mladih &tu\
VI/
ZLOŽIL
ANTON FUNTEK.
V GORICI.
Tisk. in zal. ,,Goriška tiskarna" A. Gabr-eek,
1895.
Postopač
©okaj slabe volje Gledaš v jasni svet; Rad bi šel na polje, Ne pa v šolo spet.
Čmeren si na rame Šolsko torbo del: Res, od jeze same Jokati bi jel . . .
Čuj, hudo ni toli, Kakor misliš sam, A najslabši v šoli — Kaj te res ni sram?
Drugi mnogo mlajši, Radi se uče, Ali ti najrajši Sam postopaš kje.
In zato si kazni Že prebil dovolj In zato je v prazni Glavi slama zgolj.
In če prazna bode Glava ti vse dni, Siromak, kaj škode Boš prebil še ti!
Lepa knjiga
Blažek čita, z glavo kima, Blažek lepo knjigo ima O junakih, da ni takih, O vojakih korenjakih. In ko čita, lepa knjiga Hrabrost v prsih mu zažiga: «Za vojsko si meč opašem, Meč opašem, v svet pojašem, Tja, kjer zjutraj solnce vstaja, Kjer o mraku spat prihaja . . . Na vojsko, na boj krvavi! Slem se bliska mi na glavi, Belec moj pod mano prha, Belec prha, meč se krha, Ko v sovražni gneči jaham In po glavah ljuto maham. Sredi polja, vrhu gričev, Glej, vse polno je mrličev; V zraku vije se zastava, Vojska kliče naša: Slava!»
Blažek čila, Blažek vpije, Z roko maha, z nogo bije, Ves navdušen z glavo kima, Saj prelepo knjigo ima! Ali ko se najbolj glasi, Kdo se bliža mu počasi? Bliže stopa kozel bliže, Glavo klanja niže, niže; Blažek kima in razgraja — Kaj li, menda mu nagaja? Kozel skoči, dobro pahne, Z bruna Blažek k tlom omahne, Zgoraj noge, spodaj glava — Dobro, da je mehka trava!
Lepo knjigo Blažek Ima, Naj jo ima, zdaj ne kima, Zdaj o boji več ne sanja, Zdaj mu ni do tega branja; Zdaj mu ni do bitve vroče, Zdaj sedi na tleh in — joče!
Ubožni otroci
Malokdaj kaj prida jeste, Saj ubožce vas poznam; Le stopite bliže s ceste, Kar nič vas ne bodi sram.
Kruh ste davno svoj pojeli, Crn je bil, kaj ne, in suh? Radi bi še kaj imeli, Kar je boljše nego kruh.
Dobro vidim, šibki deček, Grozdje mika te sladko; No, imej ga, za nameček Pa še hruško vzemi to.
Vsi vzemite in zobljite, Kar vam roka moja da, Drugo pa domov vzemite, Da bo tudi za doma.
Nič zato, ubožci mali, Ako dom ni vas bogat; Večkrat že smo v knjigi brali Človek vsak nam bodi brat!
Konjič
Konjič je moj poskočen, In dosti dela ž njim, A jaz jahač sem močen, Ki dobro ga krotim.
Poslušen mora biti, Če mignem mu samo, A hitro mora iti, Kadar velim tako. —
Pred nama gladka cesta, Hej, lep je beli svet! Potujva v daljna mesta Skoz dežela devet!
Zvečer ga v hlev postavim, Sena mu dam dovolj, A sam se spat odpravim, Da vstanem močen bolj!
Tuji godci
Hj, odkod prišli ste neki V tuji, čudni tej obleki? Je li, daleč ste doma, Kjer iz modrega neba Vedno jasno solnce sije, Kjer najlepše cvetje klije In nikoli ni snega? Deček piska na piščalko, Dekle bobna na cimbalko, Opica pa z reno vmes Tolče in hiti na ples... Jako nam ugaja res Vse, kar vpričo nas igrate,
In umetno je, kar znate, Vender pa nihče od nas Ne bi bil namesto vas [ Kdor tako-le daleč z doma Kakor vi po svetu roma, Tisti pač dovolj trpi In vesel nikoli ni! — Čakajte, k očetu gremo, Dal vam bode kaj, to vemo, Da ne boste lačni spet Morali v široki svet! —
Dnevi
©el je ponedeljek davi: «Vtorek, k sredi se odpravi, Naj četrtek petka vpraša, Kaj počne sobota naša, Ali, ko nedelja dojde, Z nami k sveti maši pojde».
