Poštnina plačana v gotovini Leto XIX. št 43
MURSKA SOBOTA. 30. oktobra 1932
Cena številki 1 Din.
Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din. več, v inozemstvo 12 Din. več. Doma se lehko v blagi plača.
IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4.
Cena oglasov : Cela stran 800 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15% dražji. — Popüst od 5—50%. — Pošt. Ček. pol. št. 11.806.
Vsi svéci.
Tužna je jesén; žuto listje káple z drevja, kmične meglé se vlačijo nad goščami pa njivami. Dešč ide, mraz se približávle. Polodelavci so spravili zadnje letne pridelke : krumple, kukorico, hajdino, repo so pomikali, brátva je minóla, sád je pobrani. Mlada setva že čaka, da jo pokrije prvi sneg. Lüdjé se zdržávajo domá, vse je ne tak živo, kak je v leti biló. Ceste so blatne, tü pa tam škriplejo včási kakša kola k mlini.
Vse to — kak da bi naše misli pa naše düše obrnolo od zemelskoga k Večnomi, s toga sveta na ov svet. Kmičen pa hladen čas nas priprávla na lepi svétek Vsej svècov. Golo drevje žalostno stoji po škegnjáj, oblačno nébo, Zeléni venci z belimi katarinščicami po križaj, po grobáj ! Na véčar zagorijo po cintoraj svečice, vsi grobi so olepšani, tüdi tam, gde je med letom návadno ne najlepše na cintoraj . . . Tüdi v Bratoncaj so nikelko odnesli s cintora tisto ciglóvje pa kaménje, ki je že dve leti grdo ležalo blüzi vélkoga križa. Lübezen pa spoštüvanje do mrtvih pokojnih nas vse sili, da njim na njihovom zadnjem domi skažemo dostojno část . . .
Množine lüdstva se zbirajo na té dén po naših cintoraj, pokleküjejo kre grobóv i molijo. Skoro nega Zdravoga človeka té dèn, ki ne bi obiskao groba svojih dragih pokojnih. Tak so znova Zdrüžene drüžine, sirota mati vrelo žele, da bi njoj dete živo staló poleg njé, — pri drügom grobi dete joče za pokojnim starišom, žele ga meti živoga pri sebi . . . Na té dén tak grozno občütimo vsi slabost svojega zemelskoga živlenja, čütimo, da je na zemli ešče ne konec našega žitka ! Düša nam pravi, da je večno, lepše živlenje, gde bomo zdrüženi vsi na vekomaj . . .
Skrivnost živlenja nas té dén , sili na kolena. Z vsov močjóv občütimo, da zdaj smo — naskori pa nas nede več ! Drügi bodo klèčali pri našem grobi, naša düša pa bo na drügom sveti v novom živlenji . . .
Zmislimo si té dén na tiste pokojne i žive, šterim smo mogoče mi vničili čast, srečo živlenja . . . Grozno je to za nas ! Gledajmo da zadostimo s svojim lepim živlenjom v prišestnosti, S tem si tüdi zagotóvimo lepo posmrtno živlenje i dober spomin ostane za nami na zemli — našemi odvetki v čast i vzgléd !
Spomin naših pokojnih naj nam bo prilika, da se düševno obnovimo !
Spomenik v večnem ledu. Slavnemu ameriškemu polarnemu raziskovalcu Robertu Pearjy, ki je leta 1909 koračil na severni tečaj, so zdaj postavile njegova hči in obe nečakinji ta veliki spomenik v Cape Yorku. Je to dvajset metrov visok obelisk, ki nosi edini napis v črki „P“. Pri otvoritveni slovesnosti so bili navzoči nekdanji Pearyjevi spremljevalci in številni Eskimi, ki so sledili nenavadnemu obredu z veliko pozornostjo.
Ka je z Europov ?
Ne je ešče dugo, gda je preživlala Europa različne kongrese, na šterih so velikaši i državniki sveta odločevali o usodi sveta. I tak so dali zgodovinari toj dobi ime — doba kongresov. Tüdi denešnja doba, doba 20. stoletja, v šteroj zdaj mi živimo, ma z tistov dobov nikelko podobnoga. Tüdi naša doba preživla same konference (spravišča) i posvetovanja velikašov i državnikov sveta.
Celi širni svet dobiva zmerom bole temno podobo novoga obraza.
Ešče nam je dobro v spomini Svetovna bojna kak strašna posledica opredeljevanja — grupacij, prijatelstva i sovraštva med narodi. I to sta bili dve grupacije. Na ednoj strani Antanta (zveza Francije, Anglije, Rusije i drugih menših državic). Na drügoj strani pa Trozveza (Nemčija, Austrovogrska pa Italija, štera se je kesneje izneverila i stopila na stran Antante). Te dve velki grupacije sta se med sebov klali i krvaveli na bojnom morišči celih dobrih 4 let. I dnes nastajajo na političnom zemljevidi sveta novi prijateli i novi nasprotniki. Kak bode njihov razvoj, kakša posledica te nove grupacije, je ešče ne jasna i zaednok nam ostajajo samo domnevi i slutnje.
Tüdi Svetovna bojna je ne bila, če poglednemo v jedro svetovne bojne, nikaj drügoga, kak borba za svetovno tržišče, za gospodarsko premoč na sveti. Boj za gospodarsko premoč je dnes,
gonilna sila
novoga opredeljevanja, grupacije držav — narodov.
Kak je z novim razvojom ? Predvsem dvoje si bode zgodovina človeštva Zapisala v svoje večne zapiske, to je : razororazorožitvena konferenca i dogodki na dalnom vzhodi, boj med 400 milijonskim kitajskim narodom i 73 milijonskim japon-
skim narodom. Japonci se zmerom bole vmešavajo v notranje kitajske razmere i s tem ogrožajo gospodarske interese drügih držav, šterim so ne kitajski trg i mandžursko srebro, zlat, železo i peetrolejski vrelci zadnja briga. Predvsem Amerika i bolševiška Rusija postajata jako lübosumni na novoga tekmeca — Japonsko. I zato je naravno, ka se zbližüjeta v borbi proti njej. Amerika ne prihaja v to novo zvezo sa-
Bivši ministerski predsednik romunske države prof. Jorga.
Svet reši samo lübezen Jezušovih ran ! V te namen širite Novine !
2
NOVINE
30. oktobra 1932.
ma, liki v paradi mogočne Francije i Anglije, svojih starih prijatelov iz svetovne bojne i zadnje razorožìtvene konference. Na toj konferenci, štera je ešče ne zaklüčena, liki samo prekinjena i preložena, so Amerika, Anglija i Francija zastopale skoro ednako stališče, namre : razorožitev — lepa miseo — liki samo v telko, ka ne bodemo same prizadete, zato samo razorožitev zračnih bojnih priprav. Italijo je ta predlog hüdo zadeo, to pa zato, da je ravno zdaj Italija najvekšo skrb posvetila, da zgradi, kak največ zračnoga bojnoga orožja. Zato sta se včasi nato znajšli Italija i Nemčija, prva v strahi za svoje zrakoplove i letala, drüga pa zavolo svojega nesorazmernoga položaja do drügih velkih držav. Tak je prišlo, da je Italija podprla nemški predlog vednakosti razorožitve, čeravno da se Italija boji nemškoga orožja i nemških plinskih strupov kak Francija. V grupaciji Italija —Nemčija igra važno vlogo ešče tüdi turška republika i to zavolo svoje zemljepisne lege i po svojih odnošajaj do bolševiške Rusije. Potom Turčije bi štela Italija priti v Moskvo i do sovjetskoga prijateljstva. Zato so te tri države Italija, Nemčija i Turčija šle daleč v slavospev z grožnjov, da izstopijo iz Drüštva narodov, če razorožitvena konferenca ne odobri nemškoga predloga i zahteve. Jasno je, da bi z njihovim izstopom bio ogrožen nadalni obstanek te mednarodne ustanove v Švici. Ešče silnejši postaja odpor tej držav, zato ka že majo na svoji strani štrto zaveznico : Japonsko, štera je v mandžurskom pitanji Izpovedala sodbo nad Drüštvom narodov s popunim prezirom i zaničevanjom njenih zahtev i predlogov. Zdaj se bije glavni diplomatski boj ešče za Rusijo — kak leta 1914 — i ta se nagible privablena po ameriških dolaraj i francuskih financaj prvi sküpini.
Od tü izhaja tüdi jedro nerazčiščenih političnih razmer v Nemčiji : nacionalistični-socialistični pokret Hitlerja i generala Šleicherja je potisno Nemčijo v sküpino, štera je proti Rusiji. I vendar se je glasila politična oporoka ustanovitelja nemškoga casarstva i velkoga sovražnika Cerkve nasilnoga kanclerja Bismarka : Nikdar prati Rusiji, liki zmerom z njov !
Te sküpine-grupacije ešče zdaj komaj nastajajo i zato srečavajo zmerom palik nova sporna pitanja. Nerešeno je ešče pitanje bojnih dugov stare Rusije, s šterov sovjeti neščejo priznavati vezi ; pitanje dugov Francije i Anglije Ameriki, štera bode morala pač staviti na vago gospodarsko škodo na vzhodi i višino tej bojnih dugov.
Tak je Zdajšnji svet. Kak so nekdaj, tak tüdi ešče zdaj zmerom gonijo svetovni
Naše stare knige.
Što bi šče dnesden mislo kaj na stare knige ? Mladi rod ne poštüje bogzna kak naše knjige, štere so bile štampane pred 50 leti i šče prle. Če vmerjejo dedek ali mamica, šteriva sta skrbno shranjüvala indašnji Evangeliom i Biblijo pa v najvekšom poštenjej mela „Molitveno knigo - staroslovensko“, se vse, ka je šče ostalo pri hiši starih knig, navadno zavrže i večkrat tüdi v ogen zmeče. Tak se zgodi pri največih hišaj. — Premalo znamo ceniti i čuvati stare pa tüdi novejše knige Kelko lepoga čtenja so meli naši predniki, nam znajo povedati stari dedeki. Dnesden se redko najde starinska kniga. Vse je skoro prejšlo. Za par 10 let niti ne bodemo znali, kakše knjige so meli naši očacje. Ali nas te nede sram, da smo tak malo spoštovali knjige, ki so sad našega düševnoga živlenja ? ! O narodi, ki ne poštüje svojih velkih mož, pravimo, da je ne vreden svobodnoga živlenja. Tak bodo pravili tüdi nam, či si ne občuvamo trüde naših velkih mož, ki so meli pri tom svojem deli samo eden namen, kak bi nas osrečili, poplemenitili i na isto višino kulture (izobrazbe) zdignoli — kak so drügi Slovenci. Da se kaj takšega ne zgodi, se je odločilo nikelko akademikov (med njimi par bogoslovcov), da zberejo te knige ; od vsakše izdaje bar edno. Zbiranje se je že začnolo.
