Leto XXXI Ravne na Koroškem, 25. november 1983 Št. 4 OB 40. OBLETNICI NAŠI DOMOVINI ISKRENE ČESTITKE p? tJ.XI.1W3/ Ob 90-letnici rojstva Pozdrav navzočim S spominskega srečanja ob 90-letnici rojstva pisatelja in revolucionarja, Prežihovega Voranca, ki je bilo oktobra na Ravnah na Koroškem objavljamo prispevke slavnostnega govornika, predsednika republiške konference SZDL Slovenije Franca Šetinca in izvršnega sekretarja predsedstva CK ZK Slovenije za kulturo Josipa Košute. Najprej pa pozdravni govor vsem udeležencem predsednika skupščine kulturne skupnosti Ravne na Koroškem Andreja Logarja, ki je dejal: Spoštovane tovarišice in tovariši, dragi gostje in prijatelji! Letos desetega avgusta bi bil Prežih star devetdeset let. Težka pot nesebičnega revolucionarja ga je pripeljala v letih pred drugo svetovno vojno v sam vrh jugoslovanskega delavskega gibanja, kjer je kot revolucionar gradil ideale partije, revolucije, socializma. Tudi skupaj s Titom. Na drugi strani pa so mu njegova literarna dela, kdo ne pozna »-ponarodelih« Samorastnikov, Požganice, Doberdoba, Jamnice, prinesla sloves enega naših najvidnejših pisateljev, ki je posegel v sam vrh evropske kulture. Domača pokrajina in korenine rodu so Voranca neločljivo povezale z rodno Koroško. Zvest ji je ostal, kjerkoli je bil. Tudi v ječah na Dunaju, Berlinu in Mathausnu. Ko je maja 1945. leta bolan in izčrpan dočakal svobodo, je domačim sporočil: » ... uresničile so se naše najsmelejše sanje, združena Slovenija je osvobojena. Priborili smo si to svobodo z velikimi žrtvami, ali predraga ta cena ni; ako bomo znali živeti !« V mnogih svojih ocenah je bil Prežih vizionar. Življenje, ki ga je soustvarjal in v njem izgorel, je potrdilo moč in pravo naravnanost njegove misli. Čas, ki ga živimo sedaj, potrebuje vzpodbud Prežihovega izročila. To je naš dolg njemu in obet naše prihodnosti. In zato nam vendar tudi gre! Pred skoraj natanko štirimi leti smo se zbrali v tem prostoru na Ravnah in se poklonili spominu Lovra Kuharja-Prežihove-ga Voranca v okviru Vorančevih svečanosti in 7. sklicu plenuma kulturnih delavcev osvobodilne fronte. Devetdesetletnica njegovega rojstva je priložnost, vzpodbuda, da nadaljujemo z delom, ki smo ga pričeli 1979. leta. Tako je spomin nanj ob 40-letnici drugega zasedanja Avnoja in 60-letnicd drugega kongresa Skoja rdeča nit, ki v tem letu povezuje in preveva vso našo kulturno dejavnost. V imenu organizatorja tega spominskega srečanja Koroške osrednje knjižnice, Kulturne skupnosti Ravne na Koroškem in širše družbenopolitične skupnosti, vse udeležence prav lepo pozdravljam. Želim vam uspešno delo in prijetno bivanje med nami. Prav poseben pozdrav naj velja: Francu Šetincu, predsedniku RK SZDL, Lidiji Šen tj ure, članici sveta federacije in Mariji Kuhar, ženi pokojnega Prežihovega Voranca. Med nami so danes tudi: — predstavniki RK SZDL Slovenije, — centralnega komiteja ZKS, — člani plenuma kulturnih delavcev OF, — predstavnik RK za kulturo, — generalni konzul SFRJ v Celovcu Marko Kržišnik, — predsednik NSKS v Avstriji dr. Matevž Grilc, — predstavniki obeh osrednjih slovenskih organizacij v Avstriji, — predstavniki društva pisateljev Slovenije, — dr. Rajko Šugman, prorektor Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, — predstavniki Univerze Maribor, — predstavniki sosednjih regij in — predstavniki štirih koroških občin. Prav vsem lep pozdrav! Pesem za zbrane t Prežihovega Voranca j Slavnostni govornik Franc Šetinc je povedal: Tovarišice in tovariši! Voramčevi dnevi, ta svojska kulturna in Politična manifestacija, ki tu na Koroškem teče pravzaprav že leta, je s tem strokovnim in tovariškim srečanjem kot enim svojih vrhuncev, nedvomno dostojna oddol-zitve 90-letnici rojstva Lovra Kuharja-Pre-zihovega Voranca. Imenitno je, da se v takem prepletu kulturnega in umetniškega, družbenopolitičnega, manifestativnega in ^rokovnega med seboj srečujejo in dopolnjujejo razsežnosti našega življenja in tudi strok in ved. Seveda je še posebej pomembno, da na tak način, s skupnimi močmi raziskujemo in se učimo iz življenja in dela Človeka, čigar ime in podoba že zdavnaj nista pečat le koroške krajine. Ni treba preštevati številnih prireditev, ki se že nekaj mesecev vrste v tej dolini, dovolj je, da začutimo duh, ki jih preveva, ^n prisluhnemo sporočilu, ki ga nosijo. Kako radi prihajajo mladi v Kotlje, na Presnov vrh, k spomeniku, k Vorančevemu kipu pod veličastno goro! Ravenski žele-*arji so spodbudili svoje otroke, da pišejo n Velikem pisatelju, ki je v trpljenju prehodil svoje življenje, a je slutil novi čas. Njegovi Samorastniki so kot preroška na-h°ved mogočnega gibanja, ki se je z Osvobodilno fronto slovenskega naroda in nje-himi temeljnimi točkami zares pojavilo in Začelo, kot pravi Josip Vidmar, blazno junaški osvobodilni boj. Moč ljudskih mno-Zlc in moč kulture sta se na tej točki zlili v moč revolucije! In to posvetovanje želi bdkriti nam Slovencem, Jugoslaviji in šir-emu svetu nove poteze na obrazu velike °sebnosti, ki je v sebi kot v enem kosu Združevala pisatelja in revolucionarja. Škoda. bi morda kdo rekel, da je moral Voranc na begunsko pot, da je kot aktivist Komunistične internacionale popotoval od Skandinavije do Grčije, od Moskve do Pariza, ker bi nas bil brez teh potovanj lahko bo-gateje obdaril s svojo umetnostjo. Toda prav tako bi lahko rekli, da je tisto prvinsko, kar je privrelo iz kmečkega življenja, moralo dobiti še zrelo izkušnjo človeka — revolucionarja, ki pozna svet, zadrege in upe, poraze in zmage mogočnega delavskega gibanja. Najsi je hodil Prežih po Parizu ali skandinavskih mestih, nobeno življenje se ga ni toliko dotaknilo, da bi moglo zbrisati v njem ali na njem izraz kmečke grče, je zapisal Juš Kozak. Toda vseeno: če bi bil Lovro Kuhar samo pisatelj ali samo revolucionar, najbrž ne bi bil to, kar je postal Lovro Kuhar kot Prežihov Voranc. Ne bi mogel povedati nič novega, česar niso izrekli že drugi pred mano, literarni zgodovinarji in esteti, revolucionarji, Vo-rančevi sodobniki. Tudi ne bi mogel povedati o Prežihu bolje, kot o njem govorijo njegovi dobri poznavalci Josip Vidmar, Franc Sušnik, Drago Druškovič, Lidija Šentjurc in mnogi drugi. Pravijo, da Vo-rančeva dela odkrivajo široko srce in prodornost duha, da je Prežih najbolj pronicljiv pri podajanju gole vitalnosti, žilave in neupogljive življenjske moči. Prodrl je v srčiko našega življenja in naroda, so zapisali. Bil je vseskozi zraščen s slovensko zemljo, predvsem s Koroško, in z vsem slovenstvom. Bil je zaveden Slovenec in inter-nacionalist, Jugoslovan in svetovljan, odločen nasprotnik vsakršnega šovinizma in imperializma. To pa kajpak ne pomeni, da je ta bard naše slovenske literature vodnjak, ki je že usahnil, da smo že popili vso njegovo svežo vodo. Za vsakogar je vedno nov in svež; kadarkoli človek vzame v roko kate- rokoli Vorančevih knjig, zaživi z njo večno aktualno življenje, zažive večno aktualne dileme človekove in narodove eksistence. Še dolgo bomo hodili k temu vodnjaku in črpali iz njega čisto resnico, ki se nam bo vedno znova zdela, kot da se je na novo rodila. Prežihov Voranc je imel to srečo, da so mu ob času njegove literarne rasti stali ob strani takšni uredniki in mentorji, kakršen je bil Ferdo Kozak, ki so pomagali, da je velik talent, ki je vzniknil izpod Uršlje gore, tu zasejal seme in razvil vse svoje literarne razsežnosti, da se je mogel povzpeti v sam vrh evropske književnosti. Malo jih je danes, ki bi tako nesebično pomagali pisateljem — samoukom, da ne bi zamrl njihov talent, njihova skrivna sila, ki se prikaže iz človekovih globin kot diamant izpod debele plasti pepela. A vendar bi rad rekel, da je bil Voranc prevelik talent, da bi ostal žerjavica pod pepelom, ki nikoli ne zagori v velik ogenj. Po štihovsko bi se reklo, da sta našla ustvarjalno sečišče lord literature Ferdo Kozak in ljudski prerok Lovro Kuhar, ki si je v Sodobnosti prvič nadel pisateljsko ime — Prežihov Voranc, ko je vse presenetil s svojim Bojem na požiralniku, ki je prvinsko srečanje naturne-ga človeka z mrko usojenostjo, ko si s silo svoje močne volje po obstoju koplje lastni grob. Prežihov Voranc je kot Jack London zrasel iz ljudstva, iz ljudske starodavnosti in samo iz ljudstva je lahko ustvaril Jamnico, »eno najlepših del v vrhu naše epike,« kot je zapisal Franček Bohanec. Na soški fronti je doživljal nesmiselnost imperialistične vojne. Njegov Doberdob ne zaostaja za drugimi evropskimi vojnimi romani, tako da bi lahko rekli, da je Voranc naš slovenski Remarque. Takih primerjav enakovrednosti bi lahko našteli še več ali pa jih celo ne bi našli, kajti kdo bi bolje ustvaril Jirsa in Bavha, ta nepogrešljiva kajžarjeva pomočnika! Samorastniki se dvigajo v sam vrh Vorančeve literature, saj jim je Josip Vidmar v eni svojih kritik, kjer izpolnjuje svojo kritično dolžnost, da grebe za resnico, prisodil najvišjo literarno vrednost. Novele o samorastnikih so umetniške drobne upodobitve slovenskega človeka pod Uršljo, v njih je odmev živega človeka in odmev krajine, da se oboje zliva v simfonijo življenja in simfonijo visoke besedne umetnosti. In če smo za njegove romane zlahka potegnili vzporednice z znanimi deli znanih piscev, potem pri Samorastnikih ugotovimo, da je Voranc z njimi dosegel vrh slovenske pripovedi, ki jih je dosegel Ivan Cankar s simboličnimi črticami iz prve svetovne vojne — Podobe iz sanj. Anton Slodnjak je v Samorastnikih odkril »edinstveno erotično čustvovanje«, v Ljubezni na odoru »srce trgajočo tragiko« in v Požganici »mogočno in razgibano pripoved o prevratu in plebiscitu 1918—20«. Solzice, ta Vorančev labodji spev, s svojimi mnogoštevilnimi tujimi prevodi doka- zujejo, kako so prirasle k srcu mladim daleč po svetu, kar samo neizpodbitno potrjuje, da otroci tega sveta enako čustvujejo, vseeno, ali so bele, rumene ali črne polti, ali živijo na Zahodu ali na Vzhodu, na Severu ali na Jugu. Vsi brez izjeme bi radi preživeli svoje otroštvo kot otroci, kajti v tem nemirnem, protislovij in vojn pa bede in presitosti polnem svetu premnogo otrok prezgodaj ostari, ker jim okrutne sile ukradejo mladost, prešeren smeh in veselje. Z besedami starega Munka iz Jamnice bi lahko rekli: Nikoli se ni kesal tega, kar je delal in kar je bil. Bil je zmerom stari Voranc in je tak šel tudi v grob ... Iz Doberdoba bi lahko vzeli primero: Predramil se je, prisluhnil svojemu srcu, prisluhnil svojim možganom, nato pa je preskočil ograjo, ker ni hotel biti suženj ... Z veliko vere v delavca in kmeta je v Jirsu in Bav-hu vzkliknil: »Toda nas je vendar več kakor gospode ...« V Samorastnikih je samozavestno napovedal osvoboditev: »Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakopravnost, svoje pravice . ..« Iz vse Po-žganice — od prve do zadnje strani — prihaja topel dih Koroške tja do Vrbskega jezera in še više. Ljubil je deželo, kjer se vse široko razliva, rad je imel velikovško polje, kjer je sonce tako toplo, da roso takoj popije. Slovenski manjšini v Avstriji je Voranc v svojih delih poklonil zvrhano mero ljubezni, spodbud in upanja, da ji bo nekoč v svetu enakopravnih narodov — pripadalo dostojno mesto, da bo, kot rečemo — našla svoj prostor pod soncem. Mej v Evropi v interesu miru nočemo spreminjati, zato pa moramo in moremo spremeniti krivico in anahronizme, ki izvirajo iz usodne delitve narodnih teles .. . Voranc je dobršen del svojega življenja preživel v zaporih in taboriščih. Ta inferno je prenašal človeško dostojanstveno in kljubujoče. Na zasliševanjih ni zanikal svoje opredelitve za revolucijo, za boljše in naprednejše in prav tako ni klonil pred gestapovskim bičem. Globoko se je zamislil nad tem, kako je mogoče, da sadisti, ki sicer sodijo v človeško vrsto, dobijo tako mogočno oblast in da lahko tako nesramežljivo — brez občutka vesti — teptajo človeško dostojanstvo. Tovariši — sotrpini so mu v Mathausnu rešili golo življenje in prebudili v njem novo voljo do življenja in odpora. Ko se je vrnil v Ljubljano, je po škripajočih lesenih stopnicah prišel h Kristini Brenkovi in ji dejal: »Roke ti pa ne dam, ne bom ti stisnil roke. Sram me je, da sem človek, po vsem, kar sem doživel. Sram.« Kako prvinsko ljudska je bila ta njegova obsodba vojne, vsega nečloveškega v njej! Kot bi hotel tiho protestirati proti človeškemu peklu! Da se ne bi več ponovilo, kar je bilo! Da ne bi bilo več ubijanja, taborišč, psov in krematorijev! Mislim, da so takšnega filozofskega istovetenja človeka — posameznika z njegovim ravnanjem do bolečine nasprotno ubijalsko ideologijo kaotičnega sposobni samo veliki ljudje, ljudje, ki čutijo realno odgovornost za to, kakšna bo naša prihodnost. A kaj bi morali storiti danes, ko spet kopičijo strašno morilsko orožje, ki ne grozi samo uničiti kakršnakoli življenja, temveč tudi vse do korenin, kar je ustvaril človek — gmotnega in duhovnega — in kar mu še edino v ustvarjalnem poletu pomore, da ohranja in v bodočnost utira steze razvoja! Se nekaj bi vam rad povedal: »Poglejte,« mi je rekel znanec, »Voranc kot komunist in revolucionar je ohranil pristni stik s kmetom, v sebi je imel fine, občutljive strune, ki so zaznale vsak utrip kmečkega življenja!« To je bil hkrati kompliment in začudenje, ki pa je bilo odveč, kajti Voranc je doživljal politiko človeško, ne abstraktno ali birokratsko. Imel je pač, kot bi rekli, dva načina iskanja resnice, ki pa nista šla vsaksebi. Pisal je, kadar je čutil notranjo potrebo, in odložil je pero, kadar ga je klical dolg do Partije, naroda in človeštva. V njem je bil vseskozi ažuren odgovor na Zupančičev »Veš, poet, svoj dolg?« V času okupacije se je v Ljubljani lotil organiziranja kulturnih delavcev, razglabljal je o narodnostnem vprašanju, a prijel je tudi za vsako drugo delo. V času povojne administrativne kolektivizacije je tudi kot politik, ne samo kot pisateljska duša, začutil, da to ni prava pot, ker se je kot tujek zarezal v našo izvirno revolucijo. Bil je za take oblike zadružne misli, ki naj rase iz slovenskih in jugoslovanskih razmer, iz notranje logike in prepričanja kmeta in ki se je ne da načrtovati z dekreti izven ojnic resničnega položaja. Za takšno pot slovenskega zadružništva se je boril z vso partijsko zavestjo in s svojimi dokazi in prepričanji pripomogel k skupni treznejši presoji zapletene kmečke problematike, k iskanju naše poti pri preobrazbi kmetijstva. Skratka, neprestano je bil med ljudmi, kot Jurčič in Levstik je z beležnico v roki hodil po ljudskih poteh in zapisano predeloval v svoji umetniški delavnici in življenju dajal globlji, trajnejši smisel. Zapustil nam je tudi politične spise kot neprecenljive dokumente naše zgodovine. Na svoji revolucionarni poti je srečal velikana naše dobe, kot so bili Tito, Kardelj in Kidrič. To niso bila samo hipna srečanja, temveč plodno sodelovanje, ki je bogato obrodilo. Tovarišice in tovariši! Ne bom veliko govoril o nalogah časa. Vprašal bi samo, kaj je smisel našega boja za socialistično samoupravljanje? Da bi vse, kar je bilo v stoletjih privilegij izbrancev, stopalo med množice, torej med tiste kulturne delavce, ki so kakor grški heloti, rimski sužnji, fevdalni tlačani in sodobni proletarci na svojih plečih nosili stebre veličastne kulture, a so užili le malo njenih sadov. Da bi hitreje prišel čas, ki ga je preroško napovedoval Voranc in ki ga je pred njim napovedal Ivan Cankar z besedami, da bo vse, kar so delali in kar so ustvarili, vse, za kar so trpeli in umrli naši delavci — od Trubarja in Dalmatina, od Matija Gubca in puntarskih kmetov do Prešerna in partizana — nekoč svobodna last svobodnega ljudstva. Da delavec v tovarni ne bi bil samo proizvajalec materialnih dobrin, temveč da bi čedalje pogosteje posegal s svojimi interesi, s svojim vplivom in odločanjem tudi na druga področja življenja in ustvarjalnosti, da bi torej postal tudi kulturni dejavnik. In da bi bili kulturni ustvarjalci, ki jih zdaj pogosto uvrščamo v p°' trošnjo, v celoti v položaju enakovrednih samoupravljalcev, ki ne žive od državne in proračunske miloščine. Prežihov Voranc je za nas vseskozi aktualen: tako včeraj in danes kot danes in jutri! Ko da ga je brazda vrgla iz te zemlja da nam baklo nosi, kakor bi rekel Franc Sušnik. Kar sem dejal ob smrti Miška Kranjca, bi lahko veljalo tudi za Voranca-In je šel za tem svojim slovenskim človekom, proletarskim in kmečkim, nosil ga je v sebi, trpel njegove muke, se veselil živ' ljenja z njim, veroval, se bojeval, iskal novih in novih poti k nezanesljivi človekovi sreči in ga poveličeval tudi takrat, ko je bil majhen in izgubljen. Tedaj mu je Voranc pomagal živeti z zanj napisano besedo. Nič ni čudnega v tem, če lahko o dveh velikih pisateljih — Kranjcu in Vorancu napišemo enake besede, saj sta bila v mar' sičem zares enaka! S to mislijo naj tudi sklenem svoje razmišljanje. Dodam naj le še topel pozdrav in iskreno zahvalo v imenu republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije. Vsem: prebivalcem ravenske občine in koroške regije, posebej žele' zarjem in mladim, vsem Korošcem z obeh strani meje, vsem kulturnim delavcem, zla' sti tudi udeležencem in organizatorjem te' ga posvetovanja, ki bo tokrat posvečen0 Vorančevemu literarnemu delu in poslan' stvu! Rože za Vorančevo ženo O Vorancu je govoril tudi Josip Košuta in dejal: Tovarišice in tovariši! Prežihov Voranc je kot politik in umetnik izhajal iz iste — revolucionarne življenjske naravnanosti. V boju naših ljudi za resnične človeške Možnosti in pravice je dal toliko in tako obogatil našo književnost, da nas s svojim delom dvakrat zavezuje. Današnje srečanje imam za nadaljevanje Plenuma kulturnih delavcev iz 1979. leta, to pot s poudarkom na literarni črti Voran-čevega dela. Takšen je bil takrat tudi sklep. Kako doživljamo, kaj nam nosi in nam govori Prežihovo hotenje, prelito v sporočilo njegove umetniške besede: že spoznanemu boste gotovo dosti pomembnega dodali tudi danes. Sam pa bi želel, tudi zato, ker gre za Vo-camca in naš odnos do njega, prispevati še nekaj misli na temo in odnos, ki je tudi danes močno aktualen, namreč odnos umetniškega (literarnega) in političnega — ki samega Voranca zadeva neposredno, oziroma v zvezi z vprašanjem družbene vloge literarnega ustvarjalca-umetnika, njegovega poslanstva in deleža v našem času *n prostoru. Dve Vorančevi misli, ki na videz nista med seboj v neposredni zvezi, mi služita za podnet. Prva je iz njegove korespondence s Ferdom Godino in zadeva slutnje krepitve »Uvoženega« literarnega toka na Slovenskem. Takole je zapisal med drugim ob članku dr. Dušana Pirjevca-Ahaca v Ljudski pravici junija 1947: »Ahačevo modrovanje isem prebral. On piše o problemih, ki niso nobeni problemi naše književnosti. Mogoče so to problemi za njega osebno, ali se za koga drugega. Tukaj se vleče neka megla, ki ni zdrava in ki ni naša. Če je to Unija, ne vem. Ali če bo to linija, potem bomo slabo vozili.« Druga je dz njegovega govora na I. kongresu Ljudske prosvete-v Ljubljani marca 1947, ko je kot predsednik te izobraževalne kulturno vzgojne organizacije opredelil bjeno temeljno nalogo: »Naša naloga je, da mi pomagamo vzgojita miselnost za ljudsko skupnost.« Vsaka ustvarjalna človeška praksa, umetniška pa še posebej, je porojena iz nezadovoljstva z obstoječimi razmerami, je kritika teh dejanskih razmer in pomeni torej napor preoblikovati jih. Resnična umetnost je v sebi vedno nosila revolucijo. Ni treba posebej dokazovati, kako je umetnost ustvarjalni nemir, ki ruši staro, preživeto in odpira ljudem nove možnosti doživljanja in življenja tega sveta in sebe samih. Uporaba marksistične metode združuje način in cilj in vsebino. Njena ideja in misel je boj za človeško, za bolj človeško. S tako metodo ni določeno samo to, kar nam gre, temveč tudi, kdo in kaj smo in kako nam gre za postavljeni oilj. Vse to pa v temelju določajo in potrjujejo naša dejanja. Ta metoda je torej že tudi določen način življenja. Umetnik, kakor revolucionar in komunist, nista prava, če ne prepričata predvsem s svojim delom. Tako prvi kakor drugi nista prava, če njuno delo ni sposobno lastnega življenja, če ni sposobno govoriti samo. Umetniku, ki ne občuti z ljudmi, ki mu njihove niso tudi njegove stiske in vprašanja, ki se potem celo pritoži, da je nerazumljen, ali da celo publika ni prava, gotovo nekaj bistvenega manjka. To velja mutatis mutandis tudi za nas komuniste, kakor tudi za vse politične delavce. Oboji so v tem svojem poslanstvu resnični in pravi družbenopolitični delavci tedaj, ko jih ljudje imajo in potrdijo za svoje, po temeljnem kriteriju njihovega delovnega in ustvarjalnega prispevka. Umetniška praksa in način življenja sta v isti — revolucionarni naravnanosti, v življenju in delu Prežihovega Voranca gotovo enkratno povezana. Najbrž ni glavni pomen spoznanja in skušnje o tem, kako je Voranc v enem živel življenje komunista-revolucionarja in umetnika-pisatelja le v formi logične ugotovitve, da bi ne bil mogel biti Voranc, če ne bi bil tudi Kuhar — Valič in obratno, temveč gotovo v spoznanju potrebe, da ni mogel živeti drugače, da je živel v potrebi, ki je postajala njegov življenjski čredo in sila, ki ga je poganjala od Voranca do Kuharja in Valiča in nazaj do Prežiha: ko- likor se mu je sprva zdelo nujno in prav, da gre v svet — »Domači kraj se mi je zdel pretesen, sanjal sem, da mora biti sreča tam zunaj nekje«, kolikor je potem vse bolj moral po svetu, kolikor je postajal vse pomembnejši mož revolucije — v krogu Titove tovarišije, toliko je hkrati vse teže in vse bolj jasne nosil v sebi podobe teh svojih ljudi in domačih krajev. In kakor je vse bolj prihajal »do prave pisave«, ko je z evropskih širjav in razmer mogel premeriti resnično in pravo velikost in podobo svojih ljudi, njihovih dejanj in vprašanj, mu je bilo vse bolj jasno, da mora poravnati še en dolg stvari naše in svoje revolucije — da napiše o njih in o njihovi poti — bajtarjev in drvarjev in knapov in fužinarjev; iz nicin globač in perzonalov na to sončno stran, da se čujejo tiste mogočne, da ne minejo, dokler iz tega rodu živijo:... »vi niste kakor drugi otroci — vi ste samorastniki ...«, in tiste uporne, »... temu, kar ni moje, se odpovem, temu pa, kar je moje, se ne odpovem ...« Poslanstvo in vlogo pisatelja je kratko opredelil z mislijo, da pisatelj sme pisati samo po svoji vesti, da najgloblje in najmočnejše ljudske tipe ustvarja ljudstvo samo, da je ljudstvo prvi ustvarjalec v slovenski umetnosti, umetniki pa se morajo boriti in izpovedovati to, za kar se bori ljudstvo in zaradi česar trpi. Če razmislimo o Vorančevem pisanju, o njegovi umetnosti, nam ob njegovem zgledu postane tudi jasno, kako je umetnina vendarle predvsem odvisna od ustvarjalne moči umetnika. Njegovi ljudje izpod gore — Hudabivniki in Jazbinci in Dihurji, ne nastajajo po literarnem programu, temveč jih iztisne v življenje skoraj elementarna umetnikova potreba po izpovedi. Za pisatelje je prav tako rekel, da morajo »trdo in sodobno delati«. V širšem kontekstu to nedvomno tudi Vorancu ni pomenilo drugega kakor imeti, širiti si razglede, biti odprt v svet, še posebej v evropski, katerega del smo, da je treba s tem nujno računati, da pa je predvsem treba ostati zvest, pogumno graditi in rasti iz svojih korenin. To še posebej za umetnika, glasnika našega časa in prostora, ni lahka naloga. Miroslav Krleža je 1952. leta na znamenitem kongresu književnikov zapisal: »Kako bi mogli opisovati našo stvarnost, ko se nikjer na svetu ne dogaja, kar se dogaja pri nas, kjer se v okviru vsakega pojava istočasno prepletajo krogi iz šestih stoletij. Naša književnost ne more biti posnemanje zahodno evropske iin mora naposled spregovoriti z lastnim glasom. Naša zgodovina zadnjih desetletij je pot bojev in žrtev, ko smo se do svoje socialistične politične oblike in vsebine prebili sami, po postavi lastnega zgodovinskega razvoja. Zahodnoevropska civilizacija je gradila na kosteh premaganih in pohojenih narodov, med katerimi smo bili žal tudi mi. Od Koroške do Blatnega jezera, od Istre do Soluna. Veličina Bizanca in Carigrada, Aachena in Benetk, Dunaja in Budima je slonela na naših porazih, zato naš primer žal ni enak zahodnoevropskim variantam o zmagi orožja in duha, ker spadamo v vrsto tistih civilizacij, ki se niso mogle razviti, ker so jim tuje sile še nedavno tega Častni gostje — poleg Kuharjeve Lidija Sentjurc odrejale pravico do moralnega in gmotnega obstoja.« Nič novega ne povem, če rečem, da smo tej zahodnoevropski civilizaciji v teh zadnjih desetletjih kar dosti prispevali — tudi z Voramcem. Da nas tega ni treba biti sram in da imamo in moramo svetu še kaj povedati o sebi. Gotovo je, da nihče namesto nas tega ne bo storil. Ko to spoznavamo, pa nas mora nekaj zaskrbeti. V delu naše publicistike, zgodovinopisja, sociologije in neredko tudi v literarnih besedilih, smo priča že kar permanentnim pristopom in prikazom, ki pod znakom tako imenovanega umetniškega pristopa in kritičnega zgodovinskega vrednotenja kar počez diskvalificirajo našo pot v zadnjih desetletjih, še posebej pa NOB — in delo in delovanje zveze komunistov (komunistične partije). Ob lastnem kratkem in slabem zgodovinskem spominu vzvišeno delijo »kritične« nauke, govoreč o tej poti kot »o epizodnem kompletu izključnih napak«, nenačelnosti in »srečnih naključij«. Komaj kje kakšna dobra beseda; megla — ni zdrava — in je proti nam, če parafrizi-ram Voranca. Očitno je treba zbrati in podvreči kritičnemu družbenemu vrednotenju bistvene komponente tako politične, kakor kulturne in intelektualne zavesti o našem, se pravi lastnem pojavu, prostoru in času, kakor je hkrati enako nujno skozi strokovne in estetske ocene o umetniškem povedati, ali nekaj je ali ni umetniški dosežek, in koliko je v tem svojem poslanstvu tudi naš; ali mi s tem sporočamo kaj svetu, ali se s tem potrjujemo, ali se odmikamo in za čigav račun se odmikamo, če se, in še kaj. Prvi, ki morajo to povedati, morajo biti ljudje iz stroke. Nedvomno so v ospredju vrednote naše bližnje preteklosti. Narodnoosvobodilni boj in leta neposredno pred njim in po njem morajo s svojimi vrednotami nujno živeti v nas, imeti svoje mesto in prostor v našem današnjem in jutrišnjem življenju. Normalno je, da so se skozi leta te vrednote za določen del spremenile. Vsekakor pa predstavljajo tiste korenine naše rasti, brez katerih je naš jutrišnji dan gotovo vprašljiv. To še posebej, če ne bomo iz njih za ta naš, kot rečeno, danes in jutri, obli- Za 90. obletnico Prežihovega rojstva je v oktobru pri založbi Borec izšel Prežihov album. Uredil ga je naš domačin — slavist prof. Tone Sušnik, ki je tudi drugače velik poznavalec Prežihovega dela in njegovega življenja. Pred avtorjevo uvodno besedo je še dodano kratko poročilo, da sta zadnjo redakcijo naslovov podob in opomb opravila univerzitetni profesor dr. Jože Koruza (tudi raziskovalec Prežihovega dela) in eden urednikov založbe Jože Stabej. Poglavji »Prežihova dela na odrskih deskah, v filmski upodobitvi in na televiziji« ter »Dolg dežele Vorancu« je izbral slikovno gradivo, uredil, napisal uvoda in opombe Miroslav Osojnik. V uvodni besedi avtor Tone Sušnik govori o delu, o svoji prvotni zamisli, o gradivu, ki se je nabralo za obširno monografijo. Predstavi, da je delo razdeljeno na dva dela. »Teža je na prvem delu, to so poglavja o življenju in literarnem ter političnem delu. Drugi del pa je posvečen odmevom na Prežihova dela: prevajalska dejavnost, ilustracije njegovih del, Prežihova dela na odru, filmu in TV, konča pa se z oddolžitvijo kraja.« Album sestavlja 19 poglavij, h katerim so na koncu dodane obširne opombe. V prvem poglavju srečamo lepote gore in Kotelj, nato so predstavljeni kraji Mežiške doline, delo v rudniku in železarni — kruh današnjih prebivalcev. Nadaljuje z rodom »Jurij Kuhar je prišel iz Globasnice sem v svet pod Uršljo goro in je zasejal seme ho- kovali novih vrednot, ali če rečem literarno — zraščali v nove človeške smisle. Vloga literature in literarnih ustvarjalcev, umetnosti in umetniškega, je pri vsem tem nenadomestljiva. Je nepogrešljiva v tistem, kar je Voranc označil kot »vzgojo miselnosti za to našo ljudsko skupnost«, za to ljudsko skupnost po naši meri. Na tak način je svoje človeško poslanstvo umetnika in družbenopolitičnega delavca pojmoval tudi Voranc: zgled, ki nam zgovorno govori za današnjo rabo. Sklenil bi z mislijo, ki si jo v delu sposodim pri dr. Francu Sušniku. Z današnjim srečanjem počastimo Voranca in devetdeset let njegovega rojstva, s pomenljivostjo tega dogodka počastimo tudi štiri desetletja prve svobodne slovenske in jugoslovanske skupščine in naše državnosti; s srečanjem se vračamo k Prežihu, k oporoki njegove matere samorastnikov, k vsem tem ljudem, ki so naši dedeji in babice, naše matere in očetje: v trpljenju, v borbah in blodnjah, V zmotah in grehih: obliti od lepote in prekleti, navdani od ene, do globoke svoje strasti, ki je bila ljubezen, urečena ljubezen do te domače zemlje in — slutnja domovine. tuljskega rodu Kuharjev.