri je kršitev načela pravne enakosti v primeru, ko so- dišče odstopa od ustaljene sodne prakse, podana le takrat, ko sod- na odločba tako zelo odstopa od organskega razvoja prava, da jo je treba označiti kot samovoljno. 63 Isti avtor glede presoje ustavne dopustnosti ravnanja upravnih organov opozarja, da je pravna doktrina tudi tu oblikovala posebno tipizirano obliko preizkusa skladnosti z načelom enakosti (pri čemer tudi za to vrsto preizku- sa veljajo zgornje opombe glede pomenske odprtosti oziroma nedo- rečenosti). Po tej obliki preizkusa je načelo enakosti s posamičnim aktom, ki ga je izdal upravni organ, kršeno v naslednjih primerih: 64 – če ima posamični akt temelj, ki je v neskladju z načelom enakosti; – kadar upravni organ zakonu zmotno pripisuje vsebino, ki je v neskladju z načelom enakosti; in – kadar upravni organ ravna samovoljno. 62 Strnjen pregled pomembnejših ustavnosodnih odločb v zvezi z načelom enako- pravnosti oziroma nediskriminacije glej v Šturm, prav tam, str. 185–192. 63 Glej prav tam, str. 178. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj v poglavju 2.5., je ustav- no sodišče v svoji praksi (večinsko) uveljavilo nekoliko drugačen kriterij, kot ga zastopa Šturm. 64 Točke 1 do 3 povzemam po Šturm 2002, op. cit., str. 178. 51 51 51 51 51 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Glede obravnave vprašanj enakopravnosti oziroma nediskrimi- nacije je praksa slovenskega ustavnega sodišča doslej na istih temeljnih valovnih dolžinah kot na primer praksa Evropskega so- dišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) ter praksa Sodiš- ča ES, seveda upoštevaje razlike v pristojnostih in s tem v možni širini pravne presoje. V zvezi z EU oziroma ES je mogoče na sploš- no ugotoviti, da številne določbe Pogodbe o Evropski skupnosti ter številne določbe zakonodaje EU prepovedujejo različne oblike diskriminacije, pri čemer je stališče Sodišča ES zaenkrat to, da je treba poleg različnih specifičnih področij, na katerih se zagotavlja načelo enakopravnosti oziroma nediskriminacije (na primer različ- ne oblike prepovedi diskriminacije na temelju razlikovanja med spoloma), 65 to načelo priznati predvsem tudi kot splošno pravno načelo (general principle of law), ki ga je treba spoštovati na celot- nem področju prava skupnosti. 66 To torej pomeni, da si tako to sodišče kot tudi (v širšem okviru EKČP) še posebej ESČP 67 prizade- vata za zagotovitev varstva pred neenakopravnostjo oziroma diskri- minacijo, pri čemer vsak od obeh sodnih organov, upoštevaje svo- je pristojnosti, šteje enakopravnost oziroma nediskriminacijo za splošno pravno načelo, ne pa tudi za samostojno pravico. Enako- pravnost oziroma nediskriminacija kot pravica je zato še toliko bolj opazna pridobitev, ki jo je v svoji praksi doslej uveljavilo naše ustav- no sodišče. 3.4. 3.4. 3.4. 3.4. 3.4. U U U U Upr pr pr pr pra a a a avič vič vič vič vičenci enci enci enci enci Splošno načelo enakosti kot razlog za ustavno prepoved diskrimi- nacije deluje univerzalno. Zato se lahko nanj sklicujejo vsi ljudje, tudi tujci in načeloma tudi vse pravne osebe zasebnega prava. 68 Upravičence je mogoče z metodološkega vidika razvrstiti v dve skupini. V prvi so tisti, ki so osredotočeni okoli področij oziroma razlogov za razlikovanje, v drugi pa tisti, ki so osredotočeni okoli 65 Glej na primer Steiner, Josephine in Woods, Lorna: Textbook on EC Law. Lon- don: Blackstone Press Limited, 1988, str. 359–394. 66 Glej Brown, Neville L. in Kennedy, Tom: The Court of Justice of the Eurpoean Communities. London: Sweet & Maxwell, 2000, str. 352–353. 67 Nekatere ključne odločitve ESČP s področja enakopravnosti oziroma nediskrimi- nacije glej v Šturm 2002, op. cit., str. 182–185. 68 Prav tam, str. 180. 52 52 52 52 52 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje prizadetih interesov oziroma pričakovanih koristi. 69 Razlika med obema skupinama je v tem, da je preprečitev ali odstranitev neu- pravičenih razlogov za razlikovanje (t. i. de iure diskriminacija) namenjena zagotovitvi enakih začetnih priložnosti, medtem ko je varstvo prizadetih interesov oziroma pričakovanih koristi (t. i. de facto diskriminacija) bolj povezano z enakostjo rezultatov, ker zah- teva preučitev posledic sprejetih zakonskih določil in odstranitev neželenih učinkov. 70 Dodati je treba še, da terjajo v luči zagotavljanja enakosti v pra- vu še posebno pozornost nekateri specifični razlogi ali področja razvrščanja, kot so na primer: – različnost, ki jo povzročajo razlogi, ki niso pod nadzorom posameznika, ali nespremenljiva značilnost, povzročena iz- ključno na podlagi rojstva; – žrtve zgodovinske in kontinuirane diskriminacije; in – skupina, ki je bila v daljšem časovnem razdobju namenoma podvržena neenakemu obravnavanju. 71 4. SKLEPNE MISLI 4. SKLEPNE MISLI 4. SKLEPNE MISLI 4. SKLEPNE MISLI 4. SKLEPNE MISLI Nediskriminacija je danes kot izraz načela pravne enakosti eno temeljnih pravno-civilizacijskih vodil sodobne družbe. Ta pomen ji daje na eni strani njena tesna povezanost z načelom distributiv- ne pravičnosti, ki je nekakšen »večni« izraz človekovega iskanja pravega sorazmernega merila za razločevanje ljudi in dobrin, po drugi strani pa ji daje tak pomen predvsem tudi razmeroma poveča- na občutljivost (senzibilnost) sodobnega človeka za vprašanja ena- kosti. V okviru svetovnega kulturnega in vrednostnega relativizma obstajajo še vedno velike razlike glede dojemanja in vrednotenja različnih naravnih in pridobljenih lastnosti posameznikov. Zato se kljub razmeroma visoki stopnji nominalnega mednarodnega konsenza o potrebi po boju proti diskriminaciji oziroma neenako- 69 Prav tam. 70 Podrobneje glej prav tam. 71 Prav tam. 53 53 53 53 53 Nekateri (ustavno)pravni vidiki načela nediskriminacije Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje pravnosti, številne skupnosti, družbe ali družbene skupine še ved- no bolj ali manj upirajo humanim tokovom, ki si prizadevajo za odpravo razlik med posamezniki glede na njihovo nacionalnost, raso, spol, vero, politično ali drugo prepričanje ter glede na druge osebne lastnosti oziroma okoliščine. Kljub temu lahko rečemo, da doslej v vsej človeški zgodovini diskriminacija še nikoli ni bila v tolikšni meri obsojana in omejevana, kot je danes. Vse to se odraža tudi v velikem obsegu mednarodnih, ustavnih in drugih pravnih aktov in norm, ki so namenjene preprečevanju oziroma odpravi diskriminacije ter pravne neenakosti. Pravo je neizogiben in nujno potreben mehanizem za prepreče- vanje diskriminacije. Stopnja dosežene enakopravnosti je zagotovo eno temeljnih meril razvitosti prava in pravne kulture neke družbe. Seveda pa je pravo pri zagotavljanju enakopravnosti omejeno s svojo naravo in družbeno funkcijo, kar predvsem pomeni, da lahko pravo kot tako zagotavlja le relativno in formalno enakost. Ob tem se, kot je bilo prikazano, v sodobnem času formalna enakost nadgrajuje z različnimi mehanizmi, kot je na primer pozitivna dis- kriminacija, ki težijo k zagotavljanju dejanske (materialne) enako- sti, čeprav seveda tudi na ta ali drug način v življenju nikoli ni mogoče resnično in na splošno zagotoviti dejanske enakosti. Nače- lo enakopravnosti, ki se že od svojih nastankov uvršča med najpo- membnejša pravna načela, ki prežemajo celotno zgradbo prava, se danes v razvoju sodne prakse najvišjih sodišč vedno bolj pribli- žuje celo dojemanju, po katerem naj bi se enakopravnost definira- la tudi kot človekova pravica (kot je bilo pojasnjeno, je tak pristop že sprejelo slovensko ustavno sodišče). Končno ne smemo spregle- dati niti tiste pomembne pridobitve, ki ga predstavlja uravnoteženo upoštevanje dveh ključnih vidikov načela enakopravnosti, to je enakosti v zakonu in enakosti pred zakonom. Na vprašanje, kako na ravni sprejemanja pravnih virov ter na ravni njihovega udejanjanja v praksi zagotoviti optimalno nediskri- minacijo oziroma enakopravnost, ni čarobnega odgovora. Tako je na primer sodniku v pomoč dobro poznavanje doktrine in ustalje- ne pravne prakse, vendar pa je pri sprejemanju odločitev v končni instanci odvisen od svoje sposobnosti analitičnega prepoznava- nja (»diskriminacije«) podobnosti in razlik, ki jih v luči predpisov prinašajo pravno relevantni primeri iz neskončno raznolikega živ- 54 54 54 54 54 Miro Cerar Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ljenja. To ne pomeni, da je treba kakorkoli podcenjevati staro ali novejše pravno izročilo, kajti nadaljnji razvoj zagotavljanja enako- pravnosti oziroma nediskriminacije se lahko še nadalje hitro in kakovostno izgrajuje le na temelju dosedanjih spoznanj. 55 55 55 55 55 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 1. UV . UV . UV . UV . UVOD OD OD OD OD Načelo enakosti ima v slovenskem prostoru vidno in pomembno vlogo. Kljub temu, da v zadnjem času pomembnost spoštovanja tega načela poudarja predvsem Evropska unija, je bilo to načelo tako v slovenski zakonodaji kot tudi v praksi zastopano že desetletja pred vstopom Slovenije v EU. V slovenskem okolju načelo enake- ga obravnavanja zagotavlja ustava, številne zakonske določbe ter vladni ukrepi za zagotavljanje spoštovanja tega načela v praksi. Načelo enakosti, kot je določeno v 1 4. členu Ustave Republike Slove- nije, zagotavlja vsakomur enake človekove pravice in temeljne svo- boščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično in drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. To načelo predstav- lja pravno podlago za enakost vseh ljudi pred zakonom, torej prav- no enakost. Načelo, ki ga v slovenski pravni terminologiji imenujemo »nače- lo enakosti«, se v bibliografiji pojavlja tudi kot »načelo prepovedi diskriminacije«, v zadnjem času pa predvsem kot »načelo enakega obravnavanja«. Termin načela enakega obravnavanja se je v sloven- skem prostoru pričel uveljavljati na podlagi dveh smernic (direk- tiv), ki jih je izdala Evropska komisija, in sicer direktive Sveta 2000/ 43/EC o uresničevanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Neža Kogovšek in Andrej Kmecl 56 56 56 56 56 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje na raso ali narodnost 1 in direktiva Sveta 2000/78/EC o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. 2 Direk- tivi, ki ju je bila Slovenija kot članica EU dolžna prenesti v sloven- ski pravni red, med drugim tudi obvezujeta države članice, da za- gotovijo sodno varstvo v primerih kršitev načela enakosti. Za zagotovitev dejanske enakosti pred zakonom pravna enakost sama po sebi ne zadostuje. Zagovorniki človekovih pravic, med drugim tudi pravice do enakega obravnavanja in prepovedi diskri- minacije, opozarjajo, da pravne določbe same po sebi ne zadostu- jejo za zagotavljanje dejanskega spoštovanja načela enakosti. Po- tem ko država preko zakonodajne veje oblasti zagotovi pravno enakost svojih državljanov in drugih prebivalcev na njenem ozem- lju, so za zagotovitev dejanske enakosti potrebni številni ukrepi, kot so na primer izobraževanje, zbiranje podatkov o dejanski situ- aciji na področju enakega obravnavanja ter delovanje specializi- ranih institucij. 2. 2. 2. 2. 2. VL VL VL VL VLOG OG OG OG OGA SODIŠČ PRI URESNIČEV A SODIŠČ PRI URESNIČEV A SODIŠČ PRI URESNIČEV A SODIŠČ PRI URESNIČEV A SODIŠČ PRI URESNIČEVANJU N ANJU N ANJU N ANJU N ANJU NAČELA AČELA AČELA AČELA AČELA EN EN EN EN ENAKEG AKEG AKEG AKEG AKEGA OBRA A OBRA A OBRA A OBRA A OBRAVN VN VN VN VNA A A A AV V V V VANJ ANJ ANJ ANJ ANJA A A A A V postopku zagotavljanja dejanske enakosti imajo posebno po- membno vlogo sodišča. Pravna enakost je osebam v postopkih pred sodišči poleg splošne prepovedi diskriminacije iz 14. člena ustave zagotovljena z določbo iz 125. člena, po kateri so sodniki pri oprav- ljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da naj na njihovo odločanje ne vplivajo drugi dejavni- ki, kot tudi ne nerelevantne okoliščine primera. Taka prepoved je zajeta z določbo tretjega odstavka 3. člena zakona o sodiščih, po kateri mora sodnik vselej ravnati tako, kot bi imel pred seboj nedo- ločeno število primerov iste vrste. Tak način odločanja je sodniku 2 Council Directive 2000/78/EC of 27 November 2000 establishing a general frameworkfor equal treatment in employment and occupation. Bruselj: OJ L 303, 2. december 2000 (15. april 2005). 1 Council Directive 2000/43/EC of 29 June 2000 implementing the principle of equal treatment between persons irrespective of racial or ethnic origin. Bruselj: OJ L 180, 19. julij 2000 (15. april 2005). 57 57 57 57 57 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje v pomoč, da se lahko distancira od nerelevantnih okoliščin prime- ra, ki ne bi smele imeti vpliva na odločitev. Nepristranskost sodni- ka je še dodatno zahtevana z določbo četrtega odstavka 3. člena zakona o sodiščih, po kateri morajo sodniki o pravicah in dolžnos- tih ter obtožbah odločati brez nepotrebnega odlašanja, neodvisno in nepristransko. Sodišča igrajo v procesu zagotavljanja enakosti svojo vlogo na dveh ravneh: sodišča morajo biti posameznikom s pomočjo prav- nih sredstev dostopna v primerih kršitev načela enakosti (torej v primerih diskriminacije na primer na delovnem mestu, pred uprav- nimi organi ali pri dostopu do socialnih storitev), hkrati pa mora- jo posameznike, ki se znajdejo v postopkih pred sodiščem, obravna- vati enako ne glede na njihove osebne okoliščine. Uresničevanje načela enakosti pred sodiščem na prvi ravni (torej v zvezi z dostopnostjo do sodnega varstva preko pravnih sredstev) je v Sloveniji zagotovljeno. Dejstvo, da je ne le pravna, pač pa tudi dejanska enakost vrednota, ki je zaščitena na najvišji možni ravni, dokazuje tudi inkriminacija kršitve načela enakosti in vključitev take kršitve med kazniva dejanja. 3 Poleg navedenega določila v kazenskem zakoniku v slovenski zakonodaji obstajajo številne določbe, ki prepovedujejo različno obravnavo oseb glede na njiho- ve osebne okoliščine, vendar pa razprava o vseh določbah presega okvir pričujočega besedila. Ne glede na dejstvo, da so pravna sred- stva v Sloveniji zagotovljena, pa se seveda postavi vprašanje, v ko- likšni meri se prebivalci Slovenije dejansko poslužujejo pravnih sredstev v primeru kršitve načela enakega obravnavanja in če se, kaj se s takimi postopki tudi dejansko dogaja, vendar pa tudi to vprašanje presega meje te analize. 3 Po določbi 141. člena kazenskega zakonika se namreč z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje vsakogar, ki kogarkoli zaradi razlikovanja glede na narodnost, raso, barvo, veroizpoved, etnično pripadnost, spol, jezik, politično ali drugo prepričanje, spolno usmerjenost, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali kakšno drugo osebno okoliščine prikrajša za katero izmed človekovih pravic in temeljnih svoboščin, priznanih s strani mednarodne skup- nosti ali določene z ustavo ali zakonom. Prav tako nihče na podlagi takšnega razlikovanja nikomur ne sme takšne pravice omejiti oziroma komu na podlagi razlikovanja kakšno posebno pravico in ugodnost dati. Če je kršitelj uradna oseba, ki kaznivo dejanje stori z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, pa je kaznovan z zaporom do treh let. 58 58 58 58 58 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Vprašanja, ki nas zanimajo v pričujoči študiji, se postavljajo v zvezi z uresničevanjem načela enakosti pred sodišči na drugi rav- ni: ali so osebe, ki se znajdejo v postopkih pred sodišči, enako obravnavane, ne glede na svoje osebne značilnosti? Ali narodnost, rasa, barva kože, veroizpoved, etnična pripadnost, spol, jezik, poli- tično ali drugo prepričanje, spolna usmerjenost, gmotno stanje, rojstvo, izobrazba, družbeni položaj ali kakšna druga osebna okoliš- čina obdolženca vplivajo na to, kakšen bo izid postopka? Koliko so take osebne okoliščine upoštevane kot oteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni? Pričujoča študija, v kateri želiva odgovoriti na zastavljena vpraša- nja, je rezultat preliminarne raziskave, ki je del večjega mednarod- nega projekta z naslovom Razvoj in implementacija izobraževalnih programov za sodnike, tožilce ter sodne in tožilske pripravnike na področju preprečevanja diskriminacije v okviru izobraževanja o človekovih pravicah. Projekt se poleg Slovenije izvaja tudi v Avstriji, na Slovaškem in na Madžarskem. Njegov namen je okrepiti dejan- sko pravno zaščito posameznikov s pomočjo izobraževalnih progra- mov, odpraviti ovire, dvigniti zavest o možnosti obstoja diskrimina- cije in s tem zagotoviti pravilno obravnavo primerov diskriminacije. Namen zbiranja podatkov pa je pridobiti informacije in okvirne odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja. 4 Ob načrtovanju izobraževalnih programov se je že takoj na za- četku zastavilo vprašanje, ali na slovenskih sodiščih sploh prihaja do neenakega obravnavanja in če da, v kakšni meri. To vprašanje seveda še zdaleč ni zgolj načelno. Kot je bilo natančno opisano zgoraj, je zagotavljanje enakosti pred zakonom ena od temeljnih, zakonsko opredeljenih dolžnosti sodnika. Posplošeno zatrjevanje, da sodniki potrebujejo izobraževanje s tega področja, bi zato lahko ciljno občinstvo kaj hitro enačilo z očitkom neprofesionalnosti, kar seveda ni dobro izhodišče za uspešno izvedbo programov. Po- 4 Med pomembnejšimi raziskavami kazenskih postopkov v Sloveniji, ki sicer diskri- minacije ne obravnavajo podrobno, je treba omeniti vseslovensko raziskavo Potek in trajanje kazenskih postopkov v Sloveniji, ki je bila leta 2004 zaključena pri Inštitutu za kriminologijo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani pod vod- stvom Dr. Marka Bošnjaka. Zgodnejša raziskava na tem področju z naslovom Sistemska analiza predkazensega in kazenskega postopka je bila izvedena leta 1984 pod vodstvom Dr. Katje Vodopivec. 59 59 59 59 59 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje leg tega mora biti tudi vsebina programov prilagojena dejanskim potrebam, torej pogostosti in pojavnim oblikam neenakega obrav- navanja. Pripravo programov je bilo torej treba nujno opreti na konkretne podatke. V Sloveniji do tedaj ni bila opravljena nobena raziskava v tej smeri, podatki, zbrani v okviru rednih statističnih raziskav, pa tudi ne zadoščajo za sklepanje o enakosti obravnava- nja. Zato je bil dosežen dogovor, da nosilca projekta, Mirovni inšti- tut in Vrhovno sodišče, opravita preliminarno raziskavo v obliki zbiranja podatkov pri dveh sodiščih. Zbrani podatki naj bi zagoto- vili izhodiščno podlago za načrtovanje izobraževanja, obenem pa bi ponudili vsaj najosnovnejše odgovore na vprašanja, ki jih obravnava ta študija. 3. MET 3. MET 3. MET 3. MET 3. METODOL ODOL ODOL ODOL ODOLOGIJ OGIJ OGIJ OGIJ OGIJA A A A A 3. 3. 3. 3. 3.1 1 1 1 1. . . . . P P P P Podr odr odr odr odročje zbir očje zbir očje zbir očje zbir očje zbiran an an an anja podatk ja podatk ja podatk ja podatk ja podatko o o o ov v v v v Sodni postopki so skrajno težavno področje za zbiranje kakršnih koli podatkov, ki naj bi služili čemu drugemu kot zelo splošni statis- tiki, kot na primer ugotavljanju storilnosti sodišč, strukture krimi- nala ali pa splošne kaznovalne politike. Na izid sodnega postopka namreč vpliva veliko spremenljivk, ki jih je sodišče sicer dolžno v svoji odločbi navesti, ne pa tudi kvantificirati, saj to v veliki večini primerov tudi ni mogoče. Zgolj za ponazoritev naj navedemo, da kazenski zakonik samo v okviru splošnih pravil za odmero kazni izrecno našteva devet različnih okoliščin, ki naj jih sodišče upoš- teva, poleg tega pa sodišču daje napotek, naj upošteva »vse okoliš- čine, ki vplivajo na to, ali bo kazen manjša ali večja.« 5 Še precej bolj nepregledni so civilni postopki, saj je tam v večini primerov med obema skrajnima izidoma postopka (dobljena/izgubljena pravda) možnih še neskončno vmesnih možnosti v obliki delnega uspeha, nasprotnih zahtevkov, pobota in podobnega. Da bi z zbiranjem podatkov pridobili uporabne empirične po- datke, je bilo treba upoštevati dva temeljna pogoja: postopki, ki jih bo to zbiranje zajelo, si morajo biti med seboj kar najbolj podob- ni, saj je le tako mogoče zaznati morebitna odstopanja, hkrati pa mora biti njihovo število dovolj veliko, da bodo rezultati statistič- 5 Drugi odstavek 41. člena KZ. 60 60 60 60 60 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje no signifikantni. Že brez posebnega poglabljanja je mogoče ugoto- viti, da prvemu pogoju najbolje ustrezajo kazenske zadeve. V teh postopkih obravnavana pravna razmerja so natančno in izčrpno opredeljena v kazenskem zakoniku, tako da lahko na podlagi kvali- fikacije kaznivega dejanja v izreku sodbe zagotovimo, da se zbrani podatki v vseh primerih nanašajo na identično pravno podlago. Poleg tega ima izid kazenskega postopka načeloma dve možnosti (obsodilna/oprostilna sodba) in vsaj v določeni meri omogoča kvantifikacijo na podlagi izrečene kazenske sankcije in njene viši- ne. Po vključitvi drugega pogoja se izbira skrči izključno na postop- ke zaradi kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ, 6 saj sodišča nobenih drugih kaznivih dejanj ne obravna- vajo v takem številu. 3.2. Obseg zbir 3.2. Obseg zbir 3.2. Obseg zbir 3.2. Obseg zbir 3.2. Obseg zbiran an an an anja podatk ja podatk ja podatk ja podatk ja podatko o o o ov v v v v Na podlagi podatkov iz kazenskih spisov so bili v vsaki zadevi zabeleženi parametri, ki lahko predstavljajo osnove diskriminaci- je, in izid postopka. Spremljani parametri so bili spol, starost, narod- nostna in etnična pripadnost ter socialni status obdolžencev, v kategoriji izid postopka pa, ali se je postopek končal z obsodilno sodbo in kakšna sankcija je bila izrečena. Parametra narodnostne oziroma etnične pripadnosti ter starosti sta bila izbrana na podla- gi uvodoma omenjenih direktiv EU. Med parametre je bil uvrščen socialni status, ki je težko določljiv, saj ga opredeljujejo številne spremenljivke, med katerimi mnogih ni mogoče meriti. Med po- datki, ki so na voljo v spisih, je bilo mogoče meriti le zaposlenost obdolžencev, vendar je treba poudariti, da so podatki o zaposlenosti rezultat samoopredelitve obdolžencev in zato bolj verjetno posle- dica želje napraviti ugoden vtis na sodišče, kot pa zanesljiv statis- tični vir. Po drugi strani smo na podlagi izkušenj med spremljane parametre uvrstili prejšnjo kaznovanost obdolžencev, saj gre za okoliščino, ki na izbiro in odmero kazenske sankcije vpliva v taki meri, da bi njeno prezrtje lahko pripeljalo do popačenih rezultatov. 6 Glej 211. člen KZ: »(1) Kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Če je vrednost ukradene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.« 61 61 61 61 61 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Med osebne okoliščine smo vključili tudi spol, kljub temu da evropski direktivi ne vključujeta prepovedi neenakega obravnava- nja na podlagi spola kot diskriminacijskega razloga. EU namreč neenakost na podlagi spola obravnava ločeno od ostalih diskrimi- nacijskih razlogov. 7 Podatke smo želeli zbrati pri dveh okrajnih sodiščih, ki naj bi bili iz geografsko in družbeno kar najbolj različnih okolij. Tako bi skušali ugotoviti, ali in v kakšni meri okolje, v katerem sodišče deluje, vpliva na njegovo odločanje. Poleg tega sta sodišči morali biti dovolj veliki, da bi lahko zagotovili potrebno število spisov kot tudi kadrovsko dovolj dobro zasedeni, da priprava spisov ne bi pomenila prehude motnje za njuno delovanje. Na podlagi teh kri- terijev sta bili izbrani okrajni sodišči v Mariboru in Novem mestu. Pričakovali smo, da bomo lahko na vsakem od okrajnih sodišč, ki bi bili zajeti v zbiranje podatkov, pregledali 500 zadev, ki so bile pravnomočno končane v istem koledarskem letu, načeloma 2003. Za to številko smo ocenili, da nam po eni strani že lahko prinese statistično pravilne rezultate, po drugi strani pa ne bi bila neobvlad- ljiva, in to tako za izvajalce kot tudi za sodišča, pri katerih bi se raziskava izvajala. Po tem, ko sta izbrani sodišči že pripravili spise, smo ugotovili, da je njihovo število znatno nižje od pričakovanega. Tudi po razširitvi časovnega obdobja na spise, končane v letih 2002, 2003 in 2004 je bilo njihovo število še vedno precej manjše od pričakovanega, vendar z izvedbo zbiranja podatkov nismo mogli več odlašati, poleg tega pa smo ocenili, da nam lahko število, ki je na voljo, zagotovi vsaj osnovne kazalce stanja. 3.3. 3.3. 3.3. 3.3. 3.3. N N N N Način zbir ačin zbir ačin zbir ačin zbir ačin zbiran an an an anja podatk ja podatk ja podatk ja podatk ja podatko o o o ov v v v v V prvi fazi je bilo treba na podlagi vpisnikov pripraviti spise, ki ustrezajo izbranim kriterijem. To delo je opravilo administrativno osebje na sodiščih. Zbiranje podatkov so na obeh sodiščih opravili sodniški pripravniki. Na ta način smo zagotovili, da so spise pregle- dovali ljudje s potrebno izobrazbo in vsaj najosnovnejšim poznava- njem kazenskih zadev, ki jih poleg tega veže tudi ustrezna molčeč- 7 Glej spletni portal direktorata EU za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti (15. april 2005). 62 62 62 62 62 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje nost glede podatkov, s katerimi bi se seznanili. Ob začetku zbira- nja podatkov je bil na vsakem od udeleženih sodišč opravljen kraj- ši obisk, ki je bil namenjen podrobni seznanitvi predsednic sodišč z metodo in obsegom dela ter dajanju ustreznih navodil pripravni- kom. 4. AN 4. AN 4. AN 4. AN 4. ANALIZA POD ALIZA POD ALIZA POD ALIZA POD ALIZA PODA A A A ATK TK TK TK TKO O O O OV V V V V Zbiranje podatkov je zajemalo kazenske spise za kaznivo dejanje tatvine po 211. členu kazenskega zakonika, ki so bili v letih 2002, 2003 in 2004 meritorno zaključeni pred okrajnimi sodišči v Mari- boru in Novem mestu. Iz obeh sodišč skupaj je bilo tako pregleda- nih 365 spisov, od tega 183 spisov z Okrajnega sodišča v Novem mestu in 182 z Okrajnega sodišča v Mariboru. Takšno število prido- bljenih spisov je bilo presenetljivo nizko, saj je bilo na primer samo v letu 2003 na Okrajnem sodišču v Ljubljani obravnavanih 500 kaznivih dejanj tatvine po 211. členu kazenskega zakonika, na če- mer so temeljila tudi predvidevanja, da bo mogoče pridobiti podob- no število spisov iz obdobja treh let iz obeh, sicer manjših, okraj- nih sodišč. Med pridobljenimi spisi so bile analizirane zadeve, v katerih je bila izdana oprostilna ali obsodilna sodba, oziroma zadeve, v kate- rih je bila obtožnica zavrnjena, izključene pa so bile zadeve, v kate- rih je bila obtožnica zavržena, in zadeve, v katerih je bil postopek ustavljen. Glede na to, da nas je zanimala korelacija med osebni- mi značilnostmi obdolženca (narodnostna pripadnost, spol, sta- rost in socialni status) in tenorjem sodb, vzorca niso sestavljale kazenske zadeve, temveč obdolženci. V primeru dejanja tatvine, ki je bilo storjeno v zvezi s 25. členom kazenskega zakonika, torej v sostorilstvu, se je vzorec povečal za število sostorilcev in ne le za eno kazensko zadevo. 4. 4. 4. 4. 4.1 1 1 1 1. S . S . S . S . Str tr tr tr truktur uktur uktur uktur uktura vz a vz a vz a vz a vzor or or or orca obdolž ca obdolž ca obdolž ca obdolž ca obdolžence ence ence ence encev v v v v 4.1.1. Državljanstvo in narodnostna pripadnost Upoštevajoč opisano metodologijo, je končna velikost vzorca obse- gala 226 obdolžencev, od katerih jih je bilo 84 obravnavanih pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, 142 pa pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu (glej tabelo 1). Kar 99 % obdolžencev je bilo slov- 63 63 63 63 63 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje enskih državljanov, saj sta bila le dva obdolženca državljana Bosne in Hercegovine, en pa je bil državljan Hrvaške. Glede na takšno homogeno strukturo državljanstva je bila analiza korelacije med državljanstvom in izrekom sodbe brezpredmetna. Nasprotno pa se je za bolj pestro izkazala narodnostna struktura obdolžencev: med 226 obdolženci jih je bilo 126 oziroma 56 % slovenskega porekla, šest je bilo Muslimanov, pet Hrvatov, trije Srbi in en Boš- njak, kar 85 pa je bilo Romov. Od 85 Romov, ki tvorijo 38 % vseh obdolžencev, jih je bilo kar 95 % obravnavanih pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu. Medtem ko pri državljanstvu med sodišči ni bilo večjih razlik, pa so bile razlike toliko večje glede narodnostne pripadnosti. Medtem ko je bil v Mariboru delež Romov med obdolženci le 5 %, pa je ta delež v Novem mestu znašal kar 57 %. Posledično je tudi delež Slovencev, ki so bili obravnavani v Novem mestu, nižji (35 %) kot v Mariboru (90 %). Poleg romske populacije je v Novem mestu večja tudi zastopanost drugih narodnosti, saj je bilo med obdolženimi kar 4 % Muslimanov in enak delež Hrvatov, ter po odstotek Srbov in Bošnjakov (skupaj 10 %), medtem ko je bila zasto- panost drugih narodnosti v Mariboru za polovico manjša oziro- ma enako velika kot romska populacija (5 %). Zastopanost romske populacije pred novomeškim okrajnim sodiščem je izrazito nesorazmerna glede na število Romov, ki si- cer živi v jugovzhodni regiji Slovenije. Ob popisu prebivalstva se je za Rome opredelilo 0,17 % vseh Slovencev (ali 3.246), od tega jih ena tretjina živi v jugovzhodni regiji, kamor sodi tudi Novo mesto. 8 Kljub popisu prebivalstva se ocenjuje, da v Sloveniji živi med 7.000 in 10.000 Romi, Dolenjska pa je poleg Prekmurja ena od regij, kjer so Romi najgosteje naseljeni, 9 vendar v nobenem primeru ne dosegajo 57-odstotnega deleža, kolikor je njihov delež med obdolženci za kazniva dejanja tatvine. 8 Glej Popis prebivalstva 2002 (15. april 2005). 9 Spletni portal Urada Vlade Republike Slovenije za narodnosti (15. april 2005). 64 64 64 64 64 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 4.1.2. Spolna struktura Med 226 obdolženci je bilo 14 % žensk in 86 % moških, ob čemer je višja zastopanost moških med obdolženci razvidna tako v Mari- boru kot v Novem mestu. Hkrati je zastopanost žensk v Novem mestu občutno višja kot v Mariboru, kar znova (kot se je izkazalo že pri narodnostni pripadnosti) povečuje raznolikost osebnih oko- liščin obdolžencev v Novem mestu. Mariborski obdolženci pa, nas- protno, tako po spolu kot po narodnostni pripadnosti tvorijo izrazi- to homogeno skupino. Spolna struktura (tako tista skupna kot obe posamični za Maribor in Novo mesto) tudi izrazito odstopa od splošne spolne strukture prebivalstva v Sloveniji, saj je splošni delež žensk med prebivalci Slovenije 52 %. Primerjava podatkov kaže na izrazito večjo nagnjenost moških k izvrševanjem kaznivih de- janj oziroma vsaj kaznivih dejanj tatvine, ki so bila predmet pričujo- če analize. 4.1.3. Starostna struktura Skupna starostna struktura obdolžencev kaže, da kazniva dejanja tatvine najpogosteje izvršujejo osebe v starostni skupini 25–29 let, število tatvin je le nekoliko nižje pri osebah v starostni skupini 20- 24 let. Po 29. letu se število postopkov občutno zniža in zatem znova postopoma narašča do starosti 40–44 let, po 44 letu pa z višanjem starosti sorazmerno upada. Ob primerjavi starostne struk- ture obdolžencev v Mariboru in Novem mestu mariborski obdol- N o v o m e s t o 1 3 921 5 04421 8 1 1 1 2 3 0 1 4 2 – d e l e ž ( % ) 8 920 3 53311 5 7 7 9 2 1 1 0 0 Maribor 84 0 0 76 211047 958 4 – d e l e ž ( % ) 1 0 000 9 031105 9 46 1 0 0 Skupaj 223 2 1 126 65318 51 9 13 52 2 6 – d e l e ž ( % ) 9 910 5 63210 3 8 8 6 1 4 1 0 0 T T T T Tabela 1 abela 1 abela 1 abela 1 abela 1 – Strukture obdolžencev po posameznih okrajnih sodiščih ter v skupnem seštevku. DRŽA DRŽA DRŽA DRŽA DRŽAVLJ VLJ VLJ VLJ VLJANS ANS ANS ANS ANST T T T T V V V V V O O O O O N N N N NARODNOS ARODNOS ARODNOS ARODNOS ARODNOST T T T T SPOL SPOL SPOL SPOL SPOL slovensko bosansko hrvaško Slovenci Muslimani Hrvati Srbi Bošnjaki Romi moški ženske SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A AJ J J J J 65 65 65 65 65 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ženci znova tvorijo bolj homogeno skupino ljudi. V Mariboru kar 93 % dejanj obdolženci storijo, preden dopolnijo 45 let, v Novem mestu pa do 45. leta obdolženci storijo le 79 % kaznivih dejanj tatvine. Za Novo mesto je torej značilno, da se kaznivih dejanj sta- rejši storilci poslužujejo pogosteje. 4.1.4. Socialna struktura Socialno strukturo vsakega posameznika je mogoče meriti na več standardnih načinov. Dejavniki, ki jo opredeljujejo, so zaposlitev, višina osebnega dohodka posameznika, število družinskih članov oziroma oseb, ki jih je posameznik dolžan preživljati, višina skup- nih prihodkov v družini, stanovanjska situacija, zdravstveno sta- nje in podobno. Kljub številnosti dejavnikov, ki jih je mogoče upoš- tevati, pa je bilo za potrebe pričujoče analize mogoče upoštevati le (ne)zaposlenost obdolžencev, saj je to edini dejavnik, ki ga sodiš- ča konsistentno beležijo med osebnimi podatki obdolženca. Treba se je torej zavedati, da obstoj zaposlitve ne pomeni nujno ugodne- ga socialnega statusa osebe in obratno. Če kljub navedenim zadržkom glede zanesljivosti ocene social- ne strukture obdolžencev na podlagi njihove (ne)zaposlenosti analiziramo zbrane podatke, lahko sklepamo, da t. i. socialni mo- ment močneje izhaja iz podatkov, pridobljenih na novomeškem sodišču. Tam je bilo namreč kar 89 % obdolžencev brez zaposlit- ve, medtem ko je bilo v Mariboru brezposelnih 66 % obdolženih. Novo mesto 0 36 42 9 13 14 15 10 3 14 127 1 142 – delež (%) 0 25 29 6 9 10 1 1 7 2 10 89 1 100 Maribor 1 29 27 7 7 8 1 1 3 23 55 6 84 – delež (%) 1 35 32 8 8 10 1 1 4 27 66 7 100 Skupaj 1 65 69 16 20 22 16 11 6 37 182 7 226 – d e l e ž ( % ) 0 2 8 3 179 1 0753 1 6 8 13 1 0 0 Nadaljevanje tt tttabele 1 abele 1 abele 1 abele 1 abele 1 .. ... S S S S S T T T T TAROS AROS AROS AROS AROST T T T T ZAPOSLITEV ZAPOSLITEV ZAPOSLITEV ZAPOSLITEV ZAPOSLITEV 15–19 20–24 25–29 30–34 35–39 40–44 45–49 50–54 55 in več zaposleni nezaposleni drugo SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A AJ J J J J 66 66 66 66 66 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 4.2. K 4.2. K 4.2. K 4.2. K 4.2. Kazno azno azno azno aznov v v v van an an an anje je je je je 4.2.1. Kaznovanje glede na narodnost Poglavje o kaznovanju je v pričujoči študiji osrednje. V pojem ka- znovanje v tej študiji je zajeta vsakršna meritorna odločitev sodiš- ča. Vključuje tako oprostilne kot obsodilne sodbe, med obsodilni- mi pa take, ki obdolžencem nalagajo pogojne zaporne kazni, nepo- gojne zaporne kazni, denarne kazni in sodne opomine kot najmi- lejšo med kazenskimi sankcijami, ki so jih za potrebe te študije zabeležili pregledovalci spisov. Iz podatkov, navedenih v tabeli 2, izhaja, da je obdolžencem slovenskega porekla največkrat izrečena pogojna zaporna kazen (61 %), sledijo jim oprostilne sodbe (18 %), deleža denarnih kazni (8 %) in nepogojnih zapornih kazni (10 %) pa sta približno enaka. Izrečeni sodni opomini tvorijo le dva odstotka vseh izrekov. Obdolžencem romskega porekla je prav tako največkrat izreče- na pogojna zaporna kazen, vendar v veliko nižjem deležu kot slo- venskim obdolžencem (38 %), zato pa je delež Romov, ki jim je izrečena nepogojna zaporna kazen, trikrat višji od deleža Slovencev. Ta kazen je Romom namreč izrečena v kar 30 % primerov. Veliko višji je tudi delež oproščenih Romov (26 %), denarna kazen pa je izrečena le peščici romskih obdolžencev (6 %). Med pripadniki drugih narodnosti (Muslimani, Hrvati, Srbi in Bošnjaki) je največjemu deležu izrečena pogojna zaporna kazen (53 %), sledijo pa jim oprostilne sodbe (27 %), denarne kazni (17 %) in nepogojne zaporne kazni (13 %). Sodni opomin kot še milejša kazenska sankcija je bil v vseh treh letih na obeh okrajnih sodiš- Izr Izr Izr Izr Izrek sodbe ek sodbe ek sodbe ek sodbe ek sodbe Slo Slo Slo Slo Slov v v v venci enci enci enci enci % % % % % R R R R Romi omi omi omi omi % % % % % Dr Dr Dr Dr Drugi ugi ugi ugi ugi % % % % % Sk Sk Sk Sk Skupaj upaj upaj upaj upaj % % % % % Oproščeni 23 18 22 26 4 27 49 22 Denarna kazen 10 8 5 6 1 17 16 7 Sodni opomin 3 2 0 0 0 0 3 1 Pogojna zaporna kazen 77 61 32 38 8 53 117 52 Nepogojna zaporna kazen 13 10 26 30 2 13 41 18 SKUPAJ 126 100 85 100 15 100 226 100 T T T T Tabela 2 abela 2 abela 2 abela 2 abela 2 – Kaznovanje glede na narodnost. 67 67 67 67 67 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje čih izrečen le trikrat, in sicer v vseh treh primerih obdolžencem slovenske narodnostne pripadnosti. Ob tem je treba dodati, da je vzorec pripadnikov drugih narodnosti izredno nizek (15 obdolžen- cev ali 7 % vseh obdolžencev) in da je malo verjetno, da zaključki na podlagi takega vzorca tudi odsevajo realno sliko. Izsledki zbiranja podatkov postanejo še zanimivejši ob primerja- vi deležev obdolžencev različnih narodnosti v povezavi z najhujši- ma kazenskima sankcijama, to je pogojne ali nepogojne zaporne kazni. Na prvi pogled iz tabele 2 izhaja, da so pripadniki romske narodnosti v najslabšem položaju, saj jim je v kar 30 % izrečena nepogojna zaporna kazen, medtem ko je izrečena le 10 % obdolžen- cem slovenskega porekla in le 13 % pripadnikom drugih narod- nosti. Tak zaključek bi lahko potrdilo tudi dejstvo, da je milejša kazenska sankcija, to je pogojna kazen zapora, izrečena 38 % Ro- mom, 61 % Slovencem in 53 % pripadnikom drugih narodnosti. Oproščeni 23 7 (30 %) 22 15 (68 %) 4 1 (25 %) 39 23 (59 %) Denarna kazen 10 7 (70 %) 5 4 (80 %) 1 0 16 11 (69 %) Sodni opomin 3 0 0 0 0 0 3 0 Pogojna zaporna kazen 77 28 (36 %) 32 7 (22 %) 8 3 (4 %) 117 38 (32 %) Nepogojna zaporna kazen 13 13 (100 %) 26 24 (92 %) 2 2 (100 %) 41 41 (100 %) SKUPAJ 126 55 (44 %) 85 56 (66 %) 15 6 (40 %) 226 117 (52 %) T T T T Tabela 3 abela 3 abela 3 abela 3 abela 3 – Kaznovanje glede na narodnost in prejšnjo kaznovanost. IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE SL SL SL SL SLO O O O OVENCI VENCI VENCI VENCI VENCI ROMI ROMI ROMI ROMI ROMI DRUGI DRUGI DRUGI DRUGI DRUGI SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A A J J J J J skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) Na tem mestu se neizogibno postavlja vprašanje vzrokov, ki bi lahko vodili k takim rezultatom. Katere dejavnike oziroma olajše- valne in oteževalne okoliščine lahko sodišče upošteva pri izreku kazenske sankcije ter v kolikšni meri jih lahko upošteva? Iz sodnih spisov izhaja, da je praktično edina oteževalna okoliščina, ki jo je mogoče meriti, prejšnja kaznovanost obdolženca. Zato je tabelo 2, ki povzema deleže izrečenih kazenskih sankcij (oziroma neizrečenih kazenskih sankcij v primerih oprostilnih sodb), treba 68 68 68 68 68 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje nujno brati skupaj s tabelo 3, ki zajema podatke o prejšnji kazno- vanosti obdolžencev. Prejšnja kaznovanost obdolžencev je nam- reč ključ, ki sodnika prepriča, da je izrek nepogojne namesto pogoj- ne kazni zapora nujen. Iz tabele je razvidno, da so vsi Slovenci in vsi pripadniki drugih narodnosti, ki jim je izrečena nepogojna zaporna kazen, že bili kaznovani, medtem ko je že kaznovanih »le« 92 % Romov. Izrek nepogojne zaporne kazni je torej tako za Rome kot tudi za Slo- vence in pripadnike drugih narodnosti večinoma enako upravičen, pri večjem vzorcu pa bi bilo mogoče ugotoviti tudi, ali je odstopa- nje pri nižji prejšnji kaznovanosti Romov, ki jim je bila izrečena nepogojna zaporna kazen, naključno in ali bi se prejšnja kaznova- nost, nižja od 100 %, pri večjem vzorcu pojavila tudi pri Slovencih oziroma pripadnikih drugih narodnosti. Tudi pri prejšnji kaznovanosti v zvezi s pogojno zaporno kazni- jo se pokažejo večje razlike med pripadniki različnih narodnosti. Te razlike kažejo na dejstva, da bi moralo biti za zagotovitev popolne enakosti več pripadnikov določene narodnosti drugače kaznovanih. Iz podatkov iz obeh tabel izhaja, da je sicer večina tistih, ki so bili obsojeni na nepogojno zaporno kazen, že kaznova- nih, niso pa nujno obsojeni na nepogojno zaporno kazen vsi, ki bi glede na svojo prejšnjo kaznovanost morali biti. Kot rečeno, iz tabele 3 izhaja, da je delež že kaznovanih Slovencev, ki so obsoje- ni na pogojno zaporno kazen, večji od deleža Romov, ki so obsoje- ni na pogojno zaporno kazen. Za približanje izenačitvi deležev pri- padnikov različnih narodnosti pri vseh kaznih bi moralo biti več že kaznovanih Slovencev obsojenih na nepogojno zaporno kazen, ali pa bi moralo biti manj že kaznovanih Romov obsojenih na ne- pogojno zaporno kazen. Med obdolženci, ki jim je bila izrečena denarna kazen, kot tudi obdolženci, ki so bili oproščeni, je delež že kaznovanih Romov višji od deleža Slovencev. Iz vseh navedenih podatkov je mogoče zaključiti, da je v primeru že kaznovanih obdolžencev manj verjet- no, da jim bo izrečena pogojna zaporna kazen, medtem ko je bolj verjetno, da jim bo izrečena nepogojna zaporna kazen ali pa denar- na kazen. Enak zaključek izhaja tudi iz skupnega seštevka predka- znovanih obdolžencev. 69 69 69 69 69 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 4.2.2. Kaznovanje glede na spol Analiza dela zbranih podatkov, ki se nanašajo na spolno strukturo in kot izhaja iz tabele 4, je po oceni avtorjev nezanesljiva, saj je delež žensk v obravnavanih kazenskih postopkih izredno nizek in ob tako nizkem vzorcu ne ponuja zadostne podlage za verodostoj- ne zaključke. Izr Izr Izr Izr Izrek sodbe ek sodbe ek sodbe ek sodbe ek sodbe Moš Moš Moš Moš Moški ki ki ki ki % % % % % Žens Žens Žens Žens Žensk k k k ke e e e e % % % % % Sk Sk Sk Sk Skupaj upaj upaj upaj upaj % % % % % Oproščeni 45 24 4 1 1 49 22 Denarna kazen 12 6 4 11 16 7 Sodni opomin 1 0 2 6 3 1 Pogojna zaporna kazen 93 49 19 54 112 49 Nepogojna zaporna kazen 40 21 6 18 46 20 Skupaj 191 100 35 100 226 100 T T T T Tabela 4 abela 4 abela 4 abela 4 abela 4 – Kaznovanje glede na spol. Iz tabele 4 izhaja, da je delež žensk, ki jim je izrečena pogojna zaporna kazen (54 %), višji od deleža moških, ki jim je izrečena pogojna zaporna kazen (49 %). Hkrati je delež oproščenih moških (24 %) precej višji od deleža oproščenih žensk (11 %). Oproščeni 45 21 (47 %) 4 2 (50 %) 49 23 (47 %) Denarna kazen 12 9 (75 %) 4 2 (50 %) 16 11 (69 %) Sodni opomin 1 0 2 0 3 0 Pogojna zaporna kazen 93 43 (46 %) 19 4 (21 %) 1 12 39 (35 %) Nepogojna zaporna kazen 40 39 (97 %) 6 4 (67 %) 46 43 (93 %) Skupaj 191 103 (54 %) 35 13 (37 %) 226 116 (51 %) T T T T Tabela 5 abela 5 abela 5 abela 5 abela 5 – Kaznovanje glede na spol in prejšnjo kaznovanost. IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE MOŠKI MOŠKI MOŠKI MOŠKI MOŠKI ŽENSKE ŽENSKE ŽENSKE ŽENSKE ŽENSKE SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A A J J J J J skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) 70 70 70 70 70 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Nasprotno je delež žensk, ki jim je izrečena nepogojna zaporna kazen (18 %), nižji od deleža moških, ki jim je izrečena nepogojna zaporna kazen (21 %), delež žensk (11 %) pa je od deleža moških (6 %) višji tudi glede izrečenih denarnih kazni. Ti podatki sami po sebi ne morejo biti zanesljiva podlaga za oblikovanje zaključkov brez upoštevanja prejšnje kaznovanosti obdolžencev. Zaradi nizkega deleža žensk v vzorcu obdolžencev rezultati morda niso zanesljivi, vendar podatki iz tabele 5, razen v primeru oprostilnih sodb, v povprečju kažejo na izrazito višje deleže že ka- znovanih moških v primerjavi z ženskami. Nenavadna sta nizka deleža že kaznovanih žensk, ki sta jim bili izrečeni najvišji kazen- ski sankciji, to sta pogojna in nepogojna kazen zapora, kar kaže na dejstvo, da ima ženska, ki je kaznivo dejanje storila prvič, večje možnosti za izrek strožje kazenske sankcije kot pa oprostilne sodbe ali denarne kazni. 4.2.3. Kaznovanje glede na starost Po podatkih iz tabele 6 na naslednji strani je delež oproščenih naj- manjši pri obdolžencih, ki še niso dopolnili 25 let, pri obdolžencih, starih od 25 do 39 let, je delež oproščenih višji in konstanten ter se v povprečju giblje okrog 22,5 %. Pri obdolžencih, ki so že dopol- nili 40 let, pa se verjetnost oprostilne sodbe poveča, saj se delež oproščenih v povprečju giblje okrog 38 %. Možnost izreka denarne kazni v nobeni od starostnih skupin ni posebno visoka. Delež tistih, ki jim je bila izrečena, je najvišji v starostnih skupinah 20–24 let in 25–29 let, po dopolnjenem 30 letu starosti pa je izrek denarne kazni malo verjeten. Enako velja za sodni opomin, ki pa je že na splošno redka oblika izrečene kazen- ske sankcije, saj je bila v treh letih od 2002 do 2004 na obeh okraj- nih sodiščih za kaznivo dejanje tatvine izrečena le trikrat. Podobne zaključke je mogoče oblikovati na podlagi podatkov o deležih izrečenih pogojnih zapornih kazni. Deleži pogojnih za- pornih kazni so sicer visoki v vseh starostnih skupinah, najvišji pa so pri obdolžencih med 20. in 34. letom, kjer se delež obsojenih na pogojno zaporno kazen v povprečju giblje okrog 56 %. V starost- ni skupini 35–39 let je verjetnost izreka pogojne zaporne kazni 45 %, po dopolnjenem 40. letu pa ta verjetnost pade na 28 %. Glede 71 71 71 71 71 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje S S S S S tt tttar ar ar ar aros os os os ostt ttt 1 1 1 1 15 5 5 5 5–1 1 1 1 19 9 9 9 9 20 20 20 20 20–2 2 2 2 24 4 4 4 4 25 25 25 25 25–29 29 29 29 29 30 30 30 30 30–34 34 34 34 34 35 35 35 35 35–39 39 39 39 39 40 40 40 40 40–4 4 4 4 44 4 4 4 4 45 45 45 45 45–49 49 49 49 49 50 50 50 50 50–54 54 54 54 54 55 55 55 55 55–70 70 70 70 70 SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A AJ J J J J Oproščeni 1 (100 %) 6 (9 %) 15 (22 %) 4 (25 %) 4 (20 %) 9 (41 %) 6 (37 %) 4 (36 %) 0 49 (22 %) Denarna 0 8 (12 %) 6 (9 %) 0 1 (5 %) 0 1 (6 %) 0 0 16 (7 %) Opomin 0 1 (2 %) 2 (3 %) 0 0 0 0 0 0 3 (1 %) Skupaj pogojno 0 42 (65 %) 32 (46 %) 9 (56 %) 9 (45 %) 6 (27 %) 5 (31 %) 3 (27 %) 5 (83 %) 111 (49 %) Zaporna 0 8 (12 %) 14 (20 %) 3 (19 %) 6 (30 %) 7 (32 %) 4 (25 %) 4 (36 %) 1 (17 %) 47 (21 %) SKUPAJ 1(100 %) 65 (100 %) 69 (100 %) 16 (100 %) 20 (100 %) 22 (100 %) 16 (100 %) 11 (100 %) 6 (100 %) 226 (100 %) T T T T Tabela 6 abela 6 abela 6 abela 6 abela 6 – Kaznovanje glede na starost. 72 72 72 72 72 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 15–1 5–1 5–1 5–1 5–1 9 9 9 9 9 20–2 20–2 20–2 20–2 20–24 4 4 4 4 25–29 25–29 25–29 25–29 25–29 30–34 30–34 30–34 30–34 30–34 35–39 35–39 35–39 35–39 35–39 40–4 40–4 40–4 40–4 40–44 4 4 4 4 45–49 45–49 45–49 45–49 45–49 50–54 50–54 50–54 50–54 50–54 55–70 55–70 55–70 55–70 55–70 SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A AJ J J J J O p r o š č e n i161 54496404 9 že kaznovani 0 1 (17 %) 7 (47 %) 2 (50 %) 1 (25 %) 5 (56 %) 4 (67 %) 2 (50 %) 0 22 (45 %) Denarna kazen 0 8 60101001 6 že kaznovani 0 5 (62 %) 6 (100 %) 000000 1 1 (69 %) Opomin 0 1 20000003 že kaznovani 0 0 00000000 P o g o j n a04 23 29965351 1 1 že kaznovani 0 11 (26 %) 14 (44 %) 4 (44 %) 3 (33 %) 3 (50 %) 2 (40 %) 2 (67 %) 0 39 (35 %) Nepogojna 0 8 143674414 7 že kaznovani 0 8 (100 %) 14 (100 %) 3 (100 %) 6 (100 %) 5 (71 %) 4 (100 %) 4 (100 %) 1 (100 %) 45 (96 %) SKUPAJ 1 65 69 16 20 22 16 11 6 226 že kaznovani 0 25 (38 %) 41 (59 %) 9 (56 %) 10 (50 %) 13 (59 %) 10 (62 %) 8 (73 %) 1 (17 %) 1 17 (52 %) T T T T Tabela 7 abela 7 abela 7 abela 7 abela 7 – Kaznovanje glede na starost in prejšnjo kaznovanost. 