Maj.
(V spomin prerano umrli materi.) 1.
Pravijo, mati,
da so bili tvoji mehki lasje zlati
in da si jih vedno pojoč česala.
Ko si med svečami ležala
še mlada in zala,
se je kita sama po belem prtu razstlala —
in takrat je nekje zunaj v vrtu
tvoja pesem sredi rož tiho, tiho zaspala...
Mati, tvojih las nisem videl nikoli! Tvoja pesem, rojena iz bolesti in boli, spet se na vrtu je prebudila in moje srce s trnjevimi rožami ovila...
2.
Mati, tvoje oči so bile modre ko cvet vijolice, tvoje trpljenje je bilo ostro kot list trnjolice, tvoje življenje se je za nas  otroke  prehitro razcvelo: in ko je meni, najmlajšemu, vso Ijubezen s seboj vzelo, me je v srcu hudo, hudo zabolelo...
3.
Oj, tam za Slivnico spet škrjančki v solncu pojo,
pojo, pojo —
tebi, mafi, je v sveži zemljici hladno, hladno.
Pri Svetem Jerneju spet vršič rožmarinov diši,
diši, diši —
tebe,  mati,  pa, globokš zemljica tišči,  tišči.
Nad Vinjim vrhom srebrnobel oblaček gre,
s pomladjo gre —
meni, mati, v samoti misel mre nate.
Tone Gaspari   .