Joško Maučec :	IV.
Zgodovina Slovenske krajine.
Krao Peter (1038-1041).
Po smrti prvoga vogrskoga krala Štefana, šteroga tüdi zgodovina imenüje — sveti Štefan krao — zavolo njegove goreče lübezni do Kristušove vere i velkih dobrot, štere je skazüvao krščanskomi lüdstvi v svojoj državi, je postao vogrski krao — Peter. Po smrti sv. Štefana so vladali preci časa sami slabi i neodločni kralovje vogrskomi narodi. Tüdi včasi njegov nasled nik Peter je bio slab Vladar, to se je najbole pokazalo včasi v začetki njegove vlade. Krao Peter je bio rojen na Italijanskom i tüdi njegova vzgoja je bila italijanska. Včasi v začetki svoje vlade se je jako zamero vogrskim velikašom, zavolo državnih časti, štere je skoro samo Italijanom pa Nemcom davao. Zavolo toga je postao krao Peter neprilüblen pri vogrskih velikašaj i püšpekaj i so ga odstavili pa zvolili novoga krala, po imeni — Samuel.
Krao Samuel (1042—1046).
Gda so za vlade krala Petra izbruhnile znotrašnje razprtije, je nemški casar Henrik III. v letaj 1042 -1053. večkrat s svojov vojskov prišeo na Vogrsko in si osvojio dosta krajov ob Dunavi i Rabi. Nemški casar je šteo razširiti meje nemškoga casarstva gori do Rabe i iz teh pod-
loženih pokrajin ustvariti novo marko ali mejno grofijo. Ravno v tom časi je mejni grof Gotefried pri Ptüji, ali kak trdijo ništerni zgodovinari, pri kraji Pütten premagao vogrsko vojsko, štera je bila vdrla na Štajersko (1042), liki bojna sréča se je izpremenila. Leta 1053 so Vogri znova vdrli v Karantanijo i polek drügik pokrajin si osvojili tüdi vtrjeni grad „Heugistberg“ (zdaj Wildon južno od Gradca). V tej bojaj je šlo za to, da vogrsko kralevstvo postane podložno nemškomi casarstvi. Bojni pohodi Nemcov pa so meli tüdi namen, nemškomi naseljevanji odpreti prosto pot v zapadne vogrske pokrajine. Kelko so ti boji porinoli meje Karantanije proti shodi, je težko dognati. Gotovo je samo, da se v tistom časi Štajersko vogrska meja ne krila s zdajšnjov mejov tej dežel, liki je meja šla ob vodi Pinki, Rabi, Stremi i Krki velki deo prešnje Železne županije je pripadao karantanski mejni grofiji. Dosta vogrskih Slovencov je bilo v tistom časi pod oblastjov karantanskih mejnih grofov.
Krao Samuel je bio jako naklonjen kmetom, tüdi dačo njim je odpisao. Dosta velikašov pa je bilo na Vogrskom, šteri bi radi meli nazaj krala Petra i so proti Samueli snovali maščevanje. Gda je zató krao Samuel zvedo, se je nad temi velikaši hüdo maščevao. Dosta jih je dao na ražen potekniti nekaj pa obesiti.
Gda pa je prišla nad Samuela nemška vojska iz Beča, je Samuel zbežao. Liki včasi so Samuela zgrabili i ga dali v roke Petri, šteri je nato dao Samueli glavo odsekati. Tak je znova nazaj dobo vogrsko kralestvo Peter, liki tüdi zdaj je ne bio dugo vogrski krao. Že leta 1046. postane vogrski krao Andraš 1.
Andraš I. (1046-1061).
Jako Žalostne razmere so bile v tom časi na Vogrskom, gda je zavladao Andraš I. Ešče jako močna je bila poganska stranka, štera se zdigne i ide pred krala Andraša, od šteroga zahteva naj vniči kršansko vero i znova naj zavlada na Vogrskom poganstvo. Toga njim je Andraš ne oblübo, zavolotoga razdraženi vdarijo na cerkve, kloštre, na dühovnike i sestre i spoderejo vse pa spomorijo, ka njim pride pod roke. V tom časi je morao smrt gori vzeti tüdi Pobožni püšpek Gelért, šteroga so poganje na talige djali i ga doli z brega v Dunavo vrgli. Ešče zdaj se te breg v Budapešti zove „Breg sv. Gelérta“.
Ne dugo na to pa je dao krao Andraš zapoved, da vse tiste bode s smrtjov kaštigao, šteri ne odstavijo poganske šege pa navade i nevzdržijo vere, štero so dobili pod sv. Štefanom. Pa tüdi po toj zapovedi je ešče dugo trpeo boj med pogani pa krščansko vero, šteri je jako oslabo vogrsko državo.	(Dale)
Novi ministerski predsednik madžarske države Gömbös.
motor iste sile : borba za izveneuropski blagovni trg i izveneuropskoga odjemalca, pohlep po bogastvi petrolejskih vrelcov i dragocene rüde, bojazen pred bogastvom čarne ruske zemle.
30. oktobra 1932.
NOVINE
3
V črensovskoj fari smo najšli v preminočih mesecaj dosta lepih i starih knig. Na prvom mesti stojita vesi Žižki i Trnje. To je znak, da so lüdje v tema vesema že negda poznan velko vrednost knige. Tüdi Črensovčarje so darüvali mnogo lepih knig za knižnico.
Najlepši zgled pri tom deli sta dala vlč. g Klekl Jožef i g. Fliszár János, šterih knige bomo sledkar objavili. — Darovniki iz Žižkov so sledeči : Škafar Ana, Škafar Jožef, Horvat Antal, Kotnjek Matjaš, Golob Mari, Prša Janoš, Prša Marija, Žerdin Kazimir, Fujs Jožef, Koštric Y. Koštric Treza. — Iz Trnja : Stanko Mihao, Horvat Janoš, Horvat Szabó Jožef, Horvat Marko Sobočan Marija, Marič Treza, Bedernjak Jožef, Sobočan Ana, Dominko Jožef, Dominko Verona, Cvetko Iguac dijak. Iz Črensovec : Kolenko Ivan i Verona, Kolenko Štefan, akedemik, Čurič Vinci, Plej ovi, Kolenko Treza, Zelko Bara, Ritoš Peter, Horvatova-Utrošova. — Iz Dolnje Bistrice : Kreslin Stefan.
Vsem tem darovnikom najlepša hvala, da so pokazali telko razumevanja za takšo kulturno stvar. Drüge pa lepo prosimo, da z najvekšim zavüpanjom sprimejo dijake, ki vas obiščejo zavolo teh knig. S posebno prošnjo se obračamo na akademike i dijake, da bi se kem bole zainteresirali za to delo.
Izvoz živine iz Slovenske krajine pred sodiščem.
Ponatis iz „Slovenca 20. okt. 1932.
Ljubljana, 19. okt.
Mali kazenski senat je včeraj obravnaval zanimivo tiskovno zadevo, ki se nanaša na vprašanje ureditve izvoza živine in mesnih izdelkov iz naše Slovenske Krajine v bližnjo Avstrijo, ki je ta izvoz kontingentirala. Razprava je osvetila marsikatero podrobno značilnost in zato podajamo o poteku razprave daljše poročilo. Narodni poslanec in Veletrgovec z živino in mesnimi izdelki v Murski Soboti g. Josip Benko je vložil proti našemu odgovornemu uredniku g. Franu Kremžarju tožbo zaradi klevete po členu 52 tiskovnega zakona. Tožba je bila pri deželnem sodišču vložena 8. junija letos.
Tožitelj, narodni poslanec in Veletrgovec g. Josip Benko je vzel za podlago svoji tožbi kratko, dne 17. aprila v našem listu pod rubriko „Slovenska Krajina“ Priobčeno notico tele vsebine :
„Dovoljenje za izvažanje živine v smislu zakonitih predpisov, je dobil poslanec g. Benko Jože iz Murske Sobote. Gospod Benko, ki ima veliko podjetje za predelavo mesa, je bil že dosedaj največji izvoznik živine in prekajenega mesa iz Slovenske Krajine. Sedaj pa ima izključno pravico in bojimo se, da bo cena živini, ki je v naši krajini izredno niska, vsled tega dejstva še bolj padla.“
RAZPRAVA IN ZAGOVOR NAŠEGA UREDNIKA
Razprava se je pričela točno ob 12.30 in je trajala dobro uro. Mali senat, ki je sodil o tej tiskovni tožbi, so tvorili : s. o. s. dr. E. Kobe, kot predsednik, dalje s. o. s. gosp. Kralj
in s. o. s. dr. Leon Štrukelj kot sorodnika. Po prečitani obtožnici je pripomnil predsednik :
„Gospod obtoženec, ali ne čutite, da ni bil tožitelj z notico počaščen ?“
Obtoženec : „Ne !“
Predsednik: „Torej niste tega tako kritično pod lupo vzeli ?“
Obtoženec: „Ne. Če pa bi vedel, kar vem sedaj in kar se je vse prigodilo, bi bila ta notica drugače izpadla, morda bolj ostro. Ne čutim se krivega in prevzemem vso odgovornost.“
Branilec dr. Marko Natlačen je nato v daljšem govoru utemeljeval neutemeljenost tožbe. Povdarjal je :
Ni bila tangirana čast
Obtoženec stoji na stališču, da članek, kakor je bil priobčen, sploh v nobenem oziru ne tangira časti zasebnega tožitelja. Sicer se pravi, da ima sedaj g. Benko izključno pravico za izvažanje živine in se bojimo, da bodo cene še bolj padle, toda na noben način niti od daleč ni označeno, da je morda tožitelj dosegel to na nečasten način, ki ne bi bil zanj dostojen kot izvoznika in narodnega poslanca. Monopol sam na sebi kot dejstvo ni nič nečastnega niti za državo, niti za privatno osebo ali javno družbo. Kaj drugega se zasebnemu tožitelju faktično ni očitalo, toda le za slučaj, da bi bilo sodišče vendarle v dvomu, da bi bilo v tem očitku kaj takega, kar bi utegnilo škodovati zasebnemu tožitelju na njegovi časti, dobrem imenu, družabnemu ugledu ali pridobitnemu kreditu, pa navajam nastopna dejstva :
Ovire za izvoz v Avstrijo
Za Slovensko Krajino Prihaja pri izvozu živine v poštev izključno le Avstrija. Na Madjarsko se živina več ne izvaža, ker tam niso cene živini nič ugodnejše od cen v Slovenski Krajini. V Italijo se živina ne izvaža zaradi visokih carin in prevoznih stroškov z ozirom na oddaljenost od ita-
lijanske meje. So tako veliki, da j h kupčija ne prenese.