73 73 73 73 73 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje na majhen vzorec obdolžencev, starejših od 55 let, zanesljivost podatka, da je ta verjetnost spet 85 %, ni trdna. Pri nepogojni zaporni kazni je situacija zopet obrnjena. Največje možnosti za izrek nepogojne zaporne kazni imajo namreč obdol- ženci srednjih let, torej od 35. do 54. leta. Verjetnost izreka nepo- gojne zaporne kazni kot najhujše kazenske sankcije je po podatkih iz tabele 6 namreč 31 %. Pred dopolnjenim 35 letom starosti kot tudi po dopolnjenem 55. letu je verjetnost izreka nepogojne za- porne kazni le 17 %. Podobno kot pri analizi kaznovanja glede na narodnost in spol je treba pri kaznovanju obdolžencev upoštevati njihovo prejšnjo kaznovanost, ki je običajna oteževalna okoliščina, ki jo sodnik upošteva pri določanju kazenske sankcije. Podatki o prejšnji kazno- vanosti glede na starost, ki so zbrani v tabeli 7, kažejo na to, da je povprečni delež že kaznovanih obdolžencev med 35. in 54. letom (61 %) višji od deležev že kaznovanih obdolžencev, ki še niso dopol- nili 35 let (51 %) oziroma so že dopolnili 55 let (17 %). Ta podatek logično izhaja iz dejstva, da se s potekom časa v življenjih ljudi število izvršenih kaznivih dejanj povečuje, zato je verjetnost, da bo delež že kaznovanih pri starejših večji, večja kot pri mlajših, ki v svojih krajših življenjih še niso imeli dovolj časa za izvrševanje kaznivih dejanj. Povprečno 93 % delež že kaznovanih obdolžencev, ki jim je bila izrečena nepogojna zaporna kazen, upravičuje izrek tega ukre- pa, čeprav bi posebno pozornost veljalo nameniti 71 % deležu že kaznovanih obdolžencev, starih od 40 do 44 let, ki jim je bila izreče- na nepogojna zaporna kazen, seveda pa je dopuščena tudi možnost, da bi se 100 % deleži drugih predkaznovanih obdolžencev prav tako znižali ob večjem vzorcu. 4.2.4. Kaznovanje glede na socialni status (zaposlitev) Kot je bilo rečeno že v uvodu te študije, je bil parameter (ne)zapo- slenosti izbran zato, ker je to eden od redkih s strani sodišča beleže- nih dejavnikov, ki izkazujejo socialni status obdolžencev. Iz podat- kov v tabeli 8 izhaja, da je tako med nezaposlenimi kot tudi neza- poslenimi obdolženci oprostilna sodba izrečena v 22 % primerov. Tudi deleža nezaposlenih in zaposlenih obdolžencev sta podobna pri izreku denarnih kazni, saj prvi znaša 7 %, drugi pa 11 %. Od 74 74 74 74 74 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje treh sodnih opominov sta bila dva izrečena zaposlenim obdolžen- cem. Deleža sta si prav tako podobna pri izrečenih pogojnih zapor- nih kaznih, saj je nepogojna zaporna kazen izrečena 48 % nezapos- lenih obdolžencev in 54 % zaposlenih obdolžencev. Zato pa je delež nezaposlenih obdolžencev, ki jim je izrečena nepogojna zaporna kazen, trikrat višji od deleža zaposlenih obdolžencev z izrečeno nepogojno zaporno kaznijo. Pri nezaposlenih namreč ta delež znaša 23 %, pri zaposlenih pa 8 %. Izr Izr Izr Izr Izrek sodbe ek sodbe ek sodbe ek sodbe ek sodbe Nezaposleni Nezaposleni Nezaposleni Nezaposleni Nezaposleni % % % % % Zaposleni Zaposleni Zaposleni Zaposleni Zaposleni % % % % % Dr Dr Dr Dr Drugi ugi ugi ugi ugi % % % % % Sk Sk Sk Sk Skupaj upaj upaj upaj upaj Oproščeni 40 22 8 22 1 14 49 Denarna kazen 12 7 4 11 0 0 16 Sodni opomin 1 0 2 5 0 0 3 Pogojna zaporna kazen 85 48 20 54 6 86 111 Nepogojna zaporna kazen 44 23 3 8 0 0 47 SKUPAJ 182 100 37 100 7 100 226 T T T T Tabela 8 abela 8 abela 8 abela 8 abela 8 – Kaznovanje glede na socialni status. Ob vpogledu v deleže že kaznovanih obdolžencev, ki so navede- ni v tabeli 9, ugotovimo, da je v primeru oprostilnih sodb delež že kaznovanih med nezaposlenimi (55 %) več kot štirikrat višji od deleža že kaznovanih med zaposlenimi (12 %). IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE IZREK SODBE NEZAPOSLENI NEZAPOSLENI NEZAPOSLENI NEZAPOSLENI NEZAPOSLENI ZAPOSLENI ZAPOSLENI ZAPOSLENI ZAPOSLENI ZAPOSLENI DRUGO DRUGO DRUGO DRUGO DRUGO SKUP SKUP SKUP SKUP SKUPA A A A A J J J J J skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) skupaj že kaznovani (delež) Oproščeni 40 22 (55 %) 8 1 (12 %) 1 0 49 23 (47 %) Denarna kazen 12 8 (67 %) 4 3 (75 %) 0 0 16 11 (69 %) Sodni opomin 1 0 2 0 0 0 3 0 Skupaj pogojna 85 32 (37 %) 20 7 (35 %) 6 0 111 39 (35 %) Zaporna kazen 44 40 (95 %) 3 3 (100 %) 0 0 47 43 (91 %) SKUPAJ 182 101 (55 %) 37 13 (35 %) 7 0 226 117 (52 %) T T T T Tabela 9 abela 9 abela 9 abela 9 abela 9 – Kaznovanje glede na socialni status in prejšnjo kaznovanost. 75 75 75 75 75 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Nasprotno je v primeru izreka denarnih kazni delež že kaznova- nih zaposlenih obdolžencev, ki znaša 75 %, višji od deleža že kazno- vanih nezaposlenih obdolžencev (67 %). Deleža že kaznovanih zaposlenih in nezaposlenih obdolžencev v primeru izrečene pogoj- ne kazni zapora sta skoraj enaka (37 % in 35 %). Delež že kaznova- nih nezaposlenih obdolžencev pa je glede na izrek najhujše kazen- ske sankcije, nepogojne zaporne kazni, nižji (95 %) od deleža zapo- slenih obdolžencev, ki znaša 100 %. Glede na navedeno bi lahko sklepali, da v primerjavi z zaposlenim obdolžencem obstaja večja verjetnost, da bo nezaposleni obdolženec, ki še ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, obsojen na kazen nepogojnega zapora. 5. 5. 5. 5. 5. ZAKLJUČEK ZAKLJUČEK ZAKLJUČEK ZAKLJUČEK ZAKLJUČEK Na osnovi preliminarne raziskave ter po vsestranskem pretehta- nju dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da pri delu sodišč v Mariboru in Novem mestu ne prihaja do diskriminacije. Pri izreče- nih kaznih nismo opazili večjega odstopanja glede na narodnost, spol, starost in socialno strukturo obdolžencev. V primeru, ko se ta odstopanja pojavljajo, pa so utemeljena s prejšnjo kaznovanost- jo obdolžencev, ki je ena oteževelnih okoliščin, ki jih sodišče ved- no upošteva pri določitvi kazni. Bistvenega razlikovanja med obdol- ženci glede na njihove osebne okoliščine torej vsaj na teh dveh sodiščih ni. Analiza zbranih podatkov nas lahko torej pripelje le do zaključ- ka, da so sodišča uspešna pri zagotavljanju enakopravnega obravna- vanja strank, ne glede na njihovo etnično pripadnost ali druge osebne lastnosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da se zbrani podat- ki iz praktičnih razlogov nanašajo le na eno pravno področje in da je vzorec premajhen za trdne in dokončne zaključke. Rezultate te študije zato lahko jemljemo le kot neke vrste kazalec, ki omogoča grobo oceno stanja. Najboljša ponazoritev te trditve je edina ugoto- vitev, ki odstopa od sicer bleščeče podobe, namreč da ima obdol- ženec romske narodnosti nekaj več možnosti, da mu bo izrečena nepogojna zaporna kazen kot obdolženec slovenske narodnosti, in to tudi po upoštevanju korektiva prejšnje kaznovanosti. Glede na velikost vzorca je povsem mogoče, da gre zgolj za statistično anomalijo, za kar govorijo tudi majhen odstotek odstopanja ter ostali podatki in ugotovitve. Enako mogoče pa je, da gre za zame- 76 76 76 76 76 Neža Kogovšek in Andrej Kmecl Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje tek trenda, ki bi ga v celoti razkrila šele obširnejša raziskava. Že zaradi zdrave mere znanstvene skepse, še bolj pa zaradi negotovos- ti in nezaupanja, ki danes spremljata skoraj vsako obravnavanje neenakosti na podlagi etnične pripadnosti, bi bilo vzorec smisel- no razširiti tudi na druga pravna področja, predvsem pa na ob- močje cele države in na ta način pridobiti vzorce, ki bi zaradi svoje velikosti omogočali povsem zanesljivo sklepanje. Zaenkrat pa – zlasti ob trenutno ne najboljši podobi sodstva v očeh javnosti – je treba ponoviti, da v študiji nismo prišli do prav nobenih kazalcev, da bi pred slovenskimi sodišči prihajalo do neenakega obravnava- nja zaradi osebnih lastnosti. Dobljeni rezultati sprožajo tudi nekatera druga vprašanja. Dej- stvo, da je delež Romov v obravnavanih kazenskih postopkih zelo visok, seveda zastavlja vprašanja, vezana na policijske postopke ter postopke pred tožilstvom, torej ali ti Rome obravnavajo enako, strožje ali blažje kot pripadnike drugih narodnosti. V primeru, da gre za resnično višjo stopnjo kriminalitete pri romski populaciji, se zastavljajo vprašanja o socioloških vzrokih zanjo. Enaka vpraša- nja se zastavljajo v zvezi z ugotovitvijo, da je prejšnja kaznovanost in prisotnost obdolžencev moškega spola ter nezaposlenih obdol- žencev višja od prejšnje kaznovanosti in prisotnosti žensk ter neza- poslenih obdolžencev. Vendar pa taka vprašanja segajo že onkraj področja dela sodišč. VIRI VIRI VIRI VIRI VIRI – Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2004. – Council Directive 2000/43/EC of 29 June 2000 implement- ing the principle of equal treatment between persons irrespe- ctive of racial or ethnic origin. Brusseles: OJ L 180, 19 July 2000 (15. april 2005). – Council Directive 2000/78/EC of 27 November 2000 estab- lishing a general frameworkfor equal treatment in employ- ment and occupation. Brusseles: OJ L 303, 2 December 2000. (15. april 2005). 77 77 77 77 77 Vloga sodišč pri zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje – Direktorat Evropske unije za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti – spletni portal (15. april 2005). – Kazenski zakonik Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 63/1994 (70/1994 – popr.), 23/1999 in 60/1999. – Popis prebivalstva 2002 (15. april 2005). – Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti – spletni por- tal (15. april 2005). – Vodopivec, Katja: Sistemska analiza predkazenskega in ka- zenskega postopka, Ljubljana, 1984. – Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. 79 79 79 79 79 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 1. . . . . PO PO PO PO POJMO JMO JMO JMO JMOV V V V VANJE NEDOPUS ANJE NEDOPUS ANJE NEDOPUS ANJE NEDOPUS ANJE NEDOPUSTNEG TNEG TNEG TNEG TNEGA RAZLIK A RAZLIK A RAZLIK A RAZLIK A RAZLIKO O O O OV V V V VANJ ANJ ANJ ANJ ANJA V A V A V A V A V KAZENSKEM PRA KAZENSKEM PRA KAZENSKEM PRA KAZENSKEM PRA KAZENSKEM PRAVU VU VU VU VU Nedopustno razlikovanje ali diskriminacija je z vidika sodobnega prava, ki je privrženo ideji enakosti, 1 eden izmed najbolj kritičnih družbenih pojavov. V aktih s področja prava človekovih pravic in v praksi najvišjih sodnih organov na nacionalni in nadnacionalni ravni so se oblikovali standardi enakosti in presoje dopustnosti razlikovanja tako na abstraktni ravni (to je v abstraktnih pravnih aktih) kot na konkretni ravni (v konkretnih postopkih in v konkret- nih aktih). V prispevku vsa ta pomembna vprašanja puščam ob strani, saj se bom omejil na oblike nedopustnega razlikovanja v kazenskem postopku. Zato želim najprej opredeliti, kaj lahko razu- memo kot nedopustno razlikovanje v kazenskopravno relevant- nem smislu. Pri opredelitvi nedopustnega razlikovanja v kazenskem postop- ku lahko zavzamemo ožji ali širši pristop. Ožja opredelitev temelji na dispoziciji kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti iz 141. čle- na kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki diskriminacijo opredeljuje kot kršitev enakosti pri priznavanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in s tem kot kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. V širšem smislu pa se zastavlja vpraša- nje, ali v okvir nedopustne diskriminacije ne sodita morda tudi neenako varstvo pravic, ki pomeni kršitev 22. člena ustave, in druge Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Marko Bošnjak * * Avtorjeva stališča, ki jih zastopa v tej razpravi, so njegova osebna in ne predstav- ljajo stališča institucij, pri katerih je zaposlen. 1 Enakost kot eno izmed štirih značilnosti sodobnega prava šteje Perenič, Anton: Relativna samostojnost prava. Ljubljana: Univerzum, 1981. 80 80 80 80 80 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje neenakosti, kot so na primer neenaka verjetnost kazenskega prego- na in obsodbe, neenaka hitrost obravnavanja zadev in neenakost vsebine obsodbe, če do nje pride (na primer neenaka vrsta ali viši- na izrečene kazenske sankcije). Temelj za obravnavanje vprašanj v tem prispevku niso le prav- na ureditev, kazenskopravna doktrina in presoja ustavnega sodiš- ča, temveč tudi ugotovitve empirične raziskave Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Republiki Sloveniji, ki smo jo pri Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljublja- ni izvajali od novembra 2002 do junija 2004. 2 V njenem okviru smo pregledali reprezentativni vzorec približno 800 spisov z 42 okrajnih in 11 okrožnih sodišč. S pregledom spisov smo pridobili množico kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, nato pa opravili njihovo statistično analizo. Nekatere relevantne ugotovitve upo- rabljam tudi v tem prispevku za ponazoritev aktualnosti obravnava- nih problemov. 2. 2. 2. 2. 2. NEDOPUS NEDOPUS NEDOPUS NEDOPUS NEDOPUSTNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIKO O O O OV V V V VANJE V OŽJEM SMISL ANJE V OŽJEM SMISL ANJE V OŽJEM SMISL ANJE V OŽJEM SMISL ANJE V OŽJEM SMISLU – U – U – U – U – KRŠITEV EN KRŠITEV EN KRŠITEV EN KRŠITEV EN KRŠITEV ENAK AK AK AK AKOS OS OS OS OSTI PRI PRIZN TI PRI PRIZN TI PRI PRIZN TI PRI PRIZN TI PRI PRIZNA A A A AV V V V VANJU ČL ANJU ČL ANJU ČL ANJU ČL ANJU ČLO O O O OVEK VEK VEK VEK VEKO O O O OVIH VIH VIH VIH VIH PRA PRA PRA PRA PRAVIC IN TEMELJNIH S VIC IN TEMELJNIH S VIC IN TEMELJNIH S VIC IN TEMELJNIH S VIC IN TEMELJNIH SV V V V VOBOŠČIN OBOŠČIN OBOŠČIN OBOŠČIN OBOŠČIN 2. 2. 2. 2. 2.1 1 1 1 1. . . . . Splošno Splošno Splošno Splošno Splošno Kot sem omenil zgoraj, pojem nedopustnega razlikovanja v kazen- skem postopku v ožjem smislu temelji na dispoziciji kaznivega dejanja kršitve enakopravnosti iz 141. člena KZ. Kaznivo dejanje temelji na določbi 14. člena ustave in različnih mednarodnih in- strumentov, ki veljajo v Sloveniji in ki postulirajo enakost pred zakonom. V prvem odstavku 141. člena KZ je določeno, da se ka- znuje, kdor zaradi razlike v narodnosti, rasi, barvi, veroizpovedi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku, političnem ali drugačnem prepri- čanju, spolni usmerjenosti, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so pri- znane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom, ali mu tako pravico ali svoboščino omeji, ali kdor na podlagi take- 2 Raziskavo in njene izsledke smo izčrpno predstavili v monografiji Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005. 81 81 81 81 81 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ga razlikovanja komu da kakšno posebno pravico ali ugodnost. V tretjem odstavku je določena kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, namreč če to kaznivo dejanje stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic. 3 Iz take definicije nedopustnega razlikovanja izhajajo trije bistve- ni elementi. Prvi je razlog razlikovanja, ki je naštet primeroma. Drugi element je predmet razlikovanja, namreč prikrajšanje, omeji- tev ali posebno priznanje kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tretji element je psihični odnos storilca do izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja. Posebej ključen je drugi ele- ment, namreč predmet razlikovanja, ki ga bom v nadaljevanju os- vetlil še posebej podrobno. 2.2. 2.2. 2.2. 2.2. 2.2. Razlog r Razlog r Razlog r Razlog r Razlog razlik azlik azlik azlik azliko o o o ov v v v van an an an anja in odnos r ja in odnos r ja in odnos r ja in odnos r ja in odnos razlik azlik azlik azlik azliko o o o ov v v v valca do alca do alca do alca do alca do r r r r razlik azlik azlik azlik azliko o o o ov v v v van an an an anja ja ja ja ja Ker je prvi element, namreč razlog razlikovanja, naštet zgolj pri- meroma, 4 vrsta razloga ni pomembna za obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja in s tem nedopustnega razlikovanja v ožjem smislu. Pomembno je le, da nek tak razlog obstaja in da je, poveza- no s tretjim elementom, obsežen tudi s storilčevim naklepom. Sto- rilec, v konkretnem primeru sodnik, se mora zavedati in mora ho- teti (direktni naklep) ali vsaj privoliti (eventualni naklep), da ravno zaradi neke konkretne okoliščine (na primer narodnosti, rase ali 3 Zastavlja se vprašanje, ali ni ravno ta dispozicija posebej relevantna za primere diskriminacije v ožjem smislu v kazenskem postopku. Sodnik namreč šteje za uradno osebo na temelju druge točke drugega odstavka 126. člena KZ. Vpraša- nje pa je, ali gre pri morebitnem diskriminatornem sodnikovem ravnanju za zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic v smislu prvega odstavka 261. čle- na KZ in gre torej v tem primeru za navidezni idealni stek z odnosom specialnosti (podobno tudi Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem – posebni del. Ljubljana: GV Založba, 2002, s. 102). Po mojem mnenju ni verjetno, da bi sod- nik ravnal diskriminatorno zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejal škodo, kar je sicer zakonski znak zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Zato izpolnitev dispozicije iz tretjega odstavka 141. člena v primeru diskriminacije v ožjem smislu v kazen- skem postopku v praksi ni verjetna. 4 Drugače npr. nekateri drugi kazenski zakoniki, npr. francoski Code Pénal. Ta v členu 225-1 kot nedopustne razlikovalne okoliščine taksativno našteva izvor, spol, družinsko stanje, zdravstveno stanje, prizadetost, navade, politično prepri- čanje, sindikalno dejavnost ter resnično ali domnevno pripadnost ali nepripad- nost posameznemu narodu, naciji, rasi ali verski skupnosti. 82 82 82 82 82 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje spola) določeni osebi, praviloma obdolžencu, 5 kakšne pravice ne prizna. Pravnosociološko pa je seveda zanimivo, kateri so v praksi bistveni razlogi za nedopustno razlikovanje. Raziskovalci smo v omenjeni empirični raziskavi opazili, da so skupine obdolžencev, ki so posebno ranljivi za odrekanje in omejevanje kakšnih pravic, predvsem Romi, zasvojenci z mamili, predkaznovani in drugi ljudje z družbenega obrobja. Očitno je, da med nosilci funkcij v kazen- skem pravosodju mestoma obstajajo določeni predsodki do teh oseb in da je zato potrebna ustrezna senzibilizacija v zvezi s takimi predsodki. O konkretnih načinih, na katere so se taki predsodki izrazili, pišem v nadaljevanju. Glede tretjega, psihičnega elementa, je treba poudariti, da v kazenskopravnem smislu mora biti razlikovanje, če naj bo ovredno- teno kot nedopustno, zavestno in voljno. Seveda pa je v pravnopsi- hološkem smislu posebej zanimivo tisto razlikovanje, ki se dogaja nezavedno, na primer nezavedno prepričanje o obdolženčevi krivdi na podlagi njegovega izgleda ali kakšne druge okoliščine. Vendar pa dejstvo, da iz sodnega spisa (na primer iz zapisnika o glavni obravnavi ali iz obrazložitve posamezne sodne odločbe) ni izrec- no razvidno, da je sodišče zavestno in voljno diskriminiralo posa- meznega obdolženca, ne pomeni, da sodišče tega ni storilo. Zavest- no in voljno diskriminacijo je mogoče iz spisa zaznati tudi iz bolj subtilnih znakov, ko je na primer izrečena obsodilna sodba, če- prav po splošnem sodniškem izkustvu za kaj takega ni dovolj doka- zov. Vprašanje obstoja naklepa je treba ločiti od vprašanja razliko- valčevega namena ali nagiba, ki sta za obstoj nedopustnega razliko- vanja povsem nepomembna. Za diskriminacijo v kazenskem pos- topku, tudi v najožjem pomenu, gre tudi tedaj, kadar sodnik v sploš- nem ni negativno naravnan do okoliščine, na podlagi katere sicer ravna diskriminatorno – na primer Romov, drugih neslovencev, brezposelnih ali žensk ne sovraži oziroma proti njim nima nič. 2.3. 2.3. 2.3. 2.3. 2.3. Člo Člo Člo Člo Člov v v v vek ek ek ek eko o o o ov v v v va pr a pr a pr a pr a pra a a a avica ali t vica ali t vica ali t vica ali t vica ali temel emel emel emel emeljna sv jna sv jna sv jna sv jna svoboščina, ki je oboščina, ki je oboščina, ki je oboščina, ki je oboščina, ki je pr pr pr pr predme edme edme edme edmet r t r t r t r t razlik azlik azlik azlik azliko o o o ov v v v van an an an anja ja ja ja ja V tej točki podrobneje obravnavam vprašanje, katere so tiste člove- kove pravice in temeljne svoboščine, ki so v kazenskem postopku 5 V nadaljevanju razpravljam o tem, ali je lahko oseba, ki je diskriminirana, tudi oškodovanec ali kakšna druga oseba, ki sodeluje v kazenskem postopku. 83 83 83 83 83 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje lahko predmet nedopustnega razlikovanja, in na kakšen način se lahko to razlikovanje kaže. Sodišče lahko nedopustno odvzame ali omeji različne obdolženčeve procesne in materialne pravice in svoboščine. 2.3.1. Odvzem ali omejitev procesnih pravic 2.3.1.1. Domneva nedolžnosti Med procesnimi pravicami je na prvem mestu domneva nedolžnosti, ki jo obdolžencu zagotavlja 27. člen ustave. Bistvena oblika kršitve domneve nedolžnosti je seveda vnaprejšnje prepri- čanje sodišča, da je obdolženec kriv. Prepričanje sodišča v obdol- ženčevo krivdo se izraža predvsem v neutemeljeni presoji doka- zov v obdolženčevo škodo, v odločitvi v dvomu v obdolženčevo škodo in v pričakovanju, naj obdolženec dokaže neobstoj kakšnega zakonskega znaka kaznivega dejanja. 6 Primer neutemeljene preso- je in odločitve v dvomu v obdolženčevo škodo je tudi obsodilna sodba, ko zanjo po splošnem človeškem izkustvu in po siceršnji ustaljeni sodni presoji ni dovolj dokazov. Iz raziskave, ki smo jo izvedli na Inštitutu za kriminologijo, lahko izpostavim tri primere, ki kažejo na diskriminatorno kršitev domneve nedolžnosti. Prva dva kažeta na neutemeljeno presojo dokazov v škodo obdolženca: Primer 1: Obdolženec, hrvaški državljan, je prečkal mejo med Hrvaš- ko in Slovenijo. Namenjen je bil v Nemčijo, kjer je nekoč delal, da bi tam uveljavljal pravice iz socialnega zavarovanja. Mejna policija je v njegovem potnem listu našla poškodovan (razmazan) avstrijski mejni žig in ga ovadila za kaznivo dejanje ponarejanja listin. Ker je bil tu- jec, je bil zoper njega odrejen pripor. Obdolženec se je zagovarjal, da je potni list polil, nato pa ga je žena skušala očistiti, a ni vedel povedati, s čim. Zoper njega ni bilo v spisu opaziti nobenega drugega dokaza ali indica. Bil je spoznan za krivega in pogojno obsojen. Po mojem prepričanju odreditev pripora ni bila v skladu z načelom sora- zmernosti, obsodilna sodba pa je bila brez resnega temelja, ki bi izkazoval njegovo krivdo za očitano dejanje. Vprašanje je, v kolikšni meri je na obsodilno sodbo vplivalo dejstvo, da je bil obdolženec hrvaški državljan. 6 Iz domneve nedolžnosti namreč tudi izhaja, da mora krivdo zatrjevati in dokazo- vati tožilec, če pa je sodišče po izvedenem dokaznem postopku v dvomu in krivda v obdolžencu ni nesporno dokazana, mora obdolženo osebo oprostiti (tako npr. ustavno sodišče v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. aprila 1994). 84 84 84 84 84 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Primer 2: Obdolženca so med vožnjo rutinsko ustavili policisti in ugotovili, da v vozilu karavan prevaža večje število iraških Kurdov, ki so pred tem ilegalno prestopili mejo med Hrvaško in Slovenijo. Bil je obdolžen kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Zaslišani Kurdi so povedali, da so plačali za ilega- len prestop meje, na slovenski strani pa naj bi jih nekdo prevzel in jih prepeljal do meje z Italijo in jim tam pomagal ilegalno prestopiti tudi tisto mejo. Ko so prestopili mejo med Hrvaško in Slovenijo, so čakali, da jih prevzame ustrezna oseba. Ker se to dlje časa ni zgodi- lo, so se napotili iz skrivališča do bližnje ceste in pričeli »štopati«. Tam jih je pobral obdolženec in jih je bil pripravljen peljati do Ljubljane. Obdolženec se je zagovarjal, da je v tistih krajih oddal neko dekle, ki jo je pred tem spoznal, vedel pa je povedati le njeno ime in da je njen oče zaposlen na sodišču v kraju K. Ker je po narodnosti Rom in član združenja za pomoč Romom, je tedaj, ko je zagledal osebe, ki so »štopali« in so se mu zdeli kot Romi, usta- vil, nato pa so se izza grmovja vsuli še drugi. Ker so bili med njimi ženske in otroci, prevoza ni odklonil. Med vožnjo je večkrat uporab- ljal mobilni telefon, iz česar je policija sklepala, da je govoril z drugi- mi organizatorji ilegalnega prehoda meje. Čeprav je najprej bilo predvideno, da se pridobi izpisek klicev, pa to nato ni bilo storje- no. Prav tako sodišče ni preverjalo drugih trditev iz obdolženčevega obširnega zagovora, čeprav so bile preverljive. Sodišče ga je spoz- nalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Očitno pa je pri odlo- čanju sodišča imelo velik pomen dejstvo, da je bil obdolženec že kaznovan za tako kaznivo dejanje, saj je bil dejansko edini dokaz zoper obdolženca ta, da so v avtomobilu, ki ga je vozil, našli ilegal- ne prebežnike. Obdolženec je imel sicer odlično obrambo, ki je vložila pritožbo, višje sodišče pa je v obsodbo poseglo toliko, da je dejanje iz dokončanega prekvalificiralo v poskus. 7 Zastavlja se vprašanje, zakaj sodišče ni preverjalo dokazov v obdolženčevo ko- rist in je odločilo v njegovo škodo ob očitni dokazni šibkosti prime- ra. Domnevam, da je bistveno težo pri tem imelo dejstvo, da je bil že prej kaznovan za podobno kaznivo dejanje. Predstavljeni primer kaže na diskriminatorno ravnanje v škodo predkaznovanih, ki ga omogoča neustrezna ureditev postopka in praksa slovenskih kazenskih sodišč. Ko sodišče prejme obtožbo, je v okviru prvega koraka sodišča tudi zahteva za izpisek iz kazenske evidence za obdolženca. Tak izpisek »mentalno okuži« sodišče, saj 7 S kazenskopravnega vidika se zastavlja vprašanje, ali je mogoče tako dejanje opredeliti kot poskus ali pa gre morda šele za pripravljalna dejanja. 85 85 85 85 85 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje v njem ustvarja pred-sodek o obdolženčevi krivdi. Izpisek iz ka- zenske evidence je nedvomno nujen, ko gre za odločanje o kazen- ski sankciji v primeru obsodilne sodbe, je pa nedopusten, ko gre za odločanje o krivdi. Zato bi bilo treba ločiti fazo odločanja o krivdi od faze odločanja o kazenski sankciji (v primeru obsodilne sodbe). Sodišče bi tako smelo izpisek iz kazenske evidence zahtevati šele po obsodilni sodbi, če pa bi ga zahtevalo prej, bi se izpisek moral hraniti zaprt v spisu ali posebej izven spisa (in dosega obrav- navnega senata), senat pa bi imel dostop do njega šele, ko se odloči o krivdi. 8 V tretjem primeru pa je očitno, da je sodišče dokazno breme zaradi narodnosti obdolženke prevalilo nanjo in ker mu domnevno ni zadostila, je izreklo obsodilno sodbo. Primer 3: Obdolženka romske narodnosti je v trgovini plačala z ban- kovcem za 100 nemških mark. To je v preteklosti storila že večkrat, tokrat pa je blagajničarka čez čas opazila, da je bankovec »čuden«, in izkazalo se je, da je ponarejen. Obdolženka je bila obtožena ka- znivega dejanja ponarejanja denarja. Zagovarjala se je, da ji je bank- ovec (kot vedno) izročil njen mož, 9 ta pa naj bi ga dobil v menjaln- ici v tistem kraju (ki je bila v času glavne obravnave že zaprta) ali pa na banki. Sodišče jo je spoznalo za krivo, saj ni uspela dokazati, da ni vedela, da je bankovec, ki ga je spravila v promet, ponarejen, njenega zagovora pa deloma ni bilo mogoče preverjati, saj je bila menjalnica že zaprta, deloma pa naj bi bilo splošno znano de- jstvo, da banke ponarejenih bankovcev ne prodajajo. Domnevam, da se je sodišče za prevalitev dokaznega bremena in za odločitev v dvomu v škodo obdolženke odločilo predvsem zaradi njene narodnosti. Obdolženka se je zoper sodbo pritožila, višje sodišče jo je razveljavilo zaradi nepopolno ugotovljenega de- janskega stanja, obdolženka pa je bila v novem sojenju oproščena 8 To samo po sebi še ne pomeni, da v izjemnih okoliščinah ne bi bilo mogoče izpostaviti obdolženčevo predkaznovanost že v dokaznem postopku. To bi bilo mogoče v primeru, ko bi obramba izpostavljala obdolženčevo osebno življenje ali druge osebne okoliščine kot dokaz, da obdolženec ni storil očitanega kaznive- ga dejanja. Tožilec bi lahko posledično »potegnil na plano« dokaz o predkazno- vanosti, da bi izpodbil navedbe obrambe. 9 Zanimivo je, da glede na tak zagovor ni bil obtožen tudi njen mož, saj je v kazenskopravnem smislu, če bi sicer pristali na verzijo obtožbe, obstajala podlaga za njegov pregon. 86 86 86 86 86 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zaradi pomanjkanja dokazov. Posebej pozitivno ocenjujem dejstvo, da je kazensko pravosodje sâmo uspelo odpraviti diskriminatorno ravnanje. 2.3.1.2. Odvzem ali omejitev drugih procesnih pravic Sodišče lahko diskriminatorno poseže tudi v druge obdolženčeve procesne pravice, bodisi samostojno bodisi v povezavi s posegom v domnevo nedolžnosti. Tako lahko poseže v obdolženčeva procesna jamstva iz 29. člena ustave, na primer v pravico do obrambe, v pravi- co do zagovornika, v pravico do izvajanja dokazov v svojo korist ali v privilegij zoper samoobtožbo, vse spričo kakšne obdolženčeve osebne okoliščine. Primeri takih posegov bi lahko bili na primer: – neizločitev, nepopolna izločitev ali prepozna izločitev urad- nih zaznamkov o razgovoru osumljenca s policijo, kar je v praksi razmeroma pogost pojav; – različne oblike pritiskov na obdolženca, naj dejanje prizna, naj prizna kakšno dejstvo ali naj spremeni zagovor – takih oblik pritiskov iz spisov sicer ni zaznati, ni pa izključeno, da do njih prihaja v fazah, ki niso dostopne sodnemu nadzoru, na primer med policijskim pridržanjem; – zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza, čeprav za to obsta- jajo razlogi skladno z ustavno odločbo v zadevi št. Up-34/93 z dne 8. junija 1995 – iz spisov ni zaznati, da bi bile neuteme- ljene zavrnitve dokaznih predlogov pogoste, a predvsem zato, ker so dokazni predlogi obrambe, še posebej, če obdol- ženec nima zagovornika, itak redki; – zavrnitve drugih obrambnih predlogov oziroma krnitev dru- gih obrambnih možnosti. Možni so tudi diskriminatorni posegi v druge procesne pravice, na primer v pravico do poštenega sojenja iz 23. člena ustave in v pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva iz 25. člena usta- ve. Ranljive so tudi tiste pravice obdolženca, ki ga varujejo pred neutemeljenimi omejevalnimi ukrepi. Čeprav smo v spisih opazi- li, da so te pravice mestoma kršene (predvsem na primer v prime- rih hišnih preiskav), pa ni mogoče trditi, da so te kršitve posledica kakšnih obdolženčevih osebnih okoliščin. Te okoliščine so lahko v posameznih primerih tudi dopusten temelj razlikovanja: na pri- mer pripor je izrečen, ker je obdolženec tujec (s tem je izkazana 87 87 87 87 87 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje begosumnost), ker je bil že kaznovan za podobno dejanje (s tem je izkazana ponovitvena nevarnost), ker ima premoženje v tujini (s tem je izkazana begosumnost ali celo koluzijska nevarnost). Seve- da pa mora sodišče pomen teh okoliščin za obstoj posameznega pripornega razloga ustrezno utemeljiti. Ustavno sodišče je nedavno obravnavalo primer nedopustnega razlikovanja v kazenskem postopku na temelju jezika oziroma pisa- ve (odločba št. Up-599/04 z dne 24. marca 2005). Primer je po mojem prepričanju očitno poveden. Primer 4: Obdolženec litvanske narodnosti je bil spoznan za krive- ga kaznivega dejanja ropa. S sodiščem se je sporazumeval s pomoč- jo prevajalke za ruski jezik, ki ga po lastnih navedbah malo razu- me, pisati pa ga ne zna. Z zagovornikom naj bi se sporazumeval rusko, zagovornik pa je bil razrešen s pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka. S prestajanja kazni je sodišču poslal vlogo, ki jo je naslovil kot »pritožba na Vrhovno sodišče«. 10 Vlogo je napisal v litvanskem jeziku, v spremnem dopisu v slovenskem jeziku pa je pojasnil, da je to storil, ker ne zna ne rusko ne slovensko. Sodišče je ugotovilo, da v Sloveniji ni sodnega tolmača za litvanski jezik, in je obsojenca z dopisom v ruskem jeziku pozvalo, naj vlogo dopol- ni tako, da jo predloži v ruskem jeziku. Ker tega ni storil, jo je zavrglo kot nerazumljivo. Ustavno sodišče je ugotovilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave v povezavi s pravico do uporabe svojega jezika in pisave iz 62. člena ustave. Ravnanje sodišča, ki je zavrglo vlogo obsojenca, češ da je nera- zumljiva, po mojem prepričanju kaže na nedopustno samovoljo: sodišče je zaradi lastne razbremenitve 11 hudo poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine. 2.3.2. Odvzem ali omejitev materialnopravnih pravic Med materialnopravnimi pravicami, v katere lahko poseže kazen- sko pravosodje na diskriminatoren način, je predvsem načelo zako- 10 Obsojencu seveda takšno pravno sredstvo ni šlo: sodišče pa bi ga skladno s pravi- lom falsa demonstratio non nocet moralo obravnavati kot laično zahtevo za varstvo zakonitosti in jo kot tako tudi preizkusiti. 11 Sodišče je sâmo ugotovilo, da bi se bilo treba obrniti na veleposlaništvo Litve, kjer bi vlogo prevedli v angleški, nemški ali ruski jezik, to pa bi omogočalo prevod v slovenski jezik. To pa se je sodišču očitno zdelo prenaporno. 88 88 88 88 88 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje nitosti kazenskega materialnega prava iz 28. člena ustave. 12 Do dis- krimnatorne kršitve tega načela bi prišlo predvsem v primeru, ko bi sodišče razlagalo inkriminacijske določbe KZ na način, ki bi povzročal neenakost na temelju kakšne osebne okoliščine. Take razlage lahko v določenih družbenih okoliščinah povzroča kazen- ski zakon, če v opisih kaznivih dejanj vsebuje izraze, ki so nesklad- ni z načelom zakonitosti, predvsem z načelom določnosti (lex cer- ta), ali pa take, ki onemogočajo osredotočeno dokazovanje, posle- dično pa je možno nedopustno razlikovanje. Tipičen primer je bila uredba o vojaških sodiščih, ki je med drugim tudi spričo nedoloč- nosti omogočala pregon razrednih sovražnikov med in neposred- no po koncu druge svetovne vojne in je bila predmet presoje us- tavnega sodišča v zgoraj omenjeni zadevi št. U-I-6/93. Seveda je nedopustno razlikovanje mogoče tudi ob povsem jas- nem kazenskem zakonu. Do takega razlikovanja lahko pride tedaj, ko sodišče določbi KZ zmotno pripiše vsebino, ki je v nasprotju z načelom enakosti. Sodišče takó pri svojem odločanju ne sme upoš- tevati okoliščine, ki v določbi KZ niso navedene kot odločilne (tako ustavno sodišče na primer v odločbi št. Up-66/95 z dne 22. novem- bra 1995). 2.4. 2.4. 2.4. 2.4. 2.4. Oš Oš Oš Oš Ošk k k k kodo odo odo odo odov v v v vanec k anec k anec k anec k anec ko o o o ot žr t žr t žr t žr t žrt t t t te e e e ev dis v dis v dis v dis v diskriminat kriminat kriminat kriminat kriminator or or or ornega posega v nega posega v nega posega v nega posega v nega posega v člo člo člo člo člov v v v vek ek ek ek eko o o o ov v v v ve pr e pr e pr e pr e pra a a a avice in t vice in t vice in t vice in t vice in temel emel emel emel emeljne sv jne sv jne sv jne sv jne svoboščine med oboščine med oboščine med oboščine med oboščine med kaz kaz kaz kaz kazens ens ens ens enskim pos kim pos kim pos kim pos kim post t t t topk opk opk opk opkom? om? om? om? om? V zgornjih izvajanjih sem predpostavljal, da je obdolženec tisti, ki je lahko žrtev nedopustnega razlikovanja s strani organov kazen- skega pravosodja. Zastavlja pa se vprašanje, ali tako ravnanje ni morda usmerjeno tudi proti oškodovancu. 13 12 Morebitni diskriminatorni posegi v druge materialnopravne človekove pravice in temeljne svoboščine praktično niso verjetni. Tako si v naši družbeni stvar- nosti ni mogoče zamisliti, da bi sodišče izreklo smrtno kazen, ker je obdolženec Rom (kršitev 17. člena ustave), da bi izreklo kruto ali ponižujočo kazen v okviru predvidenih kazenski sankcij ipd. 13 Vprašanje bi bilo mogoče zastaviti še širše, namreč ali je diskriminatorno ravna- nje lahko usmerjeno tudi zoper druge udeležence v kazenskem postopku, npr. zoper priče. Zamislimo si lahko primer, ko bi sodišče ali stranka v kazenskem postopku priči pri zaslišanju priče zastavljalo vprašanja z vsebino ali na način, ki bi bil v neskladju s človekovim dostojanstvom, zgolj zaradi pričine starosti (»Gospa, ste vi že malo brljavi, mar ne?«), spola (»Ve, ženske, mere težko oceni- te, kajne?«), narodnosti (»Čeprav ste Rom, skušajte biti vsaj na sodišču pošten in povejte po resnici!«) ipd. 89 89 89 89 89 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje V zvezi s položajem oškodovanca je ustavno sodišče sprejelo zelo trdo stališče, po katerem oškodovanec v kazenskem postopku nima pravno varovanega interesa za doseganje obsodilne sodbe in tako ne more vložiti ustavne pritožbe s trditvijo, da so bile v kazenskem postopku prekršene njegove človekove pravice ali temeljne svoboščine (odločba št. Up-285/97). Kljub temu po mo- jem prepričanju obstaja pravna dolžnost nediskriminatornega obravnavanja oškodovanca v kazenskem postopku. Na primer ne- dopustnega razlikovanja na podlagi oškodovančeve narodnosti smo sicer naleteli v raziskavi Uveljavljanje novih institutov kazen- skega materialnega in procesnega prava. 14 Primer 5: A je B udaril tako, da je ta padel, se ranil po glavi, zaradi česar je bil lahko telesno poškodovan. Državni tožilec je ovadbo zavrgel, ker naj bi šlo za dejanje majhnega pomena, odločitve ni obrazložil, na spisu pa je napravil zaznamek, da se je za institut iz 14. člena KZ odločil, ker je pri padcu na glavi nastala le majhna rana, šlo pa naj bi za pretep med Romi, kar naj bi bil skoraj običa- jen pojav. Menim, da narodnost oškodovanca ne more biti okoliščina, ki bi kakorkoli soodločala pri odločitvi državnega tožilca, ali gre za dejanje majhnega pomena, čeprav so sicer podani vsi znaki ka- znivega dejanja. Primer je nekaj posebnega tudi zato, ker je akter v kazenskem pravosodju izrecno priznal (sicer na internem doku- mentu) nedopusten razlog za razlikovanje pri svojem odločanju. 3. NEDOPUS 3. NEDOPUS 3. NEDOPUS 3. NEDOPUS 3. NEDOPUSTNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIKO O O O OV V V V VANJE V ŠIRŠEM SMISL ANJE V ŠIRŠEM SMISL ANJE V ŠIRŠEM SMISL ANJE V ŠIRŠEM SMISL ANJE V ŠIRŠEM SMISLU U U U U V dosedanjem razpravljanju sem izhajal iz ožjega pojmovanja nedo- pustnega razlikovanja v kazenskem postopku, namreč iz zavest- nih, celo več, naklepnih kršitev načela enakosti pri priznavanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V širšem smislu pa gre za nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku tudi pri nekate- rih drugih pravosodnih ravnanjih, ki sicer ne izpolnjujejo dispozi- cije 141. člena KZ. Za tako nedopustno razlikovanje v širšem smis- lu po mojem mnenju ni potreben obstoj razlikovalčevega naklepa 14 Raziskava je sicer objavljena kot Bavcon, Ljubo (ur.): Uveljavljanje novih insti- tutov kazenskega materialnega in procesnega prava. Ljubljana: Uradni list Re- publike Slovenije, 2000. 90 90 90 90 90 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (do razlikovanja lahko pride celo podzavestno ali sploh v celoti nevede) niti obstoj posebnega razlikovalnega temelja, na primer rase, spola, narodnostne, verske ali druge pripadnosti. Primer take- ga nedopustnega razlikovanja v širšem smislu je predvsem neena- ko varstvo pravic, ki sicer predstavlja kršitev 22. člena ustave, ter morebitne druge nedopustne neenakosti v kazenskem postopku. 3. 3. 3. 3. 3.1 1 1 1 1. . . . . N N N N Neenak eenak eenak eenak eenako v o v o v o v o var ar ar ar ars s s s stv tv tv tv tvo pr o pr o pr o pr o pra a a a avic – kršit vic – kršit vic – kršit vic – kršit vic – kršite e e e ev 22. člena u v 22. člena u v 22. člena u v 22. člena u v 22. člena us s s s st t t t ta a a a av v v v ve e e e e Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. Iz nje med drugim izhaja, da sodišče stranke ne sme obravnavati neena- kopravno tako, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer red- no odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. 15 Taka zahte- va sicer s seboj nosi več težav. Najprej se je treba vprašati, katere so tiste okoliščine posamezne kazenske zadeve, spričo katerih je mogoče govoriti o podobnosti te zadeve z drugimi, že presojenimi kazenskimi zadevami. Vprašanje je tudi, kolikšen je obseg določe- nih vrst odločitev, da je mogoče govoriti o redni oziroma ustaljeni presoji. Ta mora ne le obstajati, mora biti »razberljiva«, ugotovlji- va. Povedano drugače, obstajati mora informacijski sistem, ki bi za vsa pogostejša pravna vprašanja nudil odgovor na vprašanje o ustaljeni praksi. Po mojem mnenju tak sistem zaenkrat ne obstaja, zato ta izraz pravice do enakega varstva pravic v slovenski kazensko- sodni praksi ni polno izvedljiv. Končno pa je treba tudi poudariti, da ni vsak odstop od redne prakse tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Če je tak odstop ustrezno uteme- ljen (npr. zaradi neustreznosti prakse, razvoja pravnega sistema in pravnih vrednot ipd.), je drugačna odločitev ne le dopustna, tem- več tudi nujna. Dolžnost sodišča razsoditi enako v enakih primerih ni edini za obravnavano problematiko relevantni izraz pravice do enakega varstva pravic. Po ustaljeni ustavnosodni presoji gre namreč za krši- tev te pravice tudi takrat, ko je odločitev sodišča očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti 15 Več glej Jambrek, Peter: 22. člen (enako varstvo pravic), v: Šturm, Lovro (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 238 in nasl. 91 91 91 91 91 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje za arbitrarno oziroma samovoljno (tako na primer ustavno sodiš- če v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. februarja 1998). Ustavno sodiš- če je hkrati izdalo več odločb, v katerih je ugotovilo kršitev pravice iz 22. člena ustave. 16 Odločitev sodišča je lahko očitno napačna tedaj, kadar sodišče očitno napačno ugotovi dejansko stanje ali pa očitno napačno uporabi materialno ali procesno pravo. Očitne napake pri uporabi materialnega prava pogosto pomenijo tudi kršitev načela zakoni- tosti kazenskega materialnega prava iz 28. člena ustave – tako bo sodišče na primer zaradi očitno napačne razlage KZ obdolženca obsodilo za dejanje, ki (ob pravilni razlagi) ni kaznivo dejanje. Očitne napake pri uporabi procesnega prava pogosto pomenijo kršitev kakšne izmed pravic obdolženca iz 29. ali iz 23. člena us- tave ali iz tistih členov, ki urejajo omejevalne ukrepe. Ocena, kdaj gre za očitno napačnost posamezne pravne odločitve oziroma za nerazumnost obrazložitve take odločitve v meri, da je mogoče go- voriti o arbitrarnosti, pa je seveda zelo zahtevna. 3.2. 3.2. 3.2. 3.2. 3.2. Dr Dr Dr Dr Druge neenak uge neenak uge neenak uge neenak uge neenakos os os os osti v kaz ti v kaz ti v kaz ti v kaz ti v kazens ens ens ens ensk k k k kem pos em pos em pos em pos em post t t t topk opk opk opk opku u u u u Končno naj zastavim še vprašanje, v kolikšni meri druge neenakos- ti, do katerih prihaja v kazenskem postopku, pomenijo nedopust- no razlikovanje, ki ga je treba odpraviti. Odgovor na to vprašanje je odvisen od stališča, h katerim enakostim v kazenskem postop- ku sploh stremimo. V zvezi s tem se bom oprl na Beccarijevo stališče o pomenu verjetnosti, hitrosti in strogosti kazenske represije. 17 Tako se sprašujem, ali morda predstavljajo nedopustno neenakost tudi naslednji položaji: – neenaka verjetnost pregona, – neenaka hitrost pri obravnavanju zadeve in – neenak izid kazenskega postopka. 16 Take odločbe so relativno redkejše v kazenskih zadevah, saj gre tam pri očitno napačnih odločitvah navadno hkrati za kršitev katere od ustavnih pravic, ki glede na 22. člen predstavljajo t. i. lex specialis. 17 Utemeljitelj klasične kriminologije Cesare Beccaria je menil, da je pri kazenski represiji, če naj bo učinkovita in racionalna, pomembno, da sledi gotovo, hitro in s primerno strogostjo, pri čemer sta gotovost in hitrost pomembnejša od strogosti. Več o tem glej Beccaria, Cesare: O zločinih in kaznih. Ljubljana: Can- karjeva založba, 2002, s. 96 in nasl. 92 92 92 92 92 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 3.2.1. Enakost glede verjetnosti pregona V splošni in politični javnosti se pogosto izpostavlja domneva, da je verjetnost pregona v določenih primerih odvisna od družbene moči, gmotnega stanja ali politične pripadnosti storilca kaznivega dejanja. V polju kriminoloških teorij 18 je t. i. kritična kriminologi- ja poudarjala, da se kazenskopravni sistem osredotoča na vladani razred, izpušča pa kriminalno vedenje pripadnikov vladajočega razreda, saj je kazensko pravo pravzaprav sredstvo v rokah vladajo- čega razreda za ohranjanje in povečevanje lastne družbene premoči. Javni laični diskurz v slovenskem prostoru pa ravno tako pogosto domneva obstoj političnih, ideoloških in podobnih razlogov za pregon ali nepregon določenih oseb in njihovih ravnanj. V tovrstne teze se ne želim spuščati, saj po mojem prepričanju z empiričnega znanstveno-raziskovalnega vidika njihova ocena sploh ni mogoča. Je pa empirična raziskava, na katero se opiram v tej razpravi, pokaza- la nekatera odstopanja populacije obdolžencev od splošne sloven- ske populacije. Tako je nadpovprečen odstotek moških (86–90 %), brezposelnih (okoli 50 %) in neslovencev (25 %). Seveda se zastavlja vprašanje, ali niso morda taka odstopanja logična posledica pove- čanega odstotka teh vrst oseb med storilci kaznivih dejanj, ne pa posledica osredotočanja policije in državnega tožilstva nanje. Ra- zlične kriminološke teorije pojasnjujejo, zakaj naj bi bili storilci kaznivih dejanj predvsem moški in pripadniki nižjih oziroma rev- nejših družbenih slojev ter zakaj so priseljenci razmeroma pogos- teje storilci kaznivih dejanj kot »avtohtono« prebivalstvo. 19 Ne glede na to ostaja empirično ugotovljeno dejstvo, da so slo- venski obdolženci predvsem poraženci procesa tranzicije. O tem bi morali razmisliti ne le akterji v kazenskem pravosodju ter sno- valci kriminalitetne in procesnopravne politike, temveč tudi vsi, ki sooblikujejo socialno stratifikacijo slovenske družbe in razmer- ja v njej. 18 O relevantnih kriminoloških teorijah glej Kanduč, Zoran: Kriminoogija: (stran)- poti vede o (stran)poteh. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 1999, celotno delo. 19 O ugotovitvah in njihovih razlagah glej obširneje Skubic, Nataša: Analiza podat- kov o sodiščih, obtožbah in obdolžencih. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazen- skih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005, s. 63 in nasl. 93 93 93 93 93 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje V zvezi z enako verjetnostjo pregona je treba opozoriti, da ima državni tožilec v obstoječi ureditvi kljub legalitetnemu načelu na voljo večje število izbirnih mehanizmov, predvsem odstop zadeve v poravnavanje med obdolžencem in oškodovancem, pogojno odloženi pregon in kaznovalni nalog. Pri tem so smernice, ki vodijo državnega tožilca pri odločanju glede izbirnih mehanizmov, preveč ohlapne, prav tako pa vsaj pri poravnavanju in pogojno odloženem pregonu ni učinkovitega nadzora nad odločitvami državnega tožilca. Tako širok in tako malo nadzorovan manevrski prostor pri odločanju o pregonu in o vrsti pregona dopušča več možnosti za obstoj nedopustnih neenakosti. 3.2.2. Enakost glede hitrosti obravnavanja zadeve Hitrost obravnavanja posamezne kazenske zadeve ima pomembne posledice tako za obdolženca kot za oškodovanca, državo in družbo kot celoto. Trajanje obravnavanja zadeve vpliva na verjetnost obso- dilne sodbe. Empirična raziskava je pokazala, da je v zadevah, ki se zaključijo prej kot v pol leta, delež neobsodilnih sodb skupaj z meritornimi sklepi okoli 4 %, v zadevah, ki trajajo več kot štiri leta, pa okoli 28 %. 20 To je morda najpomembnejša posledica, a ne tudi edina, saj imajo zastoji v kazenskih postopkih tudi druge pomembne psihološke, materialne, simbolne in druge posledice. 21 Neenakost v hitrosti obravnavanja povzroča neenakost v teh posle- dicah. Iz empirične raziskave izhajajo tudi pomembne razlike v traja- nju obravnavanja posameznih zadev pri posameznih sodiščih. Če se pri nekaterih okrajnih sodiščih zadeva najpogosteje zaključi že v pol leta po storitvi kaznivega dejanja, se pri nekaterih okrajnih sodiščih v nekaj letih po kaznivem dejanju ne zgodi nič. Čeprav ni opaziti, da bi šlo za načrtno razlikovanje na temelju kakšne okoliš- čine na strani obdolženca ali na temelju kakšne druge okoliščine, 20 Prešeren, Tina: Trajanje posameznih faz kazenskega postopka. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005, s. 160 in nasl. 21 O možnih posledicah glej podrobneje Bošnjak, Marko: Teoretični in primerjal- ni vidiki trajanja kazenskih postopkov. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005, s. 37 in nasl. 94 94 94 94 94 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ki izhaja iz zadeve, 22 pa so te razlike problematične. Načelno enot- ni slovenski pravni red ne more dopustiti tolikšne neenakosti v obravnavanju posameznih obdolžencev, pa tudi oškodovancev. Zato je treba poskrbeti, da se bodo ugotovljene razlike v trajanju postopkov zmanjšale, predvsem s pospešitvijo obravnavanj zadev pred sodišči, kjer so zastoji največji in je zato delež obsodilnih sodb primerljivo bistveno manjši. Razlikovanje v hitrosti obravnavanja kazenskih zadev je lahko tudi zavestno oziroma načrtno. Tako je mogoče, da kazensko pravo- sodje iz določenih razlogov (na primer političnih) zavlačuje z obravnavo posamezne zadeve ali pa jo, nasprotno, obravnava hit- reje. V nekaterih pravnih redih je ta pojav deležen posebne javne pozornosti, na primer v francoskem, kjer se ga je oprijel izraz jus- tice à deux vitesses 23 in je postal predmet političnih razprav. 3.2.3. Enakost glede izida kazenskega postopka V zvezi z morebitno neenakostjo glede izida kazenskega postopka so naše pozornosti vredne predvsem naslednje neenakosti: – neenaka vrsta sodbe ali sklepa v sicer enakih ali podobnih zadevah; – neenaka vrsta kazenske sankcije v primeru obsodilne sodbe; in – neenaka višina kazenske sankcije v primeru obsodilne sodbe. Neenaka vrsta sodbe ali sklepa v sicer enakih ali podobnih zade- vah v glavnem izvira iz neenakosti v hitrosti obravnavanja zadev, 22 Čeprav tega deloma nismo ugotavljali (nismo npr. križali podatka o trajanju zadeve s podatki o okoliščinah na strani obdolženca), deloma pa je bilo opaziti določene »sumljive« razlike. Tako npr. traja postopek pred okrožnimi sodišči bistveno dlje, če obdolženec storitev kaznivega dejanja zanika. To pa ni posledi- ca obsežnejšega dokaznega postopka, ki ga je treba izvesti zaradi zanikanja, saj obseg dokaznega postopka ne vpliva na trajanje kazenskega postopka niti na trajanje obravnavne faze. Obstaja možnost, da sodniki hitreje razpisujejo naroke glavne obravnave, če obdolženec dejanje priznava, saj se tako poveča možnost učinkovitega zaključka zadeve (in izboljšanja sodniške norme). Te hipoteze nis- mo preverili oziroma je bolj ali manj nepreverljiva. Več o tem glej Bošnjak, Marko: Vpliv posameznih dejstev in dejavnikov na trajanje in izid kazenskih postop- kov. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005, s. 217 in nasl. 23 Pravica dveh hitrosti. 95 95 95 95 95 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje o čemer sem razpravljal zgoraj. Počasnejše obravnavanje namreč bistveno zniža verjetnost obsodilne sodbe. To verjetnost znižajo tudi nekatere druge okoliščine, katerih vpliv pa je razmeroma ra- zumljiv oziroma logičen. Tako je na primer verjetnost obsodilne sodbe pomembno manjša, če ima obdolženec zagovornika ali če storitev kaznivega dejanja zanika. Najbolj nesprejemljive so tovrstne razlike tedaj, kadar so »naklepne« in temeljijo na kakšni od okoliščin, o katerih sem govoril na začetku te razprave v zvezi z nedopustnim razlikovanjem v ožjem smislu. Neenakosti glede vrste in višine kazenske sankcije v primeru obsodilne sodbe odpirajo kriminološko izjemno zahtevno vpraša- nje odmere kazni in drugih kazenskih sankcij. Slovenski pravni red omogoča razmeroma široke možnosti za tako imenovano sod- no individualizacijo kazenskih sankcij. Razponi zagroženih kazni za posamezno kaznivo dejanje so primerjalno gledano veliki, prav tako so razmeroma široke možnosti sodišča pri izbiri vrste kazen- ske sankcije (predvsem glede pogojne obsodbe), široka pa je tudi paleta okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni (41. člen KZ). Te okoliščine so naštete primeroma in tudi brez medsebojne hierarhije. Novi KZ, ki je pričel veljati leta 1995, je tudi opustil navajanje namena kaznovanja. Drugačno je stališče v nekaterih drugih zakonodajah – ponekod v anglosaških državah so se razvi- le tako imenovane smernice za odmero kazni (sentencing guide- lines), ki dokaj natančno določajo kazen, ki jo mora sodišče izreči, pretežno v odvisnosti od teže kaznivega dejanja in od morebitne- ga storilčevega povratništva. Smernice za odmero kazni so se razvile predvsem pod vplivom retributivistične kaznovalne filozofije. Nasprotno slovenska ureditev in praksa kažeta odsotnost izobli- kovane kaznovalne filozofije. To se jasno kaže v opustitvi izrecne omembe namena kaznovanja v KZ in dodelovanja sistema kazen- skih sankcij. V praksi pa je razvidno, da sodišča kljub širokim mož- nostim za sodno individualizacijo vprašanju izbire in odmere ka- zenske sankcije odmerjajo le malo prostora. V obrazložitvah sodb (kolikor so sploh obvezne) je temu posvečen le odstavek, ki v glav- nem ponavlja splošne zakonske sintagme o sorazmernosti s težo dejanja in storilčevo krivdo, o prispevku k temu, da storilec deja- nja ne bo ponovil ipd. 96 96 96 96 96 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Sam sicer zavračam retributivistično zahtevo po tem, da mora biti izrečena kazen ekvivalenčno povračilo za zlo, storjeno s kazni- vim dejanjem. Zato menim, da teža dejanja ne sme biti ekskluz- ivno merilo izrečene kazenske sankcije. Tako samo po sebi ni nič narobe, če storilca povsem podobnih kaznivih dejanj ropa prejmeta različno kazen. Vendar pa mora biti ta razlika ustrezno utemelje- na v okoliščinah, ki so sicer relevantne za izbiro in odmero kazen- ske sankcije, kot so na primer potreba po resocializaciji, osebnost storilca in njegove druge osebne okoliščine. Razlike v sankcionira- nju mora sodišče dobro utemeljiti, da bi avditorij, na katerega je pravna odločitev naslovljena (v prvi vrsti obdolženec in drugi udeleženci v kazenski zadevi), razumel, zakaj taka sankcija. Razli- ke brez razloga in brez razumne obrazložitve lahko pomenijo kr- šitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, kot sem že pojasnil zgoraj. 4. SKLEPNO 4. SKLEPNO 4. SKLEPNO 4. SKLEPNO 4. SKLEPNO Kot smo lahko videli iz pričujoče razprave, je nedopustno razliko- vanje v ožjem smislu v slovenskem kazenskem postopku verjetno redek pojav. Bolj kot zavestna in voljna prikrajšanja pravic na te- melju kakšne osebne okoliščine nas lahko skrbijo nezavedni pred- sodki do Romov in drugih neslovencev, do predkaznovanih, do brezposelnih in do zasvojencev, ki obstajajo pri nekaterih akterjih v kazenskem pravosodju. Ti nezavedni predsodki se lahko izrazijo tudi zaradi nekaterih značilnosti našega kazenskega postopka, kot so na primer dopustnost izdaje sodbe brez obrazložitve, nejasna alokacija trditvenega in dokaznega bremena, nasploh slabo razvi- to dokazno pravo ter možnost pridobitve izpisa iz kazenske eviden- ce pred glavno obravnavo, kar omogoča nedopustno mentalno okužbo sodečega senata. Ker pa gredo pravice v prvi vrsti tistemu, ki jih uveljavlja, je nezavedna nedopustna prikrajšanja najbolje pre- prečevati s striktnim uveljavljanjem pravic s strani obrambe v postopku samem. Posebne pozornosti mora biti deležno tudi nedopustno razliko- vanje v širšem smislu. Da bi se izognili kršitvam pravice do enake- ga varstva pravic iz 22. člena ustave, je v kazenskem pravosodju treba zagotoviti ustrezno informacijsko podporo, ki bi omogočala 97 97 97 97 97 Nedopustno razlikovanje v kazenskem postopku Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ugotoviti, kakšna je ustaljena sodna presoja glede posameznega vprašanja, ki se pojavi med kazenskim postopkom. Med drugimi neenakostmi je posebej pereča neenakost v trajanju kazenskih pos- topkov med posameznimi sodišči in tudi med kazenskimi postop- ki pri posameznem sodišču. Ta neenakost prinaša s seboj tudi nee- nakosti v posledicah, končno tudi v izidu kazenskega postopka, saj je posledica podaljšanje trajanja postopka zmanjšanje verjet- nosti obsodilne sodbe. Razlike v vrsti in višini kazenske sankcije v primerih kaznivih dejanj, ki so si po teži enaka ali podobna, po mojem prepričanju same po sebi niso nujno v nasprotju s prepoved- jo nedopustnega razlikovanja. Sporne so tedaj, ko jih sodišče ni utemeljilo s pomočjo drugih okoliščin, ki zahtevajo razlikovanje in ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Končno naj še opozorim, da je prav zahteva po ustrezno temeljiti obrazložitvi ena najboljših varovalk zoper nedopustno razlikova- nje. Organ, ki je odločil, je prisiljen ozavestiti motive za svojo odločitev, s tem pa se zmanjša nevarnost nezavedne diskriminaci- je. Ob iskanju razlogov za odločitev se bolj jasno izpostavijo posa- mezna vprašanja, odločevalec pa ob tem lahko preveri, ali so se ta vprašanja že pojavljala in kako so se reševala. Kakovostna obrazlo- žitev tistim, ki jim je odločitev namenjena, le-to približa in jim pomaga razumeti, da izid postopka ni posledica predsodkov ali drugih nesprejemljivih temeljev, temveč ustreznega tehtanja rele- vantnih dejstev in pravnih argumentov. UPORABLJEN UPORABLJEN UPORABLJEN UPORABLJEN UPORABLJENA LITERA A LITERA A LITERA A LITERA A LITERATURA TURA TURA TURA TURA – Bavcon, Ljubo (ur.): Uveljavljanje novih institutov kazenske- ga materialnega in procesnega prava. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2000. – Beccaria, Cesare: O zločinih in kaznih. Ljubljana: Cankarje- va založba, 2002. – Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveni- ji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005. – Bošnjak, Marko: Teoretični in primerjalni vidiki trajanja ka- zenskih postopkov. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005. 98 98 98 98 98 Marko Bošnjak Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje – Bošnjak, Marko: Vpliv posameznih dejstev in dejavnikov na trajanje in izid kazenskih postopkov. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005. – Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem – poseb- ni del. Ljubljana: GV Založba, 2002. – Jambrek, Peter: 22. člen (enako varstvo pravic). V: Šturm, Lovro (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljublja- na: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002. – Kanduč, Zoran: Kriminologija: (stran)poti vede o (stran)po- teh. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, 1999. – Perenič, Anton: Relativna samostojnost prava. Ljubljana: Univerzum, 1981. – Prešeren, Tina: Trajanje posameznih faz kazenskega postop- ka. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih postopkov v Slov- eniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005. – Skubic, Nataša: Analiza podatkov o sodiščih, obtožbah in obdolžencih. V: Bošnjak, Marko (ur.): Potek kazenskih pos- topkov v Sloveniji. Ljubljana: Pravna praksa, 2005. Navajane odločbe in sklepi ustavnega sodišča (opravilne številke zadev): – U-I-6/93; – Up-34/93; – Up-66/95; – Up-103/97; – Up-285/97; – Up-599/04. 99 99 99 99 99 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 1. UV . UV . UV . UV . UVOD OD OD OD OD Pravica do enakosti pred zakonom in zaščita pred diskriminacijo za vse ljudi sta temeljni in univerzalni pravici, ki sta v Sloveniji zagotovljeni s 14. členom Ustave Republike Slovenije: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Petnajsti člen ustave določa, da se človeko- ve pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na pod- lagi ustave ter da je mogoče predpisati način uresničevanja človeko- vih pravic in temeljnih svoboščin z zakonom, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Pravica do enakosti pred zakonom je v Sloveniji zago- tovljena tudi s številnimi mednarodnimi pogodbami in sporazu- mi, ki jih je naša država ratificirala. Pravice do enakosti pred zakonom pa ne moremo razumeti kot absolutno enakost vseh oseb, saj bi bilo to v nasprotju s splošnimi načeli pravičnosti. Iz splošnega načela enakosti namreč izhaja ob- veznost, da je treba bistveno enake primere obravnavati enako, pa tudi obveznost, da je treba bistveno neenake primere obravnavati različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnosti (gre za Rad- bruchovo teorijo pravičnosti). Na podlagi primerov Belgian Linguistic proti Belgiji 1 iz leta 1968 in Marckx proti Belgiji 2 iz leta 1979 je Evropsko sodišče za človeko- Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Tatjana Strojan 1 Case “Relating to certain aspects of the laws on the use of languages in educa- tion in Belgium” v. Belgium, sodba z dne 23. julija 1968, Series A no. 6. 2 Sodba z dne 13 junija 1979, Series A no. 31. 100 100 100 100 100 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ve pravice izoblikovalo merila za razmejevanje med diskriminaci- jo in razlikovanjem, ki ne pomeni diskriminacije. Razlikovanje je diskriminatorno, če ni stvarno in razumno upravičeno, kar pome- ni, da ne zasleduje legitimnega namena ali da ni podana razumna sorazmerna zveza med namenom in sredstvi za dosego cilja. Taki formulaciji sledi tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, katere- ga praksa presojanja zadev na podlagi enakosti pred zakonom je dokaj obsežna. Omeniti je treba predvsem njegovo odločbo števil- ka U-I-310/96, v kateri je ustavno sodišče zapisalo, da načelo ena- kosti pred zakonom terja, da je zakonodajalčeva rešitev razumna, da ni arbitrarna in da obstaja razumna zveza med izbrano rešitvijo in zasledovanim ciljem. Iz odločbe številka U-I-77/95 izhaja, da načelo enakosti pred zakonom normodajalcu ne preprečuje, da v mejah svojih pristojnosti določa kriterije, po katerih bo podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Odločba številka U-I-298/96 navaja, da ustavno načelo enakosti vseh pred zakonom ne pomeni, da bi moral zakonodaja- lec formalno vzpostavljati enakost tam, kjer enakosti objektivno (po naravi stvari) ni. Prepoved diskriminacije je kot ustavna kategorija v številnih državah nadgrajena s posebnimi protidiskriminacijski zakoni. To velja tudi za Slovenijo, ki je zaradi uskladitve zakonodaje z Evrop- sko unijo na področju nediskriminacije leta 2002 sprejela zakon o enakih možnostih žensk in moških (v nadaljevanju ZEMŽM), 3 leta 2004 pa še splošni zakon o uresničevanju načela enakega obravna- vanja (v nadaljevanju ZUNEO). 4 Načelo nediskriminacije je nam- reč eno temeljnih načel prava Evropske unije, ki je sedaj vsebovano v Pogodbi o Ustavi za Evropo. 5 Poleg tega je tudi Sodišče Evrop- skih skupnosti v primeru P. proti S. 6 zavzelo stališče, da je načelo enakosti eno temeljnih načel prava Evropske unije. 3 Ur. l. RS, št. 59/2002. 4 Ur. l. RS, št. 50/2004. 5 Enakost je eno od poglavij v okviru Listine Unije o temeljnih pravicah, členi II- 80 do II-86. 6 C-13/94, P v S and Cornwall County Council, [1996] ECR I-2143. 101 101 101 101 101 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 2. 2. 2. 2. 2. DISKRIMIN DISKRIMIN DISKRIMIN DISKRIMIN DISKRIMINA A A A ACIJ CIJ CIJ CIJ CIJA IN IZJEME OD PREPO A IN IZJEME OD PREPO A IN IZJEME OD PREPO A IN IZJEME OD PREPO A IN IZJEME OD PREPOVEDI VEDI VEDI VEDI VEDI DISKRIMIN DISKRIMIN DISKRIMIN DISKRIMIN DISKRIMINA A A A ACIJE CIJE CIJE CIJE CIJE 2. 2. 2. 2. 2.1 1 1 1 1. K . K . K . K . Kaj je dis aj je dis aj je dis aj je dis aj je diskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacija? ja? ja? ja? ja? Diskriminacija na splošno pomeni dejavnosti oziroma procese, ki neupravičeno ustvarjajo manj ugoden pravni, politični, ekonom- ski ali socialni položaj posameznikov ali (in) družbenih skupin. 7 Prepoved diskriminacije pomeni prepoved razlikovanja na osnovi osebnih značilnosti posameznika (na primer spola, rase ali verskega ali drugega prepričanja) pri zagotavljanju, uresničevanju in varova- nju temeljnih pravic. V širšem pomenu govorimo o diskriminaciji tudi v primeru pravno nedopustnega razlikovanja pri zagotavlja- nju zakonskih pravic, dodeljevanju zakonskih obveznosti in zakon- skem opredeljevanju pravnih položajev kot tudi pri konkretnem uveljavljanju pravic. Zakonodaja Evropske unije in tudi na njeni podlagi sprejeta slo- venska zakonodaja razlikujejo med različnimi oblikami diskrimina- cije in definirajo nekatere pojme, ki jih podrobneje predstavljam v nadaljevanju. Oba zakona (ZEMŽM in ZUNEO) definirata enako obravnavanje oseb, ki pomeni odsotnost neposredne in posredne oblike diskrimi- nacije. Neposredna diskriminacija zaradi določene osebne okoliš- čine obstaja, če je oseba zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba. Pri neposredni obliki diskriminacije niso pomembni motivi ali namen, temveč dejstva, zaradi katerih je do diskriminacije prišlo. 8 Dikcija »zaradi« določene osebne okoliščine pomeni, da je do neenakega obravnavanja prišlo na podlagi določe- nih značilnosti ali pripadnosti osebe in je osebna okoliščina glav- ni oziroma edini dejavnik za manj ugodno obravnavo. 9 Primeri neposredne oblike diskriminacije so na primer oglas za delo »Išče- 7 Flander, Benjamin.: Pozitivna diskriminacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004, str. 70. 8 Bell M.: What is Discrimination? What is Equal Treatment? Bruselj: Seminar on Anti-Discrimination Legislation , 7. april 2003. 9 Cohen B.: Defining Discrimination. Evia (Grčija): Conference Implementing European Anti-discrimination law, junij 2003. 102 102 102 102 102 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje mo žensko, staro do 35 let« ter prepoved vstopa Romom ali istospol- no usmerjenim v lokal. Posredna diskriminacija obstaja, če navidez nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če te določbe, meri- la ali ravnanja objektivno upravičujejo legitimni namen in če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in potrebna. Za opredelje- vanje posredne oblike diskriminacije je lahko težava identifikacija skupin oseb za primerjanje položaja, upravičen legitimni namen pa bi bilo treba razlagati čim bolj restriktivno, zadoščati ne bi smel kakršen koli razlog, temveč samo nujen. 10 Sodišče ES je v primeru Bilka-Kaufhaus 11 odločilo, da glede na to, da veliko manj žensk kot moških dela polni delovni čas, pomeni izključitev zaposlenih s skrajšanim delovnim časom iz poklicne pokojninske sheme diskri- minacijo zaradi spola, razen če ukrep temelji na dejstvih, ki izklju- čujejo kakršno koli diskriminacijo. Diskriminacijo predstavlja tudi nadlegovanje, in sicer v primeru, da gre za nezaželeno ravnanje, ki temelji na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotil- no ali žaljivo okolje za nadlegovano osebo in žali njeno dostojan- stvo. Definicija je podobna definiciji spolnega nadlegovanja in je zadosti široka, da zajema različne oblike nezaželenega ravnanja – od posameznih opazk z rasno, versko ali drugo konotacijo do fizič- nega nasilja zaradi pripadnosti določeni skupini. Za diskriminacijo se štejejo tudi navodila, naj se neka oseba dis- kriminira zaradi katere od osebnih okoliščin. V takih primerih sta za kršenje prepovedi diskriminacije odgovorna tako tisti, ki neko- ga diskriminira, kot tudi tisti, ki taka navodila daje. Navodila, s katerimi se želi doseči diskriminacija, se najpogosteje pojavljajo v hierarhično urejenih organizacijah, kot so podjetja, vojska, državna uprava in verske institucije. 10 Bell M.: What is Discrimination? What is Equal Treatment? Bruselj: Seminar on Anti-Discrimination Legislation, 7. april 2003. 11 C-170/84, Bilka-Kaufhaus GmbH v. Karin Weber von Hartz [1986] ECR 1607, [1986] 2 CMLR 701. 103 103 103 103 103 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Prepovedana je tudi viktimizacija, kar pomeni, da diskriminira- na oseba zaradi ukrepanja ne sme biti izpostavljena nadaljnjim neugodnim posledicam. 2.2. 2.2. 2.2. 2.2. 2.2. Izjeme od pr Izjeme od pr Izjeme od pr Izjeme od pr Izjeme od prepo epo epo epo epov v v v vedi dis edi dis edi dis edi dis edi diskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacije je je je je Izkušnje dokazujejo, da pripadniki nekaterih skupin (ženske, druga- če spolno usmerjeni, invalidi oziroma invalidke itd.) zaradi dejan- ske diskriminacije do zagotovljenih pravic nimajo dostopa v obse- gu, ki bi bil sorazmeren z velikostjo njihovih družbenih skupin, tudi če je bila formalna diskriminacija in diskriminacija pri izvaja- nju zakonodaje odpravljena. Zato so se izoblikovali nekateri drugi pristopi, ki z aktivnim ravnanjem omogočajo doseganje dejanske enakosti. Gre za ukrepe, katerih cilj je članom različnih skupin oseb v enaki meri kot članom drugih skupin omogočiti dostop do pravic, do katerih so upravičeni. 12 Ukrepi so znani kot pozitivni ukrepi (nekateri jih poimenujejo tudi pozitivna diskriminacija, posebni ukrepi ali začasni ukrepi), bistvo pa je, da gre za začasne ukrepe, ki so namenjeni preprečevanju manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino in spodbujanju oziroma ustvarjanju enakih možnosti deprivilegiranih skupin. Ko skupina oziroma pri- padniki in pripadnice določene skupine dosežejo enak položaj oziroma uravnoteženo zastopanost na določenem področju, se ukrepi odpravijo. Pozitivni ukrep so na primer kvote za zaposlova- nje invalidnih oseb in žensk. V slovenski zakonodaji se zanimiv pozitivni ukrep nanaša na sodelovanje Romov oziroma Rominj v občinskih svetih. Zakon o lokalni samoupravi 13 namreč določa, da imajo ti najmanj po enega predstavnika oziroma predstavnico v občinskem svetu na območjih, kjer živi avtohtono naseljena rom- ska skupnost (101.a člen). V ZUNEO so pozitivni ukrepi definirani kot z zakonom določe- ni začasni ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino oziroma predstavlja- 12 Ukrepi za zagotavljanje enakosti žensk in moških, Končno poročilo o dejavnos- tih strokovne skupine za zagotavljanje enakosti žensk in moških, Svet Evrope, 2000, str. 31. 13 Ur. l. RS, št. 72/93 z vsemi spremembami in dopolnitvami. 104 104 104 104 104 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje jo nadomestilo za manj ugoden položaj. Bolj natančno jih oprede- ljuje ZEMŽM, o čemer bo govora v nadaljevanju. Sodišče ES je v zadevah Kalanke, 14 Marschall 15 in Abrahamsson 16 pomembno prispevalo k praksi uvajanja pozitivnih ukrepov za ženske in je tudi precej omejilo možnost njihove uporabe. V prvem primeru je sodišče presojalo dopustnost prednostnega obravnavanja kandidatke ženskega spola, ki je kandidirala za napre- dovanje na višje delovno mesto. V nemški zvezni deželi Bremen je namreč za javni sektor veljalo določilo, na podlagi katerega je bila oseba, ki je pripadala slabše zastopanemu spolu, deležna avtomatič- ne prednosti, če je bilo manj kot 50 odstotkov zaposlenih enega spola in sta bila kandidat in kandidatka enako usposobljena za delovno mesto. Moški kandidat na podlagi te določbe ni napredo- val, ker je pristojna služba napredovanje ponudila ženski kandidat- ki. Sodišče ES je zavzelo stališče, da pomeni določba, ki daje v pri- meru, da so ženske in moški enako usposobljeni, avtomatično pred- nost ženskam v tistih sektorjih, kjer so slabše zastopane, diskrimina- cijo na podlagi spola. V zadevi Marschall je Sodišče ES presojalo podobno določilo zakona nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. Zakon je določal, da se v primeru, če je na področju organa na določenih višjih položajih znotraj poklicnega razreda manj žensk kot moških, ženskam v primeru enake ustreznosti, sposobnosti in poklicne uspešnosti daje prednost pri napredovanju, razen če prevladujejo razlogi v korist drugega (moškega) kandidata. Marschall je bil učitelj, ki je vložil prošnjo za napredovanje, vendar je bil obveščen, da naj bi v skladu z veljavnim zakonom napredovala kandidatka. Sodišče je v tem primeru odstopilo od svojih prejšnjih argumen- tov, saj je menilo, da je sporna določba telesu, pristojnemu za odlo- čanje o napredovanju, omogočala upoštevanje specifičnih indivi- dualnih prednosti (moškega) kandidata. Po mnenju sodišča pred- nostno obravnavanje žensk ni bilo niti absolutno niti brezpogoj- no. Sodišče je kot pogoj postavilo zahtevo, da mora biti v vsakem posameznem primeru zagotovljena nepristranska ocena enako 14 C-450/93 Kalanke v. Bremen [1995] ECR I-3051. 15 C-409/95 Marschall v. Land Nordrhrein Westfalen [1997] ECR I-6363. 16 C-407/98 Abrahamsson and Anderson v. Fogelkvist [2000]. 105 105 105 105 105 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje usposobljenih kandidatov in kandidatk. Ocena naj bi upoštevala vsa merila, lastna posameznim kandidatom in kandidatkam, in bi v primeru, da bi eno ali več meril govorilo v prid kandidata moške- ga spola, razveljavila prednost kandidatk ženskega spola. V primeru Abrahamsson je bila v postopku za zaposlitev na delovno mesto visokošolskega učitelja oziroma učiteljice v skladu z zakonom prednostno obravnavana kandidatka, ki je bila zadost- no strokovno usposobljena za to delovno mesto, čeprav je bila v primerjavi z moškim protikandidatom manj kvalificirana. Sodiš- če je odločilo, da je določba švedskega zakona v nasprotju s pra- vom EU. Ukrep za preprečevanje manj ugodnega položaja je po mnenju sodišča pretirano temeljil na okoliščini podzastopanosti, pri tem pa kandidatom in kandidatkam ni bilo zagotovljeno upo- števanje specifičnih individualnih okoliščin. Po mnenju sodišča način prednostnega obravnavanja ni bil sorazmeren s ciljem zakona. 3. 3. 3. 3. 3. DOKAZ DOKAZ DOKAZ DOKAZ DOKAZO O O O OV V V V VANJE DISKRIMIN ANJE DISKRIMIN ANJE DISKRIMIN ANJE DISKRIMIN ANJE DISKRIMINA A A A ACIJE CIJE CIJE CIJE CIJE 3. 3. 3. 3. 3.1 1 1 1 1. . . . . Del Del Del Del Deljeno dokazno br jeno dokazno br jeno dokazno br jeno dokazno br jeno dokazno breme eme eme eme eme Zaradi težke dokazljivosti diskriminacije je bilo v okviru Evropske unije sprejeto načelo, da je na tožniku oziroma predlagatelju, da vzpostavi dejstva, iz katerih je mogoče domnevati, da je bil diskri- miniran. Dokazno breme, da ni šlo za neupravičeno razlikovanje, pa je nato na toženi oziroma nasprotni stranki. Ne gre za obrnje- no, temveč deljeno dokazno breme, ker je še vedno na tožniku, da izkaže dejstva, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je v konkretnem primeru šlo za diskriminacijo. Pred sprejemom poseb- ne direktive o dokaznem bremenu 17 so se predvsem ženske soočale s težavami, ko so v postopkih dokazovale diskriminacijo, predvsem v zvezi z diskriminacijo pri plačilu. Bistven problem je bil pomanj- kanje transparentnosti glede meril odločanja v zvezi z zaposlova- njem, napredovanjem itd. Pokazalo se je, da ni mogoče učinkovi- to izpodbijati diskriminatornih ravnanj in odločitev na področju 17 Directive 1997/80/EC on the burden of proof in cases of discrimination based on sex, OJ L 14. Ta direktiva se nanaša samo na diskriminacijo zaradi spola, medtem ko določbo o dokaznem bremenu vsebujeta tudi obe protidiskrimina- cijski direktivi. 106 106 106 106 106 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zaposlovanja, ker diskriminirane osebe niso imele dostopa do po- trebnih podatkov oziroma dokazov za vložitev tožbe. Te težave je priznalo tudi Sodišče ES v številnih primerih, v kate- rih je opredelilo upravičenost deljenega dokaznega bremena. Bist- vena je odločitev v primeru Danfoss, 18 kjer je sodišče zapisalo, da mora delodajalec, ki za določanje plače uporablja povsem netrans- parentna pravila, dokazati, da praksa ni diskriminatorna, če de- lavka za kar precejšnje število pri njem zaposlenih delavcev izkaže, da je povprečna plača delavk nižja od plače delavcev. To načelo je bilo še razširjeno v primeru Enderby, 19 kjer je sodišče odločilo, da mora v primeru diskriminacije na prvi pogled, delodajalec dokaza- ti, da so za razliko v plačilu podani objektivni razlogi, ki niso pove- zani s spolom. Ko statistični podatki izkazujejo, da obstaja znatna razlika v plačilu za dela enake vrednosti, mora delodajalec dokazati, da je razlika upravičena z objektivnimi dejstvi, ki niso povezana s kakršno koli diskriminacijo. ZUNEO vsebuje določbo o dokaznem bremenu v 22. členu, ki določa, da mora v primeru, ko diskriminirana oseba navaja dejst- va, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskrimina- cije, domnevni kršitelj dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tudi v primeru zatrjevanja viktimizacije mora biti dokazno breme deljeno, pomembno je, da se zaščiti ne samo diskriminirano osebo, temveč tudi osebe, ki so sodelovale pri dokazovanju obsto- ja diskriminacije. 20 3.2. 3.2. 3.2. 3.2. 3.2. S S S S St t t t tatis atis atis atis atistični podatki tični podatki tični podatki tični podatki tični podatki Za dokazovanje diskriminacije se lahko uporabijo tudi statistični podatki, kot so na primer podatki o plačah žensk in moških, o zaposlenosti žensk in moških v nekaterih sektorjih (t. i. horizontal- 18 C-109/88, Handles-og Kontorfunktionaerernes Forbund i Danmark v. Dansk Arbejdsgiverforening, acting on behalf of Danfoss [1989] ECR 3199. 19 C-127/92, Enderby v. Frenchay Health Authority and the Secretary of State for Health [1993] ECR 5535. 20 Bell M.: What is Discrimination? What is Equal Treatment? Bruselj: Seminar on Anti-Discrimination Legislation, 7 . april 2003. Prepoved viktimizacije se ne konča s prenehanjem razmerja (na primer prenehanjem pogodbe o zaposlitvi), am- pak velja tudi kasneje (na primer odrekanje referenc za drugo zaposlitev). 107 107 107 107 107 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje na spolna segregacija), o (pod)zastopanosti žensk na vodilnih položajih (t. i. vertikalna spolna segregacija), o stopnji (ne)zapo- slenosti invalidk in invalidov, starejših ljudi ali pripadnic in pripad- nikov etničnih manjšin, kolikšen delež romskih naselij oziroma družin je brez dostopa do vode in elektrike. Statistični podatki so še posebej uporabni pri dokazovanju posredne diskriminacije, saj lahko z njimi dokažemo, da uporaba ukrepov, ki se zdijo nevtralni, v resnici povzroča manj ugoden položaj za določeno skupino. 21 Obstajata dve definiciji posredne diskriminacije, ki imata zelo različne posledice. Prva temelji na konceptu nesorazmernega učinka. Če ukrep prizadene znatno večji delež ene skupine ljudi, se njegovo izvaja- nje lahko nadaljuje samo, če se dokaže, da je objektiven in upravi- čen. Taka definicija je sprejeta v okviru EU na področju enakosti spolov in Sodišče ES je v že omenjem primeru Bilka Kaufhaus ugo- tovilo, da je izključitev delavcev, ki delajo s krajšim delovnim ča- som, iz poklicne pokojninske sheme, lahko diskriminacija žensk, glede na to, da je delež žensk, ki delajo s polnim delovnim časom, bistveno nižji kot delež moških. Tak pristop temelji na statistični analizi vpliva navidez nevtralnega ukrepa na dve skupini oseb, ki jih ukrep zadeva. Drugi pristop temelji na ideji, da so nekateri ukrepi, čeprav morda ne temeljijo na prepovedanih razlikovalnih kriterijih, že po svoji naravi taki, da povzročijo neugoden položaj posameznikov oziroma posameznic, ki pripadajo določeni deprivi- legirani skupini. Pri tem ni treba nujno statistično dokazati, da je nesorazmeren učinek že nastal. 3.3. 3.3. 3.3. 3.3. 3.3. Situaci Situaci Situaci Situaci Situacijs js js js jski pr ki pr ki pr ki pr ki preizk eizk eizk eizk eizkusi usi usi usi usi 22 22 22 22 22 Ta metoda pride v poštev v primerih neposredne oblike diskrimina- cije, kadar kršitelj prepovedi diskriminacije ne priznava, da je diskri- miniral oziroma skuša razlikovanje prikriti. Namen preizkusa je 21 Povzeto po Schutter, O. de: Methods of proof in the context of combating dis- crimination. V: Proving Discrimination, The Dynamic Implementation of EU Anti-discrimination Law: The Role of Specialised Bodies, Report of the 1 st ex- perts’ meeting, 14.–15. januar 2003, str. 24 in nasl. 22 Prav tam, str. 32 in nasl. Metoda je bila razvita v Angliji s strani komisije za rasno enakost kot metoda za boj proti diskriminaciji na podlagi rase oziroma nacionalnega porekla. 108 108 108 108 108 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ugotoviti, ali je posameznik zaradi določene osebne okoliščine obravnavan manj ugodno, druga oseba v podobni situaciji, ki take značilnosti nima, pa ne bi bila obravnavana tako. Uporaba situacij- skega preizkusa zahteva primerljivost med poskusno skupino, ki ima značilnost, zaradi katere naj bi prišlo do diskriminacije, in kontrolno skupino, ki take značilnosti nima. Vse ostale relevantne značilnosti morajo biti čim bolj podobne, na primer če gre za zapo- slitev – delovne izkušnje, izobrazba, starost, obleka itd. Uporaba metode v pravnih postopkih je delikatna, saj obstaja možnost zlora- be. Zato je pomembno, da so v primeru njene dovoljenosti pravila natančno določena. 4. SL 4. SL 4. SL 4. SL 4. SLO O O O OVENSKA UREDITEV DISKRIMIN VENSKA UREDITEV DISKRIMIN VENSKA UREDITEV DISKRIMIN VENSKA UREDITEV DISKRIMIN VENSKA UREDITEV DISKRIMINA A A A ACIJE CIJE CIJE CIJE CIJE 4. 4. 4. 4. 4.1 1 1 1 1. . . . . P P P P Podr odr odr odr odročna zak očna zak očna zak očna zak očna zakonodaja onodaja onodaja onodaja onodaja Pred sprejemom obeh protidiskriminacijskih zakonov so v Slove- niji poleg ustavnih določb obstajale v področni zakonodaji tudi določbe, ki so prepovedovale diskriminacijo oziroma so se nanašale na enake možnosti različnih skupin. Nekaterim skupinam je že po ustavi zagotovljeno posebno varstvo, na primer italijanski in ma- džarski narodni skupnosti (64. člen). Ustava predvideva tudi spre- jem zakona, ki bo urejal položaj in posebne pravice romske skup- nosti (65. člen). Poseben zakon ureja zaposlitvene možnosti inva- lidnih oseb, 23 sprejet naj bi bil tudi zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Leta 2002 je bil sprejet novi zakon o delovnih razmerjih, 24 ki v 6. členu vsebuje določbo o prepovedi diskriminacije. Prepovedana je tako neposredna kot tudi posredna diskriminacija zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti in nacionalnega porekla. Delodajalec ne sme iskalca oziroma iskalke zaposlitve, kandidata oziroma kandidatke pri zaposlovanju ali delavca oziro- ma delavke v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s preneha- njem pogodbe o zaposlitvi postavljati v neenakopraven položaj 23 Gre za zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Ur. l. RS, št. 63/2004. 24 Ur. l. RS, št. 42/2002. 109 109 109 109 109 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziro- ma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, član- stva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi dru- gih osebnih okoliščin. Ženskam in moškim morajo biti zagotovlje- ne enake možnosti in enaka obravnava pri zaposlovanju, napredo- vanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zapos- litvi. Poleg splošne določbe vsebuje še nekatera druga določila, ki se nanašajo na prepoved diskriminacije glede na spol, na primer enako plačilo za enako delo in delo enake vrednosti, prepoved spol- nega nadlegovanja in prepoved objave delovnega mesta samo za en spol. Zakon predvideva kazen za kršitev prepovedi diskrimina- cije, in sicer najmanj milijon tolarjev za delodajalca – pravno osebo. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja 25 v uvodnih določbah kot cilje sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji določa tudi zagotavljanje optimalnega razvoja posameznika oziroma posameznice ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo, vzgajanje za medsebojno strpnost, razvija- nje zavesti o enakopravnosti spolov, spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin, razvijanje enakih možnosti obeh spolov ter s tem razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi (2. člen). Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju 26 v 9. členu določa, da imajo državljani oziroma državljanke Republike Slove- nije pravico do poklicnega oziroma strokovnega izobraževanja pod enakimi pogoji. Slovenci brez slovenskega državljanstva se lahko poklicno oziroma strokovno izobražujejo pod enakimi pogoji kot državljani oziroma državljanke Republike Slovenije. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju 27 v 2. členu določa, da ima vsakdo pravico do najvišje možne stop- 25 Ur. l. RS, št. 12/1996, 64/2001, 108/2002, 34/2003 in 79/2003. 26 Ur. l. RS, št. 12/96 in 44/2000. 27 Ur. l. RS, št. 20/2004 – uradno prečiščeno besedilo. 110 110 110 110 110 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje nje zdravja in pravico do zdravstvenega varstva, pri tem pa ne dela razlik med zavarovanci. Zakon o političnih strankah 28 določa, da mora statut stranke določiti način zagotavljanja enakih možnosti obeh spolov pri dolo- čanju kandidatk in kandidatov za volitve v državni zbor, za predsed- nico oziroma predsednika republike ter volitve v organe lokalnih skupnosti (19. člen). V zvezi z enakimi možnosti žensk in moških na političnem po- dročju je treba omeniti še spremembo 43. člena ustave, ki sedaj v drugem odstavku določa, da zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti žensk in moških pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti. Na osnovi te določbe je bil spremenjen 15. člen zakona o volitvah poslancev iz RS v Ev- ropski parlament, 29 ki določa, da na kandidatnih listah na volitvah v Evropski parlament noben spol ne sme biti zastopan manj kot štiridesetodstotno, pri tem pa mora biti vsaka lista sestavljena tako, da je najmanj en kandidat oziroma kandidatka vsakega spola uvrščen v zgornjo polovico liste. Omeniti je treba tudi kazenski zakonik, 30 ki med kaznivimi deja- nji zoper človekove pravice in svoboščine kot kaznivo dejanje dolo- ča kršitev enakopravnosti (141. člen). 4.2. Zak 4.2. Zak 4.2. Zak 4.2. Zak 4.2. Zakon o ur on o ur on o ur on o ur on o uresnič esnič esnič esnič esniče e e e ev v v v van an an an anju nač ju nač ju nač ju nač ju načela enak ela enak ela enak ela enak ela enakega obr ega obr ega obr ega obr ega obra a a a avna vna vna vna vnav v v v van an an an anja ja ja ja ja 4.2.1. Splošno Ker je ob sprejemanju ZUNEO že obstajal ZEMŽM, ki je v pravno- sistemskem smislu v odnosu do ZUNEO poseben zakon (lex spe- cialis), je bilo to treba upoštevati pri pripravi zakona. Ne glede na to, da je običajno, da se neko pravno področje najprej uredi s sploš- nim oziroma sistemskim (temeljnim) zakonom (lex generalis), so dogajanja in aktivnosti v zvezi s sprejemanjem pravnega reda Ev- ropske unije privedla do situacije, da je bil najprej sprejet lex spe- cialis v zvezi z uresničevanjem načela enakega obravnavanja žensk 28 Ur. l. RS, št. 62/94 in 70/2000. 29 Ur. l. RS, št. 40/2004 – uradno prečiščeno besedilo. 30 Ur. l. RS, št. 95/2004 – uradno prečiščeno besedilo. 111 111 111 111 111 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje in moških, torej le v zvezi s spolom kot eno od osebnih okoliščin. Zato sta si zakona zelo podobna, v nekaterih vidikih celo enaka. ZUNEO določa skupne temelje in izhodišča za zagotavljanje enakega obravnavanja oseb na katerem koli področju družbenega življenja, pri tem pa primeroma našteva področja, ki jih zajema, in sicer zaposlovanje, delovna razmerja, vključevanje v sindikate in interesna združenja, vzgoja in izobraževanje, socialna varnost, dostop do dobrin storitev ter oskrba z njimi (1. člen). Poleg tega določba primeroma našteva tudi osebne okoliščine, na podlagi katerih mora biti zagotovljeno načelo enakega obravnavanja oseb, in sicer narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno sta- nje, invalidnost, jezik, versko ali drugo prepričanje, starost, spol- na usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali dru- ga osebna okoliščina. Seveda pa prepoved razlikovanja ne more biti absolutna. Zakon zato določa, da njegove določbe ne izključuje- jo stvarno in razumno upravičenega obravnavanja oziroma omeji- tev na podlagi določene osebne okoliščine, ki jih za dosego legitim- nega namena določajo posebni zakoni (2. člen). Zakon prepoveduje diskriminacijo in viktimizacijo, ki bi ji bila lahko izpostavljena diskriminirana oseba v primeru ukrepanja zara- di diskriminacije (3. člen). Za kršitev prepovedi diskriminacije je predpisana globa od pol do desetih milijonov tolarjev za pravno osebo in od 50.000 do 300.000 tolarjev za fizično osebo (24. člen). 4.2.2. Zagovornik oziroma zagovornica načela enakosti ZUNEO pomeni podlago in uskladitev z ZEMŽM tudi v institucio- nalnem smislu, saj je ZEMŽM že predvidel posebno zagovornico oziroma zagovornika za obravnavanje primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov. V ZUNEO je tako načelno vzpo- stavljen institut zagovorništva načela enakosti in pod določenimi pogoji omogočeno tudi delovanje posebnih zagovornic oziroma zagovornikov za posamezno osebno okoliščino, in sicer če to zahte- vajo število primerov, njihova zahtevnost ali posebnosti glede na določeno osebno okoliščino. Zagovornik oziroma zagovornica deluje pri uradu za enake možnosti (11. člen). Zagovornica oziro- ma zagovornik obravnava domnevne kršitve prepovedi diskrimina- cije, kar je namenjeno predvsem odkrivanju primerov neenakega obravnavanja, prepoznavnosti problematike in posledično večji 112 112 112 112 112 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje osveščenosti in poznavanju pravic na tem področju. ZUNEO daje pravno podlago za obravnavanje primerov kršitev prepovedi diskri- minacije v javnem in zasebnem sektorju, ne glede na uvedbo neke- ga formalnega postopka (sodnega, upravnega) in ne glede na to, ali je diskriminirana oseba izkoristila vsa možna pravna sredstva ali ne, ter daje možnost, da obe strani sporazumno rešita nastalo situacijo in odpravita morebitne posledice. Obravnava primera se začne na pisno pobudo, ki je lahko ano- nimna, vendar mora vsebovati dovolj podatkov za obravnavo. Za- govornica oziroma zagovornik ne obravnava pobud, iz katerih očitno izhaja, da ne gre za primer kršitve prepovedi diskriminacije (12. člen). Časovni rok za vložitev pobude je eno leto od nastanka primera, vendar pa lahko zagovornica oziroma zagovornik glede na pomembnost oziroma resnost zadeve obravnava tudi pobude, vložene po preteku tega časa (13. člen). Obravnava primera je nefor- malna in za vse vpletene brezplačna. Obravnava domnevne kršitve prepovedi diskriminacije je pravi- loma pisna, kar pomeni, da zagovornica oziroma zagovornik od vseh vpletenih zahteva določena pisna pojasnila, lahko pa jih pova- bi tudi na razgovor, če oceni, da bo to pripomoglo k razjasnitvi primera. Zagovornica oziroma zagovornik lahko obravnavo tudi ustavi, vendar lahko to stori le v treh primerih, in sicer (1) če to zahteva pobudnica oziroma pobudnik, (2) če pobudnica oziroma pobudnik ne kaže več zanimanja za nadaljevanje postopka, ali (3) če zagovornica oziroma zagovornik zaradi pomanjkljivih podat- kov ne more izdelati mnenja (15. člen). Že med obravnavo primera lahko zagovornica oziroma zagovor- nik pisno pozove pravno osebo oziroma drug subjekt, pri katerem je do domnevne kršitve prišlo, naj z ustreznimi ukrepi prepreči, da diskriminirana oseba ne bi bila izpostavljena neugodnim posle- dicam zaradi njenega ukrepanja (prepoved viktimizacije) oziroma da odpravi take posledice, če so te že nastale (16. člen). Obravnava primera se zaključi s pisnim mnenjem, v katerem zagovornik oziroma zagovornica navede svoje ugotovitve v smis- lu obstoja diskriminacije, opozori na ugotovljene nepravilnosti in priporoči, kako naj se odpravijo. Kršitelju oziroma kršiteljici lahko postavi tudi rok, v katerem mora ta zagovornika oziroma zagovor- nico obvestiti o uvedenih ukrepih (17. člen). 113 113 113 113 113 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Posameznik ali pravna oseba se lahko na zagovornico oziroma zagovornika obrne tudi že preventivno, in sicer s prošnjo za mnenje o tem, ali bi s kakšnim svojim ravnanjem povzročil diskriminacijo (18. člen). Zagovornica oziroma zagovornik vsako leto do konca marca pripravi poročilo o svojem delu, ki ga sprejme Vlada Republike Slovenije (19. člen). 4.2.3. Odstop zadeve pristojni inšpekciji Obravnava primera domnevne kršitve prepovedi diskriminacije je neformalna, kar pomeni, da zagovornica oziroma zagovornik po zaključeni obravnavi izda le mnenje, ki pa ni zavezujoče. Pravo težo neformalnemu postopku pri zagovornici oziroma zagovorniku daje zato 20. člen ZUNEO, ki določa, da lahko zagovornica oziro- ma zagovornik pisno mnenje odstopi pristojni inšpekciji, če ima domnevna kršitev po mnenju zagovornice oziroma zagovornika vse znake diskriminacije in če kršitelj oziroma kršiteljica ni odpravil v mnenju ugotovljenih nepravilnosti ali ni v roku obvestil zagovor- nice oziroma zagovornika o sprejetih ukrepih. Pristojni inšpektor je po ZUNEO dolžan obravnavati mnenje zagovornice oziroma zagovornika ter predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška pri pristojnem organu, če tudi sam oceni, da so podani vsi znaki diskriminacije. Inšpektor ima pravico in dolžnost odrediti ustrezne ukrepe za zavarovanje osebe pred viktimizacijo in za odpravo njenih neugodnih posledic (21. člen). 4.2.4. Posebnosti pravnega varstva diskriminiranih oseb ZUNEO določa, da imajo diskriminirane osebe pravico do obrav- nave kršitve prepovedi diskriminacije v sodnih in upravnih postop- kih ter pred drugimi pristojnimi organi pod pogoji in na način, določen v zakonu. Diskriminirane osebe imajo tudi pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava (22. člen). Zakon uveljavlja načelo deljenega dokaznega bremena. Opredeljena je tudi pravica nevladnih organizacij, da sodeluje- jo v sodnih in upravnih postopkih na strani diskriminirane osebe (23. člen). Tako sodelovanje je namenjeno zagotovitvi učinkovi- tejše ravni zaščite za žrtve, zajema pa pravico nevladnih organiza- 114 114 114 114 114 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje POBUDA (pisna ali ustno na zapisnik, lahko anonimna) Odstop zadeve inšpekciji Upoštevanje mnenja Neupoštevanje mnenja Diskriminacija Ni diskriminacija Ustavitev obravnave zaradi pomanjkljivih podatkov ni mogoče izdelati mnenja zahteva pobudnika/ pobudnice pobudnik/pobudnica ne kaže več zanimanja za nadaljevanje postopka pisno razgovor, če bi pripomogel k razjasnitvi primera Poziv nasprotni strani v primeru viktimizacije Obravnava primera Neobravnava primera: več kot eno leto od kršitve očitno ni diskriminacija Zagovornica Mnenje (pisno) Priporočilo in rok za odpravo nepravilnosti Prik Prik Prik Prik Prikaz 1 az 1 az 1 az 1 az 1 - Postopek pri zagovorniku enakih možnostih. 115 115 115 115 115 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje cij, da sodelujejo v postopku v podporo ali pa tudi v imenu diskrimi- nirane osebe. Kar zadeva sodelovanje v postopkih, je na podlagi pooblastila to možno pod določenimi pogoji že sedaj, vodenje postopkov v imenu diskriminirane osebe pa bo mogoče šele po uveljavitvi zakona, ki bo urejal položaj nevladnih organizacij in bo moral opredeliti tudi njihov pravni interes za take postopke. 