« Tretje poglavje govori o Vorančevi mladosti, vse do konca 1. svetovne vojne. Poglavje prikazuje predvsem hiše, kjer so Kuharji živeli, dokler niso prišli »na svoje« — današnja Prežihova bajta. Četrto poglavje se začne s Prežihovim literarnim ustvarjanjem (fotokopije iz Celovškega Mira, Domačega prijatelja, Zarje ...) in nadaljuje z njegovim političnim delovanjem 1919—1930 (5 poglavje) in literarnim ustvarjanjem 1919—1930 (6. poglavje); sledijo Borba na tujih tleh 1930 do 1939 (7. poglavje, ki ga sestavljajo predvsem faksimile Prežihovih pisem). Od ilegalne vrnitve do okupacije 1939—1941» Okupacija, Literarno ustvarjanje 1930— 1941, Zopet doma, Literarno ustvarjanje zadnjih let (8., 9., 10., 11. in 12. poglavje) in v 13. poglavju — Bolezen in smrt — zaključi z njegovim življenjem. V ostalih treh (14., 15. in 16.) našteje njegove samostojne tiske, prevode Prežihovih del (Solzice berejo otroci širom po svetu v svojem jeziku) in prikaže ilustracije v njih. Kot sem že na začetku omenila, je zadnji dve poglavji skrbno uredil Miroslav Osojnik. Tu vidimo slikovno gradivo odrskih uprizoritev, veliko tudi z domačih (Mežiške doline) odrov. Zadnje poglavje Pa prikazuje oblike, s katerimi so se ljudje oddolžili spominu Lovra Kuharja — Prežihovega Voranca (Od Prežihove bajte, Prežihove značke in plakete do Vorančeve poti in Vorančevih dnevov). Silva Sešl Prežihov album HOTULJSKI TABOR Letos je bilo za krajevni praznik KS Kotlje še posebej slovesno. Za častne krajane Kotelj so bili imenovani vsi preživeli borci hotuljskega tabora pred 40. leti. Objavljamo zapis o imenovanju častnih krajanov, prispevek Pavla Zavcerja-Mat-jaža, ki je tesno povezan s tem dogodkom •n njegov govor, ki ga je imel na osrednji Proslavi KS Kotlje pred spomenikom v nedeljo 30. oktobra. Objavljamo tudi pozdravna govora predsednika skupščine KS Kotlje Jožeta Logarja in predsednika sveta l£S Karla Polanca, ki je navzoče seznanil tudi z napredkom Kotelj in dejal: Minilo je 40 let od zgodovinskega pohoda borcev in bork na hotuljski tabor na zadnjo Oktobrsko nedeljo leta 1943. Drzni borci in organizatorji tega slavnega dogodka so pripravili fašistom in domačim izdajalcem hud moralni in politični Udarec. Obisk čete borcev v cerkvi in miting pod lipami pred njo pomnijo starejši krajani Kotelj še danes. Radi se spominjajo borcev in govorov: Matjaža, Bora, Dušana, Marjetke in Polda. Letos ne praznujemo samo Hotuljci posebno svečano svojega krajevnega praznika. Pred 40 leti, 29. novembra, se je v Jajcu rodila nova Jugoslavija. Na zasedanju AVNOJ so bili sprejeti zgodovinski sklepi izrednega pomena za bodočnost vseh narodov on narodnosti Jugoslavije. Pred 90 leti se je rodil naš pisatelj im komunist Prežihov Voranc. Voramc je po vrnitvi iz taborišča pisal svojemu bratu v Ameriko, da so se Kotlje v naši osvobodilni borbi držale tako sijajno, da mora biti človek naravnost ponosen, da se je tukaj rodil. Kotlje so dale veliko partizanov. Prvi borci so se že 24. februarja 1943. leta vključili v I. koroško četo. Bili so njeno jedro, saj so jo včasih imenovali kar Hotuljska žeta. Za svobodo je padlo 53 borcev, kar je za Kotlje predstavljalo veliko izgubo. Po vojni so nekatere kmetije ostale brez gospodarjev. To je povzročilo tudi počasnejši razvoj kmetijstva v našem kraju. Po letu 1970 se je kraj pričel razvijati hitreje. Razmahnila se je gradnja individualnih hiš in blokov. Do danes je bilo na novo zgrajenih 150 stanovanjskih hiš na območju Kotelj in Brdinj. Adaptiran je bil kulturni dom Prežihovega Voranca. V letu 1981 smo iz samoprispevka in s pomočjo družbenih sredstev zgradili otroški vrtec s tremi igralnicami. Slavje v Kotljah Zapeli so pevci iz Sel Vsekakor je treba omeniti tudi oba fotografa, Rada Vončina in Maksa Dolinška; Veliko je še posnetega gradiva — za drugi nlbum. Opravljeno je bilo veliko delo, vse priznanje avtorju in sodelavcem: spet smo bogatejši za nova spoznanja o Prežihu im *Dolg dežele Vorancu« je dobil novo razsežnost. Na slavnostni seji skupščine KS Kotlje so v sporedu sodelovali tudi harmonikarji V središču Kotelj je urejena javna razsvetljava kakor tudi v prvem delu novega naselja. Skoraj sleherna hiša v vasi in naselju je ogrevana iz skupne kotlarne, ki je bila dana v pogon v januarju 1983 in je priključena na zemeljski plin, kar je edinstveno v Sloveniji. Za to investicijo se moramo zahvaliti samoupravnim organom in vodstvu SKIS občine Ravne na Koroškem. Na Ivarčkem jezeru je sodobno urejen rekreacijski center ravenskih železarjev, ki so ga gradili s svojimi sredstvi in prostovoljnim delom delavci Železarne Ravne. Objekt upravlja TOZD Družbeni standard. Gozdno gospodarstvo je z izgradnjo 45 km cest povezalo vse kmetije na našem območju, kar je močno prispevalo k razvoju kmetijstva. Imamo tudi precejšnje površine gozdov v privatni in družbeni lasti. Gospodarstvo kmetij je usmerjeno v proizvodnjo mleka in mesa z dobro organiziranim odkupom pridelkov. Izboljšala se je tudi opremljenost kmetij s kmetijskimi stroji. Danes je v Kotljah skoraj polovica kmetij, kjer je vsaj en član gospodinjstva zaposlen v združenem delu. Stanje stanovanjskih hiš na kmetijah je zelo slabo. Pri trenutni politiki kreditiranja ne kaže, da bi se kmalu izboljšalo. Poleg individualne imamo tudi dobro razvito kmetijsko proizvodnjo v družbenem sektorju — Šrotnek. Kljub vsem problemom kmetijska proizvodnja raste, kar je gotovo v korist našemu kraju in celotni družbi v prizadevanjih za stabilizacijo gospodarstva. V letu 1979 je bila v Kotljah ustanovljena samostojna krajevna skupnost, ki šteje 1350 prebivalcev. Približno polovica zaposlenih jih dela na kmetijah, ostali pa v združenem delu. Krajani organizirano uresničujemo Skupne življenjske potrebe in interese prek samoupravnih organov krajevne skupnosti in s pomočjo družbenopolitičnih organizacij. V ta namen smo povezani tudi z organizacijami združenega dela, družbenopolitičnimi organizacijami, samoupravnimi interesnimi skupnostmi in drugimi v občini Ravne in širši družbeni skupnosti. Prizadevamo si, da bi kar najbolje in sproti reševali naloge in probleme, ki se porajajo v naši skupnosti. Osnovna organizacija Zveze borcev Kotlje šteje 176 članov, ki so organizirani v samostojen odbor Zveze borcev. V naši KS je 11 spominskih obeležij NOB, ki jih ustrezno vzdržujejo razni pokrovitelji. Posebna spomenika sta Kefrov mlin in spomenik Prežihovega Voranca z muzejem na Preškem vrhu. Na kratko sem vam želel predstaviti kraj in življenje v njem po osvoboditvi. O zgodovini Kotelj med NOB pa boste lahko prebrali v dopolnjenem zborniku, ki smo ga pripravili za to priložnost. Vsem navzočim želim ob današnjem praznovanju prijetno počutje, borcem slavnega hotuljskega tabora pa še posebej veliko zdravja in še pridite med nas v Prežihove Kotlje! Predsednik skupščine KS Kotlje, Logar Jože predaje slavnostno listino častnega krajana tov. Marjetki Slavnostna seja skupščine KS Kotlje z udeleženci Hotuljskega tabora Predsednik KS Kotlje, Karel Polanc med govorom na slavnostni skupščini KS Kotlje §11! Imenovanje častnih krajanov Družbenopolitične organizacije Kotelj so se na pobudo krajanov in organizacij odločile in sprejele sklep, da skupščini krajevne skupnosti Kotlje predlagajo, da se vsem preživelim borcem hotuljskega tabora podeli naziv častnega krajana Kotelj. Ta odločitev je v nas dalj časa tlela, letos pa je za to še posebej primerna priložnost, ko praznujemo 40-letnico. Danes nam ta zgodovinski dan še veliko pomeni, pomeni pomembno prelomnico za Hotuljce. Hotuljski tabor je ljudem v tistem času še več pomenil. Videli so, da niso prepuščeni usodi sovražnika, ampak se zanje in za lepšo svobodno prihodnost nekdo bori. To je ljudem vlilo zaupanje in moralno moč v partizansko vojsko. Se bolj so ji bili pripravljeni pomagati in se ji pridružiti. Fantje — partizani, ki so prikorakali v vas, so pokazali, da se ne bojijo nikogar in da jim je svoboda več vredna od lastnega življenja. Nekateri ste danes ponovno med nami. Tega smo posebej veseli in vam vedno hvaležni za vaše junaštvo. To je zgled za nas mlajše, da vas posnemamo in se učimo na vaših primerih. Na prvi skupščini krajevne skupnosti dne 23. 10. 1982 je bil predlog DPO o imenovanju častnih krajanov soglasno sprejet in se za častne krajane Kotelj proglasijo naslednji preživeli borci hotuljskega tabora: Pavle Žaucer-Matjaž, Boris Čižmek-Bor, Olga Kastelic-Marjetka, Ivan Uranič-Dra-go, Rudolf Hohkraut-Dolf, Ladislav Grat-Kijev, Stane Mavrič, Lambert Kotnik-Frank, Jože Štajner-Gogo, Ivan Goličnik-Drenov, Franc Razgoršek-Petruška, Jakob Razgoršek-Tomaž, Jože Andrejc-Alah, Albert Konečnik-Modras, Marija Mavsar-Jel-ka, Hojnik Konrad-Milan, Filip Mlinar-Vuk, Anton Zdovc, Avgust Vižintin-Izak, Alojz Slemnik-Zvone, Jože Knez-Kolja, Lovro Prek-Fric, Ferdinand Kotnik-Jož-ko, Bogomir Wastl-Božo. Pismo Pavla Žaucerja-Matjaža družbenopolitičnim organizacijam KS Kotlje Dve zadnji, lepi oktobrski nedelji, 31. 10. 1943 in 30. 10. 1983, v Kotljah mi bosta ostali nepozabno v najlepšem spominu. Doživljaji, prijetni občutki ob naših hotulj-skih srečanjih me navdajajo z življenjskim optimizmom, s trdno vero v človeka, v njegovo ustvarjalnost, dobroto in plemenitost. Pred 40 leti smo partizani Hoituljcem utrjevali pogum in vero v lepše življenje, danes, na naša stara leta, nas mladi rod Hotuljcev ozar j a z zaupanjem v lepši jutrišnji dan. Prisrčna hvala vsem Hotuljcem, mladim in starim, vam vsem in vsakemu posebej, za vse dobro in lepo; obsuli ste nas s častmi, ljubeznijo in spoštovanjem. Ponosen sem, da sem s soborci postal krajan krajevne skupnosti Prežihovih Kotelj. Ne bom vam delal sramote; potrudil se bom, da bom častno z delom in zgledom opravičil veliko priznanje in čast častnega fcrajiana vaše krajevne skupnosti. Prežihov Voranc je po trnjevi poti trpljenja, po vrnitvi v svobodno domovino, v svoj ljubljeni rodni kraj, v prvem pismu bratu izrazil neizmerno zadovoljstvo in ponos na svoje partizanske Kotlje. Zal mu življenjska usoda ni dala, da bi napisal še pomnik svoji partizanski Jamnici. Kot vaš krajan predlagam, da bi skupno uresničevali Titovo zavezo z organiziranim razvijanjem An negovanjem Prežihovih revolucionarnih tradicij in tradicij koroškega partizanstva. Ustavna obveza delovnih ljudi in Občanov matičnega naroda je, da izpolnjujemo dolžno skrb in se zavzemamo za ureditev položaja slovenskih narodnih skupnosti v zamejstvu. Koroški Slovenci v Avstriji še danes ne uživajo pravic za normalen narodnostni obstoj in razvoj. Da bi mi mogli izpolnje- vati ustavno dolžnost do njih, je treba poznati njihovo zgodovinsko usodo in današnje bitje in žitje tega dela našega narodnega telesa. V tem nam je velik vzor Prežihov Voranc. Bralna značka Karla Prušnika-Gašperja je osnovana za pridobivanje vednosti in znanja iz zgodovine koroških Slovencev in o današnjem položaju slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji. Gašperjeva bralna značka je namenjena odraščajoči mladini in odraslim, ne le šolskim otrokom. S prijetnim branjem in z resnim študijem pri- bližujemo koroško stvarnost našemu človeku. Gašper pa je bil tudi izjemno povezan s Kotljami, s Hotuljci. Rad je prihajal na praznovanja krajevnega praznika, dobro se je počutil med Hotuljci. Kako srečen bi bil, ko bi mu bilo dano doživeti naš včerajšnji dan, naš veliki praznik. Predlagam, da v krajevni Skupnosti organizirate nekaj bralnih krožkov GBZ. Z osrednjim odborom GBZ na Ravnah se dogovorite za dodatni hotuljski bralni program. V obvezno branje vključite »Hotuljski tabor — 40 let«, besedilo recitala in Albert-Modras Konečnik sprejema čestitke morda še kaj. Kot izbirno čtivo pride v poštev »Vorančeva pot«, »Prežihove svečanosti«, »Po Prežihovih Kotljah«, »Prežihov album« in seveda krajša Prežihova dela. »Jamnica« verjetno pozna vsak Hotuljec. Menim, da bi bilo prav, pa tudi možno je, organizirati vsaj en krožek v starih Prežihovih Kotljah, drugega (aii celo več) v novem naselju, po enega na Preškem vrhu in v Podkraju. V mesecu knjige, širjenja bralne kulture med mladimi in odraslimi, zastavite dela za organiziranje bralnih krožkov GBZ. V krožke vključujte bralce vseh treh generacij s frontovsko širino. Ob letu bi za bralce, za zmačkarje GBZ iz Kotelj, pripravili krajevni kviz ali okroglo mizo in bi tako nalogo vključili v pro- gram proslav krajevnega praznika. To svojo častno zavezo letošnjega hotuljskega tabora objavite v Koroškem fužinarju, v Vestniku koroških partizanov, v TV 15 in v regijskem radiu v Slovenj Gradcu. To naj bo nov pomnik hotuljske zvestobe revolucionarnim tradicijam naše borbe. Naša krajevna skupnost bo s takim delom postala vzor in zgled ne samo drugim krajevnim Skupnostim v Mežiški dolini in v koroški regiji temveč tudi širši slovenski javnosti. S Prežihovo in partizansko tradicijo izpolnjujmo Titovo zavezo za negovanje pričevanj naših bojev za svobodo, za srečnejše življenje na lastnih tleh. Obvežite tudi nas, častne krajane, da se bomo vključevali v to delo, kolikor nam bo zdravje dopuščalo, da si bomo ob Prežihu in Gašperju bogatili znanje in plemenitili značaj, da bomo v živem stiku s ho-tuljsko mladino doživljali utrip današnjega življenje v novi, sodobni vaški soseski. Ne smemo pozabiti, da je občina Kotlje imela po štetju 1921 polovico današnjega števila prebivalcev, da so Kotlje same leta 1937 imele le 136 prebivalcev, da je v krajevni skupnosti živelo do včeraj 1350 krajanov, sedaj pa jih šteje še 24 več. Upam, da bo na Poljani maja 1985 stala v zboru brigade značkarjev GBZ tudi ho-tuljska četa z vsaj 4 vodi. S koroškim pozdravom — srečno! Vaš Pavle Zaucer-Matjaž 40 LET HOTULJSKEGA TABORA V KOTLJAH Prireditve v počastitev krajevnega praznika bodo od 23. (to 30. 10. 1983 Zvrstile st; bodo. - špor tne itjrt? prikaz ((asilskih veščin kulturne ter , letni plan pa je realiziran že 84°/o. Vendar pa je treba hkrati opozoriti, da so takšna gibanja predvsem odsev izrednega povečanja deviznih sredstev na račun tečajnih razlik, nastalih v tem letu. Navidezno ugodna gibanja pa pri podrobnejši analizi posameznih bilančnih kategorij ter ob upoštevanju tečajnih razlik dobivajo povsem drugačen, pri nekaterih postavkah celo močno degresiven trend. Tu predvsem mislimo na dinarska kratkoročna sredstva gospodarstva koroške regije, ki so bila ob polletju manjša v primerjavi z decembrom 1982 za 230 milijonov dinarjev, dolgoročna pa za 62 milijonov dinarjev, gledano v celoti pa so dinarska in devizna sredstva gospodarstva in negospodarstva manjša za 300 milijonov dinarjev. Tak izpad denarnih sredstev je gospodarstvo poskušalo nadomestiti z vsemi oblikami zadolževanja pri banki, še posebej ob izplačilih osebnih dohodkov. Kljub dokajšnjemu izpadu žiralnega denarja gospodarstva v prvi polovici leta banka na področju dinarske likvidnosti ni imela posebnih težav. Na zadovoljivo likvidnost sta v tem obdobju vplivala predvsem dva dejavnika; banka je na dinarskem računu obračala dalj časa sredstva za »devizne aranžmane« za namensko proizvod- Pri koritu njo, prav tako pa je v tem obdobju terminsko prodala devize LB Združeni banki (110 mio din) ter si tako izboljševala dinarsko likvidnost. Vendar kljub temu že ugotavljamo, da dobivajo tovrstna gibanja vedno bolj značilnosti preteklega leta, ko se je banka srečevala z dokajšnjimi težavami. V vseh dosedanjih poročilih smo pri poslovanju banke izpostavljali tri dejavnike: omejevan porast naložb — limit, likvidnost ter strukturo naložb. O prvih dveh je že bilo govora, zato bi pri strukturi naložb želeli poudariti, da se zahteva do konca leta 80 % struktura naložb, kar pomeni, da lahko banka preliva le 20 % kratkoročnih sredstev v dolgoročno porabo (nad eno leto). Temeljna koroška banka pri izpolnjevanju tega ukrepa letos nima težav. 2e v začetku leta je od Združene banke dobila 150 milijonov dinarjev dolgoročnega depozita, med letom pa se je tudi delno dopolnila metodologija izračuna (izločena stanovanjska sredstva), tako da ima banka 30. 6. 1983 doseženo 84 °/o strukturo, kar je celo več, kot se zahteva konec leta. Zaradi ukrepov kreditno-monetame politike, omejevanja zaradi plasmajev in doseganja predpisane strukture, kakor tudi zaradi prenosa neizkoriščenih pogodbenih obveznosti v znesku 261 mio dinarjev naj bi banka v letu 1983 odobrila za 260 milijonov novih investicijskih kreditov, s porabo 60 milijonov dinarjev v letu 1983 in 200 v letu 1984. Ugotovimo pa lahko, da banka ne sledi planskim predvidevanjem. Do polletja je bilo novo odobrenih le 68 milijonov dinarjev, kar pomeni 26 °/o planiranega obsega. Na tako občutno zaostajanje za planom vplivajo na eni strani dodatno zaostreni zakonski predpisi o kreditiranju investicij in zniževanje v začetku leta dogovorjenega porasta plasmajev, na drugi strani pa pomanjkanje investicijskih programov gospodarstva regije, ki bi sledili ciljem večje izvozne naravnanosti. Prav tako močno zaostaja koriščenje letnih Gorazd Fale Poslovanje Temeljne koroške banke v prvi polovici leta 1983 trans, saj je bila poraba do 30. 6. 1983 uresničena le 39 %. Želimo pa omeniti, da so bile v mesecu juniju štiri delovne organizacije vključene v paket namenskega kredita Mednarodne finančne korporacije (IFC) za izvozno usmerjene projekte. Skupno odobreni kredit IFC našim štirim članicam znaša 1.457.000 ameriških dolarjev, TKB pa bo po predvidevanjih pri teh kreditih sodelovala s približno 80 milijoni dinarjev. Naložbe v tekočem poslovanju so se povečale za 276 milijonov dinarjev ali za 13 °/o, plan pa je dosežen 49 %>. Banka je sledila t. i. selektivnim naložbam, med temi posebej izvozu na konvertibilno tržišče. Tako izvoz že ob polletju izkazuje 30% prekoračitev letnega plana, priprava blaga za izvoz pa 15 %. Vendar takšna gibanja niso le odraz teženj k intenzivni naravnanosti koroškega gospodarstva k izvozu, ampak so tudi rezultat tečajnih sprememb (okoli 30 %). Pri reševanju problematike izplačil osebnih dohodkov je banka sodelovala z dopolnilnimi sredstvi poprečno v višini 150 milijonov dinarjev, pretežno z eskontom menic, ki pa jih je pogosto zaradi limitne problematike morala prodati Narodni banki in Tržišču denarja in vrednostnih papirjev v Beogradu. V drugem kvartalu se je banka vključila v novo obliko kreditiranja članic s t. i. okvirnim kreditom, saj se je na ta način izogibala ozko določeni kreditni porabi. Gospodarstvo regije premalo skrbi za lastna obratna sredstva ter se vse preveč naslanja na kredite za te namene pri banki. Poslovanju s tujino prav zaradi zaostrenih pogojev ter dokajšnjih sprememb na tem področju namenjamo nekoliko več pozornosti. a) devizno režimsko poslovanje Konvertibilni devizni prilivi od izvoza in odlivi za uvoz v I. polletju 1983 v 000 din po tečaju 63,40 za USA $ 1983 1. 1. do 30. 6. 1982 1. 1. do 30. 6. indeks 1983/1982 prilivi od izvoza 958.413 1.031.946 93 odlivi za uvoz 411.873 544.255 76 Skupaj dev. plač. pro. 1370.286 1.576.201 87 Podatki o opravljenem deviznem plačilnem prometu za devizne komitente Temeljne koroške banke Slovenj Gradec kažejo, da se neugodna gibanja prilivov in odlivov nadaljujejo tudi v I. polletju 1983. Prilivi od izvoza blaga in storitev so realizirani za 7 % pod lanskoletno ravnijo, medtem ko so odlivi za plačila v tujino kar za četrtino nižji. Vzroke za takšno gibanje prilivov je iskati v povečevanju kompenzacijskih in kooperacijskih poslov, kjer poteka blagov- na menjava načeloma v razmerju 1:1, kar jeza izvoznike vsekakor ugodneje kot koriščenje deviz po prilivih iz rednega izvoza. Manjši devizni odlivi v tujino pa so posledica poslabšanja devizne likvidnosti celotne Ljubljanske banke zaradi manjših prilivov od izvoza blaga in storitev napram lanskemu letu, ter obveze, da mora banka iz tekočih prilivov v prvi vrsti poravnavati zapadle kreditne obveznosti članic do tujine (tiste, ki niso bile odložene) ter izpolnjevati obveznosti do Narodne banke Jugoslavije za odvod deviz za energetske surovine, za potrebe federacije in za devizne rezerve. Pri plačilih v tujino za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala so občasno nastopale težave, ki pa jih je banka v sodelovanju s članicami in z LB ZB po naši oceni uspešno reševala, tako da ni bila posebej prizadeta proizvodnja, zlasti pa ne izvozno usmer j ena. Banka je prednostno odpirala akreditive z odloženim rokom izplačila (terminske akreditive) ter članicam omogočala polagati dinarsko pokritje ob likvidaciji teh akreditivov. S terminsko prodajo deviz je banka pomagala svojim članicam premoščati časovna neskladja med deviznimi prilivi in odlivi, s čimer je bila dana možnost uvoza pred realizacijo deviznega priliva. b) Kreditno in garancijsko poslovanje Kreditno in garancijsko poslovanje je bilo v prvem polletju 83 zaradi odloga plačila glavnic tujih kreditov in pričakovanega refinanciranja teh glavnic posebej izpostavljeno in je v banki povzročilo tudi nekatere negativne dohodkovne posledice. Na podlagi obveznega odloga plačila glavnic do tujine od 18. 1. 1983 do refinanciranja teh obveznosti z novimi krediti, banka ni mogla plačevati v tujino zapadlih glavnic, čeprav so jih delno končni kreditojemalci poravnali, kar pomeni prenos stroškov iz takšnih kreditnih razmerij na banko (obresti in tečajne razlike). Pri tem pa lahko ugotovimo, da so bile tujini pravočasno plačane vse obresti, obračunane od inozemskih kreditov. Skupaj je članicam banke v I. polletju 1983 zapadlo v plačilo približno 2 milijona ameriških dolarjev glavnic, od katerih tujini zaradi odloga ni bilo plačanih 1,9 milijona dolarjev. Od neplačanih obveznosti do tujih kreditov in garancij do tujine so članice ob zapadlosti iz ustreznih deviznih virov odplačale le 600 tisoč ameriških dolarjev, medtem ko je razlika 1,3 milijona dolarjev nepokrita in so knjižene v bančnih plasmajih ter bremenijo limit banke. Za stanovanjsko komunalno poslovanje lahko ugotovimo, da še ni v celoti usklajeno s stabilizacijsko naravnanostjo družbe ter z zaostritvami kreditno-monetarne politike. To ugotovitev potrjuje intenzivna poraba sredstev, predvsem v primerjavi z investicijsko (poraba je dvakrat večja) ter dokajšnje povečanje kreditov — za 233 milijona dinarjev ali 14 %, to je kar 71 odstotna realizacija plana. Kljub težjim dohodkovnim pogojem v gospodarstvu ugotavljamo še vedno sorazmerno precejšnje izločanje sredstev za stanovanjsko gradnjo, ki so bodisi z vezavo ali s komisijskimi posli in bančnim kreditiranjem usmerjena v to gradnjo. Letos je v večji meri zaživela družbeno usmerjena gradnja, pri kateri kot investitor nastopajo samoupravne interesne skupnosti, vendar se zaradi težav pri zagotovitvi sredstev pojavljajo pri banki zahteve po kratkoročnih kreditih, garancijah in avali-ranju menic. Tudi za leto 1983 lahko kljub močnemu administrativnemu poseganju v delitev OD ugotovimo, da so sredstva prebivalstva najbolj stabilen in trajen vir sredstev v banki. Njihovo povečanje v šestih mesecih znaša 423 milijonov dinarjev ali 19 %, letni plan pa je že realiziran 90 %. Vendar pa je potrebno pri tem povečanju omeniti, da kar 250 milijonov dinarjev odpade na račun povečanja deviznih vlog zaradi tečajnih razlik, čeprav so te realno enake stanju v začetku leta. Pri dinarskem varčevanju so se izrazito povečala dolgoročna sredstva (za 90 milijonov dinarjev) predvsem zaradi stimulativnejših obrestnih mer. Spremembe obrestnih mer v začetku leta še niso odigrale prave funkcije pri zadolževanju članic pri banki kot tudi ne pri oblikovanju ustreznega dohodka, ki bi zadoščal pokritju nastalih tečajnih razlik. Tako ostaja limit še vedno edini omejitveni faktor pri porastu plasmajev. Kljub temu bi želeli ponovno opozoriti na zaostritve omejevanega porasta plasmajev. 2e znane restrikcije v kreditno monetarni politiki bodo zahtevale določene korekcije pri poslovni politiki za letos predvsem v smislu zmanjševanja rasti določenih vrst kreditov. Ce bi na koncu poskušali povzeti poročilo, menimo, da lahko kljub težavam, s katerimi se je v tem polletju srečevalo gospodarstvo ter banka z vsemi zaostritvami v denarni politiki, ugotavljamo, da je koroškemu združenemu delu uspevalo zagotavljati vsaj približno normalno proizvodnjo in gospodarjenje kakor tudi realno izplačevanje osebnih dohodkov. Ana Erjavc (J?apuUima Tihe padajo snežinke v temno noč. V hišici samotni brli še bleda luč. Leži tam revna žena, zre v svetlo luč. Telo njeno mraz pretresa, zaspati ni ji moč. Kje sinovi ste in hčere? Kam vas je speljala pot? Kje ste si zgradili gnezda za nov slovenski rod? Mraz me več ne stresa, čisto mirno je srce. Kmalu mi bo tuja roka za vedno zaprla oči. Alojz Pikalo Poročilo o uresničevanju programa Zveze kulturnih organizacij Ravne na koroškem (januar-september 1983) Zveza kulturnih organizacij Ravne na Koroškem združuje deset krajevnih kulturnih društev in šest samostojnih skupin, tri društva, ki delujejo na območju Koroške krajine, in osem šolskih kulturno-umetniških društev. Za načrtovanje in uresničevanje programa skrbijo strokovni odbori, za neposredno izvedbo pa je zadolžena strokovna služba. Zveza kulturnih organizacij hkrati opravlja tudi dela prireditvene poslovalnice, saj v občini nimamo za to posebne institucije. V občini Ravne na Koroškem so razvite predvsem klasične oblike kulturno-umetniške dejavnosti, medtem ko sodobnih oblik ni: klubska dejavnost se ni uveljavila, izraznega plesa skupine me gojijo, arhivsko-dokumenta-oijska dejavnost je šibka. Zaradi večje preglednosti smo si začrtali program po dejavnostih in tako načrtovali tudi sredstva. GLASBENA DEJAVNOST Je najbolj razvita, saj dela v občini 10 pevskih zborov, 6 glasbenih skupin, 7 šolskih pevskih zborov. Izpeljali smo naslednje tradicionalne akcije: — srečanje pevskih zborov od Pliberka do Traberka '83 (v občini smo imeli devet koncertov v vseh večjih krajih), — srečanje pihalnih orkestrov občine, — srečanje mladinskih pevskih zborov »Naše pesmi' naj donijo«. Letne koncerte so pripravili MPZ Vres Prevalje, MPZ Fužinar Ravne, MePZ DPD Svoboda Črna, Pihalni orkester ravenskih železarjev, Pihalni orkester rudnika Mežica, Pihalni orkester DPD Svoboda Prevalje. Posamezni pevski zbori in pihalni orkestri so v tem obdobju pripravili naslednje število koncertov in nastopov: MePZ DPD Svoboda črna 2 koncerta im 9 krajših nastopov, KUD Gozdar črna 4 nastope, MPZ Mežiški knapi 8 nastopov, mešani im moški pevski zbor Društva upokojencev Prevalje 5 nastopov, Oktet TRO Prevalje 14 nastopov, MPZ Vres Prevalje 6 koncertov in 8 nastopov, MPZ Šentanelski pavri 8 nastopov, MPZ Fužinar Ravne 2 koncerta in 12 na-stovo, Koroški oktet Ravne 4 koncerte in 13 nastopov, Pihalni orkester Rudnika Mežica 1 koncert in 9 nastopov, Pihalni orkester DPD Svoboda Prevalje 1 koncert ni 13 nastopov, Pihalni orkester ravenskih železarjev 2 koncerta in 8 nastopov. Pevske skupine in orkestri so nastopili tudi zunaj meja naše občine v Sloveniji, pri zamejskih Slovencih in v tujini: — MPZ Fužinar je nastopil v Grosupljem im Šentvidu pri Stični na slovenskem pevskem taboru, v Grebinju v Avstriji in v Budimpešti na Madžarskem — MPZ Vres Prevalje se je predstavil občinstvu v Portorožu, za študente v Ljubljani je ob 30-letnici pripravil celovečerni koncert, v Dobrni je imel intenzivne vaje in koncert — MPZ Šentanelski pavri je sodeloval na reviji Koroška poje v Celovcu — mešani im moški pevski zbor Društva upokojencev Prevalje sta se udeležila področnega srečanja pevskih zborov društev upokojencev v Radencih im republiškega srečanja v Trbovljah — mešani pevski zbor DPD Svoboda črna je gostoval v Lučah — pihalni orkester rudnika Mežica se je udeležil tekmovanja pihalnih orkestrov v ko- rakanju v Slovenski Bistrici in osvojil srebrno priznanje — pihalni orkester ravenskih železarjev je gostoval v Italiji — oktet TRO Prevalje je sodeloval na tradicionalnem srečanju oktetov Slovenije v Škofji Loki im Šentjerneju. V programu smo zapisali tudi nalogo, da bomo zbrali podatke o skupinah. Za nekatere skupine imamo vzorno urejene podatke, za nekatere skupine pa podatkov od društev ne dobimo. Za področje zborovstva je bila ustanovljena tudi področna pevska zveza, ki pa ni delala, zato predlagamo, da se izvoli nov odbor Koroške pevske zveze ali pa naj zbori delajo v področni pevski zvezi severovzhodne Slovenije. Veliko težav je bilo tudi z izobraževanjem strokovnih kadrov, saj nismo mogli zainteresirati zborovodij za osrednje seminarje. Na spomladanskem seminarju smo imeli le enega udeleženca, čeprav smo od strokovnjakov slišali, da so nekateri več kot potrebni strokovnega izpopolnjevanja. To vprašanje bo treba v prihodnji sezoni še zaostriti in večjo družbeno pomoč nuditi le zborom, katerih zborovodje in pevci so pripravljeni dvigniti tudi kvaliteto. Ugotovimo lahko, da kvaliteta zborovskega petja nazaduje in da kljub množičnosti ne moremo biti zadovoljni. Mnogi zbori so v krizi, nekateri tudi zaradi tega, ker se možnosti gostovanj v domovini in tujini vse bolj ožijo. Nerešeno pa ostaja tudi nagrajevanje zborovodij im drugih strokovnih delavcev v društvih. FOLKLORNA DEJAVNOST V folklorni dejavnosti so že vrsto let enake težave: — skupine imajo malo plesnih parov, — imajo enak ali zelo podoben program, — drage noše, — strokovnih vodij ni. Odbor za folkloro je razpravljal o teh problemih, a rešiti jih ni mogel, ker so lokalne in osebne težnje preveč izrazite. Trenutno delajo v občini tri odrasle folklorne skupine, med njimi ima folklorna skupina Bratstvo svojski program. Folklorna skupina Prežihov Voranc je razpadla im bo treba začeti znova. Velike težave so s pridobivanjem plesalcev pa tudi strokovnega delavca trenutno mi. Na šolah so folklorne skupine na COŠ Koroški jeklarji na Ravnah, na OŠ Franja Goloba na Prevaljah im OŠ Franca Pasterka Lenarta v Mežici. V folklorno dejavnost prištevamo tudi harmonikarska orkestra v