Ni sobota se branila, Nego prav vesela bila, In v nedeljo dnevi naši Bili so pri sveti maši.
Grad ima za gčro zlat. V gradil pa je dvoje vrat, Vsaka so na drugo plat.
Predno solnce tam zaspi, Zvezdam zlatim naroči, Naj zlete na vse strani, Vso noč bdeti jim veli.
Vrata jedna se odpro, Zvezd priplava sto in sto Izza gore na nebo, Da ponoči je svetlo.
Solnce
f|olnce gre za goro spat,
Kadar solnce se vzbudi, Žarkom zlatim naroči, Naj zlete na vse strani Čez planine in doli.
Vrata druga se odpro, Žarkov splava sto in sto Izza gore na nebo, Da bi bilo vse svetlo.
Ko pa dan napoči že, Solnce zlato tudi gre Iz gradu, in vsi ljudje Njega se razvesele.
X
Zvečer.
Dospel bo iz neba Dol angeljček zlat:
Pokoja ti treba, Le pojdi mi spat».
Razpel bo presvete Roke nad menoj: «Ti ljubljeno dete, Le spavaj nocoj!»
Pobožno bo molil Ob meni vso noč: «Gospod me izvolil Je tebi v pomoč».
Stoječ mi ob strani Bo prosil tako: «Le pridno ostani, Ti dete ljubo!»
Poslal mi bo spanje In sladek pokoj — Kako pač skrban je Ta angeljček moj !
Pri kokoših.
Brž potem, ko šola mine, Steče Anka na dvorišče, Brž prikliče peteline In kokoši brž poišče.
Z glasnim, krikom njih krdelo Prihiti do dobre znanke. Vsako pišče se veselo Suče, smuče okrog Anke.
Ali Mihca požeruha Pač kokoš ne mara vsaka, Ker za pičel kosec kruha Nepotrebno dolgo čaka.
- Tam petelin, mož bahati, Od strani celo ga gleda; Mihec neče kruha dati, Petelinu to preseda. —
Slušaj, Mihec, cla boš vedel, Pač bi lahko bil drugačen; Prav ves božji dan si jedel, Pa si vender zmirom lačen.
Kaj, če vrgel kruha košček Petelinu bi pred noge? Glej, petelin je ubožček, In kokoši so uboge.
Vsaka piča prav jim hodi, Pa najsi je skorja suha. Le usmiljen, Mihec, bodi,. Pa jim vrzi kosec kruha!
Vojaki.
Rojake učim, Vojake svinčene; Marljive častim, Kaznujem pa lene.
Pred mano stoje, Kot da so pribiti; Grdo se drže, A niso srditi.
Krdelo, naprej! Pokonci in resno, Na levo dotlej, Zdaj hitro na desno!
Poveljnik sem vam: Meč, puška, zastava In boben, brbam, To moja oprava.
Poveljnik se čet Sovražnih ne plaši — Oblasti ves svet Uklanja se naši! —
Fantič in konjič.
Ž njim hoče do gradiča; Pred gradom rov globok, Konjič se brani v skok.
Konjič stoji s fantičem, Fantič ga tepe z bičem — Požene se konjič, Na tleh leži fantič.
Mraz beži.
Sneg kopni ti pod nogami, Zimski mraz, ko greš od nas; Ej, kako ne znal bi z nami, Da je tu pomladni čas? Ptičji rod se glasi z vej:
Jfantič ima konjiča,
«P6mlacl je, juhej, juhej!» Zvonček beli spet pozvanja: «Ystani, vrt in log, iz spanja!« Rahel veter veje spet; «Pomlad je prišla na svet» — Pomlad lepa, Bog te sprimi, Hudo bilo je pozimi! — Ti nabiraš svoj obraz, Pa le pojdi dalje, mraz ! Glej, za tabo solnce sije, Solnce sije, zvonček klije, Tu te mladi dan kropi, Ti pa nimaš nič moči. Hej, da moreš kaj storiti, Kaj bi hotel pač zvršiti? Grič cvete in log in vrt, Kaj bi te ne mučil srd, Ko zagrnjen v temno haljo Greš odtod v neznano daljo ? A le pojdi, mraz, odtod, Svet slavi pomladni god; Vemo pač, da zopet prideš, A veseli smo, da ideš!