4.3. Zak 4.3. Zak 4.3. Zak 4.3. Zak 4.3. Zakon o enakih mo on o enakih mo on o enakih mo on o enakih mo on o enakih možnos žnos žnos žnos žnostih ž tih ž tih ž tih ž tih žens ens ens ens ensk in moš k in moš k in moš k in moš k in moških kih kih kih kih 4.3.1. Splošno ZEMŽM določa skupne temelje za izboljšanje položaja žensk in ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na političnem, eko- nomskem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem in drugih področ- jih družbenega življenja. Zakon določa, da je ustvarjanje enakih možnosti naloga celotne družbe in pomeni odstranjevanje ovir za vzpostavljanje enakosti spolov, zlasti s preprečevanjem in odpravlja- njem neenakega obravnavanja spolov kot oblike diskriminacije v praksi, ki izvira iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog, ter ustvarjanje pogojev za vzpostavljanje enake zastopanosti obeh spolov na vseh področjih družbenega življenja (1. člen). Zakon opredeljuje pojme, kot so enakost spolov, enako obravna- vanje spolov, posredna in neposredna diskriminacija ter splošni in posebni ukrepi. Enakost spolov pomeni, da so moški in ženske enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življe- nja, da imajo enak položaj in enake možnosti za uživanje vseh pravic in razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k druž- benemu razvoju ter enako korist od rezultatov, ki jih prinaša raz- voj (4. člen). Definicij diskriminacije na tem mestu ne ponavljam, ker so podane spredaj. 4.3.2. Posebni ukrepi Zakon opredeljuje ukrepe, s katerimi bo dosežen njegov namen, in sicer razlikuje med splošnimi (normativne in politične narave) ter posebnimi ukrepi. Posebni ukrepi so definirani v 7. členu in sicer kot začasni ukrepi, namenjeni ustvarjanju enakih možnosti in spodbujanju enakosti spolov na tistih področjih, kjer sta spola neuravnoteženo zastopana oziroma sta v neenakem položaju. Za- 116 116 116 116 116 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje kon še določa, da sta spola neuravnoteženo zastopana, če je zastopa- nost enega spola nižja od štirideset odstotkov (drugi odstavek 7. člena). S posebnimi ukrepi se odstranjujejo objektivne ovire ali dajejo posebne ugodnosti podzastopanemu spolu, vendar morajo biti te utemeljene in sorazmerne glede na namen ukrepa (tretji odstavek 7 . člena). Posebni ukrepi so na podlagi četrtega odstavka 7. člena razvrščeni v: – pozitivne ukrepe, ki ob enakem izpolnjevanju meril in pogo- jev, dajejo prednost osebam tistega spola, ki so zastopane v manjšem številu, dokler ni dosežena uravnotežena oziroma enaka zastopanost; – spodbujevalne ukrepe, ki dajejo posebne ugodnosti ali uva- jajo posebne spodbude z namenom odprave neuravnotežene zastopanosti oziroma neenakega položaja spolov; in – programske ukrepe v obliki aktivnosti za osveščanje in akcij- skih načrtov. ZEMŽM zaradi možnosti zlorab dokaj natančno opredeljuje tudi sprejemanje posebnih, predvsem pozitivnih ukrepov (8. člen). Pozitivni ukrepi se lahko sprejmejo samo kot del akcijskega načrta za spodbujanje in ustvarjanje enakih možnosti in morajo temeljiti na analizi položaja spolov. Akcijski načrt mora opredeliti tudi razlo- ge za uvedbo pozitivnih ukrepov, cilje, ki naj se dosežejo, začetek izvajanja ukrepov, način spremljanja, prenehanje izvajanja in nad- zor nad izvajanjem. Pred začetkom izvajanja mora biti akcijski načrt predložen v soglasje uradu za enake možnosti. 4.3.3. Nosilci nalog po ZEMŽM Zakon uvaja integracijo načela enakosti spolov, ki kot nova strate- gija pomeni dopolnitev obstoječe tradicionalne politike, ki se običajno omejuje na specifične težave, povezane z neenakostjo spolov. Ta strategija pomeni, da akterji, ki pripravljajo, razvijajo, izvajajo in vrednotijo ukrepe oziroma politike na posameznih po- dročjih, vedno upoštevajo tudi vidik spolov. Navedena strategija izhaja iz dejstva, da je družba na vseh področjih spolno strukturi- rana in da je razmerje med spoloma kot odnos družbene neenakosti eno od osrednjih vprašanj družbe. 117 117 117 117 117 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Integracija načela enakosti spolov se je razvila iz spoznanja, da s posameznimi ukrepi za podporo ženskam neposredno sicer veli- ko dosežemo, k dolgoročnim spremembam pa ti ukrepi ne more- jo prispevati, če se obenem izvaja spolno nevtralna splošna politi- ka, ki ne upošteva strukturnih neenakosti med ženskami in moški- mi in jih s tem prevzema in ohranja. Integracija načela enakosti spolov pomeni, da se pri razvoju politik in ukrepov oceni potrebe obeh spolov, izpostavi spolno specifične razlike, dá poudarek na primerjalno razmerje med ženskami in moškimi, se vključi vpraša- nje razmerja med spoloma na vsa področja, ki zadevajo ljudi, ter se vnaprej preveri, kakšne možne različne posledice imajo politi- ke in ukrepi na ženske in moške. Za integracijo načela enakosti spolov so odgovorni vlada, minis- trstva in lokalne skupnosti, urad za enake možnosti pa je zadolžen za nudenje strokovne podpore pri razvijanju ustreznih metod in tehnik (11. člen). Zakon predvideva posebne koordinatorje oziro- ma koordinatorice za enake možnosti na vsakem ministrstvu (13. člen). Poleg tega naj bi se na vseh stopnjah izobraževanja uvedlo izobraževanja za enakost spolov, ki med drugim vključuje pripra- vo obeh spolov za aktivno sodelovanje na vseh področjih življenja (12. člen). ZEMŽM še določa, da se pri sestavi posvetovalnih in usklajeval- nih organov, drugih delovnih teles, delegacij, strokovnih svetov in pri imenovanju oziroma predlaganju predstavnic in predstavni- kov vlade v javnih podjetjih upošteva načelo uravnotežene zastopa- nosti spolov (14. člen), kar pomeni, da mora biti zastopanost vsake- ga spola vsaj štirideset odstotkov. Kot posebne nosilce nalog zakon predvideva tudi lokalne skup- nosti, saj je za področje ustvarjanja enakih možnosti lokalna raven zelo pomembna. Zato predvideva možnost imenovanja koordina- torja oziroma koordinatorice za enake možnosti, ki bo spremljal sprejemanje odločitev in njihovih posledic v lokalni skupnosti z vidika spolov, predlagal ukrepe in aktivnosti na področju ustvarja- nja enakih možnosti ter imel svetovalno vlogo pri oblikovanju reši- tev (30. člen). Zanimiva je določba, ki političnim strankam nalaga, da vsaka štiri leta sprejmejo načrt, v katerem se opredelijo do vprašanja 118 118 118 118 118 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje uravnotežene zastopanosti spolov ter določijo načine in ukrepe za spodbujanje bolj uravnotežene zastopanosti spolov v organih stranke in na kandidatnih listah za volitve v državni zbor, organe lokalnih skupnosti in za predsednika republike (31. člen). 5. OBRA 5. OBRA 5. OBRA 5. OBRA 5. OBRAVN VN VN VN VNA A A A AV V V V VANI PRIMERI ANI PRIMERI ANI PRIMERI ANI PRIMERI ANI PRIMERI 5. 5. 5. 5. 5.1 1 1 1 1. S . S . S . S . St t t t tatis atis atis atis atistični podatki tični podatki tični podatki tični podatki tični podatki Zagovornica je z delom začela leta 2003 kot zagovornica enakih možnosti žensk in moških na podlagi ZEMŽM (obravnava diskrimi- nacije zaradi spola), od začetka leta 2005 pa deluje tudi kot zagovor- nica načela enakosti po ZUNEO (obravnava diskriminacije zaradi katere koli osebne okoliščine). Zagovornica enakih možnosti žensk in moških je leta 2004 obravnavala 18 primerov. Od tega je bilo deset pobud prejetih leta 2003, osem pa leta 2004. Leta 2003 prejete pobude, ki so bile obrav- navane v letu 2004, so se nanašale na naslednja področja: – tri v zvezi z vodenjem upravnega oziroma sodnega postopka, – dve v zvezi z višino nagrad za ženske in moške na sloven- skih maratonih, – dve v zvezi z delovnimi razmerji in zaposlovanjem, – ena v zvezi z zdravstvenim zavarovanjem žensk z medicin- sko asistenco na potovanjih v tujino, – ena v zvezi s posredovanjem dela s strani študentskega servisa in – ena v zvezi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. V letu 2004 je zagovornica prejela osem pobud, in sicer na nas- lednjih področjih: – štiri v zvezi z delovnimi razmerji (usposabljanje pri deloda- jalcu, zaposlovanje in ocenjevanje), – ena v zvezi z vodenjem postopka na centru za socialno delo, – ena v zvezi z nazivanjem učiteljic in učiteljev v osnovnih šolah, – ena v zvezi z dodeljevanjem neprofitnih stanovanj v najem in – ena v zvezi s spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu. Zagovornica je v letu 2004 izdala deset mnenj. Od tega je v šestih primerih ugotovila, da je obstajala diskriminacija zaradi spo- 119 119 119 119 119 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje la, medtem ko v štirih primerih ni šlo za neenako obravnavanje. Obstoj diskriminacije zaradi spola je bil ugotovljen v naslednjih primerih: – različne nagrade za ženske in moške na maratonih, – posredovanje dela po spolu s strani študentskega servisa, – zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco na potova- njih v tujino, ki ne krije stroškov, nastalih zaradi posledic nosečnosti, komplikacij ob nosečnosti, prekinitve nosečnosti ali poroda, – neupoštevanje želja, potreb in možnosti obeh staršev pri določanju stikov z otroki in – spolno nadlegovanje na delovnem mestu. Dveh primerov zagovornica ni obravnavala: enega zaradi pote- ka časa, drugega pa zato, ker očitno ni šlo za neenako obravnava- nje spolov. V enem primeru je bila obravnava primera ustavljena, ker zaradi pomanjkljivih podatkov ni bilo možno izdelati mnenja. V enem primeru je zagovornica z dopisom delodajalca opozorila na nepravilnosti pri ocenjevanju uradnikov oziroma uradnic. 5.2. Pr 5.2. Pr 5.2. Pr 5.2. Pr 5.2. Preds eds eds eds edst t t t ta a a a avit vit vit vit vite e e e ev izbr v izbr v izbr v izbr v izbranih primer anih primer anih primer anih primer anih primero o o o ov v v v v 5.2.1. Vodenje sodnega postopka Pobudnika, mladoletna tožnica in oče, njen zakoniti zastopnik, sta vložila pobudo za preučitev domnevnega neenakega obravnava- nja spolov pri vodenju postopka pred okrožnim sodiščem. Pobudni- ka sta menila, da je pobudnica, mladoletna tožnica, v manj ugod- nem položaju v primerjavi z drugimi strankami pred sodiščem zara- di spolne diskriminacije njenega zakonitega zastopnika. Po njunem mnenju naj bi postopek zaradi spora zakonitega zastopnika trajal dalj časa, kot če bi bila zakonita zastopnica ženskega spola. Okrožno sodišče je v odgovoru pojasnilo, da zastopnik mladolet- ne tožnice ni podal ustreznih prilog k tožbi, ki jo je vložil, zato ga je sodišče pozvalo, naj tožbo dopolni. Po dopolnitvi je sodišče vroči- lo tožbo nasprotni stranki v odgovor, tega pa še tožniku. Ves posto- pek vročanja in sprejemanja vlog je trajal nekaj mesecev. Zagovornica je podala mnenje, da ravnanja okrožnega sodišča ni mogoče opredeliti kot neenakega obravnavanja spolov, saj spol 120 120 120 120 120 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zakonitega zastopnika mladoletne pobudnice ni imel nikakršnega vpliva na trajanje postopka, prav tako pa sodišče ni postavljalo mla- doletne tožnice oziroma njenega zakonitega zastopnika v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi strankami v primerljivih postopkih in je tako ni diskriminiralo. Sodišče je opravilo določe- na procesna dejanja (zahtevalo dopolnitev tožbe, vročilo tožbo toženi stranki in kasneje odgovor na tožbo tožeči stranki), do dne odgovora na pobudo pa še ni razpisalo glavne obravnave. Glede na to, da je sodišče opravilo procesna dejanja in da so torej potekale priprave na glavno obravnavo, ni bilo mogoče sklepati, da gre za neenako obravnavanje in zavlačevanje postopka v primerjavi s tožniki oziroma tožnicami, ki jih zastopajo zakonite zastopnice ženskega spola. Ravnanje sodišča v obravnavanem primeru je po mnenju zagovornice neodvisno od spola in temelji na pravilih pos- topka in rokih, ki jih določa zakon in ki jih mora sodišče pri tem spoštovati. 5.2.2. Nagrade na maratonu Pobudnica se je obrnila na zagovornico zaradi razlik v nagradah in številu razpisanih nagrad za ženske in moške na maratonu. Nasprotna stran je navajala, da so pri določanju nagrad organiza- torji upoštevali strokovni in finančni vidik. Finančnega še pose- bej, saj so sredstva omejena s štartnino, ki jo prispevajo tekmoval- ci, in z vložki sponzorjev. Nagradi za prvo mesto sta bili v moški konkurenci 600.000, v ženski 300.000 tolarjev. S štartnino, ki je znašala 3.000 tolarjev, naj bi bilo s strani moških zbrano veliko več sredstev kot s strani žensk. Skupni znesek nagrad je za moške znašal 1.970.000 tolarjev. Za ženske je bil ta znesek 840.000 tolar- jev. Po mnenju organizatorja so bile nagrade na udeleženca pri ženskah 2,5-krat višje kot pri moških, čeprav je bila udeležba na teku petkrat manjša. Pri moških je dobilo nagrade prvih deset tekačev in pri ženskah prvih šest tekačic. Tako je dobil pri moških (povprečno) nagrado vsak deseti udeleženec, pri ženskah pa manj kot vsaka tretja. Na koncu so še navedli, da bi hipotetično ob ena- kih nagradah na eno udeleženko pripadlo 115.882 tolarjev, nagra- do pa bi prejela vsaka 1,7 tekmovalka. Poleg tega naj bi ženske ne bile upravičene do enakih nagrad, ker dosegajo slabše rezultate. 121 121 121 121 121 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Po mnenju zagovornice nobeden od razlogov ni utemeljen v zadostni meri, da bi opravičeval različne nagrade. Tekmovalci in tekmovalke so upravičeni do nagrad za osvojeno mesto v svoji kate- goriji, ne glede na dosežek. V nasprotnem primeru bi to pomeni- lo, da bi morali tudi moški za časovno slabše rezultate dobiti nižjo nagrado. Ker gre torej za nagrade za osvojena mesta, mora biti na- grajeno enako število mest tako v moški kot ženski kategoriji, na- grade pa morajo biti enake. Tudi drugi razlog, ki različne nagrade opravičuje z večjim številom moških tekmovalcev, po mnenju za- govornice ni bil utemeljen. Višina nagrade ni odvisna od števila tekmovalcev oziroma tekmovalk in od plačane štartnine. To doka- zuje dejstvo, da so nagrade razpisane vnaprej in se nagradni sklad ne prilagaja sproti številu udeležencev oziroma udeleženk. Zagovor- nica je podala mnenje, da so bile ženske v enakih okoliščinah (ena- ka štartnina, enaka zahtevnost oziroma dolžina proge in enako osvojeno mesto v svoji konkurenci) obravnavane manj ugodno kot moški, saj so neutemeljeno prejele nižje nagrade kot moški. Zagovornica je organizatorju priporočila, naj v letu 2004 razpiše za oba spola enako število nagrad in nagrade v enaki višini ter ga pozvala, naj jo ob razpisu maratona v letu 2004 obvesti o razpisanih nagradah za ženske in moške. 5.2.3. Zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini Pobudnica je dala pobudo za preučitev domnevne spolne diskrimi- nacije žensk pri zdravstvenem zavarovanju z medicinsko asisten- co na potovanjih v tujini, ker v splošnih pogojih za zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco na potovanjih v tujini izključuje vse obveznosti zavarovalnice za stroške, nastale zaradi »posledic nosečnosti, komplikacij ob nosečnosti, prekinitve nosečnosti ali poroda«. Zavarovalnica je v svojem odgovoru navedla, da ovrednotenje posamezne nevarnosti nastanka škode iz določenega dogodka, ki ga zavarovalnica okvalificira kot zavarovalni rizik, temelji na mate- matično–statističnih (aktuarskih) izračunih, pri čemer je temelj- nega pomena izračun pogostosti nastanka škode glede na obstoj določenih okoliščin (nevarnosti). Zaradi prevelike verjetnosti nas- tanka škode so iz zavarovalnega rizika izključene posledice noseč- nosti, komplikacij ob nosečnosti, prekinitve nosečnosti ali poroda. 122 122 122 122 122 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Zagovornica je dala mnenje, da določila splošnih pogojev za zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco na potovanjih v tujini, ki iz zavarovanja izključujejo vse obveznosti zavarovalnice za stroške, nastale zaradi posledic nosečnosti, komplikacij ob nosečnosti, prekinitve nosečnosti ali poroda, pomenijo neenako obravnavanje spolov. Dejstvo je, da gre v primeru, ko je nosečnost izključena iz zavarovanja, za neupravičeno postavljanje žensk v času nosečnosti v slabši položaj. Vsi ostali razlogi, ki jih zavarovalnica iz zavarovanja še izključuje, veljajo enako za oba spola, tako za žen- ske kot moške, nosečnost pa je stvar, ki zadeva samo ženske. Zato po mnenju zagovornice tako izključevanje pomeni diskri- minacijo žensk, ne glede na to, da zavarovalnica navaja, da gre za enega izmed rizikov, ki je iz zavarovanja izključen, ker je verjet- nost nastanka škode prevelika. Po mnenju zagovornice bi bilo treba preučiti, na kakšen način bi bilo mogoče pokriti tudi take rizike. Zavarovalnica ni postregla s konkretnimi podatki, kolikšna naj bi bila statistična verjetnost nastanka škode, torej kolikšna je verjet- nost, da se pojavijo kakršne koli težave, povezane z nosečnostjo, zaradi katere so navedena zavarovanja izključena iz zavarovanja. Prav tako ni podatkov o tem, kako se verjetnost nastanka škode spreminja skozi tedne nosečnosti. Povsem mogoče in verjetno je v določenih mesecih oziroma tednih nosečnosti verjetnost nastan- ka škode večja, v drugih manjša. Zavarovalnica je navedla, da je v primeru velike verjetnosti nas- tanka škode višja tudi premija takega zavarovanja, kar bi ob konk- retnih izračunih za nastop tveganja v določenih tednih oziroma mesecih nosečnosti lahko predstavljajo osnovo za sklenitev zavaro- vanja z višjo premijo. Zaradi pomanjkanja podatkov stopnje tvega- nja v primeru izključitve posledic in komplikacij ob nosečnosti, prekinitve nosečnosti ali poroda ni bilo mogoče primerjati z drugi- mi riziki, ki jih zavarovalnica zavaruje oziroma jih ravno tako izvze- ma iz zavarovanja. Dejstvo, ki pomeni riziko in hkrati predstavlja neenako obravnavanje spolov, po mnenju zagovornice ne more biti razlog za izključitev iz zavarovanja, temveč je treba zavarova- nje omogočiti pod pogoji, ki so ustrezni verjetnosti nastanka škod- nega dogodka. Zagovornica je zavarovalnici priporočila, naj raz- mišlja o možnosti uvedbe zavarovanja pod določenimi pogoji (na primer pod pogojem, da ne gre za rizično nosečnost, samo do dolo- 123 123 123 123 123 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje čenega tedna ali verjetnosti nastanka škodnega dogodka prilagodi višino premije). 5.2.4. Ocenjevanje zaposlenih Pobudnica je bila večji del leta 2003 na porodniškem dopustu oziro- ma na dopustu za nego in varstvo otroka, bolniški za nego družin- skega člana (otrok) ter na rednem letnem dopustu. V svojem dopi- su navaja, da je bila na podlagi ocenjevanja uradnikov v skladu z zakonom o javnih uslužbencih ocenjena z oceno »zadovoljivo«, pri čemer sta ji bila dana na vpogled zgolj prva lista (točke od 1 do 4), kjer pod obrazložitvijo ocene piše, da je bila uradnica večji del leta 2003 na porodniškem dopustu, ostali del se je uvajala v delo, zato rezultati dela ne presegajo povprečja. Zagovornica je delodajalca opozorila na določbe zakona o delov- nih razmerjih ter zakona o enakih možnosti žensk in moških. Pravi- ca do starševskega dopusta je v zakonu opredeljena pravica staršev (moških in žensk), ki ne more oziroma ne sme biti podlaga za kakršno koli neenako obravnavanje zaposlenih. Če je kot merilo za ocenjevanje uradnika oziroma uradnice opredeljena odsotnost zaradi porodniškega dopusta, gre za diskriminacijo zaradi spola (večinoma so ženske tiste, ki koristijo porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka) oziroma starševstva pri napredovanju. Odsotnost delavke ne more biti merilo za ocenitev, temveč je treba v tem primeru oceniti njeno delo v času prisotnosti. Zakon o javnih uslužbencih v 111. členu jasno navaja merila, ki se upošteva- jo pri ocenjevanju uradnikov oziroma uradnic in po katerih se oce- njuje samo opravljanje dela. Dejstvo, da je bila delavka na staršev- skem dopustu, ne sme biti kriterij za konkretno oceno. Ocene urad- nikov oziroma uradnic morajo biti utemeljene z oceno njihovega dela v posameznem letu, ne pa z dejstvom, ali so v tem letu koristili katero od oblik starševskega dopusta, saj to pomeni neenako obrav- navanje. 5.2.5. Določanje stikov z otroki Pobudnik, oče, ki je vložil pobudo za preučitev domnevnega neena- kega obravnavanja med očetom in materjo v postopku določanja stikov pred centrom za socialno delo (CSD), je menil, naj bi CSD v 124 124 124 124 124 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje postopku določanja stikov sledil zgolj željam in zahtevam matere in se pri tem ni oziral na možnosti, želje in potrebe očeta ter otrok in s tem očeta postavljal v neenak položaj. CSD je v odgovoru pojasnil, da je ob izdajanju odločbe upošte- val tako mnenje matere in očeta kot mnenje otrok. Zagovornica je v mnenju ugotovila, da se je strokovna komisija pri CSD pri predlaganju stikov omejila zgolj na razloge in možnosti matere, saj je izhajala iz stereotipnega prepričanja, da je mati tista, ki mora poskrbeti za otroke. Pri predlaganju rednih tedenskih kot tudi stikov med počitnicami in prazniki je utemeljevala uro vrnit- ve otrok k materi s pripravami otrok na šolske obveznosti naslednje- ga dne oziroma tedna ter nego oblačil kot tudi potrebo otrok po pogovoru z materjo. Očetovih možnosti in želja strokovna komisija pri tem ni upoštevala, čeprav niti iz pobudnikovih navedb niti iz navedb strokovne komisije oziroma CSD ne izhaja, da oče teh ob- veznosti ne bi bil pripravljen in sposoben prevzeti v tolikšni meri kot mati. Prav tako je po mnenju zagovornice pogovor otrok z oče- tom ravno tako pomemben kot pogovor otrok z materjo in na pod- lagi tega ni mogoče utemeljevati prihoda otrok k materi ob veče- rih pred novim delavnikom. Zagovornica je ugotovila neenako obravnavanje tudi glede dolo- čanja stikov med letnimi počitnicami, saj je strokovna komisija v svojem mnenju izrecno navedla, naj mati določi čas dopusta tako, da ga bo mogoče opredeliti v odločbi. Po mnenju zagovornice je treba tudi v tem primeru oba starša obravnavati enako, kar pome- ni upoštevati možnosti obeh glede koriščenja letnega dopusta in ne samo matere. Zagovornica je CSD priporočila, naj pri določa- nju stikov staršev z otroki vedno preveri in upošteva želje, potrebe in možnosti obeh staršev (seveda v okviru koristi otrok in njihovih želja), da ne bi prihajalo do neupravičenega razlikovanja med nji- ma. Hkrati je zagovornica CSD pozvala, naj jo obvesti, na kakšen način bo upošteval njeno mnenje. 5.2.6. Zaposlitev v slovenski vojski Pobudnica je dala prošnjo za zaposlitev v slovenski vojski. Na razgo- voru so ji rekli, da je zaradi svojih izkušenj idealna kandidatka. Poslana je bila na zdravniški pregled, ki pa ni bil opravljen do kon- 125 125 125 125 125 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ca. Zdravnica ga je prekinila po merjenju telesne višine z obrazložit- vijo, da je pobudnica premajhna, ker ne bo mogla nositi nahrbt- nika (visoka je 153 cm). Nasprotna stran je v odgovoru navedla, da kriterije zdravstvene sposobnosti za vojaško službo določa pose- ben pravilnik. Ta med drugim določa, da morajo osebe, ki poklic- no opravljajo vojaško službo izpolnjevati splošne zdravstvene kri- terije, med katerimi velja, da »praviloma niso manjše od 160 cm in njihova telesna teža praviloma ne odstopa več kot 30 % od ideal- ne telesne teže«. Odstopi do nekaj centimetrov navzdol so možni le izjemoma, pri dobro treniranih kandidatih, kar pravilnik dopuš- ča z besedo »praviloma«. Zagovornica je ugotovila, da neposredna diskriminacija v tem primeru ni podana, saj je za oba spola predpisana enaka višina. Lahko bi obstajala posredna oblika diskriminacije glede na to, da so moški v povprečju višji od žensk, vendar je bilo ugotovljeno, da obstaja objektivna povezava med zahtevo po določeni višini in kakovostnim opravljanjem poklica. Pri posameznikih s telesno višino manj kot 160 cm naj bi po navedbah nasprotne strani nam- reč prihajalo do težav zaradi velikosti in teže nahrbtnika ter ostale bojne opreme, ker je pri njenem nošenju manjšim osebam onemo- gočeno hitro gibanje in izvajanje potrebnih manevrov. Poleg tega so odstopanja navzdol možna, če to dovoljuje dobra telesna priprav- ljenost kandidata oziroma kandidatke. Vendar pa je bilo po mnenju zagovornice sporno ravnanje zdrav- nice v konkretnem primeru, ki je zdravstveni pregled pobudnice zaključila z merjenjem telesne višine. Ker so na podlagi pravilnika možna odstopanja glede višine, bi zdravnica morala opraviti tudi druge preiskave, na podlagi katerih bi šele ugotovila, ali je oseba primerna in ali bi lahko opravljala službo kljub prenizki višini. V tem delu, ko je bil pobudnici onemogočen nadaljnji pregled, pa je bila neenako obravnavana (ne sicer zaradi svojega spola, temveč zaradi »neprimerne« telesne višine), saj ji je bila odvzeta možnost, da dokaže, da sodi v kategorijo izjem, ki jih pravilnik dovoljuje. Zagovornica je priporočila nasprotni strani, naj pri izbiri kandi- datk oziroma kandidatov dosledno upošteva določila pravilnika, da ne bi prihajalo do neenakega obravnavanja oseb, ki se želijo zaposliti v slovenski vojski. 126 126 126 126 126 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 5.2.7. Razpis za stevarde in stevardese Sindikat je podal pobudo zaradi razpisa letalske družbe za stevarde- se in stevarde. Pogoji razpisa so bili med drugim prijetna zuna- njost in uglajeno vedenje, ustrezna višina (dekleta 160-175 cm, fantje 170-181 cm) ter primerna telesna teža, opredeljena pa je bila tudi zaželena starost od 20 do 24 let. Nasprotna stran je v odgovor navedla, da so zahteve utemeljene v njenih notranjih aktih in izhajajo iz objektivnih okoliščin. Pros- tor v letalu je omejen, saj je širina med sedeži 40 cm, stojna višina v potniški kabini je največ 178 cm, pri čemer je treba upoštevati, da morajo imeti dekleta in žene službeno uniformo, ki vključuje čevlje s peto. Tako sta telesna višina in telesna teža pogoj za normal- no gibanje v letalu, urejenost, ki sodi k prijetni zunanjosti, pa je pričakovani pogoj za delo z ljudmi pri vseh letalskih družbah. Zagovornica je menila, da je treba pri opredeljevanju pogojev za opravljanje določenega dela izhajati iz objektivnih zahtev, kot so izobrazba, izkušnje, usposobljenost in druge sposobnosti ter zmožnosti. Pogoji, vezani na posameznikove osebne oziroma teles- ne značilnosti in okoliščine, se lahko zahtevajo samo v primeru, če so take zahteve objektivno povezane z opravljanjem dela na dolo- čenem delovnem mestu. V nasprotnem primeru taki pogoji pome- nijo diskriminacijo, saj so osebe, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, neupravičeno izločene iz izbirnega postopka in s tem postavljene v manj ugoden položaj v primerjavi s tistimi, ki pogoj glede dolo- čene osebne okoliščine izpolnjujejo. Pogoji, kot so različna višina glede na spol, prijetna zunanjost, primerna telesna teža in starost od 20-24 let, po mnenju zagovornice niso objektivno povezani z opravljanjem dela in nimajo nikakršnega vpliva na to, kako določe- na oseba opravlja delo stevardese oziroma stevarda, zaradi česar so diskriminatorni. Po mnenju zagovornice je bila nasprotna stran pri izbiri kandida- tov in kandidatk omejena z dvema objektivnima dejavnikoma, in sicer z največjo višino v potniški kabini, ki je 178 cm in omejenim prostorom med sedeži v letalu, kjer je razmik 40 cm. Dejstvo je, da bi višina nad maksimalno višino onemogočala neovirano gibanje po letalu, zaradi česar bi bila zmanjšana možnost opravljanja dela. Zato po mnenju zagovornice opredeljevanje višine (razen največje, ki je enaka za oba spola) ni upravičeno in predstavlja diskriminacijo 127 127 127 127 127 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje zaradi spola in zaradi telesne značilnosti (višine). Podobno velja za primerno telesno težo, ki je lahko kriterij samo v smislu telesnega obsega, ki bi posameznemu kandidatu oziroma kandidatki onemo- gočal normalno gibanje med sedeži v letalu (prostor 40 cm). Zagovornica je nasprotni strani priporočila, naj naslednje razpise oblikuje tako, da ne bodo diskriminatorni. Upoštevati je treba torej objektivne omejitve v letalu brez razlike med moškimi in ženska- mi ter izpustiti pogoja primerne zunanjosti in starosti. 6. ZAKLJUČEK 6. ZAKLJUČEK 6. ZAKLJUČEK 6. ZAKLJUČEK 6. ZAKLJUČEK Praksa izvajanja protidiskriminacijske zakonodaje v Sloveniji je v primerjavi z nekaterimi drugimi (predvsem starimi) državami čla- nicami Evropske unije še zelo kratka. Boj proti diskriminaciji je v teh državah že dolga leta bistven sestavni del njihovega pravnega sistema, medtem ko se v Sloveniji ta šele dobro vzpostavlja. Pa ven- dar tudi v teh državah diskriminacije (še) niso uspeli odpraviti – celo nasprotno, z osveščanjem ljudi in vse večjim zavedanjem nji- hovih pravic se število (prijavljenih) primerov povečuje. Tako celot- na družba kot tudi (potencialne) žrtve diskriminacije in nenazad- nje tudi kršitelji čedalje bolj prepoznavajo neenako obravnavanje in se zavedajo njegove nedopustnosti. Kljub nekaterim pomislekom, izraženih predvsem pri sprejema- nju ZEMŽM, češ da je dovolj 14. člen ustave in da sta spola pri nas v povsem enakem položaju, se je izkazalo, da oba zakona v resnici potrebujemo in da že sama po sebi lahko pomembno prispevata k odpravljanju stereotipov in ustvarjanju enakih možnosti za vse lju- di, ne glede na njihove značilnosti. Enako velja za inštitut zagovor- ništva, saj se je kljub dejstvu, da je postopek neformalen in mne- nje, ki ga izda zagovornica, ni obvezujoče, v praksi pokazal kot uspešen in dobrodošel. Izkazalo se je, da ima mnenje zagovornice določeno težo, saj v večini primerov, ko ugotovi obstoj diskrimina- cije in priporoči način odprave nepravilnosti, dobi odgovor oziro- ma pojasnilo o upoštevanju mnenja. S sprejemom protidiskriminacijske zakonodaje se delo v resni- ci šele začenja. Brez ustreznega izvajanje zakonodaje v praksi bo boj proti diskriminaciji ostal le črka na papirju, česar si gotovo ne želimo. 128 128 128 128 128 Tatjana Strojan Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje LITERA LITERA LITERA LITERA LITERATURA TURA TURA TURA TURA – Bell, M.: What is Discrimination? What is Equal Treatment? Bruselj: Seminar on Anti-Discrimination Legislation, 7 . april 2003. – Cohen B.: Defining Discrimination. Evia (Grčija): Confer- ence Implementing European Anti-discrimination Law, ju- nij 2003. – Craig, P. in de Burca, G.: EU Law: Text, Cases and Materials, 2 nd edition. Oxford, New York, 1998. – Flander, Benjamin: Pozitivna diskriminacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2004. – Poročilo zagovornice za leto 2003. – Poročilo zagovornice za leto 2004. – Schutter, O. de: Methods of proof in the context of combat- ing discrimination. V: Proving discrimination, The dynam- ic implementation of EU anti-discrimination law: the role of specialised bodies, Report of the 1 st experts’ meeting, 14- 15 January 2003. – Ukrepi za zagotavljanje enakosti žensk in moških. Končno poročilo o dejavnostih Strokovne skupine za zagotavljanje enakosti žensk in moških, Svet Evrope, Strasbourg, 2000. PRA PRA PRA PRA PRAVNI VIRI VNI VIRI VNI VIRI VNI VIRI VNI VIRI – Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl. – Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, Ur. l. RS, št. 50/2004. – Zakon o enakih možnostih žensk in moških, Ur. l. RS, št. 59/2002. – Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002. – Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invali- dov, Ur. l. RS, št. 63/2004. – Zakon o lokalni samoupravi, Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl. – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl. 129 129 129 129 129 Protidiskriminacijska zakonodaja in njeno izvajanje v Sloveniji Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje – Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Ur. l. RS, št. 12/96 in 44/2000. – Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarova- nju, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. – Zakon o političnih strankah, Ur. l. RS, št. 62/94 in 70/2000. – Zakon o volitvah poslancev iz RS v Evropski parlament, Ur. l. RS, št. 40/2004-uradno prečiščeno besedilo. – Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 95/2004 – uradno prečiščeno besedilo. – Zakon o ratifikaciji Pogodbe o Ustavi za Evropo s Sklepno listino, Ur. l. RS, št. 15/2005. – Direktiva Sveta 97/80 o dokaznem bremenu v primerih dis- kriminacije zaradi spola, OL L 14. 131 131 131 131 131 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Običajna izhodiščna mišljenjska situacija, ko gre za odnos med diskriminacijo in toleranco (strpnost), je najpogosteje naslednja: diskriminacijo »mislimo« kot nekaj, kar je negativno, nezaželeno, nespodobno, nevarno itd. Po drugi plati pa se tisto, kar bi naj bila domnevna razrešitev za diskriminacijo na ravni tovrstnega »miš- ljenja«, praviloma pojavi kot strpnost (toleranca). Samo na prvi pogled poenostavljeno rečeno, se torej za »bolezen« (beri diskrimi- nacija) praviloma predpisuje »zdravilo«, ki bi mu naj bilo ime strp- nost, toleranca. V tem primeru imamo opraviti s svojevrstno natu- ralizacijo nekega značilnega, do preproščine pripeljanega »zdravni- škega« (celo demonološko postavljenega) umevanja, pri katerem je na delu silno značilen par. Mehanika tovrstnega mišljenja delu- je skozi dva, medsebojno izključujoča se elementa, ki eno (Zlo) zdravi z drugim (Dobro). In ob tej priložnosti se mi ravno ta, men- da večni, obračun med Dobrim in Zlim zdi radikalno vprašljiv. Bistvo pričujočega prispevka je, vsaj kar zadeva zgoraj skicirano »naturalizirano mišljenje«, skrajno preprosto: namen imam pole- mizirati s to izhodiščno, po moje nemišljenjsko (thoughtlessness, bi dejala Hannah Arendt) situacijo, ki se nakazuje predvsem kot nekaj najbolj normalnega, samoumevnega in celo naravnega, v končni instanci pa tudi kot nekaj povsem nevprašljivega, s čimer pa imamo – ne brez razloga – čedalje več težav. Eden od razlogov za težave je dokaj preprost: umevanje razmerja med strpnostjo in diskriminacijo, ki je zapakiran znotraj magično-demonološke, a nadvse apriorne konstrukcije Dobro/Zlo, se praviloma ne izide po pričakovanjih. »Zlo« se namreč zelo učinkovito prehranjuje ravno z Dobrim, Dobro zelo primerno skrbi za ohranjanje in celo razraš- Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Tonči Kuzmanić 132 132 132 132 132 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje čanje ali soustvarjanje Zla, čeprav včasih z dobrimi nameni, če naj se izrazim nekoliko enigmatično. 1 1 1 1 1. DISKRIMIN . DISKRIMIN . DISKRIMIN . DISKRIMIN . DISKRIMINA A A A ACIJ CIJ CIJ CIJ CIJA A A A A Kje začeti? Najprej bi se kazalo vprašati, kaj je diskriminacija oziro- ma o čem sploh govorimo, na kaj pomislimo, ko rečemo diskrimi- nacija, kajti tudi pri tem se zdi, kot da že vnaprej vemo, s čim ima- mo opraviti. Pa seveda niti približno ni tako. Najprej skrajno formalno, v najožjem pomenu besede jezikov- no opozorilo. Na prvi, še vse prej kot natančen pogled se zdi, da imamo pri diskriminaciji opraviti zgolj z nekakšnim razlikovanjem. A žal ni tako. Pri diskriminaciji niti slučajno ne gre za razlikovanje »nasploh« in še manj za razlikovanje »kar tako«, torej za nekakšno »brez-interesno«, objektivno zgolj-razlikovanje. Kot kategorija (tu- kaj v banalnem pomenu imena, ki naj opredeljuje nek pojav), ki se jo rabi v diskurzivnih analizah, se diskriminacija v zgodovini sploh ne pojavi pred letom 1628. Takrat je začela funkcionirati kot izposojenka iz latinščine in sicer iz discriminatus, kar je pretekli deležnik od discriminare. To v osnovi nosi pomen tako deljenja kot tudi ter predvsem ločevanja in tu je točka resnice tudi samega koncepta, na katerega prav posebej opozarjam. V tej zvezi ni no- benih dvomov, da je zadeva koncepta diskriminacije na tej ravni terminus technicus že na samem izhodišču vezana na čas in okoliš- čine tako takratnega kolonializma kot tudi in še posebej v tistem času čedalje močneje naraščajočega pojava rasnega razlikovanja (suženjstvo ipd.). Naravnost povedano, koncept diskriminacije se pojavi v tistem zgodovinskem trenutku, ko je bilo nujno potreb- no, tudi in predvsem jezikovno, utemeljiti tiste (takrat nove) raz- like in ločitve, ki so se začele izpeljevati (menda so bile nevtralno in znanstveno kar tako pripisane) ljudem različnih ras. V tistih časih je to pomenilo utemeljiti predvsem razlike glede na ljudi »različnih barv« (to so bili časi, ko je še nezmotljivo veljala enačba barva = rasa). Prve rabe diskriminacije, ki začno nositi tovrstne sopomene, zasledimo v ameriški angleščini, nekoliko jasnejše kon- ceptualne opredelitve pa nastanejo okoli leta 1866. 1 1 Povzeto po Arnhart, R. K.: Chambers Dictionary of Etymology. New York: Har- rap Publishers Ltd, 2003. 133 133 133 133 133 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Če zavoljo razpoložljivega prostora preskočim dolgo in mučno zgodovino konceptualne zgodovine na tej točki ter se osredotočim zgolj na novejši čas, potem bi lahko dejal, da je najnovejša strokovna literatura v ožjem pomenu, nekako do srede sedemdesetih let 20. stoletja (torej takrat, ko je bila teoretska generacija Pierreja L. van den Bergheja še v vzponu) v primeru koncepta diskriminacije vztra- jala predvsem na dvojnem konceptualnem razlikovanju. Govorilo se je, po eni strani, o categorical ter o statistical discrimination, kar je še temeljilo na različici ekonomističnega razmišljanja, ki je ločilo ekonomsko »bazo«, ki se jo je pojmovalo kot takšno ali dru- gačno »osnovo«, na kateri se pozneje diskriminacija lahko razrašča. 2 Ko se je govorilo o diskriminaciji, razumljeni kot kategoriji označevanja, je bila v teh primerih mišljena diskriminacija vseh oseb, ki jim je na ravni socialnega »bila pripisana neka posebnost« in ki so funkcionirali kot ločena, posebna »kategorija«. Statistična diskriminacija, ki je sicer vezana na »kategorialno« (tudi kot na svojo »bazo«) pa je izhajala iz prepričanja, da bodo ljudje iz (statis- tične) kategorije »bolj verjetno kot drugi« opredeljeni prek takšnih ali drugačnih »negativnih atributov«. 3 Kategorije, za katere tukaj gre, so take, da jih lahko dokaj preprosto osredotočimo glede na raso, vero, spol ali pa na katero koli drugo »družbeno posebnost«, na osnovi katere lahko najprej razlikujemo, nato pa iz »razli- kovanja« naredimo tudi ustrezno »kategorialno delitev/ločitev«. Poleg ravnokar skiciranega razlikovanja iz tistih časov med kate- gorialno in statistično diskriminacijo je bilo še v osemdesetih letih 20. stoletja – delno to velja tudi danes – aktualno tudi razlikovanje med posredno in neposredno diskrimancijo. Pri tem razlikovanju ne gre za »iskanje vzroka«, ki ga je možno razmeroma lahko najti v morebitni »bazi« ali »bazičnosti«, pač pa za razlikovanje, ki začne sedaj – in to je nov element – upoštevati motive oziroma namene diskriminiranja. Motivi sedaj pravzaprav zasedejo mesto prejšnje ekonomije, logika razlage dobi novo bazo, iz katere se izpeljuje. Če je nekoč zadeva diskriminacija imela svoje korenine, denimo, v ekonomiji (ki se jo je štelo za delo, produciranje, ne/posedova- 2 Klasično delo na tej ravni je, denimo, Lustgarten, L.: Legal Control of Racial Discrimination. Macmillan, 1980. 3 Cashmore, E. E. (ur.): Dictionary of Race and Ethnic Relations, Second Edition. London: Routledge, 1988. 134 134 134 134 134 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje nje itd.), ali pa nekoliko širše v družbi, se te danes čedalje bolj išče (in tudi najde) v psihi, torej v posamezniku, v njegovi notranjosti. Te baze (ekonomija, družba, psiha, posameznik itd.) so bile tukaj dojete kot nekaj, kar da se »nahaja zadaj/spodaj« ter posledično uravnava, krmili diskriminacijo kot neke vrste njenega Vzroka, pri čemer je diskriminacija dojeta kot neke vrste posledica. Dalje, na tej ravni je razmeroma pogosto tudi razlikovanje med neposredno in posredno diskriminacijo. Neposredna diskriminaci- ja naj bi opredeljevala položaj, v katerem je oseba, blago rečeno, tretirana na manj prijazen način glede na druge, in sicer zavoljo takih »vzrokov«, kot so barva kože, pripadnost posamični etniji, verski skupini, spolu, spolnim praksam … Posredna diskriminaci- ja pa je bila dojeta na osnovi opredelitve neposredne, le da naj bi bila kvantitativno nekoliko manj prisotna. Dojeta je bila torej po- dobno kot neposredna, le da se je sedaj manjša skupina ljudi znotraj neposredno diskriminirane skupine vendarle bila zmožna soočiti in bojevati zoper diskriminacijo. 4 Najnovejša literatura je, posebej v zadnjih deset do petnajst let, prehodila na tem področju plodno pot, kar govori vsaj o okrepitvi potreb po mišljenju (in ukrepanju) na tem čedalje bolj urgentnem področju na razvitem Zahodu. Še najlažje se tem najnovejšim spre- membam približamo na osnovi razlikovanj in pristopov, ki jih zas- ledimo v polpretekli britanski zakonodaji. Znotraj povojnega prav- nega razvoja Velike Britanije tako lahko ločimo tri večja obdobja, ki so na področju prava in zakonodaje, ki se nanaša na diskrimina- cijo, v tesni povezavi po eni strani z dogodki, ki so se vrstili v social- nem in političnem okolju, po drugi pa s teoretskimi tematizacija- mi in diskurzi vsakega posamičnega obdobja. Shematsko rečeno, prva dva britanska Race Relations Acts časovno sodita še v revolu- cionarna šestdeseta leta – prvi je iz leta 1965, drugi pa iz leta 1968. V teh dveh zakonodajnih prijemih je bila diskriminacija obravna- vana kot nekaj povsem namernega, celo premišljeno storjenega (deliberate). Od tukaj naprej se v šestdesetih pravzaprav sploh ni šlo. Pri tretjem zakonu, ki je nastal v porevolucionarnem letu 1976 4 Denimo položaj, v katerem lahko črnsko prebivalstvo v ZDA v svojih vrstah proizvaja tudi bogate črnce (torej bogate diskriminirance), kar posledično po- meni v določenem smislu vendarle privilegirane državljane. 135 135 135 135 135 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje in ki ga lahko imamo za rezultat ravno teh revolucionarnih dogod- kov šestdesetih, imamo med drugim vključeno tudi razširjeno opre- delitev, ki sedaj kot diskriminacijo obravnava tudi tista ravnanja, ki niso več zgolj namerna. Koncept namreč sedaj obsega tudi un- intentional discrimination. In ravno unintentional discrimination je tisto, kar je sedaj v zakonodaji povezano s pomembno inovacijo s t. i. indirect discrimination. Če je neposredna in namerna diskri- minacija položaj, v katerem je oseba (ali skupina) obravnavana na drugačen način glede na druge v podobnih položajih, je značil- nost »posredne diskriminacije« (indirect) to, da se pojavlja tudi takrat, ko se osebe ali skupine preprosto niso zmožne ustrezno ko- sati z zahtevami in problemi, ki pa se jih sploh ne more drugače utemeljiti in dojeti, kot da so nastali na rasnih, etničnih, religioznih in podobnih osnovah. 5 To pravno razlikovanje oziroma vpeljava posredne diskriminacije pa je pripeljala (v enem delu povsem slu- čajno) do naslednjega silno pomembnega paradoksalnega položaja tudi v teoriji, ki se neposredno veže na naš današnji čas oziroma s katero imamo opraviti tudi v naši generaciji. S spremembami, ki so inovativno vplivale tudi na poznejše teo- rije, pridemo namreč do – vsaj pravno gledano – zanimivega polo- žaja, ko nekdo, ki je rasist ali sploh gradi na predsodkih, sploh več ni nujno diskriminator. A velja tudi obratno, kar ima lahko zelo pomembne posledice tako v teoriji kot tudi in predvsem na po- dročju prava, kot svojevrstnega praktičnega delovanja: nekdo, ki sploh ni žrtev kakršnih koli predsodkov in tudi ni rasist, je lahko sedaj po tovrstnem utemeljevanju, diskriminator. In zakaj je to pomembno? Predvsem zato, ker se nam od te točke naprej bistveno lažje odpre pogled na to, kar v teoriji danes imenujemo institucio- nalni rasizem (institutional racism), ki celo toliko učinkoviteje de- luje, kolikor so njegovi izvajalci in promotorji manj rasistični ter manj žrtve kakršnih koli predsodkov ter ravnajo »zgolj v imenu zakona«. 6 5 Več v Bolaffi, G., Bracalenti, R., P. Braham in Gindro, S. (ur.): Dictionary of Race, Ethnicity & Culture. London: Sage Publications, 2003, str. 259 in nasl. 6 Tu se seveda še kako odpre možnost drugačnega odnosa tudi do vprašanja izbri- sanih, a o tem tukaj ne bom posebej razpravljal. Več o izbrisanih prim. v Dedič, J., Jalušič, V., Zorn, J.: Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja (zbirka Politike). Ljubljana: Mirovni inštitut, 2000. 136 136 136 136 136 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Zavoljo boljšega pregleda naj še pristavim naslednje trditve slo- venskega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka v zvezi z diskri- minacijo, ki jih navajam iz najnovejšega biltena Varuh. »Diskriminacija pomeni kakršnokoli razlikovanje, izključeva- nje, omejevanje ali dajanje prednosti na podlagi osebnih značil- nosti, katerega namen ali dejanski učinek je onemogočiti kogar koli ali ga prikrajšati za enakopravno priznavanje, uživanje ali ure- sničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem in vsakem drugem področju javnega življenja. Osebnostne značilnosti so na primer rasna oziro- ma etnična pripadnost, veroizpoved ali prepričanje, spolna usmer- jenost, starost ali invalidnost idr.« V grobem lahko ločimo dve vrs- ti diskriminacije, neposredno in posredno diskriminacijo. »O nepo- sredni diskriminaciji govorimo takrat, ko se določena oseba obrav- nava manj ugodno kot druga v primerljivih okoliščinah, in sicer zaradi kakršnekoli osebnostne značilnosti ali pripadnosti določe- ni družbeni skupini,« o posredni diskriminaciji pa »takrat, ko na videz nepristranski ukrep, kriterij oziroma ravnanje postavlja posa- meznika v manj ugoden položaj na podlagi kakršnekoli osebnost- ne značilnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, razen če postopek objektivno utemeljuje legitimna namera in če so sredst- va za doseganje tega cilja primerna in potrebna.« 7 Zaenkrat toliko o diskriminaciji. 2. S 2. S 2. S 2. S 2. STRPNOS TRPNOS TRPNOS TRPNOS TRPNOST T T T T Kaj pa strpnost oziroma toleranca? Zgodovina strpnosti je tudi nekaj, o čemer lahko razpravljamo razmeroma določno, in sicer – če hočemo biti kolikor toliko natančni – predvsem kot bolj ali manj del zgodovine razreševanja konkretnih konfliktih razmerij med protestanti in katoliki v severnih deli Evrope v povsem določljivem času. Pravzaprav pri oblikovanju tolerance, torej tega, kar danes samo približno natančno prevajamo kot strpnost, gre predvsem za del dogodkov tistih časov, ko se je pojavila nuja razreševanja številnih nasilnih spopadov (vključno tudi z vojnami, denimo tri- desetletno), v obdobju spopadanja med reformacijo in protire- 7 Varuh, brezplačni bilten Varuha človekovih pravic Republike Slovenije, št. 3, september 2004, str. 2. 137 137 137 137 137 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje formacijo. To je obdobje, ki sega od poznega 15 stoletja, prek cele- ga 16 stoletja ter v začetke in ponekod celo globoko v prvo polovi- co 17. stoletja. 8 Takrat se je – in nikakor ne prej, ponekod pa se še vedno kaj takega sploh ni pripetilo – toleranca kot model razreševa- nja konfliktov prijela predvsem v protestantskem okolju, kjer je tudi njeno rojstno mesto. Model tolerance nastane kot neke vrste rešilna formula znotraj takratne logike verskega toleriranja, v kate- rem sodelujeta – površinsko gledano – dve strani, dejansko pa naj- manj tri ali celo več udeležencev. Površinsko gledano se toleranca nanaša na tisti konkretni položaj, ko se dva (takrat verska) kolek- tivna subjekta (verski skupnosti, protestantska in katoliška) med- sebojno razmeroma uspešno dogovorita o pacifikaciji, nekakšnem »umrtvičenju« medsebojnih eksplozivnih odnosov, torej nekak- šnim medsebojnim prenašanjem in medsebojnim nediskrimi- niranjem. A beseda »medsebojno« je v tem kontekstu lahko zelo zavajajoča in nikakor ne bi smela biti razumljena kot »enačaj brez ostankov«, kot nekaj, kar bi naj bilo »enakostno«, kaj šele da bi jo zapopadli v smislu obojestransko v pomenu enakega/obojestran- skega toleriranja. Čeravno na tej površinski ravni lahko zadevo strpnosti/tolerance štejemo tudi kot svojevrsten pakt o nenapadanju in celo nediskri- miniranju, se vendarle nikoli ne bi smeli zateči v naivno nemiš- ljenjsko držo ter zadevo razumeti kot obče protidiskriminacijsko, kaj šele kot nenapadalsko brez nadaljnjih določil. V čem je prob- lem, pravzaprav eden glavnih problemov tolerance, ki ga je možno videti samo s položaja njene notranje analitike? Kot je bilo že do- volj natančno nakazano in tudi razdelano v nekaterih besedilih, 9 toleriramo (če toleriramo!) vedno nekaj in nekoga in concreto. V danem zgodovinskem primeru je šlo za položaj, v katerem so prote- stanti bolj ali manj – najbrž zato, ker se jim je to iz različnih razlo- gov splačalo – tolerirali katolike. Delno – ne povsem, ker v toler- 8 Delo, po katerem bi bilo treba ob tem seči, je Lindberg, C: The European Refor- mations. Cambridge (Mass.): Blackwell Publ., 1996, in sicer predvsem zato, ker se v tem primeru lahko dobi boljši vpogled v številne posamične »protestantske revolucije«, od tiste na območju današnje Nemčije, Nizozemske, Švice in Fran- cije tja do Velike Britanije. 