Po uveljavitvi pogodbe med Avstrijo in našo državo pa so bili od trgovine z Nemško Avstrijo dejanski
izključeni vsi domači izvozniki
v Slovenski Krajini, razen zasebnoga tožitelja. Poleg njega so pač zaprosili za izvoz še nekateri drugi trgovci in Sicer Bagola Anton, Bohar Adam, Srečko Koloman. Kempel Gustav in tvrdka Weiss. Dovoljenje za izvoz je dosegel poleg zasebnega tožilca samo Adam Bohar. A tudi ta ni mogel dobiti izvoznice, čeprav je imel pravilno položeno kavcijo, dočim je izvoznice redno dobival zasebni tožilec.
Slučaj Bohar
Bohar Adam je položil kavcijo 25.000 Din in nadaljnih 200 Din za zadružne stroške pri Uradu za kontrolo izvoza živine, ustanovlenem pri zavodu za pospeševanje inozemske trgovine v Belgradu. Zadostil je vsem pogojem, kljub temu je dosegel samo 2 krat dovoljenje za izvoz živine in Sicer 8. marca za 80 telet, 27. marca pa za 55 telet in še za 1900 kg svinjskega mesa. Od tega časa dalje pa do 17. aprila, ko je bil inkriminirani članek objavljen, Bohar ni dobil nikakega dovoljenja več za izvoz. Za blago, ki ga je izvozil, pa tudi Bohar ni prejel od Narodne banke nakazanega denarja. Iz teh razlogov je bilo 
Boharju izvažanje živine v Avstrijo faktično onemogočeno. Bohar se je nato obrnil do bivšega narodnega poslanca Josipa Klekla s prošnjo, naj bi interveniral v Belgradu, da se mu krivica popravi.
Tožitelj izvaža
Med tem je zasebni tožitelj v najlepšem miru in brez vsake zapreke izvažal velike količine blaga, svinje celo iz Medjimurja, s čemer se je tudi prtiskala cena blagu v Slovenski Krajini navzdol. Istočasno pa so se delale drugim izvozničarjem največje zapreke.
Obramba navaja nato
slučaj Stanka Semeniča
iz Gor. Radgone. Ta je parkrat poskusil nakupiti nekaj blaga v Prekmurju, a je zadel takoj ob nepremagljive neprilike. Ko je nakupil gotovo količino blaga ni dobil zaprošene izvoznice kljub prošnji. Ko pa je to blago v izgubo prodal, je takoj dobil izvoznico, ne da bi bil prosil zanjo. In to še za 4- kratno množino, kakor je bil prvotno, a brezuspešno zaprosil. Ker pa tako velike količine ni mogel v enem tednu nakupiti, so mu v Belgradu zasegli položeno kavcijo 25.000 Din. Zato je raje vsako nadaljno nakupuvanje živine v Prekmurju opustil. Tako je bila faktično izključena vsaka konkurenca in je prišel zasebni tožilec dejanski do izključno pravice izvažanja živine iz Prekmurja v Avstrijo.
V nadaljni obrambi je naš urednik zanikal, da bi bil povzročil inkriminirani članek kako razburjenje v Slovenski Krajini, pač pa je od glavarstva odrejena zaplemba „Novin“,
Ob rojstvu avtomobila. Pričujoča slika iz leta 1890 se nam zdi danes zelo komična: da bi dokazali zmožnost avtomobila, so spustili ta „najmodernejši“ voz na bencin po stopnicah navzdol . . . In vendar je bilo to v času rojstva avtomobila nezaslišano čudo !
4
NOVINE
30. oktobra 1932.
ki so briobčile bistveno drugačen članek, povzročila mnogo razburjenja in komentiranja. Obramba se sklicuje na več prič-izvoznikov, ki jim je bil onemogočen izvoz živine v Avstrijo. Izključena je bila vsaka konkurenca. To je seveda vplivalo na cene v škodo živinorejcu Slovenske Krajine.
KAJ PRAVI OKRAJNO GLAVARSTVO MURSKE SOBOTE Predsednik senata je na to prečital uradno poročilo okrajnega glavarstva v Murski Soboti na deželno sodišče v Ljubljani, ki se v glavnih in bistvenih odstavkih glasi :
Iz sreza Murska Sobota so od nekdaj izvažali vsak teden govedo in drobnico v živem in zaklanem stanju v Avstrijo po cesti skozi tükajšnja obmejna kraja Cankova in Gederovci živinski trgovci : Samu Weiss iz Serdice, David Weiss & Comp. Nuskova, Mekiš Štefan, Nuskova, Franc Hari, Krašči, Bagola Anton, Stari Beznovci, Šiftar Štefan, Pužavci, Sečko Koloman Lemerje, Čačinovič Imre, Rakičan in Benko Josip, Murska Sobota.
Koncem avg. 1931, pa se je izvoz živine preko gori navedenih krajev onemogočil trgovcem od Samu Weissa do Čačinoviča, ker so avstrij ske oblasti prepovedale uvoz živine po cesti iz našega okraja preko obmejnih krajev. Sprejemali so le govedo, ki so jo izvažali izvozničarji preko Gor. Radgone. Največ trgovcev bi moralo živino goniti po ovinku preko Radencev v Gor. Radgono. To jim ni nikakor konveniralo. Zato so opustili to trgovino. Le Bagola Janez je še izvozil v Avstrijo preko Gor. Radgone 2 vagona govedi v decembru in Fekiš Štefan 1 vagon govedi letos
januarja. G. Benka Josipa v Murski Soboti ni zadela ta omejitev tako v živo, ker je izvažal živino večinoma po železnici iz Murske Sobote preko Ljutomera v Avstrijo.
Skoro istočasno za to avstrijsko omejitvijo za živo govedo je prišla od naše oblasti omejitev za izvoz Zaklane živine. Zahteval se je namreč za vse izvožene zaklane svinje trihonoskopski pregled. Le pri g. Benku 
Josipu so se lahko svinje trihonoskopirale po trihonoskopu, pri ostalih je bilo to tehnično nemogoče. Tako so prenehali izvažati Zaklane svinje v Avstrijo gori navedeni trgovci.
Zaklana teleta so se lahko izvažala v Avstrijo poljubno do januara letos. Toda prišel je od naših oblasti nalog, da mora biti vsak živinski izvozničar član izvozne družbe v Belgradu. Pristopnina je znašala 25.000 Din. Zaradi visoke pristopnine in pa negotovosti, da-li bi dobili trgovci zadostna dovoljenja za izvoz, je postal član izvozne dražbe v tukajšnjem okraju le g. Benko Josip iz Murske Sobote, ki sedaj edini izvaža živino in zaklano drobnico. Ostali
trgovci Sicer koljejo nekaj drobnice za Gor. Radgono in za g. Benka Josipa, toda le v zmanjšanem obsegu.
Vse te omejitve, prav posebno pa kontingentiranje izvoza od strani Avstrije i nad vse komplicirane devizni promet so povzročili, da se je naš izvoz živine v živem in zaklanem stanju zelo omejil. Naravna posledica toga je, da je cena živini globoko padla. IZPOVED PRIČ
V preiskavi je bilo zaslišanih več prič, ki jih je predlagala obramba odnosno zasebni tožitelj. Za tožitelja sta primerno izpovedala okrajni glavar
Lipovšek in notar Koder. Trgovci pa so označili v kratkih izjavah položaj trgovine z živino in mesom. Najznačilnejša je izpoved trgovca in posestnika Tomaža Simenčiča iz Plitvice.
Tomaž Simenčič je izjavil.
Jaz sem v februarju t. 1. položil v ministrstvu za trgovino 25.000 Din kavcije za izvoz govedi, teletine in svinj v Avstrijo. Rečeno mi je bilo, da naj vsak izvoznik prijavi vsak teden, koliko hoče živine izvoziti. V Belgradu se je v ministrstvu trgovine določevalo in dovoljevalo posameznim izvoznikom, koliko sme določeni teden izvoziti do kontingenta, določenoga po kovenciji. Dotična komisija je v Belgradu vsak teden naše prošnje reševala. Naslednji dan se je že izdalo brzojavno dovoljenje, ki se je moralo izvršiti približno do naslednje nedelje. Jaz sem od časa položitve kavcije v februarju vsak teden zaprosil za dovoljenje, da se udeležim izvoza določenega kontingenta. V rokah imam potrdilo trgovinskega ministrstva z dne 9. marca, da sem označeno kavcijo položil. Vsak teden
sem od takrat zaprosil za dovoljenje pa ga nisem dobil nobenkrat niti marca niti aprila niti v prvi polovici maja.
Priča se bridko pritožuje, kakšne sitnosti je imel z izvoznimi dovoljenji, dočim je Benka Josip dobival dovoljenje za izvoz vsak teden od marca do
maja. Zgodilo se je, da je Benko na
teden izvozil 2 do 3 vagone živine, on pa nič.