Črni in na Ravnah ter tamburaški orkester DPD Svoboda Prevalje. Predvsem tamburaški orkester se otepa z velikimi težavami. Mladih pa ni mogoče dobiti brez novih tamburic. Za vodje šolskih folklornih skupin smo skupaj z ZKO Slovenije pripravili področni seminar. S to obliko izobraževanja bo treba Pevsko srečanje Ravne—Piran Muziciranje nadaljevati. Osrednji slovenski seminar obiskuje en član folklorne skupine KUD Gozdar Črna. Tudi za folklorne skupine velja, da imamo le delni pregled članstva. Prav tako je nagrajevanje strokovnih delavcev v folklorni dejavnosti neurejeno in prepuščeno društvom. Imeli smo naslednje tradicionalne akcije: -— srečanje folklornih skupin občine Ravne, — srečanje pionirskih folklornih skupin. Folklorne in glasbeno-folklorne skupine so sodelovale tudi na prireditvah zunaj občine. — harmonikarski orkester KUD Prežihov Voranc Ravne je sodeloval na televizijski oddaji Naše srečanje v Ljubljani in na srečanju harmonikarjev v Ljubečni pri Celju, — folklorna skupina KPD Šentanel je nastopila v Ljubljani na svečanosti ob 30-letnici Kluba koroških študentov in na jurjevanju v Črnomlju ter na srečanju folklornih skupin severovzhodne Slovenije v Dravogradu, — folklorna skupina KUD Gozdar črna je sodelovala na flosarskem balu v Mozirju, — tamburaški orkester DPD Svoboda Prevalje je sodeloval na srečanju tamburašev v Libojah, — pionirska folklorna skupina COŠ Koroški jeklarji je sodelovala na srečanju otroških folklornih skupin Slovenije v Celju. Posamezne skupine so pripravile naslednje število nastopov: — folklorna skupina KPD Šentanel 10 nastopov, — folklorna skupina KUD Gozdar črna 6 nastopov, — folklorna skupina KUD Bratstvo Ravne 4 nastope, — tamburaški orkester DPD Svoboda Prevalje 11 nastopov, — harmonikarski orkester KUD Prežihov Voranc Ravne 11 nastopov, — harmonikarski orkester KUD Gozdar črna 7 nastopov. GLEDALIŠKA DEJAVNOST Gledališka dejavnost je glede na število izvedenih predstav v prvi polovici leta slabo razvita. Vzroki so že vrsto let podobni: — nezainteresiranost mlajših za to zvrst ku Itu rno-u metn iškeg a d el ovan j a, — pomanjkanje režiserjev, — veliki stroški za scene, — majhne možnosti gostovanja v drugih krajih Slovenije. V tem obdobju so pripravili predstave: — združena gledališka skupina DPD Svoboda Prevalje-Mežica — gledališka skupina KUD Prežihov Voranc Ravne je obnovila lansko predstavo, — gledališka skupina Strojnska Reka, — mladinska gledališka skupina Leše. Šolske skupine delajo, žal, preveč v zaprtem krogu in tudi predstave igrajo v glavnem le za svoje vrstnike. Tudi za gledališke skupine velja, da imajo premalo mladih igralcev in vsekakor bo potrebno več storiti za medsebojno povezavo šolskih skupin s krajevnimi kulturno-umetni-škiirni društvi. Šolska skupina bi morala biti hkrati tudi mladinska skupina tistega društva, ki ima sedež v tem kraju. Več bi moralo biti tudi medsebojne pomoči med strokovnimi sodelavci društev. V gledališko dejavnost spada tudi lutkarstvo. To se je razvilo predvsem v vrtcih in nekaterih šolah. V krajevnih društvih nimamo lutkovnih skupin. Že vrsto let pa si prizadevamo, da bii te skupine delale tudi v okviru krajevnih društev in se s tem odprle širšemu krogu gledalcev. Uresničili smo naslednje skupne naloge: — srečanje lutkovnih skupin občine (sodelovale so štiri skupine), — srečanje mladinskih gledaliških skupin (sodelovalo je pet skupin), — srečanje odraslih gledaliških skupin (sodelovale so štiri skupine). Posamezne skupine so nastopile takole: — združena gledališka skupina DPD Svoboda Prevalje-Mežica 11-krat, — gledališka skupina KUD Prežihov Voranc Ravne 1jkrat, — Mitja Šipek z monodramo 7-krat, — mladinska gledališka skupina Leše 9-krat, — gledališka skupina Strojnska Reka 4-krat. Zunaj občine Ravne na Koroškem so gostovali Mitja Šipek, združena gledališka skupina DPD Svoboda Prevalje-Mežica na področnem srečanju gledaliških skupin severovzhodne Slovenije v Veržeju, gledališka skupina COŠ Koroški jeklarji na področnem srečanju otroških gledaliških skupin severovzhodne Slovenije v Ribnici na Pohorju, lutkovni skupini VVE Mežica in VVE Zgornji Kraj s Prevalj pa sta sodelovali na področnem srečanju lutkovnih skupin v Genterov-cih pri Lendavi. Tudi za seminarje za gledališko dejavnost je bil odziv zelo slab, saj se je le en kandidat udeležil osrednjega seminarja v Radencih. Doma smo organizirali seminar za vodje lutkovnih skupin (režija in scena), ki so ga obiskale vse vzgojiteljice, ki se ukvarjajo z lutkarstvom. Seminar je dobro uspel. FILMSKA DEJAVNOST Odbor za filmsko dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Ravne na Koroškem skrbi predvsem za dve stvari: — za načrtovanje, izbor in sofinanciranje filmskih predstav za šolsko mladino (skupaj s Koroškimi kinematografi Prevalje), — za razvoj ljubiteljske filmske ustvarjalnosti (skupaj s Koroškim kinoklubom Prevalje). Ob letošnjih Vorančevih dnevih smo pripravili izbor filmov, posnetih po Prežihovih delih. Sofinancirali smo po eno predstavo za vse šole in po eno predstavo za krajane v Črni, Mežici, na Prevaljah in ina Ravnah. Za udeležence zimskega pohoda po Vorančevi poti smo pripravili projekcijo filma BOJ NA P02IRAVNIKU in srečanje z ustvarjalci tega filma. Ljubiteljski filmski ustvarjalci se združujejo v Koroškem kinoklubu Prevalje. Koroški kinoklub dela samostojno in tudi finančno pokriva vse svoje akcije. Skupaj z ZKO Ravne so izvedli projekcijo amaterskih filmov za srednjo šolo in projekcijo festivalskih filmov za osnovne šole. Zveza kulturnih organizacij je pokrila del stroškov za II. mednarodni festival industrijskega, obrtnega in etnološkega amaterskega filma na Prevaljah. ZKO Ravne je pomagala tudi pri organiza-oiji 19. srečanja najmlajših filmskih ustvarjalcev Slovenije, ki je bilo na Ravnah. Sodelovanje med odborom za film in Koroškim kinoklubom je še šibko, čeprav je veliko možnosti za načrtovanje In izvedbo posameznih akciij, za vzgojo kadrov in drugo. Koroški kinoklub je organiziral seminar za začetnike, člani kluba pa pomagajo tudi pri tovrstnem vzgojnem delu na šolah. PLESNA DEJAVNOST Plesna dejavnost v občini mi razvita, saj organizirano ne deluje nobena skupina ne v društvih In ne na šolah. Nekatere šole občasno pripravijo priložnostne programe, širši javnosti pa se skupine ne predstavijo. Vzrok za to je predvsem v pomanjkanju strokovnih delavcev. Žal tudi letos na osrednje slovenske seminarje nismo poslali nikogar. LIKOVNA DEJAVNOST Likovniki se združujejo v Društvu koroških likovnikov. Povezava med društvom In ZKO je slaba, saj odbor za likovno dejavnost ni zaživel, zato tudi ni sodelovanja pri oblikovanju razstavne politike v Likovnem salonu. ■ Kulturne skupine vedno sodelujejo ZKO je skupaj z Likovnim salonom pripravila tradicionalno razstavo likovnih del učencev osnovnih šol z naslovom BORBA — DELO — SADOVI, drugih skupnih akcij ni bilo. Zveza kulturnih organizacij je pokrila stroške za udeležbo enega člana Društva koroških likovnikov v začetni izobraževalni slikarski koloniji v Novem mestu. LITERARNA IN KNJIŽNIČNA DEJAVNOST V občini je knjižničarstvo dobro organizirano. Društvenih knjižnic ni več, ampak so to enote Koroške osrednje knjižnice, ki nabavlja, strokovno opremi in organizira izposojo celotnega fonda knjig. Koroška osrednja knjižnica organizira v teh enotah tudi spremljajoče aktivnosti ob izposoji (razgovori, razstave, pravljične ure ipd). Posamezniki, ki literarno ustvarjajo, niso organizirani v literarni klub ali kakšno drugo podobno institucijo. Pri ZKO je evidentiranih 10 do 15 mladih literatov, ki sodelujejo na področnih in republiških srečanjih. Dva pisca sta iz vrst delavcev iz drugih republik. KULTURNO SODELOVANJE S SLOVENCI ZUNAJ MEJA SR SLOVENIJE IN MEDREPUBLIŠKO SODELOVANJE Pri uresničevanju tega programa smo se držali že ustaljenih oblik izmenjave posameznih skupin. Predvsem smo želeli pripraviti kar največ nastopov koroških skupin pri nas. Žal pri tem nismo imeli sreče, saj so mnoge skupine nastop obljubile in ga kasneje odpovedale. Največ sodelovanja je bilo v okviru revije od Pliberka do Traberka. Naših občinskih srečanj pa sta se udeležila še gledališka skupina ODER '73 iz Pliberka in folklorna skupina iz Železne Kaple. Prvič so se nam predstavili člani Slovenskega kulturnega društva Ivan Cankar iz Halmstada, ki so pripravili dva nastopa za OŠ Prežihov Voranc in za občane v Titovem domu na Ravnah. Naše skupine so sodelovale na prireditvah v Pliberku, Grebinju in Celovcu. V okviru medrepubliškega sodelovanja smo priredili tradicionalno akcijo Bratski ve- čeri, na kateri so se nam predstavile folklorne skupine iz pobratenih občin čačak, Probi-štip in Varvarin. Zelo uspešno pa je bilo tudi predavanje v pobratenih občinah ob 90-letni-ci rojstva Prežihovega Voranca. V letošnji likovni koloniji Ravne '83 so sodelovali tudi umetniki iz pobratenih občin. Na Ravnah je nastopila tudi folklorna skupina SHOTA iz Prištine. DRUGA GOSTOVANJA POKLICNIH IN LJUBITELJSKIH SKUPIN Gostovanja poklicnih in ljubiteljskih skupin so bila skromno planirana, saj je bilo že v začetku leta jasno, da ne bomo mogli pripraviti toliko nastopov kot prejšnja leta. Med letom se je pokazalo, da so bila sredstva za najnujnejšo domačo dejavnost preskromna (npr. za glasbeno dejavnost), zato je bil nujen popravek finančnega načrta, s katerim smo zmanjšali sredstva za gostovanja. Za nekatera gostovanja smo morali iz skupnih sredstev nameniti več denarja, kot smo računali, saj je na Ravnah nemogoče organizirati prireditev, ki bi se pokrila z vstopnino. Dvorane so premajhne, več kot 200 dinarjev za vstopnico pa bi bil prehud pritisk na potrošnika kulturnih dobrin. Tako stroškov za najbolj privlačne prireditve nismo pokrili z vstopnino. V prihodnje bo pri organizaciji gostovanj vsekakor potrebno ugotoviti, kaj si ljudje zares želijo in za kakšne kulturne prireditve so pripravljeni odšteti več denarja. Letos smo do konca avgusta organizirali naslednja gostovanja: — gostovanje Slovenskega okteta — koncert za šolsko mladino in večerni koncert ob podelitvi Prežihovih plaket (brez vstopnine), — gostovanje MPZ Slava Klavora iz Maribora (obiskovalcev je bilo malo, vstopnina je bila tokaso MPZ Vres Prevalje), — gostovanje lutkarja Cveta Severja — tri predstave za vrtce na Ravnah (brezplačno), — gostovanje folklorne skupine SHOTA iz Prištine (obisk je bil izredno skromen, vstopnina ni pokrila niti desetine stroškov), — gostovanje folklorne skupine iz Kolumbije (obisk je bil zadovoljiv, vstopnina 90.000 dinarjev je pokrila tri četrtine vseh stroškov, ob ceni vstopnic 150 in 200 din), — gostovanje folklorne skupine Kubanski Kozaki iz Sovjetske zveze — skupaj s Turističnim društvom v črni (obisk je bil zadovoljiv, vstopnina 120.000 din je pokrila tri četrtine vseh stroškov), — gostovanje folklorne skupine Semiška ohcet iz Semiča — vrnitev obiska šemtanel-skim folkloristom — nastop v Šentanelu in v črni. Vstopnine ni bito. STABILIZACIJSKI UKREPI 1. Program društev in Zveze kulturnih organizacij za leto 1983 je bil že ob načrtovanju stabilizacijsko naravnan in bi pomenilo vsako nadaljnje krčenje resno grožnjo za zadovoljevanje najnujnejših kulturnih potreb naših občanov. Nekaj konkretnih primerov: — v letu 1982 je bito osem gostovanj poklicnih in ljubiteljskih gledaliških skupin, letošnji načrt predvideva samo dve gostovanji, — 20 lutkovnih skupin (srečanje slovenskih lutkarjev), letos ena, — sedem je bilo glasbenih skupin, letos dve, načrtovane tri, — sedem je bilo folklornih skupin, letos šest. 2. Bivanje skupin ob nekaterih tradicionalnih prireditvah smo skrčili na minimum, vprašljiva je že smotrnost potovanja več kot sto kilometrov za en ali dva nastopa (Bratski večeri, SKD Ivan Cankar Halmstad). 3. Stroške za nekatere prireditve (Od Pliberka do Traberka) smo delili z drugimi ZKO (Dravograd, Radlje, Slovenj Gradec). 4. Zmanjšali smo stroške za tiskanje letakov, vabil, vstopnic ipd., vsako nadaljnje krčenje pomeni neučinkovito propagando in obveščanje. 5. Ob gostovanjih amaterskih skupin smo obremenili člane posameznih društev, ki so gostom nudili prenočišče in prehrano. 6. Zmanjšali smo izdatke za zunanje sodelavce (postavljanje scen, plakatiranje, priprava športne dvorane) in to naredili s pomočjo članov društev ali pa so nekatera dela opravili delavci strokovne službe. 7. Občinska srečanja smo izpeljali z minimalnimi stroški — izdatke za gostinske usluge smo skrčili na minimum. 8. Letošnjo Koroško glasbeno jesen, na kateri so doslej sodelovale poklicne glasbene skupine, bomo izpeljali z domačimi skupinami, čeprav se zavedamo, da to ni najbolj ustrezno nadomestilo. 9. Gledališki program bomo zapolnili z domačimi stvaritvami in pa z gostovanji nekaterih ljubiteljskih skupin. A tako zapiranje v ljubiteljske meje se nam lahko kmalu hudo maščuje. 10. Delavci strokovne službe bomo v prihodnje več delali neposredno za društva (seveda morajo pri tem tudi društva dati ustrezne pobude). S svojim delom se bomo delavci strokovne službe vključili v delo krožkov na šolah (plesna dejavnost, reoitacijska im literarna dejavnost). Ivan Ažnoh Stanje, problemi in perspektiva alpskega smučanja na Koroškem Smučanje je na Koroškem eden naj starejših in zelo razširjenih športov, tako rekreacijsko kot tekmovalno. Klubi so praznovali že 50-letnico organiziranega dela. V različnih obdobjih so prevladovale vse tri panoge, vedno pa je bilo v ospredju alpsko smučanje. Osnovni pogoj za razvoj smučanja so naravne razmere in te so na Koroškem dobre, tudi z zimami smo lahko skoraj vedno zadovoljni. Smučati je mogoče od konca novembra do konca marca, in to na srednje višinskih smučiščih, če upoštevamo možnosti na Peci in Pohorju, kjer so smučišča tudi do višine 2000 m. Z razvojem štirih smučišč (Cma s Toplo, Mežica, Ošven, Pohorje) smo pridobili kvalitetne terene, ki s svojo bližino omogočajo izvrstno vadbo za tekmovalce. Težave so v glavnem z vadbo VSL, kjer so potrebni ustrezni tereni z višinsko razliko nad 250 m. Taki tereni so na Pohorju (Partizanka) in v Mežici ter na Peci. Ker je Mežica nižinsko smučišče, je tu ponavadi (ob slabih zimah) mogoča vadba le bolj kratek čas. Tako za starejše kategorije uporabljamo v glavnem Peco, ker so bila do sedaj smučišča na Kopah žal neurejena. Veliko si obetamo s povezavo Ivarčkega z Ošvenom, kjer bomo pridobili ustrezen teren za vadbo VSL. Ce se bodo uresničili še projekti v Topli in višji deli v Mežici, bo dobila Koroška idealne pogoje za razvoj alpskega smučanja. Smučarski klubi seveda ne morejo sami širiti terenov, to je le v moči delovnih organizacij, ki upravljajo s temi smučišči. Menim, da mora celotna telesna kultura v skladu s svojimi možnostmi, podpirati razvoj in širitev smučarskih zmogljivosti. Sodelovanje med upravljalci žičnic in smučarskimi klubi je zelo dobro, saj nam omogočajo nemoteno vadbo. Naslednji pogoj so strokovni kadri. Vsa leta razvoja smučanja so se šolali tudi ustrezni kadri, ki pa se morajo vedno izpopolnjevati in pomlajevati. Lahko rečemo, da imamo dovolj strokovnih kadrov — od trenerjev, vaditeljev do sodnikov in ostalega stroko vno-organizaci jskega kadra. Komisija za alpsko smučanje bo morala skrbeti za dodatno usposabljanje predvsem vaditeljskega kadra, pri tem pa bi glavno delo moral nositi ZVUTS. Izvesti bomo morali več strokovnih predavanj o tehniki vadbe in kondicijskih pripravah tekmovalcev, kakor tudi o postavljanju prog. Čutimo premajhno sodelovanje in vpliv obeh stalno zaposlenih trenerjev na ostale trenerje in vaditelje, ki delajo v klubih. To je predvsem zaradi natrpanosti programa v sezoni, vendar je pred sezono za to dovolj časa. Ravenska občina s svojimi 26.500 prebivalci nudi dovolj široko zaledje mladih tekmovalcev. Seveda se po številu prebivalstva ne moremo primerjati z večjimi mestnimi centri, vendar smo s številom kategoriziranih tekmovalcev na število prebivalcev daleč v ospredju. Pregled tekmovalnih uspehov v daljšem obdobju kaže, da smo na Koroškem imeli vrsto odličnih tekmovalcev, ki so osvajali tudi državna prvenstva in se udeleževali svetovnih in olimpijskih iger. S prodorom jugoslovanskega alpskega smučanja v svetovni vrh in z izredno ostro konkurenco pa ugotavljamo, da v tem obdobju nismo tako napredovali kot drugi, saj nismo imeli tekmovalcev, ki bi prodrli v sam vrh — imeli pa smo jih v A in B reprezentanci (Holci, Koželj, Ježeva, Kotnikova). Vidimo, da je bila izredna praznina za temi tekmovalci pa vse do letnika 1966., saj smo vmes imeli le dva tekmovalca (Stefanoviča), ki sta bila člana B in mladinske reprezentance. Analiza kaže, da je izpadlo 10 let načrtnega dela. Ko so klubi to uvideli, je že zazijala ta praznina in preteklo bo še nekaj časa, preden jo bomo zapolnili. Iz navedenega se vidi, da nismo uspeli obdržati ali ponovno pridobiti kvalitetne ravni. To se dogaja več ali manj v vseh klubih in pri vseh športih. Eden od osnovnih razlogov za tako stanje je slabše delo z najmlajšimi tekmovalci. K temu so pripomogle tudi slabe zime in nemoč klubov, da bi omogočili vadbo večjemu številu tekmovalcev, kajti le iz dovolj široke osnove lahko pridobimo dovolj veliko število kvalitetnih tekmovalcev, ki bodo napredovali tudi v B ali A reprezentanco. Klubi si morajo vzgojiti tekmovalce od vsega začetka sami. To pomeni že učenje prvih korakov na snegu in to mora biti zelo zgodaj, saj se v starosti okrog 10 let že oblikujejo selekcije. Podatki in analize zadnjih obdobij kažejo, da če niso tekmovalci že pri mlajših pionirjih med 15 v republiki, tudi pri nadaljnjem delu ne bodo prišli v sam vrh. Osnovni problem je torej množičnost, ki je klubi sami ne zmorejo, in nato delo z že izbranimi starejšimi tekmovalci. Narediti bomo morali več, da bomo kar največ otrok do 9. leta starosti naučili smučati in med njimi izbirali tekmovalce. Z generacijo tekmovalcev od letnika 1966 naprej so zopet porastli tekmovalni uspehi. Dvig se kaže v tem, da smo imeli v začetku le enega tekmovalca v pionirski selekciji in nato napredovali tako, da imamo sedaj v mladinski reprezentanci pet tekmovalcev od dvanajstih, in sicer dva letnik 1966, dva letnik 1967 in enega letnik 1968, in tri reprezentante v pionirski selekciji. To pomeni, da ne izpade več cela generacija. Gotovo bomo prihodnje leto pridobili še vsaj dva ali tri mladince. Ti reprezentanti so v različnih letnikih tudi v vrhu kvalitete. Želimo seveda, da bi vsi reprezentanti obdržali svoj status in da bi napredovali v B ali A reprezentanco. Do sedaj smo naredili velik korak z večjim številom tekmovalcev mladincev, v prihodnje pa želimo prodreti naprej. A reprezentanca ima 8 članov starostne skupine 1957—1966, B reprezentanca pa 10 članov od letnika 1963—1967. Mladinci se morajo v prvem letu kot SMI uvrstiti v B reprezentanco, t. j., ko so v 18. letu starosti. Piramido predstavlja A in B reprezentanca, ki šteje skupno 18 tekmovalcev in obsega generacijo 10 letnikov. Ta piramida je tako ozka, da odpišemo tekmovalce, ki še niso stari 18 let, če ne pridejo v B re-prezentanco. Naša nova pridobitev no so pogoji za vadbo v bližini — Ošven, Topla. Ugotavljam, da drugi klubi — Velenje, Celje — vadijo na terenih na Koroškem. Jugoslovansko smučanje je prodrlo v svetovni vrh, ko smo prišli do spoznanja, da moramo kvalitetno in količinsko enako vaditi kot drugi. To velja tudi za nas Korošce. Torej vaditi več ali manj celo leto na snegu. Tekmovanja od najmlajših pa do najvišjih kategorij se doma začnejo od polovice decembra naprej in jasno je, da tekmovalci, ki nimajo vsaj približno enake Vedno bolj Ovšen privablja našo smučarsko elito, Zavadlavova Selekcioniranje tekmovalcev se začne zelo zgodaj. Večina pionirjev, ki pride v selekcijo, napreduje, nekaj pa jih tudi odpade, pokaže pa se dodatno tudi nekaj tekmovalcev, ki pridejo pozneje v pionirsko reprezentanco ali naravnost v mladinsko. Priti do tekmovalcev v mladinski ali B reprezentanci pomeni načrtno delati z večjo skupino po posameznih letnikih vsaj 7 do 10 let. Vložena so ogromna sredstva, saj vemo, da olimpijska medalja v smučanju »stane« 30 milijard S din, oziroma se s sredstvi sploh ne da ovrednotiti. Navedeni pregled kaže, da je za vzgojo kvalitetnih tekmovalcev v A in B reprezentanci potrebno vseskozi široko delo že z najmlajšimi tekmovalci, ko začnejo smučati. Zajeti je potrebno kar največ mladih tekmovalcev in le iz široke osnove lahko pričakujemo, da bomo dobili tekmovalce v višjih selekcijah. Vsi športi so že tako razviti, da se vadba odvija celo leto in tudi smučanje ni izjema. Ker so pri nas možnosti za specialno vadbo na snegu le od konca novembra do konca aprila — v tem času je tudi tekmovalna sezona — moramo imeti priprave, ki so intenzivne od avgusta naprej, na ledeniških smučiščih v Avstriji in Italiji. Vse te priprave ogromno stanejo in le klubi, ki so finančno dovolj močni, se lahko s tekmovalci obdrže v selekcijah. Prej omenjeno praznino 10 let lahko pripišemo tudi slabim zimam, saj vemo, da je bilo daljše vadbe na dolinskih smučiščih bolj malo (poseka pri DTK, Mežica, Klemen), z izjemo Črne, kjer so še dokaj dobre možnosti. Tako je prišlo do tega, da klubi niso mogli vaditi niti doma na malo višjih smučiščih (Ošven, Topla ali Peca) in so izpadle generacije — v slabih zimah. Ureditev terenov na Ošvenu, v Topli in na Pohorju omogoča vsaj vadbo doma v sezoni za večje število najmlajših tekmovalcev. Opažam, da sedaj ni problem osnovnega dela pri Fužinarju in v Črni, pri Mežici pa je teže. Ko ni več mogoče vaditi v kraju, se delo ustavi — tudi z najmlajšimi, čerav- Kuralt vadbe pred sezono, kot jo imajo tisti v reprezentanci, morajo zaostajati in vprašanje je, kdaj in ali sploh lahko nadomestijo zamujeno. Tako prihaja do vedno večjega razkoraka in zaradi izredno ostrega selekcioniranja pri tekmovanjih kmalu ostanejo le tekmovalci v reprezentancah ali selekcijah. Upade še motiviranost in osip je ogromen. Ta »dirka« za reprezentanti v najnižjih selekcijah vodi v to, da morajo klubi že s cicibani vaditi na snegu vse leto. In ker vsi tako delajo, se ta nezdrava dirka pač nadaljuje. Osnovni pogoj za uspehe v višjih kategorijah je zdravo in široko delo pri najmlajših in nepretrgano delo z generacijo, ko odrašča, da po normalni poti napreduje v članske vrste. Če pregledamo delo s sedanjimi tekmovalci, vidimo, da se obseg dela v naši selekciji oži. Realna vrednost sredstev, ki jih klubi združujejo za delo, se manjša in tako iz leta v leto pada število dni, ki jih lahko namenimo za vadbo pred sezono. Spomnimo se, da smo hodili na treninge celo z avtobusom, sedaj pa sredstva zadoščajo le za minimalno dopolnilo za treninge reprezentantov. Zaradi tega je vse delo z mlajšimi vedno bolj prepuščeno klubom. Misliti moramo na delitev selekcije na dve starostni skupini — na mladince in starejše pionirje ter mlajše pionirje. V nasprotnem primeru bomo imeli zopet praznino. Če nismo zadovoljni z obsegom priprav pred sezono, smo lahko toliko bolj zadovoljni z delom v sezoni, ko so možnosti doma, saj imamo najmanj stroškov s to vadbo. Število kvalitetnih tekmovalcev se povečuje, vendar moramo priti do takega obsega, da bo možen napredek v B in A reprezentanco. Pogoj za napredek je tudi ureditev in prilagoditev vadbe šolskim obveznikom. Praktično so vsi ostali reprezen-tantje — srednješolci v škofjeloški srednji šoli in je zato njihovo delo v zimski sezoni neprimerljivo z našim načinom dela. Zato so naši tekmovalci zopet v slabšem položaju. To kažejo tudi večkratne primerjave, ko so naši tekmovalci na skupnih treningih ob uradnem merjenju in na prvih tekmah boljši od sovrstnikov, v glavni sezoni pa je drugače. Za prihodnjo sezono bomo morali urediti in uskladiti delo v šoli s športom, da bodo dijaki oboje zmogli. Smučarji namreč za priprave izgubijo neprimerno več časa kot športniki, ki vadijo v dvoranah. Poseben problem predstavljajo kvalitetni treningi, kajti ti zahtevajo celo skupino ljudi, ne samo trenerja, ki naj bi predvsem samo postavljal proge in odpravljal napake tekmovalcev. Rešiti moramo problem merjenja časov in snemanje treningov ter pomoči za postavljanje prog — ta mora praviloma stati za vsakega tekmovalca. Taka izvedba treningov potrebuje veliko ljudi in ustrezno opremljenost (kombi, merjenje, video-rekorder, vrtalni stroj). Celovito delo zahteva ogromna sredstva. Tekmovalce je treba voziti na razna smučišča na treninge, kar zmanjšuje število tekmovalcev. Tekmovanja z omejenim številom tekmovalcev so v glavnem v Sloveniji, mednarodna tekmovanja pa večinoma v Avstriji in Italiji. Mladinski repre-zentantje imajo približno 25 FIS tekmovanj in 15 republiških, pionirji tekmujejo v tako imenovanem Coca-Cola pokalu in na regijskih tekmovanjih. Cicibani tekmujejo v regiji. Izračun kaže, da znašajo stroški za priprave in tekmovanja 5 mladincev okrog 800.000,00 din, kar pomeni praktično vse dotacije ZTKO za alpsko smučanje. Leskovškova Sredstva, ki jih dobivamo za dejavnost selekcije in klubov, so trenutno premajhna za redno dejavnost in ker klubi težko pridobivajo dodatna sredstva, je celotna dejavnost pač okrnjena. Večkrat klubom zmanjka sredstev celo za pomembnejša tekmovanja, celo za državna prvenstva, kjer lahko nastopajo le najboljši. Klubi vsako leto odločijo, koliko sredstev združijo za dejavnost selekcije, ostala sredstva razdelimo po klubih glede na dejavnost z upoštevanjem potreb v osnovni dejavnosti klubov. Selekcija sredstva v glavnem porabi za vadbo pred sezono — če sredstev primanjkuje, so pač priprave okrnjene. Ce jih klubi plačajo iz svojih sredstev, se priprave nadaljujejo. Nekako ta sredstva zadostujejo za dopolnitev programa reprezentantov, medtem ko so tekmovalci v selekciji, ki niso reprezentantje, občutno prikrajšani. Ostanek sredstev, ki jih dobe klubi, porabijo za tekmovanja. V zadnjih treh letih opažamo občutno zmanjšan obseg dela s tekmovalci, ki niso v selekciji, ker klubi tega finančno ne zmorejo. Vse skupaj vodi k temu, da iz osnovne baze ne bomo dobili več kvalitetnih tekmovalcev v višje razrede. Ko bo praznina največja, bomo zopet začeli vse od začetka. Najbolj je prizadeto delo v klubih, kjer ne morejo dodatno pridobiti dovolj sredstev. Moramo priznati, da smo pred leti lahko bolje shajali z denarjem, ki smo ga dobili od ZTKO kot pa danes. Sedaj smo v dilemi, kako naprej. Radi bi naredili in moramo narediti še korak naprej s starejšimi kategorijami in ne izpustiti naraščaja. Izredno aktivni so vsi klubi pri izvedbi tekmovanj. Skupno je na Koroškem v sezoni okrog 25 tekmovanj, tudi višjih rangov, z več kot 3000 udeleženci, brez upoštevanja rekreacijskih tekmovanj. Sodelovanje klubov z osnovnimi šolami in srednjo šolo je zelo dobro, saj brez večjih težav rešimo vse probleme. Sole nam vedno priskočijo na pomoč pri izvedbi tekmovanj in raznih delovnih akcijah. Želimo si le, da bi šole lahko izvedle oziroma prevzele del osnovnega začetnega dela za pridobitev in vzgojo mladih tekmovalcev. Plan dela s selekcijo za sezono 1983/84 Selekcijo sestavljajo: 1. Potočnik Alojz, 1966, član mladinske reprezentance 2. Ažnoh Janez, 1966, član mladinske reprezentance 3. Čuješ Matej, 1967, član mladinske reprezentance 4. Čebulj Pavel, 1967, član mladinske reprezentance 5. Žagar Dušan, 1968, član mladinske reprezentance 6. Pustoslemšek Aleš, 1968 7. Pušnik Katjuša, 1969, članica pionirske reprezentance 8. Napotnik Vanja, 1969, članica pionirske reprezentance 9. Kostanjevec Tomaž, 1969, član pionirske reprezentance 10. Cekon Darjan, 1969 11. Kunc Mitja, 1971 12. Adamič Mitja, 1971 13. Močilnik Borut, 1970 Letošnja sredstva za dejavnost selekcije znašajo 490.000,00 din. Od tega smo do se- daj porabili 160.000,00 din, tako da nam ostane do konca leta še 330.000,00 din. Ta denar nameravamo porabiti za priprave članov selekcije, in sicer: — 6 mladincev, od tega 5 reprezentantov (16 dni priprav) — 7 pionirjev, od tega 3 reprezentantje (24 dni priprav) Za vse to bi potrebovali 500.000,00 din. Manjkajoča sredstva moramo dobiti, kajti gre v glavnem le za dopolnilno vadbo 8 reprezentantov in 5 perspektivnih tekmovalcev, ki imajo možnost napredovanja v reprezentance. Nadalje bomo morali najboljšim v letnikih 1970 in 1971 jeseni zagotoviti vsaj 12 dni vadbe osnovnega smučanja pred sezono doma. Te stroške naj bi si delili klub— starši—selekcija. Smučarski delavci menimo, da so sredstva, ki jih dobimo glede na tekmovalne uspehe, vrhunski šport, prioriteto in celotno dejavnost, premajhna, posebno, če upoštevamo množičnost in to, da si moramo tekmovalce od samega začetka vzgajati sami. Uspehi in perspektivnost tekmovalcev Mlajše kategorije tekmovalcev bi morali bolj ocenjevati, kako napredujejo glede na tehniko vožnje in manj glede na rezultate, ki jih dosegajo v svojih skupinah. Tekmovanja naj bi bila bolj primerjava glede na kvaliteto tekmovalcev. Mislimo, da je pri cicibanih nesmiselno ugotavljanje, kdo je boljši, kdo slabši, cilj bi moral biti le učenje pravilne tehnike smučanja. Fizične sposobnosti in razvitost posameznikov v istem letniku so tako različne, da je nemogoče in nesmiselna primerjava, kdo je boljši, kdo slabši ■— glede na rezultate na posameznih tekmovanjih. Bolj smiselna je primerjava oziroma ocenitev na podlagi posebej izbranih testov. Mlajši in starejši pionirji ter mladinci tekmujejo skupaj po dva letnika in povsod je opazna razlika teh dveh let. Zato je zopet pravilneje razvrščati tekmovalce glede na letnik, posebno