Angelj varuh.
Trudno solnce skoro Pojde spat za goro; Z lin cerkvenih v vas Poje zvona glas. Oj, kako li rada Vselej Anka mlada Sluša zvon glasan, Ko ugaša dan! A nocoj jo delo Dolgo je prevzelo, Trdno spi sedaj, Sanja, Bog ve kaj . . .
Jasno glej svetlobo : Angelj splava v sobo, Položi roko Anki na glavo; Milo in ljubeče Dete gleda speče,
Prosi, da Vladar VečiTi bi vsekdar Dobro jo ohranil, Zla ji dušo branil, Sipal ji dobrot Na življenja pot!
Oltar.
Ifsako jasno noč Sveč gori tisoč: Zvezde božje svetijo, Angeljci jih netijo.
Glej, nebo takrat Pač oltar je zlat; V lučih blesli božji stol, Ž njega gleda Bog nizdol.
Kakšen jasen žar, Kolik božji čar! Stvarnika pozdravlja svet, Stvarnik blagoslavlja svet!
Rahel dih igra, To je spev neba; . Angeljci prepevajo, Luči božje sevajo.
Pač nebo takrat Res oltar je zlat, In pobožno vsaka stvar Zre na božji ta oltar!
Hodi se najrajši past; Tam ji tekne sočna paša, Mehka trava gre ji v slast.
S sabo vodi dva kozliča, Močno rad oba imam. Ni za bela dva konjiča Teh kozličev ne prodam!
Pastirček.
Ma planico koza naša
Spodaj svet se razprostira Ves od solnca pozlačen; Srečen, kdor se vanj ozira, Lepši ni pogled noben!
Stopil bom na vrh skaline In zavrisnil tam na glas, Da odmev po gori šine V širi svet, v deveto vas!
D a.n.
Prišel je zjutraj dan Pogledat v svet daljan, Kaj dela hrib visoki In kaj zelena plan.
In čul pozdrav je ptic In dihal vonj cvetic, Tedaj pa zažarelo Veselje mu je z lic.
Razpel je dan roke, In bisere svetle In zlate solnčne žarke Natrosil vrh zemlje.
Cvetice.
Ve ljube cvetice, Vzbudite se nam, Ko pomlad preljuba Prihaja spet k vam.
Z imenom vas kliče ; «Ne spite odslej!» Marjetice, zvončke Pozivlje najprej.
Trobentice zlate Se v solnci hude, Vijolice ž njimi — Kako so lepe !
Ve, šmarnice, tudi
Pokažite cvet t
In pisane tulpe — Oj, lep je ta svet!
V -
Neoprezni deček.
Mati rekli so Jernejcu: «V kočo stopi k teti stari, Pa oprezno ji ponesi Nekaj jajec v tej košari.
Ko pa prideš k ozki brvi Čez potoček sredi vasi, Pazi, da ne bo kaj škode, Čeznjo hodi mi počasi».
Košek vzame rad Jernejec, Stopa v kočo k teti stari, Da v darilo bi prinesel Nekaj jajec ji v košari.
V mislih šteje, kaj mu teta Da v plačilo, kaj v darilo; Kdo ve, morda bo le nekaj, Kdo ve, morda bo obilo!
Zdaj doide malo Barbko In Marinko prav ob brvi; Kaj za njima bi ostajal ? Moški gre čez vodo prvi.
Moški steče —^toda groza! Kdo mu plača tako škodo? Na mostiči se spotakne In košara zdrsne v vodo !
Zdrsne v vodo! Oh, Jernejec, To samo Boga' zahvali, Da za roko sta, za glavo Znanki te prestregli mali.
Kaj bi jokal? Košek vzemi In nikar ne kriči jezen! Kaj bi vzdihal? Mater slušaj, Pa ne bodi neoprezen!
Ptičje gnezdo.