Po prečitanju izpovedb še nekaterih prič in po kratkem posvetovanju je predsednik senata razglasil sodbo, s katero je bil naš odgovorni urednik g. Franc Kremžar obsojen zaradi klevete po členu 52 tisk. zakona
Hotiški :
Na bratvo se pelamo . . .
Ves srečen i zadovolen je bio tisti dén Špilakov Marko. Ve so pa prišli lepi jesenski dnevi z vsem svojim bogastvom, najlepši i najveselejši za našega kmeta. Delao je Marko celo leto od ranoga jütra pa notri do kesnoga večera, da se malo ne pretégno. I zdaj je vido sad svojih žülavih rok. Kukurčnjaki so napunjeni s kukarco, ki je ne tak davala kak lani i to zavolo prevelke süšave, pa hvala Bogi, da je šče telko zraslo, si je mislo. Pivnica je puna debelih krumplov, šče tam pod jablanov na dvorišči je navoženih preci velki küp žutih tikvi. Sadoveno drevje je tak rodno, da bi se vse veje potrlo pod žmečavo jabuk, či ne bi bilé podprete. Istina, ka je že preci odao, ali pravo je, da je komaj telko dobo za njé, ka ne bi bio sit od obeda za tiste peneze. Ali prijetno je, či maš sadovnjak, pun rodnih jábok. Ideš, na priliko, v ograd, si vtrgneš pisano jabolko, se poživiš i šče hvaležen si drevi za tak lepi sad. Ali da ženeš v Mirišče na pašo, si nabereš krumple, zasükneš v papir salo, spečéš na paši krumple, olüpleš pa namažeš žuto skorjo s saloni. Kak spajani krüh ti tekne!
Zadovolna i srečna je bila düša Špilakovoga Marka, veséli kak sunce, ki se je smejalo na sredi jasnoga neba, po šterom se je včasi pokázao oblaček, kak ovčica beli, pa se nekam paščo. Pa lepi den je bio ; po koniki so vozili kukaršče, od Ložiča se je čüto spevanje pastirov.
Zgučao si je: „Najpotrebnejše deto smo že hvala Bogi, opravili. Zdaj šče moremo odpraviti Lagve sam že odpelao. Kolmanovi so že pobrali, pa pravijo, da je lepo grozdje i dober mošt davle“.
Resan, pri obedi je pravo, kak kmet, ki se Zaveda, da nekaj pomeni, ne samo domá, nego tüdi pred drügimi, povdaro vsakšo reč: „Vütro se pelamo na bratvo“. Jej, kak je malomi Tončeki zažareo obraz od veselja, da se je denok včakao tak dugo čakanoga dneva. Marko njemi je že mesec dni oblüblao, da se bo pelao v bratvo, či de vrli pa paseo krave ; na prste je računao dneve i kelkokrat bi tak na priliko šče mogeo stanoti do tistoga dneva. Rozika, lepa kak rožni cvet, stara kakših 21 let, se je natihoma zasmejala, ve pa v bratvo pride tüdi on, Števek, ki je pred ednim tjednom prišeo od vojaške slüžbe i šteri njoj je tak zraseo k srci. Roziko, mlado kak jütranjo zarjo, lepo kak roža v najlepšem cveti, je zlübo vsakši, ki jo je pogledno ali dostop do nje je meo samo Števek, delaven i pošteni dečko.
Kda se je krvavordeče sunce začnolo potaplati na meji neskončne ravnine, kda so gnali s pašé, je bilo pri Špilakovih vse k rèdi za bratvo. Po Zdravoj Mariji so šli spat. Rozika je ne mogla spati. Na sredi vési so spevali dečki ; ona je dobro razločila Števekov prvi glás. Močen i prijeten glas je meo, da bi ga poslüšala celo noč. Zdaj pa zdaj so se pelali mimo kakši zvünski z goric, z bratve. Spevali so zateg-
njeno, dokeč je ne pesem zamirala, da se je šče komaj čülo :
Sladko vince piti to me veseli,
dobre vole biti, svoje žive dni . . .
Pa što bi Zamero našemi lüdstvi, ki je v jedri dobro i pošteno, toda mehko i gnetlivo kak testo, či v dobroj voli, kda pozabi nikelko na skrbi, ki ga terejo od dneva do dneva, (da) zapevle kakše okroglo ! Človek že pride v bolečinaj na svet, v bolečinaj ide s sveta, prvi njegov glas je joč — zdihlaj zadnji ! Od zibeli pa do hladnoga groba, kelko nevol i skrbi, kelko ne-mira, kelko neposlühnjenih žel, kelko skuz... I zdaj naj bi njemi što brano trenotke, kda se počüti veseloga i zadovolnoga? Šče mesec, ki se je sprehajao po zvezdnatom nebi, se je smejao doli tem veselim lüdem.
Drügi den so se pelali proti lendavskim goricam.
„Moremo iti rano, pot je preci duga i dokeč pridemo v naš klanec, je že sunce visiko“, je že večer pravo Marko. Veseli i brbravi Tonček si je seo na kraj kol, da bi bole vido kaj, na sredi pa so sedeli pomagači, moški i ženske, med njimi tüdi Števek. Spevali so i pesem je plavala nad ravnico, nad njivami, posejani z košnato repo. Tam dale so dremali küpi kukarišča, kre ceste se je zorila hajdina, poleg se pa rivala iz zemle mlada setev.
Pomali se je danilo. Rdečkasta zorja se je razlivala po spočinjenoj zemli i po Kapci so začnoli stanjüvati. Tü je polüknola skoz dveri ženska glava z zmršenimi vlasami i zaspanimi očmi, rekši, što jo bü-
30. oktobra 1932.
Novine
5
na 20 dni zapora, ki se mu spremeni v denarno kazen 1200 Din ter nadaljno denarno kazen 600 Din.
Branilec dr. Marko Natlačen je prijavil proti sodbi priziv in revizijo.
Sodba se bode končno veljavno rešila v Zagrebu.
Odgovor g. Titani, medicinci.
Dnes tjeden smo čteli zagovor g. medicinca Titan Janoša iz Kroga. Zagovarjao se, ka ne tak gučao od Slomšeka, kak so Novine prinesle. Ali te njegov zagovor ma vsebi dvojno trditev. Prva se glasi : „Novine so za nič, ker ne prinašajo člankov, ki bi se bavili z aktuelnimi problemi naših ljudi.“ To teliko pomeni, ka prej Novine ne pišejo od naših potreb, od naših vsakdanešnjih nevol. Če bi to istina bila, bi g. Titan dužen bio takše članke pisati, kak tü od njih guči. On bi dužen bio od aktualnih „problemov“ pisati, Ve so pa Novine kak drüge akademike, tüdi njega vzgojile za slovenskoga visokošolca, zakaj jih pa te ne podpirao, če je mislo, da njim kaj fali ? Pa Novine neso nikaj sfalile. Titan je samo ešče dijak, ma dosta let pred sebov prle, kak postane dovršen človek, soditi zato nema pravice i njegova sodba ne drži. On mora prle dovršiti tisto, ka so dovršili Vnogi veliki gospodje, veliki vučenjacje. Tej so od Novin, od Titana zavrženih i obsojeni Novin vse nači svedočili. Ti so svedočili, da so Novine jako dober list, da je v njih pravi düh, i da vse tisto objavlajo, ka je narodi potrebno. To sodbo so povedali profesorje univerze, to sodbo so povedali visoki cerkveni dostojanstveniki, to sodbo so povedali gospodje, ki včijo i vzgajajo mladino. A to sodbo je povedao tüdi naš narod, kda se ga okoli štirijezero zbralo i naročilo naše Novine. Gospod Titan je z
svojov sodbov ne obsodo Novin, nego sebe je vdaro po glavi,
Drüga trditev Titanova se pa glasi : „Nikakor ni primerno, da Novine kot tedenski 4 stranski list večkrat zaporedoma prinašajo dolge članke o Slomšku.“ To ga mate, modrost sveta. Zato, ka so Novine 4 stranske, nesme naš narod zvedeti za vse in velikoga Slovenca, velikoga svetnika, Slomšeka ! ? Te je pa naš narod ne vreden toga, ka bi spoznao Slomšekov düh i bi se po njem ravnao ? Jeli pa je kaj hasnovitejšega, kak nasledüvati Slomšekovo pobožnost, čistost, treznost, pravičnost, delavnost i lübezen do Boga i bližnjega ? Jeli bi pa zijale tak globoke rane v drüžbi slovenskoga naroda, če bi te pun bio Slomšekovoga düha ! ? Novine so nikdar ne tak dobro slüžile našemi narodi, kak gda so njemi kazale pravo pot. I to so njemi kazale tüdi, gda so objavlale Slomšekovo pravo življenje. Zato so vredne vse hvale, ne pa obsodbe. Prečni listi meseca dugo pišejo od Slomšeka ob 70 letnici njegove smrti, mi bi pa smeli samo eden članek napisati po milostivnom dovolenji gospoda dijaka Titana ! ? Tak daleč, hvala Bogi nesmo zablodili i tüdi ne bomo, da bi se dali hraniti s krühom njegove pameti, njegovih tanačov. To pa zato, ar nas vodi lübezen, v šteroj tüdi Titani medicinci odpüstimo špote i kažemo pravo pot.
Ošpotane „Novine“
Žalostne razmere na naših

gimnazijaj.