pri MPI in SPI, medtem ko se te razlike pri mladincih zmanjšujejo. Naši tekmovalci letnikov 1968 in 1969 so tudi na vrhu kvalitete v svojem letniku. Tako je Žagar kot MPI ali SPI vedno osvajal Coca-Cola pokal, ravno tako Pušnikova. Za prihodnjo sezono mislimo, da bosta pri SPI in SPE osvojila pokale Pušnikova in Kostanjevec. »Na kol« Pionirji tekmujejo tudi na mednarodnih pionirskih tekmah doma in v tujini. Na teh tekmovanjih so izstopali ravno naši pionirji — Kostanjevec, Žagar, Pušnikova, Pustoslemšek, Napotnikova in Cekon. Ti tekmovalci imajo tudi v večini naj nižje JUGO točke v svojem letniku. Mislimo, da imajo trije tekmovalci (Pušnikova, Kostanjevec in Žagar) največje možnosti, da bodo ob pravilnem prizadevnem delu napredovali v najvišje kategorije. Pri mladincih letnikov 1965, 1966 in 1967 imamo izredno konkurenco, saj ti tekmovalci, ki so v A, B in mladinski reprezentanci, predstavljajo dosti že v mednarodnem merilu. Naši mladinci so po kvaliteti in letniku na 3. do 6. mestu — vendar je razlika do najboljšega velika — ta pa je mladinski svetovni prvak, vsi vemo, da je to Rok Petrovič. Ob taki konkurenci je razveseljivo, da so naši mladinci tudi osvajali kolajne, in sicer Potočnik — bronasto na balkanskem prvenstvu in državnem prvenstvu v SL in Ažnoh bronasto na republiškem prvenstvu v SL, pri tem pa nismo neskromni, če rečemo, da je pri nas republiško prvenstvo pač ponovitev državnega. Komisija za alpsko smučanje, ZTKO in klubi bodo morali že v prihodnji sezoni narediti bistvene spremembe v zagotavljanju možnosti kvalitetnega napredka in izboljšati delo. Prepričani smo, da smo vsi skupaj zmožni doseči zastavljene cilje. Proge na Ošvenu so vedno odlično pripravljene Milka Tevž 0 delu osnovne šole Juričevega Drejčka Ravne na Koroškem za šolsko leto 19112/83 Osnovno šolo Juričevega Drejčka Ravne na Koroškem je v tem šolskem letu obiskovalo 97 učencev iz občin Ravne in Dravograd. V šolo se vozijo z avtobusom in vlakom. Za varen prevoz mlajših skrbijo starejši učenci. Vozi se 56 učencev (58 °/o), 13 jih živi v času šolanja v rejniških družinah na Ravnah zaradi preoddaljenosti doma od šole ali neurejenih družinskih razmer. Po stalnem bivališču je struktura učencev: Črna 11, Mežica 12, Prevalje 23, Ravne 42, Dravograd 8 in Radlje 1 učenec. V šolskem letu 1982/83 je delovalo 9 oddelkov osnovne šole s paralelko v 8. razredu in pet oddelkov podaljšanega bivanja s 56 učenci, ki so na šoli od 8. ure do 15.30. V podaljšano bivanje sta vključeni tudi varstvo vozačev in prehrana učencev. Osnovna šola Prežihovega Vo-ranca nam je pripravljala 55 kosil, ker šola nima lastne kuhinje in jedilnice. Prostorsko stisko bo rešila šele z gradnjo nove šole, ki pa je časovno še zelo oddaljena, zato bi bilo treba šoli zagotoviti v stavbi še nove prostore, za kar bo dana možnost ob nadaljnjem združevanju samoupravnih interesnih skupnosti. Pouk je potekal v eni izmeni. Izdelalo je 91 učencev (93,82 %>), 6 učencev (6,18 Vo) ni izdelalo, od tega sta dva učenca neocenjena. Dosežen uspeh 1981/82 1982/83 — odlični 8 8 — prav dobri 33 32 — dobri 35 41 — zadostni 11 10 Skupaj izdelali 87 98,86 %> 91 93,82 °/o Niso izdelali 1 1,14 "/o 6 6,18 %) Po sklepu učiteljskega zbora bo razred ponavljalo 6 učencev, in sicer 3 učenci prvega razreda, 1 učenec drugega razreda in 2 učenca petega razreda. Dosežen neuspeh pogojuje v petih primerih težja duševna prizadetost, v enem pa daljša odsotnost učenca, zato je bil neocenjen. Pri pozitivno ocenjenih učencih ni bistvenih odstopanj od doseženih uspehov v primerjavi s preteklim šolskim letom. Učenci, ki niso mogli slediti pouku, so redno obiskovali dopolnilni pouk, ki je bil organiziran za slovenski jezik, računstvo in spoznavanje družbe. Sposobnejši učenci od 5. do 8. razreda so obiskovali dodatni pouk iz računstva, saj je razširjen obseg znanja nujno potreben učencem, ki se poklicno usmerjajo v prilagojene in skrajšane programe srednjega usmerjenega izobraževanja. Sestavni del učnega programa je 14-dnevna delovna praksa učencev 7. in 8. Kako je dober razreda v organizacijah združenega dela, ki je bila organizirana od 6. do 18. decembra 1982. Prakso je uspešno opravilo 33 učencev, in sicer v železarni, tovarni rezalnega orodja in Leku. Z opravljanjem delovne prakse v Leku so učenci prispevali svoj delež, da je delovna organizacija lahko v roku izpolnila svoje izvozne obveznosti, ker z redno zaposlenimi delavkami niso zmogli v tako kratkem času zapakirati in odpremiti toliko zdravil. Prakso so redno spremljali razredniki in učitelj tehničnega pouka. Učenci so pokazali zadostno mero delovne discipline, pridnosti, prizadevnosti, delovnih navad in ročnih spretnosti. Šolanje bo v skrajšanih programih nadaljevalo 10 absolventov, 9 se jih bo zaposlilo, oziroma se bodo priučevail na delovnem mestu. Za 17 učencev 5. razreda smo od 6. do 12. februarja 1983 organizirali zimsko šolo v naravi na Naravskih ledinah. Bivanje je bilo za učence brezplačno. Sredstva so prispevali SOV Ravne, Železarna Ravne, TKS Ravne in Integral, tozd Potniški promet Prevalje, z brezplačnim prevozom otrok. Učence so spremljali razrednik, učitelj telesne vzgoje in vaditelj smučanja Anton Oblak, zaposlen v tozdu Kovačnica, ki mu je tudi letos na prošnjo šole odobrila dopust. Učenci so si v tem času pridobili osnovno znanje v smučarskih veščinah in vzdrževanju opreme, spoznali nevarnosti na smučišču in v gorah, se vzgajali v smislu splošne ljudske obrambe, se sprostili in zdravstveno okrepili. Ves čas bivanja je vladal med učenci zdrav tekmovalni duh, ki se je stopnjeval od prvega do zadnjega dne in je dosegel vrhunec na zaključnem tekmovanju v veleslalomu in ob podelitvi diplom in nagrad, ki jih je podelil tovariš Martin Pšeničnik, sodnik SK Fužinar. Na šoli delujeta pionirska in mladinska organizacija ter šolsko športno društvo. Programe dela so učenci samoupravno sprejeli na pionirski konferenci 29. 9. 1982. Skupno so se načrtovale akcije, ki se realizirajo v sodelovanju z OK ZSMS in učenci OŠ Prežihovega Voranca v okviru podpisanega samoupravnega sporazuma. Na šoli imamo 15 različnih interesnih dejavnosti. Učenci izredno aktivno sodelujejo v športu, planinski in taborniški sekciji, pri prometni vzgoji ter na tehničnem in kulturnem področju. V tem letu je začela z delom še folklorna skupina. Izredno uspešno nastopa na vseh prireditvah pevski zbor. Učenci so sodelovali tudi na delovnih akcijah in pri družbeno potrebnih delih. Zbirali so star papir in steklenice, redno čistili okolico šole in večkrat Če-čovje in dohod do parka telesne kulture, planincem so pomagali spraviti drva v drvarnico na koči na Naravskih ledinah, izobešali so plakate za razstave v likovnem salonu in prodajali material socialno-hu-manitarnih organizacij. Delovni načrt smo v celoti uresničili. Doseženi uspehi so plod tesnega sodelovanja šole z družbenim okoljem, ki z razumevanjem in dejanji pomaga pri uresničevanju zastavljenih nalog. Hvala vsem, ki ste nam pomagali pri odgovornem in zahtevnem delu. Na zaključni prireditvi je šola podelila izdelke učencev v zahvalo in priznanje za dolgoletno sodelovanje OZD, delavcem SIS in mentorjem, ki so neposredno sooblikovali našo mlado generacijo: Katici Danijel, Lenki Paškvan, Miranu Francu in Marjanu Magdiču, Emilu Poriju, Mateji Tevž, Antonu Oblaku, Darinki Arnšek, Zlatki Rus, Francu Volentarju in Integralu, tozd Potniški promet, Prevalje. Dan republike so z nami praznovali predstavniki sindikata Železarne Ravne in Andrej Kotnik — oče Juričevega Drejčka. Pionirji so mu čestitali za visok življenj- S kakšnimi občutki se odpravljaš vsak dan v šolo? »Občutek imam, da se odpravljam v stavbo, ki je polna misli, učenja in veselja.« Spodbudno za vse delavce na šoli, da učence celodnevna šola poleg resnega dela tudi razveseljuje, saj je to tudi ena od nalog COS. Kaj smo storili v šolskem letu, da uresničimo želje in pričakovanja naših učencev in njihovih staršev? COS Koroški jeklarji je letos obiskovalo 794 učencev, (od tega 30 v Kotljah). Razred je uspešno zaključilo 785 učencev, 9 učencev bo razred ponavljalo. V junijskem roku je ena učenka uspešno opravila popravni izpit. Z uspehom smo zadovoljni, saj je v primerjavi s prejšnjim letom nekoliko boljši, čeprav smo imeli letos več učencev kot lani. Dosegli so 98,8 % uspeh. Odličen uspeh je doseglo 253 učencev, prav dober 254, dober 190, zadosten 88 in nezadosten 9. Vsi učenci v Kotljah so dosegli pozitiven uspeh. Za učence je skrbelo 48 prosvetnih in 28 drugih delavcev šole. Vsa delovna mesta so bila ustrezno strokovno zasedena, mlajši učitelji so opravili strokovne izpite. Pri pedagoškem delu nas najbolj ovirajo številčno premočni razredi. Ker se naselje Javornik še vedno gradi, nam vsak novi vpis učencev na našo šolo ogroža enoizmenski pouk. Kar štirje oddelki so imeli letos po 36 učencev. V novem šolskem letu 1983-84 bi morali deliti najmanj štiri oddelke, ker bi presegli normativ 36 učencev na oddelek. Prav zato smo morali poiskati vse možne rešitve, da se izognemo težavam. S 1. 9. 1983 smo prešolali na osnovno šolo Prežihov Voranc vse tiste učence, ki ne spadajo v naš šolski okoliš. Hkrati smo prešolali tudi tiste učence, ki so se prostovoljno odločili za prešolanje. Od 517 anketiranih staršev so se trije odločili, da prešolajo svoje otroke. V novem šolskem letu imamo v Kotljah tudi 3. razred, na centralni šoli pa prve štiri razrede. Naši učenci so uresničevali svoje interese v različnih organizacijah in interesnih ski jubilej — 85-letnico rojstva in mu izročili darilo. Januarja so se pionirji in taborniki šole udeležili spominskega pohoda po Poti sedmih talcev. Ponovno smo se zbrali ob tem spomeniku 2. julija 1983. Na pobudo krajevne organizacije ZB Ravne na Koroškem in Sele-Vrhe ter krajevne skupnosti Trg Ravne na Koroškem so sprejeli pionirji osnovne šole Juričevega Drejčka Ravne na Koroškem v varstvo spomenik ubitih talcev pri Sv. Neži na Koroškem selovcu. Slovesno sprejeta listina nas zavezuje, da smelo nadaljujemo Titovo pot. dejavnostih na šoli in zunaj nje. Vsi učenci, ki redno trenirajo pri ŠD Fužinar, in vsi, ki so obiskovali glasbeno šolo, so bili v šoli oproščeni sodelovanja pri interesnih dejavnostih, ker so že tako preveč obremenjeni. Ostali učenci so lahko izbirali med 53 dejavnostmi. Pri organizaciji posameznih dejavnosti so nam pomagali tudi zunanji sodelavci. Zelo težko si predstavljamo delovanje celodnevne šole brez mentorjev, ki prihajajo iz organizacij združenega dela, različnih organizacij in društev. Večina teh mentorjev je opravljala svoje mentorstvo z mladimi brez nagrajevanja. Velikokrat jim razen učencev in prostora nismo nudili kaj več. Pa vendar ti ljudje prihajajo in ustvarjajo in kar je najpomembneje, svoje bogate izkušnje prenašajo na mlade, jih učijo in vzgajajo. ŠŠD »Mladi jeklar« je letos že tretjič zapored osvojilo zlato plaketo ŠŠD v Sloveniji. Naši učenci so vadili pod vodstvom strokovnjakov rokomet, plavanje, smučanje, odbojko, nogomet, šah, namizni tenis, gimnastiko. Zal še vedno nismo uspeli najti mentorjev, ki bi se načrtno ukvarjali z atletiko. Interes učencev za atletske panoge pa je precejšen. Na občinskem tekmovanju v znanju in veščinah SLO in DS sta dosegli naši ekipi 2. in 4. mesto. Pri tem delu nam zelo veliko pomaga občinski sekretariat za SLO in DS. Vsako leto nam priskrbijo tudi mentorja, ki vodi obrambno strelski krožek. Pri ŠD Fužinar in na občinskem sekretariatu za SLO in DS so doslej pokazali veliko skrb za mlade, zato so prav interesne dejavnosti v okviru ŠŠD najbolj obiskane. V letošnjem letu smo pridobili nov športni objekt — TRIM stezo, ki jo v zimskem času uporabljajo smu-čarji-tekači. Elemente na trim stezi nam je izdelal Imont iz Dravograda, traso pa so udarniško delali učenci in prizadevni sodelavci SK Fužinar. Letos smo na naši šoli organizirali občinsko tekmovanje KAJ VEŠ O PROMETU. Ob tekmovanju smo spoznali, da naše učence teoretično dobro pripravimo, praktično pa resnično premalo, da bi bili varni Katica Karadža 0 delu celodnevne šole Koroški jeklarji Ravne na Koroškem Prečuden cvet v cestnem prometu. Do enake ugotovitve smo prišli pri opravljanju kolesarskih izpitov za učence tretjih in četrtih razredov. V prihodnjem šolskem letu bo potrebno bolj izkoristiti trideset poni koles, ki jih premore šola, in opraviti več voženj. Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu nam veliko pomaga, zato upamo, da bomo z njegovo pomočjo naredili vse, kar je potrebno, da bodo naši učenci kot kolesarji in pešci varni na cesti. Mladi pevci, igralci, lutkarji, likovniki, novinarji so delovali v okviru ŠKUD »Mladost«. Na šoli delujejo tudi tri folklorne skupine. Mlajša folklorna skupina se je s svojimi PASTIRCI uvrstila na republiško srečanje folklornih skupin v Celju. Vse tri skupine pa so sodelovale na vseh šolskih proslavah in na nekaterih krajevnih prireditvah. Mladi igralci so z igrico »Saj si vendar punca« dosegli lep uspeh. Uvrstili so se na regijsko tekmovanje Naša beseda. Mladi likovniki tudi niso ostali brez nagrad, predstavili pa so se tudi na zaključni razstavi na šoli. Mladinski pevski zbor je sodeloval na vseh šolskih proslavah. Letos so bili prvič enotno oblečeni. Denar za nakup bluzic so zbrali učenci sami z zbiranjem starega papirja. Ustanovili smo ŠOLSKO ZADRUGO, od katere pričakujemo, da se šele bo uveljavila in dosegla svoj namen. Zbrali smo potrebno vrtno in cvetličarsko orodje. Zelo delovna skupina cvetličark je prva svoje delo tudi materialno ovrednotila. Sadike pelargonij, ki so jih pozimi vzgajale, so spomladi prodale delavcem šole. Prihodnje šolsko leto načrtujejo večjo količino sadik, ki jih bodo ponudile v odkup staršem. Nujno bo urediti ob šoli vrt, na katerem se bodo učenci učili vrtnarjenja in združevali prijetno s koristnim. Zelo smo želeli aktivirati čebelarski krožek. Čebelarsko društvo nam je obljubilo pomoč, imamo mentorja, čebele in učence, ki se zani- majo za čebelarstvo. Zataknilo se je pri čebelnjaku. Za postavitev potrebujemo razna dovoljenja. Zail moramo predolgo čakati na vse papirje. Šolsko leto se je izteklo in čebelnjak stoji le v naših željah in načrtih. Upamo, da bomo z novim šolskim letom končno imeli svoj čebelnjak v bližini šole in tako uresničili interese učencev, ki jih čebelarstvo zanima. V klubu mladih tehnikov so razvijali svoje interese modelarji, fotografi, radioamaterji. Najbolj obiskan je bil elektrotehniški krožek, ki ga je vodil diplomirani elektro inženir. Učence je zinal motivirati za delo in nikoli ni bilo bojazni, da bi kdo od njih manjkal. Pri krožku so opravili tudi koristno delo, saj so popravili vse pokvarjene šolske gramofone in druga A V sredstva. Zelo uspešni so bili tudi mladi fotografi. Čeprav so ostali brez mentorja, so bili že toliko usposobljeni, da so delo opravljali samostojno in se odlično uvrstili na regijskem tekmovanju mladih fotografov. Za uspešno delo je bil zaslužen učenec 8. razreda Denis Rozina, ki je prevzel vodenje krožka. Naši prvošolci so obiskovali gasilski tečaj in osvojili značko mladega gasilca. Starejši učenci so redno skrbeli za pet ostarelih oseb in sodelovali v vseh akcijah RK. Na šoli so delovale še šolska hranilnica, prodajalna sadnih sokov in prodajalna šolskih potrebščin. Poleg krožkov, kjer so se učenci ukvarjali z različnimi ročnimi deli, je verjetno posebej zanimiv knjigovezniški krožek, saj se malokdo med odraslimi lahko pohvali, da obvlada tehniko vezave knjig. Učenci, ki so ta krožek obiskovali, so se zelo navezali na mentorja — upokojenca, ki jim je ob delu povedal marsikatero lastno doživetje iz NOB. Celodnevna šola se je uveljavila. Večina staršev je zadovoljna z našim delom in organizacijo dela, še posebej sedaj, ko imajo enak delovni čas kot šolarji. Otroci in starši pridejo hkrati domov, le starejši učenci so v šoli dalj časa. Ker večina otrok naredi v šoli vse naloge in se nauči snov za naslednji dan, jim preostane več prostega časa, ki ga prežive s starši. Ze nekaj let ugotavljamo, da smo manj uspešni na vzgojnem področju. Nezadovoljni smo, ker opažamo, da mnogi učenci ne osvojijo najosnovnejših kulturnih navad in moralnih norm. Prav na vzgojnem področju bi morala biti trdnejša vez med šolo in starši. Res je, smotri družbenom oralne vzgoje v osnovni šoli zahtevajo od pedagoških delavcev, da razvijejo v učencih sposobnost etičnega presojanja, kritičnega ocenjevanja odnosov, ki jih poraja družbena stvarnost, in da vrednotijo moralna spoznanja, pridobljena v družini, šoli in družbi. Je res kriva samo vzgoja v šoli, da otrok ne pozdravi soseda, znanca, da v avtobusu ne odstopi sedeža starejšemu? Vzgoja otrok se začne takoj ob rojstvu. Ljubezen, medsebojno pomoč, točnost, odnos do narave, sočutje, srčna dobrota, spoštovanje, odnos do zasebne in družbene lastnine — vse te lastnosti bi moral otrok spoznati že v predšolskem obdobju. Samo šola jih res ne more vzgojiti. Učiteljica ne more prevzeti vloge ljubeče matere kar 36 učencem v razredu! Ker pa ugotavljamo, da je vzgoja otrok v naši družbi sko- raj v celoti v ženskih rokah, bi morali vsaj doma stopiti v ospredje očetje. Opažamo, da učenci v šoli pogrešajo učitelje, prav zato se še posebej navežejo na zunanje sodelavce, ki vodijo interesne dejavnosti. Nekaj posebnega je, če krožek vodi tovariš. Celodnevna šola je prevzela tudi skrb za prehrano otrok. Razen redkih izjem jedo učenci malico in kosilo v šoli. Vsi pedagoški delavci in osebje v kuhinji se resnično trudijo, da bi si učenci pridobili kulturne in zdrave prehrambne navade. Težko je ustvariti v jedilnici prijetno in kulturno vzdušje, saj se v dveh urah zvrsti pri kosilu skoraj 800 učencev. Šolska zobna ambulanta je bila tudi letos vedno polna. Zobozdravnica je učencem redno pregledovala zobe in jih navajala na pravilno nego zob. V negi zob se kaže določen napredek. Vsak učenec ima v šoli zobno krtačko, lonček, zobno pasto in brisačo. Prijateljstvo med našimi učenci in učenci osnovne šole »Ratko Mitrovič« iz Čačka se nadaljuje. Pozimi nas je obiskalo 31 Cačanov in preživelo v Kotljah zimske počitnice. Skupina naših učencev pa je avgusta letovala v Ulcinju. Težave? Le kdo jih v teh časih nima. Še vedno nas zaskrbljuje streha, ki ob vsakem nalivu pušča. Premalo sredstev imamo za sprotno vzdrževanje zgradbe. Šola je nesolidno izdelana, materiali slabi, nenehno popravljamo pipe, stikala, vrata. V stenah so vedno večje razpoke, zato tudi ploščice v sanitarijah pokajo. Šola je nova, na pogled čudovita, v resnici pa je žalostno, ko po petih letih ugotavljamo, da je v njej preveč materialov, ki dajejo le kratkotrajni lep zunanji videz. Koliko staršev nas je že opozorilo, da smo malomarni, ker po celi zgradbi visijo stropne lamele! Nihče pa se ne vpraša, kako so te kovinske lamele pritrjene, da kar same od sebe padajo, da jih ne utegnemo sproti pritrjevati. Pod njimi je polno cevi, na katerih se kondenzirajo vodne kapljice, tako da kaplja na učitelje v delovnih kabinetih tudi ob lepem sončnem vremenu. Za vzdrževanje zgradbe bi potrebovali več sredstev. Temeljito pa ba morali učenci in krajani spremeniti odnos do družbene lastnine in tu pričakujemo pomoč staršev in vseh krajanov, ki v popoldanskem času uporabljajo naše prostore, predvsem telovadnico. Pri realizaciji delovnega programa so nam veliko pomagale organizacije združenega dela, še posebej pa Železarna Ravne tozd Valjarna, ki je pokrovitelj našega pionirskega odreda. Vsem se zahvaljujemo za sodelovanje. Rok Gorenšek Gasilsko slavje v Kotljah V petek, 23., in soboto, 24. septembra 1983, so hotuljski gasilci slovesno proslavili 60-letnico obstoja gasilskega društva Kotlje. Proslava se je pričela že v petek ob 18. uri v dvorani kulturnega doma Prežihov Voranc v Kotljah. Zbralo se je okoli 200 ljudi. Predsednik društva (Rok Gorenšek) je v govoru orisal zgodovino društva, nato je sledil prisrčen in uspel nastop šolarjev, gasilskih pionirjev osnovne šole Kotlje. Nastopili so pod vodstvom Jožice Jamer. Proslavo je popestril harmonikarski orkester z Raven na Koroškem. Kratkemu kul- Pokrovitelj: KKZ TZO-TRATA Prevalje — dipl. ing. Jože Pratnekar med igranjem državne himno razvija novi gasilski prapor Gasilskega društva Kotlje Pogled na del udeležencev svečane gasilske parade v čeladah — Hotuljci turnemu programu je sledilo slovesno podeljevanje odlikovanj, priznanj, zahval in diplom. Trem še živečim ustanoviteljem društva: Jožetu Gorenšku, Filipu Merkaču in Ivanu Metarniku, in še osmim članom so bile podeljene plakete »gasilca veterana«. Mnogi člani, članice, mladinci in pionirji, družbenopolitične organizacije, pokrovitelji KKZ TZO »TRATA« Prevalje, krajevna skupnost Kotlje, LESNA TOK Gozdarstvo Ravne in Železarna Ravne, sosednja gasilska društva, občinske gasilske zveze in Marija Kuhar-Prežihova pa so prejeli zahvale, diplome, priznanja in odlikovanja. Slovesni podelitvi odlikovanj in priznanj je sledil prijeten družabni večer. V soboto, 24. septembra 1983, se je ob 12.30 pričelo zbiranje povabljencev in udeležencev proslave, ki se je ob 13. uri nadaljevala z gasilsko parado na Rimskem vrelcu in s slavnostno sejo za goste v sejni sobi gasilskega doma. Med gosti so bili tudi gasilci iz St. Filipa iz avstrijske Koroške. Zbrane goste in ostale udeležence slavnostne seje je nagovoril in pozdravil predsed-nih gasilskega društva Kotlje. Slavnostni seji, ki jo je, kakor tudi ves program proslave, vodil tajnik društva Anton Svečko, je sledila gasilska parada. Pokrovitelj, direktor KKZ TZO »TRATA« Prevalje, inž. Jože Pratnekar, je sprejel raport poveljnika parade in dal dovoljenje za parado. Po svečani paradi se je na slavnostnem odru, postavljenem pred stavbo otroškega vrtca, nadaljevala proslava z govori predsednika krajevne skupnosti Kotlje Jožeta Logarja, predsednika gasilskega društva Kotlje Roka Gorenška, zastopnika GZS Ivana Žunka, zastopnika SIS za varstvo pred požari občine Ravne, predsednika občinske gasilske zveze Ravne Petra Jamerja in drugih. Po govoru pokrovitelja je sledilo igranje državne himne, med katerim je pokrovitelj slovesno razvil prapor gasilskega društva Kotlje ter ga izročil predsedniku gasilskega društva Kotlje, ki ga je sprejel in podal v imenu članstva svečano zaobljubo. Sledilo je obešanje spominiskih trakov na prapor. Bilo jih je 48, nato so prebrali darovalce zlatih in srebrnih žebljičkov, ki jih je balo skupaj 242. Spominski trak je med drugimi obesila tudi vdova Prežihovega Voranca. Za konec svečanega dela proslave je zaigral Pihalni orkester Železarne Ravne, ki je s svojim nastopom dal proslavi svečano in slovesno vzdušje. Sledila je gasilska veselica s srečelovom na prostem. Igrali so Fantje treh dolin. Igrali so neumorno dolgo v noč in si zaslužijo vso pohvalo. Gasilske veselice in plesa se je udeležilo mnogo ljudi, domačinov in gostov. Veseli in dobre volje so bili prav do konca. Ob pol dveh popoldne, tretjega junija 1899. leta, so pogorele Kotlje. Požar, ki se je zaradi močnega vetra in številnih šit-lastih streh v pol ure razširil, je uničil 11 poslopij. Goreti je začelo pri Križanu, kjer stoji sedaj hotuljski gasilski dom. Pogorelo je Križanovo, Štalekarjevo, Hrvatovo, Matevževo, Rdelova bajta in cerkev. Zvonovi so se stalili in popadali na tla. Razen najmanjšega. Naš pisatelj Prežihov Voranc je kot pobič gledal požar s Podgore od Kogovških lip. Zelo mu je bilo žal, tako piše v Solzicah, da ni pogorela tudi šola. Kot naiven otrok si je namreč predstavljal, da mu potem ne bi bilo treba hoditi v šolo. Takratni guštanjski gasilci so zelo požrtvovalno gasili in požar tudi omejili. To so tedaj opazili domačini. Zato se je po tem požaru v Kotljah prvič porodila misel, da bi ustanovili svoje gasilsko društvo za pomoč ob podobnih katastrofah. Toda od zamisli do uresničitve je bila še dolga pot. Vzrok je bila gospodarska kriza, pomanjkanje sposobnih ljudi, predvsem pa I. svetovna morija. Zato je prišla poprej Jugoslavija in leta 1923 je zamisel postala resničnost. Konec avgusta leta 1923 je bil ustanovni občni zbor hotuljskega gasilskega društva. Sklicatelji so bili: Franc Hrobat, Jožef Bari, Florjan Ivartnik, Anton Kolar in Franc Večko. Na tem zboru so k društvu pristopili še: Karel Kolar, Anton Petrič, Franc Herman, st., Filip Merkač, Ignac Vastl, Franc Sadovnik, Ivan Grabner, Ivan Metarnik, Jože Gorenšek, Jakob Razgoršek, Ivan Vušnik in Alojz Kostvein. Vsi ti so bili ustanovitelji GD Kotlje. Na tem občnem zboru so izvolili 4-članski upravni odbor. Načelnik je bil Jožef Bari. Poveljnik Franc Hrobat, blagajnik Florjan Ivartnik, tajnik Anton Kolar. Nadzornega odbora sploh niso izvolili, toda začetek je bil storjen. Gasilsko društvo Kotlje je bilo rojeno. Pred novo ustanovljenim društvom so bile ogromne naloge. Treba je bilo zbrati sredstva za nakup orodja in brizgalne. Propagirati društvo in pomnožiti članstvo. Prvo leto društvo ni imelo vidnejših uspehov. Iz te dobe nima sejnih zapisnikov in zapisnikov občnih zborov. Leta 1926 je bila od gasilskega društva Vuzenica kupljena ročna prevozna gasilska brizgalna. Sredstva zanjo je večji del prispevala tedanja občina Kotlje, katere župan je bil Anton Trup, po domače Kotnik v Podgori. Ker društvo ni imelo svojega gasilskega doma, so brizgalno shranili začasno kar v Hrvatovi šupi. Tisto leto so hotuljski gasilci doživeli tudi svoj »ognjeni krst«. Pri Renarju v Podgori je zgorelo gospodarsko poslopje. Gasilci so uspešno obvarovali hišo, ki stoji čisto blizu gospodarskega poslopja. Skupno so se hotuljski gasilci v preteklih 60 letih kar 32-krat na svojem terenu spopadli z »rdečim petelinom«. Večkrat pa tudi izven Kotelj. Pomagali pa so tudi pri povodnjih in drugih nesrečah. Leta 1927 je Ivan Petrič, p. d. Podpečnik, podaril zemljišče v Kotljah na tedanjem posestvu Potočnik, katerega lastnik je bil, gasilskemu društvu za novi dom. 17. julija leta 1928 je bil svečano odprt gasilski dom v Kotljah, ki pa so ga Hotuljci zaradi skromnega videza imenovali kar »gasilska uta«. 24. marca 1929. leta je bil 6. redni letni občni zbor, ki je znamenit po podatku, da je imelo takrat hotuljsko gasilsko društvo 37 dinarjev in 81 par gotovine. Društvo si je tiste čase zbiralo sredstva s prostovoljnimi prispevki in prirejanjem gasilskih veselic. Te so bile daleč naokrog znane. Uprizarjali so tudi ljudske igre. Tako so hotuljski gasilci leta 1931 uprizorili igro »Krivoprisežnik«. Leta 1933 je bil 12. novembra sklican izredni občni zbor. Vzrok je bila šestojanuarska diktatura, ki je nastala tega leta. Zato je moralo društvo na tem občnem zboru zapriseči članstvo, razpustiti stari upravni in nadzorni odbor ter izvoliti nova. Isto se je zgodilo tudi po umoru kralja Aleksandra v Marseillu leta 1934. Tudi tedaj je moralo članstvo na novo zapriseči. Leto 1937 je zanimivo po tem, ker je društvo priredilo dve veselici in dve igri. V blagajni pa je bilo 9223 dinarjev. 21. januarja 1938 so dobili hotuljski gasilci prva odlikovanja. To je bilo ob 15-letnici društva. 18. občni zbor je bil januarja 1941 v gostilni pri Križanu v Kotljah. Hotuljski gasilci so sprejeli sklep, da naročijo pri tvrdki »Zvon« v Šentvidu pri Ljubljani prvo motorno brizgalno. Stala naj bi 30.000 starih jugoslovanskih dinarjev, kar je bilo takrat vredno skoraj 15 parov volov. To leto M •j Hotuljski gasilci ob 15-letnici 1938. Od leve proti desni: Franc Gorcnšek, Jože Gorenšek, Ivan Petrič, Lambert Kotnik, Ivan Gorenšek, Luka Ivartnik, Bobnar, Joško Breznik, Ivan Lečnik, Silvester Kričej, Franc Ivartnik, Jakob Pori, Jože Kolar, Franc Herman so se pričeli pogosti poklici članov na orožne vaje. Delo društva je zato zamiralo. Aprila je našo domovino okupiral nemški okupator. Kmalu po zasedbi je zaplenil premoženje društva. Od Jožeta Kolarja pa je zahteval, da mu predloži listo članov v potrditev. Pričeli naj bi vaditi na nemško komando, ki pa jim je bila popolnoma nerazumljiva in tuja. Predsednik se je imenoval obertruppfiihrer poveljnik pa trupp-fiihrer. Leta 1942 je tedanji nemški okrajni predsednik gasilcev iz Velikovca pripeljal v Kotlje motorno brizgalno. Leta 1941 je bila pri »Zvonu« v Šentvidu pri Ljubljani naročena. Pa ni dolgo ostala v Kotljah. Nemci so se zbali partizanov, zato so jo kmalu z vsem orodjem vred spravili v Guštanj, od koder so jo hotuljski gasilci dobili vrnjeno šele po osvoboditvi. Zadnji požar so Ho-tuljci gasili med okupacijo, ko je gorel hlev na Brezju — Pirkofu. Potem pa so mnogi odšli v partizane, druge pa so Nemci zaprli. In ko je leta 1944 gorela prazna Ro-žankova hiša, v Kotljah že ni bilo več gasilcev, da bi gasili. Tak je bil konec hotulj-skega gasilstva med okupacijo. 30. septembra 1945 je bil prvi povojni občni zbor društva. Takrat je štelo društvo le 20 članov. Društvo je posebno zaživelo pod novim vodstvom, v katerem so bili posebno aktivni in delavni: Jože Kolar, Florjan Ivartnik, Emil Ozmec, Ivan Logar, Simon Kamnik, Miha Zagernik. Ze leta 1949 je društvo doseglo prvič po vojni prvo mesto na tekmovanju v Mežiški dolini, in to na Prevaljah. Društvo je leta 1952 dobilo prve izprašane gasilce. 