9 Prim. na primer Kuzmanić, T.: Postsocializem in toleranca: ali toleranca je tole- ranca tistih, ki tolerirajo, ali pa ne! V: Časopis za kritiko znanosti, let. XXII (1994), št. 164–165, str. 165–183. 138 138 138 138 138 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje anci ne gre pričakovati »enakostna«, kaj šele »enakopravna« raz- merja, saj ne gre za nikakršna pravna razmerja – to velja tudi za katolike, ki tolerirajo protestante. A to je, kot rečeno, še vedno lahko zavajajoča površina: zadeva v zvezi z medsebojno toleranco kato- likov in protestantov se – in tukaj je prvi veliki problem – nikakor in nikoli ne nanaša (ne more se nanašati!) na tretje, četrte itd. vrste udeležencev, predvsem torej tiste, ki so potencialno lahko tudi žrtve medsebojne tolerance dveh skupin/skupnosti, kot je to nazorno pokazala evropska zgodovina zadnjih nekaj stoletij. Narav- nost povedano: če odmislimo številne skupine (verske, etnične itd.), katerih imena celo ne premoremo več na ravni spomina, za- došča v zvezi s tem opozoriti vsaj na »tretjo«, ravno tako razmero- ma veliko zvrst verske skupnosti, na tisto judovsko, ki je v veliki meri plačala polno ceno (antisemitizem, genocid, holokavst itd.) strpnosti/tolerance v vsem obdobju t. i. moderne, še posebej tiste med protestanti in katoliki kot evropskimi globinskimi determi- nantami. Koncept in praksa tolerance se je ohranila in utrdila predvsem v tistih okoljih, kjer je tudi nastal, torej v severnih in severozahod- nih delih Evrope (tam, kjer so zmagale protestantske revolucije in kjer je bila premagana protireformacija), pri čemer nič takega – to v veliki meri velja še dandanašnji – ne moremo trditi za jug celine. Tukaj, na jugu Evrope, kot da bi namreč zadeva strpnosti ne bila potrebna. Na (versko) homogenem jugu (homogeniziranem in prečiščenem skozi stoletja krvavih obračunov in pregonov različ- nih drugih in Drugačnih) še danes ni pripadnikov različnih ver- skih skupnosti, posledično tudi toleranca in strpnost do drugih in drugačnih nasploh kot da sploh nista potrebni. Šele novejše skupi- ne t. i. drugih in drugačnih, ki pa so vse prej kot tradicionalno versko strukturirane ravno v naših časih, prvič v novejši zgodovi- ni po reformacijskih pretresih zares odpirajo problematiko toleran- ce tudi in predvsem v katoliških, najbolj izrazito pa v radikalno protiprotestantskih okoljih. Poleg povedanega je treba v zvezi s toleranco vedeti vsaj še nekaj drobcev. Gre za v veliki meri družbeni koncept, delno tudi za etič- ni, toda nikakor ne pravni in politični, kot se to pogosto implicit- no napačno domneva. Toleranca oziroma strpnost se praviloma dogaja v tistih okoljih, v katerih politična in pravna enakost po 139 139 139 139 139 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje definiciji (še ne) funkcionirata. Če bi vsi ljudje nekega okolja delo- vali kot pravno in politično enaki, bi bile strpnosti kot konceptu in modelu razreševanja konfliktov avtomatično spodrezane kore- nine oziroma bi bila elementarno odvečna. Kot koncept oziroma model bi ne mogla zaživeti, saj ne bi imela svojega razloga za ob- stoj. Strpnost namreč predpostavlja, da stvari tako na ravni prava kot na ravni politike (pravna in politična enakost) ne funkcionira- jo. Za strpnost se lahko potegnemo šele z družbene in etične rav- ni, kar pa pomeni, da lahko to celo praviloma storimo zgolj in predvsem v nasprotju z državo, z zakoni in tudi z normami, ki (še ne) govorijo o enakosti političnega delovanja, kaj šele o pravni enakosti. Povedano drugače, toleranca tudi danes nosi v sebi prav vse značilnosti časa in okolja, v katerem je izvirno nastala, in sicer kot neke vrste družbena pol-pogodba (seveda v pomenu razvpite para- digme social contract) o nenapadanju med velikimi: protestanti in katoliki. Ta model (v bistvu mehaničen, kajti temelji bolj ali manj na duhu časa natural philosophy, ki ga je najbolj zaznamo- val Newton) 10 se je v veliki meri izkazala kot uspešna predvsem na račun vseh Tretjih, 11 ki so tako ali drugače plačevali račune skozi zgodovino med velikimi – evropskimi protestanti in katoliki. Skrat- ka, ko govorimo o strpnosti je treba vselej upoštevati, da se nanaša na dva velika bloka oziroma skupini in da nikakor ni in ne more funkcionirati kot nekaj občega, kar bi veljalo za vse. Če bi bilo nekaj občega, kar bi veljalo za vse, potem bi se strpnost prevesila na raven prava, postala bi Zakon. To pa bi, kot sem že nakazal, pomenilo naravnost to, da bi postala odvečna, saj bi razlog njene- ga obstoja povzela pozitivna zakonodaja. Drugače rečeno, strpnost vedno prihaja nekje od spodaj, iz pobočja družbenega (je par ex- cellence družben koncept in je pojavu samega družbenega radi- kalno konstitutiven) ter se negativno nanaša na obstoječo zakono- dajo. Tako ali drugače jo ta zakonodaja »gleda zviška«, podobno 10 Tukaj bi bilo zelo instruktivno seči vsaj po klasičnem in še vedno nepreseženem delu Friedrich, C. J.: The Philosophy of Law in Historical Perspective, Second Edition, Revised and Enlarged. Chicago: Chicago University Press, 1963, od IX do XII. 11 Ti »tretji« so tisto, kar v današnji terminologiji najpogosteje zaznamujemo z oznakami, kot so »Drugi« in »drugačni«. 140 140 140 140 140 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje kot to velja tudi za vsako zakonodajo, ki ji je tisto etično in etiko vzpostavljajoče pogostokrat kost v grlu, saj se nahaja na strani ne- predvidljivega individualnega delovanja (ali opustitve dejanja), ki nikdar ne temelji – tako kot to velja za zakon ali pravo – na tistem, kar je prav, pač pa na tistem, kar je pravično. Lahko bi povedal tudi takole: tam, kjer in ko se pojavi potreba po strpnosti/toleranci je to zagotovo pomemben simptom, ki kaže na to, da pravne in politične enakosti ni oziroma da je ta v bistveni točki ter zavoljo teh ali onih razlogov bolj ali manj odpovedala. V zvezi s strpnostjo je treba še posebej vedeti vsaj še, čigava je toleranca oziroma kdo jo sploh premore imeti, celo posedovati. Najpogostejši problem, s katerim se soočamo v zvezi s tem je, da sploh ne poznamo dejanskih razlogov, kontekstov in časa nastan- ka koncepta pa tudi njenega funkcioniranja ne. Toleranca je nekaj, kar je izrazito v rokah tistih, ki so družbeno v močnejšem, natan- čneje, silnejšem položaju in ne obratno, kot se to dozdeva, češ da je »lastnina« ali da celo naj bo »lastnost« šibkejših. Ni slučajno, da se je toleranca razvila v protestantskem okolju, kjer so protestanti tolerirali katolike, ki so zavoljo protestantskih revolucij postali, tako ali drugače v teh okoljih bolj ali manj ogrožena manjšina. Strp- nost ni koncept, ki bi bil lahko značilnost vseh udeležencev, kot se to tukaj in zdaj absurdno pogostokrat poudarja. Gre za idejo in model razreševanja konfliktov, kjer močnejši, silnejši na sebe prev- zame breme prenašanja (tu je bistven prevod pomena tolerance) tistih, ki so v manjšini in ki bi brez elementa tolerance lahko plačali previsoko ceno, morda celo najvišjo. Če vzamemo konkreten pri- mer zmage »protestantskih revolucij«, ne gre za to, da bi naj bili katoliki tolerantni (!) v protestantskem okolju, pač pa za to, da so tolerantni lahko le protestanti, medtem ko v protestantskem okolju katolikom kaj drugega, kot da so tolerirani, sploh ne preostane, kajti nimajo ne moči ne sile, da bi v tem odnosu bili na kakršen koli način aktivni. Nasprotno, in za to pri strpnosti v bistvu gre, kot večina morajo biti tolerantni do manjšine v »svojem« okolju, v tem primeru do katolikov, ravno protestanti, pri čemer se v razliki do aktivnega položaja protestantov, katoliki nahajajo in nuce v pasivnem položaju, ki jim ne omogoča nič več kot to, da so toleri- rani, torej da so bolj ali manj pasiven objekt/predmet tolerance. To, kar premorejo, je namreč kvečjemu to, da so tolerirani oziro- ma da so prenašani. 141 141 141 141 141 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Ko danes skušajo nekateri 12 take izkušnje posplošiti, praviloma pozabljajo, da v katoliških okoljih – če naj se še naprej omejim na verska razlikovanja – kulture tolerance in strpnosti v tem oziru, kot jo poznamo na severu Evrope, pravzaprav sploh ne premore- mo. V teh okoljih (to velja tudi za Slovenijo), še posebej po letu 1989, je postalo zelo modno govoriti o tem, da manjšine ogrožajo večine, da so tako ali drugače »netolerantne do večine«. Tako se znajdemo v položaju v nebo vpijoče nesmiselne situacije, v kateri se zdi, da so homoseksualci tisti, ki ogrožajo heteroseksualce (zato morajo biti tolerantni do njih), da Romi ogrožajo Slovence (zato morajo biti tolerantni do njih), muslimani ogrožajo katolike (zato morajo biti strpni do njih) in kaj je še tega radikalnega spreneveda- nja, občasno pa tudi elementarne nevednosti, ki še najbolj spomi- nja na tisto znano »ogrožanje« oborožene Jugoslovanske ljudske armade s konca osemdesetih let 20. stoletja, ko so jo »ogrožali« neoboroženi civilisti! Ključni problem strpnosti je v tem oziru vsebovan v vprašanju, kdo je sploh lahko (v pomenu, da je v položaju, ko se na ta vzvišen način lahko sploh obnaša) toleranten. Žal je tako, da je toleranten lahko le tisti, ki je silnejši, torej tisti, ki bi – če bi se tako odločil – lahko bil tudi netoleranten (izbira je na njegovi strani in izbira/ »svobodna volja« 13 je zelo pomemben sestavni del tolerance). Tis- ti, ki je šibkejši, pa preprosto strukturalno nima moči biti toleran- ten, aktiven, lahko je – znotraj logike družbenega – le pasiven ob- jekt. Pri vprašanju strpnosti ne gre za pravna in politična razmer- ja, ki implicirajo enakost, saj toleranco zaznamuje radikalna neena- kost tistih, ki so v njej kot v procesu medsebojnega družbenega 12 V zadnjih dveh letih, posebej od pojava izbrisanih v javnosti in »problema« džamije (začelo se je s t. i. begunsko krizo nekaj let poprej), je to najbolj pogosto moč zaslediti pri tistih zagovornikih, ki izhajajo iz različnih mišljenjskih šol, ki so blizu t. i. slovenski pomladi. Prvi, ki pa so »teoretično« zadevo utemeljevali, so, simptomatično, po vrsti bili iz teoloških vrst slovenske katoliške cerkve. Več o tem v Kuzmanić, T.: Kaj (ne)strpnost je in kako jo lahko kot koncept upora- bljamo/zlorabljamo. V: Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 3. Ljublja- na: Mirovni inštitut, 2004. 13 Svobodna volja je še kako pomemben element tudi koncepta strpnosti, a se žal tukaj ne morem s tem posebej ukvarjati. V tem smislu bi bilo zelo koristno vsaj pregledati zgodovinsko pomembno polemiko med Luthrom in Erazmom. Prim. denimo Winter, E. F.: Erasmus – Luther, Discourse on Free Will. New York: Fre- derick Ungar Publ. Co., Inc., 1961. 142 142 142 142 142 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje nanašanja neenaki, pri čemer so eni lahko tolerantni (ali pa ne), drugi pa so kvečjemu lahko tolerirani in so izvirno v položaju, ki jim ne dovoljuje izbiro, če naj rečem znotraj liberalnega žargona, saj niso nosilci svobodne volje. V sorodni dikciji rečeno: pri toleran- ci ne gre za »ekvivalentno menjavo«, ne gre za ekonomijo, pač pa – če hočete – za neenakost in neenako družbeno ne-menjavo (beri: civilizacijsko znosno podrejanje in prevlado nad tistimi, ki po definiciji ne morejo/smejo biti nosilci svobodne volje). Strpnost torej ne temelji na enakosti. Velja nasprotno: njen po- jav je nedvoumen znak in dokaz, da je enakost odsotna. Drži pa, da je lahko strpnost dopolnilo oziroma blažilo politični, pravni in družbeni neenakosti, ko ta zgodovinsko nastopi, kar pa se zgodi ravno z nastopom moderne in nikakor ne prej. 14 Tisto, kar je razme- roma težko ali celo najtežje dojeti v zvezi s tem, je, da cilj strpnosti (če nanj gledamo s stališča tistih, ki so tolerirani) ne more biti vzdrževanje obstoječega stanja pa tudi – tu je nadaljnji veliki para- doks – tolerance ne. Preprosto zato, ker bi to pomenilo vzdrževanje vseh razlogov, zaradi katerih strpnost in toleranca sploh obstajata, to pa je neenakost. Drugače rečeno, cilj strpnosti, kolikor nanjo gledamo s stališča tistih, ki so tolerirani (torej pasivni in niso v položaju, da lahko tolerirajo), ni ohranjanje pač pa preseganje pogojev in položajev, v katerih je toleranca »nujnost«. To pa pome- ni, da je cilj tistih, ki so tolerirani lahko kvečjemu vpeljava takšne ali drugačne pravne in politične enakosti. Drugače je, če na zade- vo gledamo z vzvišenega naskočišča tistih, ki (lahko) tolerirajo. Zanj je včasih že sama toleranca preveč težko breme, kaj šele, da bi se zavedli, da je toleranca radikalno premalo, kar lahko »ponudi- jo« tistim, ki so neenaki. 3. DISKRIMIN 3. DISKRIMIN 3. DISKRIMIN 3. DISKRIMIN 3. DISKRIMINA A A A ACIJ CIJ CIJ CIJ CIJA IN T A IN T A IN T A IN T A IN TOLERANC OLERANC OLERANC OLERANC OLERANCA A A A A Tako smo se prebili tudi do zaključne točke tega prispevka. Ne- dvomno je treba poudariti, da toleranca nikakor ne more biti reši- tev in razrešitev problema diskriminacije, saj jo kvečjemu na novo (včasih na višji ravni) vzpostavlja. Velja celo nasprotno, kar pa 14 Tako kot toleranca ni nekaj, kar je od vekomaj tukaj, tako tudi njeno rojstno mesto (pojav družbe in družbenega kot par excellence moderne iznajdbe) ni nič naravnega in od vekomaj obstoječega, kaj šele od Boga danega. 143 143 143 143 143 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje najbrž zelo moti običajno naravno domnevanje, ki je tukaj in zdaj še kako prevladujoče: če vztrajamo na tem, da je diskriminacija rešljiva s pomočjo tolerance in strpnosti, se nam namreč vedno znova dogaja, da naravnost ustvarjamo/ohranjamo pogoje, ki terja- jo čedalje večjo diskriminacijo oziroma vsaj njeno nenehno pojav- ljanje in proizvajanje, čedalje večjo in apriori višjo tolerantnost, kar pa na neki točki – oboje, tako diskriminacija kot toleranca – postane naravnost nevzdržno, neznosno. Zakaj? Zato, ker strpnost in toleranca vse prej kot odpravljata elemente in vzroke, ki povzro- čajo potrebo po strpnosti in toleranci: kvečjemu jih mora začasno in vedno znova odpravljati, a to počne nujno nezadostno. Skozi toleriranje in strpnost namreč na neizogiben način – čeprav se ta nuja lahko komu zdi čuden in muhast pojav – proizvajamo pravza- prav samo diskriminacijo, saj nam ravno tolerančno in strpnost- no delovanje onemogoča, da bi videli, da je v osnovi tako diskrimi- nacije kot tolerance eno in isto, to pa je takšna ali drugačna, najpo- gosteje pravna in politična, neenakost. To je možno odpravljati in odpraviti le pod pogojem, da jo skuša- mo postaviti pod vprašaj na ravni prava, zakonodaje (in političnega delovanja), torej šele s politično in pravno enakostjo. Temu pogo- ju se s strpnostjo, ki je izrazito možna predvsem kot zvrst družbe- nega delovanja, sploh ne moremo približati, ne mišljenjsko in še manj na ravni delovanja. Treba bi bilo razlikovati natančno to, da gre pri toleranci kvečjemu za hvalevredno (a žal nezadostno) etično družbeno držo, ki sledi iz prostovoljnega (ne vsiljenega!) spozna- nja/delovanja in nikakor ne iz nuje in sile, ki jo narekuje, denimo, Zakon. Slednji je namreč edini, ki lahko zaukaže enakost za vse, ki jasno sankcionira vsa neenakostna, diskriminacijska ravnanja, s tem pa tudi postavi mejo kakršni koli diskriminaciji. Drugače re- čeno, glede na diskriminacijo je strpnost kvečjemu v izvirnem sizi- fovskem položaju, vsako Sizifovo delo pa ima takšne ali drugačne poti, za katere je značilno, da so po definiciji krožne oblike, da se torej obračajo na način vsakokratnega ponovnega vzpostavljanja tistega, kar bi naj odpravilo. Nasprotje diskriminacije potem ni to, kar se pri nas »avtoma- tično«, »naravno« in apriorno domneva, torej strpnost in toleran- ca. Nasprotje, če je sploh možno govoriti v teh kategorijah, ki lahko presega diskriminacijo, je to, kar lahko zelo preprosto opredelimo 144 144 144 144 144 Tonči Kuzmanić Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje kot »pozitivna diskriminacija«. To pa je tisto, kar so v časih razvite moderne, torej pred pojavom postmoderne, običajno znali poime- novati tudi kot »neenako pravo za neenake«, ki svojo pravo moč pokaže šele, ko ga mislimo v kontrapunktnem položaju do »enake- ga prava za neenake«. V sodobnejši govorici se tej pozitivni diskri- minaciji reče tudi affirmative action. 15 To je problematika, ki zasluži ločen in daljši preudarek, kot je to, kar sem imel namen povedati v tem kratkem prispevku. Brž, ko smo nepazljivi pri natančni uporabi konceptov in paradi- gem, kot sta diskriminacija in strpnost, lahko proizvajamo ne le radikalno vprašljive komunikacijske šume, pač pa nadvse tudi ne- etična (ne nujno tudi protipravna) ravnanja, ki pa imajo lahko usodne posledice ne le za posameznike pač pa za cele skupine lju- di, včasih celo za večino določene družbe (na primer žensk). Velik problem danes je, da lahko v tem primeru diskriminacijo naravnost proizvajamo ter soustvarjamo, in sicer ne glede na to, da nismo ne rasisti, ne šovinisti, ne seksisti in tudi ne glede na to, da sploh nismo imeli namena diskriminirati. Vloga pravnikov in prava pri natančnejši rabi konceptov in paradigem je na poti do pravne ena- kosti odločilna. A predpostavka za to je natančno premišljevanje in tehtanje vsebin konceptov, s katerimi imamo opraviti in za katere pogosto vnaprej domnevamo, da že vemo, za kaj gre. Če kje, po- tem to še posebej velja v primeru diskriminacije in tolerance. LITERA LITERA LITERA LITERA LITERATURA TURA TURA TURA TURA – Bacchi, C. L.: The Politics of Affirmative Action. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications, 1996. – Bolaffi, G., Bracalenti, R., P. Braham in Gindro, S. (ur.): Dic- tionary of Race, Ethnicity & Culture. London: Sage Publica- tions, 2003. – Barnhart, R. K.: Chambers Dictionary of Etymology. New York: Harrap Publishers Ltd, 2003. 15 Med najboljšo literaturo s tega področja danes sodi Bacchi, C. L.: The Politics of Affirmative Action. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications, 1996. Posebej instruktivno za tukajšnjo rabo bi utegnilo biti prvo poglavje s simptomatičnim naslovom The Political Uses of Categories. 145 145 145 145 145 Toleranca kot soustvarjalka diskriminacije: etični in komunikacijski učinki Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje – Cashmore, E. E. (ur.): Dictionary of Race and Ethnic Rela- tions, Second Edition. London: Routledge, 1988. – Dedič, J., Jalušič, V., Zorn, J.: Izbrisani: organizirana nedolžnost in politike izključevanja (zbirka Politike). Ljublja- na: Mirovni inštitut, 2000. – Friedrich, C. J.: The Philosophy of Law in Historical Perspec- tive, Second Edition, Revised and Enlarged. Chicago: Chica- go University Press, 1963. – Kuzmanić, T.: Kaj (ne)strpnost je in kako jo lahko kot kon- cept uporabljamo/zlorabljamo. V: Poročilo skupine za sprem- ljanje nestrpnosti, št. 3. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2004. – Kuzmanić, T.: Rasizem in ksenofobija, ki da ju v Sloveniji ni. V: Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti, št. 1. Ljublja- na: Mirovni inštitut, 2001. – Kuzmanić, T.: Postsocializem in toleranca: ali toleranca je toleranca tistih, ki tolerirajo, ali pa ne! V: Časopis za kritiko znanosti, let. XXII (1994), št. 164-165, str. 165–183. – Lindberg, C: The European Reformations. Cambridge (Mass.): Blackwell Publ., 1996. – Lustgarten, L.: Legal Control of Racial Discrimination. Mac- millan, 1980. – Varuh, brezplačni bilten Varuha človekovih pravic Repub- like Slovenije, št. 3, september 2004. – Winter, E. F.: Erasmus – Luther, Discourse on Free Will. New York: Frederick Ungar Publ. Co., Inc., 1961. 147 147 147 147 147 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje NEKA NEKA NEKA NEKA NEKATERI (US TERI (US TERI (US TERI (US TERI (UST T T T TA A A A AVNO)PRA VNO)PRA VNO)PRA VNO)PRA VNO)PRAVNI VIDIKI N VNI VIDIKI N VNI VIDIKI N VNI VIDIKI N VNI VIDIKI NAČELA AČELA AČELA AČELA AČELA NEDISKRIMIN NEDISKRIMIN NEDISKRIMIN NEDISKRIMIN NEDISKRIMINA A A A ACIJE CIJE CIJE CIJE CIJE (Miro Cerar) Nediskriminacija je izraz načela pravne enakosti in eno temeljnih civilizacijskih vodil sodobne moderne družbe. Tak pomen ji daje na eni strani njena tesna povezanost z »večno« vrednoto distribu- tivne pravičnosti, po drugi strani pa tudi relativno povečana občut- ljivost (senzibilnost) sodobnega človeka za vprašanja enakosti. Kljub vrednostnemu in kulturnemu relativizmu lahko zato ugoto- vimo, da vse doslej diskriminacija v svetu še nikoli ni bila v tolik- šni meri obsojana in omejevana, kot je danes. Vse to se odraža tudi v velikem obsegu mednarodnih, ustavnih in drugih pravnih aktov ter norm, ki so namenjene preprečevanju in odpravi diskrimi- nacije in pravne neenakosti. Stopnja dosežene enakopravnosti je zagotovo eno temeljnih meril razvitosti prava in pravne kulture neke družbe. Hkrati je pravo pri zagotavljanju enakopravnosti omejeno s svojo naravo in družbe- no funkcijo, kar pomeni predvsem to, da lahko pravo kot tako zago- tavlja le relativno in formalno enakost. Ob tem se v sodobnem času formalna enakost nadgrajuje z različnimi mehanizmi, kot je na primer pozitivna diskriminacija (reverse discrimination), ki teži- jo k zagotavljanju materialne enakosti, vendar ta niti v pravu niti širše ni nikoli povsem dosegljiva. Načelo enakopravnosti sodi med najpomembnejša pravna načela, ki prežemajo celotno zgradbo prava. To načelo se danes v razvoju sodne prakse najvišjih sodišč vedno bolj približuje dojemanju, po katerem naj bi se enakoprav- nost definirala tudi kot samostojna človekova pravica (tak pristop že sprejema slovensko ustavno sodišče). Končno pa ne smemo spre- gledati niti tistih pomembnih pridobitev, ki jih predstavlja uravno- Povzetki in ključne besede 148 148 148 148 148 Povzetki in ključne besede Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje teženo upoštevanje dveh ključnih vidikov načela enakopravnosti, to je enakosti v zakonu in enakosti pred zakonom. Ključne besede: (ne)diskriminacija – pozitivna diskriminacija – enako- pravnost – enakost pred zakonom – enakost v zakonu – formalna in mate- rialna enakost – pravičnost – človekove pravice – ustava VL VL VL VL VLOG OG OG OG OGA SODIŠČ PRI ZA A SODIŠČ PRI ZA A SODIŠČ PRI ZA A SODIŠČ PRI ZA A SODIŠČ PRI ZAGO GO GO GO GOT T T T TA A A A AVLJ VLJ VLJ VLJ VLJANJU SPOŠT ANJU SPOŠT ANJU SPOŠT ANJU SPOŠT ANJU SPOŠTO O O O OV V V V VANJ ANJ ANJ ANJ ANJA A A A A N N N N NAČELA EN AČELA EN AČELA EN AČELA EN AČELA ENAKEG AKEG AKEG AKEG AKEGA OBRA A OBRA A OBRA A OBRA A OBRAVN VN VN VN VNA A A A AV V V V VANJ ANJ ANJ ANJ ANJA V KAZENSKIH A V KAZENSKIH A V KAZENSKIH A V KAZENSKIH A V KAZENSKIH POS POS POS POS POST T T T TOPKIH OPKIH OPKIH OPKIH OPKIH (Neža Kogovšek in Andrej Kmecl) Pričujoča študija je rezultat preliminarne raziskave, ki jo je izvedel Mirovni inštitut v sodelovanju z Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Cilj raziskave je bil pridobiti podatke o ravni spoštova- nja načela enakega obravnavanja v kazenskih postopkih v Sloveniji. Podatki so bili pridobljeni s pomočjo pregledovanja sodnih spisov v zadevah kazenskih postopkov zaradi kaznivega dejanja tatvine po 211. členu kazenskega zakonika, in sicer v zadevah ki so bile v letih 2002, 2003 in 2004 zaključene pred okrajnimi sodišči v Mari- boru in Novem mestu. Osrednje vprašanje, ki sta si ga avtorja zastavila v raziskavi, je, ali osebne okoliščine obdolženca vplivajo na izid kazenskih postop- kov. Raziskava se je osredotočila na štiri osebne okoliščine obdol- žencev: etnična pripadnost, spol, starost in socialni izvor oziroma zaposlenost. Študija obravnava podrobna vprašanja, kot na primer, ali je bolj verjetno, da bo obdolženec romskega izvora obsojen na pogojno zaporno kazen v primerjavi z obdolžencem slovenskega izvora, in ali ima starejši obdolženec večje možnosti, da mu bo izrečena strožja kazen v primerjavi z mlajšimi obdolženci. Podob- no se je raziskava osredotočila na vprašanje, ali dejstvo, da je obdolženec moškega oziroma ženskega spola, vpliva na izrečeno kazensko sankcijo ter ali ima zaposleni obdolženec, ki je ekonom- sko in socialno v boljšem položaju kot nezaposleni obdolženec, večje možnosti za milejšo kazensko sankcijo v primerjavi z revnej- šim oziroma nezaposlenim obdolžencem. Na osnovi preliminarne raziskave ter po vsestranskem preteh- tanju dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da pri delu sodišč v Mariboru in Novem mestu ne prihaja do diskriminacije. Pri izre- 149 149 149 149 149 Povzetki in ključne besede Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje čenih kaznih ni bilo opaziti večjega odstopanja glede na narod- nost, spol, starost in socialno strukturo obdolžencev. V primeru, ko se ta odstopanja pojavljajo, pa so utemeljena s prejšnjo kaznova- nostjo obdolžencev, ki je ena oteževalnih okoliščin, ki jih sodišče vedno upošteva pri določitvi kazni. Bistvenega razlikovanja med obdolženci glede na njihove osebne okoliščine torej vsaj na teh dveh sodiščih ni. Seveda pa je treba upoštevati dejstvo, da je bil analizirani vzorec majhen ter da bi le razširitev raziskave na ob- močje celotne države ponudila zanesljivejše rezultate. Ključne besede: enako obravnavanje – načelo enakega obravnavanja – nače- lo enakosti – diskriminacija – prepoved diskriminacije – sodišče – kazenski postopek – Romi – narodnost – spol – starost – socialni izvor NEDOPUS NEDOPUS NEDOPUS NEDOPUS NEDOPUSTNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIK TNO RAZLIKO O O O OV V V V VANJE V KAZENSKEM ANJE V KAZENSKEM ANJE V KAZENSKEM ANJE V KAZENSKEM ANJE V KAZENSKEM POS POS POS POS POST T T T TOPKU OPKU OPKU OPKU OPKU (Marko Bošnjak) Razprava je poskus kazenskopravnega razumevanja nedopustnega razlikovanja v kazenskem postopku. Avtor najprej predstavi nedo- pustno razlikovanje v ožjem smislu. To razume kot naklepno pri- krajšanje, omejitev ali posebno priznanje kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine v kazenskem postopku na temelju narod- nosti, rase, barve, veroizpovedi, etnične pripadnosti, spola, jezika, političnega ali drugačnega prepričanja, spolne usmerjenosti, gmot- nega stanja, rojstva, izobrazbe, družbenega položaja ali kakšne dru- ge okoliščine. Na temelju opažanj empirične raziskave ugotavlja, da so v praksi žrtve nedopustnega razlikovanja predvsem Romi in drugi neslovenci, brezposelni, predkaznovani in zasvojenci z ma- mili. Človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so predmet prikrajšanja, pa so domneva nedolžnosti, pravna jamstva v kazen- skem postopku, kot jih našteva 29. člen ustave, in načelo zakoni- tosti kazenskega materialnega prava. Pisec domneva, da so naklep- na razlikovanja razmeroma redkejša kot nedopustna razlikovanja na temelju nezavednih predsodkov. Kot nedopustno razlikovanje v širšem smislu avtor razume kr- šitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in nekate- re druge neenakosti. Bistveni obliki kršitve pravice iz 22. člena usta- ve sta neutemeljen odstop od ustaljene sodne presoje in očitno 150 150 150 150 150 Povzetki in ključne besede Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje napačne odločitve brez razumne obrazložitve. V zvezi z odstopi od ustaljene sodne presoje pisec opozarja, da je za njihovo ugotav- ljanje treba razviti bolj kakovosten informacijski razvid reševanja pravnih vprašanj. Druge neenakosti, ki so vredne posebne pozor- nosti, pa so neenaka verjetnost pregona, neenaka hitrost obravna- vanja kazenskih zadev in neenak izid zadev glede vrste sodbe ozi- roma sklepa ter glede vrste in višine kazenske sankcije v primeru obsodilne sodbe. Po avtorjevem mnenju sta v slovenski praksi naj- bolj problematična neenaka hitrost obravnavanja zadev in posle- dično neenak izid. Razlike glede vrste in višine kazenske sankcije pri sicer enakih ali podobnih kaznivih dejanjih so dopustne tedaj, kadar jih sodišče ustrezno utemelji s pomočjo drugih okoliščin, pose- bej osebnih, ki so upoštevne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Ključne besede: nedopustno razlikovanje – kazenski postopek – človekove pravice in temeljne svoboščine – nezavedni predsodki – enako varstvo pravic – ustaljena sodna presoja – verjetnost pregona – hitrost obravnavanja ka- zenske zadeve – izid postopka – izbira in odmera kazenske sankcije PR PR PR PR PRO O O O OTIDISKRIMIN TIDISKRIMIN TIDISKRIMIN TIDISKRIMIN TIDISKRIMINA A A A ACIJSKA ZAK CIJSKA ZAK CIJSKA ZAK CIJSKA ZAK CIJSKA ZAKONOD ONOD ONOD ONOD ONODA A A A AJ J J J JA IN NJENO A IN NJENO A IN NJENO A IN NJENO A IN NJENO IZV IZV IZV IZV IZVA A A A AJ J J J JANJE V SL ANJE V SL ANJE V SL ANJE V SL ANJE V SLO O O O OVENIJI VENIJI VENIJI VENIJI VENIJI (Tatjana Strojan) Pravica do enakosti pred zakonom in zaščita pred diskriminacijo za vse ljudi sta temeljni in univerzalni pravici, ki sta v Sloveniji zagotovljeni s 14. členom Ustave Republike Slovenije. Prepoved diskriminacije je kot ustavna kategorija v številnih državah nadgra- jena s posebnimi protidiskriminacijski zakoni, kar velja tudi za Slov- enijo. Slovenija je leta 2002 sprejela zakon o enakih možnostih žensk in moških (ZEMŽM), leta 2004 pa še splošni zakon o uresni- čevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO). Pred sprejemom obeh zakonov so obstajale nekatere posamezne določbe, razdroblje- ne v področni zakonodaji, ki so prepovedovale diskriminacijo ali so se nanašale na enake možnosti. S sprejemom navedenih zakonov je Slovenija vzpostavila ust- rezne zakonske okvire za boj proti diskriminaciji na vseh področjih družbenega življenja. Zakona razlikujeta med neposredno in posredno obliko diskriminacije, ZUNEO pa definira še nadlegova- nje kot obliko diskriminacije. Oba predvidevata tudi možnost upo- rabe posebnih začasnih ukrepov, namenjenih preprečevanju manj 151 151 151 151 151 Povzetki in ključne besede Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino oziroma kot nadomestilo za manj ugoden položaj. ZUNEO sankcionira krši- tev prepovedi diskriminacije z globo od pol do desetih milijonov tolarjev za pravno osebo. Zakona uvajata nov inštitut zagovorništva načela enakosti oziro- ma enakih možnosti žensk in moških. Naloga zagovornice, ki de- luje pri uradu za enake možnosti, je predvsem obravnava primerov domnevnih kršitev diskriminacije zaradi katere koli osebne okoliš- čine. Obravnava se začne na pisno pobudo in je neformalna ter brezplačna. Obravnava domnevne kršitve prepovedi diskriminacije je praviloma pisna, kar pomeni, da zagovornica oziroma zagovor- nik od vseh vpletenih zahteva določena pisna pojasnila, lahko pa jih povabi tudi na razgovor, če oceni, da bo to pripomoglo k razjas- nitvi primera. Obravnava primera se zaključi s pisnim mnenjem, v katerem zagovornica navede svoje ugotovitve v smislu obstoja diskriminacije, opozori na ugotovljene nepravilnosti in priporoči, kako naj se odpravijo. Kršitelju lahko postavi rok, v katerem jo mora obvestiti o uvedenih ukrepih. Zagovornica lahko pisno mnenje odstopi pristojni inšpekciji, če kršitelj ni odpravil v mnenju ugotov- ljenih nepravilnosti ali ni v roku obvestil zagovornice o sprejetih ukrepih. Zagovornica je z delom začela leta 2003 kot zagovornica ena- kih možnosti žensk in moških na podlagi ZEMŽM, od začetka leta 2005 pa deluje tudi kot zagovornica načela enakosti po ZUNEO. Leta 2004 je obravnavala 18 primerov, od tega je bilo deset pobud prejetih leta 2003, osem pa leto pozneje. Zagovornica je v letu 2004 izdala deset mnenj, od tega je v šestih primerih ugotovila, da je obstajala diskriminacija zaradi spola, medtem ko v štirih primerih ni šlo za neenako obravnavanje. Obstoj diskriminacije zaradi spo- la je bil ugotovljen v naslednjih primerih: različne nagrade za žen- ske in moške na maratonih, posredovanje dela po spolu s strani študentskega servisa, zdravstveno zavarovanje z medicinsko asisten- co na potovanjih v tujino, ki ne krije stroškov, nastalih zaradi pos- ledic nosečnosti, komplikacij ob nosečnosti, prekinitve nosečnos- ti ali poroda, neupoštevanje želja, potreb in možnosti obeh staršev pri določanju stikov z otroki in spolno nadlegovanje na delovnem mestu. 152 152 152 152 152 Povzetki in ključne besede Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Ključne besede: načelo enakosti – diskriminacija – enako obravnavanje – zakonodaja – protidiskriminacija – zagovornica načela enakosti – enako obravnavanje žensk in moških – diskriminacija zaradi spola T T T T TOLERANC OLERANC OLERANC OLERANC OLERANCA K A K A K A K A KO O O O OT SOUS T SOUS T SOUS T SOUS T SOUST T T T TV V V V VAR AR AR AR ARJ J J J JALKA DISKRIMIN ALKA DISKRIMIN ALKA DISKRIMIN ALKA DISKRIMIN ALKA DISKRIMINA A A A ACIJE: CIJE: CIJE: CIJE: CIJE: ETIČNI IN K ETIČNI IN K ETIČNI IN K ETIČNI IN K ETIČNI IN KOMUNIKA OMUNIKA OMUNIKA OMUNIKA OMUNIKACIJSKI UČINKI CIJSKI UČINKI CIJSKI UČINKI CIJSKI UČINKI CIJSKI UČINKI (Tonči Kuzmanić) Avtor se v svojem prispevku sprašuje o razmerju med diskriminacijo in toleranco, zlasti o tem, ali je toleranca nasprotje diskriminaciji oziroma zdravilo zanjo ter ali je diskriminacija Dobro ter toleran- ca Zlo. V svojo tezo hitro podvomi, saj se zave, da v tem primeru Zlo hrani Dobro in Dobro hrani zlo – da torej diskriminacija hrani toleranco in obratno. V iskanju potrditve te teze avtor poišče zgodovinske vzroke za pojav tako diskriminacije kot tolerance. Pri diskriminaciji ne gre za brezinteresno razlikovanje oziroma razlikovanje »kar tako«. Izraz se je pričel pojavljati v času suženjstva, imel pa je percepcijo deljenja in ločevanja ljudi glede na raso. Kasneje v 20. stoletju se je diskri- minacija začela vezati na razlike, izhajajoče iz ekonomske osnove, še kasneje pa se je razširila na razlike, ki so izhajale iz posebnih lastnosti posameznika (kot so na primer rasa, vera, spol in drugo). Pri tem ni šlo toliko za vzrok kot prav za razlikovanje. Avtor pojasni svoje opažanje, da količina pisanja na temo diskri- minacije s časom narašča. To kaže na širjenje zavedanja tega proble- ma v evropski družbi, kar pojasni na primeru Velike Britanije. Spr- va literatura opisuje pojavljanje zavedne diskriminacije, zatem pa tudi nezavedne, kar avtorja pripelje k ugotovitvi, da nekdo, ki je rasist, ni nujno diskriminatoren, medtem ko je nekdo, ki ni rasist, lahko tudi diskriminatoren. V tej tezi avtor najde pojasnilo o razlo- gih za družbeni pojav institucionalne diskriminacije ter njene učin- kovitosti: gre za izjemno učinkovito diskriminacijo na podlagi zako- na, ki jo izvajajo navidez nerasistične družbe. Avtor se nato osredotoči na pojem strpnosti oziroma tolerance. Njene korenine najde v reševanju konfliktov in nasilnih spopa- dov, predvsem v protestantskem okolju, kjer se je pojavila potreba po verskem toleriranju katolikov. Naravo tolerance opiše kot omr- tvičenje eksplozivnih medsebojnih odnosov, iz česar izpelje tezo, da toleranca ne pomeni enakosti. Vzrok za to je v dejstvu, da se 153 153 153 153 153 Povzetki in ključne besede Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje vedno tolerira določeno skupino, pri čemer se na druge skupine ne misli. Avtor svojo tezo ponazori z zgodovinskim dejstvom, da so taka druga skupina Judje, ki jih ne katoliki ne protestanti v ključnih zgodovinskih trenutkih niso zaščitili. Avtor zaključuje, da kjer se pojavi potreba po toleranci, enakos- ti zagotovo ni, saj je toleranten lahko le tisti, ki je v družbi močnej- ši. Zato toleranca ni in ne more biti rešitev za problem diskrimina- cije, temveč jo na novo vzpostavlja, skupaj pa povzročata pravno in politično neenakost. Ključne besede: posredna in neposredna diskriminacija – strpnost/toleran- ca – protidiskriminacijska zakonodaja – razmerje med strpnostjo in dis- kriminacijo – reformacija – protestantizem – protireformacija 155 155 155 155 155 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje SOME C SOME C SOME C SOME C SOME CONS ONS ONS ONS ONSTITUTION TITUTION TITUTION TITUTION TITUTIONAL ASPE AL ASPE AL ASPE AL ASPE AL ASPECT CT CT CT CTS OF THE PRINCIPLE S OF THE PRINCIPLE S OF THE PRINCIPLE S OF THE PRINCIPLE S OF THE PRINCIPLE OF NON-DISCRIMIN OF NON-DISCRIMIN OF NON-DISCRIMIN OF NON-DISCRIMIN OF NON-DISCRIMINA A A A ATION TION TION TION TION (Miro Cerar) Non-discrimination is an aspect of the principle of legal equality and one of the fundamental civilization principles of the modern society. On the one hand, the significance of non-discrimination is a result of a tight connection between the non-discrimination and “ever-lasting” principle of distributive justice. On the other hand, such a significance stems from an increased sensibility of the modern human being for issues of equality. Despite relativ- ism in values and cultures, discrimination has never been more condemned and limited in the world as it is today. All that is re- flected in a huge volume of international, constitutional and oth- er legal acts and norms which tend to abolish or prevent discrim- ination and legal inequality. A level of achieved legal equality is undoubtedly one of the basic criteria for the stage of development of law and legal culture of a particular society. However, the law in its striving for legal equality is limited by its nature and social function, which means that law can only provide for a relative and formal equality. To- day, a formal equality has been in many ways corrected by differ- ent mechanisms, such as positive discrimination (or reverse dis- crimination) which tend toward substantial equality which, how- ever, can never be really achieved in law or broadly. The principle of legal equality is among those most important legal principles, which pervade the whole structure of the law. Today this princi- ple has been more and more comprehended, especially in the ju- dicial practice, as being very close to the concept of human right English Synopses, Keywords and Biographies 156 156 156 156 156 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje English Synopses, Keywords and Biographies (such approach has already been taken by the Slovene Constitu- tional Court). Finally, a balance between the two complementary aspects of the principle of legal equality must always be consid- ered, i.e. a balance between the principles of the equality in the law and equality before the law. K K K K Ke e e e eyw yw yw yw ywor or or or ords: ds: ds: ds: ds: (non-)discrimination – positive discrimination (reverse discrim- ination) – legal equality – equality before the law – equality in the law – formal and substantive equality – justice – human rights – constitution Mir Mir Mir Mir Miro Cer o Cer o Cer o Cer o Cerar ar ar ar ar earned a PhD in 2000 at the Faculty of Law (Universi- ty of Ljubljana). He is assistant professor at the same faculty for theory of law and state, legal philosophy and introduction to com- parative law. He teaches introduction to legal system at the Facul- ty of Social Sciences in Ljubljana. In 1991–1992 he participated as a secretary to the Constitutional Commission of the Assembly of the Republic of Slovenia in drafting the Fundamental Constitu- tional Charter of Independence of the Republic of Slovenia, the Constitution of the Republic of Slovenia and election laws. From 1993 he is external advisor on constitutional issues to the State Assembly of the Republic of Slovenia. He participated in many expert groups at the State Assembly and the Government. THE R THE R THE R THE R THE ROLE OF THE C OLE OF THE C OLE OF THE C OLE OF THE C OLE OF THE COUR OUR OUR OUR OURT T T T TS IN IMPLEMENTING THE S IN IMPLEMENTING THE S IN IMPLEMENTING THE S IN IMPLEMENTING THE S IN IMPLEMENTING THE PRINCIPLE OF EQU PRINCIPLE OF EQU PRINCIPLE OF EQU PRINCIPLE OF EQU PRINCIPLE OF EQUAL TREA AL TREA AL TREA AL TREA AL TREATMENT IN CRIMIN TMENT IN CRIMIN TMENT IN CRIMIN TMENT IN CRIMIN TMENT IN CRIMINAL AL AL AL AL PR PR PR PR PROCEEDINGS OCEEDINGS OCEEDINGS OCEEDINGS OCEEDINGS (Neža Kogovšek and Andrej Kmecl) This study is a result of a preliminary research carried out at the Peace Institute Slovenia in cooperation with the Supreme Court of the Republic of Slovenia. The objective of the research was to obtain information on the level of respect for the principle of equal treatment in criminal proceedings in Slovenia. The results were obtained by examining the court files in the criminal proceed- ings in cases of larcenies according to Article 211 of the penal Code, namely in cases that were closed at two selected county courts in the cities of Maribor and Novo mesto in the years 2002, 2003 and 2004. The main question asked through the research was whether or not personal circumstances of the defendant have an influence 157 157 157 157 157 English Synopses, Keywords and Biographies Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje on the outcome of the criminal proceeding. Particularly, the re- search focused on four personal circumstances: ethnic origin, gen- der, age and social origin (employment). It examined specific ques- tions whether defendants of Romani ethnic origin are more likely to be sentenced conditionally than defendants of Slovenian eth- nic origin, whether elderly defendants are more likely to receive more severe punishments and if yes, where are the reasons for his phenomena. Further, the research focused on questions whether the fact that a defendant was a man or a woman had an influence on the severity of the punishment and questions whether defend- ants who are employed and are socially and economically better off than poorer jobless defendants. Indicators obtained through the research show that the Slove- nian courts are successful in implementing the principle of equal treatment. Namely, no significant deviations were noticed when searching for the above stated answers: the results showed that defendants are treated equally regardless their ethnic or social or- igin, gender, or age. Moreover, even if one group of people ob- tained stricter punishment it was always justified due their previ- ous criminal records. However, in spite of such positive results it needs to be taken into account that the sample of defendants in- cluded in the research is quite small. Only with a larger research that would include courts around the country it would be possi- ble to establish whether the results obtained through this research are credible or not. K K K K Ke e e e eyw yw yw yw ywor or or or ords: ds: ds: ds: ds: equal treatment – principle of equal treatment – principle of equality – discrimination – prohibition of discrimination – court – crimi- nal procedure – Romani – nationality – gender – age – social origin N N N N Ne e e e eža K ža K ža K ža K ža Kogo ogo ogo ogo ogovšek všek všek všek všek is a lawyer and a human rights researcher at the Peace Institute, Slovenia. She obtained her Masters’ degree in in- ternational human rights law at the University of Notre Dame in the United States of America. She is involved with issues of inter- national justice, asylum and discrimination. She worked for Hu- man Rights Watch in New York, in legal Information Center for NGOs and cooperated with the UN High Commissioner for Refu- gees, the Asylum legal clinic at the University of Ljubljana, Law School and numerous non-governmental organizations. 158 158 158 158 158 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje English Synopses, Keywords and Biographies Andr Andr Andr Andr Andre e e e ej Kmecl j Kmecl j Kmecl j Kmecl j Kmecl is a judge at the District court in Ljubljana, assigned to the Supreme Court of the Republic of Slovenia. After the elec- tion into a function of a judge in 1991 he worked in the field of criminal law until he was assigned to the Supreme Court of the Republic of Slovenia in 1995. At the Supreme Court he was in- volved in the work of the bench of the criminal section of the Supreme Court. In addition, he worked on issues of the informat- ics in the legal field and education of in-service judges. He is an author of several articles and held numerous lectures, particularly on informatics in the legal field and the EU acquis. His role in this research was framing the methods of the research and their im- plementation. For the purposes of this article he contributed a chapter on methodology. DISCRIMIN DISCRIMIN DISCRIMIN DISCRIMIN DISCRIMINA A A A ATION IN CRIMIN TION IN CRIMIN TION IN CRIMIN TION IN CRIMIN TION IN CRIMINAL PR AL PR AL PR AL PR AL PROCEEDINGS OCEEDINGS OCEEDINGS OCEEDINGS OCEEDINGS (Marko Bošnjak) The chapter represents an attempt to understand the phenomena of discrimination in criminal proceedings. The author first out- lines the notion of discrimination in criminal proceedings stricto sensu. This notion is understood as an intentional withdrawal or limitation of basic human rights or fundamental freedoms as a result of national, ethnic or racial origin, colour of skin, religion, sex, language, political or other belief, sexual orientation, proper- ty, birth, profession, social status or any other circumstance. On the basis of lateral findings of an empirical research, it is claimed that it is the persons of Roma and other non-Slovene ethnic ori- gin, unemployed and pre-convicted persons and drug addicts who are most often discriminated against in criminal proceedings. Ba- sic rights and fundamental freedoms, being most often object of discrimination, are presumption of innocence, guarantees of fair trial provided by the Article 29 of the Constitution, and the prin- ciple of legality. Supposedly, intentional discrimination is rela- tively rare when compared with discrimination based upon un- conscious prejudices. The notion of discrimination in criminal proceedings largo sensu covers the cases of infringements upon equal protection clause provided by the Article 22 of the Constitution as well as some other inequalities encountered in criminal proceedings. 