Pred kratkim je prineseo ljubljanski „ Slovenec“ kratek članek, v šterom pisec opisüje denešnje razmere na naših gimnazijaj ! Slovenija ma 11
državnih gimnazij i na niednoj gimnaziji je ne zadosta profesorov, tak da je včenje ešče zmerom ne redno. Na dvema ljubljanskima gimnazijama, šterivi sta bili prle najvekši i najbolši v našoj državi i šterivi sta tüdi meli prle skoro najbole vučene profesore, sta zdaj jako prizadeti, zavolo pomankanja profesorov. „Slovenec“ pravi, da na tema gimnazijama fali sküpno 38 profesorov, tak da majo ništerni razredi na den komaj po dve vöri šole. Tüdi drüge Slovenske gimnazije so ne na bolšem, med njimi tüdi naša nižja gimnazija v Soboti. Med počitnicami so bili iz naše gimnazije odpüščeni trije najboljši profesori, štere je jako spoštovalo naše dijaštvo i vsi 'lüdje šteri so je poznali, zavolo njihovoga krščansko-verskoga živlenja. Tüdi ravnatel se je proso iz naše gimnazije na drügo gimnazijo, tak da so odišli v tej počitnicah štirje profesori, mesto teh pa je ešče gimnazija ne dobila niednoga, zavolo toga je tüdi na našoj gimnaziji včenje ne redno, tak da ništerni razredi majo po dve do tri vöre šole i to večinoma spevanje, telovadbo i risanje, za štere predmete sta dva vučitela. Človek, šteri dobro pozna celi razvoj naše gimnazije, té vidi, da so razmere na našoj gimnaziji zdaj takše, kak so bile pred dobrimi 10 leti. Tüdi te je ne mela naša gimnazija zadosta profesorov, tak da so morali včiti
di Iz sladkih senj. Tam je stao starejši moški v spodnjih hlačaj i robači, gledao po nebi, či ne bo lagoje vreme nato pa šo na dvor po svojoj potrebi. Nekdi na konci vési se je sükao dim iz rdečega dimnika.
Na kolaj so pa spevali, posebno Števek je spevao na ves gut, ve je pa Rozika tü, lepa kak rožni cvet. V Lakoši so se tiščale zakajene hiže edna k drügoj na vsakšem kraji ceste, kak da bi štele zvediti, što jih tak rano büdi. Ve pa Vogri sami po svétkaj po grabaj kre ceste sedijo kak trüdni vojaki. Tončeki je smeh vujšeo, kda je vido, da je ženska nesla žganike iz kmične kühnje, odked se je valio dim, na trnác i pri drügih dveraj v hižo.
Prikazao se je lendavski breg. Na vrhi se je svetila bela cerkvica. Celi breg je poraščen s trsjom, obloženim s sladkim i punim grozdjem. Tü ali tam gizdavo vtegüje breskev svoje veje, listje je že bilo žuto, kelko je ne bilo süho od süšave.
Pod klančom so šli s kol, ka se ne bi kobile pretegnole, kak je pravo Marko. Števek je stopao poleg Rozike. Kak srečen je bio, da je po dugom časi pali z njov vküp, z rožo v najlepšem cveti i poleg nje on, cvetoči dečko. Meo je nekše posebno naklonjenje do nje. Nekaj je bilo v njenoj düši, ka je zaman iskao indri — ka, je sam ne znao. Ne je bio niski nagon, ki jo je vlekeo do nje, ne samo prijetni razgovori, ne samo njeni smehlaj, šteroga se je šteo nasititi. Ne ! To je bila tista močna sila, ki je ne dopüstila, da bi se je dotekno z zamazanimi rokami i pogledno z nečistimi očmi. Kak sestro jo je lübo. Že v doma-
čoj šoli sta čütila, da sta kak stvorjena eden za drügoga, da eden brez drügoga nemreta živeti.
Pod nogami je šümelo listje, lehka sapica je razgrevala lica, gori med drevjom si je skrivnostno šepetalo listje. Dobro je znao, da je lani pred Tremi Krali odposlala dva voglednika s krühom vred nazaj domo. Hvaležno jo je Pogledno, jo šteo prijeti okoli pojasa ali ona je sramežlivo pravila; „Ne vidiš, da naj gledajo lüdje !“
Lübezen pa je spletala trdno vez med njo, cvetočo rožo i njim cvetočim dečkom.
Paščila sta se za drügimi, ki so že bili pri hiži. Bela hiža stoji na nekelko zvišenom prostori. Do dver vodijo stopnice, vse pod streho. Ne je bila samo Odzvüna bela, (ve pa za vertinjo je sramota, či za bratvo ne pobeli hiže) nego znotra je vladala šče vekša čistoča i red. Kak pa tüdi ne bi ! Vertinja je bila Rozika, (mati njoj je pred tremi leti mrla), ne samo lepa, nego redna pa delavna kak mravla. Čistočo ma vsaki rad i v srci jo ne poštüje kmet nikaj menje, kak gospod. Bole ide v ték priprosta hrana v čistoj skledi, kak gospocka v zamazanoj posodi, dosta lepša je čista i priprosto zašita obleka, kak gospocka Zamazana. Kak se dopadne dom verti, či je vse Čisto pa v rédi. Pa či se što ne Stavi rad domá, ve ne Čüdno, či vidi vse navlečeno, da si nema kama sesti, kda pride trüden domo, či ne čüje od ženkice nikše prijazne reči, nego tožbe i zdihavanja, rekši, kelko dela je i kak nebogavna so deca. Moži, ki ne sedi, je to nekakše v oči vrženo namigavanje, ki ga žená od doma tá,
kde se njemi prijazno podvori za žmetno prislüžene peneze.
Rozika, čiravno mlada kak jütranja Zorja i lepa kak roža v najlepšem cveti, je bila delavna i redna. Vsikdi je bila čistoča i red, kde je opravlala njena roka. Ve v gorice nihče ne pogosto hodo ali red je bio. V hiži je bilo vse priprosto, ali vse na svojem mesti. V levom koti je samevala lončena peč, poleg stene Železna posteo, pokrita z rdečim prtom, v desnom koti sto s klopmi, s prednje stene sta gledala dva svéca, med njima je visilo počeno glendalo, nad oknom pa palica zs lončeke i solenko.
Prle kak so se spravili na delo, je mali Tonček oblazo celi breg gori do meje, pa pravo, da je vido križ h . . . ške cerkvice. Ali ves pogled njemi je zatemno čaren oblak, ki se je valio od zahoda. Nabrao je par lepših grozdov, bežao po bregi dol i komaj je stopo pod streho, so začnole kapati prve debele kaple.
„Bog pomagaj, zdaj šče to ! Po leti süšava, da je zemla zevala od žeje, zdaj pa si dešč nekaj zmisli, kak da bi šteo popraviti svojo zamüdo po leti. Najhitrej bo nekelko časa zalevao zemlo“, se je čemerio Marko. I resan je ves tisti tjeden šo dešč.
Rozika je prinesla vrtanke pa meso, Marko pa vino. I pili so, spevali po miloj i tak se bar nekelko odtegnoli dnevnim skrbem, vöni pa je šümelo drevje od gostoga dežča i megla je pomali ovijala celi klanec . . .
6
NOVINE
30. oktobra 1932.
ništerne predmete vučiteli, kak se tüdi zdaj dogaja. I če se pitamo, šteri ma od toga nerednoga včenja škodo, nišče drügi ne, kak naš siromaški dijak. Zato se naša krajina obrača zvročov prošnjov na prosvetno oblast, če nam že nemre dati popune, osemrazredne gimnazije, nam bar naj da nazaj one tri profesore, štere je v počitnicaj odpüstila i bo veseli naš dijak, ravnotak tüdi naše lüdstvo.
Živina bi tüdi pri nas lejko boljšo ceno mela.
Pod tem naslovom prinaša Murska Krajina članek, v šterom se obregne v Agrarno in gospodarsko-podporno zadrugo. Naš namen neje, da bi se praskali z listom, šteroga zibelka se je te stesala, gda so gotovi lüdje prišli do oblasti i šteroga trügo te stešejo, kda tej z oblasti spadnejo. To pa zato, ar takši listi majo za glavni namen zagovarjati tisto, ka se njim zapove. Nego ar te listič v više omenjenom članki neistiniske reči naznanja i ž njimi krmi svoje prostovolne i neprostovolne naročnike, naj se istina zve, odgovorimo na članek.
Neistinita je trditev, da zadruga ne plačüje nikšega davka. Poglednite gospodje na občini, na davčnom uradi, če ne plačüje zadruga dače. Davčna uprava je javila gor na direkcijo v Ljubljano, da zadruga redno plačuje prometni davek, kak mesarje. Zadruga plačüje tüdi trošarino občinsko. Poglednite na občini. G. Turk, ki je prevzeo posle zadruge, se je pismeno odvezao, da plača vso dačo. Že naprej se je zadruga pobrigala, da se plačajo vsi davki i vendar je znižala ceno mesa.
Zadruga je prej dragše odavala meso kak mesarje i je več zaslüžila kak tej. Gda je zadruga küpila najfinejše telice Gjörköšove iz Nedelice, nešterni mesarje pa stare, sklüčene krave, šterih meso se do sodnjega dneva ne sküha na mehko, te je zadruga plačala našemi človeki štirikrat teliko za živinče kak mesarje, pa vendar je bio zrezek (šniclin) pri zadrugi falejši za štiri dinare, kak pri mesaraj ; samo navadno meso je bilo dragše, kak pri mesaraj že omenjena kravjasta rina. Tak je zadruga nüdila na dva kraja dobroto ; kmeti, ki je odao boše, i potrošilci, ki je dobro meso jo falej ka drügi slabo.
Najvekša laž v gornjoj trditvi je pa to, ka je prej zadruga zaslüžila. Zadruga neje nikaj zaslüžila. Ona tak dela, tak trži, da se njej plačajo samo stroški, vse drüge dobičke pa naj majo njene kotrige. Vsakomi, ki je dobre vole, zato priporočamo, naj pristopi k zadrugi, samo na hasek njemi bo i to na jako velikoga.
Ne drži trditev, ka so prej cene živine pri nas zato tak nisike, ar je velika süša. Zakaj pa küpüjejo trgovci od drügih krajov Prinas tüdi dragše, pa ništerni domači dragše, kak ovi ? To za to, ki bole plačüjejo, nega süše, nego samo za tiste, ki slabo plačüjejo ? Kak nespametni izgovor. Probajte več ponüditi, vam ne dajo, ta naši kmetje svoje živine, pa naj bo süša sedemletna egiptovska !