17 članov in članic je obiskovalo tečaj na Ravnah. Prva desetina je bila odlična. Leta 1954 so hotuljski gasilci slovesno praznovali 30-letnico obstoja. Praznovanje je bilo združeno s parado in razvitjem prvega gasilskega prapora. Pokrovitelja sta bila občina Ravne na Koroškem in kmetijska zadruga »Prežihov Voranc Kotlje«. Društvo je ob svoji 30-letnici štelo 78 članov, od tega je bilo 13 žensk. Leta 1960 so hotuljski gasilci osvojili pokal »C« kategorije. Dosegli so 3. mesto. Slovesno jim ga je izročil Ivan Žunko. Proti koncu leta 1961, še bolj pa v letu 1962 so se pričeli nezdravi pritiski »od zgoraj« za združitev GD Kotlje z Ravnami. Pritiski so se stopnjevali do te mere, da je tedanji predsednik društva Rok Gorenšek odstopil in se umaknil s predsedniškega položaja. Ker je bil odpor proti združitvi v Kotljah le prevelik, so pritiski »od zgoraj« na vso srečo le popustili, in zato je društvo pod novim vodstvom v letu 1963 ponovno zaživelo. 18. avgusta istega leta je bila tudi skromna proslava 40-letnice društva. Predsednik je bil Jože Konečnik, poveljnik Alojz Ve-čko. V letu 1965 še prvič pojavi v hotulj-skem gasilskem društvu gonilna sila in duša poznejših uspehov društva na tekmovanjih, poveljnik Mirko Naglič. Tajnik pa je bil sedanji predsednik OGZ Ravne na Koroškem Peter Jamer. Leta 1966 je prejelo hotuljsko gasilsko društvo v last Križanov hlev in pričelo graditi gasilski dom. Leta 1969 so hotuljski gasilci, pionirji postali republiški prvaki. Osvojili so prehodni republiški prapor in dobili za nagrado brizgalno Tomos. Občni zbor društva je bil leta 1970 že v novem gasilskem domu. Hotuljski gasilci so po dolgi vrsti odsluženih avtomobilov končno dobili tudi nov gasilski avto. Levji delež zanj je prispevala OGZ Ravne na Koroškem. Prvič so to leto tekmovali hotuljski gasilci v Avstriji, in to uspešno. Leta 1971 je praznovalo GD Kotlje 50-letnico obstoja. To pa zato, ker so združili slovesno otvoritev novega doma in formalno predajo gasilskega avtomobila v enotno proslavo. Za uspešno dograditev doma in za organizacijo proslave 50-letnice je imel največ zaslug takratni predsednik društva Peter Jamer. Novi gasilski dom je slovesno predal svojemu namenu predsednik občine Ravne Ivan Strmčnik, novi gasilski avto pa je predal društvu direktor gozdarstva Ravne Jože Logar. To leto so hotuljski pionirji v Slovenskih Konjicah že drugič osvojili republiški pionirski prapor. Hotuljsko gasilsko društvo je v zadnjih desetih letih leto za letom dosegalo pod izkušenim vodstvom prekaljenih starejših gasilcev vedno večje in lepše uspehe na celi vrsti gasilskih tekmovanj — od občinskih do medobčinskih in republiških. Dokler ni prišlo leto 1980, ko je hotuljsko gasilsko društvo štelo 147 aktivnih gasilcev ter imelo osvojenih že 76 pokalov in nad 30 plaket, pohval in diplom. Krona vsega pa je bilo zvezno izbirno tekmovanje na Tjen-tištu v Sutjeski v Bosni in Hercegovini — doseženo II. mesto v Jugoslaviji in s tem priborjen vstop na VIL mednarodno gasilsko tekmovanje gasilcev Evrope CTIF 1981 v Boblingenu v Zahodni Nemčiji. Na tem tekmovanju pa so hotuljski gasilci, kot je že znano, osvojili 4.—6. mesto v Evropi in I. mesto v Jugoslaviji ter Sloveniji. Pa tudi po tem enkratnem uspehu niso obstali pri svojih prizadevanjih. Saj so se zadnji dve leti posebno izkazale ženske, mladinci, pionirke in pionirji, veterani in enota civilne zaščite. Samo letos je društvo osvojilo 20 pokalov. Skupno so hotuljski gasilci doslej osvojili 119 pokalov ter 99 plaket, pohval in diplom. Društvo šteje ob svoji 60-letnici 110 članov in članic, 20 mladink in mladincev, 40 pionirk in pionirjev. Skupno torej 170 oseb. Vsi ti uspehi pa so bili mogoči le zato, ker so imeli v preteklih 60 letih take sposobne in požrtvovalne ljudi, kakršni so bili ustanovitelji njihovega društva. Ljudi, ki so bili: gasilci, predsedniki, poveljniki, tajniki, blagajniki, organizatorji. Ljudi, ki jih ni več med nami, pa je prav, da se jih spominjamo. To so bili: Jože Bari, Franc Večko, Jože Kolar, Simon Kamnik, Ivan Logar, Ivan Hudo-pisk, Ivan Petrič, Luka in Franci Ivartnik, Florjan Ivartnik, Avgust Vožič, Alojz Večko, Ivan Smon, Dularjeva Pavla in še mnogi drugi. Društvo pa se ima zahvaliti za svoje velike uspehe prav pred 60. obletnico predvsem ljudem, svojim aktivnim gasilcem, tistim, ki delajo sedaj. Prav ti pa so ponos in upanje hotuljskega gasilstva tudi v prihodnje. Nenazadnje ima društvo požrtvovalne člane upravnega in nadzornega odbora. Predvsem pa ima, in to je treba poudariti, ljubezen svojih ljudi, domačinov. Ti so gasilce že davno vzeli za svoje. To najlepše dokazujejo prispevki, ki so jih darovali za proslavo. Dobro pa se zavedajo tudi tega, da bi te uspehe le težko dosegli, če ne bi imeli tudi pomoči občin Kotelj in Ravne, županov, občinske gasilske zveze Ravne, SIS za požarno varnost Ravne, odseka za notranje zadeve občine Ravne, občinskega štaba teritorialne obrambe Ravne, štaba civilne zaščite Ravne, Železarne Ravne, Kmetijske zadruge »Prežihov Voranc« Kotlje in sedanje KKZ TZO »TRATA« Prevalje, Lesne, TOK Gozdarstvo Ravne, SZDL Kotlje, ZB Kotlje, ZK Kotlje, Prosvetnega društva Kotlje, osnovne šole Kotlje, RK Kotlje, Lovske družine Prežihovo, sosednjih gasilskih društev in še posebno krajevne skupnosti Kotlje. Vsem skupaj se na tem mestu hotuljski gasilci prisrčno zahvaljujejo za vso pomoč, za vse delo, ki je bilo tako ali drugače opravljeno, da je pripomoglo k uspehom v preteklih 60 letih in k uspehu proslave 60. obletnice. Starodavna grška basen pravi, da je Prometej, ki je bil božji sin, ukradel bogovom ogenj in ga dal ljudem, da bi si z njim preganjali grozljivo temo, plašili zveri, se greli in si pripravljali hrano. Človek je dobre lastnosti ognja kmalu spoznal. Začel ga je vsestransko uporabljati, sebi v korist in pomoč. Kmalu pa je začel odkrivati tudi njegove strahotne lastnosti. Bogovi so Prometeja zato strašno kaznovali. Priklenili so ga na golo skalo, kjer mu čez dan jastrebi izkljuvajo srce, ki mu pa ponoči na novo zraste. Strahotna kazen je to. Toda bogovi so že vedeli, zakaj so Prometeja tako hudo kaznovali, človek je Letos januarja je poteklo petdeset let od otvoritve smučarske koče, ki ni bila prav velika, kar smo v svoji skromnosti kaj kmalu ugotovili. 2e pozimi enaintridesetega in dvaintridesetega leta, ko je bil na tem območju zelo hiter razmah smuča-rije med mladimi, je bila velika prostorska stiska, kajti takrat se je pač v glavnem vse zadrževalo pri Pokrovu, Hotuljci in Ravenčani. Kar kmalu po seji iniciativnega odbora, v začetku januarja, je bila provizorična seja odbora, pri Pokrovu, kjer je bil ustanovljen nekakšen gradbeni odbor. Po mojem je bil kar cel iniciativni odbor tudi kar gradbeni. Zemljišče so zaenkrat dobili od Pokrova v najem, kmalu pa ga je odkupila tovarna. Za gradbeni les se je zavezal gozdarski adjunkt, pri grofu Thurnu, kjer ga je tudi sposloval, in smo ga dobili zastonj. Tisto leto je bilo sila razgibano, saj so bile pozimi številne tekme, tudi širšega pomena, poleti pa delo na gradbišču, v glavnem ob nedeljah, in vse prostovoljno. Les za kočo smo posekali gozdni delavci. Ker je bil odbor kluba zelo aktiven in članstvo zelo zavedno, je bila koča pod streho že jeseni, le znotraj jo je bilo potrebno še urediti. 2e januarja triintridesetega leta je bila na razpolago svojemu namenu. Res je bila to kar brunarica, majhnega formata, komaj 6 X 4 m. Pa smo bili že kar ponosni na naš dom, čez dve leti smo pa kočo razširili za štiri metre. Vsa pleskarska dela je naredil guštanjski sobopleskar in slikar Šater. Vrata in polkna je popleskal s temnozeleno barvo, na notranji in na zunanji strani pa je naslikal veliko in lepo planiko, kar je dalo koči videz planinske postojanke. Nad vrati, na zeleni ploščici, je bil lep napis SK-GK, zato sumim, da smo se že prej oddvojili od Rimskega vrelca, preden smo zgradili kočo. čisto lahko se je zmotil Wlodyga — ali pa tudi jaz — saj tega je že lepa doba, polnih petdeset let. Ravno v tej kočici sem triintridesetega leta, skoro z otvoritvijo koče, jaz praznoval dvajseto rojstno pomlad. Polnih deset let sem bil ravno jaz najbolj reden gost te koče, saj sem stanoval kar malo pod kočo, v bajti pri Pokrovu. 2 zgraditvijo te koče je dobil kraj pod Uršljo goro nekakšno namreč prav v sedanjem času odkril najstrahotnejše lastnosti ognja, saj je v stanju in more že tu na zemlji zažigati strašne, sončne atomske plamene. Nič ga ne more ustaviti na tej zanj tako pogubni in usodni poti. Prav zato pa bo v prihodnosti največja naloga gasilstva, kot ene naj humanejših svetovnih organizacij, da bdi in se opremlja ter usposablja za boj z ognjem, ki ni več le prijatelj, pač pa postaja vse bolj sovražnik človeštva. Na pomoč! okno v svet, saj tu so se gozdni delavci iz višjih predelov začeli srečevati z jeklarji iz Guštanja in nasploh z delavsko inteligenco, kar je zbližalo razne sloje delavcev iz nižjih plasti. Prišlo je tudi leto enain-štirideseto, ki je prineslo nekakšno mrtvilo v vodilnem osebju kluba in že tudi pri delavcih vseh struktur. Leta 1942, ko je Kranjčev bataljon pogledal z vrha Uršlje gore, je bilo iz Guštanja še manj obiskovalcev. V koči smo se sedaj shajali v glavnem samo delavci iz okolice in hlapci iz soseske, in v glavnem tudi somišljeniki in protirežimski elementi. Po prihodu Kranjčevega bataljona na Koroško tudi mi nismo vedeli, kaj predstavljajo ti ljudje in kaj hočejo. Pač nismo mogli zvedeti. Tudi kakšne literature nismo mogli kje stakniti. Večkrat sem se sestal z bratom Lojzom, ki je imel boljšo vezo z Lovrom Kuharjem, tudi tu ni bilo nič. Nato sva se zmenila, da bo šel Loj z h Kravpergerju, ker je bilo znano, da je mojster v politiki, jaz pa, da bi se lotil pri Lubasu; tako mi je predlagal Lubasov rejenk Karl Polenik. In res, pri Lubasu sem marsikaj zvedel, kar nam je koristilo. Brat ni imel sreče in nam je skoraj vse pokvaril. Sedaj smo se že bolj korajžno obnašali in tudi glasneje smo izražali svojo revolucionarnost, kar ni bilo skrito tudi raznim vohljačem. Posameznim vohljačem smo kmalu s pestmi dali na znanje, da okrog koče nimajo kaj iskati. Iz Guštanja so nam poslali kar uniformirane vermane, ki so jim rekli tudi NSKK. To je bilo šestega januarja 43. Bilo jih je šest, ki so nas hoteli tudi legitimirati. S tem so nas izzvali, da smo se jiih morali lotiti, a ne preveč nežno, saj so odnesli razbite nosove kakor tudi raztrgane uniforme, kape pa so izgubili. Nam pa sta ostala od njih dva štaleta, ki jih je nosila »Hitlerjeva mladina« in dve pištoli. Za nas je bilo pa tudi koče konec. Saj so kmalu začeli žandarji raziskovati in povpraševati za nami, zasliševali so oskrbnika koče Miha Leskovška, če je koga poznal, a se je znašel in jim povedal, da nas je že večkrat videl, in da se mu močno zdi, da smo pač tam nekje iz Javorja ali iz Zarazbora. To bi še nekako šlo, a tisti nskakajevci so bili kar precej tepeni in eden od njih je Lubasovega Karla poznal. Morali so nekako zvohati glavne krivce tistega pretepa. Tla so postajala vroča. Zdaj smo se srečevali bolj posamič, v manjših skupinah, kjer je pač naneslo. Dobro se še spominjam trinajstega februarja, ko sem pri Kancu pomagal tlakovati štalo, ko mi prinese kurir s Prevalj poziv, naj se štirinajstega javim v Dravogradu na »arbajtsamtu«. To me je že pogrelo, in sem pomislil, kateri vrag stikuje za mano in kako me mislijo ujeti v past. Poziv sem vpričo kurirja raztrgal, vrgel v gnoj in pohodil, kurirju sem pa naročil, naj še- SK. GK. Jeseni 42. Z desne proti levi: Karl Polenik Lubasov, Ruška Olšak, Rok Go-renšek, Matevž Dečman-Tihi, Jože Štajner, Franc Kamnik, Maks Rožej Lubasov, Avgust Gčkar Hriberski, Vinko Sarafini a * Janez Štajner t Smučarska koča Guštanj - Kotlje j (Žal je sedaj zaprta) fu, ki ga je poslal, pove, da se bom že javil, ko bo čas za to, na poziv sem se pa požvižgal. Štirinajstega februarja nisem šel h Kancu delat, prespal sem naskrivaj v stel j ni uti, zame je vedel le Kancev furman, moj najboljši prijatelj Ivan Magrič. Ko sem se dodobra naspal, mi je Ivan na skrivaj prinesel krepko malico, seveda jo je dala Kančeva mama. Nato sem Kan-čevo naskrivaj zapustil in se napotil proti Lubasu, ker sem bil tam še najbolj varen, saj je mati Lubasinja vedela za mojo situacijo. Ko sem tako po ovinkih in bolj naskrivaj prišel do Lubasa, sem imel sre- čo; mati Lubasinja so za hišo krmili kokoši, in so se me ustrašili in razveselili obenem. Na hitro so mi razložili, da je Karl dobil poziv, naj se že naslednji dan zglasi na komandi v Guštanju in da naj prinese seboj za dva dni hrane. Veš, Pepi, kaj sem mu rekla? Tu imaš vse potrebno za pot, hrane sam tudi ne boš v enem tednu pojedel, in veš, Karl, do danes si bil rejenk in kot sin. To ti še povem, da za Nemce ti nisem rit brisala, in če to narediš, tudi nisi več Lubasov.« Ker smo pa tudi moški lahko sentimentalni, je mene nekaj stisnilo v grlu, v njenih očeh pa sem opazil komaj zadržano solzo. Kdor ima takšno mater, sem pomislil, mora biti srečen in ponosen. Jaz sem to ženo zelo cenil, spoštoval in občudoval. Ko sva bila s Karlom čez dobro uro pri Kancu, je Anza, Ivan Magrič, že vedel, kaj je na stvari. Ko se je naša skupina ponoči od 14. na 15. februar pomikala v neznano in smo nad Pokrovom videli smučarsko kočo, ki jo je ravno takrat osvetlil zadnji krajec, smo tiho, kot smo hodili, vsi naenkrat obstali in se zagledali v komaj obsijano kočo. Nemo so nas z zaprtih polken gledale bele očnice. Mnogi so te očnice in kočo videli zadnjikrat. Leopold Budna Kramljanje z Bico pod staro uro »Dober večer, Bica, pa sem držal obljubo in sem zopet tu.« »O, ljubi moj doktor, tako sem te vesela, zlasti, ker si enkrat le držal besedo.« »Pa sem prišel na tisto kavico, za katero ste obljubili, da jo boste solili.« »Ne, ne, ne bom solila, z nečim sem ti morala zagroziti, da bi se me bolj zapomnil, pa da bi tudi bolj gotovo prišel.« »In še nekaj, Bica, tule za hrbtom nekaj skrivam za vas. Nocoj si bova ob kavici privoščila tudi kozarček zelo dobrega vina.« »če ti praviš, da je vino dobro, potem bo že dobro. Pa bi mi le odkril skrivnost, iz katere trgovine si prinesel to žlobudro.« »Bica, prav iz nobene trgovine, tega sem prinesel iz lepe naše Kozjanske. Verjetno ne boste pogodili, za kakšno vino gre. Je pa vsekakor dobro, in da ne bova izgubljala preveč besed za raziskovanje vina, kar povem, da je Plava frankinja. Plava frankinja pa je včasih res kakor balzam za tiste, ki se niso povsem posvetili presveti abstinenci.« »Če pa je tako, potem pa kar pogumno: jaz kavico, ti pa vzemi kozarca in nama nalij! Seveda pa bova nadaljevala z najinim kramljanjem nekje tam, kjer sva zadnjič končala. Končala pa sva, kot se spominjam, pri možganski kapi. Ne veš, koliko sem premišljevala o tej nesrečni možganski kapi in vsak večer me je nekoliko srhnilo po celem telesu, ko sem kobacala v posteljo, pa se spomnila najinega kramljanja.« »Nocoj pa ga bova raje malo srknila, pa bo verjetno tistega srha velika manj, čeprav mogoče najino kramljanje ne bo nič manj grozno, kot je bilo prejšnji večer. Kajti danes bova govorila o našem ljubem srcu, nekoliko o njegovem delu, pa tudi o srčni kapi. Ampak preden bova govorila o srčni kapi ali z modernim izrazom: o srčnem infarktu, se morava nekoliko pogovoriti o srcu samem.« »No, na to sem pa že dolgo čakala, kajti če bi o čem kaj rada dosti slišala, je to o srcu, za katerega vedno govorimo, da je res čudna stvar.« »Ampak midva se ne bova predajala kakim romantičnim poezijam, pač pa bova to srce pogledala bolj iz realne plati.« »Potem pa kar začniva, medtem bo kavica skuhana, pa tudi malo shlajcna, kozarčka pa sta že polna.« »Pa začniva. Srce je res čudna stvar, je eden izmed tistih organov, o katerem ljudje največ govorijo, verjetno pa toliko o njegovem bistvu ne vedo. Pa bom krajši, da ne zaidem v nepotrebno in preobširno razpravljanje. Človeško srce ima približno velikost človeške pesti. Je shranjeno v prsni votlini na levi strani, z vseh strani ga pokrivajo pljuča, razen čisto spredaj in spodaj. Spredaj se skoraj naslanja na prsno steno. Čutimo ga lahko, kadar položimo dlan na levo stran prsi, takrat nam pod dlanjo srce utripa in te utripe tipljemo. Na spodnji strani pa je srce naslonjeno na trebuš- Tišina no prepono, to je nekakšna stena, ki deli prsno votlino od trebušne votline. Po svoji obliki bi bilo še najbolj podobno nekaki nepravilni krogli, ki je delno splo-ščena in se navzdol koničasto izoblikuje. V svoji notranjosti pa je srce razdeljeno z dvema stenama v štiri votline. Prva stena poteka od zgoraj navzdol in deli srce v levo in desno polovico, druga stena pa poteka v svojem zgornjem najširšem delu od desne na levo in deli srce v dva preddvora, medtem ko se spodnji votlini imenujeta prekata. No, ti dve steni pa nista v celoti zazidani. Med preddvorom in prekatom na obeh straneh so nekaka nihalna okrogla vrata, ki se pri utripanjo zapirajo in odpirajo; zapirajo in odpirajo ss s posebnimi krili, ki jih imenujemo zaklopke. Vso hrano, z vitamini in rudninami, ki je potrebna za normalno življenje, zaužijemo in v črevesju delno razgradimo. Delno razgrajeno hrano vsrka posebni sistem v črevesju v kri, po žilah dovodnicah pa priteče ta hrana s krvjo v zgornji desni preddvor. Preddvor utripne in potisne prispelo kri skozi že prej omenjena okrogla vrata v desni prekat. Ko je napolnjen desni prekat, utripne ta, pa potisne kri skozi podobna vrata po veliki žili v pljuča. V pljučih se kri očisti ogljikovega dvokisa, osveži s kisikom, ta osvežena kri pa priteče iz pljuč po dovodni žili v levi preddvor. Ponovni ulrip preddvora, pritisk krvi iz preddvora skozi omenjena vratca v levi prekat, pri utripu levega prekata pa potisne utripna sila kri v veliko žilo odvodnico, imenovano aorto. Iz aorte se cepijo manjše žile odvodnice, ki s svojim vejevjem nato pripeljejo kri po najmanjših žilicah, imenovanih lasnicah ali kapilarah, v vse celice organizma. S krvjo je prišla v te celice že prej tudi delno razkrojena hrana, ta sc v celicah dokončno razgradi, in žile odvodnice odpeljejo iz celic razgrajene produkte, to sta ogljikov dvokis in voda. Ogljikov dvokis, ki je za organizem strupen, se izloča skozi pljuča, voda pa v glavnem skozi ledvica. Omenil sem torej posebno utripanje preddvorov ter prekatov. Oba preddvora utripneta istočasno in potisneta kri istočasno v prekate, oba prekata pa utripneta takoj za utripom preddvorov ter potisneta — desni prekat kri v pljuča, levi pa v aorto. Pri odraslem človeku se ta igra ali akcija ponovi v minuti približno 60- do 90-krat. To akcijo imenujemo srčni utrip.« »To sem nekako razumela, kljub temu, da mi je vse skupaj precej na novo. Zanima me pa, kdo pa poganja srce, da ne pozabi utripati. Posebno, kadar spimo.« »No, v desnem preddvoru je prirojena nekaka živčna baterija, ki približno na sekundo ali še v krajšem času po svojem živčnem omrežju vzdraži srčno mišico, da utripne. Ta dela avtomatsko, brez naše volje. Ko se pa ta živčna baterija izrabi, ni več dražljajev, ni več utripov, srce odpove. Dostikrat ta baterija prekine delo v trenutku. Pride do trenutka srčne smrti. Ce pa ta baterija odpoveduje počasi, potem nastanejo razne motnje utripov, kar ljudje opisujejo približno takole: srce mi je kar obstalo, potem pa zatrepetalo. Ali pa: kar naenkrat mi je srce začelo hitro, hitro biti, nato pa je obstalo, pa že čez čas zopet udarilo in podobno. Do takih motenj pride predvsem pri vnetju srčne mišice, pa tudi seveda v starosti, ko so vse življenjske moči izčrpane. Kadar ljudje govore, da so jim vstavili umetno srce, to v bistvu ni umetno srce. Je pa aparatura v velikosti šibične škatlice, ki se všije nekam pod kožo, iz nje pa gre kovinasta nit skozi žilo dovod nico naravnost v srce, in sicer v desni prekat. To ni navadna kovinska nit, ampak elektroda. Aparatura je skonstruirana tako, da pač na približno vsako sekundo ali celo malo prej da električni impulz na kovinsko nit oziroma elektrodo, elektroda pa s tem blagim električnim sunkom povzroči utrip srca.« »Kaj pa se zgodi, če se ta baterija tudi izrabi?« »Seveda se taka baterija tudi izrabi. Kok trajanja je približno kaki dve leti, lahko mesece več, lahko mesece manj. Ko začne moč take baterije popuščati, ti impulzi niso več tako sigurni, pacient sam začuti, da utripi zopet niso pravilni. Postopek je res precej preprost, zopet na kirurško mizo, kjer z zelo preprosto operacijo odstranijo izrabljeno baterijo in vstavijo novo. To je približno tako kot pri digitalnih urah, kjer moramo tudi približno na vsaki dve leti menjavati baterije.« »Ljubi doktor, ali lahko taki ljudje normalno živijo?« »Praktično normalno živijo. Seveda niso sposobni za težja dela. Vsekakor pa lahko opravljajo, predvsem tisti, ki imajo nefizične zaposlitve, svoje delo naprej, fizični delavci pa gredo običajno v pokoj, kar je še vedno bolje, kot pa na drugi svet.« »Jaz sem pa mislila, da je tako imenovano umetno srce, kot ljudje to imenujejo, res kako pravo umetno srce.« »Midva se sicer zelo oddaljujeva od svoje teme, ampak na vprašanje le moram odgovoriti. V zadnjem času ste mogoče brali, Bica, da so skonstruirali že tudi aparaturo, ki bi naj prevzela delo srca v celoti, ne samo kot vzburjevalec srčne akcije. Poskus je napravljen že tudi na človeku. Baje kar v redu funkcionira. Mogoče bomo čez določeno število let lahko šli v bolnišnico, pa bomo prosili, naj nam mimogrede, ker imamo težave s svojim srcem, vstavijo kar novega. Vem, Bica, da bo vprašanj verjetno veliko, vsekakor pa se morava držati teme. Preden preideva na srčno kap. pa bi le še rad nekaj povedal o našem srcu. Če se le malo ozremo, kakšne napore opravlja naše srce, bomo imeli mogoče z njim nekoliko več usmiljenja, kot ga sicer imamo. Srce utripne približno 60- do 90-krat na minuto. V enem takem utripu potisne iz srca približno 70 cm3 krvi, kar znese v času ene minute skupno približno pet litrov krvi. To količino petih litrov krvi, iztisnjene iz srca, imenujemo z učenim izrazom minutni volumen. Vsekakor pa se moramo zamisliti, da ima relativno majhno srce le veliko dela, da v eni minuti iztisne iz sebe pet litrov krvi in požene to kri tudi po dva metra dolgem oziroma visokem človeku ter po vsem ožilju. Pa če samo za šalo računava nekoliko naprej: je to v 10 minutah 50 litrov, je to v eni uri 300 litrov, je v enem dnevu 7.200 litrov ali 7 ton in 200 kg, je to v enem mesecu 216.000 kg oziroma 216 ton krvi. Če vsaj približno računamo naprej, znaša to na leto približno 2,500.000 litrov ali 2.500 ton krvi. Je to nadalje v 50 letih življenja okoli 130,000.000 litrov krvi oziroma 130.000 ton krvi, če računamo, da je kri težka približno toliko kot voda, je pa celo nekoliko težja. Pa da k temu pripomnimo še to, da te številke in količine veljajo pri človeku, ki v glavnem miruje. Pri težkem fizičnem delu pa srce v eni minuti izmeče tudi po petkrat več krvi kakor v mirovanju. Če se ozremo samo na ta dejstva, potem vemo, koliko napora mora opraviti srce v življenju človeka. Predstavljajmo si te količine pri mehanični črpalki, oziroma po domače kar pri pumpi. Praktično ne moremo verjeti, kako pridno mora biti srce.« »Se mi bo, ljubi doktor, kar zavrtelo. In da se mi ne bo samo od tvojega govorjenja in pripovedovanja, ga bom raje srknila, pa dobila malo poguma, da te še naprej poslušam.« »Pa srkniva na zdravje najinih src. saj s kakšnim požirkom te frankinje mu bova samo pomagala.« »Da pa predstavim to ubogo srce še v bolj ubogi obliki, moram povedati, da je tudi narava zelo skopa pri darežljivosti srca. Kot vsaka mišica mora tudi srčna mišica dobiti za svoje delo seveda kri in hranila. To lahko dobi zopet po svojih posebnih, tako imenovanih srčnih žilah, kot jih imenujemo s tujko — po koronarkali ali slovensko venčnih žilah. Gre v glavnem za dve venčni žili, ki pa sta zelo majhni ter zelo podvrženi raznim degenerativnim spremembam, predvsem arteriosklerozi, oziroma po domače, poapnenju. Venčni se imenujeta zato, ker potekata v srčnem mišičju nekako v obliki nepravilnega venca. In če ponovim: samo dve žilici, sicer res s svojim vejevjem, ki pa je tudi precej podvrženo raznim obolenjem. No in sedaj sva tam. Kadilci se trudijo, da čim prej uničijo ti dve žili. Trudijo se tudi debeluhi, trudijo se ljudje, ki se po nepotrebnem ukvarjajo s pretežkim športom, trudijo se tisti, ki ne poznajo zmernosti v pitju alkoholnih pijač, kar vsi se trudijo, da bi uničili in pokvarili ti dve svoji ubogi žili v srcu. No in to se posreči marsikomu že v zgodnjih letih.« »Ali se midva sedaj tudi trudiva, da bi ju čimprej uničila?« »Tale kozarec ali pa še dva in tale kavica je prav majhen kvarni trud. O raznih možganskih kapeh sva govorila prejšnji večer. No, prišla sva sedaj do srčne kapi. Kaj je srčna kap, oziroma, kot bolj učeno rečemo: srčni infarkt? Do infarkta pride zaradi zamašitve cele ali dela venčne arterije. Zamašitev lahko povzroči bodisi majhen zgrušek, ki priplava s krvjo v to žilo. Pogosteje pa je zamašitev venčne žile degenerativna sprememba notranje stene žile, degenerativna sprememba se tako veča, da žilo popolnoma zapre. Posledica tega je, da tisti del srčne mišice, ki je odvisen od prehrane od te žile ali pa samo od dela te žile, začne odmirati. To odmiranje srčne mišice pa povzroči običajno zelo močno bolečino pod prsnico proti levi strani prsnega koša proti srcu. Je običajno neznosna. Bolečina izžareva običajno Moški pevski zbor »Karol Pahor« Piran, (zborovodja Helena Jurež) na ravenskem odru v levo rame, v levi zgornji ud, ter v mezinec in prstanec leve roke. Če se zamaši venčna žila na svojem začetku, potem običajno nastopi trenutna smrt. Če se pa zamaši nekje v svojem poteku, je teža infarkta odvisna pač od velikosti prizadetega srčnega mišičja.« »Kaj se zgodi s takim bolnikom?« »Usoda takih bolnikov je pač različna. Za nobenega ne moremo vnaprej povedati, kako se bo infarkt razvijal, oziroma v katero smer bo obolenje šlo. Običajno takega bolnika zdravnik pošlje v bolnišnico. Že prej pa dobi močno injekcijo proti bolečinam, kajti bolečina je res neznosna. V bolnišnici so takoj napravljene najnujnejše preiskave, da se ugotovi približna velikost prizadetosti srčne mišice. Predvsem tukaj pomagajo razni laboratorijski testi pa elektrokardiografska preiskava srca, ali na kratko EKG. Takega bolnika v bolnišnici položijo v posteljo in začnejo z intenzivno in programirano terapijo. Terapija in vsi drugi zdravstveni ukrepi se pač dozirajo glede na težo obolenja, vsakodnevno bolnikovo počutje, pa tudi glede na vsakodnevne izvide, ki nam jih dasta laboratorij ali pa EKG. Kot pri vsakem težkem obolenju ali pa kot pri kaki poškodbi, prvi teden običajno odloča, v katero smer se bo obolenje razvijalo. Ali se bo bistveno izboljšalo ali pa izboljšanja ne pričakujemo. Kolikor izboljšanja ne pričakujemo, tedaj pričakujemo bolj tragičen konec. Bolnik je običajno prve tri tedne pod strogo zdravniško kontrolo in kontrolo drugega zdravstvenega osebja, nato pa se preseli na odsek, kjer je oskrba lahko že precej bolj sproščena. Vendar se morajo nega, zdravljenje in oskrba ravnati po kar precej she-matiziranem principu. Vsak dan je določena potrebna terapija, k temu pa tudi ponovne fizične obremenitve. Te se opravljajo v začetku samo leže v postelji, sčasoma bolnik sede, sčasoma začne bolnik hoditi, sčasoma lahko hodi tudi po stopnicah. Običajno tako zdravljenje v bolnišnicah traja okoli šest tednov. Razumljivo je, da mora po odhodu iz bolnišnice biti doma pod kontrolo svojega domačega zdravnika, v bolnišnico pa prihaja na naročene kontrolne preglede. Če pa se doma stanje bistveno poslabša, ali pride do kakih ponovnih bistvenih težav, pa je treba priti na kontrolni pregled v bolnišnico prej, kot je bilo pač ob zadnjem pregledu oziroma odpustu naročeno. Bolniki, ki so preboleli srčni infarkt, pa so tudi sicer še kar v dobri koži, običajno nadaljujejo tritedensko zdravljenje v zdravilišču Slatina Radenci. Tam jih privajajo predvsem na nove obremenitve, kontrolirajo obremenitve ter odgovor prizadete srčne mišice. Tukaj pride dostikrat med zdravnikom in bolnikom do spora. Vseh bolnikov z infarktom pa le ne pošljemo v toplice. To pa iz številnih razlogov, predvsem nima smisla pošiljati takih bolnikov, pri katerih ne pričakujemo, da bo bolnik lahko sodeloval s tako imenovanimi rehabilitacijskimi vajami. Kadar je njegova srčna mišica toliko prizadeta tudi zaradi drugih obolenj, pa kadar se bojimo, da bo kakršnokoli nadaljnje obremenjevanje srca za bolnika usodno, pač zdravniška komisija ne podpiše napotnice. Nekateri bolniki ne verjamejo, da za tako zdravljenje niso več »sposobni«. Včasih se nekateri odločijo, da gredo na zdravljenje na svoje stroške. Pri takih bolnikih sc dostikrat dogodi, da jih zdravilišče pošlje domov. Jih enostavno ne sprejme na zdravljenje, ker se boji, da bi pri rehabilitacijskem zdravljenju v zdravilišču prišlo do kakega incidenta oziroma bistvenega poslabšanja, ali celo smrti. Zgodi se pa tudi, da marsikateri bolnik, ki si ureja kopališko zdravljenje po svoje, v zdravilišču dočaka svoj žalostni konec, ki je običajno zelo hiter«. »Tako je torej s temi toplicami in infarktom. Kateri zdravnik pa odloča o tem, kateri bolnik je sposoben za zdravljenje in kateri ni sposoben za zdravljenje v toplicah?« »Veste kaj, Bica, imam že čisto suh jezik in v grlu me že tudi peče. Zato si ga bova natočila zopet en kozarček, da bo razgovor laže tekel. Saj frankinja ni slaba.