7 Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja Sigismondo Zois - the naturalist and owner of the founding collection of the first museum in Slovenia Breda ČINČ JUHANT1 Izvleček Žiga (Sigismondo) Zois (1747–1819) ima pomembno vlogo v naravoslovju. Njegova zbirka  mineralov je bila temelj prvega slovenskega muzeja, leta 1821 ustanovljenega in leta 1831 za  javnost odprtega Deželnega muzeja v Ljubljani. Njen pomen ni samo v lepoti in raznovrstno- sti. Je ena najstarejših in v kulturnozgodovinskem pogledu najpomembnejših takih zbirk. Že  v Zoisovem času  je  slovela po Evropi  in kdor  je obiskal Zoisa v Ljubljani,  si  jo  je zagotovo  ogledal. Obiskale pa so ga mnoge pomembne osebnosti, med njimi znanstveniki kot na primer  Friederich Mohs, Dietrich Ludwig Gustav Karsten  in Martin Heinrich Klaproth. Zato  se ob  200letnici smrti velikega mecena in naravoslovca upravičeno sprašujemo, zakaj je naravoslov- je v muzejski mreži  tako slabo zastopano  in zapostavljeno v osnovnih razmerah delovanja  -  najbolj mizerno v prostorskih razmerah. Kako to, da je znamenita Zoisova zbirka mineralov  tako  skromno  predstavljena  obiskovalcem?  Razrešitev  prostorskih  razmer  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije je nujno potrebna tudi za Zoisovo zbirko mineralov.  Ključne besede: Sigismondo Zois, zbirka mineralov, naravoslovje, muzealstvo, Prirodoslovni  muzej Slovenije  Abstract Sigismondo Zois  (1747–1819) plays an  important  role  in natural history. His collection of  minerals was the foundation stone of the first Slovenian museum, founded in 1821 and opened  to public in 1831 as the Provincial Museum in Ljubljana. Its importance lies not only in beauty  1 Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History Prešernova 20, Ljubljana, Slovenija, bjuhant@pms-lj.si 8 SCOPOLIA No 97 – 2019 and diversity but also in the fact that it is one of the oldest and most important historical col- lections of this kind in the world. In Zois' time, the collection was famous throughout Europe  and everyone who visited Zois in Ljubljana viewed it with interest. Many notable personalities  visited him, including scientists such as Friedrich Mohs, Dietrich Ludwig Gustav Karsten and  Martin Heinrich Klaproth. At the 200th anniversary of the death of the great patron and natural  scientist, we thus wonder how is  it possible that natural history is so poorly represented and  neglected  in  the museum network  in  terms of  its basic working conditions  - most miserable  in spatial terms. How come that the iconic Zois mineral collection is so modestly presented to  visitors? The solution of spatial problems in  the Slovenian Museum of Natural History is so  very urgent also for the sake of Zois mineral collection. Key words:  Sigismondo  Zois,  mineral  collection,  natural  history,  museology,  Slovenian  Museum of Natural History 9 Uvod Dvestoletnica smrti Žige Zoisa je priložnost, da prvotnega lastnika zbirke, ki jo danes hrani  Prirodoslovni muzej Slovenije, predstavimo celostno in na enem mestu. O Žigi Zoisu in njegovi  zbirki mineralov  je bilo že veliko napisanega. Najbolj celostno ga  je v  tem pogledu  raziskal  in  predstavil Ernest Faninger  (Faninger 1983,  1984,  1986,  1988a,  1988b,  1995,  2000),  zato  članek  v  prvem delu  temelji  na  njegovih  ugotovitvah. Zoisova  zbirka  je  kot  ena  ustanovnih  zbirk prvega slovenskega muzeja usodno povezana z muzejskimi stavbami, ki so in bodo tudi v  prihodnosti vplivale na fizično dostopnost zbirke javnosti. Zato članek v nadaljevanju predstavi,  kaj se je po baronovi smrti z zbirko dogajalo in kako je bila predstavljena javnosti. Zbrani so  podatki, kako se je razstavljeni del zbirke krčil in skrčil do današnjega stanja.  