159 159 159 159 159 English Synopses, Keywords and Biographies Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje There are two major infringements upon equal protection clause, namely unfounded disregard of the regular case-law and prima faciae false decisions of courts having no reasonable argumenta- tion. As far as disregard of case-law is concerned, the author em- phasizes the need for a quality data base containing solutions of legal questions. Other inequalities being of importance are an unequal probability of prosecution, an unequal celerity of crimi- nal proceedings, and inequalities concerning the result of the pro- ceedings and concerning the penal sanction pronounced at the conclusion of the proceedings. According to the author, it is pri- marily the unequal celerity of the proceedings and the consequent- ly unequal result that are of major concern. Differences in sentenc- ing for equal or similar offences do not represent in itself an infringe- ment upon the notion of equality. However, these differences are acceptable only when they are founded upon legally relevant (per- sonal) circumstances in determination of the penal sanction. K K K K Ke e e e eyw yw yw yw ywor or or or ords ds ds ds ds: discrimination – criminal proceedings – basic human rights and fundamental freedoms – unconscious prejudices – equal protection clause – regular case-law – probability of prosecution – celerity of criminal proceeding – result of criminal proceeding – determination of the penal sanction Mar Mar Mar Mar Mark k k k ko Bošn o Bošn o Bošn o Bošn o Bošnjak jak jak jak jak has a PhD in criminal law and is assistant profes- sor for criminal law and criminology at the Law Faculty at the University of Ljubljana. He works as research associate at the In- stitute of Criminology at the Law Faculty (University of Ljublja- na) and as independent councilor for criminal law to the Consti- tutional Court of the Republic of Slovenia. In 2001 he passed state legal exam. His areas of research, writing and teaching include: procedural and substantive criminal law, criminology, internation- al criminal law and legal philosophy. IMPLEMENT IMPLEMENT IMPLEMENT IMPLEMENT IMPLEMENTA A A A ATION OF ANTIDISCRIMIN TION OF ANTIDISCRIMIN TION OF ANTIDISCRIMIN TION OF ANTIDISCRIMIN TION OF ANTIDISCRIMINA A A A ATION TION TION TION TION LEGISLA LEGISLA LEGISLA LEGISLA LEGISLATION IN SL TION IN SL TION IN SL TION IN SL TION IN SLO O O O OVENIA VENIA VENIA VENIA VENIA (Tatjana Strojan) Right to equality before the law and protection against discrimi- nation for all are fundamental and universal rights, in Slovenia guaranteed with the Article 14 of the Constitution of the Republic 160 160 160 160 160 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje English Synopses, Keywords and Biographies of Slovenia: “In Slovenia everyone shall be guaranteed equal hu- man rights and fundamental freedoms irrespective of national origin, race, sex, language, religion, political or other conviction, material standing, birth, education, social status, disability or any other personal circumstance. All are equal before the law.” The Slovene Constitutional Court has already issued numerous deci- sions related to the right to equality. In the case U-I-310/96 it stat- ed, that the principle of equality demand, that legislators’ solu- tion is reasonable, not arbitrary and includes a reasonable connec- tion between means employed and the aim sought to be realized. Slovenia has adopted two anti-discrimination laws, in the year 2002 Act on Equal Opportunities for Women and Men (AEOWM) and in the year 2004 Act Implementing the Principle of Equal Treat- ment (AIPET). The first one relates only to gender based discrimi- nation in every field of social life. The second one is general since it prohibits discrimination in every field of social life on ground of any personal circumstance, such as nationality, racial or ethnic origin, sex, health state, disability, language, religious or other conviction, age, sexual orientation, education, financial state, so- cial status. Both acts define equal treatment, direct and indirect discrimi- nation. Equal treatment is the absence of direct or indirect dis- crimination. Direct discrimination occurs when a person has been, is or could be treated less favorably than another person in an equal or comparable situation on ground of a certain personal circumstance. Indirect discrimination occurs when apparently neutral provision, criterion or practice in equal or comparable sit- uations and under similar conditions put a person with certain personal circumstance in a less favorable position compared with other persons, unless that provision, criterion or practice is objec- tively justified by a legitimate aim and the means of achieving that aim are appropriate and necessary. AIPET defines harassment also, as any unwanted conduct, based on any kind of personal circumstance, which creates an intimidating, hostile, humiliat- ing or offensive environment for a person or offends his or her dignity. Harassment is deemed to be the discrimination. Under AIPET the instructions to discriminate are also form of discrimi- nation. It prohibits the victimization, which means that discrim- 161 161 161 161 161 English Synopses, Keywords and Biographies Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje inated person must not be subjected to adverse consequences due to his or her actions. Both acts also introduce the possibility of positive measures as temporary measures, designed for the prevention of a less favora- ble position of persons with a particular personal circumstance or for the compensation for a less favorable position. In the proceed- ings of cases, where the discriminated person quotes facts, justify- ing the allegation of discrimination, the offender must prove that he or she did not violate the principle of equal treatment or the ban on discrimination in the case being heard. The most important institute, which has been introduced with new legislation, is the Advocate of the Principle of Equality (or the Advocate for Equal Opportunities for Women and Men under AEOWM). She functions within the Office for Equal Opportuni- ties, her main task is to hear cases of alleged violations of the ban on discrimination on what ever ground and in every field of soci- ety. Hearing a case starts on a written initiative, which also may be anonymous, but must include sufficient data. The procedure is informal and free of charge. The Advocate does not hear initiative if obvious that there is no discrimination or if the case originates more than one year ago. The Advocate usually asks the persons involved to provide her with appropriate explanations within a specified time limit. After receiving the sufficient data the Advo- cate issues written opinion in which she states her findings and an assessment of the circumstances of the case, in the sense of the existence of discrimination. If there was discrimination she points out irregularities and recommends how to rectify them as well as call for the offender to inform her of the measures taken. In the event of the offender not rectifying irregularities in accordance with her recommendations or the offender does not inform her within the time limit about the measures adopted, the Advocate has the right to send the opinion to the competent inspection service. The inspector is obliged to deal with the opinion. The Advocate started with her work in the year 2003 as the Advocate for Equal Opportunities for Women and Men in accord- ance with the AEOWM, since the beginning of 2005 she is also working as the Advocate of the Principle of Equality under AIPET. In year 2004 she heard 18 cases, ten initiatives were received in 162 162 162 162 162 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje English Synopses, Keywords and Biographies 2003 and eight in 2004. In 2004 she issued ten opinions, in six cases she stated gender based discrimination, while in four cases unequal treatment was not found. Discrimination was established in the following cases: different awards for women and men on the marathon run; based on sex offered work by the student serv- ice; health insurance with medical assistance on the journeys abroad not covering the expenses related to pregnancy, complica- tions in pregnancy, miscarriage or delivery; not taking into ac- count the wishes, needs and possibilities of both parents in the procedure of determining of contacts with a child and sexual har- assment at the workplace. K K K K Ke e e e eyw yw yw yw ywor or or or ords: ds: ds: ds: ds: principle of equality – discrimination – equal treatment – leg- islation – anti-discrimination – Advocate of the Principle of Equality – equal treatment of women and men – gender discrimination T T T T Tatjana S atjana S atjana S atjana S atjana Str tr tr tr tro o o o ojan jan jan jan jan graduated in 1997 on the Ljubljana Law Faculty with the theme regarding the family law field. From the year 1998 to 2000 she was employed on the High Court in Ljubljana, in 2001 she passed state judicial exam. From 2000 she is employed in the Office for Equal Opportunities, where in 2003 she begun her work as an Advocate for Equal Opportunities for Women and Men, and from 2005 also as an Advocate of the Principle of Equality. T T T T TOLERANCE AS A C OLERANCE AS A C OLERANCE AS A C OLERANCE AS A C OLERANCE AS A CO-FOUNDER OF DISCRIMIN O-FOUNDER OF DISCRIMIN O-FOUNDER OF DISCRIMIN O-FOUNDER OF DISCRIMIN O-FOUNDER OF DISCRIMINA A A A ATION: TION: TION: TION: TION: ETHNIC AND C ETHNIC AND C ETHNIC AND C ETHNIC AND C ETHNIC AND COMMUNIC OMMUNIC OMMUNIC OMMUNIC OMMUNICA A A A ATION EFFE TION EFFE TION EFFE TION EFFE TION EFFECT CT CT CT CTS S S S S (Tonči Kuzmanić) In his article, the author researches the relationship between dis- crimination and tolerance and, above all, if tolerance is an anto- nym of discrimination and a cure for it. Namely, he explores, if discrimination is Evil, and tolerance is Good. Realizing that in this case the Evil feeds the Good and the Good feeds the Evil, meaning that discrimination feeds tolerance and vice versa, he quickly starts doubting his initial thesis. In the process of searching for the recognition of his thesis the author looks for historic causes for the phenomenon of both dis- crimination and tolerance. Discrimination is not about differen- tiating with any interest or about differentiating »just like that«. 163 163 163 163 163 English Synopses, Keywords and Biographies Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje The term itself began appearing in times of slavery, carrying a per- ception of dividing or separating people according to their race. Later, in 20 th century, discrimination was linked to differences, originating in economic base of the society, and even later it spread to differences, originating from special characteristics of individ- uals (such as, for example, race, religion, gender etc.). Along these lines it was not so much about the reasons as it was about differ- entiation itself. In the continuation the author explains his observations that the amount of literature on discrimination issues increased with time, which showed to spreading of awareness on this problem in European society. He illustrated this observation with the exam- ple of Great Britain. First, the literature described the occurrence of aware discrimination and after that also unaware discrimina- tion, which brings that author to a conclusion that a racist is not necessarily discriminatory, while a non-racist can be. In the au- thor’s views this thesis also reveals the reasons for the social phe- nomenon called institutional discrimination, and for its effective- ness: this is an extremely effective form of discrimination since it is carried out legally by an apparently non-racist society. In the continuation the author focuses on concept of tolerance. He finds its roots in solving conflicts and violent encounters, par- ticularly in protestant environment, where a need for religious tolerance for Catholics emerged. The author describes the nature of tolerance as a paralysis of explosive mutual relationships and after that carries out a thesis that tolerance does not equal to equal- ity. The reason for this lies in the fact that always only a certain group of people is tolerated, while at the same time other groups are not being even considered. He illustrates his thesis with a his- toric fact, that such other groups are Jews whom in key historic moments both Catholics and Protestants failed to protect. The author concludes that in places where a need for tolerance emerges, there surely is no equality, since only those who are so- cially stronger can be tolerant. Therefore tolerance is not and can- not be a solution for the problem of discrimination; moreover tolerance re-establishes discrimination, and together they cause legal and political inequality. 164 164 164 164 164 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje English Synopses, Keywords and Biographies K K K K Ke e e e eyw yw yw yw ywor or or or ords: ds: ds: ds: ds: direct and indirect discrimination – tolerance – antidiscrimi- nation legislation – relation between tolerance and discrimination – Ref- ormation – Counter-Reformation – Protestantism T T T T Tonči K onči K onči K onči K onči Kuzmanić uzmanić uzmanić uzmanić uzmanić earned a PhD in politics-antipolitics at the Fac- ulty of Philosophy at the University of Ljubljana. He is assistant professor at the Faculty of Management in Koper and researcher at the Peace Institute in Ljubljana. His areas of expertise include: political theories, history of political thought and extremisms. 165 165 165 165 165 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje I. SPL I. SPL I. SPL I. SPL I. SPLOŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE 1 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (v (v (v (v (vsebina in namen zak sebina in namen zak sebina in namen zak sebina in namen zak sebina in namen zakona) ona) ona) ona) ona) (1) S tem zakonom se določajo skupni temelji in izhodišča za zago- tavljanje enakega obravnavanja vsakogar pri uveljavljanju njego- vih pravic in obveznosti ter pri uresničevanju njegovih temeljnih svoboščin na katerem koli področju družbenega življenja, zlasti pa še na področju zaposlovanja, delovnih razmerij, vključevanja v sindikate in interesna združenja, vzgoje in izobraževanja, socialne varnosti, dostopa do dobrin in storitev ter oskrbe z njimi, in sicer ne glede na njegove osebne okoliščine kot so narodnost, rasa ali etnično poreklo, spol, zdravstveno stanje, invalidnost, jezik, ver- sko ali drugo prepričanje, starost, spolna usmerjenost, izobrazba, gmotno stanje, družbeni položaj ali druge osebne okoliščine. (2) Za namen iz prejšnjega odstavka določa ta zakon subjekte, ki z ukrepi v okviru svojih pristojnosti ustvarjajo pogoje za uresničeva- nje načela enakega obravnavanja ter skrbijo za osveščanje diskrimi- niranih oseb in domnevnih kršiteljev oziroma kršiteljic kot tudi družbe kot celote, ter vzpostavlja institucionalne pogoje za delova- nje zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti, ki z obravna- vo primerov domnevnega neenakega obravnavanja po določbah tega zakona nudi pomoč diskriminiranim osebam. (3) Ta zakon določa tudi skupne posebnosti, ki veljajo za pravno varstvo diskriminiranih oseb v sodnih in upravnih postopkih, spro- PRILOGA 1 Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja * * Ur. l. RS, št. 50/2004. 166 166 166 166 166 Priloga 1 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ženih zaradi z zakonom določene kršitve prepovedi diskriminaci- je na podlagi osebnih okoliščin. 2. člen 2. člen 2. člen 2. člen 2. člen (upor (upor (upor (upor (uporaba zak aba zak aba zak aba zak aba zakona) ona) ona) ona) ona) (1) Določbe tega zakona ne izključujejo stvarno in razumno upravi- čenega različnega obravnavanja oziroma omejitev na podlagi dolo- čene osebne okoliščine, ki jih za dosego legitimnega namena dolo- čajo posebni zakoni. (2) Pomoč iz drugega odstavka prejšnjega člena ne posega v pristoj- nosti, ki jih ima v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil varuh oziroma varuhinja človekovih pravic na podlagi zakona, kot tudi ne na področje dru- gih oblik zaščite in pomoči, ki jih na posameznih pravno urejenih področjih družbenega življenja dajejo ustrezni zakoni. (3) Ta zakon ne vpliva na posebne oblike zagovorništva, ki ga ob izpolnjevanju posebnih pogojev in po pravilih stroke izvajajo zago- vorniki oziroma zagovornice zaradi zastopanja določenih skupin oseb pri uresničevanju in uveljavljanju njihovih zakonskih pravic v skladu s posebnim zakonom. 3. člen 3. člen 3. člen 3. člen 3. člen (pr (pr (pr (pr (prepo epo epo epo epov v v v ved dis ed dis ed dis ed dis ed diskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacije in viktimizaci je in viktimizaci je in viktimizaci je in viktimizaci je in viktimizacije) je) je) je) je) (1) Na katerem koli področju družbenega življenja iz 1. člena tega zakona je prepovedano ravnanje, ki pomeni diskriminacijo iz 4. oziroma 5. člena tega zakona. (2) Če kljub prepovedi iz prejšnjega odstavka pride do storitve ali opustitve, ki pomeni diskriminacijo iz 4. oziroma 5. člena tega zakona, diskriminirana oseba ne sme biti izpostavljena neugodnim posledicam zaradi njenega ukrepanja (prepoved viktimizacije). II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV POJMO JMO JMO JMO JMOV V V V V 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (enak (enak (enak (enak (enako obr o obr o obr o obr o obra a a a avna vna vna vna vnav v v v van an an an anje) je) je) je) je) (1) Enako obravnavanje pomeni odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katere koli osebne okoliščine iz 1. člena tega zakona (v nadaljnjem besedilu: osebna okoliščina). 167 167 167 167 167 Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (2) Neposredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če je oseba zaradi te osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot dru- ga oseba. (3) Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podob- nih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno oko- liščino v manj ugoden položaj kot druge osebe, razen če te določbe, merila ali ravnanja objektivno upravičujejo legitimni namen in če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in potrebna. (4) Neposredna ali posredna diskriminacija so tudi navodila v smislu prejšnjih odstavkov. 5. člen 5. člen 5. člen 5. člen 5. člen (nadlego (nadlego (nadlego (nadlego (nadlegov v v v van an an an anje) je) je) je) je) (1) Nadlegovanje je nezaželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. (2) Nadlegovanje iz prejšnjega odstavka se šteje za diskriminacijo po določbah tega zakona. 6. člen 6. člen 6. člen 6. člen 6. člen (pozitivni ukr (pozitivni ukr (pozitivni ukr (pozitivni ukr (pozitivni ukrepi) epi) epi) epi) epi) Pozitivni ukrepi so z zakonom določeni začasni ukrepi, ki so name- njeni preprečevanju manj ugodnega položaja oseb z določeno oseb- no okoliščino oziroma predstavljajo nadomestilo za manj ugoden položaj. III. NOSIL III. NOSIL III. NOSIL III. NOSIL III. NOSILCI N CI N CI N CI N CI NAL AL AL AL ALOG IN NJIHO OG IN NJIHO OG IN NJIHO OG IN NJIHO OG IN NJIHOVE PRIS VE PRIS VE PRIS VE PRIS VE PRIST T T T TO O O O OJNOS JNOS JNOS JNOS JNOSTI TI TI TI TI 7 7 7 7 7. člen . člen . člen . člen . člen (s (s (s (s (splošna opr plošna opr plošna opr plošna opr plošna opredelit edelit edelit edelit edelite e e e ev) v) v) v) v) (1) Državni zbor Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vlada), ministrstva in drugi državni orga- ni ter organi samoupravnih lokalnih skupnosti v okviru svojih pri- stojnosti ustvarjajo pogoje za enako obravnavanje oseb ne glede na katero koli osebno okoliščino z osveščanjem in spremljanjem 168 168 168 168 168 Priloga 1 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje položaja na tem področju ter z ukrepi normativne in politične narave. (2) Uradi oziroma vladne službe, ki delujejo na področju enakega obravnavanja oseb ne glede na osebne okoliščine, si v okviru svoje- ga delovnega področja še posebej prizadevajo za uresničevanje na- mena tega zakona. 8. člen 8. člen 8. člen 8. člen 8. člen (sodelo (sodelo (sodelo (sodelo (sodelov v v v van an an an anje s socialnimi par je s socialnimi par je s socialnimi par je s socialnimi par je s socialnimi partnerji in ne tnerji in ne tnerji in ne tnerji in ne tnerji in nevladnimi vladnimi vladnimi vladnimi vladnimi or or or or organizaci ganizaci ganizaci ganizaci ganizacijami) jami) jami) jami) jami) Vlada in pristojna ministrstva pri oblikovanju rešitev in predlogov za doseganje namena tega zakona sodelujejo s socialnimi partner- ji in nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju enakega obravnavanja. 9. člen 9. člen 9. člen 9. člen 9. člen ( ( ( ( (S S S S Sv v v v ve e e e et Vlade za ur t Vlade za ur t Vlade za ur t Vlade za ur t Vlade za uresnič esnič esnič esnič esniče e e e ev v v v van an an an anje nač je nač je nač je nač je načela enak ela enak ela enak ela enak ela enakega ega ega ega ega obr obr obr obr obra a a a avna vna vna vna vnav v v v van an an an anja) ja) ja) ja) ja) (1) Vlada kot svoje strokovno in posvetovalno telo ustanovi Svet za uresničevanje načela enakega obravnavanja (v nadaljnjem bese- dilu: Svet). (2) Svet opravlja zlasti naslednje naloge: – skrbi za izvajanje določb tega zakona, – spremlja, ugotavlja in ocenjuje položaj posameznih družbe- nih skupin z vidika uresničevanja načela enakega obravna- vanja, – daje vladi predloge, pobude in priporočila za sprejem pred- pisov in ukrepov, potrebnih za uresničevanje načela enake- ga obravnavanja, – daje predloge za pospeševanje izobraževanja, osveščanja in raziskovanja na področju enakega obravnavanja oseb, – opravlja druge naloge, določene s sklepom o ustanovitvi. (3) Svet sestavljajo predstavniki oziroma predstavnice posameznih ministrstev in vladnih služb, nevladnih organizacij ter strokovnih institucij, ki delujejo na področju enakega obravnavanja. (4) Svet pri opravljanju svojih nalog sodeluje s pristojnimi državnimi organi in drugimi institucijami na področju enakega 169 169 169 169 169 Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje obravnavanja oseb in preprečevanja diskriminacije na podlagi oseb- nih okoliščin. 1 1 1 1 10. člen 0. člen 0. člen 0. člen 0. člen (naloge U (naloge U (naloge U (naloge U (naloge Ur r r r rada za enak ada za enak ada za enak ada za enak ada za enake mo e mo e mo e mo e možnos žnos žnos žnos žnosti) ti) ti) ti) ti) Urad za enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: Urad) usklajuje dejavnosti posameznih ministrstev in vladnih služb, ki se nanaša- jo na izvajanje tega zakona in opravlja tehnično administrativne naloge za Svet. IV IV IV IV IV. ZA . ZA . ZA . ZA . ZAGO GO GO GO GOV V V V VORNIK O ORNIK O ORNIK O ORNIK O ORNIK OZIR ZIR ZIR ZIR ZIROMA ZA OMA ZA OMA ZA OMA ZA OMA ZAGO GO GO GO GOV V V V VORNIC ORNIC ORNIC ORNIC ORNICA A A A A N N N N NAČELA AČELA AČELA AČELA AČELA EN EN EN EN ENAK AK AK AK AKOS OS OS OS OSTI TI TI TI TI 1 1 1 1 11 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (ins (ins (ins (ins (institucionalna or titucionalna or titucionalna or titucionalna or titucionalna organizir ganizir ganizir ganizir ganiziranos anos anos anos anost) t) t) t) t) Za obravnavo primerov domnevnih kršitev prepovedi diskriminaci- je deluje pri Uradu zagovornik oziroma zagovornica načela enakos- ti. Če število primerov, njihova zahtevnost ali posebnosti glede na določeno osebno okoliščino to zahtevajo, lahko deluje za posa- mezno osebno okoliščino poseben zagovornik oziroma zagovor- nica načela enakosti (v nadaljnjem besedilu: zagovornik oziroma zagovornica). 1 1 1 1 12. člen 2. člen 2. člen 2. člen 2. člen (zač (zač (zač (zač (zače e e e et t t t tek obr ek obr ek obr ek obr ek obra a a a avna vna vna vna vnav v v v ve) e) e) e) e) (1) Obravnava domnevne kršitve prepovedi diskriminacije (v na- daljnjem besedilu: obravnava) se začne na pisno oziroma ustno na zapisnik dano pobudo, ki je lahko tudi anonimna, vendar mora v vsakem primeru vsebovati dovolj podatkov za obravnavo primera. (2) Zagovornik oziroma zagovornica ne obravnava pobud, iz kate- rih očitno izhaja, da ne gre za primer kršitve prepovedi diskrimi- nacije. 1 1 1 1 13. člen 3. člen 3. člen 3. člen 3. člen (časo (časo (časo (časo (časovna ome vna ome vna ome vna ome vna omejit jit jit jit jite e e e ev pobude) v pobude) v pobude) v pobude) v pobude) Pobuda iz prejšnjega člena mora biti dana čimprej oziroma naj- kasneje v enem letu po nastanku primera, vendar jo lahko zagov- ornik oziroma zagovornica obravnava tudi po poteku tega časa, če 170 170 170 170 170 Priloga 1 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje oceni, da gre za tako pomembno oziroma resno zadevo, da je njeno obravnavanje smiselno glede na namen tega zakona. 1 1 1 1 14. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (nef (nef (nef (nef (nefor or or or ormalnos malnos malnos malnos malnost obr t obr t obr t obr t obra a a a avna vna vna vna vnav v v v ve) e) e) e) e) (1) Obravnava je neformalna in brezplačna. (2) Zagovornika oziroma zagovornico ter druge zaposlene v Uradu zavezujejo glede vseh podatkov, za katere zvedo pri obravnavi pri- merov, predpisi o varovanju tajnosti in osebnih podatkov. 1 1 1 1 15. člen 5. člen 5. člen 5. člen 5. člen (po (po (po (po (pot t t t tek obr ek obr ek obr ek obr ek obra a a a avna vna vna vna vnav v v v ve) e) e) e) e) (1) Obravnava praviloma poteka pisno, pri čemer lahko zagovornik oziroma zagovornica zahteva od vpletenih, da mu v določenem roku dajo ustrezna pojasnila. Če zagovornik oziroma zagovornica oceni, da bo to pripomoglo k razjasnitvi primera, lahko vse vple- tene povabi tudi na razgovor. (2) Zagovornik oziroma zagovornica ustavi obravnavo na zahtevo pobudnika oziroma pobudnice, če ta ne kaže zanimanja za nadalje- vanje obravnave ali če zaradi pomanjkljivih podatkov obravnave ne more nadaljevati in zaključiti z mnenjem. 1 1 1 1 16. člen 6. člen 6. člen 6. člen 6. člen (poziv v primer (poziv v primer (poziv v primer (poziv v primer (poziv v primeru viktimizaci u viktimizaci u viktimizaci u viktimizaci u viktimizacije) je) je) je) je) Če je diskriminirana oseba zaradi svojega ukrepanja v zvezi s kršit- vijo prepovedi diskriminacije v okolju, v katerem je bila domnev- na kršitev storjena, izpostavljena neugodnim posledicam, zagovor- nik oziroma zagovornica že med obravnavo pisno pozove pravno osebo oziroma drug subjekt, pri katerem je do domnevne kršitve prepovedi diskriminacije prišlo, da z ustreznimi ukrepi zavaruje diskriminirano osebo pred viktimizacijo oziroma odpravi nastale posledice le-te. 1 1 1 1 17 7 7 7 7. člen . člen . člen . člen . člen (pisno mnen (pisno mnen (pisno mnen (pisno mnen (pisno mnenje) je) je) je) je) (1) Obravnava se zaključi s pisnim mnenjem, v katerem zagov- ornik oziroma zagovornica navede svoje ugotovitve in oceno oko- 171 171 171 171 171 Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje liščin primera v smislu obstoja kršitve prepovedi diskriminacije ter o tem obvesti obe strani. (2) V mnenju iz prejšnjega odstavka lahko zagovornik oziroma zagovornica opozori na ugotovljene nepravilnosti in priporoči, kako naj se odpravijo, ter pozove domnevnega kršitelja oziroma kršiteljico, da ga v določenem roku obvesti o svojih ukrepih. 1 1 1 1 18. člen 8. člen 8. člen 8. člen 8. člen (pr (pr (pr (pr (prošn ošn ošn ošn ošnja za mnen ja za mnen ja za mnen ja za mnen ja za mnenje) je) je) je) je) Posameznik oziroma posameznica ali pravna oseba se lahko v dvomu obrne na zagovornico oziroma zagovornika s prošnjo za mnenje o tem, ali bi neko njeno dejanje, storitev ali opustitev lahko pomenilo kršenje načela enakosti zaradi osebnih okoliščin. 1 1 1 1 19. člen 9. člen 9. člen 9. člen 9. člen (le (le (le (le (letno por tno por tno por tno por tno poročilo) očilo) očilo) očilo) očilo) (1) Zagovornik oziroma zagovornica pripravi vsako leto, najkas- neje do konca marca za preteklo leto, poročilo o svojem delu, ki ga Urad predloži v sprejem Vladi. (2) Če deluje v Uradu več zagovornikov oziroma zagovornic v skladu z 11. členom tega zakona, izdelajo zagovorniki oziroma zagovornice skupno poročilo v smislu prejšnjega odstavka. V V V V V. ODS . ODS . ODS . ODS . ODST T T T TOP ZADEVE PRIS OP ZADEVE PRIS OP ZADEVE PRIS OP ZADEVE PRIS OP ZADEVE PRIST T T T TO O O O OJNI INŠPEK JNI INŠPEK JNI INŠPEK JNI INŠPEK JNI INŠPEKCIJI CIJI CIJI CIJI CIJI 20. člen 20. člen 20. člen 20. člen 20. člen (primeri, ki se ods (primeri, ki se ods (primeri, ki se ods (primeri, ki se ods (primeri, ki se odst t t t topi opi opi opi opijo) jo) jo) jo) jo) (1) Če domnevni kršitelj oziroma kršiteljica ne odpravi ugotovlje- nih nepravilnosti v skladu s priporočili zagovornika oziroma zago- vornice ali ga v roku ne obvesti o sprejetih ukrepih, domnevna kršitev pa ima po mnenju zagovornika oziroma zagovornice vse znake diskriminacije iz 4. oziroma 5. člena tega zakona, pošlje pis- no mnenje iz 17. člena tega zakona pristojni inšpekciji. (2) Pristojna inšpekcija je inšpekcija, ki je na posameznem uprav- nem področju po zakonu pristojna za inšpekcijski nadzor nad izva- janjem zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb in sploš- nih aktov, pri katerem je prišlo do ravnanja, ki pomeni diskrimi- nacijo po določbah tega zakona. 172 172 172 172 172 Priloga 1 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 2 2 2 2 21 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (pris (pris (pris (pris (prist t t t to o o o ojnos jnos jnos jnos jnosti inš ti inš ti inš ti inš ti inšpekt pekt pekt pekt pektorja ozir orja ozir orja ozir orja ozir orja oziroma inš oma inš oma inš oma inš oma inšpekt pekt pekt pekt pektorice) orice) orice) orice) orice) (1) Inšpektor oziroma inšpektorica je dolžan obravnavati mnenje zagovornika oziroma zagovornice in predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška pri pristojnem organu, če tudi sam oceni, da so podani vsi znaki diskriminacije iz 4. oziroma 5. člena tega zakona. (2) Pred uvedbo postopka zaradi prekrška lahko inšpektor oziro- ma inšpektorica glede na okoliščine posameznega primera v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima sicer pri opravljanju inšpekcijskega nadzora, opravi še kakšna dejanja, ki so potrebna, da se ugotovi dejansko stanje prekrška in odpravijo njegove posledice, kot tudi zaprosi od zagovornika oziroma zagovornice še druge morebitne podatke iz obravnave domnevne kršitve pri njem. (3) Če domnevni kršitelj oziroma kršiteljica ni ravnal v skladu s pozivom zagovornika oziroma zagovornice iz 16. člena tega zako- na in je diskriminirana oseba še vedno izpostavljena viktimizaciji, ima inšpektor oziroma inšpektorica pravico in dolžnost odrediti ustrezne ukrepe, ki v nastalih okoliščinah zavarujejo diskrimini- rano osebo pred viktimizacijo, oziroma odrediti odpravo neugod- nih posledic viktimizacije. VI. POSEBNOS VI. POSEBNOS VI. POSEBNOS VI. POSEBNOS VI. POSEBNOSTI PRA TI PRA TI PRA TI PRA TI PRAVNEG VNEG VNEG VNEG VNEGA V A V A V A V A VARS ARS ARS ARS ARST T T T TV V V V VA A A A A DISKRIMINIRANIH OSEB DISKRIMINIRANIH OSEB DISKRIMINIRANIH OSEB DISKRIMINIRANIH OSEB DISKRIMINIRANIH OSEB 22. člen 22. člen 22. člen 22. člen 22. člen (pr (pr (pr (pr (pra a a a avno v vno v vno v vno v vno var ar ar ar ars s s s stv tv tv tv tvo in dokazno br o in dokazno br o in dokazno br o in dokazno br o in dokazno breme) eme) eme) eme) eme) (1) V primerih kršitev prepovedi diskriminacije iz 3. člena tega zakona lahko diskriminirane osebe zahtevajo obravnavo kršitve v sodnih in upravnih postopkih ter pred drugimi pristojnimi orga- ni pod pogoji in na način, določen v zakonu, in imajo pravico do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava. (2) Kadar v postopkih iz prejšnjega odstavka diskriminirana oseba navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora domnevni kršitelj oziroma kršiteljica doka- zati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravna- vanja oziroma prepovedi diskriminacije. 173 173 173 173 173 Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 23. člen 23. člen 23. člen 23. člen 23. člen (vloga ne (vloga ne (vloga ne (vloga ne (vloga nevladnih or vladnih or vladnih or vladnih or vladnih organizaci ganizaci ganizaci ganizaci ganizacij) j) j) j) j) Nevladne organizacije lahko v skladu z zakonom, sodelujejo v sod- nih in upravnih postopkih, začetih s strani diskriminiranih oseb zaradi kršitve prepovedi diskriminacije. VII. KAZENSKI DOL VII. KAZENSKI DOL VII. KAZENSKI DOL VII. KAZENSKI DOL VII. KAZENSKI DOLOČBI OČBI OČBI OČBI OČBI 2 2 2 2 24. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (določit (določit (določit (določit (določite e e e ev pr v pr v pr v pr v prekrš ekrš ekrš ekrš ekršk k k k ko o o o ov in sank v in sank v in sank v in sank v in sankci ci ci ci cij) j) j) j) j) (1) Storitev ali opustitev, storjena pri izvajanju zakonov in drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov na posameznem z zakonom urejenem področju družbenega življenja, ki ima vse znake diskriminacije v smislu 4. oziroma 5. člena tega zakona, je prekršek, za katerega se storilec kaznuje z globo. (2) Fizična oseba, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka, se ka- znuje z globo od 50.000 do 300.000 tolarjev. (3) Pravna oseba in samostojni podjetnik posameznik, pri kate- rem je bil storjen prekršek iz prvega odstavka, se kaznujeta z globo od 500.000 do 10,000.000 tolarjev. (4) Odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, pri katerem je bil storjen prekršek iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z globo od 50.000 do 500.000 tolarjev. 25. člen 25. člen 25. člen 25. člen 25. člen (določan (določan (določan (določan (določanje pr je pr je pr je pr je prekrš ekrš ekrš ekrš ekršk k k k ko o o o ov v posebnih zak v v posebnih zak v v posebnih zak v v posebnih zak v v posebnih zakonih) onih) onih) onih) onih) Ne glede na določbe prejšnjega člena lahko zakon, ki ureja posa- mezno področje, glede na njegovo vsebino posebej opredeli okoliš- čine, v katerih je prepovedana diskriminacija iz 4. oziroma 5. čle- na tega zakona, določi kršitelje oziroma kršiteljice in predpiše sank- cije za prekršek v okviru razpona iz prejšnjega člena. VIII. PREHODNE IN K VIII. PREHODNE IN K VIII. PREHODNE IN K VIII. PREHODNE IN K VIII. PREHODNE IN KONČN ONČN ONČN ONČN ONČNA DOL A DOL A DOL A DOL A DOLOČBA OČBA OČBA OČBA OČBA 26. člen 26. člen 26. člen 26. člen 26. člen (us (us (us (us (ust t t t tano ano ano ano anovit vit vit vit vite e e e ev S v S v S v S v Sv v v v ve e e e et t t t ta) a) a) a) a) Vlada ustanovi Svet iz 9. člena tega zakona v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona. 174 174 174 174 174 Priloga 1 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 2 2 2 2 27 7 7 7 7. člen . člen . člen . člen . člen (zač (zač (zač (zač (zače e e e et t t t tek dela zago ek dela zago ek dela zago ek dela zago ek dela zagov v v v vor or or or ornika ozir nika ozir nika ozir nika ozir nika oziroma zago oma zago oma zago oma zago oma zagov v v v vor or or or ornice nač nice nač nice nač nice nač nice načela ela ela ela ela enak enak enak enak enakos os os os osti) ti) ti) ti) ti) Zagovornik oziroma zagovornica začne z delom v roku treh mese- cev po uveljavitvi tega zakona. 28. člen 28. člen 28. člen 28. člen 28. člen (izr (izr (izr (izr (izrekan ekan ekan ekan ekanje kazni za pr je kazni za pr je kazni za pr je kazni za pr je kazni za prekrš ekrš ekrš ekrš ekršk k k k ke) e) e) e) e) (1) Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe Zako- na o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03) v postopku o prekršku izrekajo kot denarne kazni v razponih, ki so za globo določeni v tretjem in četrtem odstavku 24. člena tega zakona. (2) Za prekršek, določen v drugem odstavku 24. člena tega zako- na, se do začetka uporabe Zakona o prekrških iz prejšnjega odstav- ka kaznuje fizična oseba z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev. 29. člen 29. člen 29. člen 29. člen 29. člen (uv (uv (uv (uv (uvel el el el elja ja ja ja javit vit vit vit vite e e e ev zak v zak v zak v zak v zakona) ona) ona) ona) ona) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Št. 700-01/04-78/1 Ljubljana, dne 22. aprila 2004 EPA 1198-III 175 175 175 175 175 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje I. SPL I. SPL I. SPL I. SPL I. SPLOŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE 1 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (namen zak (namen zak (namen zak (namen zak (namen zakona) ona) ona) ona) ona) (1) S tem zakonom se določajo skupni temelji za izboljšanje polo- žaja žensk in ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na poli- tičnem, ekonomskem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem ter na drugih področjih družbenega življenja (v nadaljnjem besedilu: enake možnosti). (2) Ustvarjanje enakih možnosti je naloga celotne družbe in pome- ni odstranjevanje ovir za vzpostavljanje enakosti spolov, zlasti s preprečevanjem in odpravljanjem neenakega obravnavanja spolov kot oblike diskriminacije v praksi, ki izvira iz tradicionalno in zgo- dovinsko pogojenih različnih družbenih vlog, ter ustvarjanje pogo- jev za vzpostavljanje enake zastopanosti obeh spolov na vseh podro- čjih družbenega življenja. 2. člen 2. člen 2. člen 2. člen 2. člen (v (v (v (v (vsebina zak sebina zak sebina zak sebina zak sebina zakona) ona) ona) ona) ona) Za uresničevanje svojega namena opredeljuje ta zakon splošne in posebne ukrepe za ustvarjanje enakih možnosti, določa nosilce nalog, njihove pristojnosti in obveznosti, uvaja posebno neformal- no obravnavanje primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov in zagovornico oziroma zagovornika enakih možnosti kot pooblaščeno osebo za obravnavanje teh primerov ter določa pra- vice in obveznosti subjektov, udeleženih v teh primerih. Priloga 2 Zakon o enakih možnostih žensk in moških * * Ur. l. RS, št. 59/2002. 176 176 176 176 176 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 3. člen 3. člen 3. člen 3. člen 3. člen (sodelo (sodelo (sodelo (sodelo (sodelov v v v van an an an anje s socialnimi par je s socialnimi par je s socialnimi par je s socialnimi par je s socialnimi partnerji in ne tnerji in ne tnerji in ne tnerji in ne tnerji in nevladnimi vladnimi vladnimi vladnimi vladnimi or or or or organizaci ganizaci ganizaci ganizaci ganizacijami) jami) jami) jami) jami) Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: vlada) in pristoj- na ministrstva pri oblikovanju rešitev in predlogov za doseganje namena tega zakona sodelujejo s socialnimi partnerji in nevladni- mi organizacijami, ki delujejo na področju enakih možnosti. II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV PO II. OPREDELITEV POJMO JMO JMO JMO JMOV V V V V 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (enak (enak (enak (enak (enakos os os os ost s t s t s t s t spolo polo polo polo polov) v) v) v) v) Enakost spolov pomeni, da so ženske in moški enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, da imajo enak polo- žaj ter enake možnosti za uživanje vseh pravic in za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k družbenemu razvoju, ter ena- ko korist od rezultatov, ki jih prinaša razvoj. 5. člen 5. člen 5. člen 5. člen 5. člen (enak (enak (enak (enak (enako obr o obr o obr o obr o obra a a a avna vna vna vna vnav v v v van an an an anje s je s je s je s je spolo polo polo polo polov) v) v) v) v) (1) Enako obravnavanje spolov pomeni odsotnost neposredne in posredne oblike diskriminacije zaradi spola. (2) Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zara- di svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih oko- liščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola. (3) Posredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če na videz nev- tralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih okolišči- nah in pogojih postavljajo osebe enega spola v manj ugoden polo- žaj, razen če so te določbe, merila ali ravnanje ustrezni, potrebni in upravičeni z objektivnimi dejstvi, ki niso povezana s spolom. 6. člen 6. člen 6. člen 6. člen 6. člen (s (s (s (s (splošni ukr plošni ukr plošni ukr plošni ukr plošni ukrepi) epi) epi) epi) epi) (1) Splošni ukrepi so ukrepi normativne narave, s katerimi se v zakonih na posameznem področju prepoveduje diskriminacija zaradi spola ali zapoveduje določeno vedenje in ravnanje za dose- go enakega obravnavanja spolov, ter se določijo sankcije v primeru kršitve te prepovedi oziroma zapovedi. 177 177 177 177 177 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (2) Splošni ukrepi so tudi ukrepi politične narave, zlasti aktivnosti vlade in Urada za enake možnosti, namenjene ustvarjanju enakih možnosti z vidika posameznice in posameznika ter širše javnosti, programi dejavnosti in strategije razvoja področij družbenega živ- ljenja, določeni v nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških, v nacionalnih programih za posamezna področja druž- benega življenja ter v drugih političnih dokumentih. 7 7 7 7 7. člen . člen . člen . člen . člen (posebni ukr (posebni ukr (posebni ukr (posebni ukr (posebni ukrepi) epi) epi) epi) epi) (1) Posebni ukrepi so začasni ukrepi, namenjeni ustvarjanju ena- kih možnosti žensk in moških ter spodbujanju enakosti spolov na posameznih področjih družbenega življenja, kjer se ugotavlja neu- ravnotežena zastopanost spolov oziroma neenak položaj oseb ene- ga spola. (2) Neuravnotežena zastopanost spolov v smislu prejšnjega odstav- ka je podana, če je zastopanost enega spola na posameznem podro- čju družbenega življenja ali njegovem delu nižja od 40%. (3) S posebnimi ukrepi se odstranjujejo objektivne ovire za neurav- noteženo zastopanost spolov oziroma za neenak položaj oseb ene- ga spola ali dajejo posebne ugodnosti v smislu vzpodbude manj zastopanemu spolu oziroma spolu, ki je v neenakem položaju, ki pa morajo biti utemeljene in sorazmerne glede na namen posebne- ga ukrepa. (4) Posebni ukrepi so zlasti: – pozitivni ukrepi, ki ob enakem izpolnjevanju predpisanih meril in pogojev dajejo prednost osebam tistega spola, ki so zastopane v manjšem številu oziroma so v neenakem polo- žaju glede na spol, dokler ni dosežena uravnotežena ali ena- ka zastopanost, – spodbujevalni ukrepi, ki dajejo posebne ugodnosti ali uvajajo posebne spodbude z namenom odpravljanja neuravnotežene zastopanosti spolov oziroma neenakega položaja glede na spol, ter – programski ukrepi v obliki aktivnosti za osveščanje in akcij- skih načrtov za spodbujanje ter ustvarjanje enakih možnosti in enakosti spolov. 178 178 178 178 178 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje III. SPREJEMANJE POSEBNIH UKREPO III. SPREJEMANJE POSEBNIH UKREPO III. SPREJEMANJE POSEBNIH UKREPO III. SPREJEMANJE POSEBNIH UKREPO III. SPREJEMANJE POSEBNIH UKREPOV V V V V 8. člen 8. člen 8. člen 8. člen 8. člen (s (s (s (s (spr pr pr pr pre e e e ejeman jeman jeman jeman jemanje pozitivnih ukr je pozitivnih ukr je pozitivnih ukr je pozitivnih ukr je pozitivnih ukrepo epo epo epo epov) v) v) v) v) (1) Pozitivni ukrepi se lahko sprejemajo na področju vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja, poklicnega življenja, javnega oziro- ma političnega udejstvovanja in drugje v okviru posameznih po- dročij družbenega življenja, kjer so podani razlogi za njihovo uved- bo v smislu 7. člena tega zakona. (2) Pozitivne ukrepe lahko sprejemajo organi oblasti v skladu z njihovo sestavo in načinom delovanja, drugi subjekti v javnem sektorju, gospodarski subjekti, politične stranke in organizacije civilne družbe. (3) Subjekti iz prejšnjega odstavka predvidijo pozitivne ukrepe v akcijskih načrtih za spodbujanje in ustvarjanje enakih možnosti, ki temeljijo na analizi položaja spolov na njihovem področju delovanja. Akcijski načrt mora opredeliti razloge za sprejem pozi- tivnih ukrepov, cilje, ki naj se z njimi dosežejo, začetek izvajanja ukrepov, način spremljanja in prenehanje izvajanja ter nadzor nad izvajanjem ukrepov. (4) Akcijski načrti iz prejšnjega odstavka morajo biti pred začetkom izvajanja pozitivnih ukrepov predloženi v predhodno soglasje Uradu za enake možnosti 9. člen 9. člen 9. člen 9. člen 9. člen (s (s (s (s (spr pr pr pr pre e e e ejeman jeman jeman jeman jemanje s je s je s je s je spodbu podbu podbu podbu podbuje je je je jev v v v valnih in pr alnih in pr alnih in pr alnih in pr alnih in progr ogr ogr ogr ograms ams ams ams amskih ukr kih ukr kih ukr kih ukr kih ukrepo epo epo epo epov) v) v) v) v) Spodbujevalni in programski ukrepi se lahko sprejemajo v izvedbe- nih aktih nacionalnih programov iz tega zakona, v internih aktih organov oblasti in drugih subjektov v javni sferi, gospodarskih subjektov, političnih strank, organizacij civilne družbe in drugih subjektov smiselno glede na naravo in vsebino področja, na kate- rem delujejo. IV IV IV IV IV. NOSIL . NOSIL . NOSIL . NOSIL . NOSILCI N CI N CI N CI N CI NAL AL AL AL ALOG OG OG OG OG, NJIHO , NJIHO , NJIHO , NJIHO , NJIHOVE PRIS VE PRIS VE PRIS VE PRIS VE PRIST T T T TO O O O OJNOS JNOS JNOS JNOS JNOSTI TI TI TI TI IN OB IN OB IN OB IN OB IN OBVEZNOS VEZNOS VEZNOS VEZNOS VEZNOSTI TI TI TI TI 1 1 1 1 1. DRŽA . DRŽA . DRŽA . DRŽA . DRŽAVNI ZB VNI ZB VNI ZB VNI ZB VNI ZBOR, VLAD OR, VLAD OR, VLAD OR, VLAD OR, VLADA IN MINISTRST A IN MINISTRST A IN MINISTRST A IN MINISTRST A IN MINISTRSTV V V V VA A A A A 179 179 179 179 179 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 10. člen 0. člen 0. člen 0. člen 0. člen (drža (drža (drža (drža (državni zbor) vni zbor) vni zbor) vni zbor) vni zbor) (1) Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: državni zbor) sprejme resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških. (2) Državni zbor v skladu z dejanskimi možnostmi v največji meri upošteva načelo uravnotežene zastopanosti spolov pri oblikova- nju delovnih teles in sestavi delegacij, ki jih ustanavlja v skladu s svojim poslovnikom. 1 1 1 1 11 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (vlada in minis (vlada in minis (vlada in minis (vlada in minis (vlada in ministr tr tr tr trs s s s stv tv tv tv tva) a) a) a) a) (1) Spodbujanje in ustvarjanje enakih možnosti po tem zakonu je predvsem naloga vlade in ministrstev, ki v okviru svojih pristoj- nosti vsako na svojem delovnem področju z ustreznimi splošnimi in posebnimi ukrepi, opredeljenimi v tem zakonu, uresničujejo cilje tega zakona. (2) Ministrstva pri pripravi predpisov in drugih ukrepov, ki posega- jo na področja, pomembna za ustvarjanje enakih možnosti, upošte- vajo vidik enakosti spolov in pri tem sodelujejo z Uradom za enake možnosti ter upoštevajo njegove predloge in mnenja. Ministrstva morajo pridobiti mnenje in predloge Urada za enake možnosti o predlogih zakonov in drugih aktov, ki posegajo na področja, po- membna za ustvarjanje enakih možnosti, še preden jih pošljejo vladi v odločitev. (3) Urad za enake možnosti in ministrstva v okviru svojih pristoj- nosti spremljajo in preučujejo tudi druge oblike diskriminacije zaradi spola, ki predstavljajo oviro za ustvarjanje enakih možnosti po tem zakonu, kot na primer nasilje, ki izhaja iz neenakih razme- rij med spoloma, ter jih upoštevajo pri svojih ukrepih za dosega- nje namena tega zakona. 1 1 1 1 12. 2. 2. 2. 2. člen člen člen člen člen (posebna vloga vzgo (posebna vloga vzgo (posebna vloga vzgo (posebna vloga vzgo (posebna vloga vzgoje, iz je, iz je, iz je, iz je, izobr obr obr obr obraž až až až aže e e e ev v v v van an an an anja in us ja in us ja in us ja in us ja in usposabl posabl posabl posabl posabljan jan jan jan janja) ja) ja) ja) ja) (1) Izobraževanje za enakost spolov je sestavni del sistema vzgoje in izobraževanja ter poklicnega usposabljanja, ki med drugim vk- ljučuje pripravo obeh spolov za aktivno in enako sodelovanje na vseh področjih družbenega življenja. 