« Pa cin-cin in kramljanje se nadaljuje. »En sam zdravnik res težko prevzame odgovornost za tako odločitev. O odločitvi o sposobnosti in potrebnosti nadaljnjega zdravljenja v toplicah odloča komisija ali, kot se sedaj modernejc imenuje; konzilij, ki ga morajo sestavljati najmanj trije spe-cialisti-internisti. Ko pregledajo dokumentacijo, ko opazujejo potek obolenja na oddelku, ko vidijo končne izvide, ko pretehtajo še pacientove sposobnosti, ko pretehtajo smisel takega zdravljenja, ko pretehtajo možnost sodelovanja pri rehabilitacijskem zdravljenju, problema ni več. Napišejo napotnico, jo podpišejo in bolnik ima odobreno tritedensko zdravljenje v Slatini Radenci.« »Zelo zelo lepo, moj doktor! Ali pa se vsi tisti vrnejo res zdravi iz Slatine Radenci in so sposobni za delo?« »No, Bica, nekaj sem o tem že omenil. Običajno se po zdraviliškem zdravljenju ti bolniki kar dobro počutijo, so še nekaj časa v bolniškem staležu, nato pa začnemo razmišljati o njihovi bodoči usodi. Administrativni uslužbenci se kar hitro vrnejo na svoje delovno mesto. Bolnike pa, ki so pred obolenjem opravljali težka fizična dela, invalidska komisija premesti na lažja delovna mesta. Vsekakor pa sc vedno z bolnikom dogovorimo, ali sc sam čuti sposobnega, da bo opravljal delo na novem delovnem mestu, ali bi želel kako drugo delo ali delo v skrajšanem delovnem času. Invalidske komisije nato rešujejo njegov nadaljnji delovni problem, predvsem na podlagi medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda na invalidski komisiji ali, kakor se zopet bolj imenitno reče in sliši in je pravilno, na Invalidsko-pokojninskcm senatu.« »Tale tvoja frankinja, moj doktor, je pa res prav dobra kapljica. Skoraj sem pozabila na svoje težave, ki si mi jih opisoval na začetku pred infarktom. Tudi mene dostikrat stisne pod prsnico, zaboli v predelu srca, pa bolečina izžareva tudi v predel leve rame in levega gornjega uda. Včasih so te bolečine že kar precejšnje. Ko sem poslušala tvoje besede, kako je s to bolečino, sem sc kar malo prestrašila, saj podobne težave imam vendar večkrat. Ali to ni infarkt?« »Če hočem biti čisto pošten, moram reči, da je mejo med pravim infarktom in pol-infarktom pa tudi med predinfarktnim stanjem včasih zelo težko določiti. Omenil pa sem, da nastopi bolečina v predelu srca pri infarktu zato, ker določen predel srca ne dobi krvi oziroma kisika, pa začne tudi odmirati. Res pa je tudi, da so bolezenska stanja, kjer se venčne žile včasih iz različnih vzrokov skrčijo, pa dobi srčna mišica zato premalo krvi in kisika. Tudi to povzroča močnejše bolečine v predelu srca. Te bolečine pa običajno minejo po kaki tabletki, ki je prepisana namenoma za take napade. Res pa je, da se prej ko slej lahko iz takih napadov izcimi pravi infarkt. Obstajajo tablete, imenujemo jih nitroglicerinske preparate, ki nam pri tem v domači praksi precej pomagajo, če dobi bolnik tak napad, si položi tableto pod jezik, se tableta raztopi, v kakih treh minutah bolečina mine. No, bolečina je prišla, po tabletki je minila, šlo je sicer za motnjo prekrvavitve srčne mišice, ni pa bil pravi infarkt. Če pa kljub tableti pod jezikom bolečina narašča, če ne pomaga prva tableta, če ne pomaga še druga tableta, če se bolečina jača, je stanje res sumljivo za srčni infarkt.« »O, ljubi bogec, jaz pa za te svoje napade nisem imela nikoli nobenih tabletk. Me je bilo kar sram povedati zdravniku, da imam v teh letih tudi težave s srcem. Sem kar zamolčala. Ugotovila pa sem, da so težave dostikrat kar hitro popustile, če sem popila dva dcci hladne, močno sladkane vode. Kaj pa praviš na to, moj doktor?« »Pravim, da je to zelo razpasena navada že iz starih časov, pa da je tudi dobra. Tak napitek hladne in sladkane vode dostikrat odstrani vzrok stiskajočih bolečin v predelu srca in bolečina popusti. Zlasti pri teh boleznih, Bica, pride v poštev zlato pravilo, da težave, ki pridejo, pa tudi hitro minejo, ne pomenijo kaj hudega.« »Toliko stvari bi te še rada vprašala, pa se mi že skoraj zdi, da me je ta tvoja frankinja nekoliko zmešala. Rekel si, da sta infarkt in srčna kap eno in isto. Sedaj bom vsaj te pojme ločila.« »Ce hočem biti čisto pravičen, Bica, pa pojma za srčno kap in srčni infarkt le ne pomenita čisto isto. Srce obstane lahko iz številnih razlogov kar v trenutku. Včasih z bolečino, včasih brez bolečine. Običajno tudi brez bolečine. Vzemimo samo primer. Nekdo, ki bi se tako močno prestrašil, da bi zaradi strahu umrl, ni umrl zaradi srčnega infarkta, pač pa zastoja srca, ki so ga povzročili živci. Tako, da lahko uporabljamo izraz srčna kap tudi za vse tiste zastoje srca, ki so nastopili v trenutku. Kot rečemo: živ in mrtev brez težav. Sesul se je.« »Ampak prej si omenil, ljubi doktor, da srce lahko obstane tudi v zvezi z nepravilno funkcijo živca. Bi lahko to nekoliko natančneje razložil?« »Na začetku tega kramljanja sva govorila o električnem vozlu, ki avtomatsko pošilja dražljaje srčni mišici, da se krči oziroma izvaja utripe. No, ta vozel pa le ni čisto brez kakršnekoli kontrole ostalega živčevja. Velik vpliv na srce imata dva velika živčna spleta, ki se v učenem žargonu imenujeta simpatikus in parasimpa-tikus. Najlaže bi si vso stvar predstavljali tako, kot da prihajata v srce dva med seboj posebno ločena živca ter se s svojimi vejami zgubita v srčnem mišičju. To sta torej simpatikus in parasimpatikus. Sta kakor dve vajeti pri konjih. Ce potegnemo za eno vajet bolj, ali če razdražimo eno vajet močneje, potem začne srce hitreje biti. Kakor hitro pa začne srce hitreje biti, pa je v organizmu med simpatikusom in parasimpatikusom urejeno tudi tako, da stopi takoj v akcijo druga vajet, ki zategne prehitro akcijo in pride srce zopet v normalno srčno bitje. Ce pa je ta zategnitev tako močna, da nasprotna vajet sploh nima več vpliva, pa pride do zastoja srca in smrti. In da bom še bolj točen, zlasti za zmanjševanje srčne akcije oziroma za ustavitev, imamo kar dve vajeti, živca potekata iz glave pod vratom ter se zgubljata v prsni votlini, nadaljujeta pa se v trebušnih organih. Zato pri davljenju nastopi smrt ne toliko zaradi zadušitve, pač pa zaradi sti-snitve in nadraženja teh dveh vajeti, ta dva živca sta tako nadražena, da srce ustavita. Smrt pri davljenju nastopi praktično torej ne zaradi zadušitve, ampak zaradi živčnega zastoja srca. Ali mogoče v nasprotnem primeru: zaradi prevelikega veselja je vzdražena vajet, ki pospešuje srčno akcijo. Ker je to vzdraženje res čezmerno, začne srce utripati hitro, čedalje hitreje, zaide v tresenje in v smrt. Nasprotna vajet nima več učinka. Smrt torej lahko nastopi tudi zaradi nepravilne funkcije živčevja. Samo taki primeri so zelo redki. Rečemo pa le, da je nekdo zadel milijon, bil je tako srečen, da ga je zadela kap. Tukaj so imeli vmes prste živci, ne pa infarkt. Ali nasprotno: tako se je ustrašil nekega dogodka, da mu je zastalo srce, da ga je kap.« »Slišala pa sem tudi že, moj doktor, da lahko srce človeku poči. Ali je to res mogoče?« »Da, pravilno ste slišali. Običajno to pok-nitev srca povezujemo z nesrečno ali pa presrečno ljubeznijo. Vse to pa le ni tako preprosto. Srce lahko različno bije zaradi presrečne ali prenesrečne ljubezni, prav zaradi tistih vajetnih živcev, ki sem jih že imenoval. Da bi pa počilo srce zaradi nesrečne ljubezni, tega ne vem. Poči pa srce lahko ravno v času prebolevanja srčnega infarkta. Pri močno prizadetem srčnem mišičju ali kot rečemo, pri obširnem infarktu, obstaja možnost, da bo srce počilo. Zakaj: če je prizadeto mesto zelo obširno, pride do obširne okvare z odmiranjem srčne mišice. Srčna stena se tanjša, ko pa postane tako tanka, da ne vzdrži pritiska krvi v srčnih prekatih, se pri stisnitvi srca ta pretanka stena toliko napne, da poči in človek krvavi v osrčnik. Do takih poknitev prihaja običajno v prvih treh tednih zdravljenja. Kri se bliskoma izlije v osrčnik, osrčnik je vreča, ki krvi ne prepušča, srčna mišica se zatamponira s krvjo, nima več prostora za bitje, srce obstane. Taka smrt je hitra, običajno brez bolečin. Bolnik, recimo, sedi v postelji, pozajtrkuje, si lepo obriše usta, se ima namen uleči, v trenut- Avgustovski popoldan. Sobotni dan na Prežihovem. Povsod naokoli vse umirjeno, tiho, nekako praznično. Le nebo tja proti severu in zahodu, proti Peci, je mrakobno, skoraj črno, nevihtno. Proti jugu in vzhodu je meglovje raztrgano, med vrhovi Uršlje gore se vlečejo beli, razvihar-jeni oblaki, ki se razbijajo ob pečinah Smo-horice. Pohorje na skrajnem obzorju je že vse osončeno in nebo povsod tam naokrog lepo sinje. Kakšna slika je to. Kakšna podoba koroške krajine, podoba umirjenosti in različnosti. Krajina, že kar oaza, azil, dolina presenečenj in veselja ob bivanju v njej. Slika za spomin, za spominjanje. Stojimo na vrhu, na ravnici pod gozdom in z bližnjih košenic — kakor od vsepovsod se zdi — se širi prijeten vonj po otavi. Stojimo in se oziramo po hotuljski dolini ku na široko odpre oči in usta, nato mogoče še kak vzdih in krik, nato omahne in konec. Zdravniki najprej pomislijo na poknitev srčne stene, šele na drugem mestu na možnost ponovnega infarkta.« »Ravno to sem te hotela vprašati, ali se lahko infarkt pri človeku, ki ga je že prebolel, ponovi?« »Seveda, Bica, infarkti se lahko pri človeku ponavljajo. Kot se lahko ponavlja možganska kap, tako se lahko ponavlja srčni infarkt. S tem, da je nekdo že prebolel srčni infarkt, ne pomeni, da ga ne bo več dobil. To ni kakor z ošpicami. Iz prakse pa vemo, da je teh ponovitev infarktov relativno malo. Običajno pač preživiš srčni infarkt, nato pa vlečeš to svojo brazgotino v srcu tja do svoje smrti v poznih letih.« »Zdi se mi, moj doktor, da obračaš sedaj že tretji kozarec. Kaj pa je danes s tem tvojim: ,Ce vozim, ne pijem1 in s tvojimi .plavimi varuhi' doli ob mostu?« »Bica, ne smete biti preveč radovedni. Radovednost ni lepa čednost, vendar zaradi nje ne pride kaj hitro do infarkta. Čistega svetniškega življenja se verjetno še svetniki naveličajo. Ampak, naj vas ne moti. Držal sem besedo, prišel sem, popila sva kavico, pogovorila sva se o infarktu, o njem bi se lahko pogovarjala še dolgo in dolgo, ali o čem, kar bi bilo glede srca zanimivo.« »Ti grdavž, ti, kdo pa naju moti sredi najlepšega razgovora?« »To je pa moj osebni šofer, ki me bo lepo pripeljal domov. Ne vozim sam, Bica, zato še vsak en kozarec, pa trčiva cin-cin, pa ga popijeva, kot na Štajerskem temu lepo rečejo: še, še šentjanževca, pa gremo.« In že je »šentjanževec« za nama in že sem v avtu in ko me voznik vozi domov, imam občutek, kot da so ceste nekoliko valovite, pa zvezde na nebu ne povsem dobro obešene, ker rahlo nihajo sem in tja. Srce pa ne čuti nobene krivde, kriva je frankinja. in na okoliško hribovje s kmetijami. Potem se zazremo v strmine Uršlje gore — ali 'kar Gore, ali kar Urške, kakor jo imajo navado poimenovati domačini — da občutimo vso težo, vso moč, vso njeno veličino. Bi bile Kotlje brez Gore tudi takšne, tako klene, tako prijetne? Prežihove Kotlje, sem nekoč zapisal. Pisanje je prišlo v roke profesorju Kranjcu, sicer likovniku po stroki, a zelo domačemu v književni vedi. Ko je to prebral, se je zagledal v te besede in v — mene, vsega revnega, v izpranih kavbojkah in srajci, a navdušenega pogleda in sijočih oči sredi zaraščene brade in las. Moral je ujeti, videti ta moj pogled, ta moj sij, moral je slutiti vrenje v moji globini, ko je hotel iz mene izvedeti, kaj sem hotel s temi — Prežihovimi Kotljami. On je sicer že moral ve- Milan Vošank deti, kako in kaj, ali vseeno, hotel me je slišati. Prav vlekel je iz mene besede. In razgovoril sem se o svoji Koroški, tudi takšni, kot jo je v svojih tekstih slikal Prežih, ko nas vodi od gruntarjev do bajtarjev, po gozdovih in odorih in globačah, po močvirjih in suhih fratah, po veselicah, med ljubeznijo in žalostjo, med trpljenjem in radostjo in strastjo, ko je znal svet sončnih in temačnih ravnic pod Goro tako dobro prenesti v pisano besedo, s tako nezmotljivim občutkom koroškega človeka in njegove misli. In razgovoril sem se o svojih mnogih poteh skozi Kotlje, o poteh po hribovju, ko sem iskal stare grunte, bajte in kašte, ko sem iskal miru in sreče po samotnih poteh. Ko sem pozimi in poleti zahajal v strmali Gore, ko sem dostikrat zavil, sam ali s prijatelji, z običajne poti na gamsje steze proti skalam Smohorice, ko sem z vrha Gore zaobjemal vso širno koroško deželo. Ko sem s Pece ali s Kamniških planin in še od drugod, iskal v daljavi kopasti vrh Gore, sluteč pod njimi svoje domače doline in svoje domače ljudi. Ko sem poln vznesenih občutkov zrl proti Koroški. Ko sem nemalokrat vzel pero in moral o tem pisati. Tega razgovora s starim profesorjem sem se spomnil, ko stojimo pod Prežihovim vrhom. In ko visoko zgoraj na grebenih Gore, kakor da je vihar, tako se trgajo in zaganjajo oblaki in izginjajo, ko nenadoma, samo skalnati trikot Smohorice, sam samcat, kakor vrh sam zase, stoji v ospredju, vse ostalo za njim je zamegljeno. Dolgo traja in vzdrži takšna nenavadna podoba, nakar v hipu preostale megle izginejo in Smohorica je spet samo del Gore, ki jo medlo obsijejo žarki zadnjega sonca. Nekaj te svetlobe pade še navzdol do prvih hotuljskih travnikov in hiš. Vas, tako obsijana, kakor da je oživela, da jo je večerno sonce vrglo kvišku: zaropotali so traktorji in kosilnice in zaslišalo se je, zelo daleč nekje, pozvanjanje ovčjih ali kravjih zvoncev. A zaživi le vas okrog cerkve, okrog gostilne in zadružnega doma, novo naselje proti Rimskemu vrelcu je še naprej mirno, nekam zase, nekam odmaknjeno in tuje. Tako nekako se zdi, kakor da sploh no spada zraven, da je celota zase. Hotuljski očak, stari ata, mi je porekel: »Testo tam gara, proti kisevi vodi, testo ni naše, ne Štirna glih zravn!« Novo naselje, moderne zasnove alpskega stila, ki pa je vendarle dalo mnogim dom, se nekako ne vklaplja v okolico. Kakor da ni del Kotelj. Kakor da hoče vstran, se odtujuje. Vstran od tipične kmečke vasi, ki se boječe, a tako mogočno obenem v svoji starosti, v svoji zakoreninjenosti na to zemljo, v svoji tradiciji, stiska okrog cerkve. Gotovo Prežih, ko je slikal svoje Kotlje, nikdar ni pomislil na takšno vas. Vendar — ta živi in utripa naprej. Utripa v dvoje: utripa staro, tipično vaško, utripa novo, bolj mestno. Morda se ta utrip že združuje, morda so se ljudje, domačini, že navadili na nove naseljence, morda oboji že iščejo ali so že našli vezi. Morda tega nikdar ne bo. Čas današnje, tehnično moderne dobe, krepko preoblikuje Kotlje: njihovo sociološko, estetsko in etnološko in kulturno podobo. Preoblikoval bo ta svet pod Goro, svet, na katerega venomer zre bronasti kip Prežiha. Ljudje sami tako hočejo. Ali pa morda nekateri ne? Zapuščamo Prežihovo. Sonce je zašlo in vas in Gora nad njim sta spet temačni, mrakobni. Vrhovi planine živijo naprej vedno enaki, čas tu stoji na mestu, le ljudje se menjajo s svojimi hotenji in navadami. Preden pridemo do gozdov, se še enkrat ozremo proti Peci. Čisto malo smo še videli rdečo zahodno barvo obeta za lep nedeljski dan. Iz doline se je počasi — a zdelo se je, kakor nenadoma, v hipu — razpotegnil mrak in veter se je pričel zaletavati v razvejano krošovje velike lipe, ki na trenutke glasno pošumeva, že naslednji hip pa umolkne in tihoto moti le hrup fabriških talilnih peči in kovaških kladiv. Bog vedi, koliko je stara ta lipa, kdo jo je zasadil ravno tja na vrh, na hrib, da je vidna daleč naokoli. Znamenje je bila morda nekoč? Hrib se kakih dvesto metrov naprej od lipe končuje in spusti na treh koncih navzdol v travnate in gozdnate strmali: proti Ravnam, proti soteski Meže od Votle peči navzdol in proti Dobrijam. Torej bi lahko bila lipa tudi znamenje, smerokaz, da se tu, na severozahodu, nehajo Brdinje, hribovje, ki se lagodno požene v višavje gozdov, njiv, travnikov, pašnikov in trat iznad Kotelj in Sel. Ob lipi stojijo drug nad drugim grunti: Hartmanovo, Kurtni-kovo in Rožijevo. Od lipe je enkraten pogled na Ravne, na Gootan ali na Guštanj, kakor še zna marsikdo poreči. Mesto, pol ure hoje oddaljeno, se ti zdi tako blizu, da je ozka dolina Hotule, tega grabna mlinarT jev, ki so danes le še imenski spomin, ne- opazna, skrita. Na robu Brdinj — na Vrhu, rečemo v pogovoru, se odpre razgled vse tja do Kotelj. Vsenaokrog pa se dviguje venec hribovja in gora, razbitega z grabni in dolinami. Od vzhoda naokrog se vlečejo: Selovec, Ojstrica v ozadju, Tolsti vrh, Zelen breg, Brinjeva gora in naj večji Peca in Gora. Pogled od lipe bi bil prazen brez njune razsežne podobe na obzorju. Tam, kjer se grebeni Gore začnejo komaj opazno dvigovati, vzhaja sonce, in tam, kjer se grebeni Pece spuste navzdol, sonce zahaja. Obe gori sta znanilki sprememb vremena in stari pavri se še nemalokrat spoštljivo in verodostojno ravnajo po oblakih na grebenih. Le še Gora in Peca dolgo žarita v zadnji svetlobi, dokler tudi ta ne izgine z njunih vrhov in sta le še črni, brezizrazni gmoti. Na Ravnah so se že zdavnaj prižgale luči, da je videti vsa dolina do Prevalj kakor eno, kakor paleta neštetih svetilk, utripajočih brez konca. Po hribovju okrog doline utripajo luči na osamljenih kmetijah. Povsod se odvija življenje, povsod se še nekaj dogaja, topel poletni dan pa se dokončno sprevrže v zvezdnato noč. V fabriki udarja nemoteno naprej. Elek-tro obločne peči so rezke, kladiva bolj topa in bolj v ozadju. Navadili smo se tega, tega nenehnega udarjanja in ropotanja. Tako navadili, da nas ne moti, da je postal že kar del brdinjske vsakdanjosti. Da ob večjih državnih praznikih, ko fabrika obmiruje in se iz doline razvleče prijetna tihota, včasih kdo pomisli, da nekaj manjka. Ali na dim, rjavkasti topilniški dim, ki se ne- Umelnija malokrat oblačno razvleče po vsej kotlini, ali pa se celo razširi čez Cečovje in Javornik po dolini med Brdinjami in Preškim vrhom proti Kotljam, se je težko navaditi. Od lipe gledamo ta oblak in kadarkoli se pojavi, vsa kotlina sicer bela in sijoča z vrsto novih stolpnic, izgubi svoj mestni lesk. Starejši ljudje vidijo v teh oblakih le zlo, ki jim dela škodo v gozdovih in v sadovnjakih. Pred očmi so jim le suha okleščena debla mladih smrek in brezupen boj mladih sadnih dreves, posebno sliv in češpljev, v počasnem hiranju, ko so le redki pognali v razvejane krošnje. Veter v vejevju lipe se je umiril in fa-briški hrup je nekje daleč, komajda slišen, ko stopim na dvorišče. Ni lune, nikjer ni nikakršne svetlobe. Prisluhnem v tišino črne noči, zroč v obrise okoliškega hribovja. Vrh Gore megleno utripa luč na televizijskem stolpu. Stopim po cesti navzdol, do lipe, do lesene klopi. Da, po cesti, ki je šele pred nekaj leti povezala ta del Brdinj z dolino, ki se je že zdavnaj popreje začela odevati z napredkom sodobne tehnologije, pri teh pavrih tu naokoli pa ni bilo moč imeti ne traktorjev in težke mehanizacije in ne avtomobilov. Ta del Brdinj, takorekoč na pragu Raven, je bil kakor odtrgan, kakor svet zase, kakor atrakcija starih hribovskih bajt, kjer je bilo, čeprav prikrito, opaziti sledove revščine. Ta del Brdinj je bil povezan z dolino, z mestom, le s kolovoznimi potmi. Še vedno imam živo v spominu mnoge fure s težkimi lojtrskimi vozovi in volovsko vprego. Te strme nekdanje poti danes vse bolj zaraščata trava in grmovje in jih prepuščata pozabi. Tudi bližnjice, peš poti, vse bolj postajajo preteklost. Motorizacija je krepko prodrla sem gor. Nova cesta, vrezana po sredi med gozdovi in travniki, kakor jo je trasiralo in speljalo ravensko gozdno gospodarstvo, vendarle predstavlja hiter in v vseh pogledih nujno potreben stik z urbanim dolinskim naseljem, pa po drugi strani ostaja preveč prepuščena sama sebi. Ko jo ponavadi enkrat letno poravna in zgladi buldožer, nihče pa je nato še ni ustrezno nasul z gramozom za utrditev in tako vodovje ob vsaki deževni ujmi zariše v izravnano prst nove in nove brazde, ko le malokdo poskrbi za primerne odtoke, za dražnike. Cesta, ki je vendar vsem tako potrebna, je le preveč prepuščena naključju. Dolgo sedim pod lipo in zrem v dolino, v luči. Fabrika udarja naprej. Brez prestanka. Tako je vsak dan, tako je vsako noč. Tako teče in se odvija življenje na tem skrajnem robu Brdinj. Kjer ima sonce moč od zore do mraka, kjer travniki in njive lagodno padajo navzdol do gozdov, ti pa se strmo zajedajo v grabne. Le proti vzhodu se brdinjski hrib še dvigne v rahle serpentine, dokler se tam nekje za cerkvijo Svete Neže znova ne spusti navzdol, do Sel. Razvlečene so Brdinje, a vseeno povsod tako slikovite in živahne v nenehnem utripu okrog bajt in gruntov. Tako po večerih, v poletnem času, nadenem nase lahka oblačila in copate in tečem po gozdovih. Do ceste — in po njej naprej — ki vodi nad kmeti Maroltom, Mešjakom in Vrhnjakom in nad Sveto Nežo. Pred mano, med tekom, se odpirajo nove in nove podobe brdinjskega sveta. Dolina Raven je že daleč spodaj, Gora na drugi strani v vsej svoji velikosti nad Kotljami. Tu zgoraj pa gozdovi in travniki. In samota. In mir. Ljudje, hribovci, tu in še daleč naokoli, dohajajo čas. Povsod se popravlja. Ali gradi. Ali dograjuje. Strmine tu in na bližnjem Selovcu so presekane z mnogimi cestami. Hribovje in živelj na njem vstaja v nov dan z vsem elanom. Kakor da se znova prebuja. Da zadnja desetletja prinašajo tudi v te hribe novo podobo. Tu, kjer je še pred desetimi, dvajsetimi leti utripalo življenje gruntarjev in bajtarjev polproletarcev, težko in zaostalo. Tu ni videti, da bi mladi, kot še vedno marsikje, zapuščali svoje hribovske domove. Zadnja generacija posega v tradicionalno, ustaljeno življenje in se postopno oddaljuje v svet moderniziranega kmečkega življenja drugačnih pogledov na gospodarjenje. Čeprav industrializirana dolina še mnogim vedno pomeni varno in zanesljivo zaledje — kot dopolnilo kmetiji. Hlad in veter pod lipo prekineta moje misli. Moram oditi proti hiši, dokler ne pogasnejo še zadnjih luči. V dolini ropota naprej. Čeprav je fabrika blizu, pa vendar sem gor h gradu skorajda ni zaznati njenega ropotajočega utripa. Goste krošnje dreves ob robu hriba zadržijo ropot, da je tu zgoraj prijetno mirno. Ravno pravšnje okolje za amfiteater, ki se ponudi očem obiskovalca grajskih stavb študijske knjižnice, likovnega salona, muzeja in glasbene šole. Cesto sem kot študent zahajal v študijsko knjižnico. Študirat ali samo prelistavat revije in knjige. Bogat je ta hram. Bogat po arhitektonski strukturi in bogat po prijetni, kar nekam svečani notranji opremljenosti. Vedno, ko sem stopal po tihih hodnikih, kjer s sten zre na obiskovalce vrsta likovnih del, kjer se s stebrov ozirajo kipi, v vitrinah miz pa pozdravljajo nove knjige, se je vame naselil nekakšen nemir, spoštovanje vsega v hiši, občutek prijetnosti ob spoznanju, da se pred mano odpirajo vrata velikih literarnih mogočnosti in razsežnosti. Vrata koroške kulturne zakladnice. Vrata med vsebine velikih del zgodovine in sedanjosti iz sveta in od doma. V svetu, daleč od Koroške sem bil, ko sem izvedel, da je preminul nestor in oče tega hrama. Stari Franc Sušnik. Nisem mogel verjeti. Nazadnje, ko sem ga videl, je bil še ves živahen. Kot lesovi, o katerih je pisal. Kot grča viharniška z grebenov Gore. Enkrat sva se srečala na hodniku knjižnice in povabil me je v svoje delovno okolje. Govorila sva o literaturi, o gorah, o našem gruntu, o mojem očetu muzikantu, ki ga je dobro poznal. Kasneje sva z očetom govorila o njem. Dobro se spominjam, ko je oče rekel, kako je srečal Sušnika lagodno pešačiti, kar nekajkrat menda, z gradu proti Prevaljam. Da(nes — dolgo me ni bilo tukaj — zopet prestopim prag grajske knjižnice. Vse je po starem. Hodniki so hladni kljub vročemu poletju. V meni znani občutki. Slike, kipi, knjige. Tišina. In mir. Preproge požrejo vsak hrup. Zgoraj je vse prazno, ko odpiram vrata. Na mizah kupi knjig in časopisov. Le v spodnjih prostorih Marksističnega oddelka nekaj ljudi. In knjižničarka, znanka z akademije. Nekaj besed si porečeva v pozdrav ob veselem snidenju. Oba presenečena. Leta so že potekla. Spremenili smo se. Večkrat porečem: Kje so dobri stari študentovski časi. Vrnem se v zgornje prostore, na stranski hodnik na desni, kjer visi na steni mala slika, risba dekleta, delo kiparja Andreja Grošlja. Na tem hodniku smo se zbirali študentje, ko smo se naveličali učenja v čitalnicah. Tu smo zakajali s tobakom in se prepuščali dolgim razgovorom. Cesto smo znali dolgo odlašati vrnitev h knjigam. Danes je tudi tu prazno. Vse prezračeno. Zazrem se skozi velika okna v park, na sprehajalce. Nad Navrškim t vrhom, nad gozdovi, se dviguje vrh Gore. Vrata se zaprejo za mano. Spodaj, za robom, ropota fabrika. Mimo stare klasične gimnazije in športnih objektov odhajam proti šoli Prežihovega Voranca. Tu ni več grajske umirjenosti. Tu diha okolica nekam laže, bolj lagodno, bolj vpijoče. Gledam tja čez stolpnice in bloke Cečovja in Javornika, kjer se v ozadju dvigujeta Brdinje in Se-lovec. Polja in travniki se svetijo v soncu. Dozdeva se mi, da sem se vrnil za nekaj let v preteklost. Viktor Levovnik Ob materinem grobu V otožni jesenski noči, solzam podobne dežne kaplje polzijo po oknu ter rahlo drse na zemljo. Listje, ki odpada z drevja, se vrti v vetru in pada na mokra tla. Naši dnevi, meseci, leta so podobni temu. Tudi človek, ko dozori, počasi klone proti zemlji. Obiskal sem materin grob, že peto leto ga obiskujem ... Lepo je bilo, ko je bila še med nami. Ob večerih je rada brala. Zopet jo vidim, kako se sklanja nad delom. S kakšno ljubeznijo je delala. Polje, to je bila njena sreča. Koliko ur je plela, čistila, odstranjevala plevel na polju. Srečna je bila, ko so bile na jesen polne kleti. Takrat je navadno rekla: »No, sedaj pa le naj zapade sneg, mi smo za zimo pripravljeni.« Velikokrat je vzdihnila: »Veš, še danes mi je hudo, ker me niso dali v šole. Tako rada bi bila postala učiteljica. Vendar v stari Avstriji to ni bilo mogoče. Bili smo bajtarji. Kolikokrat sem prosila očeta, naj mi omogočijo šolanje. Bili so oskrbnik pri Pliberškem grofu. Vedno so me jezno zavrnili:»Kje pa naj vzamem toliko goldinarjev, kaj ti sploh veš, koliko stane šolanje!« Zavzdihnila je: »Je pač tako na svetu, da vsi nismo rojeni za srečo. Naj bo, tudi tako sem srečna.« Vsa se je razvnela, kako je bilo takrat lepo, ko so igrali igre, več kot petdeset vlog je odigrala. Silno rada se je spominjala Marije Tevž, z njo je veliko igrala, pa tudi s pokojno Marijo Pust. Veliko mi o materi pripoveduje Marija Tevž, ki živi v Šentjanžu. Moj dedi je kupil posestvo v Dovžah. Pri Levovniku se je takrat reklo, ime je ostalo še danes. Kupoval je les in ga pošiljal na Češko. Nakupil je ovce, nato sta jih z mojo materjo gnala v Celovec. Hodila sta po tri dni in vča- Kdo odgovarja za red in čistočo na pokopališčih? sih še več. Med potjo sta pasla, prenočevala kar pod milim nebom. Kako je bila vesela, ko ji je sestra Pepca v Celovcu kupila klobuk, takrat ji je bilo 16 let. Nazaj sta se z očetom peljala z vlakom. Doma so ji mati dejali: »Trezika, tega klobuka pa ne boš nosila, je pregosposki za nas.« Še isto leto ji je mati umrla. Ostala je sama z očetom. Brata Avgust in Alojz ter sestra Angela so šli po svetu. Tudi ona bi bila rada šla. Oče so jo prosili: »Trezika, le ostani pri meni. Le kaj bom jaz sam sedaj na starost.« Posestvo sta prodala Javšnikarju ter se naselila pri kogovski bajti. Njen oče je bil takrat lesni trgovec pri Mespeku v Dravogradu, čez dve leti ji je oče umrl. Ostala je sama, brez svojih, šla je k sestri v Celovec. Žal tudi ona, ki je dobro zaslužila, ni imela srca za svojo mlajšo sestro. Žalostna se je vrnila v Bukovsko vas in se zaposlila kot plevica na železnici. Razprodala je imetje po očetu in šla stanovat, hkrati je bila za služkinjo pri Lampretu. Pravila mi je, da je bilo tam lepo, da so večkrat ob večerih šli k Berzovniku, kjer je bila gostilna. Mati mi je tudi pripovedovala, da je tam spoznala mojega očeta, iz njunih pogovorov se je razvila ljubezen. Moj oče je bil godec samouk. In čez nekaj let je dobila mene — pankrta. Ko sem bil tri dni star, so me krstili, ker je takratni doktor Harf, ki je bil primarij bolnice Slovenj Gradec, rekel, da bom umrl, ker imam srce slabo kot papir. Da ne bi umrl kot jud, se je z mojim krstom tako silno mudilo. Odraščal sem kot vsi otroci in še danes sem hvaležen Lampretovim. Lepo so me imeli, nisem čutil pomanjkanja, čeravno v stari Jugoslaviji za dekle ni bilo rožnato. Usoda je hotela, da se je moja mati poročila z Mrakovim Tončem s Koroškega Ze-lovca, ker mu je umrla žena. Takrat Je živel pri kogovski bajti kot preužitkar. Hčerka njegove prve žene, Kogovnice, se je poročila na Kogovsko posestvo. Njemu je umrla prva žena in leta 1942 se je poročil z mojo materjo. In moja mati je zopet prišla nazaj h kogovski bajti, kjer je nekoč živela s svojim očetom. Moj očim je rekel materi: »Lej, bo pa pob imel nekoč svoj dom.« In takrat sem dobil dom, kjer sem še danes. Otrok nista imela, ker se nista poročila mlada, temveč v starosti. Težko je bilo slovo od Lampretovega doma, kjer sem se rodil in preživel otroška leta. V kovček sem spravil svoje stvari in, ne da bi komu rekel srečno, sem se izmuznil skozi vrata. Nato sem se vrh klanca usedel na kovček in po licu so mi tekle solze. Videl sem Lampretove. Stali so na pragu in gledali za menoj. Takšno je bilo slovo od dobrih ljudi in od moje mladosti. Očim me je lepo imel, lahko rečem, da veliko rajši kot moj pravi oče, ki mi ni nikoli kaj dal, še sramoval se me je. Tereza [ ££eLezat Kako je bel železen kruh, kako je topel tvoj poljub, kako vesel je tvoj nasmeh, ko nam prineseš bančni ček. Kako je prazen ves naš up, da bomo gnetli kmečki kruh, da bomo sjali seme v prst in upali v zeleno brst. Postale trde so kosti, premehke naše so dlani, prešibko naše je srce, da zemljo bi ljubilo še. I V spominu le še vidiš rob, kjer pasel čredo si — otrok. Zdaj je tovarna pred teboj, tam prah in plin, tam liješ znoj — to cena je za jutri tvoj. | Leta 1951 je očim umrl. Z materjo sva ostala sama. Delala sva skupaj, pomagala drug drugemu. Že leta 1948 sem pričel hoditi na delo v železarno Ravne, čez nekaj let sem se poročil in dobil pomočnico, saj mati ni več zmogla vsega sama. Njene roke so postale zgarane, obraz zguban od skrbi, od prestane-ga gorja. Vedno pa je ostala dobrega srca. Bila je moj prvi mentor, ko sem pričel govoriti na pogrebih. Vedno me je učila: »Kar boš povedal, povej kratko, ali bodi bogat v besedah.