Članek zaključujem z opisom prizadevanj Prirodoslovnega muzeja Slovenije za boljše pro- storske razmere v prihodnosti, ki bi blagodejno vplivale tudi na ustanovno zbirko prvega slo- venskega muzeja. Vloga Žige Zoisa v naravoslovju in njegova zbirka mineralov Žiga Zois (1747–1819) je močno zaznamoval naravoslovje. Ni naključje, da je upodobljen  kot eden izmed štirih znamenitih mož (poleg Žige Herbersteina, Janeza Vajkarda Valvasorja  in Valentina Vodnika), ki jih je naslikal Jurij Šubic pod stropom nad muzejsko vhodno avlo  (slika 1). Po Žigi Zoisu se imenuje Zoisovo priznanje Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki  Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja Slika 1. Žiga Zois v avli muzeja (J. Šubic, olje na steno, 1885). Foto: David Kunc Figure 1. Sigismondo Zois in the museum lobby (J. Šubic, wall oil painting, 1885). Photo: David Kunc 10 SCOPOLIA No 97 – 2019 se podeljuje zunanjim (neformalnim) sodelavcem, ki s svojim delovanjem bistveno pripomo- rejo pri uresničevanju poslanstva Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Po njem se imenuje tudi  štipendija za nadarjene otroke in mladino. Po Zoisu se imenujeta najvišja državna nagrada  in  priznanje  za  dosežke  na  področju  znanstvenoraziskovalne  in  razvojne  dejavnosti,  to  sta Zoisova nagrada in Zoisovo priznanje. Prav tako se po njem imenuje mineral zoisit, ki  dokazuje, da Zois ni zaznamoval zgolj slovenskega naravoslovja. Nemški geolog Abraham  Gottlob Werner ga je Zoisu v čast leta 1805 poimenoval zoisit (Faninger 2000). Potrdil je  namreč Zoisovo domnevo, da gre za nov, dotlej neznan mineral. Za  časa  svojega  življenja  je Zois  ne  le  združeval  slovenske  razsvetljence,  temveč  je  bil  v  stiku  tudi  z  evropsko  pomembnimi  osebnostmi.  Kot  mecena,  mentorja  in  kot  osrednjo  osebnost  slovenskega  razsvetljenstva  so  ga  odlično  predstavili  zgodovinarji  slovenske- ga slovstva  in poskrbeli, da  je Zoisov krog dobro predstavljen slovenskim osnovnošolcem.  Onkraj naših meja pa je Zois bolj znan kot naravoslovec. To njegovo vlogo - kot naravoslovca,  predvsem mineraloga, fužinarja in zbiralca - je raziskal Ernest Faninger in dejstva objavil v  več delih, tudi v reviji Scopolia (Faninger 1983).  Žiga Zois se  je rodil 23. novembra v Trstu. Prvo izobrazbo je pridobil doma, kasneje  je  študiral humanistične vede na plemiški akademiji v Reggio Emilia. Kot osemnajstletnik se  je vrnil v Ljubljano k očetu, ki ga je brž uvedel v trgovske, rudarske in fužinarske posle, v  naravoslovne vede pa  sta ga uvedla  jezuita Gabriel Gruber  in  Jožef Maffei. Veliko  je bral  in  kasneje  tudi  potoval. Kot  piše  v  Slovenskem biografskem  leksikonu  (Valenčič  in  sod. 2019), se je »v začetku 1779 podal na dolgo potovanje po srednji Evropi (Nemčija, Holandija,  Švica,  Francija),  obiskal  nekatere  železarne  in  trgovinske  združbe,  verjetno  navezal  stike  z naravoslovci, ker se je  ljubiteljsko ukvarjal z mineralogijo«. Dopisoval si  je z nekaterimi  vodilnimi evropskimi znanstveniki (med njimi geologi, mineralogi, kemiki), kot na primer  z I. von Bornom (1742–1791), A. G. Wernerjem (1749–1817), M. H. Klaprothom (1743–1817),  D. Dolomieujem (1750–1801), P. Jordanom in F. Mohsom (1773–1839). »Ugled in veljava sta  privedla k Zoisu na obisk znanstvenike iz tujine.« (Valenčič in sod. 2019), med njimi tudi  F. Mohsa in M. H. Klaprotha. Kljub temu, da je Žiga Zois objavil zgolj nepodpisan članek o  človeški ribici (Jernejc Kodrič, ta zbornik), je bil dober poznavalec mineralogije, kemije,  metalurgije, geologije in rudarstva, zanimala pa sta ga tudi zoologija in botanika. Čeprav ni  objavljal, je svojo strokovnost izkazal v korespondenci s pomembnimi naravoslovci tedanjega  časa (Faninger 2000; Šumrada 2001; Valenčič in sod. 2019). Sodobniki so ga cenili, kar po- trjujejo priznanja uglednih ustanov: Gesellschaft naturforschender Freunde zu Berlin (1782),  Imperialis  Leopoldino-Carolina Academia Naturae Curiosum,  Erlangen  (1793), Academie  Celtique,  Paris  (1806),  Jenaer  herzoglich  = mineralogische  Sozietät  (1807), Wetterau'sche  Gesellschaft  für Naturkunde  zu Hanau  (1808). Kot  že  zapisano,  se  po Žigi Zoisu  imenuje  mineral  zoisit.  Žiga  Zois  je  prejel  odlikovanje,  in  sicer  komanderski  križ  Leopoldovega  reda (1809).  Žiga  Zois  je  bil  torej  naravoslovec  in  nadvse  pomemben  je  bil  kot  zbiralec.  Sloves  si  je  pridobil  z  zbirko  mineralov,  eno  najlepših,  najstarejših  in  najpomembnejših  v  Evropi  (Valenčič in sod. 2019; Jeršek, ta zbornik). Poleg primerkov, ki jih je Žiga Zois zbral doma,  so primerki, ki jih je pridobil z nakupi in zamenjavami. Zbirko je imel v drugem nadstropju  svoje  trinadstropne palače v Ljubljani  (danes Breg 22)  (slika 2). Kako  je bila zbirka sprva  urejena, ni jasno. Obstajata dva nemška seznama zbirke. Prvi je nastal okoli leta 1800, drugi  proti koncu Zoisovega življenja in sloni na Wernerjevem sistemu. Za zbirko je nekaj časa (od  1803 do 1808) skrbel Jernej Kopitar (Faninger 1983; Valenčič in sod. 2019).  