M. Krajina nam priporoča, naj izvažamo živino. Kak smešna ponüdba ! Keliko mesarov prosi za izvoz, pa ne dobi mesece dugo vagona ?! Zdaj naj ešče zadruga plača 25.000 Din. kaucije i čaka na kon-
tingent, drügi pa naj pred njenim nosom vse izvozijo ?! Na takšem tanači se prav lepo zahvalimo ! Ka se pa naših šum tiče, naj Mursko Krajino ne boli glava. Mi smo državotvorni lüdje ; ne nosimo naših penez vö z države, nego je nalagamo v domača podjetja. Zato pa dobivamo v toj šumi den za dnevom peneze, ka lehko davamo siromaškomi narodi, keliko moremo i obdrügim njemi pri ceni lesa i drv idemo na pomoč. Hvala dobromi Bogi, smo polovico šume izplačali, pa niti štrtine ne vsekali. To najlepše gorstoji, okoli 170 oralov. Varaždin je odavao za 450 Din. klafter bükovih drv letos. Zadruga pa za 300. Ka je s toga prišlo ? To, ka je celi Vafaždin k nam prišeo tüdi Čakovec, pa nam je vsa drva odpelao, prek dvejezero metrov, pa še par sto metrov skalja i dvejezero küpov šibja ali veja. Siromaškomi lüdstvi smo šli na pomoč, zato nas je Bog tüdi blagoslavlao. Če pa što nezadovolen, zakaj smo šume küpili j zakaj davamo falej drva, kak so indri, naj si dragše küpi, to je njegova zadeva. Mi pa bomo Siromaki naprej pomagali z znižanimi cenami.
Ka se tiče mesnic v Maribori, nemamo nikaj proti tomi. Mamo pa samo to povedati, ka mariborski mesarje zato ne morejo tak fal tržiti mesa, kak naši, ar živino dragše küpüjejo kak je naša. Naše mesnice v Maribori bi mogle zdrüžiti dvoje : našo živino plačati tak, kak jo plačüjejo mariborski mesarje tam prek i te dati brez posebnoga dobička falej meso, to bi bilo nekaj. Ali fal küpiti i fal odati, pri tom majo samo Mariborčanje hasek, naš kmet pa zgübiček. Oboji naj majo dobiček ; cene zvišajte i v Maribori konkurirajte samo proti visikim cenam. S tem na dva kraja dobro včinite !
To je pa navadna laž, ka nazadnje trdi M. Krajina, ka je zadruga svojim članom priporočala, naj doma kolejo. Ona njim je samo naznanila, naj se doma kole, ar so sami zadrugarje tak želeli, sami si tak zvolili. To je bilo lüdem v hasek, ar se je živina za tak sramotno ceno küpüvala, ka je kmet dosta več dobo, če je doma klao, kak pa če bi odao mesari.
M. Krajina nazadnje piše, ka de pazila na naše Novine i našo Zadrugo. Jako nas veseli to odliküvanje. Od nas se samo dobro bo mogla navčiti.
Politični pregled.
Zakon o zaščiti kmeta. „Slüžbene Novine“ prinašajo zakon o podukšanji zakona o zaščiti kmeta od 20. oktobra do 20. decembra t. 1. Med tem časom pa še bode napravo končen zakon o kmetskih dugaj. Kmetski dugovi znašajo 6 milijard dinarov.
Češkoslovaška republika je dobila novo vlado. Pred dobrim tjednom je podao ostavko Češkoslovaški ministrski predsednik Udržal, zavolo bolezni. Novo vlado je sestavo češki agrarec Jan Malypetr.
Tüdi v Romuniji nova vlada. Gospodarska kriza, štera tak strašno pritiska v Romuniji je prisilila prešnjo vlado, da je odstopila. Zdajšnjo vlado pa je sestavo Maniu, šteri je tüdi ministerski predsednik.
Polska bi rada mela krala. Češki časopisi pišejo, da bi polska rada mela krala. Če pa pride do toga, te pa ne bode krao z polskoga roda, liki bo iz burbonske rodovine, ali pa romanske. Znati pa moremo da je do toga ešče jako daleč.
Tüdi v Belgiji nova vlada. Zadnje čase se je pisalo, da bodejo v Belgiji volitve. Zdaj pa je novo vlado Sestavo Bronqueville, šteri je ministerski predsednik i tüdi kmetijski minister. Vlada pa ma nalogo, da razpüsti parlament i razpiše nove volitve.
Cerkveni rop Španske vlade. Španska Vlada pripravla zakon, po šterom zakoni pripadnejo vse cerkveno imetje državi. Nadale pravi zakon, da se vse verske prireditve morejo vršiti samo v cerkvi. Redovniki več nesmijo iti v šole med mladino včit krščanski navuk. V državi, štera je bila pred par sto leti najbole krščanska, je zdaj postanola sovražnica Kristuša. Če bode šlo tak naprej, pride palik do novoga preganjanja katoličanov.
M. Sobota
— Primarij bolnišnice v M. Soboti je postao g. Dr. Brandieu Silvius, dozdajšnji assistent. Iz srca čestitamo.
—	Lepi sestanek naših širitelov. Okoli 60 širitelov se je zbralo v starom Martinišči, na šterom je bio navzoči tüdi voditeo naše krajine i izdajateo naših listov Jožef Klekl. Gospod izdajateo je meo na širitele lepi verski govor v pomeni štampa v denešnjem časi. Oglaso se je tüdi k reči najstarejši naš širiteo, okoli 70 let star Bovec, šteri je z lepimi rečmi zpodbujao širitele naj bodejo požrtvovalni širiteli krščanskoga štampa.
— Vlak jo je razmesaro. Pred dobrim tjednom je prišla pod vlak v Soboti stara ženska, štera je pasla krave. Starka je bila nikelko glüha, zato je ne čüla prihoda vlaka.
Slovenska krajina.
— Črensovci. Maloštero senje je bilo tak obiskano, kak 20. oktobra. Živine je prišlo vküp više 300 komadov: Občina je mela dohodkov okoli 2500 Din, ar je bilo odano 146 glav živine. Cene so nekaj malo tüdi poskočile, ali kmeti nede na pomoč to, ar se je obleka preveč podražila. Najdragše je bio odani bik Hozjan Matjaša z Črensovec za 4 Din 25 par kilo. V Beči se trži kila na živo vago za naših 10 Din, kak kaže izkaz cen. Naroda je teliko prišlo vküp, ka je sfalo krüh, pa zvün par veršlinov nikaj ne ostalo na celom trgi. — Ar je občina mela jako lepe dohodke, bi jo prosili, naj napravi vrata na pokopališče, ka ne bo vsakojačka stvar hodila po njem, kak se to den za dnevom dogaja. Vüpamo se, ka nas poslühne.
— Sezona pečark. Na našem Dolenskom letos jako dosta pečark raste. Posebno po tom jesenskom dežovji. Povsod po trebežaj, njivaj, pašnikaj rastejo. Lüdje je hodijo že rano brat i si jo nosijo domo za župe, paprikase. Gobe so jako tečne i jako hranive. Te gobe so edna vrsta tih najfinejših gospodskih šampinjonov.
— Plebanoški izpit je napravo g. Lejko Štefan, kaplan v Dobrovniki, naš mnogoletni naročnik, ki z bogatov naročninov podpira naše liste. Iz srca čestitamo !
— Vino za Dom sv. Frančiška. Čeravno predsednik odbora za zidanje Doma sv. Frančiška ne pijejo vina, vendar so se odločili, da bodo letos pobirali na Dom vino. To pa zato, ka druge reči nema naš narod. Zrnja ne, krumplov tüdi ne. Siromaki pa čakajo na streho, kama bi se potegnoli. Dober Bog je letos jako blagoslovo
30. oktobra 1932
NOVINE
7
gorice. Zato se je odločilo, da de se letos pobiralo vino, odnosno že vinski mošt. Vino se oda i ka penez notri pride, se obrne na Dom sv. Frančiška. Kak najlepše prosi zato odbor vse naše goričance, ki majo gorice ali v Lendavi, ali v Bogojini i Dobrovniki, ali v Vaneči, ali Bokreči ali kdekoli v našem kraji i ki je majo prek na Štajarskom ali v Medjimurji, da vsaki par litrov darüje na hišo siromakov. V Maloj Polani je 62 hiš, štere majo gorice. Če vsaka samo dva litra da, že ma Dom prek dva akova. Pa bodo gotovo dali več. Tü nabira Gerič Števan, starejši vrli možak a ki je tem gorečnejši, kem je starejši. Prosimo vse dobre düše, naj naberejo pri vsakom verti. Zadosta je, ka gospodar podpiše keliko da. Gda to naznanilo dobi odbor, te pošle lagev i se z ednim vtoči v njega, vse darüvano. Vüpamo se, ka dobre düše dosta poklonijo za hišo siromakov.
—	Nesmo se brigali za ceste. Tak piše M. Krajina od gospodov okoli „Novin“ v zvezi z cestov Turnišče—Črensovci. Mi na to samo teliko odgovorimo, ka se gospodom okoli Novin vnogi cestni nadzornik i vnogi cestar ma zahvaliti za slüžbo. Če gospodje okoli Novin nikaj drügo ne bi napravili, bi že s tem posvedočili, da so se brigali za ceste. Pravičen človek bo pregledao starejše Novine, ali bivše parlamentarno delo i bo do dosta več dela najšeo za ceste, kak je dnesden. Dnesden se tisto ženja samo, ka so drügi s težavami sejali.
Žižki. Razrešena sta občinske odborniške dužnosti Stanko Ivan i Zver Štefan. Mesto njidva sta imenüvaniva Čurič Matjaš oštarjaš i Špilak Matjaš bališ. Mesto pokojnoga Grüškovnjak ‘Ivana je pa imenüvani Krao Martin. Zroka za razrešitev oblast ne dala nikšega naznanila.
— Naročnikom v Argentini. Našim vrlim naročnikom v Buenos Airesi, Prv. AvelIaneda naznanjamo, da dozdajšnji širiteo g. Žlebič Jožef v leti 1933. odpotüje domo zavolo smrti testü. Prosimo naše goreče naročnike, naj se javijo pri njem, ki bi po njegovom odhodi prevzeli širitelstvo. Pri nas naravnost se tüdi lejko javite. Lübezen do Slovenske krajine i Kristušove prave Cerkve naj vas dosta naročnikov spravi vküp, ka te potrebüvali ešče več širitelov kak samo ednoga. — Izdajatelstvo Novin, Črenšovci.