180 180 180 180 180 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (2) Ministrstvi, pristojni za šolstvo in delo ter drugi nosilci pristoj- nosti na področju vzgoje in izobraževanja ter poklicnega usposab- ljanja zagotavljajo enako obravnavanje spolov, zlasti pri pripravi, sprejemanju in izvajanju javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja oziroma poklicnega usposabljanja, pri potrjevanju učbenikov in učil, ter pri uvajanju organizacijskih novosti in spre- minjanju pedagoških oziroma andragoških metod, ter vsak v okvi- ru svojih pristojnosti vzpostavijo ustrezen sistem ukrepov za odpra- vo ugotovljenih oblik neenakega obravnavanja spolov. 1 1 1 1 13. člen 3. člen 3. člen 3. člen 3. člen (k (k (k (k (koor oor oor oor oordinat dinat dinat dinat dinatorice ozir orice ozir orice ozir orice ozir orice oziroma k oma k oma k oma k oma koor oor oor oor oordinat dinat dinat dinat dinatorji v minis orji v minis orji v minis orji v minis orji v ministr tr tr tr trs s s s stvih) tvih) tvih) tvih) tvih) (1) Ministrice oziroma ministri vsak za svoje delovno področje določijo uradnico oziroma uradnika v ministrstvu, ki opravlja naloge koordina- torice oziroma koordinatorja za enake možnosti žensk in moških. (2) Koordinatorica oziroma koordinator iz prejšnjega odstavka skrbi za izvajanje nalog, ki jih ima ministrstvo na podlagi tega zakona, ter pri tem sodeluje z Uradom za enake možnosti. 1 1 1 1 14. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (delo (delo (delo (delo (delovna t vna t vna t vna t vna telesa vlade in minis elesa vlade in minis elesa vlade in minis elesa vlade in minis elesa vlade in ministr tr tr tr trs s s s st t t t te e e e ev) v) v) v) v) (1) Vlada upošteva načelo uravnotežene zastopanosti spolov pri ses- tavi posvetovalnih in usklajevalnih organov, drugih delovnih teles ter delegacij, ki jih ustanovi po zakonu o Vladi Republike Slovenije in po svojem poslovniku, kakor tudi pri imenovanju ali predlaganju predstavnic in predstavnikov vlade v javnih podjetjih ter v drugih osebah javnega prava, razen če to iz objektivnih razlogov ni mogoče. (2) Obveznost iz prvega odstavka zavezuje tudi ministrice in minis- tre pri sestavi strokovnih svetov, ki jih ustanovijo po zakonu o držav- ni upravi. 1.1. NACIONALNI PROGRAM ZA ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH 1 1 1 1 15. člen 5. člen 5. člen 5. člen 5. člen (v (v (v (v (vsebina nacionalnega pr sebina nacionalnega pr sebina nacionalnega pr sebina nacionalnega pr sebina nacionalnega progr ogr ogr ogr ograma) ama) ama) ama) ama) (1) Vlada predloži državnemu zboru Predlog resolucije o nacional- nem programu za enake možnosti žensk in moških (v nadaljnjem 181 181 181 181 181 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje besedilu: nacionalni program), ki temelji na predlogih ministrstev, Urada za enake možnosti, lokalnih skupnosti, socialnih partner- jev, nevladnih organizacij in drugih organizacij civilne družbe ter posameznih strokovnjakinj in strokovnjakov. (2) Nacionalni program določi temeljne politike enakih možnosti, v katerem poleg obveznih vsebin, ki so predpisane za vse dolgoroč- ne programske dokumente, posebej določi: – cilje ter ukrepe za dosego ciljev na posameznih področjih družbenega življenja, predvsem na področju delovnih razme- rij, socialnega in zdravstvenega varstva, izobraževanja, dru- žinskih razmerij, nasilja nad ženskami in zastopanosti obeh spolov v javnem življenju; – odgovornost za izvajanje ukrepov iz prejšnje alinee; – opredeli vsebino in nosilce periodičnih načrtov za izvajanje usmeritev in nalog iz nacionalnega programa na posameznih področjih družbenega življenja (v nadaljnjem besedilu: pe- riodični načrti); – opredeli podatke, ki se bodo v okviru dejavnosti državne sta- tistike, anket ali mnenjskih raziskav zbirali, obdelovali, pove- zovali, shranjevali, analizirali in izkazovali ločeno po spolu; – opredeli način spremljanja in poročanja o izvajanju nacional- nega programa; – opredeli okvirni obseg sredstev za izvedbo ukrepov iz nacio- nalnega programa ter način njihovega zagotavljanja. 1 1 1 1 16. člen 6. člen 6. člen 6. člen 6. člen (periodični načr (periodični načr (periodični načr (periodični načr (periodični načrti) ti) ti) ti) ti) (1) Periodični načrti so izvedbeni akti nacionalnega programa, ki za posamezno področje družbenega življenja opredelijo potrebne aktivnosti za obdobje dveh let. (2) Predlog vsakokratnega periodičnega načrta na podlagi poročil o preteklem dveletnem obdobju in morebitnih dodatnih predlo- gov posameznih ministrstev pripravi Urad za enake možnosti in ga predloži v sprejem vladi. (3) Ministrstva pošljejo Uradu za enake možnosti poročilo iz prejš- njega odstavka najkasneje dva meseca pred iztekom vsakokratnega periodičnega načrta. 182 182 182 182 182 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 17 7 7 7 7. . . . . člen člen člen člen člen (por (por (por (por (poročan očan očan očan očanje o izv je o izv je o izv je o izv je o izvajan ajan ajan ajan ajanju nacionalnega pr ju nacionalnega pr ju nacionalnega pr ju nacionalnega pr ju nacionalnega progr ogr ogr ogr ograma) ama) ama) ama) ama) Vlada vsaki dve leti poroča državnemu zboru o izvajanju nacional- nega programa. V poročilu navede ukrepe in aktivnosti, izvedene v preteklem dveletnem obdobju. 1.2. URAD ZA ENAKE MOŽNOSTI 1 1 1 1 18. člen 8. člen 8. člen 8. člen 8. člen (naloge urada) (naloge urada) (naloge urada) (naloge urada) (naloge urada) (1) Poleg nalog iz 15., 16. in 19. člena tega zakona opravlja Urad za enake možnosti (v nadaljnjem besedilu: urad) na področju ustvar- janja enakih možnosti še naslednje naloge: – spremlja izvajanje določb tega zakona ter predpisov, izdanih na njegovi podlagi; – spremlja posamezna področja družbenega življenja z vidika enakosti spolov ter vladi in ministrstvom predlaga sprejem oziroma spremembo zakonov in drugih predpisov ter spre- jem drugih ukrepov; – koordinira dejavnosti, namenjene izvajanju integracije nače- la enakosti spolov, vključno z nudenjem strokovne podpore pri razvijanju ustreznih metod in tehnik; – koordinira pripravo nacionalnega programa ter spremlja njegovo izvajanje; – koordinira pripravo nacionalnih poročil o izpolnjevanju mednarodnih obveznosti Republike Slovenije na področju ustvarjanja enakih možnosti; – daje pobude za raziskave in analize, potrebne za izvajanje nacionalnega programa; – sodeluje z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na podro- čju enakih možnosti, in sofinancira njihove projekte ali de- javnosti; – letno, najkasneje do konca aprila za preteklo leto, poroča vladi o aktivnostih in ugotovitvah zagovornice oziroma zago- vornika enakih možnosti žensk in moških. (2) Pogoje in kriterije za sofinanciranje projektov oziroma dejavnos- ti iz sedme alinee prejšnjega odstavka na predlog predstojnice oziro- ma predstojnika urada določi vlada. 183 183 183 183 183 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 1 1 1 1 19. člen 9. člen 9. člen 9. člen 9. člen (naloge ur (naloge ur (naloge ur (naloge ur (naloge urada v zv ada v zv ada v zv ada v zv ada v zvezi s pozitivnimi ukr ezi s pozitivnimi ukr ezi s pozitivnimi ukr ezi s pozitivnimi ukr ezi s pozitivnimi ukrepi) epi) epi) epi) epi) (1) Urad da soglasje k akcijskim načrtom iz tretjega odstavka 8. člena tega zakona, če je uvedba pozitivnih ukrepov upravičena v smislu 7. člena tega zakona. (2) Urad spremlja izvajanje pozitivnih ukrepov na področjih, kjer so bili uvedeni. V ta namen ima pravico od subjektov, ki so uvedli pozitivne ukrepe, zahtevati poročilo o tem, ali se pozitivni ukrepi izvajajo v skladu z akcijskim načrtom. (3) Urad lahko subjektom iz drugega odstavka 8. člena priporoči uvedbo pozitivnih ukrepov na tistih področjih družbenega življe- nja, kjer obstaja očitna neuravnotežena zastopanost spolov oziro- ma neenak položaj oseb enega spola. 1.2.1. Obravnava primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov in dajanje mnenj 20. člen 20. člen 20. člen 20. člen 20. člen (zago (zago (zago (zago (zagov v v v vor or or or ornica ozir nica ozir nica ozir nica ozir nica oziroma zago oma zago oma zago oma zago oma zagov v v v vor or or or ornik enakih mo nik enakih mo nik enakih mo nik enakih mo nik enakih možnos žnos žnos žnos žnosti ti ti ti ti ž ž ž ž žens ens ens ens ensk in moš k in moš k in moš k in moš k in moških) kih) kih) kih) kih) (1) Za obravnavno primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov, izdajo mnenj po določbah tega zakona ter sodelovanje pri izvajanju nalog, ki so s tem zakonom dodeljene uradu, deluje pri uradu zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti žensk in moških (v nadaljnjem besedilu: zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti). (2) Delovno mesto zagovornice oziroma zagovornika enakih možnosti je uradniško delovno mesto v smislu zakona o javnih uslužbencih in se hkrati s pogoji za opravljanje dela določi v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v uradu. 2 2 2 2 21 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (namen obr (namen obr (namen obr (namen obr (namen obra a a a avna vna vna vna vnav v v v ve) e) e) e) e) (1) Namen obravnave primerov domnevnega neenakega obravna- vanja spolov (v nadaljnjem besedilu: obravnava primera) je pred- vsem v odkrivanju obstoja diskriminacije na posameznih področjih družbenega življenja. 184 184 184 184 184 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (2) Obravnava primera je neformalna in brezplačna. (3) Zagovornico oziroma zagovornika enakih možnosti ter druge zaposlene v uradu zavezujejo glede vseh podatkov, za katere zvedo pri obravnavi primerov, predpisi o varovanju tajnosti in osebnih podatkov. 22. člen 22. člen 22. člen 22. člen 22. člen (pobuda za obr (pobuda za obr (pobuda za obr (pobuda za obr (pobuda za obra a a a avna vna vna vna vnav v v v vo primer o primer o primer o primer o primera) a) a) a) a) (1) Pisno pobudo za obravnavo primera pri zagovornici oziroma zagovorniku enakih možnosti lahko dajo posameznice oziroma posamezniki, nevladne organizacije, sindikati in druge organizacije civilne družbe ali druge pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: po- budnica oziroma pobudnik). (2) Zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti lahko obrav- nava tudi anonimne pisne pobude, če vsebujejo dovolj podatkov za obravnavo primera. 23. člen 23. člen 23. člen 23. člen 23. člen (časo (časo (časo (časo (časovna ome vna ome vna ome vna ome vna omejit jit jit jit jite e e e ev pobude) v pobude) v pobude) v pobude) v pobude) Pobuda iz prejšnjega člena mora biti dana čimprej oziroma najkas- neje v enem letu po nastanku primera, vendar jo lahko zagovorni- ca oziroma zagovornik enakih možnosti obravnava tudi po poteku tega časa, če oceni, da gre za tako pomembno oziroma resno zadevo, da je njeno obravnavanje smiselno glede na namen tega zakona. 2 2 2 2 24. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (neus (neus (neus (neus (neustr tr tr tr trezna pobuda) ezna pobuda) ezna pobuda) ezna pobuda) ezna pobuda) Zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti ne obravnava pobud, iz katerih očitno izhaja, da ne gre za primer neenakega obravnavanja spolov po tem zakonu. 25. člen 25. člen 25. člen 25. člen 25. člen (obr (obr (obr (obr (obra a a a avna vna vna vna vnav v v v va primer a primer a primer a primer a primera) a) a) a) a) (1) Obravnava primera praviloma poteka pisno, zagovornica oziro- ma zagovornik enakih možnosti pa lahko obe vpleteni strani pova- bi tudi na razgovor, če oceni, da bo to pripomoglo k razjasnitvi primera. 185 185 185 185 185 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (2) Zagovornik oziroma zagovornica enakih možnosti lahko pis- no zahteva od nasprotne strani, da ji v določenem roku da pojasni- la, ki ji omogočajo obravnavo primera. (3) Če nasprotna stran zagovornici oziroma zagovorniku enakih možnosti ne da zahtevanih pojasnil, zagovornica oziroma zagovor- nik enakih možnosti izdela mnenje na podlagi podatkov, s kateri- mi razpolaga. 26. člen 26. člen 26. člen 26. člen 26. člen (us (us (us (us (ust t t t ta a a a avit vit vit vit vite e e e ev obr v obr v obr v obr v obra a a a avna vna vna vna vnav v v v ve primer e primer e primer e primer e primera) a) a) a) a) Zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti ustavi obravna- vo primera na zahtevo pobudnice oziroma pobudnika, če ta ne kaže zanimanja za nadaljevanje obravnave primera ali če zaradi pomanjkljivih podatkov obravnave primera ne more nadaljevati in zaključiti z mnenjem. 2 2 2 2 27 7 7 7 7. člen . člen . člen . člen . člen (pisno mnen (pisno mnen (pisno mnen (pisno mnen (pisno mnenje) je) je) je) je) (1) Zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti ob zaključku obravnave primera izdela pisno mnenje, v katerem navede svoje ugotovitve in oceno okoliščin primera v smislu obstoja neenake- ga obravnavanja spolov po tem zakonu ter o tem obvesti vpletene strani. (2) V mnenju iz prejšnjega odstavka lahko zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti opozori na ugotovljene nepravilnos- ti in priporoči, kako naj se odpravijo, ter pozove nasprotno stran, da jo v določenem roku obvesti o svojih ukrepih. 28. člen 28. člen 28. člen 28. člen 28. člen (pr (pr (pr (pr (prošn ošn ošn ošn ošnja za mnen ja za mnen ja za mnen ja za mnen ja za mnenje) je) je) je) je) Posameznica oziroma posameznik ali pravna oseba se lahko obrne na zagovornico oziroma zagovornika enakih možnosti s prošnjo za mnenje o tem, ali bo oziroma je s kakšnim svojim ravnanjem povzročila neenako obravnavanje spolov v smislu tega zakona. 186 186 186 186 186 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 29. člen 29. člen 29. člen 29. člen 29. člen (le (le (le (le (letno por tno por tno por tno por tno poročilo) očilo) očilo) očilo) očilo) Zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti pripravi vsako leto, najkasneje do konca marca za preteklo leto, poročilo o svo- jem delu, ki ga urad predloži v sprejem vladi. 2. LOKALNE SKUPNOSTI 2. LOKALNE SKUPNOSTI 2. LOKALNE SKUPNOSTI 2. LOKALNE SKUPNOSTI 2. LOKALNE SKUPNOSTI 30. člen 30. člen 30. člen 30. člen 30. člen (vloga samoupr (vloga samoupr (vloga samoupr (vloga samoupr (vloga samoupra a a a avnih lokalnih s vnih lokalnih s vnih lokalnih s vnih lokalnih s vnih lokalnih sk k k k kupnos upnos upnos upnos upnosti pri ti pri ti pri ti pri ti pri ur ur ur ur uresnič esnič esnič esnič esniče e e e ev v v v van an an an anju cil ju cil ju cil ju cil ju cilje je je je jev zak v zak v zak v zak v zakona) ona) ona) ona) ona) (1) Samoupravne lokalne skupnosti spodbujajo in ustvarjajo enake možnosti v okviru svojih pristojnosti ter pri sprejemanju ukrepov in aktivnosti, pomembnih za ustvarjanje enakih možnosti, upošte- vajo vidik enakosti spolov. (2) Samoupravne lokalne skupnosti imajo lahko koordinatorico oziroma koordinatorja za enake možnosti, ki sodeluje pri pripravi in izvajanju nacionalnega programa iz 15. člena tega zakona v delu, ki se nanaša na samoupravne lokalne skupnosti, predlaga ukrepe in aktivnosti na področju ustvarjanja enakih možnosti ter ima sve- tovalno vlogo pri oblikovanju rešitev za doseganje namena tega zakona v okviru posamezne lokalne skupnosti. Koordinatorica oziroma koordinator za enake možnosti pri izvajanju teh nalog sodeluje z uradom. (3) Organi samoupravnih lokalnih skupnosti so dolžni pri načrto- vanju razvoja in sprejemanju drugih odločitev obravnavati predlo- ge ukrepov in aktivnosti, ki jih predlagajo koordinatorice oziroma koordinatorji za enake možnosti in jih ustrezno upoštevati. 3. POLITIČNE STRANKE 3. POLITIČNE STRANKE 3. POLITIČNE STRANKE 3. POLITIČNE STRANKE 3. POLITIČNE STRANKE 3 3 3 3 31 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (načr (načr (načr (načr (načrt) t) t) t) t) (1) Politične stranke, vpisane v register strank, vsaka štiri leta sprej- mejo načrt, v katerem se opredelijo do vprašanja uravnotežene zastopanosti obeh spolov ter v skladu z opredelitvijo določijo nači- ne in ukrepe za spodbujanje bolj uravnotežene zastopanosti žensk in moških v organih stranke, na kandidatnih listah za volitve v 187 187 187 187 187 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje državni zbor in v organe lokalnih skupnosti ter za volitve predsed- nice oziroma predsednika republike. (2) Politične stranke iz prejšnjega odstavka predložijo načrt uradu v treh mesecih po njegovem sprejemu. 4. VAR 4. VAR 4. VAR 4. VAR 4. VARUHINJ UHINJ UHINJ UHINJ UHINJA O A O A O A O A OZIR ZIR ZIR ZIR ZIROMA V OMA V OMA V OMA V OMA VAR AR AR AR ARUH ČL UH ČL UH ČL UH ČL UH ČLO O O O OVEK VEK VEK VEK VEKO O O O OVIH PRA VIH PRA VIH PRA VIH PRA VIH PRAVIC VIC VIC VIC VIC 32. člen 32. člen 32. člen 32. člen 32. člen (vloga v (vloga v (vloga v (vloga v (vloga var ar ar ar aruhin uhin uhin uhin uhinje ozir je ozir je ozir je ozir je oziroma v oma v oma v oma v oma var ar ar ar aruha pri ur uha pri ur uha pri ur uha pri ur uha pri uresnič esnič esnič esnič esniče e e e ev v v v van an an an anju ju ju ju ju cil cil cil cil cilje je je je jev zak v zak v zak v zak v zakona) ona) ona) ona) ona) Varuhinja oziroma varuh človekovih pravic si v okviru pristojnos- ti, ki jih ima po zakonu o varuhu človekovih pravic, pri obravnavi primerov s področja varstva pravice enakosti spolov pred zakonom in pri poročanju o svojem delu posebej prizadeva za uresničevanje ustvarjanja enakih možnosti. V V V V V. KAZENSKE DOL . KAZENSKE DOL . KAZENSKE DOL . KAZENSKE DOL . KAZENSKE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE 33. člen 33. člen 33. člen 33. člen 33. člen (1) Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če izvaja pozitivne ukrepe brez soglasja urada (četrti odstavek 8. člena). (2) Z denarno kaznijo najmanj 80.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba državnega organa, državne organizacije ali organa samoupravne lokalne skupnosti. 3 3 3 3 34. člen 4. člen 4. člen 4. člen 4. člen (1) Z denarno kaznijo od 100.000 do 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če uradu na njegovo zahtevo ne da poro- čila o izvajanju pozitivnih ukrepov (drugi odstavek 19. člena). (2) Z denarno kaznijo od 50.000 do 150.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba državnega orga- na, državne organizacije ali organa samoupravne lokalne skupnosti. 35. člen 35. člen 35. člen 35. člen 35. člen Z denarno kaznijo najmanj 300.000 tolarjev se kaznuje za prekršek politična stranka, če uradu ne predloži načrta iz 31. člena. 188 188 188 188 188 Priloga 2 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje VI. PREHODNE IN K VI. PREHODNE IN K VI. PREHODNE IN K VI. PREHODNE IN K VI. PREHODNE IN KONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE 36. člen 36. člen 36. člen 36. člen 36. člen (pr (pr (pr (pr (predlog r edlog r edlog r edlog r edlog resoluci esoluci esoluci esoluci esolucije) je) je) je) je) Vlada najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona predloži državnemu zboru v sprejem predlog resolucije o nacionalnem pro- gramu za enake možnosti žensk in moških. 3 3 3 3 37 7 7 7 7. člen . člen . člen . člen . člen (določit (določit (določit (določit (določite e e e ev krit v krit v krit v krit v kriteri eri eri eri erije je je je jev za upoš v za upoš v za upoš v za upoš v za upošt t t t te e e e ev v v v van an an an anje je je je je nač nač nač nač načela ur ela ur ela ur ela ur ela ura a a a avno vno vno vno vnot t t t te e e e ež ž ž ž žene ene ene ene ene zas zas zas zas zast t t t topanos opanos opanos opanos opanosti s ti s ti s ti s ti spolo polo polo polo polov) v) v) v) v) Državni zbor in vlada določita kriterije za upoštevanje načela uravnotežene zastopanosti žensk in moških pri sestavi delovnih teles ter imenovanju in predlaganju predstavnic oziroma predstav- nikov iz 10. in 14. člena tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona. 38. člen 38. člen 38. člen 38. člen 38. člen (določit (določit (določit (določit (določite e e e ev krit v krit v krit v krit v kriteri eri eri eri erij j j j je e e e ev in pogo v in pogo v in pogo v in pogo v in pogoje je je je jev za sof v za sof v za sof v za sof v za sofinancir inancir inancir inancir inanciran an an an anje pr je pr je pr je pr je pro o o o ojekt jekt jekt jekt jekto o o o ov) v) v) v) v) Vlada določi pogoje in kriterije iz drugega odstavka 18. člena tega zakona v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. 39. člen 39. člen 39. člen 39. člen 39. člen (zač (zač (zač (zač (zače e e e et t t t tek dela zago ek dela zago ek dela zago ek dela zago ek dela zagov v v v vor or or or ornice ozir nice ozir nice ozir nice ozir nice oziroma zago oma zago oma zago oma zago oma zagov v v v vor or or or ornika nika nika nika nika enakih mo enakih mo enakih mo enakih mo enakih možnos žnos žnos žnos žnosti) ti) ti) ti) ti) Zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti začne z delom po tem zakonu najkasneje v enem letu po uveljavitvi tega zakona. 40. člen 40. člen 40. člen 40. člen 40. člen (določit (določit (določit (določit (določite e e e ev k v k v k v k v koor oor oor oor oordinat dinat dinat dinat dinatoric ozir oric ozir oric ozir oric ozir oric oziroma k oma k oma k oma k oma koor oor oor oor oordinat dinat dinat dinat dinatorje orje orje orje orjev) v) v) v) v) Ministrice oziroma ministri določijo uradnice oziroma uradnike, ki opravljajo naloge koordinatoric oziroma koordinatorjev iz 13. člena tega zakona, in o tem obvestijo urad v treh mesecih po uvelja- vitvi tega zakona. 189 189 189 189 189 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 4 4 4 4 41 1 1 1 1. člen . člen . člen . člen . člen (s (s (s (s (spr pr pr pr pre e e e ejem pr jem pr jem pr jem pr jem prvih načr vih načr vih načr vih načr vih načrt t t t to o o o ov) v) v) v) v) Politične stranke sprejmejo prvi načrt v skladu z 31. členom tega zakona v enem letu oziroma na svojem prvem kongresu po uvel- javitvi tega zakona. 42. člen 42. člen 42. člen 42. člen 42. člen (uv (uv (uv (uv (uvel el el el elja ja ja ja javit vit vit vit vite e e e ev zak v zak v zak v zak v zakona) ona) ona) ona) ona) Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Re- publike Slovenije. Številka: 700-01/02-70/1 Ljubljana, dne 21. junija 2002 191 191 191 191 191 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje SVET EVROPSKE UNIJE JE – ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlas- ti člena 13 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisij 1 , ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta 2 , ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora 3 , ob upoštevanju mnenja Odbora regij 4 , ob upoštevanju naslednjega: (1) Pogodba o Evropski uniji zaznamuje novo stopnjo v procesu ustvarjanja še tesnejše zveze med narodi Evrope. (2) Evropska unija skladno s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vladavine prava, na načelih, ki so skupna državam članicam in bi morala spoštovati temeljne pra- vice, ki jih zagotavlja Evropska konvencija za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin in kakršne izhajajo iz ustavnih tradi- cij, skupnih državam članicam kot splošna načela prava Skupnosti. Priloga 3 Direktiva Sveta 2000/43/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost 1 Še ni objavljen v Uradnem listu. 2 Mnenje, podano dne 18. maja 2000 (še ni objavljeno v Uradnem listu). 3 Mnenje, podano dne 12. aprila 2000 (še ni objavljeno v Uradnem listu). 4 Mnenje, podano dne 31. maja 2000 (še ni objavljeno v Uradnem listu). 192 192 192 192 192 Priloga 3 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (3) Pravica do enakosti pred zakonom in zaščita pred diskriminacijo za vse ljudi predstavlja univerzalno pravico, ki jo priznava Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, Mednarodna konvenc- ija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije in sporazumi Združe- nih narodov o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonom- skih, socialnih in kulturnih pravicah in pa Evropska konvencija za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katerih podpisni- ce so vse države članice. (4) Pomembno je spoštovati take temeljne pravice in svoboščine, vključno s pravico do svobode združevanja. Prav tako je v smislu dostopa do dobrin in storitev ter preskrbe z njimi pomembno spoš- tovati zaščito zasebnega in družinskega življenja in poslovanja v tem okviru. (5) Evropski parlament je sprejel vrsto resolucij za boj proti rasiz- mu v Evropski uniji. (6) Evropska unija zavrača teorije, s katerimi se poskuša dokazova- ti obstoj ločenih človeških ras. Uporaba izraza »rasa« v tej direktivi ne pomeni sprejemanja takšnih teorij. (7) Evropski svet je v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 pozval Komisijo, naj čimprej pripravi predloge za izvajanje člena 13 Po- godbe ES glede boja proti rasizmu in ksenofobiji. (8) Smernice zaposlovanja za leto 2000, ki jih je sprejel Evropski svet v Helsinkih 10. in 11. decembra 1999, poudarjajo potrebo po vzpostavljanju ugodnejših pogojev za trg delovne sile, ki temelji na družbenih integracijah, s pomočjo oblikovanja usklajenih ukre- pov, namenjenih boju proti diskriminaciji skupin, kakršna je narod- nostna manjšina. (9) Diskriminacija, ki temelji na rasi ali narodnosti, lahko oslabi doseganje ciljev Pogodbe ES, zlasti doseganje visoke ravni zapos- lovanja in socialnega varstva, porast življenjskega standarda in ka- kovosti življenja, gospodarske in socialne kohezije ter solidarnos- ti. Poleg tega lahko oslabi cilj razvijanja Evropske unije kot območja svobode, varnosti in pravice. (10) Komisija je decembra 1995 predstavila sporočilo o rasizmu, ksenofobiji in antisemitizmu. 193 193 193 193 193 Direktiva o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (11) Svet je 15. julija 1996 sprejel Skupni ukrep (96/443/JHA) za boj proti rasizmu in ksenofobiji 5 , s katerim se države članice zavezu- jejo, da bodo zagotovile učinkovito pravosodno sodelovanje v zvezi s kršitvami, ki temeljijo na rasističnem ali ksenofobičnem ravnanju. (12) Da bi zagotovili razvoj demokratičnih in strpnih družb, ki omogočajo sodelovanje vseh oseb ne glede na njihovo raso ali na- rodnost, bi morali posebni ukrepi na področju diskriminacije, ki temelji na rasi ali narodnosti, segati dlje od dostopa do zaposlitve- nih in samozaposlitvenih dejavnosti in zajemati področja, kakrš- na so izobraževanje, socialna zaščita, vključno s socialnim in zdrav- stvenim varstvom, socialne ugodnosti in dostop do dobrin in sto- ritev ter preskrba z njimi. (13) V ta namen bi morali po vsej Skupnosti prepovedati vsako neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi rase ali narod- nosti v zvezi s področji, ki jih obsega ta direktiva. Ta prepoved dis- kriminacije bi se morala uporabljati tudi za državljane tretjih držav, vendar pa ne zajema razlik v obravnavanju na podlagi narodnosti in ne posega v določbe, ki urejajo vstop in prebivanje državljanov tretjih držav ter njihov dostop do zaposlitve in poklica. (14) Skupnost bi si morala pri izvajanju načela enakega obravnava- nja ne glede na raso ali narodnost skladno s členom 3(2) Pogodbe ES prizadevati za odpravo neenakosti ter za spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami, predvsem ker so ženske pogosto žrtve večkratne diskriminacije. (15) Presoja dejstev, iz katerih je mogoče sklepati obstoj neposredne ali posredne diskriminacije, je predmet nacionalnih pravosodnih ali drugih pristojnih organov v skladu s predpisi nacionalne zako- nodaje ali prakse. Taki predpisi lahko določajo, da se predvsem posredna diskriminacija ugotavlja z vsemi sredstvi, vključno na podlagi statistične evidence. (16) Pomembno je zaščititi vse fizične osebe pred diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti. Države članice bi morale tam, kjer je to primerno, in v skladu s svojo nacionalno tradicijo in prakso predvideti tudi zaščito za pravne osebe, če so izpostavljene diskri- minaciji na podlagi rase ali narodnosti svojih članov. 5 UL L 185, 24. julija 1996, str. 5. 194 194 194 194 194 Priloga 3 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (17) Prepoved diskriminacije ne bi smela posegati v ohranjanje ali sprejemanje ukrepov, namenjenih preprečevanju ali nadomestilu za prikrajšanost, ki ji je izpostavljena skupina oseb posamezne rase ali narodnosti, in taki ukrepi lahko dovoljujejo organizacije oseb posamezne rase ali narodnosti, če je njihov glavni cilj omogoča- nje posebnih potreb teh oseb. (18) V zelo omejenih okoliščinah je različno obravnavanje lahko upravičeno, če značilnost, povezana z raso ali narodnostjo, pred- stavlja bistveno in odločilno poklicno zahtevo, če je cilj zakonit in zahteva sorazmerna. Take okoliščine bi morale biti vključene v informacije, ki jih države članice zagotavljajo Komisiji. (19) Osebe, ki so bile izpostavljene diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, bi morale imeti ustrezna sredstva pravnega varst- va. Da bi zagotovili učinkovitejšo raven zaščite, bi morala biti zdru- ženja ali pravni subjekti tudi pooblaščeni, kolikor države članice tako določijo, da v imenu ali v podporo katere koli žrtve sodeluje- jo v postopku, ne da bi s tem posegali v nacionalna pravila postop- ka v zvezi z zastopanjem in obrambo na sodiščih. (20) Učinkovito izvajanje načela enakosti zahteva ustrezno sodno varstvo pred viktimizacijo. (21) Če obstaja domneva o diskriminaciji, je treba pravila o dokaz- nem bremenu prilagoditi in za učinkovito uporabo načela enake- ga obravnavanja prenesti dokazno breme na obtoženca, če so pred- loženi dokazi o taki diskriminaciji. (22) Državam članicam ni treba uporabljati pravil o dokaznem bre- menu v postopkih, v katerih mora sodišče ali drug pristojni organ raziskati dejstva primera. To so tisti navedeni postopki, v katerih se od tožnika ne zahteva, da dokaže dejstva, ampak jih mora raziska- ti sodišče ali pristojni organ. (23) Države članice morajo krepiti dialog med socialnimi partner- ji in z nevladnimi organizacijami za razpravo o različnih oblikah diskriminacije in za boj proti njim. (24) Zaščito pred diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti bi že sam po sebi okrepil obstoj organa ali organov v posamezni državi članici, ki bi bili pristojni za analizo obravnavanih problemov, za preučitev možnih rešitev in za dajanje konkretne pomoči žrtvam. 195 195 195 195 195 Direktiva o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (25) Ta direktiva določa minimalne zahteve in tako omogoča drža- vam članicam, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše določbe. Izvaja- nje te direktive ne sme upravičevati kakršnega koli nazadovanja v zvezi s stanjem, ki že obstaja v posamezni državi članici. (26) Države članice bi morale predvideti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ukrepe v primeru kršitve obveznosti iz te direktive. (27) Države članice lahko socialnim partnerjem na njihovo skup- no zahtevo zaupajo izvajanje te direktive v zvezi z določbami, ki sodijo v okvir kolektivnih pogodb, kolikor države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za stalno zagotavljanje rezultatov, ki jih določa ta direktiva. (28) Skladno z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, ki so določe- na v členu 5 Pogodbe ES, države članice cilja te direktive, namreč zagotavljanja skupne visoke ravni zaščite pred diskriminacijo v vseh državah članicah, ne morejo doseči zadovoljivo in ga torej zaradi obsega in vpliva predlaganega programa ukrepov lahko bolje do- seže Skupnost. Ta direktiva ne presega tistega, kar je nujno za dose- go teh ciljev – SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO: POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE I JE I JE I JE I JE I SPL SPL SPL SPL SPLOŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 N N N N Namen amen amen amen amen Namen te direktive je določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi v državah članicah uveljavili nače- lo enakega obravnavanja. Člen 2 Člen 2 Člen 2 Člen 2 Člen 2 P P P P Po o o o ojem dis jem dis jem dis jem dis jem diskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacije je je je je 1. V tej direktivi »načelo enakega obravnavanja« pomeni, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti. 2. V odstavku 1: (a) se za neposredno diskriminacijo šteje, če se ena oseba obrav- nava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala 196 196 196 196 196 Priloga 3 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ali pa bi se obravnavala druga oseba v primerljivem položaju na podlagi rase ali narodnosti; (b) se za posredno diskriminacijo šteje, če bi na videz nevtral- na določba, merilo ali praksa postavila osebe neke rase ali narodnosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z dru- gimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objek- tivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. 3. Nadlegovanje se šteje za diskriminacijo v smislu odstavka 1, če pride do nezaželenega ravnanja, povezanega z raso ali narodnost- jo, katerega namen ali posledica je kratenje dostojanstva osebe in ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. V tem smislu se pojem nadlegovanje lahko opre- deli v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso držav članic. 4. Navodilo za pristransko ravnanje z osebami na podlagi rase ali narodnosti se šteje za diskriminacijo v skladu z odstavkom 1. Člen 3 Člen 3 Člen 3 Člen 3 Člen 3 P P P P Podr odr odr odr odročje upor očje upor očje upor očje upor očje uporabe abe abe abe abe 1. Ta direktiva se uporablja v okviru pristojnosti, dodeljenih Skup- nosti, za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javni- mi organi, v zvezi: (a) s pogoji za dostop do zaposlitve, samozaposlitve in pokli- ca, vključno z izbirnimi merili in pogoji zaposlovanja ne glede na vrsto dejavnosti in na vseh ravneh poklicne hierar- hije, vključno z napredovanjem; (b) z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni poklicnega sveto- vanja, poklicnega usposabljanja, nadaljnjega poklicnega us- posabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso; (c) z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, vključno z odpušča- njem in plačami; (d) s članstvom in vključevanjem v organizacijo delavcev ali delodajalcev ali vsako organizacijo, katere člani opravljajo določen poklic, vključno z ugodnostmi, ki jih zagotavljajo take organizacije; (e) s socialno zaščito, vključno s socialno varnostjo in zdrav- stvenim varstvom; 197 197 197 197 197 Direktiva o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (f) s socialnimi ugodnostmi; (g) z izobraževanjem; (h) z dostopom do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, in preskrba z njimi. 2. Ta direktiva ne zajema različnega obravnavanja, ki temelji na državljanstvu, in ne posega v določbe in pogoje v zvezi z vstopom in prebivanjem državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva na ozemlju držav članic ter v obravnavanje, ki izhaja iz pravnega položaja zadevnih državljanov tretjih držav in oseb brez držav- ljanstva. Člen 4 Člen 4 Člen 4 Člen 4 Člen 4 Bis Bis Bis Bis Bistv tv tv tv tvene in odločilne poklicne zaht ene in odločilne poklicne zaht ene in odločilne poklicne zaht ene in odločilne poklicne zaht ene in odločilne poklicne zahte e e e ev v v v ve e e e e Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice določijo, da različ- no obravnavanje, ki temelji na značilnosti, povezani z raso ali na- rodnostjo, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave posa- meznih poklicnih dejavnosti ali ozadja njihovega opravljanja taka značilnost predstavlja bistveno in odločilno poklicno zahtevo, pod pogojem, da je cilj zakonit in zahteva sorazmerna. Člen 5 Člen 5 Člen 5 Člen 5 Člen 5 P P P P Pozitivni ukr ozitivni ukr ozitivni ukr ozitivni ukr ozitivni ukrepi epi epi epi epi Da bi zagotovili popolno enakopravnost v praksi, načelo enakega obravnavanja ne ovira držav članic pri ohranjanju ali sprejemanju nekaterih ukrepov za preprečevanje neugodnosti ali za nadomes- tilo neugodnosti, ki so povezane z raso ali narodnostjo. Člen 6 Člen 6 Člen 6 Člen 6 Člen 6 Minimalne zaht Minimalne zaht Minimalne zaht Minimalne zaht Minimalne zahte e e e ev v v v ve e e e e 1. Države članice lahko uvedejo ali ohranijo določbe, ki so ugodnej- še za zaščito načela enakega obravnavanja kakor tiste, ki jih določa ta direktiva. 2. Izvajanje te direktive nikakor ne predstavlja temelja za znižanje ravni zaščite pred diskriminacijo, ki jo države članice na področjih, zajetih s to direktivo, že zagotavljajo. 198 198 198 198 198 Priloga 3 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE II JE II JE II JE II JE II PRA PRA PRA PRA PRAVN VN VN VN VNA SREDS A SREDS A SREDS A SREDS A SREDST T T T TV V V V VA IN IZVRŠEV A IN IZVRŠEV A IN IZVRŠEV A IN IZVRŠEV A IN IZVRŠEVANJE ANJE ANJE ANJE ANJE Člen 7 Člen 7 Člen 7 Člen 7 Člen 7 Obr Obr Obr Obr Obramba pr amba pr amba pr amba pr amba pra a a a avic vic vic vic vic 1. Države članice zagotovijo, da so sodni in/ali upravni postopki za izpolnitev obveznosti po tej direktivi, vključno s postopki porav- nave, če jih države članice štejejo za primerne, na voljo vsem ose- bam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporab- ljeno načelo enakega obravnavanja, in sicer celo potem, ko se je odnos, v katerem naj bi prišlo do diskriminacije, že končal. 2. Države članice zagotovijo, da združenja, organizacije ali drugi pravni subjekti, ki imajo zakonit interes pri zagotavljanju izpolnje- vanja določb te direktive skladno z merili, predpisanimi z njihovo nacionalno zakonodajo, lahko sodelujejo v vsakem sodnem in/ali upravnem postopku, ki je določen za izpolnitev obveznosti po tej direktivi, bodisi v imenu tožnika ali v podporo tožnika z njegovim ali njenim soglasjem. 3. Odstavka 1 in 2 ne posegata v nacionalna pravila, ki se nanašajo na roke za vložitev tožb v zvezi z načelom enakosti obravnavanja. Člen 8 Člen 8 Člen 8 Člen 8 Člen 8 Dokazno br Dokazno br Dokazno br Dokazno br Dokazno breme eme eme eme eme 1. Države članice skladno s svojimi nacionalnimi pravosodnimi sistemi sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da mora toženec dokazati, da ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, če osebe, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo upo- rabljeno načelo enakega obravnavanja, na sodišču ali pri drugem pristojnem organu predstavijo dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije. 2. Odstavek 1 ne preprečuje državam članicam uvesti pravil o doka- zovanju, ki so za tožnike ugodnejši. 3. Odstavek 1 se ne uporablja za kazenske postopke. 4. Odstavki 1, 2 in 3 se uporabljajo tudi za vse postopke, ki se zač- nejo v skladu s členom 7(2). 5. Državam članicam ni treba uporabljati odstavka 1 pri postop- kih, pri katerih mora sodišče ali pristojni organ raziskati dejstva v zvezi s primerom. 199 199 199 199 199 Direktiva o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Člen 9 Člen 9 Člen 9 Člen 9 Člen 9 V V V V Viktimizaci iktimizaci iktimizaci iktimizaci iktimizacija ja ja ja ja Države članice uvedejo v svoje nacionalne pravne sisteme take ukrepe, ki so potrebni za zaščito posameznikov pred vsakim neu- godnim obravnavanjem ali škodljivimi posledicami kot odzivom na tožbo ali postopke, namenjene uveljavljanju skladnosti z nače- lom enakega obravnavanja. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 10 0 0 0 0 Razširjan Razširjan Razširjan Razširjan Razširjanje inf je inf je inf je inf je infor or or or ormaci maci maci maci macij j j j j Države članice poskrbijo, da se zadevne osebe obvesti o določbah, sprejetih v skladu s to direktivo skupaj z že veljavnimi ustreznimi določbami, po vseh primernih sredstvih na vsem ozemlju. Člen Člen Člen Člen Člen 1 1 1 1 11 1 1 1 1 Socialni dialog Socialni dialog Socialni dialog Socialni dialog Socialni dialog 1. Države članice skladno z nacionalno tradicijo in prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za krepitev socialnega dialoga med socialnimi partnerji, zato da se spodbuja enako obravnavanje, vključno z nad- zorom nad prakso na delovnem mestu, s kolektivnimi pogodbami, pravili ravnanja, preučevanjem ali z izmenjavo izkušenj in uspeš- no prakso. 2. Če je to v skladu z nacionalno tradicijo in prakso, države članice spodbujajo socialne partnerje, ne da bi s tem posegale v njihovo avtonomijo, naj na ustrezni ravni sklenejo sporazume, ki določajo protidiskriminacijska pravila na področjih iz člena 3, ki sodijo v okvir kolektivnega pogajanja. Ti sporazumi spoštujejo minimalne zahte- ve, ki jih določa ta direktiva in ustrezni nacionalni izvršilni ukrepi. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 12 2 2 2 2 Dialog z ne Dialog z ne Dialog z ne Dialog z ne Dialog z nevladnimi or vladnimi or vladnimi or vladnimi or vladnimi organizaci ganizaci ganizaci ganizaci ganizacijami jami jami jami jami Države članice spodbujajo dialog z ustreznimi nevladnimi organi- zacijami, ki imajo v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in prak- so zakonit interes za prispevanje k boju proti diskriminaciji na pod- lagi rase in narodnosti, zato da se uveljavi načelo enakega obravna- vanja. 200 200 200 200 200 Priloga 3 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE III JE III JE III JE III JE III OR OR OR OR ORG G G G GANI ZA SPODBUJ ANI ZA SPODBUJ ANI ZA SPODBUJ ANI ZA SPODBUJ ANI ZA SPODBUJANJE EN ANJE EN ANJE EN ANJE EN ANJE ENAKEG AKEG AKEG AKEG AKEGA OBRA A OBRA A OBRA A OBRA A OBRAVN VN VN VN VNA A A A AV V V V VANJ ANJ ANJ ANJ ANJA A A A A Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 13 3 3 3 3 1. Države članice določijo organ ali organe za spodbujanje enake- ga obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti. Ti organi so lahko del agencij, ki so na nacionalni rav- ni odgovorne za obrambo človekovih pravic ali za varstvo pravic posameznikov. 2. Države članice zagotovijo, da pristojnosti teh organov vključu- jejo: – dajanje neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije pri uveljav- ljanju njihovih tožb zaradi diskriminacije, ne da bi s tem posegali v pravico žrtev in združenj, organizacij ali drugih pravnih subjektov iz člena 7(2), – izvajanje neodvisnih pregledov v zvezi z diskriminacijo, – objavljanje neodvisnih poročil in sestavljanje priporočil glede vseh zadev v zvezi s tako diskriminacijo. POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE IV JE IV JE IV JE IV JE IV K K K K KONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 14 4 4 4 4 Skladnos Skladnos Skladnos Skladnos Skladnost t t t t Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev: (a) da prenehajo veljati vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja; (b) da se vse določbe, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in ki so vključene v individualne ali kolek- tivne pogodbe ali sporazume, notranja pravila podjetij, pra- vila, ki urejajo profitna ali neprofitna združenja, in pravi- la, ki urejajo samostojne poklice ter delavske in delodajal- ske organizacije, razglasijo ali lahko razglasijo za nične in neveljavne ali pa se spremenijo in dopolnijo. 201 201 201 201 201 Direktiva o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 15 5 5 5 5 Sank Sank Sank Sank Sankci ci ci ci cije je je je je Države članice določijo pravila o sankcijah, ki se uporabljajo pri kršit- vah nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, in sprej- mejo vse ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev njihove uporabe. Sank- cije, ki lahko zajemajo tudi plačilo nadomestila žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice seznanijo Ko- misijo s temi določbami najpozneje do 19. julija 2003 in jo nemudo- ma obvestijo o vsaki njihovi poznejši spremembi ali dopolnitvi. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 16 6 6 6 6 Izv Izv Izv Izv Izvajan ajan ajan ajan ajanje je je je je Države članice najpozneje do 19. julija 2003 sprejmejo zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s to direktivo, ali pa na svojo skupno zahtevo izvajanje te direktive v zvezi z določbami, ki sodijo v okvir kolektivnih pogodb, lahko zaupajo socialnim partnerjem. V takih primerih države članice zagotovijo, da social- ni partnerji najpozneje do 19. julija 2003 z dogovorom uvedejo potrebne ukrepe, pri čemer morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe, ki jim bodo omogočali, da bodo vedno sposobne zagotoviti rezultate, ki jih nalaga ta direktiva. O tem takoj obvesti- jo Komisijo. Države članice naj se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa naj sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Načine sklicevanja določijo države članice. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 17 7 7 7 7 P P P P Por or or or oročilo očilo očilo očilo očilo 1. Države članice do 19. julija 2005 in nato vsakih pet let sporočijo Komisiji vse informacije, ki jih Komisija potrebuje za sestavo poro- čila za Evropski parlament in Svet o uporabi te direktive. 2. Poročilo Komisije tam, kjer je to ustrezno, upošteva mnenje Ev- ropskega centra za spremljanje in nadzor nad rasizmom in ksenofo- bijo, pa tudi mnenja socialnih partnerjev in ustreznih nevladnih organizacij. V skladu z integracijo načela enakosti spolov to poročilo med drugim priskrbi oceno o vplivu sprejetih ukrepov na ženske in moške. Glede na prejete informacije pa to poročilo po potrebi vklju- čuje tudi predloge za revidiranje in posodabljanje te direktive. 202 202 202 202 202 Priloga 3 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 18 8 8 8 8 Zač Zač Zač Zač Zače e e e et t t t tek v ek v ek v ek v ek vel el el el elja ja ja ja javnos vnos vnos vnos vnosti ti ti ti ti Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 19 9 9 9 9 N N N N Naslo aslo aslo aslo aslovl vl vl vl vljenci jenci jenci jenci jenci Ta direktiva je naslovljena na države članice. V Luksemburgu, 29. junija 2000 Za Svet Predsednik M. Arcanjo 203 203 203 203 203 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje SVET EVROPSKE UNIJE JE – ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlas- ti člena 13 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Komisije 1 , ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta 2 , ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora 3 , ob upoštevanju mnenja Odbora regij 4 , ob upoštevanju naslednjega: (1) Evropska unija v skladu s členom 6 Pogodbe o Evropski uniji temelji na načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter vladavine prava, načelih, ki so skupna vsem državam članicam, ter spoštuje temeljne pravice, ki jih jamči Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in te- meljnih svoboščin in kakršne izhajajo iz ustavnih tradicij, skup- nih državam članicam, kot splošnih načel prava Skupnosti. Priloga 4 Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu 1 UL C 177 E, 27. 6. 2000, str. 42. 2 Mnenje z dne 12. oktobra 2000 (še ni objavljeno v Uradnem listu). 3 UL C 204, 18. 7. 2000, str. 82. 4 UL C 226, 8. 8. 2000, str. 1. 