Maj pa to? Juhej, Gnezdo sredi vej! Pet kričačev Tukaj vpije, Pet beračev S kljuni zije, A najbolj odpira kljufi Oni mali požeriin. No, le bliže, to seveda Vredno je, da se pogleda, Saj se tak mladič Ne boji kar nič! Ali kdo za nas Izmed vseh kaj mara? Nič, le ptiča stara Gledajo ves čas In čimdalje bolj kriče, Ker vedo, da kaj dobe. — Le kričite in cvrčite,
Da kaj prida v kljun dobite, Saj sicer nikoli Ne bi vzrasli toli, Da po zraku v širi svet Kdaj zletelo bi vas pet! —-
Hej, sedaj pa le po nje!
Mi fantiči, ve dekleta,
To je pač ponosna četa!
Košek nosi vsakdo v roki,
S koškom stopa v gozd globoki —
Jagode so zrele že,
Hej, sedaj pa le po nje!
Pač, gozdič, nas rad imaš, Ko nam to in ono daš! Koj spomladi daš nam ptice, Daš nam ptice in cvetice;
Po jagode.
Jagode so zrele že,
Jagod zrelih v senci gosti Daješ nam poleti dosti' — Pač, gozdič, nas rad imaš, Ko nam to in ono daš!
Jagode so žlahten sad, Le hitimo v gozd jih brat! Slabše sami pozobljimo, Lepše s sabo ponesimo. Oče, mati jih veseli Za darilce bodo vzeli; Jagode so žlahten sad, Le hitinjo vsi jih brat!
Vesela godba
Boben bobna: «Rom, tom, tom!» Tu postojmo s svojim psom. Pes seveda nič ne gode, A zvesto poslušal bode;
Cul trobento bode glasno, Čul piščali pesem krasno. Kaj ne bil bi pes vesel, Ko še boben bode pel?-Ti, Matijec, ti na boben Najbolj tolči si sposoben; Markec, ti na piščal piskaj, Blaž, s trobento vmes pritiskaj. Kaj hitite? Le počasno, Ne pretiho, ne preglasno! Blažek, ta že dobro trobi, Trobi, kakor se spodobi, I Matijec vrlo bobna, Da je godba kaj spodobna, Markcu pa se kar ne da, Markec piskati ne zna. Vrhu vsega pes pričenja, Pes pričenja, nič ne jenja — Pa vidva še bolj godita, Se krepkeje pritisnita, Gromovito, kar se da: Bom, tom, tom, trara, trara! —
Po jabolka
Jabolka, to dobro vemo, Sladka so kot sama strd, In zato pa tudi gremo Klatit jih na sadni vrt.
Glej, kako se nam vabeče Smejejo nizdolu z vej! Vsako zrelo, vsako rdeče — Kdo se loti jih najprej?
Dobro si pomeril, Jožek, Jedno že leži na tleh. Je li, čvrst bo to založek? To se zna ti na očeh.
Le po njih, dečaki čvrsti, Vsak jih klati, dokler vsa, Kar jih gori je, po vrsti Ne popadajo na tla!
c*
Skrbno jih dekleta bodo V koške devala tedaj; Prav nobeni ni na škodo, Ako nam pomaga kaj !
Pa naj le še kdo nas vpraša, Kdaj nam je najlepši čas! Četa brž pove mu naša: «Jabolk čas, ta je za nas!»
Pozor, četa!
Blaž sosedov osla jaše, Blaž krdelo vodi naše: «Hitro stopaj, moja četa, Krepka četa mladoleta, Tu na levo, tod na desno, Pogled jasen, lice resno; V zrak visoko sablje tenke, Kole kvišku in svinčenke, Da sovražnik se prestraši, Ko vojaki gredo naši!
Kaj počenjaš, osel sivec, Osel sivec nagajivec? Saj te res ne bodem prosil, Da bi me na sebi nosil, Ti nam vselej daješ posla — Bobnar Tonče, primi osla! Bodi z lepo, bodi z grdo, Glavo bode sklonil trdo In da bode hodil lože, Primi tudi ti ga, Jože!