11 Temelji muzealstva na Slovenskem in Zoisova zbirka mineralov Če upoštevamo navedbe (Valenčič in sod. 2019), si je Zois zelo »želel, da bi Ljubljana dobila  muzej, kateremu bi prepustil  svojo zbirko;  take ustanove  je  spoznal na potovanjih po večjih  mestih. Mučila ga je misel, da bi morda bili dediči prisiljeni zbirko prodati na tuje.« Muzejem in  znanstvenikom je razposlal več kot 5700 primerkov, največ muzeju na Dunaju. Zaradi finančnih  težav je kasneje tudi zbirko mineralov ponudil v odkup graškemu muzeju Joanneum, vendar  neuspešno. Po njegovi smrti se je vse lepo izteklo - zbirka ni šla na tuje. Škof Avguštin Gruber  je na seji kranjskih stanov 4. 7. 1821 predstavil potrebo po ustanovitvi muzeja, Žigov nečak  Karl Zois pa je Zoisovo zbirko 13. 7. 1821 ponudil v odkup. Jeseni istega leta, to je 15. 10. 1821,  so na seji deželnih stanov sprejeli sklep o ustanovitvi muzeja v Ljubljani. Za čas ljubljanskega  kongresa leta 1821 si je Zoisovo zbirko mineralov ogledal knez Metternich. Dvor je 12. 1. 1823  Zoisovo zbirko odkupil in ko je 8. 6. 1826 odobril ustanovitev Deželnega muzeja v Ljubljani,  mu jo je podaril. Pri izbiri lokacije za muzej so 1830. leta določili pritlične prostore licejskega  poslopja. Muzej je Zoisovo zbirko mineralov prevzel 9. 8. 1831 in 4. 10. 1831 je sledilo slovesno  odprtje. Poleg Zoisove zbirke mineralov je bila razstavljena tudi Hochenwartova zbirka konhilij  (Faninger 1983).  O Zoisovi zbirki mineralov je veliko napisanega (Faninger 1983, 1984, 1988b), o zgodovini  razstavnih postavitev manj – še največ na dnevih mineralov, fosilov in okolja leta 1994, ko je  bila v Bistrici pri Tržiču postavljena razstava Zoisova zbirka po Zoisu (Činč Juhant 1994a)  Slika 2. Palača na Bregu v Ljubljani danes, ki je bila v lasti Žige Zoisa. Foto: David Kunc Figure 2. The Palace at Breg in Ljubljana today. It was the property of Sigismondo Zois. Photo: David Kunc Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 12 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 3. Zadnji pano stalne razstave Zoisova zbirka mineralov prikazuje zgodovino muzeja.  Foto: David Kunc Figure 3. The last panel of the permanent exhibition »Zois's collection of minerals« displays the  museum history. Photo: David Kunc 13 in v katalogu objavljen članek (Činč Juhant 1994b). Razstava je bila leta 1994 na ogled tudi  v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (Činč Juhant 1994c). Vsekakor je vredno zgodovinskega  spomina, kaj se je dogajalo z zbirko po smrti Žige Zoisa in kako je s prostorskimi možnosti v  prihodnje. Zoisova zbirka mineralov je tesno povezana z zgodovino muzeja in s stavbami, ki so  bile ali bodo namenjene Prirodoslovnemu muzeju Slovenije (slika 3).  Prva  muzejska  postavitev  je  bila  prikazana  ob  odprtju  Deželnega  muzeja  v  Ljubljani,  ki  je  imel  svoje  prostore  v  liceju,  nekdanjem  frančiškanskem  samostanu  na  današnjem  Vodnikovem trgu. Muzej je imel ob odprtju samo eno razstavno dvorano (slika 4). Kasneje  so mu dodelili še štiri sobe in nato še dodatne prostore v prvem nadstropju liceja. Zoisova  zbirka je bila vseskozi v prvi muzejski dvorani, in sicer je bila ob vstopu v dvorano na desni.  Aljančič (1986), ki se sklicuje na prvi vodnik po zbirkah Deželnega muzeja (Hochenwart  1836), pravi, da je bila zbirka shranjena v predalih in steklenih omarah, ki so segale do prvega  okna. V vitrinah je bilo na ogled 717, v predalih pa 2629 kosov. Zbirka je bila urejena po  Wernerjevem sistemu, ni bila pa še v celoti etiketirana. Grof Hohenwart je v Zoisovi zbirki  opozoril na domače posebnosti, npr. idrialit, ki so ga našli samo v Idriji, odličnih primerkov  iz drugih dežel pa se ni dotaknil. Muzejski prostori, dodeljeni v liceju, so postali pretesni, saj  se je gradivo vse bolj povečevalo. Slika 4. Marcus Charl: Razstavna dvorana Deželnega muzeja v stavbi ljubljanskega liceja, Narodni muzej  Slovenije © Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. Foto: Tomaž Lauko Figure 4. Marcus Charl: Exhibition Hall of the Provincial Museum in in the Lyceum building in Ljubljana,  National Museum of Slovenia © Narodni muzej Slovenije, Ljubljana. Photo: Tomaž Lauko Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 14 SCOPOLIA No 97 – 2019 Leta 1888 se je muzej preselil v novo, posebej za muzej zgrajeno poslopje. Se pravi v muzejsko  stavbo, v kateri  je del zbirke  tudi danes  (slika 5). Muzej  se  je  takrat preimenoval v Kranjski  deželni muzej Rudolfinum. V Dežmanovem vodniku, ki je izšel istega leta, se lahko prepričamo,  da je bila Zoisova zbirka v sobi XV, in sicer v omarah 1–21 po sistematiki, v omarah 22–24 so  bili modeli kristalov (po Zippeju), v omarah 25–35 pa je bila terminološka zbirka (Deschmann  1888). Več o postavitvi Zoisove zbirke ne moremo ugotoviti.  