— Delavec 138, ki so delali pod palerstvom Lazar Štefana iz Stanjovec hš. 11., se najtoplej zahvalüje svojemi paleri g. Lazar Štefani, ka so pri njem dobili vsi pošteno hrano i pošteno dobili izplačano zaslüženo pšenico do zadnjega zrna v Soboti pri g. Bergeri. Delali smo pri g. Lederer v Čoka, Banat. — 138 zahvalnih delavcov. — Da je ta Pohvala istinska, svedoči zastopnik Novin, ki je bio navzoči, gde so delavci svojo plačo dobili i hvalo izrazili.
Doma i po sveti.
Indija dežela smrti. V Parizi je nedavno izšla Statistika o Indiji, štera je vzbüdila strahoto po vsem kulturnom sveti. Indija ma 319 milijonov lüdi. Policistov i vojaških nadzornikov ma 68.000, šteri skrbijo za red v toj vedno razburkanoj državi. Europejcov stanüje v Indiji okoli 200.000. V Indiji je 315 ver. Med stotimi Indijci je samo osem, šteri znajo čteti pa pisati. Liki pesnikov pa ma Indija 350.000. V zadnjih letaj so našteli v Indiji 27 milijonov dovic. Indijski zakonski možje vmirajo jako rano. Ešče pred dvajsetimi leti je bila v Indiji dužnost žene, če je mož mro, da se je date sežgati. Po ništernih krajaj Indije se ta običaj ešče dnes vrši. Proti tomi običaji se bori tüdi velki voditeo indijskoga naroda — Gandhi. Indijski ženi je dovoljeno samo se te ženiti, če njoj vmirajoči mož pred dvema svedokoma dovoli novo Ženitev. Vsakše leto vmerje dva milijona dece i 800 000 dojenčkov že v prvih osmih dnevaj živlenja. 1 milj. 200 000 dojenčkov vmerje v od dveh do štirih tjednov. Gda se pripeti takša smrt, mora mati edno noč ostati zvünaj na prostom i jokati pa vzdihovati. Mrtva telesca dveh milijonov otrok mečejo v vodo ribam za hrano. Vsakše leto vmerje 12 milijonov mladih mater v najlepši starosti med 12. i 15. letom na porodi. Mati, najmre mora ob porodi ležati v štali na zamazanih cotaj. Poklic babice je v Indiji najbole nečasten. Od 100 indijskih kodišov je 70 žensk. Več kak 10 miljinov kodšic živi v Indiji. Te nesrečne žene so večino dovice, štere po smrti svojih mož nesmijo več ostati v svojih hišaj. Po indijskom običaji slečejo dovico, ji dajo raztrgano obleko, porežejo ji lase i ji izročijo kodiško palico.
Nemci so med svetovnov bojnov v Franciji vničili: 7271 šol, 700 000 domov, 52.734 km cest, 1648 km glavnih železniških tirov, 2386 km stranskih železniških tirov, 4700 fabrik, ogromno množino menših obrtnih podjetij, 3 milj. 337.000 hektarov zemle ; s sebov je odpelala nemška vojska s toga oženila : 367.000 konj i mezgov, 523 000 komadov goveje živine i i par milijonov ovc i koz, Na podlagi tej številk je popunoma jasno, zakaj so pri razorožitvi Francuzi tak previdni.
Zanimivosti.
Najvekši lagev na sveti. V mesti Monakovom sta dva pintara izdelala lagev, šteri je najvekši na sveti. Lagev meri 87 935 litrov. Namerjeni je za vino.
Kak bi bilo, če bi bile ženske ministri. Že skoro nega poklica na sveti, šteri ne bi bio dostopen ženskam. Ka pa bode, če bodejo ženske postanole gdaj ešče ministri. Zagvišno bode štela vsakša ženska prevzeti finančno ministerstvo. — Deficit — izgübo bodemo pa poravnali moški.
Najvekši hotel v Europi. V Moskvi so začnoli zidati moderen hotel, šteri bo meo 1200 hiš. Na ednoj strani bode hotel visiki 10 nadstropij, na drügoj strani pa 16 nadstropij. Hotel bo meo tüdi svojo lastivno postajo i zvezo s podzemsko železnico.
Svinja skotila 25 mladičov. Nedavno je na Angleškom nekša svinja skotila 25 prascov. Vseh pa je ne mogla dojiti, zato so ji dodali ešče nekaj „dojil“.
Žive ribe v vreloj vodi. V Dolini smrti v Kaliforniji se nahajajo mlakuže globoko pod morskov giadinov. V te mlakuže se pretekajo vroči vrelci i v toj vročoj vodi živijo ribe. Ameriški profesor Hogg jih je opazovao i pravi, ka je ne mogeo vervati svojim očem, gda je skozi paro, štera se je dvigala iz vode, vido velko množino malih rib, štere so vesele plavale v vročoj vodi. Profesor je dognao, ka znaša toplota vode na dno 53°, na površini pa je ešče toplejša. Kak pridejo ribe v vročo vodo ? Edina razlaga je ta, ka so ribe živele tü, gda je mela voda ešče navadno toploto. Počasi so se podnebne razlike spremenile i voda je postajala zmerom toplejša. Ta izprememba se je vršila tak počasi, ka so se ji ribice mogle prilagoditi.
Posta,
Kolmanko A. Korovci. Ki je dozdaj dobivao liste, more plačati za celo leto. Javi nam njegov naslov. Mi njemi bomo naprej pošiljali. Tanacek Franc, Vadarci. 250 Din sprejeli. Duga mate samo 39 Din. Širiteo pa li ostanite. Bog vam plača trüd. Lešič Janoš Trdkova. Bog plačaj za trüd, cela naročnina je poravnana. Janez Horvat Longueil Francija. Duga mate do konca okt. 28 Din. Vogrinčič Jožef Rouvrois Francija. Za jan. i febr. lani plačano. 9. marc. je plačano 34 Din, tak je še duga 22 Din. Janez Gaber Rogaševci. Vi ste plačali 23. febr. 6 Din, tak je še duga 13 Din
50 par. Ček. posteli. Vsem. S tov številkov pošilamo položnice vsem tistim, šteri so ešče ne vsega plačali. Uprava „Novin“ vse vljudno prosi, da nam s tov položnicov naročnino poravnate.
Zahtevajte taki knjigo od moje
NOVE UMETNOSTI OZDRAVLENJA.
štera je že vnoge ohranila. Ona se lehko nüca pri vsakom načini živlenja i pomore, da se beteg hitrej odstrani. Nočno švicanje i kašel prestane, telovna težina se povekša i postepeno ovapnenje dokrajšuje beteg.
VNOGI MOŠKI
doktorske znanosti potrjüjejo dobroto moje metoda i jo tüdi radi priporočajo. Kem prvle začnete z mojim načinom ozdravljenja, tem bogše de za Vas.
SPLOJ K ŠENKI i BREZ POŠTNINE dobite mojo knigo iz štere lehko čtete vnogo hasnovitoga znanja. Moja zaloga knig razpošila vsega vküp samo
10.000 falatov brezplačno, pišite taki na ednoj dopisnici na dolnji atres. Zbiralno mesto pošte:
GEORG FULGNER,
BERLIN—NEUKOLLN,
Rlngbahnstrasse 24, Abt. 527.
8
NOVINE
30. oktobra 1932.
Dijaško polje
H gorám. Vlak drvi kot mi — v mislih proti ciljem daljnim. Tak je moderen človek : pozabi na gmoto, ki dušo oklepa in hoče zleteti kot misel iz kraja v kraj. — Drvijo polja in logovi, samotni domovi in velika mesta, rodovitne njive in peščena gol. Vse mimo gre, kot bi vse smrt zagrinjala, mi pa bežimo iz naročja njenega, hladnega, jesenskega. Ljudje pa v nas strmijo, veselo zamahnejo ali zakolnejo. Nedolžni maliki nas gledajo pa starejši, vabljiva dekleta — tam daleč pa vabijo gore, v rajinstveni somrak zavite kot velika sfinga. — Čim bliže smo, tem bolj je mračno zunaj, tem bolj svetlo v dušah naših, saj se bližamo vrelcem istine, vedno lepše, slajše, globlje . . . Glej, zarja na nebu, rahlo rožnata ; večerna smer, pa vendar zarja : Da bi le ostala, da ne bi noč strahot odgrnila (saj zdaj je noč že svetla, elektrika temó preganja). Pa glej, strahotne sence se premikajo iz daljnih skrivališč, korak njihov težák, kot bi šli velikani Čez zemljo. Iz mračnih globeli se vzdigajo pa
—	ob gorah razbijajo ; tam sveti božja zarja. Da bi to božjo zarjo v srca ujeli in z njo vse ogreli, se h goram vozimo, k tem trdnim stražarjem, ki k luči segajo. — Vlak je zavozil k vznožju.
Omahovanje. Videl sem mladce in silen polet. Saj so v začetku že v polnost zagrabili, v največjo polnost, krog. Zagrabili so v novo polnost tak silno, da so jo visoko vzdignili in vso podčrtali, zanosni mladci, kot bi leteli silni ptiči in v čas rezali. — Videl sem vzravnana čela in iskre v očeh, napete mišice in tak zamah, da bi pometel gore. Kakor brončenomirne kipe sem jih gledal, kot vero, ki se je vtelesila, kot bi poslušal blazno pesem volje
—	In kakor bi se srca dotaknili nevidni vali silnega magneta, kot bi srce priklenili in vžgali. — Pa je padla prostaška beseda, srcé je vzdrhtelo, na drugem, nasprotnem obzorju je slika zažarela, podoba asketa svetca in ljubeča vabila — s krvavim srcem. —
NEDELA po risalaj štiridvajseta.
Vu onom vremeni, kda bi Jezuš stopo v ládjico, nasledüvali so ga vučenicke njegovi i ovo veliko gibanje je nastanolo na morji, tak, da bi se ládjica pokrivala z válmi: on je pa spao. I pristopili so k njemi vučenicke njegovi i obüdili so ga govoréči : Gospodne, zdrži nás, ár prejdemo. I veli njim Jezuš : ka se bojite, mále vere? Teda goristanovši. zapovedao je vötrom i morji ; i včinjeno je veliko vtišanje. Lüdstvo se je pa čüdivalo, govoréče : kakši je ete? Ka so vötrovje i morje njemi pokorni. (Mat. VIII.)