Leno stopam, nečem reči, Da bi hotel bolje teči, Pa že to nam dosti bodi, Da le hoče, da le hodi! Pozor, četa! V zrak zastavo, V zrak zastavo, kvišku glavo, Gori tudi sablje tenke, Kole močne in svinčenke, Da sovražnik se prestraši, Ko vojaki gredo naši!
Hoj, Martinek, stopaj točno, Trup vzravnaj, Pavlč, odločno;
Naj se čudi, kdor nas vidi, Pozo]' torej, četa idi! — Geta idi v daljne kraje, Koder zlato solnce vstaje; Geta idi v bela mesta, Kamor vodi gladka cesta; Geta idi kamorkoli, Idi vkreber, idi doli; Če velja, na konec sveta Stopaj, krepko ! Pozor četa! »
Otroka in pes
M o, odkod pa vi trije? Kaj ste bili v senčni hosti ? — «Da. Suhljadi tam je dosti, Vsakdo je nabrati sme».
Ali tudi pes je šel Z vama daleč v gozd košati ? —
v
«Sel. Saj neče sam ostati In pri naju je sedel«.
Pa sta pač nabirala Dolgo, da imata toli ? — «Dolgo, in prav nič okoli Nisva se ozirala«.
In sedaj vam mati, vem, Dali bodo pač kosilo? — «Da, kosila bo obilo, Dosti bo ga vsem nam trem».
Lačni psiček
Jakec ima kruha kos — Kdo bi kruha rad ne jedel? Golorok, poglej, in bos Ž njim na hišni prag je sedel.
Knjigo ima pred sebo, Prav počasi v knjigi bere. U pozna že, e in o ln še črke nekatere.
K njemu pa se vzpne berač, To je psiček belodlakec> Beži, beži, nagajač, Kaj se zate meni Jakec!
Le poglej, kako je hud In kako te bistro gleda: «Pojdi, saj zastonj je trud, Steči rajši do soseda.
«Ali res ne odnehaš? Ej, pač gladen si, ubožček! Ker tako prositi znaš, Vzemi torej ta-le košček!
«Meni se na tihem zdi, Da sam nisem kaj drugačen; Kruha prosim kakor ti, Ko iz šole pridem lačen!»
Y kuhinji
Ha kosilo mati naša Skuhali so vsem dovolj; Dobra pač je mlečna kaša, Ali sok zaleže bolj.
Hej, sestrici, bratec, bliže! Ni ga ravno toliko, Ali vender vsak poliže Lahko ga nekoliko.
Bliže, pravim. Žlice v roko Kar najbrže vzemite, Potlej na vso moč globoko V kotel ta zajemite.
Kaj pa ti, naš beli koder? Z žlico jesti pač ne znaš; No, pa ker sicer si moder, Jej tako-le, tu imaš!
Lačen nisi, da bi rekel, Jedel si že dosti prej, Vender, da boš lože tekel, Tu prigrizni, to pojej.
Le jemajte kar po vrsti, To bi škoda bilo res, Da zavrgli sok bi čvrsti, Ki je žlahten dar nebes.
Kdo li trobi tu na glas? Ej, prijetno ni na vasi Biti še ob takem časi, Ko okolo vsake hiše Kar le more, veter piše In povrhu debel sneg Vsiplje se na dol in breg! —
Nočni čuvaj
Kdo li stopa skozi vas,
Bog te sprimi, ti čuvaj, Dobro ni ti kdo ve kaj: Ako danes dež te zmoči, Jutri zopet mraz napoči, In potem ta splošni molk — Oh, kako ti čas je dolg! Toda dobro je, da čuješ, Da ponoči vas varuješ : Če pred hišo pride tat, Hej, pa primes ga za vrat;
v
Ge kje plamen zagori, Hej, pa skličeš brž ljudi. Ker si torej dober stražnik, Kdo bi tebi bil sovražnik? Vselej, kadar skozi vas Trobiš, kar se da, na glas, Tisti, kdor še ravno čuje, Siromak, te pomiluje, Misli pa: «Lepo je to, Da skrbi za nas tako!» - -
Sv. Miklavž
W:esel je naš otroški rod, Saj jutri je Miklavžev god, Nocoj pa po navadi stari Miklavž daje nam mnoge stvari: Fantičem sablje, bobne, puške, Dekličem smokve, med in hruške, Fantičem tudi še konjiče, Vojake, tope in voziče, A deklice, te hočejo Bolj punice, ki jočejo. Miklavž pač deco rad ima, Da toliko stvarij nam da! Pa ta le, kdor je priden bil, Nocoj dobode kaj daril, Toda kogar nič prida ni, Skelečo šibo le dobi. Zatorej pridni vsi bodimo, Da šibe hude ne dobimo,
Fantiči mi in ve dekleta Spoštujmo mater in očeta! Tedaj če kdo nastavi kaj, Miklavž gotovo mu skrivaj Ponoči bode kaj prinesel, Daril na krožnik kaj natresel.