Zanimiv je tloris pritličja v muzejski zgradbi leta 1931 (slika 6), kot ga prikazuje kulturno- zgodovinski del Vodnika po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani (Mal 1931). Dokumentira  namreč površino, ki je bila v pritličju namenjena mineraloškim in petrološkim zbirkam. V na- daljevanju Vodnika po  zbirkah,  ki  je  zajemal prirodopisni  del  (Narodni muzej v Ljubljani  1933), ne izvemo veliko o postavitvi, čeprav je Žurgov del, Mineraloško-petrografski oddelek,  obširen in poučen. Seznani nas zlasti s slovenskimi nahajališči, in sicer najprej obdela minerale  in  potem kamnine. Le  v Kosovem predgovoru  se  lahko  prepričamo,  da  so  se  spoprijemali  s  prostorskimi težavami: »Glede na pomanjkanje prostora ter sedanje in predvideno bodoče preu- rejanje (posebno mineraloških) zbirk in iz tega izvirajoče pogosto premikanje predmetov, ni bilo  mogoče razvrstiti eksponatov v sistematičnem redu.« Po osamosvojitvi Prirodoslovnega muzeja leta 1944 je njegov tedanji ravnatelj dr. Fran Kos  v publikaciji Prirodoslovna izvestja napisal zanimiv članek Postanek in razvoj Prirodoslovnega  muzeja v Ljubljani (Kos 1944). Muzejske zbirke so fotografirali: »Zaradi preteče nevarnosti, da  Slika 5. Muzejska zgradba, v kateri je Zoisova zbirka mineralov razstavljena danes. Zgrajena je bila leta 1988  kot prva za muzejske namene zgrajena stavba pri nas. Foto: David Kunc Figure 5. The Museum building, where Zois Mineral Collection is on display. It was built in 1988 as the first  edifice built for museum purposes in our country. Photo: David Kunc 15 bi bil muzej radi vojnih dogodkov porušen ali požgan, se je poskušalo podrobne in celotne slike  zbirk Prirodoslovnega muzeja, njih razpored po dvoranah, njih zunanjo organizacijo in celotni  vtis ohraniti v fotografijah, odnosno negativih.« Grozeči nevarnosti se imamo torej zahvaliti, da  je zbirka, kakršna je bila včasih, ohranjena občemu spominu (slike 7–11), ne le spominu tistih  srečnežev, ki so se lahko učili in občudovali Zoisovo zbirko v času, ko so ji namenili največ  razstavnega prostora. Leto 1944 je bilo pomembno, saj se je Prirodoslovni muzej osamosvojil in  moderniziral. Med pomembnejšimi nalogami v prvih mesecih samostojnosti omenja evakuaci- jo zbirk Prirodoslovnega muzeja zaradi že omenjene nevarnosti pred napadi iz zraka. V vlažna  podzemska muzejska zaklonišča so spravili predmete, ki jim vlaga nič ali le malo škoduje. To  so bile predvsem temeljne zbirke prvega slovenskega javnega muzeja, Zoisove mineraloške in  montanistične zbirke ter geološko, petrografsko in paleontološko gradivo treh pritličnih dvoran  Prirodoslovnega muzeja. Dobra stran evakuacije je bil ponoven, natančen in podroben pregled  vsega evakuiranega gradiva.  Po ustnem izročilu Sava Breliha iz leta 1994 se je zbirka preselila v prvo nadstropje iste  stavbe  leta 1947. Kmalu po novi  razstavni postavitvi  zbirke,  leta 1949,  je muzej  izdal  tudi  Vodič po  zbirkah Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani  (Prirodoslovni muzej v Ljubljani  1949). Namenjen je bil zlasti šolski mladini in je opozarjal predvsem na zanimive primerke,  ki  bi  jih  ob  bežnem  ogledu  zbirk  lahko  prezrli.  Za  obseg  in  postavitev  Zoisove  zbirke  je  pomemben tloris hodnika v prvem nadstropju (slika 12), kjer so označene omare, v nadalje- Slika 6. Tloris pritličja muzejske zgradbe leta 1931, kot ga prikazuje Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v  Ljubljani. Kulturno zgodovinski del.  Figure 6. Ground floor plan of the museum building in 1931 as described by Vodnik po zbirkah Narodnega  muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodovinski del. (transl.: Guide to the Collections of the National Museum in  Ljubljana. The Cultural History part).  Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 16 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 7. Eden izmed ohranjenih  negativov iz leta 1944, in sicer  št. 865 (velikost negativa 5 x 5 cm).  Foto: David Kunc Figure 7. One of the preserved  negatives from 1944, namely  No. 865 (negative size 5 x 5 cm).  Photo: David Kunc Slika 8. Pogled na del  razstavljene zbirke leta 1944  (iz negativa št. 865, Dvorana XV.  Mineralogija II). Foto: Arhiv  Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 8. View of a part of the  exhibited collection in 1944  (from negative No. 865, Exhibition  Hall XV. Mineralogy II).  Photo: Archives of the Slovenian  Museum of Natural History 17 Slika 9. Pogled na del  razstavljene zbirke leta 1944  (iz negativa št. 863, Dvorana XV.  Mineralogija II. Relief Gorenjske).  Foto: Arhiv Prirodoslovnega  muzeja Slovenije Figure 9. View of a part of the  exhibited collection in 1944  (from negative No. 863, Exhibition  Hall XV. Mineralogy II. Relief  of the Gorenjska Region).  Photo: Archives of the Slovenian  Museum of Natural History Slika 10. Pogled na del  razstavljene zbirke leta 1944  (iz negativa št. 864, Dvorana  XV. Mineralogija II. Relief  Gorenjske II). Foto: Arhiv  Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 10. View of a part of  the exhibited collection in 1944  (from negative No. 864, Exhibition  Hall XV. Mineralogy II. Relief  of the Gorenjska Region II).  Photo: Archives of the Slovenian  Museum of Natural History Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 18 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 11. Pogled na del  razstavljene zbirke leta 1944  (iz negativa št. 869, Dvorana  XV. Mineralogija II. Zbirka  marmorjev). Foto: Arhiv  Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 11. View of a part of the  exhibited collection in 1944 (from  negative No. 869, Exhibition  Hall XV. Marble collection).  Photo: Archives of the Slovenian  Museum of Natural History vanju pa je omenjena tudi vsebina posameznih omar. Mineraloško-petrografski del je tedaj  obsegal  44  omar.  Prirodoslovnemu muzeju  je  bila  dodeljena  le  polovica  prostora  v  prvem  nadstropju. Se pravi, ko se po stopnicah povzpnemo v prvo nadstropje na desni, kamor spada  tudi razstavna dvorana med obema krakoma stopnišča.  Razstavljeni del Zoisove zbirke se je še naprej krčil, dobila pa je prvega kustosa, ki se je  ukvarjal izključno z mineralogijo in petrologijo. To je bil Ernest Faninger, ki je bil v muzeju  zaposlen  od  1953  do  1991  (slika  13).  Leta  1971,  ob  stopetdesetletnici  prvega  muzeja  na  Slovenskem, so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije odkrili bronast doprsni kip Žige Zoisa,  delo akademske kiparke Dore Novšak (slika 14), in odprli njegovo prenovljeno mineraloško  zbirko. Takrat je bil del hodniške razstave zagotovo že podrt, saj je bil na mesto, koder so bile  vitrine, umeščen omenjeni kip. Glavna težava muzeja je bila (tudi takrat) prostorska stiska. »Razstavnih zbirk že davno  ne moremo več  širiti,  depoji  so postali pretesni, ponekod  tudi po  trije uslužbenci delajo v  eni sobi. Sedanjo prostorsko stisko vsekakor želimo omiliti. Najboljša rešitev bi bila, da bi v  stavbi ostal en muzej, druga dva pa bi dobila ustrezne prostore drugod,« je zapisal Faninger (1986). Nova postavitev  je bila nujna,  saj  so  leta 1987 v celotni  stavbi namestili  centralno  kurjavo, kar  je zahtevalo odstranitev dela vitrin  in premeščanje mineralov. Zoisovo zbirko  mineralov  je  tik  pred  zadnjim  krčenjem  razstavne  površine  dokumentiral Marko Aljančič  (slika 15) za objavo v reviji 'Mineralogical Record Magazine - Mineral Museums of Eastern  Europe', ki je izšla januarja 1988.  Leta  1988,  ob  stoletnici  stavbe,  so  na  novo  postavili  prenovljeno  Zoisovo  zbirko  v  prečnem hodniku v prvem nadstropju (slika 16). Avtor postavitve je bil dr. Ernest Faninger  po zamisli arhitektov Marjana Lobode, Sintije Hafner in Ule Kenda. Razstavili so le izbor  19 primerkov, drugo je ostalo v depoju, se pravi  le 307 primerkov. Oblika vitrin  je ustrezala  kriteriju o enotnosti vitrin v isti muzejski stavbi. Zoisova zbirka je bila s tem v zgodovini  postavitev najbolj skrčena. »Ker naj bi zbirka služila pri pouku mineralogije v muzeju, so jo  že davno preuredili po klasifikaciji po kemični osnovi. Tudi imena mineralov so sodobna.  