lagcr! (faborišca) smrii Ą sovielshi Rusiil Knjiga pod gornjira naslovom je izšla do zdaj v ruskem, češkem in nemškem jeziku. Spisal jo je Nikolaj Ignatijevič Kisselec-Gromov; mož je po rodu kazak iz Kavkaza, osem let je bil v službi Čeke (črezvičajne komisije) na Kavkazu, in štiri leta je služil kot višji uradnik na severu Rusije. Ta mož, ki najboljše poena razmere v sovjetski Rusiji, nam opisuje v omenjeni knjigi, iz katere bomo priobčili nekaj člankov, vso grozoto ruskih taborišč za prisilno delo v severni Rusiji. Iz te knjige spoznamo, da velik del Rusije danes živi v najhujšem suženjstvu. Kje so ta taborišča, označena s kratico SLON, t. j.: Severnije Lageri Osobogo Naznačenija = severna taborišča za posebne namene? Na Soloveckih otokih v Belem raorju, na otoku Kond ob izlivu reke Onega, ob finski meji od mesta Petrosavodsk do Severnega ledenega morja, v guberniji Arhangelsk, v Turkestanu in v Sibiriji. Vsa ta taborišča upravljajo uradniki strahovite Čeke (tajne policije), ki so skoraj vsi židovskega pokolenja. Vsako taborišče ima posebne oddelke. In vsakemu oddelku je odmerjeno posebno delo. Eni podirajo po zimi les, po leti delajo nove ceste in železmčne proge, drugi spravljajo les na ceste, vozove in ladiie, tretji sušijo močvirja, četrti lovijo ribe, peti nalagajo razno blago na železnice in ladije, šesti popravljajo ali delajo nova pristanišča, sedmi se oddajajo v službo razniin sovjetskim podjetjem itd. Zakaj so nastala ta taborišea? Ko se je v Rusiji končala meščanska vojna, je pobegnilo od tam rnnogo vojaštva, uradnikov, meščanov in v obee premožnih Ijudi. A mnogo jih je ostaio v Rusiji, ker se niso mcgli izseliti. Vse te je Bovjetska oblast oznacila za svoje sovražnike, zato jih je sklenila uničiti. In začelo se je klanje. Klali so navadno ponoei in po kleteh. Prve čase so ubogim žrtvam sekali glave s sabljo, pozneje so jih streIjali. Poklali so na ta način na stotisoče, morda celo na milijone vojakov, uradnikov, duhovnikov in različnih zasebnikov. Toda ubogih žrtev niso samo klali, tudi mučili so jih in zahtevali, da priznajo svojo krivdo, čeprav so rablji vedeli, da so nedolžne. Ker pa čiovek nerad prizna svoje slabo dejanje, čeprav je kriv, so čekisti govorili kaznjencera: »To kačo bomo zaslišali pod prešo.« »Preš« je bilo več vrst, vsak čekist si je izmislil svoje. Naj tu nekatere navedem: 1. Ubogega ujetnika postavijo v čeber, na katerega teče curek vroče vode, in čekist vprašuje: »Ti, kača, ali priznaš, da si pokončal sto komunistov?« 2. Na ujetnika se okrog vratu priveže močna vrvica, na katero se obesi 4 pude (64 kg) težka utež. Tako obteženega ter zvezanega postavijo v ozko luknjo, kjer ne raore ne sedeti, ne stati in mučijo ga tako dolgo, da prizna, »da je ustrelil sto komunistov.« 3. Ujetnika zapro nagega v temno klet. Tam izpuste iz posebne kletke približno 20 lačnih podgan. živali napadejo ujetnika in mu trgajo meso s telesa. Ujetnik kriči, kar more, a vse je zaman. Večkrat se zgodi, da pride ob pamet. Te »preše« veljajo čekistom kot omikane (civilizirane). So pa tudi take, ki jim veljajo kot neomikajie. Ujetnika slečejo in mu dajo v debelo črevo avtoraobilno pumpo. In pumpajo zrak v telo, ob enem pa izprašujejo v strašnih mukah se vijočega ujetnika: »No, kača, ali priznaš?« In če je priznal, so ga ustrelili. Če pa ni priznal, so tako dolgo pumpali, da so mu počila čreva. Večinoma so ujetniki vse priznali, da so se le etrašnih muk rešili. Tako je delala Ceka od leta 1918 do leta 1921. Pa tudi še do leta 1923 so sekali čekisti svoje žrtve v kleteh Čeke. Potem pa so nastopili drugo pot. Voditelji Čeke so se vprašali: Zakaj morimo protirevolucijonarje, ker od tega nimamo nobenega dobička. Zato so sklenili, na severu Rusije napraviti velika ujetniška taborišča, češ, tukaj se bodo bivši oficirji, izobraženci, uradniki, trgovci in vsi škodljivci sovjetov počasi uničevali. Predno pa bodo uničeni, bodo s svojo močjo za sovjetsko oblast opravljali koristno delo. Pri tem delu bo poginilo silno veliko žrtev, a zato bo imela sovjetska oblast pripravijenega dosti lesa za izvoz, dobre ceste, prekope itd. Štirinajst let že opravljajo ti novi sužnji prisilno delo za sovjete; kako dolgo bode še to trajalo, je odvisno od volje in vesti vseh tistih, ki za to vedo! A. K.