Na ledu
Sneg pokriva vse po redu: Polje hrib in gaj; Mi pa drsamo po ledu, Da je kaj.
Doli, gori kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — Vsi, juhej!
Ako res nesreča hoče, Da se kdo zvali: Sram ga bodi, kdor se joče In kriči....
Pasti res na skorji trdi Ni prijetno baš, A nikari se ne srdi, Videk naš!
Prvič ne in zadnjič tudi Menda nisi sel, Nič na tleh se nam ne mudi, Saj si cel!... .
Huj, kako v ušesa reže, Toda nam je všeč! Kogar zebe, pa naj leže Spat za peč. —
D6li, gori kakor veter, Videk, Blaž, Andrej, Jože, Tonče, z Minko Peter — Vsi, juhej! —
VSEBINA.
a) Basni za otroke:
1. Vran......	5	23.	Pes in otroci . . .	27
2. Ptič na oknu . . .	6	24.	Dete in mačica . .	28
3. Snežni mož . . .	7	25.	Deček in knjiga . .	29
4. Ptiči pred skednjem	8	26.	Punica in punčika .	30
5. Veverica in veter .	9	27.	Pogača in kruh . .	31
6. Deček in veverica .	10	28.	Miška.....	32
7. Mačice.....	11	29.	Koder.....	33
8. Pes in mačka . .	12	30.	Pes in jež . . . .	34
9. Labod.....	13	31.	Konj gugač in konj	
10. Labod in dete . .	14		skakač . . . .	35
11. Psiček in kozliček .	15	32.	Zajčki.....	36
12. Mopsek in kužek .	16	33.	Deček in metulj . .	37
13. Konj in vrabec . .	17	34.	Deček in ptič. . .	38
14. Osel......	18	35.	Ptiči in sova . . .	39
15. Otrok in vol . . .	19	36.	Netopir in ptič . .	40
16. Jagnje.....	20	37.	Petelina . . . .	41
17. Ptič......	21	38.	Medved.....	42
18. Potnik in skrjanec .	22	39.	Plešoči svižec . .	43
19. Golobče . . . .	23	40.	Svinja.....	44
20. Kanarček ....	24	41.	Puran in purčki. .	45
21. Popirni zmaj in ptiči	25	42.	Lisjak in raca . .	46
22. Deček in psiček . .	26	43.	Jelen . . . .	47
44.	Mopsek in lovski pes 48
45.	Kobila in žrebe .	49
46.	Pišče .....	50
47.	Ribice ....	51
48.	Deček in raca . . 52
49.	Štorklje .... 53
50.	Štorklja .... 54
b) Iz
Postopač.......57
Lepa knjiga.....58
Ubožni otroci ....	60
Konjič........61
Tuji godci......62
Dnevi........63
Solnce ........	64
Zvečer . •.....65
Pri kokoših.....67
Vojaki . •......69
Fantič in konjič ...	70
Mraz beži......70
Angelj varuh.....72
Oltar........
Pastirček.......74
dnij:
Dan.........75
Cvetice.......76
Neoprezni deček ... 77
Ptičje gnezdo.....79
Po jagode......80
Vesela godba .... 81
Po jabolka......83
Pozor, četa!.....84
Otroka in pes .... 86
Lačni psiček.....87
V kuhinji......89
Nočni čuvaj.....90
Sv. Miklavž . . . . 92 Na ledu.......93
Popravek.
Na naslovni strani se je urinila pomota pri imenu pesnika, ki se imenuje W. Hey in ne M. Hey.