Zgodovinski videz zbirke smo skušali ohraniti le toliko, da ne pišemo kemičnih formul, ki  jih v Zoisovih časih še niso poznali. Zbirka se začne s samorodnimi prvinami, sledijo sulfidi  in  sorodne  spojine,  oksidi,  soli,  silikati  in  na koncu  še  organske  snovi,  ki  jih  po  tradiciji  še uvrščamo med minerale. Tudi nekaj kamnin  je še  razstavljenih v zadnji vitrini, kajti v  Zoisovih časih še niso ostro razlikovali mineralov od kamnin,« piše Faninger (1988a) ob  odprtju  prenovljene  Zoisove  zbirke mineralov.  Poleg  štirinajstih  vitrin  z minerali  je  bilo  postavljenih tudi pet panojev, ki nas poučijo o rodu Zoisov, o Žigi Zoisu in njegovi zbirki  ter nekaj o zgodovini muzeja. Ob odprtju je  izšel  tudi Faningerjev vodnik Zoisova zbirka  mineralov v zbirki Kulturni  in naravni spomeniki Slovenije (Faninger 1988b). Naslednje  leto so vsi trije muzeji pridobili delovne prostore na podstrešju, a prostorska stiska v zvezi  z zbirkami je še naprej čakala boljših časov, ki pa jih tudi po izselitvi Slovenskega etnograf- skega muzeja ni dočakala.  Slika 12. Tloris hodnika v prvem nadstropju leta  1949 iz Vodiča po zbirkah Prirodoslovnega muzeja v  Ljubljani (Prirodoslovni muzej v Ljubljani, 1949). Figure 12. Corridor ground plan on the first  floor in 1949 from the Guide to the Collections  of the Museum of Natural History in Ljubljana  (Prirodoslovni muzej v Ljubljani, 1949). Slika 13. Ernest Faninger, ko se je zaposlil v muzeju.  Foto: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 13. Ernest Faninger, when gaining  employment in the Museum. Photo: Archives of the  Slovenian Museum of Natural History Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 20 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 14. Bronast doprsni kip Žige  Zoisa, delo akademske kiparke  Dore Novšak. Foto: David Kunc Figure 14. Bronze bust of  Sigismondo Zois, created by  academic sculptor Dora Novšak.  Photo: David Kunc Slika 15. Zoisova zbirka mineralov leta 1987 - tik pred zadnjim krčenjem razstavnega dela zbirke. Foto: Marko  Aljančič Figure 15. Zois Mineral Collection in 1987 - just prior to the last reduction of the exhibition part of the  collection. Photo: Marko Aljančič 21 Slika 16. Odprtje prenovljenega razstavnega dela Zoisove zbirke leta 1988 z avtorjem dr. Ernestom  Faningerjem. Foto: Andrej Grum Figure 16. The opening of the renovated exhibition part of Zois Mineral Collection in 1988 and its author Ernest  Faninger, PhD. Photo: Andrej Grum Slika 17. Odprtje razstave ob 250-letnici rojstva Žige Zoisa: Žiga Zois: fužinar, naravoslovec, mineralog in  zbiralec. Foto: Osebni arhiv Figure 17. The exhibition opening at the 250th anniversary of Sigismondo Zois' birth: Žiga Zois: ironworker,  naturalist, mineralogist and collector. Photo: Personal archive Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 22 SCOPOLIA No 97 – 2019 Kot  je bilo zapisano že ob 250. obletnici rojstva Žige Zoisa,  je mecenova zbirka potrebna  mecenstva  (Činč  Juhant 1997). Takrat  - ob obletnici  -  smo postavili  priložnostno  razstavo  (slika  17)  in  izdali  katalog  ter  Zoisa  kratko  predstavili:  Žiga  Zois:  fužinar,  naravoslovec,  mineralog in zbiralec (Činč Juhant & Faninger 1997).  Čeprav smo za Zoisovo zbirko mineralov v skladu z možnostmi poskrbeli - obnovili smo  panoje in vitrine, zbirko osvežili in jo v letu 2017 na novo predstavili - tudi interaktivno in z  vključitvijo v nov vodnik po  razstavnih geoloških zbirkah  (Jeršek & Križnar 2017), ostaja  Zoisova zbirka mineralov (slika 18) še danes prostorsko utesnjena.  Prihodnost Zoisove zbirke mineralov Kakšna je prihodnost Zoisove zbirke mineralov? Selitev Prirodoslovnega muzeja Slovenije  v novogradnjo v Biološkem središču v zahodnem delu Ljubljane ob vznožju Rožnika  je bila  predvidena pred tremi desetletji, saj projektna dokumentacija sega v leto 1989. Kljub nesporni  pomembnosti  ustanove,  ki  hrani  tudi  ustanovni  zbirki  prvega  slovenskega  muzeja,  ima  Prirodoslovni muzej Slovenije najslabše  razmere za delovanje. Prostorska  rešitev z novogra- dnjo je bila dorečena že v prvotnem zakonu o "kulturnem tolarju/evru" (od 1998 do izteka ve- ljavnosti 2013), to je v Zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike  Slovenije v kulturi (Uradni list RS, št. 14/3 – uradno prečiščeno besedilo