« Pozneje je bila srečna ob mojih hčerkah Lilijani in Hermini. Z ženo sva bila skoraj ljubosumna. Tako ju je razvajala Posebno Lilijana ji je pomenila vse. Lepo je bilo, ko je bila še med nami. Imeli smo nekoga, ki nas je znal usmerjati. Toda prišel je črni prvi september leta 1977, ko je v slovenjegraški bolnici umrla za trombozo. Najstrašnejša je bolečina, ko ti umrje mati. Pokojni profesor dr. Franc Sušnik mi je napisal v tolažbo: »Kadarkoli kakšnemu človeku mati umrje, vsakemu mati prezgodaj umrje. Toda čuječemu srcu mati nikoli ne umrje. Ona živi z vami, bedi in čuje.« Nocoj, ko zunaj pada jesenski dež, je v mojem srcu ponovno oživela materina podoba. Vem, razpadlo je telo, srce, ki je mene in vse moje tako ljubilo. Njena usta so me tolikokrat poljubljala ali svarila ali tolažila — ni Jih več! A nocoj, ko zunaj pada oktobrski dež, ko se bliža dan mrtvih, sem v srcu zanjo prižgal svečo. Naj bo najin spomin svež, kot je lepo planinsko cvetje. Takšna je pot našega življenja. Nič ne pomaga, da skušamo z moderno tehniko odgnati misel na smrt. Kako smo pri tem nemočni. Prihajamo, se porajamo, igramo v svetu vloge, v katerih smo igralci in gledalci obenem, ter zopet minevamo. Ljudje pa napišejo v mrtvaško knjigo datum smrti. Vjekoslava Tolič ^KLelka zaprta v oranžni kletki sohe z robom poletja zaprtega med štirimi stenami požiram obrabljeno rumeno obličje knjige z očmi — z globinami pričakovanja odtekajo razmišljanja in se kotalijo po mozgu črne vrste brenčijo v ušesih kot čebele Zlatoporočenca Fošner Štefka in Jakob Viktor Levovnik Besede za spominsko knjigo Če boš držal glavo pokonci, kadar jo bodo izgubljali vsi okoli tebe in te karali; če boš zaupal vase, kadar bodo vsi dvomili o tebi, in jim tega ne boš zameril; če boš znal čakati, ne da bi se pri tem utrudil, če ne boš sovražil, kadar te bodo sovražili; če boš znal sanjati tako, da sanje ne bodo tvoj gospodar; če boš znal misliti tako, da misli ne bodo tvoj cilj; če boš z enako ravnodušnostjo lahko prenašal nujvišje časti in najgloblja ponižanja; če se ne boš skrušil, kadar ti bodo malopridneži izmaličili resnico; če boš znal prenesti, Iko bodo porušene tiste stvari, za katere bi žrtvoval življenje, pa jih boš s preizkušenim orodjem obnovil; če boš stavil svoje imetje na eno samo kocko in izgubil, pa začel znova in ne zinil besede o izgubi; če boš znal prisiliti svoje srce, svoje živce in mišice, da ti bodo služili tudi tedaj, ko bodo že izčrpani; če boš govoril z množicami in ostal pošten; če boš občeval s kralji, pa ne izgubil stika s preprostimi ljudmi; če ti ne bodo mogli škodovati niti sovražniki niti izguba najboljših prijateljev; če boš znal izpolniti vsako minuto z vrednostjo šestdesetih sekund: tedaj bo ves svet tvoj, tedaj boš mož, tedaj boš sin domovine! ZLATOPOROČENCEM NAŠE ISKRENE ČESTITKE Zlatoporočena Jožefa in Jernej Jamnik p. d. Jamnikova Zlatoporočena Terezija in Albert Gostenčnik p. d. Ovšen Mici Kotnikova Ko se je Kajžerjeva Urška vrnila (O pred kratkim umrli najemnici iz Kota, ki je okusila gorje v dravograjskih zaporih, hčerka pa v taborišču ...) Meglenega dne leta 1944 sem se vračala s Prevalj, kamor sem šla nakupovat. Je bilo spomladi ali jeseni, ne bi vedela tega, 39 let je že minilo od takrat. Preden sem prečkala cesto pri Brančurniku, sem se ozrla gor in dol. Tam daleč sem ugledala Kajžer-jevo Urško, kako hiti proti meni. Resnica ali privid? — sem se vprašala. Vedela sem, da so jo odgnali v dravograjske zapore in da je vsa soseska z otrokom pričakovala vesti od tam. Vedeli smo kakšne zločine počenjajo v Dravogradu, zato naša bojazen res ni bila neosnovana. Kajžerjeva Urška mi je brez besed podala roko. Odvzela sem ji sveženj, ki ga je držala pod pazduho. Takoj sem opazila, da je od dolge hoje močno utrujena. V svežnju je bila pogača iz velikega kmečkega pekača. Videti je bila dobra, saj je bil ovojni papir že čisto masten. Počasi sva nadaljevali pot. Opazovala sem jo. Bila je bleda in ustnice je imela razpokane. Njena obleka je bila temna in ruto je imela zavezano nazaj, kot je koroška navada. Tiho sva hodili. Zdaj pa zdaj je tiho vzdihnila. Ob nekdanjem Cilinem vodnjaku je obstala in s solzami v očeh mi je rekla: »Snoči se mi je t,k čudno senavo od naše Vurške, da je bva v bielem kladliju, pa s krienčkom na gvavi, pa čisto mihna je še bva — o k,k se bojim, da so ji kaj hudega storili.« Povedala mi je še, da vso noč po teh večernih sanjah ni zatisnila očesa in da se je v dravograjskih zaporih ustrašila vsakega paznika, misleč da ji nosi slabe vesti o hčerki Urški. »N’s k,r v’rjet nism mova, ko so mi povi-edli, da v’hko duomo grem,« je dejala in globoko zajela dih. 2e so se videli vrhovi kotovskih gozdov. Hodili sva po strmih njivah in travnikih ter prišli do njenega soseda Makija. Tu so se ob nedeljah in praznikih zbirali: Urška, njen mož Anton in njuni otroci ter skupaj s petimi Makijevimi fanti peli, da jih je bilo veselje slišati. Lepa slovenska pesem je donela čez polja, se pomešala s šumljanjem studenca, ki teče ob meji. Prešerno in radostno pesem je veter zanesel v naše trav-nične strmine — v Škornico. Po tako lepo preživetih večerih je bil teden krajši in delo je šlo hitreje od rok. Tudi šegavosti in dobre volje je bilo vedno na pretek. Posebno Urška je bila bogato obdarjena s tem. Tako lušna je znala biti in tudi na druge vplivati. Pri Makiju in Pečniku so bili domovi urejeni in polja skrbno obdelana. Lepo bi jim bilo — pa je prišla vojna ... Strma so Makijeva polja na spodnji strani domačije. Urška je obstala: »Grema po zareh, da bom prej doma.« Tu in tam sem jo kaj povprašala, a odgovor je bil vedno kratek. Tako sva prišli na Pečnikovo polje. Pri začetku polja je obstala. Njen pogled je objel polje in travnike in domačijo. Njeno domačijo. Ko so jo gestapovci zjutraj poklicali, se je poziva na smrt prestrašila. Saj so jetniki povedali o nenadnih pozivih in od-gonih ljudi iz celic, za njimi pa je izginila vsaka sled. Le zakrita vzpetina prsti je dala slutiti grozoto usode jetnikov v Dravogradu. Strah pred nečloveškimi mukami je Urško šokiral, ničesar ni mogla zjutraj poiskati, ko je paznik čakal v celici nanjo. Ostale sojetnice so ji njene stvari pobrale skupaj in ji stiščale v roke. »Ko bi bva viedva, da bom žihr duomo šva, bi bva pa ja guonim sruotom pustva pogačo, ko so den za dniem vačne v kihi, som bva pa trda od strahu, da nisom viedva, ka se okuovo mene godi,« je zavzdihnila Urška in še bolj počasi šla proti domačiji. V njeni notranjosti so se mešali občutki slovesa in snidenja. Občutki strahu in sreče ... Utrujena od vsega prestanega in od dolge poti od Dravograda do Kota — je počasi prilezla na Pečnikovo dvorišče. Na dvorišču je bil osamljeni desetletni sinko Drago zatopljen v igračke. »Mama so prišli,« sem ga poklicala. Deček je poskočil, bil je v hipu pri mami in že jo je objel. Se danes vidim ta prizor tako živo. Izročila sem zavoj s pogačo utrujeni Urški in odšla. Nisem želela motiti snidenja otroka in mame, ki je bila zapustila dom s slutnjo, da jih vidi zadnjikrat in v prepričanju, da bodo njeni najdražji ostali — ptički brez toplega gnezda. Kdo neki je zamesil pogačo za Urško, sem premišljevala, ko sem se vračala proti domu. Starejša hčerka je bila v nemškem taborišču. Mici in Drago in Tonči so bili še majhni. Izobilja med vojno ni bilo ... Kadar zamesim pogačo, se spomnim Brančurnikovega mostu ob hiši. Od tam sem ugledala truden Urškin korak ob vrnitvi iz zloglasnih dravograjskih zaporov. Vojna je minila in tudi Urškina hčerka se je vrnila iz nemških taborišč. Samo pesem nič več ne doni čez kotovsko polje. Urška se je z možem in otroki preselila na Leše in tudi Makijevi fantje so se razšli. Danes vem, zakaj je Urška molčala, ko se je bližala domu. Slovo od dragih je v vojnih dneh tako strašno, da ga razume le tisti, kije to sam okusil — in ganjenosti ob vrnitvi tako velika, da v takih trenutkih ne moreš govoriti niti z najboljšim prijateljem. Pota Kajžerjeve Urške so bila posuta z mnogimi težavami. Saj je svojim zamesila kdo ve koliko prazničnih pogač. Pomagala mladim družinicam svojih otrok. S skrbjo in z materinsko toplino je bedela nad številno družino — njenih in njegovih. Pristovska, Sadratova, Kajžerjeva in Popova polja so obrnjena k soncu. Strma so. Konice na njih so zgodnje. Včasih so v toplih marčevskih dneh obsadili žito za seme, ponekod so v ta namen imeli stroje za čiščenje zrna. Ko pa se je za »rav« zemlja odtajala, so se lotili »gnojvože«, kolikor niso gnoja že pozimi navozili na njive. Vigredi so se prebujale. Leta so tekla, Urška je z bolečino v pogledu objemala polja. Ko je Urška odnašala zavojček mleka iz leške trgovine, jo je spremljal čuden občutek razočaranja. Zavojček je bil hladen — mrzel, kot so včasih hladna srca plitvih ljudi, ljudi s prazno notranjostjo. V njenem srcu in spominu je ostala podoba mleka povsem drugačna. Ko ga je pri Pečniku namolzla, je prijetno dišalo. Pene so se visoko dvigale iznad žehtarja, komaj slišno so šumele. Zehtar z mlekom je bil prijetno topel, kot je toplo telesce — otroka. V mnoge, mnoge kanglice ga je nalila. Dolga leta ga je nalivala v kanglico za bolno Mervanovo Tilko. Darovala ga ji je do konca njenega življenja - do 16 leta, ko ji je jetika s smrtjo prekrižala lepe nade in mladostne sanje. Ostal ji je spomin na svežo skuto, na debelo smetano na »rini«, spomin na Pečnikov pungrad, kjer so se kure napasle zelene vigredne trave. Na toplo krušno peč, od koder je jemala dišeče hlebe kruha. Spomin na žetev, na plečev, na »mašina-nje« žita. Na telitve v hlevu, na domače koline. Na sončno Pečnikovo gorico, kjer je razobesila perilo — oprano na roke. Spominjala se je prijetne utrujenosti, ko je pričakovala srečnega trenutka — otrokovega rojstva. Na Pečnikovo jo veže spomin na smrt prvega sinčka Slavkota, na smrt sestrinega sinčka. Spomin na partizana, ki so ga Nemci zakopali za hlevom. Vračale so se misli na minulo vojno, na dogodek, ko je k hiši prišel človek s prošnjo: »A bi moli vi skuhat kaj za 6 partizanov, g’ri v lesi so t,k čudno vačni, t’k so scerani, da ne bi moli vienč ujit, če bi jih Nemci našli.« Pri Pečniku so takrat Nemci stražili hišo. Več ur so se tam zadržali. V kuhinji pa je človek vprašal: »A bi vi moli za 6 ljudi.. .« Hčerka je bila takrat že v internaciji. Dobra — delavna in poštena Kajžerjeva Urška je izrabila vsako odsotnost policista. Poprosila je Makijevega Tonija, ki je bil takrat tudi pri Pečniku na »štantu« — kot ona — da je skupaj z njo tvegal odločitev, nasititi 6 tistih borcev. Makijev Toni je doma spleteno »ceno«, v kateri je bilo hrane za 6 ljudi, obesil na sekiro, na topor sekire, si ga dejal čez ramo in odšel za hlevom gor v les. Ni šel tako, kot bi to storil kdo danes. Vedel je, da je malice več kot za enega — če ga policija ustavi in pregleda košaro. Kako je moralo biti v njegovih možganih napeto v tistih trenutkih, ko se je od hleva oddaljeval, in prej na gorici, ko je šel skozi gručo policije pred hišo. In Urška. Njeno tveganje. Občutki v njej. Približno si znam tolmačiti tak strah, kot smo ga doživeli v oktobru 1944, ko so zasa-čili pri nas partizane. Še vedno vidim bliskajoč pogled policista, ki je takrat pretepel našega očeta, ki so cepili drva za hlevom; da so partizani v hiši, pa ata niti vedeli niso, dokler ni zaropotala brzostrelka od Ocvirkovega lesa dol... Na srečo so pri nas zaplenili le obleko in puško partizana Anzija Osvalda, ki je sam srečno ušel. Tudi Makijev Toni je srečno odnesel malico lačnim borcem. Niso ga ustavili. Da gre na- Urška Pečnik pravljat drva, je imel pripravljen izgovor. Pa je prišel tisti ljubi mir, ko so noči ostale tihe, nič več ni tiho potrkalo. Nič več ni bilo treba skuhati mlečnih »jegličev«. Kmetij in bajt, kjer so bili ljudje na »štantu«, partizani niso več obiskovali. Ostali so v mestih, trgih, vaseh. Obnavljali in urejevali domovino — svobodno domovino. Zatemnitev oken, ki je bila med vojno obvezna, je zakrila luč sredi noči, ko so mama morali vstati, zakuriti in skuhati. »Toliko nas je«, je bilo navadno že kar pri oknu naročeno število večerij za partizane. Na oknih smo po svobodi zatemnitev odstranili. Na novih okrajih — občinah so urejali, upravljali, preverjali želje in zahtevke občanov ... Izdane so bile začasne prvotne legitimacije. Svobodna slovenska zemlja je zaživela. Uvedeni so bili novi načini demokracije — ustave. Prišlo je leto 1946, ko je po zakonu o agrarni reformi bilo Pečnikovo posestvo dodeljeno v last interesantu — aktivnemu partizanu. Tedaj se je morala Urška s svojo družino umakniti na sosednje posestvo. Jugovo, kjer je prav tako kot na Pečnikovem poprijela za delo na polju. Seveda je bila ta nenadna preselitev z doma, kjer si je Urška ustvarila družino in naučila hoditi in govoriti svoje štiri otroke ter pustila tam dobršen del svojih moči, precej boleča. Toda trdna kot je bila, je tudi to ni strlo, misleč, glavno, da je svoboda, da ne bodo več trkali na okna »a bi moli vi skuhat — šest nas je«. Odslej je kuhala le za svojih šest. Tlelo je v njej zadovoljstvo, saj je mnogim pomagala vrniti moč za nadaljnji pravični boj, ko jih je toliko nahranila in jim dajala varnega zavetja ter prepotrebnega počitka. Ob misli na rdeče »špiclne« so se ji ovlažile oči: »Štaki špiclni so p’r Pečniku tuj bli t’k radi smo jih meli.. .« Ni se upirala odloku za preselitev. Z ranjenim srcem je Urška odšla za garami, za katere je mož Anton gazil čez Macigojevo pušo skozi zamete in zmrznjen sneg na šiht v žerjavski rudnik. Spremljala ga je karbidnica, ki mu je na triurni dolgi poti svetila, saj je ob petih zjutraj moral biti že v jami v Žerjavu. Ves prepoten od dolge poti na delo si je v jami moral zaslužiti vsako kolo za prve gare. Tako so si najemniki morali pri ustih pritrgati za potrebno orodje, za vsak stroj. Država takrat ni nič podarila. Z varčnostjo in žulji so morali »štantmani« biti skro- mni in bedni z družino vred. A z dolgimi leti se je tudi najemnikom nabralo orodja, da so se selitev bali. »Ce se dviebart preban-dra, je t’k, ko bi anbart pogorev,« so naši mama radi vzdihnili, saj je bilo za najemnike vedno nevarno, da bi bili pregnani. Navadno je krmljenje živali ostalo Urški, mož je odšel na šiht zgodaj. Zato je v novem domu na Lešah živino pogrešala. Ko je iznad Kotelj vstajalo sonce, je še vedno marljiva Urška z očmi objela gozdove pod Homom in Pušo. Tam zunaj pod temi lesovi leži tista lepa Pečnikova ravnina. Koliko žlahtnega sadja. Svež zrak in domačija sama za sebe. Tiha in mirna. Ko Vigred začne zeleneti, bi človek od sreče preletel to ravnino. Koliko kresnic, rož na teh njivah. Človeka v tej lepoti nihče ne moti. Pri Jugu niso dolgo vzdržali. Košenice so kisle, krma je slaba. Po dolgi bolezni — kapi — je Urška s svojimi pospremila k sv. Barbari — moža Antona. Strma je cesta na pokopališče za Urško, ki ji je srce že oslabelo. A na grobu ugledamo prižgano svečko in sveže rože z njenega vrta. To polje pri sv. Barbari je bilo last Maksa Veselka. Tudi Maks je bil na »štantu« pri Pečniku. 50 let je že od tega. Skupaj z Urško so obdelovali vsak svojo polovico grunta. Skupaj sta moža gazila v Macigojeve zamete čez vrh v žerjavsko knaparijo. Lepo so se razumeli na Pečnikovem. In Pečnikovi so dobili še en odlok. 48 ur — samo 48 ur za odhod, za slovo. A Urška ga ni več prebrala. Tudi zasolzile se njene oči niso več nad njim. Težka leta so ji izpila moči in solze. Zaspala je za vedno. Nič več se ne bo ustrašila nobenega stražarja. Ne bo ji več drhtelo telo v nobeni nevarnosti. Noben odlok je ne bo več krvaveče ranil. Le kdor je skrben, skromen in na dom navezan, le kdor je Urškino ljubezen do Pečnikove domačije poznal, more dojeti, kako ji je moralo biti hudo, ko je v jutrih vstala, ko je nastopil čas za molžo, za »futranje«, za košnjo, žetev, za, za ... Saj prvotna odločba za Pečnikovo domačijo ni bila tako neugodna. Na polovico gruntiča naj bi bil določen Pepij. Prekaljen v trpljenju in hudih vojnih zimah, kjer je prestal tudi težko pljučnico, ušel skozi točo rafalov, prebrodil mrzle reke in prestal kdove koliko lakote in strahu . .. Nekdanji »ofar, Cimperman« in fant za vsako delo, saj se ga je tako zavzeto loteval, bil samouk v izdelovanju lesenega orodja in posode in ... Bil je delaven, tako tudi njegova mlada žena Francka. Priden človek je pa gruntu »kos«, četudi je od kraja bil le sam s Francko. Otročija sta bila še majhna. »Partizan Gogo — Štajnarjev Pepi iz Kotelj in Pokrovlja Francka prideta k Pečniku za naprej. Vsak pol bojo imeli z Urško — hiše in grunta.« Tako smo slišali na Kotu občinsko odločitev. Pa se je zgodilo drugače. Boleče za Urško. Dotrpelo je srce Kajžerjeve Urške jeseni 1982. Ko so tiho stopali po ravnini Hrastniko-vega polja — Veselkovega gruntiča, posejanega z gostimi gredicami — naših dragih, ali je bil med njimi kdo iz skupine šestih, tistih, ki jim je Urška poslala hrano skozi smrtno nevarnost za vso njeno družino? Ali je kdo teh šestih preživel vojno? Urškine blage roke ne bodo delile več. Tudi bolnikov ne bo razveseljevala več, jim vlivala upanja in »trošta«. V spominu pa mi bo ostala slika močne, visoke in prikupne kmečke ženice, kako je doli ob Makijevem lesu na začetku polja obstala. Pred nama je bila razgrnjena prelepa Pečnikova ravnina. Nad njo venec polkrog domačih lesov — od Homa—Dr-moličnika, Kovsovega vrha, Lienš, Luškega, Škrbarca in Puše. Sredi polja pa gruča visokih rjavk, drobnih češpljev, jabolk, žlahtnih mladih hruškovih drevesc, v zatišju drevja pa lepo poslopje Pečnikove domačije. Tu je Kajžerjeva Urška obstala takrat, ko se je vračala iz dravograjskih zaporov. Dolgo se ni premaknila. S pogledom je objemala polje, domačijo. »Dom —- doma, dreč doma zravno svojih ...« Krajevna organizacija ZZB NOV Leše, katere aktivna članica je Urška Pečnik bila, se v imenu vseh družbenopolitičnih organizacij in organov krajevne skupnosti Leše pokojni za vsa prizadevanja, ki jih je pokazala za razvoj kraja in njeno nesebično družbeno delo najiskreneje zahvaljujemo! Pokojnica, od katere smo se zadnjič poslovili 13. septembra 1982, ko se je močno približala svojim osemdesetim letom, je dobrodušno odstopila del svojega zemljišča, ki smo ga potrebovali za gradnjo večnamenskega objekta, v katerem so Leše dobile moderno štirirazredno podružnično osnovno šolo in otroški vrtec ter vse, kar šoli in vrtcu pripada, (zbornice, kabineti, sanitarije). Poleg tega pa prepotrebne prostore za sedež krajevne skupnosti s tremi sobami in kar si je pokojna Urška vsa leta najbolj želela — dvorano za kulturne prireditve. Na žalost, Urška ni dočakala, da bi stopila v ta tako močno željeni hram, saj nam jo je zakon narave dva meseca prezgodaj vzel, preden je bil ta objekt odprt za svoje namene. Krajani Leš pogrešamo Urško na vseh zborih občanov in konferencah krajevne organizacije zveze borcev, kjer ni nikoli manjkala, zato pa bo vedno živel med nami spomin na njo. Božo Radivojevič Ladislav Kukec Stojimo ob odprtem grobu in žari neutrudljivega pedagoškega in družbenopolitičnega delavca, našega sokrajana Ladislava Kukca. V mladosti se je kljub težkim razmeram odločil za učiteljski poklic in diplomiral na učiteljišču v Mariboru 1940. leta. Do vojne je opravljal po Štajerski različna priložnostna dela, toda že 18. aprila 1941. leta ga je okupator zaprl in junija istega leta — z mnogimi Slovenci izgnal v Srbijo. Izgon iz Slovenije in razmere, ki jih je prenašal v okupirani Srbiji, so v njem utrdile prepričanje, da je edina pot, ki vodi k nacionalni in socialni osvoboditvi, brezkompromisni boj proti okupatorju in njegovim plačancem. Vstopil je v enote NOV, z njimi korakal skozi ogenj sremske fronte, čez Slavonijo in Hrvatsko Ladislav Kukec do svoje Slovenije. Tu se je vključil v intendant-slco enoto udarne brigade Toneta Tomšiča in se izkazal kot napreden, vzoren, razgledan vojak. Po demobilizaciji oktobra 1945. leta je — brez dopusta, v partizanski uniformi — z odločbo v rokah prevzel vodenje in pouk mladine v osnovni šoli v Beltinci v murskosoboškem okolišu. Tu se je začela njegova povojna pedagoška in politična aktivnost, ki vse do njegove prerane smrti ni usahnila. Družbene potrebe in takratni šolski organi so ga napotili na svobodno tržaško ozemlje — v cono »B« — na sedanjem Koprskem, kjer je uspešno opravljal vzgojnoizobraževalno delo in vodil osnovno šolo v Šmarjah nad Koprom. Septembra 1948. leta je bil z odločbo ministrstva za prosveto premeščen v Metalurško industrijsko šolo Guštanj, skupno z ženo Olgo. Poučeval je splošno izobraževalne predmete in uspešno vodil in organiziral življenje učencev v dijaškem domu na Rimskem vrelcu, kjer je prebivalo tudi do 150 učencev, v dokaj neugodnih razmerah. Ob pouku je kazal vestnost in visoko discipliniranost, idejno in politično naprednost in delovno zagnanost na vseh področjih življenja po vojni. 1952. leta je bil imenovan za ravnatelja Metalurške industrijske šole, ki je imela takrat svoje prostore v raznih obratih in oddelkih železarne. Skupno s sodelavci železarne je ob družbeni pomoči aktivno sodeloval pri gradnji stavbe za industrijsko šolo. Po graditvi šole sta se kakovost in obseg vzgojno-izobraževalne dejavnosti nenehno dvigali, prav po njegovi zaslugi. Metalurška industrijska šola je prerasla v Šolski center s širšim obsegom raznovrstnega izobraževanja, ne le za Železarno Ravne, temveč tudi za druge gospodarske organizacije v občinah koroške regije. Šola, ki jo je vodil Lado z veliko skrbjo in z vso ljubeznijo, je dala našemu gospodarstvu nad 2000 poklicnih delavcev. Polovica teh pa je z izobraževanjem ob delu dosegla tudi stopnjo strojnih in metalurških tehnikov. Lado je živel s šolo in za šolo. Od svojih sodelavcev je terjal vestno in kakovostno izpolnje- vanje učnovzgojnih programov, od učencev pa aktivno učenje, kulturno vedenje in znanje. Njegovo življenje je bilo prežeto z bogatim in pestrim sodelovanjem pri razvoju — ne le šole — temveč tudi našega kraja in okolice. Za Franc Pori Ak silni glas bi gromu vzel, da razodel bi vsem ljudem, kar sem trpela, sama zase vem, nihče nikdar bi ne verjel. Tako je zapisal Gradnik in prav tako je bilo življenje Malčke Srebre, od katere smo se za vedno poslovili na pokopališču Barbara dne 25. IX. 1983. Ko je zagledala luč sveta v prijazni in med okupacijo zelo narodno zavedni vasici Solčavi pod Raduho, pač ni mogla vedeti, kakšno trpljenje in kakšni črni oblaki se bodo zgrinjali nad njo v poznejšem življenju. Kot je pač bilo v časih njene mla- dosti za mnoge nuja, da si že v zgodnji mladosti služijo svoj kruh, tako je tudi Malčka nastopila z dvanajstimi leti starosti trnjevo pot dekle. Ljubezen jo je privedla na Obretanovo domačijo, ki je bila v posesti takratnega grofa Thuma. Ni je motilo, da je kmetija sicer ina lepi legi, toda visoko v nedrjih Uršlje gore in da do nje ni bilo niti prave poti. Začelo se je novo življenje. Z možem Ivanom, postavnim gozdarjem, sta si ustvarila toplo ognjišče, posijal je žarek sreče. Ni je motilo trpljenje, povezano s težkim delom na novi domačiji. Rojevali so se otroci, ki so še pomnožili skrb in delo na kmetiji. Rodile so se same deklice, ki so zrasle v brhke mladenke in seboj zapušča neizbrisne sledi svojega udejstvovanja za dobro sedanjih in prihodnjih rodov. Njegovi sodelavci in številni rodovi učencev se ga bomo spoštljivo spominjali in ga ohranili v trajnem spominu. se strnile v celoto zavedne in delavne Sre-bretove domačije. Ko je Hitlerjeva solda-teska v letu 1941 okupirala Jugoslavijo, je to na Koroškem med prvimi bridko okusila Srebretova družina, predvsem pa mati Malčka. Ze jeseni 1942. so se na tej domačiji oglasili prvi partizani, prva četa koroških partizanov. Tako je pri Srebre-tovih nastala pomembna javka — ilegalna točka; domačija je dobila ilegalno ime Pri mokrem jopiču, domači pa s tem veliko dodatnega dela in odgovornosti. Kot za toliko nepozabnih hrabrih in že umrlih in le malo še živečih partizanskih mater je bilo največ dela in skrbi naloženo tudi na sicer nežno in krhko, a zelo hrabro in ne- ustrašno Malčko. Ne samo mamo in ženo svoje številne družine, ampak tudi mamo nas vseh partizanov, saj so se na Obreta-novem redno oglašali partizanski aktivisti, kurirji, razne enote, visoki partizanski funkcionarji. Malčka pa je ne samo kuhala, prala in šivala za partizane, ampak je znala skrbno skriti in negovati bolne in ranjene partizane. Poleg skrbi in dela za družino in za partizane je zelo zanesljivo opravljala obveščevalno službo. Ker pa nesreča nikoli ne počiva, se je z vsem besom okupatorja 1943. leta zgrnila nad to številno partizansko družino. Ob močni zasedbi in s pomočjo izdajalcev so aretirali moža in gospo- MALČKA SREBRE -OBRETANOVA MAMA Amalija Srebre darja Ivana in dve hčerki. Moža so odvedli v taborišče Dachau, hčerki pa v taborišče Ravensbriick. Navzlic tej tragediji hrabra in zagrizena partizanska mati Mal-ka ni klonila, temveč je bila še naprej in še bolj aktivna v službi NOB. Okupator je besnel in ob ponovni akciji v letu 1944 požgal Obretanovo domačijo, aretirali zopet dve od starejših hčera, ki sta bili v cvetu mladosti in ju odvedel v taborišče Ravensbriick, kjer sta bili že prvi dve hčeri oziroma sestri. Kmetija je bila požgana in izropana. Mater Malko pa so fašisti s še petimi mlajšimi hčerami v spremstvu močne straže odvedli v dolino, kjer je dočakala težko pričakovano in zasluženo svobodo. Povem naj še to, da so se 1943. leta v mesecu oktobru partizani, ki so se udeležili partizanskega tabora v Kotljah, pripravljali na Obretanovi domačiji in da so jem dekleta pod vodstvom mame sešila rdeče rute in slovensko trobojnico. Čeprav je Malka dobila po osvoboditvi nov dom, novo kmetijo pod Homom, in so se ji iz taborišča vrnile vse štiri internirane hčerke, njena sreča ni bila popolna, kajti iz Dachaua se ni vrnil mož Ivan in vrniti se ni mogla na dom, ki je bil požgan in ki ga je tako ljubila ter zanj toliko žrtvovala. Kako je žalovala za svojim nekdanjim ognjiščem, dokazuje tudi to, da je za svoj 80. rojstni dan prosila svoje najdražje, naj jo za darilo popeljejo na njeno prvotno domačijo. Tako so storili in s solzami v očeh je bila presenečena, kajti stala je vzravnano na svoji okrvavljeni zemlji in preblisk spominov jo je popeljal na nekdanje dni sreče. Po osvoboditvi pa je bila z vsemi hčerami še dolgo zelo aktivna delavka, bila je tudi VVJ in prav v tej organizaciji je veliko delovala. Prejela je medaljo zaslug za narod in številna druga priznanja. Umrla je v častitljivi starosti 86 let. Ko je pobirala sadje pred hišo, jo je pičila žuželka in za njeno krhko, izžeto ter ostarelo telo ni bilo več pomoči. Izgubili je niso samo njeni otroci, njeni vnuki, izgubili smo jo vsi partizani, našo nepozabno, skupno mamo. Zato žalujemo z Nežko Raztresen: Kje si, l juba mama, kje mili tvoj obraz, kje je roka tvoja, ki skrbela je za nas. Pokojni Malki in nepozabni partizanski mami iskrena in prisrčna hvala za njeno veliko in nepozabno delo. Gvido Pavlič Letošnjo pomlad se je poslovil od življenja Gvido Pavlič iz Žerjava, star komaj 32 let. Osem let mu je bilo, ko je v nejasnih okoliščinah preminil njegov oče Zdravko Pavlič, eden prvih aktivistov OF pri mežiškem rudniku, ki je kot komunist deloval med knapi. Povezan je bil tudi z Dušanom Kvedrom, ki je prišel na Koroško organizirat protifašistični upor. Gvido je bil močno navezan na očeta in njegova smrt ga je zelo prizadela. Bolj ko je odraščal, bolj se je spraševal, zakaj in kako je oče umrl. Odgovora ni našel in vedno bolj se je izgubljal na življenjski poti. Nazadje je prerezal nit svojega življenja. Pokojni Gvido je mnogo bral. Imel je lepo zbirko knjig. Tudi pisal je. Koroški fu-žinar je objavil precej njegovih člankov. Pisal je tekoče, v lepem in pravilnem knjižnem jeziku. Že po prvih vrsticah je bilo moč spoznati, da jih je napisal načitan in razgledan človek. Z zapisom o eni zadnjih talk 2. svetovne vojne iz Žerjava se poslavljamo od nesrečnega avtorja. Morda bo komu, ki ga v življenju ni razumel, pomagal odstreti pregrado izpred globin njegove duše, da ga ne bo obsojal. Gvido Pavlič Gvido Pavlič Krvava svoboda Marije Selišnik i. Po ukazu štaba XIV. udarne divizije se je pričel 5. maja 1945. leta organiziran napad borcev 13. SNOUB Mirka Bračiča na nemško postojanko v Žerjavu. Brigada je v tej operaciji delovala v sestavi poldrugega bataljona kot udarne osti, z ostalimi silami pa strateško varovala smeri proti Mežici in Slovenj Gradcu: le manjši del enot brigade je predstavljal operativno rezervo. Nemška posadka v Žerjavu, ki je štela 170 mož policije in vojaštva, se je branila v glavnem v postojanki ter iz dveh bunkerjev na pobočjih, ki sta ščitila dohode iz Mežice, Jazbine in Črne, z ostrimi strelnimi črtami pa sta krila tudi dokaj pregledni okoliš rudarskih oz. topilniških obratov. Po oceni Francija Strleta, avtorja knjige Veliki finale na Koroškem, je bila Bračičeva brigada »edina, ki je v uvodnih bojih za prehod na Koroško dosegla popoln uspeh«. Zahvaljujoč odločni borbeni taktiki, izredni moralni pripravljenosti borcev in izkušenemu kadru štaba brigade (brigadi je poveljeval major Andrej Cetinski-Lev), je bila sovražnikova postojanka v Žerjavu uničena že 6. maja ob drugi uri zjutraj. Brigada je pri zmagovitem vojaškem podvigu utrpela le manjše človeške izgube, saj sta padla le dva in bili ranjeni štirje borci. Eden padlih borcev, starejši vodnik Karel Stropnik, je v Žerjavu tudi pokopan. Nobeno naključje ni, da je mlada krajevna skupnost Žerjav s svojim statutom utemeljila 5. maj kot krajevni praznik in ga je leta 1982 tudi dostojno proslavila. Datum pa ni pomemben le kot spomin na zmagoslavne dogodke zadnjih dni 2. svetovne vojne, temveč utemeljuje tudi dostojanstven izraz kljubovanja žerjavskih domoljubov, ki so se prezgodaj razveselili težko pričakovane svobode. Le-ti so padli — kot zadnji talci iz plejade žerjavskih žrtev — pod krčevitim besom umikajočih se trum nacističnih zločincev. Že med zagrizenim spopadom Bračičev-cev z okupatorjem ter sredi prizadevanj Nemcev, da bi razbremenili napadeno postojanko v Žerjavu, je bila globoko izražena solidarnost krajanov s partizanskimi borci. Vest o naglo bližajoči se svobodi je odločno jeknila med domačini. Stari sokolski dom pod rudniškim nasipom je postal prizorišče svobodoljubnega prepričanja Se-lišnikove in Erženičnikove družine: na poslopju, ki so ga Nemci zapustili, so zavihra-le v naglici sešite slovenske zastave in veselo pozdravljale prihod novega, nedvomno najpomembnejšega obdobja v slovenski zgodovini. II. Življenje Selišnikove družine je bilo trdo in težko: v stari Jugoslaviji je bil oče Janez pogosto žrtev redukcij, zaradi česar so Se-lišnikovi životarili v nenehnem pomanjkanju. Okupator je med vojno sicer mnogim krajanom Žerjava zagotovil redno zaposlitev, vendar je bilo življenje pod grožnjami in pritiskom vojaškega škornja kljub temu polno negotovosti. Družina je vsem hudim izkušnjam navkljub ostala zvesta domoljubnemu prepričanju matere Marije: le-ta je izhajala iz Teharij pri Celju in bila silno zavedna domoljubna Štajerka. Med okupacijo sta Selišnikova in Erže-ničnikova družina živeli v bivšem Sokolskem domu pod žerjavskim »olmom«. Stanovanja so zasegala — in zasegajo še danes — ves gornji del poslopja, v spodnjem delu, kjer je dvorana (danes telovadnica TVD Partizan — Žerjav), pa je bila nastanjena vojaška posadka Wehrmachta. V noči med napadom Bračičeve na Žerjav so Nemci zapustili poslopje in se umaknili deloma po rudniškem rovu v Mežico, deloma pa so se razkropili po okoliških hribih. Ka-sarniški prostor je ostal prazen in nakopičen zgolj z vojaškim plenom, ki so ga zasegli partizani. Radovednost je pred Sokol- ski dom zvabila skupino ljudi, med njimi tudi Marijo Selišnik. Pogledala je v prazni prostor, pri tem pa jo je ogovoril partizanski stražar: »Na to hišo bi morali izobesiti zastavo!