204 204 204 204 204 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (2) Načelo enakega obravnavanja moških in žensk je dobro uve- ljavljeno v znatnem delu prava Skupnosti, še zlasti v Direktivi Sve- ta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enake- ga obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev 5 . (3) Skupnost si mora pri izvajanju načela enakega obravnavanja v skladu s členom 3(2) Pogodbe o Evropski skupnosti prizadevati za odpravljanje neenakosti in za uveljavljanje enakosti žensk in moških, še zlasti zato, ker so ženske pogosto žrtve raznovrstne dis- kriminacije. (4) Pravica vseh oseb do enakosti pred zakonom in do zaščite pred diskriminacijo je univerzalna pravica, ki jo priznavajo Splošna dek- laracija o človekovih pravicah, Konvencija ZN o odpravi vseh ob- lik diskriminacije žensk, sporazuma ZN o državljanskih in politič- nih pravicah ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katerih podpisnice so vse države članice. Konvencija št. 111 Mednarodne organizacije dela (MOD) prepoveduje diskrimi- nacijo na področju zaposlovanja in dela. (5) Pomembno je spoštovati te temeljne pravice in svoboščine. Ta direktiva ne posega v pravico do združevanja, kamor sodi tudi pra- vica vsakogar, da skupaj z drugimi ustanovi sindikat in da se zara- di obrambe svojih interesov včlani v sindikat. (6) Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev pri- znava pomembnost boja proti vsem oblikam diskriminacije, vklju- čno s potrebo po sprejemanju ustreznih ukrepov za socialno in ekonomsko vključenost starejših in hendikepiranih. (7) Eden od ciljev Pogodbe o Evropski skupnosti je pospeševanje usklajevanja zaposlovalnih politik držav članic. Zato je bilo v Po- godbo o Evropski skupnosti vključeno novo poglavje o zaposlova- nju, zato da se razvije usklajena evropska zaposlovalna strategija, da bi uveljavljali kvalificirano, usposobljeno in prilagajanja sposob- no delovno silo. (8) V smernicah o zaposlovanju za leto 2000, o katerih se je dogo- voril Evropski svet v Helsinkih 10. in 11. decembra 1999, je pou- 5 UL L 39, 14. 2. 1976, str. 40. 205 205 205 205 205 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje darjena potreba po krepitvi socialnemu vključevanju naklonjenega trga delovne sile z oblikovanjem politik, ki imajo za cilj boj proti diskriminiranju skupin, kakršne so denimo hendikepirane osebe. Poudarjena je tudi potreba, da se nameni posebna pozornost po- moči za starejše delavce, da bi se podaljšala doba njihove udeležbe znotraj delovne sile. (9) Zaposlovanje in delo sta bistvena elementa za to, da se zajamči enake možnosti za vse, in veliko prispevata k polni udeleženosti državljanov v ekonomskem, kulturnem in socialnem življenju ter k uresničevanju njihovih osebnih zmogljivosti. (10) Svet je dne 29. junija 2000 sprejel Direktivo 2000/43/ES 6 o izvrševanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na njihovo rasno ali etnično poreklo. Ta direktiva že zagotavlja varstvo pred diskriminacijo na področju zaposlovanja in dela. (11) Diskriminiranje zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti lahko ogrozi uresničevanje ciljev iz Pogodbe o Evropski skupnosti, še zlasti cilje visoke ravni zapos- lenosti in socialnega varstva, višanja življenjske ravni in kakovosti življenja, ekonomske in socialne kohezije in solidarnosti ter proste- ga gibanja oseb. (12) V vsej Skupnosti bi zato morali prepovedati vsakršno neposred- no ali posredno diskriminacijo zaradi vere ali prepričanja, hendike- piranosti, starosti ali spolne usmerjenosti na področjih, ki jih ure- ja ta direktiva. Ta prepoved diskriminacije bi morala veljati tudi za državljane tretjih držav, ne vključuje pa različnega obravnavanja na podlagi državljanstva in ne vpliva na določbe, ki urejajo vstop v državo in bivanje državljanov tretjih držav ter njihove možnosti zaposlovanja in dela. (13) Ta direktiva se ne uporablja v zvezi s sistemi socialnega zavaro- vanja in socialnega varstva, katerih ugodnosti ne štejejo za dohodek v smislu opredelitve tega pojma, ki velja pri uporabi člena 141 Pogodbe o Evropski skupnosti, niti za kakršna koli izplačila države, katerih cilj je dostop do zaposlitve ali ohranitev zaposlitve. (14) Ta direktiva ne vpliva na nacionalne določbe, ki urejajo upo- kojitveno starost. 6 UL L 180, 19. 7. 2000, str. 22. 206 206 206 206 206 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (15) Presoja o dejstvih, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da obstaja neposredna ali posredna diskriminacija, je stvar nacional- nih sodnih ali drugih pristojnih instanc, v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso. Ti predpisi lahko predvidijo zlasti, da je po- sredno diskriminacijo mogoče ugotavljati s kakršnimi koli sred- stvi, tudi na podlagi statističnih podatkov. (16) Zagotovitev ukrepov, namenjenih upoštevanju potreb hendi- kepiranih oseb na delovnih mestih, ima pomembno vlogo v boju proti diskriminaciji zaradi hendikepiranosti. (17) S to direktivo se ne zahteva, da se zaposli, poviša, obdrži v službi ali usposablja posameznika, ki ni usposobljen, zmožen in na razpolago za izpolnjevanje bistvenih funkcij zadevnega delov- nega mesta ali za ustrezno usposabljanje, kar pa ne vpliva na obvez- nost zagotavljanja razumnih prilagoditev za hendikepirane ljudi. (18) Ta direktiva še zlasti ne zahteva, da bi vojska in policija, ka- znilnice ali intervencijske službe zaposlile ali obdržale v službi osebe, ki nimajo ustreznih zmožnosti, da bi izvajale vse raznovrstne funkcije, ki bi jih morebiti morale glede na legitimni cilj ohranjati operativno usposobljenost teh služb. (19) Poleg tega se države članice zato, da lahko še naprej ohranjajo bojno pripravljenost svojih oboroženih sil, lahko odločijo, da ne bodo uporabljale določb te direktive glede hendikepiranosti in sta- rosti v delu ali celoti svojih oboroženih sil. Države članice, ki se tako odločijo, morajo opredeliti, kakšen je obseg tega odstopanja. (20) Poskrbeti bi bilo treba za ustrezne - tj. učinkovite in praktične - ukrepe za prilagoditev delovnih mest hendikepiranim, denimo s prilagoditvijo delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog ali z zagotovitvijo sredstev za usposab- ljanje ali uvajanje v delo. (21) Pri ugotavljanju, ali ukrepi, za katere gre, povzročajo nesoraz- merno breme, se morajo upoštevati zlasti z njimi povezani finančni in drugi stroški, velikost in finančni viri organizacije ali podjetja ter možnost pridobitve javnih sredstev ali kakšne druge oblike pomoči. (22) Ta direktiva ne vpliva na nacionalne predpise glede zakon- skega stanu in ugodnosti, ki temeljijo na njem. (23) Pod zelo omejenimi pogoji je različno obravnavanje upravi- 207 207 207 207 207 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje čeno, kadar neka značilnost, povezana z vero ali prepričanjem, hendikepiranostjo, starostjo ali spolno usmerjenostjo, predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna. Takšni pogoji bi morali biti navedeni v informacijah, ki jih države članice dajo Komisiji. (24) Evropska unija v svoji Deklaraciji št. 11 o statusu cerkva in nekonfesionalnih organizacij, ki je priloga Sklepne listine Amster- damske pogodbe, izrecno priznava, da spoštuje in ne vpliva na status cerkva in verskih združenj ali skupnosti, ki ga imajo na podla- gi nacionalne zakonodaje v državah članicah, in da enako spoštu- je status svetovnonazorskih in nekonfesionalnih organizacij. Glede na to lahko države članice obdržijo ali opredelijo posebne zahteve glede bistvenih, legitimnih in utemeljenih poklicnih zahtev, ki so mogoče potrebne za opravljanje neke poklicne dejavnosti. (25) Prepoved diskriminacije zaradi starosti je bistven del izpolnje- vanja ciljev, opredeljenih v smernicah o zaposlovanju, in spodbuja- nja raznovrstnosti delovne sile. Vendar je v nekaterih okoliščinah različno obravnavanje v zvezi s starostjo lahko upravičeno in so s tem v zvezi potrebni posebni predpisi, ki so glede na položaj v državah članicah lahko med seboj različni. Bistveno je torej razliko- vanje med upravičeno različnim obravnavanjem, zlasti tistim na podlagi legitimnih ciljev zaposlovalne politike, trga delovne sile in poklicnega usposabljanja, in diskriminacijo, ki mora biti prepo- vedana. (26) Prepoved diskriminiranja ne sme vplivati na ohranjanje ali sprejemanje ukrepov, katerih namen je preprečevati ali kompen- zirati za prikrajšanost, ki jo trpi kakšna skupina oseb določene vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti, katerih glavni cilj je uveljavljanje posebnih potreb teh oseb. (27) V svojem Priporočilu 86/379/EGS z dne 24. julija 1986 o zapo- slovanju hendikepiranih oseb v Skupnosti 7 je Svet postavil okvirne smernice, v katerih so navedeni primeri pozitivnih ukrepov za spodbujanje zaposlovanja in usposabljanja hendikepiranih, in v svoji Resoluciji z dne 17 . junija 1999 o enakih možnostih pri zapo- slovanju za hendikepirane 8 ponovno potrdil, kako pomembno je 7 UL L 225, 12. 8. 1986, str. 43. 8 UL C 186, 2. 7. 1999, str. 3. 208 208 208 208 208 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje namenjati posebno pozornost med drugim zaposlovanju, ohra- nitvi zaposlenosti, usposabljanju in vseživljenjskemu učenju hendi- kepiranih oseb. (28) Ta direktiva navaja posamezne minimalne zahteve, kar daje državam članicam možnost, da uvedejo ali obdržijo ugodnejše do- ločbe. Izvajanje te direktive ne sme služiti za utemeljevanje more- bitnega nazadovanja glede na sedanji položaj v posameznih drža- vah članicah. (29) Osebe, ki so bile žrtev diskriminacije zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti, bi morale ime- ti na voljo sredstva ustreznega pravnega varstva. Da bi zagotovili učinkovitejše varstvo, bi morala imeti združenja ali pravne osebe tudi pravico, da se na način, ki ga določijo države članice, vključu- jejo v postopke v imenu ali v podporo žrtve, ne da bi to vplivalo na nacionalne predpise glede zastopanja in obrambe pred sodiščem. (30) Učinkovito izvajanje načela enakosti zahteva ustrezno sodno varstvo pred povračilnimi ukrepi. (31) Pravila o dokaznem bremenu se morajo prilagoditi, kadar gre za primer evidentne diskriminacije in kadar so predloženi dokazi o takšni diskriminaciji, se zaradi učinkovitosti uporabe načela ena- kega obravnavanja dokazno breme vrne na toženo stran. Vendar pa dokazovanje, da je tožnik pripadnik določene vere ali da ima določeno prepričanje ali hendikep, da je določene starosti ali spolne usmerjenosti, ni stvar tožene stranke. (32) Državam članicam ni treba uporabljati predpisov v zvezi z bremenom dokazovanja v postopkih, v katerih je dejstva o primeru dolžno raziskati sodišče ali drugo pristojno telo. Taki postopki so tisti, v katerih tožnik ni dolžan dokazovati dejstev, ki jih je dolžno raziskati sodišče ali drugo pristojno telo. (33) Države članice bi morale spodbujati dialog med socialnimi partnerji, pa tudi, v okviru nacionalne prakse, z nevladnimi organi- zacijami, da bi obravnavali različne oblike diskriminacije na delov- nem mestu in da bi se bojevali proti njim. (34) Zaradi potrebe po uveljavljanju miru in sprave med najpo- membnejšimi skupnostmi na Severnem Irskem je treba v to direkti- vo vključiti nekatere posebne določbe. 209 209 209 209 209 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (35) Države članice bi morale za kršitve obveznosti na podlagi te direktive zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije. (36) Države članice lahko socialnim partnerjem na podlagi njiho- ve skupne prošnje zaupajo izvajanje te direktive, kar zadeva določbe v zvezi s kolektivnimi pogodbami, pod pogojem, da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da lahko v vsakem trenutku jamčijo za rezultate, ki jih zahteva ta direktiva. (37) V skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Ev- ropski skupnosti države članice ne morejo zadovoljivo izpolniti cilja te direktive, namreč zagotoviti enake pogoje v vsej Skupnosti, kar zadeva enakost pri zaposlovanju in delu, in ga je torej zaradi razsežnosti in učinkov bolje uresničevati na ravni Skupnosti. Sklad- no z načelom sorazmernosti, kakor je opredeljen v navedenem členu, ta direktiva ne sega čez meje tistega, kar je za doseganje tega cilja nujno – SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO: POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE I JE I JE I JE I JE I SPL SPL SPL SPL SPLOŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOL OŠNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 N N N N Namen amen amen amen amen Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskrimi- naciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja. Člen 2 Člen 2 Člen 2 Člen 2 Člen 2 K K K K Koncep oncep oncep oncep oncept dis t dis t dis t dis t diskriminaci kriminaci kriminaci kriminaci kriminacije je je je je 1. V tej direktivi »načelo enakega obravnavanja« pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1. 2. V smislu odstavka 1: (a) se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1; 210 210 210 210 210 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (b) se šteje, da gre za posredno diskriminacijo, kadar je zaradi kakšne navidez nevtralne določbe, merila ali prakse neka oseba določene vere ali prepričanja, ki ima določen hendi- kep ali je določene starosti ali spolne usmerjenosti, v primer- javi z drugimi v slabšem položaju, razen če: (i) tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja prime- ren in nujen; ali (ii) mora delodajalec oziroma oseba ali organizacija, ki jo ta direktiva zavezuje, glede oseb z določenim hendike- pom na podlagi nacionalne zakonodaje sprejeti ust- rezne ukrepe v skladu z načeli iz člena 5, da odpravi podlago za prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa. 3. Nadlegovanje se šteje za obliko diskriminacije v smislu odstav- ka 1, kadar se manifestira nezaželeno ravnanje, povezano s katerim od motivov iz člena 1, katerega cilj ali posledica je kratenje dostojan- stva osebe in ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, poniževal- nega, sramotilnega ali žaljivega okolja. V tem kontekstu je kon- cept nadlegovanja mogoče opredeliti v skladu z nacionalno zako- nodajo in prakso držav članic. 4. Navodilo, naj se neka oseba diskriminira zaradi katerega od razlo- gov iz člena 1, se šteje za diskriminacijo v smislu odstavka 1. 5. Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zako- nodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaš- čito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih. Člen 3 Člen 3 Člen 3 Člen 3 Člen 3 P P P P Podr odr odr odr odročje upor očje upor očje upor očje upor očje uporabe abe abe abe abe 1. V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direkti- va uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sek- torju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva: (a) pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposli- tev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za spre- jem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre, vključno z napredovanjem; 211 211 211 211 211 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (b) dostopnost vseh vrst in vseh ravni poklicnega usmerjanja, poklicnega usposabljanja, izpopolnjevanja in prekvalificira- nja, vključno s pridobivanjem praktičnih delovnih izkušenj; (c) zaposlitev in delovne pogoje, vključno z odpustitvijo in plačilom; (d) članstvo in sodelovanje v organizaciji delavcev ali deloda- jalcev ali v kakšni drugi organizaciji, katere člani opravlja- jo določen poklic, vključno z ugodnostmi, ki jih daje taka organizacija. 2. Ta direktiva ne pokriva različnega obravnavanja na podlagi državljanstva in ne vpliva na določbe in pogoje v zvezi z vstopom v državo in bivanje državljanov tretjih držav in oseb brez držav- ljanstva na ozemlju držav članic niti na kakršno koli ravnanje na podlagi pravnega statusa zadevnih državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva. 3. Ta direktiva se ne uporablja v zvezi s plačili kakršne koli vrste iz državnih programov, vključno s sistemom socialne varnosti ali socialnega zavarovanja. 4. Države članice lahko določijo, da se ta direktiva, kar zadeva dis- kriminiranje zaradi hendikepiranosti ali starosti, ne uporablja, ko gre za oborožene sile. Č Č Č Č Člen 4 len 4 len 4 len 4 len 4 P P P P Poklicne zaht oklicne zaht oklicne zaht oklicne zaht oklicne zahte e e e ev v v v ve e e e e 1. Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s kate- rim od motivov iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v kate- rem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahte- va sorazmerna. 2. Država članice lahko ohranijo določbe v nacionalni zakonoda- ji, veljavni ob sprejetju te direktive, ali predvidijo, da bo zakonodaja, sprejeta v prihodnje, privzela nacionalno prakso, kakršna obstaja ob sprejetju te direktive, na podlagi katerih v primeru poklicnega dela v cerkvah ali v drugih javnih ali zasebnih organizacijah, kate- rih etika temelji na veri ali prepričanju, različno obravnavanje zara- di vere ali prepričanja posameznika ne predstavlja diskriminacije, 212 212 212 212 212 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje ker zaradi narave tega dela ali zaradi konteksta, v katerem se izva- ja, vera ali prepričanje predstavlja bistveno legitimno in upravičeno poklicno zahtevo glede na etiko organizacije. Tako različno obrav- navanje se izvaja ob upoštevanju ustavnih določb in načel države članice, pa tudi splošnih načel prava Skupnosti in ne bi smelo upra- vičevati diskriminacije zaradi česar koli drugega. Če so določbe te direktive v drugem izpolnjene, slednja ne posega v pravico cerkva in preostalih javnih ali zasebnih organizacij, kate- rih etika temelji na veri ali prepričanju, ki delujejo v skladu z nacio- nalno ustavo in zakonodajo, da zahtevajo od posameznikov, ki de- lajo zanje, delovanje v dobri veri in lojalno do etosa organizacije. Člen 5 Člen 5 Člen 5 Člen 5 Člen 5 Razumne prilagoditv Razumne prilagoditv Razumne prilagoditv Razumne prilagoditv Razumne prilagoditve za hendik e za hendik e za hendik e za hendik e za hendikepir epir epir epir epirane osebe ane osebe ane osebe ane osebe ane osebe Da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, kar zadeva hendikepirane osebe, se zagotovijo razumne prilagoditve. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se hendikepirani osebi omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi ali usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo zadevna država članica izvaja v zvezi s hendikepiranimi osebami. Člen 6 Člen 6 Člen 6 Člen 6 Člen 6 U U U U Upr pr pr pr pra a a a avič vič vič vič vičenos enos enos enos enost r t r t r t r t različnega obr azličnega obr azličnega obr azličnega obr azličnega obra a a a avna vna vna vna vnav v v v van an an an anja zar ja zar ja zar ja zar ja zaradi s adi s adi s adi s adi st t t t tar ar ar ar aros os os os osti ti ti ti ti 1. Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da ra- zlično obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno ute- meljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlo- valne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni. Tako različno obravnavanje je lahko med drugim: (a) določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogo- ji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delav- ce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbu- ja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo; 213 213 213 213 213 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje (b) z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe glede dostopa do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo; (c) z določitvijo najvišje starosti za zaposlitev, ki temelji na zah- tevah glede usposobljenosti za zadevno delovno mesto, ali na potrebi po primerni dobi zaposlenosti pred upokojitvijo. 2. Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh pro- gramov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogo- jem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola. Člen 7 Člen 7 Člen 7 Člen 7 Člen 7 P P P P Pozitivni in posebni ukr ozitivni in posebni ukr ozitivni in posebni ukr ozitivni in posebni ukr ozitivni in posebni ukrepi epi epi epi epi 1. Da bi bila v praksi zagotovljena popolna enakost, načelo enake- ga obravnavanja ne preprečuje državam članicam, da bi ohranile ali sprejele posebne ukrepe, katerih cilj je preprečevati ali kompen- zirati za prikrajšanost, povezano s katerim od motivov iz člena 1. 2. Kar zadeva hendikepirane osebe, načelo enakega obravnavanja ne vpliva na pravico držav članic, da ohranijo ali sprejmejo predpise o varovanju zdravja in zagotavljanju varstva pri delu ali ukrepe, ki imajo za cilj ustvariti ali ohraniti določbe ali možnosti za varova- nje ali spodbujanje njihovega vključevanja v delovno okolje. Člen 8 Člen 8 Člen 8 Člen 8 Člen 8 Minimalne zaht Minimalne zaht Minimalne zaht Minimalne zaht Minimalne zahte e e e ev v v v ve e e e e 1. Države članice lahko uvedejo ali ohranijo določbe, za varovanje načela enakega obravnavanja ugodnejše od teh, ki so določene s to direktivo. 2. Izvajanje te direktive ne more biti pod nobenimi pogoji podla- ga za znižanje ravni varovanja pred diskriminacijo, ki ga na podro- čju, urejenem s to direktivo, država članica že zagotavlja. 214 214 214 214 214 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE II JE II JE II JE II JE II PRA PRA PRA PRA PRAVN VN VN VN VNA SREDS A SREDS A SREDS A SREDS A SREDST T T T TV V V V VA IN IZVRŠBA A IN IZVRŠBA A IN IZVRŠBA A IN IZVRŠBA A IN IZVRŠBA Člen 9 Člen 9 Člen 9 Člen 9 Člen 9 Pr Pr Pr Pr Pra a a a avno v vno v vno v vno v vno var ar ar ar ars s s s stv tv tv tv tvo o o o o 1. Države članice zagotovijo, da so vsem osebam, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na voljo sodni in/ali upravni postopki, in, kjer države članice menijo, da je ustrezno, poravnalni postopki, tudi potem, ko se je razmerje, v katerem je domnevno prišlo do diskriminira- nja, že končalo. 2. Države članice zagotovijo, da se lahko združenja, organizacije ali druge pravne osebe, katerih legitimni interes je zagotavljati, v skladu z v tej direktivi opredeljenim merili, da se določbe te direktive izpol- njujejo, v imenu ali v podporo tožnika na podlagi njegovega ali njenega soglasja vključijo v katerikoli sodni in/ali upravni posto- pek, predviden za izvršbo obveznosti, ki izhajajo iz te direktive. 3. Odstavka 1 in 2 ne vplivata na nacionalne predpise o časovnih omejitvah glede vlaganja pravnih sredstev v zvezi z načelom enake- ga obravnavanja. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 10 0 0 0 0 Dokazno br Dokazno br Dokazno br Dokazno br Dokazno breme eme eme eme eme 1. Države članice sprejmejo ukrepe, kakršni so v skladu z njihovim sodnim sistemu potrebni, s katerimi zagotovijo, da je, kadar ose- be, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporab- ljeno načelo enakega obravnavanja, pred sodiščem ali drugim pris- tojnim organom oblasti dokažejo dejstva, na podlagi katerih je mo- goče domnevati, da je šlo za neposredno ali posredno diskrimina- cijo, dokazno breme, da načelo enakega obravnavanja ni bilo krše- no, naloženo toženi stranki. 2. Odstavek 1 ne preprečuje državam članicam, da sprejmejo za tožnike ugodnejše predpise o dokaznem bremenu. 3. Odstavek 1 se ne uporablja v kazenskih postopkih. 4. Odstavki 1, 2 in 3 se uporabljajo tudi v vseh pravnih postopkih, začetih v skladu s členom 9(2). 5. Državam članicam ni treba uporabljati odstavka 1 pri postop- kih, v katerih mora sodišče ali drugo pristojno telo raziskati dejst- va v zvezi s primerom. 215 215 215 215 215 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 11 1 1 1 1 P P P P Po o o o ovr vr vr vr vračilni ukr ačilni ukr ačilni ukr ačilni ukr ačilni ukrepi epi epi epi epi Države članice sprejmejo v nacionalnem pravnem sistemu potreb- ne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so delojemalci zavarovani pred odpustitvijo ali drugim neugodnim ravnanjem kot odzivom delo- dajalca na pritožbo v okviru podjetja ali na pravni postopek, ki ima za cilj izvršbo izpolnjevanja načela enakega obravnavanja. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 12 2 2 2 2 Razširjan Razširjan Razširjan Razširjan Razširjanje inf je inf je inf je inf je infor or or or ormaci maci maci maci macij j j j j Države članice poskrbijo, da so osebe, ki jih to zadeva, opozorjene na predpise, sprejete na podlagi te direktive, in na že veljavne upoš- tevne predpise s tega področja, na vse ustrezne načine, denimo na delovnem mestu, in na celotnem ozemlju. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 13 3 3 3 3 Socialni dialog Socialni dialog Socialni dialog Socialni dialog Socialni dialog 1. Da se spodbudi enako obravnavanje, države članice v skladu s svojo tradicijo in prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za uveljavlja- nje dialoga med socialnimi partnerji, kamor sodi tudi spremljanje in nadziranje prakse na delovnih mestih, kolektivnih pogodb in kodeksov ravnanja ter raziskovanje ali izmenjevanje izkušenj in dobre prakse. 2. Če je to v skladu z nacionalno tradicijo in prakso, države članice spodbujajo socialne partnerje, ne da bi posegale v njihovo avtono- mijo, da na ustrezni ravni sklenejo sporazume, opredeljujoče proti- diskriminacijska pravila na področjih iz člena 3, ki sodijo v okvir pogajanj o kolektivnih pogodbah. V sporazumih so upoštevane minimalne zahteve, opredeljene v tej direktivi in vsi zadevni izved- beni predpisi. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 14 4 4 4 4 Dialog z ne Dialog z ne Dialog z ne Dialog z ne Dialog z nevladnimi or vladnimi or vladnimi or vladnimi or vladnimi organizaci ganizaci ganizaci ganizaci ganizacijami jami jami jami jami Države članice spodbujajo dialog z ustreznimi nevladnimi organi- zacijami, ki imajo v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso legi- timen interes prispevati v boju proti diskriminaciji zaradi katerega koli od razlogov iz člena 1, zato da bi uveljavljale načelo enakega obravnavanja. 216 216 216 216 216 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE III JE III JE III JE III JE III POSEBNE DOL POSEBNE DOL POSEBNE DOL POSEBNE DOL POSEBNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 15 5 5 5 5 Se Se Se Se Sev v v v ver er er er erna Ir na Ir na Ir na Ir na Irs s s s ska ka ka ka ka 1. Zaradi reševanja problema premajhne zastopanosti ene najpo- membnejših verskih skupnosti v vrstah policije na Severnem Ir- skem se različno obravnavanje pri sprejemanju v službo na polici- ji, tudi ko gre za pomožno osebje, ne šteje za diskriminiranje, če te razlike v obravnavanju izrecno dovoljuje nacionalna zakonodaja. 2. Zaradi ohranjanja uravnoteženih možnosti za zaposlitev za učitelje na Severnem Irskem, pri tem, da se poglablja sprava in presega zgodovinski razkol med tamkajšnjimi najpomembnejši- mi verskimi skupnostmi, se določbe o veri ali prepričanju ne upo- rabljajo pri zaposlovanju učiteljev na šolah v Severni Irski, če to izrecno dovoljuje nacionalna zakonodaja. POGLA POGLA POGLA POGLA POGLAV V V V VJE IV JE IV JE IV JE IV JE IV K K K K KONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOL ONČNE DOLOČBE OČBE OČBE OČBE OČBE Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 16 6 6 6 6 U U U U Upoš poš poš poš pošt t t t te e e e ev v v v van an an an anje določb je določb je določb je določb je določb Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da: (a) se odpravijo vsi zakoni in drugi predpisi, ki so v nasprotju z načelom enakega obravnavanja; (b) se ali se lahko razveljavijo ali spremenijo vse določbe, ki so nasprotju z načelom enakega obravnavanja, v individual- nih ali kolektivnih pogodbah, v internih aktih podjetij ali v predpisih, ki urejajo samozaposlenost ter organizacije de- lojemalcev in delodajalcev. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 17 7 7 7 7 Sank Sank Sank Sank Sankci ci ci ci cije je je je je Države članice določijo predpise o sankcijah, ki se uporabljajo, če so kršene določbe domačega prava, sprejete na podlagi te direkti- ve, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvaja- nje. Sankcije, med katerimi je lahko tudi plačilo odškodnine žrtvi, morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvrnilne. Države članice 217 217 217 217 217 Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje najpozneje do 2. decembra 2003 uradno obvestijo Komisijo o teh predpisih in jo nemudoma obvestijo tudi o morebitnih poznejših spremembah, ki imajo učinek nanje. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 18 8 8 8 8 Izv Izv Izv Izv Izvajan ajan ajan ajan ajanje je je je je Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 2. decembra 2003 ali pa zaupajo, kar zadeva določbe v zvezi s kolektivnimi pogodbami, izvajanje te direktive socialnim partnerjem na podlagi njihovega skupnega zaprosila. V takih primerih države članice zagotovijo, da socialni partnerji najpozneje do 2. decembra 2003 sporazumno uvedejo potrebne ukrepe, države članice pa morajo sprejeti vse ukrepe, ki so potrebni, da lahko v vsakem trenutku jamčijo za rezul- tate, ki jih nalaga ta direktiva. O tem takoj obvestijo Komisijo. Da se upoštevajo posebne okoliščine, si države članice po 2. decem- bru 2003 po potrebi lahko vzamejo še dodatno obdobje treh let, torej v celoti 6 let, da izvedejo določbe te direktive v zvezi z diskri- minacijo zaradi starosti ali hendikepiranosti. V tem primeru o tem takoj obvestijo Komisijo. Vsaka država članica, ki se odloči uporabiti dodatno obdobje, letno poroča Komisiji o ukrepih, ki jih sprejema za spoprijemanje z diskriminacijo zaradi starosti ali hendikepira- nosti, in o tem, kakšne uspehe dosega pri izvajanju določb te direk- tive. Komisija letno poroča Svetu. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način skli- cevanja določijo države članice. Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 1 Člen 19 9 9 9 9 P P P P Por or or or oročilo očilo očilo očilo očilo 1. Države članice predložijo Komisiji najpozneje do 2. decembra 2005, po tem pa vsakih 5 let vse informacije, ki jih Komisija potrebuje, da lahko za Evropski parlament in Svet pripravi poroči- lo o uporabi te direktive. 2. V poročilu Komisije so primerno upoštevana stališča socialnih partnerjev in zadevnih nevladnih organizacij. V skladu z načelom integriranja enakosti spolov vsebuje poročilo med drugim oceno 218 218 218 218 218 Priloga 4 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje učinkov sprejetih ukrepov na ženske in moške. Glede na prejete informacije vsebuje poročilo, če je potrebno, predloge za spre- membe in posodobitve te direktive. Člen 20 Člen 20 Člen 20 Člen 20 Člen 20 Zač Zač Zač Zač Zače e e e et t t t tek v ek v ek v ek v ek vel el el el elja ja ja ja javnos vnos vnos vnos vnosti ti ti ti ti Ta direktiva začne veljati z dnem objave v Uradnem listu Evrop- skih skupnosti. Člen 2 Člen 2 Člen 2 Člen 2 Člen 21 1 1 1 1 N N N N Naslo aslo aslo aslo aslovniki vniki vniki vniki vniki Ta direktiva je naslovljena na države članice. V Bruslju, 27. novembra 2000 Za Svet Predsednik E. Guigou 219 219 219 219 219 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje A A A A A abstraktnost pravnega urejanja – glej načelo afirmativni ukrepi 34, 144 analogija, analognost 39–40, 43, 50 antisemitizem 138 arbitrarnost – glej samovolja B B B B B begosumnost – glej pripor brezposelni – glej zaposlenost, zaposlovanje C C C C C center za socialno delo 123–124 civilni postopki 59 Č Č Č Č Č človekove pravice – splošno 25, 28, 29, 30, 3 3 3 3 31 1 1 1 1, 41, 44, 46, 48, 53, 55, 57, 79, 80, 81, 82, 87, 89, 99, 109, 110 – iztožljive 29 – neodtujljivost 31 – univerzalnost 23 23 23 23 23, 99 čustvo, čustven 21 D D D D D dejanje majhnega pomena 89 delovna razmerja 35, 104, 105, 108, 109, 111, 118, 123, 126 delovni čas 102, 107, 109 diskrecija – glej prosti preudarek diskriminacija, diskriminiranje – splošno 21–24, 32, 39, 58, 97, 99–100, 118–119, 122, 123, 126, 127, 131, 133–136, 142–144 Stvarno kazalo Dean Zagorac – definicija 24, 79, 1 1 1 1 10 0 0 0 01–1 1–1 1–1 1–1 1–103 03 03 03 03, 136 – etimološki vidik 21, 132 – obrnjena 34 – neposredna 101, 107–108, 125, 134, 136 – posredna 102, 1 1 1 1 10 0 0 0 07 7 7 7 7, 108, 125, 134, 135, 136 – pozitivna 3 3 3 3 34–36 4–36 4–36 4–36 4–36, 38, 39, 53, 103, 144 – prepoved 28–30 28–30 28–30 28–30 28–30, 31, 45, 49, 51, 55, 56, 100, 102, 103–105, 106, 107, 108–109, 111–113 – statistična 133 – v kazenskem postopku 79–8 79–8 79–8 79–8 79–84 4 4 4 4, 86–88 – vrednostni pomen 22 22 22 22 22, 23 – glej tudi posebni ukrepi; pozitivna diferenciacija; pozitivni ukrepi; prednostno obravnavanje dobrine 27, 34, 35, 52, 111 dokazno breme – splošno 47, 85, 96 – deljeno 1 1 1 1 106–1 06–1 06–1 06–1 06–106 06 06 06 06, 113 dolžnost 26, 30, 47, 57, 89, 90 domneva nedolžnosti 83–86 83–86 83–86 83–86 83–86 dostojanstvo 25, 31, 88, 102 družbena pogodba 31, 139 družbene elite 25 družbene skupine 34, 101, 103, 136 družbeni sloji 39, 92 državljanstvo 62–63 62–63 62–63 62–63 62–63, 109 E E E E E ekonomija 24, 133, 134 emocionalen – glej čustvo, čustven enake možnosti 34, 35–36, 38, 100, 103, 108–110, 115–118, 127 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 220 220 220 220 220 enakopravnost 2 2 2 2 24–3 4–3 4–3 4–3 4–34 4 4 4 4, 35, 36, 38, 39, 40–42 40–42 40–42 40–42 40–42, 4 4 4 4 44–5 4–5 4–5 4–5 4–51 1 1 1 1, 53, 75, 79, 80, 109, 110, 136 enakost – splošno 2 2 2 2 24–26 4–26 4–26 4–26 4–26, 27, 29, 30–34, 35, 36, 38–40, 43, 48–53, 55, 57–58, 68, 79, 88, 89, 91–96, 99, 100, 103, 139, 141, 142, 143 – formalna 36–37, 40, 45, 47, 50, 53, 55, 56, 138–139, 144 – naravna 28 – pravna – glej načelo – pred Bogom 31 – pred zakonom 30, 40, 41, 42, 43 43 43 43 43, 45–47, 53, 55, 56, 58, 79, 80, 90, 99, 1 1 1 1 100 00 00 00 00 – spolov 35, 36, 103, 107, 1 1 1 1 11 1 1 1 15– 5– 5– 5– 5– 1 1 1 1 11 1 1 1 18 8 8 8 8 – v zakonu 40–4 40–4 40–4 40–4 40–41 1 1 1 1, 45–46, 48, 53 – glej tudi načelo enako varstvo pravic 30, 42, 87, 90– 90– 90– 90– 90– 9 9 9 9 91 1 1 1 1, 96 etnične manjšine 34, 107 F F F F F G G G G G geji – glej istospolne zveze H H H H H hišna preiskava 86 holokavst 138 homoseksualci – glej istospolne zveze I I I I I interes – pravni 30, 115 – splošni 27, 28 invalidi 45, 99, 103, 107, 1 1 1 1 108 08 08 08 08, 109, 111, 136 istospolne zveze 22, 102, 108, 141 izbrisani 135, 141 izenačenost 38 izobraževanje, izobraženost 35, 36, 56, 58–59 58–59 58–59 58–59 58–59, 1 1 1 1 109 09 09 09 09, 111, 115, 117 izredne razmere 27 J J J J J javna funkcija 38, 123 javni organ 29, 104 judovstvo 138 K K K K K kastni sistem 23 katoliki 136–141 kazen – splošno 40, 94–96, 109 – denarna 40, 66, 68–70, 73–75 – odmera 58, 59, 95–96 95–96 95–96 95–96 95–96, 97 – smrtna 88 – zaporna 40, 66–67, 68–70, 73– 75 kaznivo dejanje – kršitve enakopravnosti 57, 79, 80–82 80–82 80–82 80–82 80–82, 110 – male tatvine 60, 62, 64, 65 – ponarejanja denarja 85 – ponarejanja listin 83 – prepovedanega prehoda čez državno mejo 84 – ropa 87 – zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic 81 – zoper človekove pravice in svoboščine 110 kaznovalni nalog 93 kaznovanje, kaznovanost 66–7 66–7 66–7 66–7 66–76 6 6 6 6 kolektivizem 27, 33 kolonializem 132 koluzijska nevarnost – glej pripor kriminalitetna politika 59, 92 kriminologija 91, 92, 95 krščanstvo 31 – glej tudi katoliki; protestanti kvote 38, 103 L L L L L lezbijke – glej istospolne zveze M M M M M maratoni 120–121 marginalizacija 34 mentalna okužba sodišča 84, 96 moderna 138, 142, 144 morala 24, 25 Stvarno kazalo 221 221 221 221 221 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje moški 35, 6 6 6 6 64 4 4 4 4, 69–70, 76, 92, 104– 105, 106, 107, 115–118, 120–121, 1 1 1 1 123–1 23–1 23–1 23–1 23–12 2 2 2 24 4 4 4 4, 125 N N N N N načelo – abstraktnega in splošnega pravnega urejanja 32–33, 36, 37, 45, 46, 48 – določnosti 88 – enakega obravnavanja 40–41, 49, 55–7 55–7 55–7 55–7 55–76 6 6 6 6, 101, 106, 1 1 1 1 11 1 1 1 10–1 0–1 0–1 0–1 0–11 1 1 1 15 5 5 5 5, – enakosti 30–31, 33, 40–43, 45– 46, 48, 49, 50, 51, 55–58, 79, 88, 89, 111, 116–117 – enakopravnosti – glej enako- pravnost – nediskriminacije – glej enakopravnost – pozitivne diskriminacije – glej diskriminacija, diskriminiranje – pravičnosti – glej pravičnost – pravne države 45 – pravne varnosti 37 – sorazmerne enakosti 25; glej tudi sorazmernost – sorazmernosti 47, 49, 83; glej tudi sorazmernost – univerzalno 30, 32 – ustavnosti 41 – zakonitosti 37, 41, 88, 91 nadlegovanje 102, 109, 118, 119 naklep 81, 82, 89–90 napredovanje 1 1 1 1 10 0 0 0 04 4 4 4 4, 109, 123 naravna filozofija 139 narodnost 58, 60, 62–6 62–6 62–6 62–6 62–64 4 4 4 4, 66–68 66–68 66–68 66–68 66–68, 73, 75–76, 85, 87, 88, 89 nediskriminacija – glej enakopravnost nedolžnost – glej domneva nedolžnosti nepristranskost 33, 57, 136 neprofitna stanovanja 118 nevladne organizacije 113–114, 115 nezaposlenost – glej zaposlenost, zaposlovanje nosečnost 121–123 O O O O O občinski sveti 103 obnova postopka 43 obsodba – glej sodba odvetniki – glej zagovorniki omejitev gibanja 27 osnovne šole 118 osumljenci 86 oškodovanci 88–89 88–89 88–89 88–89 88–89, 93, 94 otroci 39, 119, 1 1 1 1 123–1 23–1 23–1 23–1 23–12 2 2 2 24 4 4 4 4 P P P P P partikularnost 32 policija 83, 84, 86, 92 politične stranke 110, 117–118 politika 22, 24, 25, 116, 117, 139 – glej tudi kriminalitetna politika ponarejanje 83, 85 ponovitvena nevarnost – glej pripor poravnava 93 porodniški dopust – glej starševski dopust posebni ukrepi 34, 35, 103, 1 1 1 1 11 1 1 1 15–1 5–1 5–1 5–1 5–11 1 1 1 16 6 6 6 6 – glej tudi diskriminacija, diskriminiranje poštenost 26 – glej tudi pravica do poštenega sojenja potna listina 83 pozitivna diferenciacija 34 – glej tudi diskriminacija, diskriminiranje pozitivni ukrepi 34, 35, 36, 1 1 1 1 103–1 03–1 03–1 03–1 03–10 0 0 0 04 4 4 4 4, 116 – glej tudi diskriminacija, diskriminiranje pravica – enakega varstva pravic 42, 87, 90 90 90 90 90, 96 – do izvajanja dokazov v svojo korist 86 – do obrambe 86 – do poštenega sojenja 86 – do pritožbe – glej pravno sredstvo – do uporabe svojega jezika in pisave 87 Stvarno kazalo Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 222 222 222 222 222 – do zagovornika 86 – omejitev materialnih pravic 83–87 – omejitev procesnih pravic 87– 88 – glej tudi človekove pravice pravičnost – splošno 24–26, 31, 33, 37, 99 – distributivna (razdeljujoča) 26, 41, 52 – komutativna (izravnalna) 26 pravna kultura 50, 53 pravna subjektiviteta 32 pravna varnost – glej načelo pravna zavest 25, 50 pravne osebe 22, 26, 32, 51, 109, 111, 112, 113 pravni formalizem 37 pravno sredstvo 43, 57, 86, 87, 112 – glej tudi ustavna pritožba pravno varstvo 29, 31, 113–114 pravo – splošno 24–28, 32–33, 36–38, 40, 46, 50, 53, 134, 135, 139, 143, 144 – mednarodno 29, 31 – naravno 31 pravovarstveni zahtevek 28 precedenčno pravo 42, 50 – glej tudi ustaljena sodna praksa predkaznovani – glej kaznovanost prednostno obravnavanje 34, 35, 104–105 predsodki 82, 96, 97, 135 prejšnja kaznovanost – glej kazno- vanost priče 88 pripor – splošno 83, 86 – razlogi za 87 privilegij – splošno 45 – zoper samoobtožbo 86 procesna pravila 26, 91 prosti preudarek 41, 42 protestanti 136–140 protireformacija 138 R R R R R razlikovanje – splošno 21, 46–48, 51, 57, 75, 107, 132–136, 141 – kriteriji za 49, 100, 107, 123, 125, 127 – negativno 23 – pozitivno glej diskriminacija, diskriminiranje – glej tudi diskriminacija, diskriminiranje razslojevanje 35 reformacija 136 religija 24, 25 resocializacija 96 retributivizem 95–96 revolucija – ameriška 31 – francoska 31 revščina 35 S S S S S samovolja 28, 41, 46, 91, 100 – test arbitrarnosti 47 segregacija – splošno 22 – horizontalna spolna 106 – vertikalna spolna 107 separacija 22 sodba – splošno 60, 63, 84, 94 – obsodilna 60, 66–67, 69, 74, 80, 82, 83, 85, 89, 93, 94, 95, 97 – obrazložitev 95, 96 – oprostilna 66–67, 69, 70, 74 sodišča 30, 42, 43, 53, 55–7 55–7 55–7 55–7 55–76 6 6 6 6, 80, 82, 83–88 83–88 83–88 83–88 83–88, 90–91, 93, 94, 95, 96, 97, 1 1 1 1 11 1 1 1 19–1 9–1 9–1 9–1 9–120 20 20 20 20 – glej tudi vojaška sodišča sodna praksa 30, 40–43, 44, 50, 51, 53, 79, 84, 90, 95, 100 sodniki 36, 40, 50, 56, 57, 58, 73, 8 8 8 8 81–82 1–82 1–82 1–82 1–82, 94 sodni opomin 66, 67, 69, 70, 71, 72, 74 sorazmernost 24, 34, 35, 40, 41, 45, 46, 47, 52, 95, 100, 116 – glej tudi načelo Stvarno kazalo 223 223 223 223 223 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje sostorilstvo 62 splošnost pravnega urejanja – glej načelo spodbujevalni ukrepi 35, 116 – glej tudi diskriminacija, diskriminiranje spol 35–36 35–36 35–36 35–36 35–36, 38, 51, 61, 6 6 6 6 64 4 4 4 4, 69–70 69–70 69–70 69–70 69–70, 73, 75, 76, 102, 104–107, 109, 110, 111, 1 1 1 1 11 1 1 1 15–1 5–1 5–1 5–1 5–12 2 2 2 27 7 7 7 7, srednji vek 32 starost 60, 6 6 6 6 64–65 4–65 4–65 4–65 4–65, 70–73 70–73 70–73 70–73 70–73, 75, 88, 108, 126–127 starševski dopust 123 stek 81 stevardi 126–127 strpnost 109, 131, 1 1 1 1 136–1 36–1 36–1 36–1 36–14 4 4 4 44 4 4 4 4 sužnji, suženjstvo 32, 132 svoboda 25, 2 2 2 2 27 7 7 7 7, 28, 31, 141, 142 Š Š Š Š Š študenti 38, 45 študentski servisi 118, 119 T T T T T tatvina – glej kaznivo dejanje temeljne pravice – glej človekove pravice toleranca – glej strpnost totalitarizem 31 tožilstvo 76, 92 tranzicija 92 U U U U U učitelji 104, 105, 118 univerza 38 upravna praksa 42 upravni organi 41, 42, 45, 50, 57 upravni postopki 113, 118 uradne osebe 57, 81 uradniki 119, 123 uradni zaznamki 86 ustaljena sodna praksa – glej sodna praksa; glej tudi precedenčno pravo ustava – splošno 32 – ameriška 28, 38 – slovenska 30, 4 4 4 4 44–52 4–52 4–52 4–52 4–52, 55, 56, 79, 80, 83, 86, 87, 88, 90–91, 96, 99, 108, 110, 112, 127 ustavna pritožba 30, 42, 89 ustavnost – glej načelo V V V V V viktimizacija 103, 106, 111, 112, 113 vojaška sodišča 88 vojna 27, 31, 88, 136 vojska 102, 1 1 1 1 12 2 2 2 24–1 4–1 4–1 4–1 4–125 25 25 25 25 volitve 38, 1 1 1 1 11 1 1 1 10 0 0 0 0, 118 vrednostni relativizem 39, 52 vzgoja 35, 36, 109, 111, 115 W W W W W Z Z Z Z Z zagovorniki 86, 87, 95 zagovorništvo 111–113, 118–119, 127 zakonitost – glej načelo zapor – glej kazen zaposlenost, zaposlovanje 65–66 65–66 65–66 65–66 65–66, 92, 96 zasvojenci, zasvojenost 82, 96 zaupanje v pravo 30 zdravstveno zavarovanje 109–110, 118, 119, 1 1 1 1 12 2 2 2 21–1 1–1 1–1 1–1 1–123 23 23 23 23 Ž Ž Ž Ž Ž ženske 23, 32, 34, 35, 6 6 6 6 64 4 4 4 4, 69–70 69–70 69–70 69–70 69–70, 76, 84, 100, 102, 103, 1 1 1 1 10 0 0 0 04–1 4–1 4–1 4–1 4–105 05 05 05 05, 106– 107, 110, 1 1 1 1 11 1 1 1 15–1 5–1 5–1 5–1 5–11 1 1 1 18 8 8 8 8, 119, 120–123, 125, 127 žrtve 113, Stvarno kazalo 225 225 225 225 225 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje A A A A A Abrahamsson and Anderson v. Fo- gelkvist 104, 105 Afrika 23 Aleck 23 Anglija – glej Velika Britanija Arendt 131 Aristotel 26 Arnhart 132 Avstrija 58 Azija 23 B B B B B Bacchi 144 Bavcon 89 Beccaria 91 Belgija 99–100 Bell 101, 102, 106 van den Berghe 133 Bilka-Kaufhaus GmbH v. Karin Weber von Hartz 102, 107 Bolaffi 135 Bošnjak 58, 80, 92, 93, 94 Bošnjaki 63, 66 Bracalenti 135 Braham 135 Bremen 104 Brown 51 C C C C C Cashmore 133 Cerar 21, 23, 24, 26, 29, 37 Code Pénal 81 Cohen 101 Č Č Č Č Č Imensko kazalo Dean Zagorac D D D D D Danfoss 106 Dedič 135 Deisinger 81 Deklaracija o pravicah človeka in državljana (1789) 28 Direktiva ES o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije, ki temelji na spolu (1997) 105 Direktiva EU o izvajanju načela enake- ga obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (2000) 55–56, 1 1 1 1 19 9 9 9 91–202 1–202 1–202 1–202 1–202 Direktiva EU o splošnih okvirih enake- ga obravnavanja pri zaposlovanju in delu (2000) 56, 203–2 203–2 203–2 203–2 203–21 1 1 1 18 8 8 8 8 Dolenjska 63 E E E E E Enderby v. Frenchay Health Authori- ty and the Secretary of State for Health 106 Evropska konvencija o človekovih pravicah glej Konvencija o varst- vu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1950) Evropska komisija 55 Evropska unija / Evropske skupnosti 34, 44, 51, 55, 56, 61, 100, 101, 105, 107, 110 Evropski parlament 110 Evropsko sodišče za človekove pravice 44, 51, 99–100 F F F F F Finnis 25 Flander 26, 28, 29, 30, 34, 41, 101 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje 226 226 226 226 226 Francija 81, 94, 137 Friedrich 37, 139 G G G G G Gaspari 31, 38 Gindro 135 H H H H H Handles-og Kontorfunktionaerernes Forbund i Danmark v. Dansk Ar- bejdsgiverforening 106 Hanžek 136 Hrvati 63, 66, 83 Huber 25 I I I I I Inštitut za kriminologijo 58, 80, 83 J J J J J Jalušič 135 Jambrek 43, 90 Jamnikar 29 Jerovšek 43 Južna Amerika 23 K K K K K Kalanke v. Bremen 104 Kanduč 92 Kant 28 Kaufmann 26 Kazenski zakonik RS 57, 59, 60, 62, 79, 80, 81, 88, 89, 91, 95, 110 Kennedy 51 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1950) 29 29 29 29 29, 30, 31, 44, 51 Kurdi 84 Kuzmanić 137, 141 L L L L L Lindberg 137 Lustgarten 133 M M M M M Madžarska 58 Mahnič 28, 30, 45, 47, 48 Marckx 99 Marschall v. Land Nordrhein West- falen 104 Mavčič 42 Medicinska fakulteta 38 Mednarodna listina pravic 31 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (1966) 31 Mednarodni pakt o ekonomskih soci- alnih in kulturnih pravicah (1966) 31 Mirovni inštitut 59 Muslimani 63, 66 N N N N N Newton 139 Novo mesto 65, 75 Nemčija 137 Nizozemska 137 O O O O O Okrajno sodišče v Ljubljani 62 Okrajno sodišče v Mariboru 61, 62, 63 Okrajno sodišče v Novem mestu 61, 62, 63 P P P P P P. v. S. and Cornwall County Council 100 Panikkar 23 Pavčnik 26, 42 Perenič 33, 37, 79 Pitamic 31 Pogodba o Evropski skupnosti 51 Pogodba o Ustavi za Evropo 100 Prekmurje 63 Prešeren 93 R R R R R Radbruch 99 Romi 63 63 63 63 63, 66 66 66 66 66, 67, 68 68 68 68 68, 76, 82, 84, 88, 89, 96, 103, 141 S S S S S Sack 23 Schutter 107 Severno Porenje-Vestfalija 104 Imensko kazalo 227 227 227 227 227 Enakost in diskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje Skubic 92 Slovaška 58 Slovenci 63, 66, 67, 68 68 68 68 68, 109, 141 Smrkolj 29 Sodišče Evropskih skupnosti 44, 51, 102, 104, 106, 107 Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) 31 Srbi 63, 66 Steiner 51 Svet Evrope 29, 103 Š Š Š Š Š Šturm 41, 42, 43, 47, 48, 50, 51, 90 Švedska 105 Švica 137 T T T T T Takase 23 U U U U U Urad za enake možnosti 116, 117 Ustavno sodišče RS 30, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 50, 51, 53, 80, 83, 87, 88, 89, 91, 100 V V V V V Velika Britanija 107, 1 1 1 1 13 3 3 3 34 4 4 4 4, 137 Virginija (zvezna država) 28 Virginijska deklaracija (1776) 28 Vlada RS 113, 117 Vodopivec 58 Vrhovno sodišče RS 42, 43, 59, 87 Vrhovno sodišče ZDA 38 W W W W W Winter 141 Woods 51 Z Z Z Z Z Zakon o delovnih razmerjih 108, 123 Zakon o enakih možnostih žensk in moških 35, 100, 101, 104, 110, 111, 1 1 1 1 11 1 1 1 15–1 5–1 5–1 5–1 5–11 1 1 1 18 8 8 8 8, 123, 127, 1 1 1 1 175–1 75–1 75–1 75–1 75–189 89 89 89 89 Zakon o javnih uslužbencih 123 Zakon o lokalni samoupravi 103 Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja 109 Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju 109 Zakon o političnih strankah 110 Zakon o sodiščih 56–57 Zakon o uresničevanju načela enake- ga obravnavanja 41, 44, 100, 101, 103, 106, 1 1 1 1 11 1 1 1 10–1 0–1 0–1 0–1 0–11 1 1 1 15 5 5 5 5, 118, 1 1 1 1 165–1 65–1 65–1 65–1 65–17 7 7 7 74 4 4 4 4 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov 108 Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju 109 Združene države Amerike 28, 38, 134 Zorn 135 Zupančič 33, 36, 38, 45 Ž Ž Ž Ž Ž Imensko kazalo Mirovni inštitut Inštitut za sodobne družbene in politične študije »Kakšno je sodobno premišljevanje o diskriminaciji, katere so raznolike pojavne oblike diskriminacije v svetu in doma in kako se je mogoče lotevati diskriminacije, še zlasti na področju protidiskriminacijskega prava in sojenja? ... Odlika prispevkov v zborniku je, da bralcu ne vsiljujejo poenostavljenih stališč in vzorcev, temveč ponujajo argumentirane ocene, katerih pomen in domet relativizirajo avtorji sami.« Iz predgovora dr. Cirila Ribičiča