in 77/08). Predvidena  je bila v Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (Uradni list RS, št. 99/13). Narejeni so bili že drugi projekti (sliki 19 in 20). Slika 18. Zoisova zbirka danes. Foto: David Kunc Figure 18. Zois Mineral Collection today. Photo: David Kunc 23 Slika 19. Maketa muzejske stavbe, izdelana po prvih projektih. Fotografirana je na lokaciji predvidene gradnje  leta 1991. Foto: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 19: Model of the museum building made after the first projects. Photo was taken on the location of the  planned museum building in 1991. Photo: Archives of the Slovenian Museum of Natural History Slika 20. Pogled v prihodnost: novogradnja Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču.  Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 20. A look into the future: new museum building for the Slovenian Museum of Natural History at the  Biological Centre. Photo: Archives of the Slovenian Museum of Natural History Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 24 SCOPOLIA No 97 – 2019 Prostorska rešitev Prirodoslovnega muzeja Slovenije - in z njim Zoisove zbirke mineralov -  kljub  ogorčenju  naravoslovne  skupnosti  časovno  še  ni  dorečena.  Da  gre  za  prioritetno  in- vesticijo,  je  v  letu  2017  potrdil  Nacionalni  svet  za  kulturo  (http://nsk-slo.si/index.php/seje/ zapisnik/387). Na problematiko  razmer v naravoslovnem muzealstvu muzej  javno opozarja.  Izjavo Naravoslovna skupnost proti drugemu aleksandrijskemu požaru (https://o-sta.si/22721/ naravoslovna-skupnost-proti-drugemu-aleksandrijskemu-pozaru)  so  v  letu  2018  podprle  vodilne  akademske  institucije  (Univerzi  v  Ljubljani  in  Mariboru,  Nacionalni  inštitut  za  biologijo, Geološki  zavod  Slovenije  in  Slovenska  akademija  znanosti  in  umetnosti),  pa  tudi  drugi. Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport Državnega sveta je problematiko razmer v  naravoslovnem muzealstvu - položaj Prirodoslovnega muzeja Slovenije obravnavala 6. 7. 2018  (http://www.ds-rs.si/sites/default/files/dokumenti/655_mnenje_pms.pdf)  in  v  svojem  mnenju  zapisala: "Komisija podpira poziv Prirodoslovnega muzeja Slovenije in od pristojnega ministr- stva, Vlade in Državnega zbora pričakuje, da zagotovijo ustrezna sredstva za ureditev prostor- skih razmer muzeja in s tem preprečijo propadanje naravoslovnih zbirk oz. omogočijo kakovo- stno hranjenje in varovanje naravoslovne dediščine." Po požaru v Narodnem muzeju Brazilije  v  istem  letu so mediji prejeli  še  Izjavo Strokovnega sveta Prirodoslovnega muzeja Slovenije  ob  požaru  v Narodnem muzeju Brazilije  (https://o-sta.si/23037/izjava-strokovnega-sveta-pri- rodoslovnega-muzeja-slovenije-ob-pozaru-v-narodnem-muzeju-brazilije),  saj  je  položaj  tako  kritičen,  da  je  bilo  smiselno  javnost  po  katastrofi  v  tujini  ponovno  seznaniti.  Slabo  stanje  edinega naravoslovnega muzeja pri nas odmeva tudi preko naših meja. V podporo reševanja  mačehovsko vzdrževanih naravoslovnih zbirk je mednarodni muzejski svet, odbor za naravo- slovne muzeje (ICOM NATHIST), na letni konferenci konec leta 2018 pripravil Ramatgansko  izjavo  (https://icomnathist.wordpress.com/2018/12/22/nathist-statement-on-collections-in-ra- mat-gan/),  v  kateri  izraža  veliko  zaskrbljenost  za  naravoslovne  zbirke,  ki  se  spoprijemajo  z  naraščajočimi tveganji, in poziva financerje, da prepoznajo vrednost tega bogastva in mu zago- tovijo trajno zašito.  Razrešitev prostorskega vprašanja je več kot nujna in bi blagodejno vplivala tudi na Zoisovo  zbirko mineralov, ki je kljub kulturno zgodovinskemu pomenu (temeljna zbirka prvega muzeja  na Slovenskem) le simbolično predstavljena in depojsko utesnjena. Nostalgiji po prvotni posta- vitvi v današnji muzejski stavbi – ob še tako močni želji – žal ni mogoče ugoditi. Ni več izvirnih  vitrin, da bi bilo  to vsaj  teoretično možno. Ne glede na  to  je dolžnost države, da v skladu z  zakonsko predvidenimi standardi poskrbi za bogati arhiv narave, ki vključuje Zoisovo zbirko  mineralov.  Sklepi Žiga Zois  (1747–1819)  in  njegova  zbirka mineralov  ima  za  znanost,  zlasti  za  naravoslov- je  in muzeologijo,  izjemen  pomen.  Prostorske možnosti  za  Zoisovo  zbirko mineralov  so  se  v  zgodovini  muzealstva  žal  zelo  poslabšale,  rešitev  z  novogradnjo  Prirodoslovnega muzeja  Slovenije pa časovno ni dorečena. 