« »Odšla sem okrog hiše,« se spominja Marija Selišnik, »in rekla sosedom: ,Zastave bi morali izobesiti!' »Mi jo že šivamo!« je odvrnil tovariš Kališ. Vrnila sem se po stopnicah v stanovanje in rekla možu, da bi izobesila zastavo. Pa sva šla k oknu in jo izobesila. Tako lepo je plapolala! Saj ni bila dolga, čisto kratka je bila. ,Poglej, sem rekla možu, kako lepo pozdravlja svobodo!'« III. Zastavi Selišnikove in Erženičnikove družine pa se nista dolgo veselili svobode. Zakaj, kljub temu, da je že od 1. maja 1945 na porušenem Reichstagu v Berlinu zmagoslavno vihrala sovjetska zastava in so prebivalci Trsta slavili osvoboditev mesta, da je na večini front v Evropi napočil težko pričakovani mir, so sovražniki zavlačevali kapitulacijo, da bi se na ozemlju poraženega rajha lahko predali angloameriškim in ne sovjetskim ali celo jugoslovanskim osvoboditeljem. Celotna nemška balkanska armada, s komandantom von Loehrom in nerazrešljivim klobčičem prodanih kvislinških beguncev, se je umikala iz osvobojene Jugoslavije v Avstrijo in del te povodnji je za-pljusnil tudi v naše kraje. Tako so se v Žerjavu nenadoma zopet pojavili Nemci ter se osupli in ogorčeni razkoračili pred dvema majhnima zastavama, ki sta pogumno plapolali v svet veliko vest o poraženem fašizmu. »Čez nekaj časa,« pripoveduje Marija Selišnik, »je prišla k meni soseda in potihoma rekla: ,Micka, snemi zastavo!' Zakaj vendar? sem vprašala začudeno. ,Na nasprotnem bregu je vse polno Nemcev! Vse zeleno!' In res so se ta dan vrnili ter obkolili in zastražili Žerjav. Ko sem planila iz hiše, sem tik pred vrati že trčila v nemškega stražarja, ki je osorno zarežal: ,Aha, ste torej le sneli zastavo! Vse vas bomo postrelili!' Hitro sem poiskala moža in mu rekla, naj pride domov. Bil je začuden. Pravijo, da bomo vsi, ki smo izobesili zastave, ustreljeni! sem mu razložila. Komaj sva utegnila priti domov, že so se na vratih pojavili gestapovci. ,Kje imate zastavo?' je vprašal postaven blondin v črni uniformi, z mrtvaško glavo na kapi. Nimamo je, sem se izgovarjala. Pričelo se je mučno zasliševanje. Po nemško sem nadutemu gestapovcu razložila, da smo zastavo sicer res sami sešili iz blaga, ki je bilo na voljo, pa tudi izobesili smo jo, da bi pozdravili svobodo, vendar tega nismo imeli za zlo dejanje. ,Pa sta oba vedela za zastavo?' je spraševal užaljeni čmuh. Pritrdila sva. Morda bi se res ne zgodilo nič hudega, vendar je bila s tem, da smo sami sešili zastave, naša usoda zapečatena. Bili smo obsojeni na smrt.« IV. Kasneje so gestapovci odšli tudi k Erže-ničnikovim, kjer so takoj našli zastavo, ki je ležala zvita na kuhinjski omarici. Erženičnikove matere niso kaj dosti spraševali, le s silo so jo odtrgali od otroka, ki ni bil star niti leto, potem so jo skupaj z Marijo in Janezom Selišnikom odpeljali pred hišo. Obsojenci so morali vzeti s seboj tudi zastave. Nič hudega sluteč so stali na dvorišču ter polglasno ugotavljali, kaj se bo zgodilo z njimi. »Ustreljeni bomo,« je sklepal Janez Selišnik in to spoznanje jih je navdalo z nemo grozo. Marija Selišnik pripoveduje, kako so obsojenci, v tem trenutku že talci, stopali proti morišču z nedopovedljivo naglico. Na čelu kratke kolone, ki je nosila zvite zastave, je s trdim korakom stopal oholi gestapovec, na repu pa vojaka, ki sta predstavljala eksekucijski par. Pot, za žrtve prav gotovo dolga kot nehanje samo, je vodila od poslopja Sokolskega doma do rudniških obratov, kjer se je kot zlovešča senca visoko dvigal topilniški kamin. Na morišču je bilo prostora ravno za tri ljudi. Ustavili so se in gestapovec je z odločno, okrutno morilsko kretnjo pokazal žrtvam, naj se postavijo za zid. »Moj mož je pobledel in ni mogel iztisniti iz sebe niti besedice,« pripoveduje Marija Selišnik. »Postal je negiben. V trenutku, ko sem se zavedela, da je to slovo, sem vzkliknila: O, Janez! in ga hotela objekti. ,Stran, stran,' se je zadrl gestapovec in odmahnil z roko. In nisem ga smela več objeti.« Nacistom se je pri njihovem krvavem opravilu očitno zelo mudilo, kajti takoj zatem je počilo: in preden se je Marija Selišnik vzravnala, je njen mož že padel. Drugi strel je zadel Marijo Selišnik v vrat in počasi se je sesedla. Tretji strel, ki je bil namenjen Erženičnikovi, je zgrešil. Odskočila je in kriknila: »Rotim vas, moja sinova sta na nemški fronti!« in: »O, moja Stanki-ca!« Tedaj pa jo je zadel četrti strel. »Negibno sem ležala in škilila v zločince,« izpričuje Marija Selišnik. »Tako sem utegnila videti, kako natančno je strelec pomeril, da bi Katjo zagotovo zadel. Padla je name in me oblila s krvjo, slišala pa sem tudi njen zadnji izdihljaj. Med padcem je Katja izpustila zastavo. Pristopil je gestapovec in surovo psoval: ko sem uzrla njegove črne pološčene škornje, je le malo manjkalo, pa bi se bila zganila. Sklonil se je in nas meril s pogledi. Ko se je prepričal o našem koncu — medtem si nisem upala dihati, bila pa sem dovolj okrvavljena, da je menil, da sem tudi jaz mrtva — nas je pokril z zastavo in zarežal: ,Tako, zdaj gremo pa še po druge!' Potem so odšli.« V. Nacisti pa tistega dne le niso do kraja izvršili svojih zločinskih namenov. Noč je sicer res zahtevala še eno nedolžno žrtev, leto pa priče tedanjih dogodkov pripisujejo izdajalski roki dveh domačink, ki sta po vojni prejeli zasluženo kazen. Po tragičnem dogodku usmrtitve žerjavskih domoljubov je Marija Selišnik za trenutek še ostala na morišču. Ko se je dokončno zavedela, da je živa, se je mrzlično spraševala, kaj naj stori in kam naj gre. Potem, ko se je izvlekla izpod trupla Katarine Erženičnik, se je najprej dotipala do mrtvega moža in vzdihnila: »O Janez, jaz pa še živim!« Odtavala je z zloveščega kraja in dolgo blodila po rudniškem obratu, da bi našla primemo skrivališče. »Sprva sem se nameravala zavleči med nakopičeno rudo v žični. Kanal pa je bil poln vode, zato sem to namero opustila. Odšla sem do ceste in se napeto ozirala proti Kantini. Vse naokoli je bilo mirno in tiho, in žive duše ni bilo videti. Ugotavljala sem, da mi utegne biti sreča naklonjena, če zbežim prav ta trenutek, končno pa sem sklenila, da bom raje počakala jutra. Vrnila sem se v topilnico, obrat mi je bil znan. Šla sem mimo visoke peči, kjer je stal pra-žilni stroj in se ustavila pred luknjo, v katero so bile spelj ane železne stopnice. Vstopila sem, znotraj je bilo temno in nič kaj dobro nisem videla. Potipala sem stene, bile so polne saj. Stala sem sredi dimnega jaška. Legla sem in napeto prisluškovala, kdaj se bodo zunaj oglasili streli. Dolgo ni bilo ničesar slišati, zato sem se spraševala, kam neki so gestapovci odpeljali ,druge', ki naj bi jih še postrelili. Znova sem zlezla ven ter se mimo visoke peči dotipala do nekih vrat. Zunaj sem se spotaknila ob truplo ženske, ki je ležala v mlaki krvi. Potipala sem jo in glasno vprašala: Ali si ti tudi izobesila zastavo? Odgovora pa seveda ni bi- lo.« (Žrtev je bila Ljudmila Tomšetova, ki je bila tisto noč umorjena v dokaj zapletenih okoliščinah, op. av.). »Nenadoma me je silovito prešinilo: Čisto po nepotrebnem se izpostavljam nevarnosti, da morilcem znova padem v roke! In vrnila sem se nazaj v jašek. Ne vem, kako dolgo sem tam ležala. Ko sem se prebudila, se je zunaj že svitalo. Odšla sem na cesto in se napotila proti Črni. Že po nekaj korakih sem na mostičku čez Mežo ugledala tri nemške vojake, ki pa me niso videli. Videl pa me je vojak, ki je stal na straži na bunkerju nad topilnico. Seveda s te razdalje ni mogel opaziti, da sem vsa mokra, krvava iin zamazana, vendar si kljub temu nisem upala zbujati pozornosti. Po cesti sem stopala počasi in enakomerno, brez izdajalske naglice. Prišla sem do prve hiše na cesti proti črni in potrkala na vrata. Nihče se ni oglasil. Stopila sem okrog hiše do okna, tedaj pa sem od zgoraj zaslišala glas:,Micka, Micka! Pridi po stopnicah gor!' V hiši mi je gospodinja za silo previla rano in mi postregla s kavo in kruhom. Potem me je vprašala, kaj nameravam storiti sedaj. Odločila sem se, da se bom vzpela po stezi na šumahov vrh. Gospodinja mi je svetovala, naj se raje napotim v nasprotni hrib, kjer so opuščeni rudarski rovi in si v enem najdem primerno skrivališče. Tako sem tudi storila in se zavlekla v rov, blizu katerega je bila previsna stena. Vse polno avriklja in roden-drona je raslo tam okrog. Božala sem nežne rdeče in rumene cvetove in jih ogovarjala: Vi ste torej cvetje za moj sveži grob!« VI. V opuščenem rudniškem rovu, brez hrane in vode, brez zdravniške nege, v nenehnem strahu in osebni stiski, je Marija Selišnik prebila več dni. Načelnik štaba nemškega vrhovnega poveljstva feldmaršal Keitel je medtem v noči med 8. in 9. majem 1945 v predmestju Berlina podpisal akt o popolni kapitulaciji na vseh frontah, vendar so boji v Jugoslaviji še trajali. 11. maja so se pri Borovljah enote XIV. udarne divizije spopadle z enotami slovenskih domobrancev in SS enotami, ki jih je vodil zloglasni general Erwin Rosener; 13. maja 1945 je bila druga velika bitka pri Poljani, kjer se je v železnem obroču znašlo okrog 25.000 nemških vojakov in 30.000 ustašev in četnikov. Po srditem boju je moral sovražnik končno položiti orožje in generalni polkovnik Alexander von Loehr je kapituliral. »Na fronti III. jugoslovanske armade se je 15. maja 1945 končal vsakršen organiziran odpor,« je poveljnik Kosta Nadj brzojavil maršalu Titu. Sovražnik je bil poražen: od tridesetih močnih nemških divizij je ostala samo še dolga kolona ujetnikov. Po štirih strašnih vojnih letih so jugoslovanski narodi in narodnosti slednjič slavili mir ter nacionalno in socialno osvoboditev. Marija Selišnik pa vsega tega seveda ni vedela. »Iz dneva v dan sem posedala pred rovom in osmukavala z vejic mlade bukove poganjke, da bi vsaj za silo potešila hudo lakoto. Reagirala sem na sleherni izrazitejši šum in kadarkoli se je v dolini oglasilo streljanje, sem si rekla: Na, zdaj pa imaš! Tako dolgo si hodila ven pred rov, da so te Nemci opazili! In vselej sem pobegnila nazaj v rov ter legla in skušala v strahu nekoliko zadremati. V rovu je bilo vlažno in hladno, zato sem pogosto slekla obleko in dolgo dihala vanjo, da bi jo ogrela. Ko se mi je zdelo, da je dovolj ,topla1, sem se pokrila z njo čez hrbet. Tedaj pa me je zazeblo v noge! In spet sem dihala v obleko in si z njo ovijala noge. To je trajalo več dni. Nekega dne, bila je sreda, sem spet sedela pred rovom in gledala dol, na cesto. In nisem vedela, da je prišla resnična svoboda. Nič nisem vedela, pa tudi ničesar nisem jedla, ne pila ta dan. Mislila sem le na svoje otroke: Kristo, Metko in Janija. Spraševala sem se, kaj neki se je zgodilo z njimi? Ali so še skupaj, ali pa so jih morda nacisti kam odgnali? Odšla sem nekoliko nad rov in nenadoma zaslišala v dolini salve strelov. Nemudoma sem se vrnila v vlažno zavetje rova, trdno odločena, da se vso noč nikamor ne ganem. Ponoči pa sem začutila strahotno žejo in ni mi preostalo drugega, kot da grem iskat vode, pa naj se zgodi karkoli. Povzpela sem se med drevjem in šopi vresja v hrib nad rovom ter v temi zdramila srnjaka na ležišču. Glasno je za-bokal in odskočil v noč. Prišla sem do studenca in se napila vode. Medtem se je pričelo svitati in kmalu je posijalo sonce. Snela sem obvezo z vratu, jo oprala in obesila na sonce. Suho sem si znova obvezala. Ko sem se vračala nazaj proti rovu, sem nenadoma opazila, kako se po cesti proti Črni vije dolga kolona ljudi z zastavami in transparenti. Barv zastav pa na to daljavo nisem razločila. Spraševala sem se, kaj neki to pomeni in se počasi spuščala po gošči navzdol. V trenutku, ko sem se ustavila pred rovom, pa sem za hrbtom zaslišala korake in nemudoma pobegnila v rov: stekla sem vse do konca, do skalnega čela in se zgrudila. Slabost me je docela premagala. Obležala sem in strahoma oprezala proti vhodu. Nenadoma sem v daljavi zagledala brlivko — nekdo je z rudarsko svetilko svetil v rov. Od daleč sem zaslišala glas: ,Micka, si notri? Oglasi se in pridi ven, če si notri!' Pa se nisem mogla oglasiti, kaj šele dvigniti. Tedaj pa je glas dejal: ,Čuj, Micka, pridi ven, Celovec je slovenski!' Še dandanes ne vem, kako sem v tistem trenutku zbrala moči, da sem se dvignila — so bila mar to krila? — vem le, da sem stekla ven in tako silovito objela moža pred rovom, kot nisem nikoli v življenju objela še nikogar! Da, nikogar na svetu nisem tako poljubila in stisnila v objem kot prav njega!« VII. Marija Selišnik, Selišnikova mama, ki je po svobodi živela svoje tiho in skromno življenje, je prav tako tiho in skromno umrla novembra 1981. V življenju sem se večkrat spraševal, kako neki živijo ali so živeli in kako neki umirajo ali so umrli tisti, ki so bili njeni krvniki pred skorajda štiridesetimi leti? Tisti, ki so brez človeških ču- stev s silo iztrgali otroka materi in jo odgnali na morišče? Ali se še spominjajo zlovešče sence topilniškega kamina v Žerjavu, kjer so v naglici določili morišče nedolžnim žrtvam svoje razvratne vojne? Ali morda sploh še vedo, da so kdaj sejali zlo v tem malem, mirnem kraju? Ali vedo, da je bila Selišnikova mama tako zelo dobra, da jih kljub temu, da so jd ubili najdražje, kar ima človek na tem svetu — tovariša in sočloveka — ni sovražila? Ali vedo, da je bila prav zaradi njihovega sovraštva še bolj dobra in ljubeča? Ali vedo??? Kratka zgodovina olimpijskih iger Prve antične igre v stari Olimpiji so bile leta 776 pred našim štetjem. Za stare Grke so imele olimpijske igre velik politični in ekonomski pomen. Med olimpijskimi igrami je vladal tako imenovani sveti mir in med tem časom so grška plemena prenehala z vojskovanjem. Grki so tudi čas računali po olimpijskih igrah oz. olimpiadah, ki so trajale 4 leta. Leta 394 po našem štetju je rimski cesar Teodozij Veliki ukinil olimpijske igre, ki jih nato ni bilo vse do leta 1896. Leta 1888 je francoski baron Pierre de Coubertin, zgodovinar in pedagog, napravil načrt za obnovitev pozabljenih olimpijskih iger. Na pariškem vseučilišču je bil nato leta 1894 kongres, na katerem so sklenili ustanoviti olimpijske igre moderne dobe. Odločili so se, da bodo tako kot v stari Grčiji prirejali igre vsako četrto leto, geslo iger pa je postal izrek »citius, altius, fortius« — kar pomeni: »hitreje, višje, močneje«. Olimpijska zastava s petimi med seboj povezanimi krogi raznih barv na beli podlagi simbolično prikazuje povezanost športnikov vseh petih celin. (Modri krog — Evropa, črni — Afrika, rdeči — Amerika, rumeni — Azija, zeleni — Avstralija). Prve igre moderne dobe so bile v Atenah leta 1896 in nato vsake 4 leta (razen med prvo in drugo svetovno vojno). V začetku so športniki tekmovali samo v devetih športih — atletiki, gimnastiki, kolesarstvu, dviganju uteži, rokoborbi, plavanju, sabljanju, stre-janju in tenisu, kasneje pa so program razširili na več kot 20 panog. Od leta 1924 prirejajo tudi zimske olimp.,ske igre v smučanju, drsanju, hokeju na ledu, sankanju in vožnji z bobom. Zimske igre v Sarajevu 1984 bodo 14. po vrsti, letne igre v Los Angelesu pa so 23. oz. 20. po vrsti, ker so 6. (1916), 12. (1940) in 13. (1944) zaradi svetovnih vojn odpadle. PREGLED LETNIH OLIMPIJSKIH IGER — 1896 do 1984 1. 1896 Atene (Grčija) 2. 1900 Pariz (Francija) 3. 1904 St. Louis (ZDA) 4. 1908 London (V. Britanija) 5. 1912 Stockholm (Švedska) 6. 1916 odpadle zaradi vojne 7. 1920 Antwerpen (Belgija) 8. 1924 Pariz (Francija) 9. 1928 Amsterdam (Nizozemska) 10. 1932 Los Angeles (ZDA) 11. 1936 Berlin (Nemčija) 12. 1940 odpadle zaradi vojne 13. 1944 odpadle zaradi vojne 14. 1948 London (V. Britanija) 15. 1952 Helsinki (Finska) 16. 1956 Melbourne (Avstralija) 17. 1960 Rim (Italija) 18. 1964 Tokio (Japonska) 19. 1968 Ciudad Mexico (Mexico) 20. 1972 Munchen (ZRN) 21. 1976 Montreal (Kanada) 22. 1980 Moskva (Sovjetska zveza) 23. 1984 Los Angeles (ZDA) PREGLED ZIMSKIH OLIMPIJSKIH IGER 1924 do 1984 1. 1924 Chamonix (Francija) 2. 1928 St. Moritz (Švica) 3. 1932 Lake Placid (ZDA) 4. 1936 Garmisch-Partenkirchen (Nemči j a) 5. 1948 St. Moritz (Švica) 6. 1952 Oslo (Norveška) 7. 1956 Cortina d’Ampezzo (Italija) 8. 1960 Squaw Valley (ZDA) 9. 1964 Innsbruck (Avstrija) 10. 1968 Grenoble (Francija) 11. 1972 Sapporo (Japonska) 12. 1976 Innsbruck (Avstrija) 13. 1980 Lake Placid (ZDA) 14. 1984 Sarajevo (Jugoslavija) Jugoslovanski in slovenski športniki na OI Od približno 1270 jugoslovanskih olimpijcev je na letnih olimpijskih igrah nastopilo 177 tekmovalcev, oz. dejansko 142, ker so nekateri športniki nastopili po dva ali trikrat. Na zimskih olimpijskih igrah je nastopilo 178 tekmovalcev, oz. dejansko 132, ker so tudi na teh igrah nekateri nastopili dva ali trikrat. Skupaj smo imeli torej na vseh dosedanjih OI iz SR Slovenije 355 športnikov, oz. 274 in-dividualcev, ki jih navajamo v priloženem spisku. Od teh športnikov je pokojnih že 40 športnikov (22 iz letnih in 18 iz zimskih športov). Na letnih igrah so p>o trikrat nastopili telovadci: L. Štukelj, J. Primožič, M. Cerar in J. Brodnik, atlet S. Lorger in košarkar I. Daneu, po dvakrat pa je nastopilo 24 športnikov. Na zimskih olimpijskih igrah so po trikrat nastopili hokejisti: A. Felc, B. Jan, I. Jan, V. Ravnik, V. Tišler, A. Gale, I. Rataj, R. Smolej in skakalec J. Polda. Po dvakrat pa je nastopilo na ZOI 28 športnikov. Jugoslovanski športniki so doslej osvojili na olimpijskih igrah 14 zlatih, 21 srebrnih in 16 bronastih kolajn — vse na letnih igrah. Od slovenskih športnikov so največ uspehov imeli telovadci, od katerih je Leon Štukelj (Maribor) sam osvojil 6 kolajn (tri zlate, eno srebrno in dve bronasti kolajni). Štukelj je bil -na OI 1924 prvi v mnogoboju in na drogu, na OI 1928 prvi na krogih, tretji v mnogoboju in tretji z vrsto Jugoslavije, na OI 1936 pa drugi na krogih. Nadalje je na OI 1928 Jože Primožič (Maribor) osvojil srebrno medaljo na bradlji in bronasto z vrsto ter Stane Derganc (LJ) na OI 1928 bronasto kolajno v preskoku in z vrsto Jugoslavije. Poleg omenjenih telovadcev so z vrsto Jugoslavije osvojili bronasto kolajno še Janez Porenta, Boris Gregorka, Tone Malej in Edvard Antosijevič (vsi Ljubljana). Po osvoboditvi je bil na OI najuspešnejši jugoslovanski in slovenski športnik Miro Cerar (LJ) z dvema zlatima kolajnama na konju (1964 in 1968) ter eno bronasto na drogu (1964). V ekipnih športnih panogah — igrah so v ekipi SFRJ sodelovali pri osvajanju kolajn še naslednji slovenski košarkarji: Ivo Daneu in Aljoša Zorga — srebrna kolajna (1968) ter Vinko Jelovac — prav tako srebrna kolajna (1976). Pregled kolajn po OI ZL SR BR SK 1924 Pariz 1928 Amsterdam 1936 Berlin 1948 London 1952 Helsinki 1956 Melbourne 1960 Rim 1 1 — 2 1964 Tokio 2 1 2 5 1968 Mexico 3 3 2 8 1972 Miinchen 2 1 2 5 1976 Montreal 2 3 3 8 1980 Moskva 2 3 4 9 16 21 16 53 Pregled kolajn po panogah ZL SR BR SK Gimnastika 5 2 4 11 Rokoborba 2 4 4 10 Boks 2 1 3 6 Vaterpolo 1 4 — 5 Nogomet 1 3 — 4 Košarka 1 2 — 3 Veslanje 1 1 1 3 Plavanje 1 1 — 2 Rokomet 1 1 — 2 Kajak m. vode 1 — 1 2 Atletika — 2 — 2 Judo — — 2 2 16 21 16 53 Predvojni telovadci, ki so osvajali kolajne in Miro Cerar so poleg kolajn dosegli še več vidnejših uvrstitev med najboljših 10 do 12. tekmovalcev, vidnejše uvrstitve ostalih športnikov do 12. mesta, oz. za ekipe do 6. mesta navajamo v nadaljevanju. Na letnih olimpijskih igrah so boljše uvrstitve dosegli tudi naslednji slovenski športniki: Tone Cerar (LJ) — 5. na 200 m prsno (1948 London) Ciril Pelhan ((LJ) — 5. v štafeti 4 X 200 m kravl (1948 London) Stanko Lorger (CE) — 5. na 110 m ovire (1956 Melbourne) Draga Stamejčič (CE) — 5. peteroboju (1964 Tokio) Nataša Urbančič (CE) 5. v metu kopja (1972 Miinchen) Rok Kopitar (CE) — 5. na 400 m ovire (1980 Moskva) Borut Petrič (KR) — 5. na 1500 m kravl (1980 Moskva) Nataša Urbančič (CE) 6. v metu kopja (1968 Mexico) Peter Urbančič in Janez Andrejašič (LJ) 6. v kanuju dvosedu (1972 Augsburg) Draga Stamejčič (CE) — 7. na 80 m ovire (1964 Tokio) Nada Kotlušek (LJ) — 8. v metu krogle (1956 Melbourne) Janez Žirovnik (LJ) — 8. v kolesarski dirki 175 km (1960 Rim) Mario Fatangel in Janko Kosmina (KP) — 8. v jadranju razreda »Zvezda« (1960 Rim) Bojan Ropret, Bojan Udovič (KR) in Vinko Polončič (LJ) — 8. v ekipni cestni vožnji 100 km (1980 Moskva) Milena Usenik (LJ) — 9. v metu krogle (1956 Melbourne) Bojan Postružnik (MB) — 9. v lokostrelstvu (1976 Montreal) Boris Ziherl (LJ) — 10. v skokih z deske (1936 Berlin) Franc Cervan (CE) — 10. v teku na 10.0000 km (1964 Tokio) Metod Gaberšček in Bojan Saunik (LJ) — 11. v kajaku dvosedu (1936 Berlin) Milena Usenik (LJ) — 12. v metu krogle (1960 Rim) Mirjana Lubej (CE) — 12. v peteroboju (1968 Mexico) Darjan Petrič (KR) — 12. na 1500 m kravl (1980 Moskva) Olimpijski plamen bo na Ravnah 2. februarja 1984 Na odlično 4. mesto se je 1964 v Tokiu uvrstil tudi jugoslovanski osmerec v katerem je veslalo kar 7 Slovencev z Bleda in Izole (B. Klavora, M. Mandič, A. Colja, J. Bere, V. Skalak, J. Barut in L. Kleva). Dvakrat se je na 4. mesto uvrstila tudi ženska gimnastična vrsta 1936 v Berlinu in 1948 v Londonu, v kateri so nastopile slovenske telovadke L. Rupnik, M. Hribar, A. Keržan oz. V. Gerbec, R. Vojsk in N. Černe. Naj omenimo še solidno uvrstitev košarkarjev na OI v Rimu — 6. mesto, kjer so v ekipi SFRJ igrali 4 Ljubljančani (Ivo Daneu, M. Kandus, B. Kristančič in M. Lokar). V ekipi SFRJ, ki je 1972 v Miinchnu osvojila 5. mesto v košarki je igral tudi Vinko Jelovac. Prav tako je 5. mesto dosegla 1976 v Montrealu rokometna reprezentanca v kateri sta igrala tudi Vlado Bojovič in Radivoje Krivokapič. Na zimskih olimpijskih igrah do sedaj še ni uspelo nobenemu Jugoslovanu oz. Slovencu osvojiti kolajno. Najbliže kolajni je bil 1980 leta Bo- Maks Hudopisk Alojz Pavše, p. d. Kanc, je prekoračil 80 let in je prav, da se ga v Fužinarju spomnimo, predvsem seveda kot aktivnega sodelavca v NOB. Njegova kmetija na produ pod Homom ni bila preveč ugodna za kmetovanje na tej višini, elementarno pa je bila z-njo in z vsemi v hiši povezana NOB. Kaj je to zanj in za družino pomenilo, dobro vemo vsi, ki smo živeli in preživeli vojno 1941—1945 kot partizani in aktivni sodelavci NOB. Sedaj ko lahko in moramo trezno presojati, vidimo Kanca, kako se premišljeno giblje v labirintu vojnih nevarnosti in vemo, da bi ga slučaj lahko kljub vsemu pogubil. »Toliko počakajte, da si oblečem hlače,« je zaklical v noč policistom, ki so vdirali v hišo. Pridobil je toliko časa, da je lahko skril pekačo z mesom in dve puški k ženi, ki je legla v posteljo. Ponoči so bili najavljeni partizani, sedaj pa je bila hiša polna nemških okupatorjev. Ponoči je zapokalo, a partizani so se srečno umaknili. Z ženo sta bila pripravljena, da ju bodo naslednje jutro odpeljali, da so bili partizani, na katere so v noči streljali se ni dalo utajiti. Izdala jih je prestreljena partizanska kapa, ki so jo policisti zjutraj našli. Pač pa je Kanc sedel v Celovcu 6 tednov, potem ko so okupatorji skušali uničiti Kančeve na ta način, da so se pojavili v hiši kot »raz-trganci«. Alojz Pavše je znan kot dobro-voljen človek in ker je lovec, je navezal mnoga poznanstva. Vsaj pri njem je bilo najbrž koristno, da znanstev ni zavrgel, čeprav so se razmere in ljudje spreminjali. Lahko nam je za zgled v priljudnosti in njegova iznajdljivost ga je napravila za člen, ki je vzdržal v najhujšem času naše zgodovine in še danes ga najdete koristnega med svojimi. Kako je bil v središču pozornosti in kako so mu zaupali, dokazuje to, da sta že pred vojno igrala karte z revolucionarjem Francem Leskoškom-Luko, da ne omenjamo Bena Kotnika. Pri vsem burnem dogajanju, zlasti v vojnem času, moramo reči, da ga je spremljala tudi sreča in se življenje z njim ni poigralo, kot se to zgodi s kom na tako okruten način. Alojz Pavše ima kaj povedati in to ne samo lovskih. Če ga vprašate, vam bo povedal, kako je s priljudnim nastopom jan Križaj v veleslalomu s 4. mestom (za 2/' sek . . .!). Boljše uvrstitve (do 12. mesta) so dosegli o, smučarjev še: Danilo Pudgar — 8. v skokih (1972 Sappor. Boris Strel — 8. v veleslalomu (1980 L. PL’ cid) Ludvik Zajc — 9. v skokih (1968 Grenoble) Peter Štefančič — 10. v skokih (1972 Sappo- ro) Franc Smolej — 10. mesto v teku na 50 km (1936 GA-PA) Majda Ankele — 12. v slalomu (1968 Grenoble) Jure Franko — 12. v veleslalomu (1980 L. Placid) pred policijskim komandantom dosegel (v pomoč mu je bilo znanje nemščine), da so izpustili otroke hruške pobirat in so lahko v zadnjem hipu opozorili najavljene partizane na prisotnost, policije. Kanc je sposoben take stvari tako živo povedati, kot se jih ne da opisati. Prejel je več odlikovanj, med njimi visoko odlikovanje za ZASLUGE ZA NAROD S SREBRNO ZVEZDO. To je dokaz, da je naša družba zasluge pravilno vrednotila in dala priznanje borcu, ki se je boril, brez puške, za zmago idealov narodnoosvobodilne borbe, za mir in boljši svet. In vendar: Kancu so partizani pustili eno od sedmih lovskih pušk, ki jih je imel, tako da je včasih lahko uplenil kako divjad tudi za borce. Domačijo so ilegalno posrečeno imenovali »PRI RAVBŠICU«. Alojz Pavše nam je dragocen, naša pozna čestitka pa iskrena. Še na mnoga leta! Naj še vedno vedro živi med nami in svojci. Fotografije so prispevali: Franc Ocepek, Studijska knižnica Ravne, Franc Rotar, Ignac Zdovc, Franc Kamnik. Mirko Korošec, Rok Gorenšek, Fotoarhiv KF, naslovno skico pa je prispeval Gvido Pavlič. Listnica uredništva: Zaradi pomanjkanja prostora bomo ostale prispevke objavili v naslednji številki Koroškega fužinarja. Za vsebino člankov s tematiko iz NOB odgovarja občinski odbor ZZB Ravne na Koroškem. Izdaja delavski svet železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Silva Sešel, Jože Kert, Fanika Korošec, Rudi Mlinar, Jože Šater, Mitja Šipek, Maks Večko, Dušan Vodeb in Jože Žunec. Glavni in odgovorni urednik: Jože Šater. Telefon 861 131, interni 497. Lektor Marija Potočnik. Tiska ČGP Večer, Maribor. V svetu Koroškega fužinarja so poleg članov uredniškega odbora tudi: Stanko Bod-ner, Jurij Glavica, Ivan Leitinger, Filip Jelen, Marija Kolar, Ladislav Kukec, Janez Mrdavšič, Franc Rotar in Ivan Žunko. Glasilo je po 7. točki prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS, 421/72 prosto plačila prometnega davka. Naš 80-letnik „Ravbšic Alojz Pavše, p. d. Kanc