25 Literatura in viri / References Aljančič, M., 1986: Grofov(sk)o povabilo v ljubljanski deželni muzej. Proteus, 48 (7): 250–253. Činč Juhant, B., 1994b: Zoisova zbirka po Zoisu. Str. 36–42 v: FLORJANČIČ, A. P.  (ur.):  22. mednarodni dnevi mineralov, fosilov in okolja = 22nd International Days of Minerals, Fossils and Environment, Mednarodna razstava mineralov, fosilov in kamna, Tržič, 51 str. Činč  Juhant,  B.,  1994a: Zoisova zbirka po Zoisu: v osnovni šoli v Bistrici pri Tržiču,  13.-15. 5. 1994. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana.  Činč  Juhant,  B.,  1994c:  Zoisova zbirka po Zoisu: v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani, 16. 5.- 30. 9. 1994. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. Činč Juhant, B., 1997: Mecenova zbirka je potrebna mecenstva. Ob 250. obletnici rojstva Žige  Zoisa . Delo, 39, št. 273 (26. XI. 1997): 9. Činč  Juhant,  B.  &  E.  Faninger,  1997: 250-letnica rojstva Žige Zoisa. Žiga Zois: fužinar, naravoslovec, mineralog in zbiralec. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 19 pp. Deschmann, K., 1888: Führer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach . Verlag des Landes-Museum, Laibach, 179 str. Faninger, E., 1983: Baron Žiga Zois in njegova zbirka mineralov = Baron Sigmund Zois and  His Mineralogical Collection. Scopolia, 6: 1–32. Faninger,  E.,  1984:  Sigmund  Freiherr  Zois  von  Edelstein.  Žiga  baron  Zois  pl.  Edelstein.  Geologija, 27: 5 - 25.  Faninger, E., 1986, Zgodovina Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Proteus, 48 (7): 274–275. Faninger,  E.,  1988a:  Zgodovina  Prirodoslovnega  muzeja  Slovenije.  Ob  stoletnici  stavbe.  Obzornik, 12: 896–899. Faninger,  E.,  1988b:  Zoisova zbirka mineralov.  Kulturni  in  naravni  spomeniki  Slovenije,  Ljubljana, 158 str. Faninger, E., 1995: Sodelovanje barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika na področju geoloških  znanosti. Zusammenarbeit zwischen Freiherr Sigmund Zois und Valentin Vodnik auf dem  Gebiet der geologischen Wissenschaften. Geologija, 37, 38: 561–564. Faninger, E., 2000: Briefe von Freiherr Sigmund Zois mineralogischen Inhalts aus den Jahren  1778 – 1793. Pisma barona Žige Zoisa mineraloške vsebine iz  let 1778 – 1793. Geologija, 43/1: 9–11. Faninger, E., 2000: Freiherr Sigmund Zois, Zoisit und Karinthin (Zum 250. Jahrestag seiner  Geburt). Baron Žiga Zois, Zoisit in karinthin. Geologija, 42: 5–18 (1999). Hochenwart,  F.  J.,  1836: Leitfaden für die das Landes Museum in Laibach Besuchenden . Laibach, 19 pp. Jeršek, M.  & M.  Križnar,  2017: Vodnik  po  razstavnih  geoloških zbirkah  Prirodoslovnega  muzeja Slovenije. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 87 str. Kos, F., 1944: Postanek in razvoj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani. Prirodoslovna izvestja, 1: 199–219, Ljubljana. Mal, J., 1931: Zgodovinski pregled. Str. 5–20 v Narodni muzej v Ljubljani, Vodnik po zbirkah narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturnozgodovinski del. Ljubljana, 183 str.  Narodni  muzej  v  Ljubljani,  1933:  Vodnik po zbirkah narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodopisni del. Narodni muzej v Ljubljani, Ljubljana, 219 str. Prirodoslovni  muzej  v  Ljubljani,  1949:  Vodič po zbirkah Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, Ljubljana, 47. str. Šumrada, J., 2001: Žiga Zois in Déodat de Dolomieu. Kronika, 49 (1/2): 65–72 . Breda ČINČ JUHANT: Žiga Zois - naravoslovec in prvotni lastnik ustanovne zbirke prvega slovenskega muzeja 26 SCOPOLIA No 97 – 2019 Valenčič, V., E. Faninger, & N. Gspan-Prašelj, 2019: Zois plemeniti Edelstein, Žiga (1747–1819).  V:  Slovenska biografija:  http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi872726/#slovenski- biografski-leksikon (9. april 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Spletni viri, dostopni 7. 8. 2019 http://nsk-slo.si/index.php/seje/zapisnik/387 https://o-sta.si/22721/naravoslovna-skupnost-proti-drugemu-aleksandrijskemu-pozaru http://www.ds-rs.si/sites/default/files/dokumenti/655_mnenje_pms.pdf https://o-sta.si/23037/izjava-strokovnega-sveta-prirodoslovnega-muzeja-slovenije-ob-pozaru- v-narodnem-muzeju-brazilije https://icomnathist.wordpress.com/2018/12/22/nathist-statement-on-collections-in-ramat-gan/