Svetek Kristuša Krala.
Sveta Maticerkev na denešnji den obhaja svetek svojega božega Zaročnika, svetek njegove oblasti, njegove moči, njegove dike. Kristuš je krao. Zemelski kralovje samo par let živejo, Kristuš vekomaj. Zemelski kralovje lehko dajo čast, diko, bogastvo samo za par let. Kristuš vse to dava za večne čase. Ka zemelski kralovje davajo, mine, Kristušova dika, njegovo bogastvo i vse ka da, je večno. Zemelski kralovje majo milijonske vojske, a niedna neje nepremagliva. Kristušova vojska se pa ne more nikdar premagati. Njegova vojska je v nebi i je zbrana iz milijard i milijard
angnlov i svetnikov, ki so premagali telo, svet i hüdoga düha. Teh nišče nemore premagati. Zemelski kralovje lehko pošilajo smrt na svoje podanike, ne morejo njim pa dati tistoga, ka samo Kristuš lehko da, ne morejo dati nikomi živlenja. Zemelski kralovje do vsi Osojeni, Kristuš Krao je jedini, ki de vse sodo. On je jedini krao, ki more vze znati, vse včiniti, koga nišče ne more prekiniti, on jedini more zato soditi v popunoj pravici, štera ne pozna zmotnjave. Zemelska kralestva trpijo samo do časa; večnost ednomi ne je obečana. Kristušovo kralestvo je jedino večno. Samo njegovo je večno i tüdi samo njegovo je neskončno, samo njegovo je tak veliko, ka ne pozna mej. So dobrote v vsakom zemelskom kralestvi, a vse te dobrote so pomešane z velikimi britkostmi, trplenjom i s smrtjov. Kristušovo kralestvo pa ne pozna nikšega trplenja, nikšega nemira, nikše nesreče, tam je vse dobro, vse veselo, vse srečno, vse zadovolno, tam nega smrti. V Kristušovom kralestvi je brez konca i kraja sama blažena večnost. I za to večno srečo Kristuš ne žele drügo, kak par let njemi verno slüžiti, par let se ogibati tistoga, ka nam škodi v düši i teli, delati pa tisto, ka nam je na hasek v düši i v teli. Povejte, jeli pa jeste gospodar na tom širokom sveti, ki bi mogeo dati za par letno slüžbo bar samo stoletno živlenje ? Nega ga. Kristuš pa dava večno živlenje svojim slüžabnikom, zato pa se ga držijo vsi, ki ščejo srečni biti vekomaj, držijo se ga vladarje i podložniki, bogati i siromaki ; proti njemi so samo nespametni hüdobnjacje.
Gospodarstvo.
Prezimovanje včel.
Če poglednemo v panj proti jeseni, dobimo celo drüžino v obliki krogle tesno med satnicami s tihim premikanjem. Na konci krogle se nahajajoče Včele premikajo peroti, da iz nje prihajajoči slab zrak kem prle odstranijo, teda nemajo po zimi popolnoga počitka. Če se pa panj od časa do časa stehta, se opazi, da teža vsikdar pada, ja znak, da uporabljajo živež.
Zimski počitek včel je nej istoveten z onimi živalicami, štere prespijo zimo brez da bi uporabljale hrano i se zbüdijo samo te, da jim narava sama ponüdi obstoj za živlenje.
Največkrat Včele delajo še v pozni jeseni, koleoovne spomladi pa nikdar ne počakajo liki začnejo letati i delati, kak hitro jim to vreme dopüsti. Nasprotno v vugodnoj zimi že meseca januara dobimo v panji mladice. Dostakrat pa v mrzloj jeseni že meseca sept. vsako delo zaklüčijo i mirüjejo do aprila, a ne tak kak živalice, ar je že najmenši nemir i sunčna svetloba prežene iz počitka.
Zimski počitek včel moramo smatrati 
samo za nevugodnost vremena, ki jim zabrani izlet.
Zgodi se tüdi, da Včele po leti popunoma prekinejo delo, če toča pobije vso okolico, da nemajo nikdi nabirati med, niti cvetnoga praha.
Te počitek pa ne moremo nikak primerjati s zimskim. Ar kdakoli lehko izletijo, se ščistijo, i jim trbe vzdrževati toploto ; prinesejo si lehko vodo, zračijo, branijo proti sovražnikom, dočim po zimi to vse odpadne.
Nagonski čütijo zimo i že pred mrzlo jesenjov zamašijo razspoke v panji i si med
vredijo za zimo. Letos njim je pa nanovo nagajala i vsega toga neso izvršile. Zato je neobhodno potrebno, da njim včelar skoči na pomoč. Med je večinoma rastresen po vališči, če tüdi so bile včele pred hajdinovov pašov skrčene na 8 satnikov. Spredaj na dveh treh satnikih, kde se valijo zadnje mladice, nega medü i ravno tü 
bi bilo pravilno prezimovališče. (Dale.)
CENE :
Pšenica 145 — 150 Din, oves 100 Din, kukarica 70—92 Din, grah (fižol) 110—120 Din, moka (mela) od 90 Din do 250 Din. Toliko stane št. 1. Vse po 100 kg.
Živina : Mariborsko senje 21. oktobra. Mladi prašiči 5 do 6 tjednov stari komad 50—80 Din, 7 do 9 tjednov stari 100—130 Din, 3 do 4 mesece stari 180—250 Din, 5 do 7 mesecov stari 350—400 Din, 8 do 10 mesecov stari 430 480 Din, 1 leto stari 600 — 750 Din, 1 kg žive vage 6 50—7 Din, 1 kg mrtve vage 9—10 Din.
NAZNANILO !
Naznanjam cenjenemu občinstvu, da sem se s svojo trgovino preselil na cerkveni trg v hišo g. Bartanič. Prosim cenj. občinstvo za nadaljnji obisk moje trgovine. S spoštovanjem
NEMETHY ŠTEFAN, trgovec z mešanim blagom v Dolnji Lendavi.
Proda se posestvo z hišo i gospodarskim poslopjem
25 oralov zemlje, gorice, živina in poljsko orodje. Vse skupaj se proda takoj! Podrobnosti se poizvejo pri IVAN ŠILEC posestniku Spodnja Senarska p. Sv. Trojica v Slovenskih goricah.	1
Izšla je
BLASNIKOVA
V
ELIKA
P
RATIKA
za navadno leto 1933.,
štera ma 365 dni.
„VELIKA PRATIKA“ je najstarejši slovenski kalendar, šteri je bio že od naših očakov najbole cenjeni i je ešče dnes najbole razširjeni.
V „Velikoj Pratiki“ najdeš vse, ka človek potrebüje vsakši den: Katoliški kalendar z nebeskimi, sunčnimi, mesečnini, vremenskimi i dnevnimi znamenji; — sunčne i mesečne potemnenja ; — postne določbe za Jugoslavijo ; — lestvice za kolke, za pobotnice, küpne pogodbe i račune ; — konzulate tüjih držav v Ljubljani i Zagrebi ; vsa senja na Kranjskom, Koroškom, Štajerskom, Prekmurji, Medimurji i Juliskoj Benečiji ; — pregled o konci breje živine ; — popis vseh važnih domačih i tüjih dogodkov v Preteklom leti; — tabela za računanje obresti ; — živlenjepis važnih i odločilnih oseb s slikami ; — oznanila predmetov, štere rabi kmetovalec i žena v hiši. — Cena 5 Din.

„Velika Pratika“ se dobi v vseh vekših trgovinaj i se lehko naroči tüdi pismeno pri založniki :
tiskarni J. Blasniko nasl. d. d. v Ljubljani.
Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti.
Izdajatelj : Klekl Jožef.
Urednik : Maučec Joško, akademik v M. Soboti.
LETO I. ŠTEV. 1.
Priloga NOVlN
CENA ŠTEVILKI 1 DIN.
POMOČ
Glasilo AGRARNE in GOSPODARSKO- PODPORNE ZADRUGE. — List za povzdigo prosvete, gospodarstva in zadružništva.
Izhaja vsak mesec, kot priloga Novin, ki jo naročniki Novin dobijo brezplačno. — Za druge stane številka 1 Din, ali letno 12 Din.
Naš namen.
Kaj hočemo s to prilogo ? Nič drugega, kot da pomagamo našemu narodu. Naj se ta podigne v pravi kulturi, naj napreduje v gospodarstvu, predvsem pa, naj spozna zadružništvo in se ga oklene, ki edino more v sedajšnjih težkih razmerah pomagati trpečemu človeštvu. Temu trojnemu namenu je posvečena ta mesečna pri loga. Upamo, da z njo v največji meri nudimo pomoč našemu narodu, kje je ta najbolj potrebna. Zato smo pa tudi nazvali prilogo za „Pomoč“.
Izdajatelj Novin.
Preč. duhovništvu svetnemu izobraženstvu in naši akademski mladini.
Prosimo prav lepo našo preč. duhovščino svetno izobraženstvo in našo akademsko mladino, naj po svojih močeh razširjajo agrarno in gospodarsko-podporno zadrugo. Mi že objavimo namen zadruge. Ta je tako obširen, da v polni meri zajema vse potrebe našega naroda. Ako vzajemno nas topimo in po župnijah organiziramo zadrugo, bo najlepše sadove rodila v vsakem pogledu. Prosimo zato sodelovanja vseh, ki jim na srcu leži napredek našega ljudstva, ki jim je sveta Gospodova zapoved : „Ljubi bližnjega, kakor samega sebe!“
Vodstvo agrarne in gospodarsko-podporne zadruge v Črensovcih.
Kakšno bodočnost imajo domači obrti Slovenske Krajine.
Domači obrti splošno propadajo zaradi strojne in tovarniške konkurence, vendar se navzlic temu še vedno gojijo in nekateri celo napredujejo. V Slovenski Krajini imamo dve glavni domači obrti : tkalstvo in lončarstvo.
Tkalstvo je prav važna zadeva, ako-ravno je v tej stroki tovarniška konkurenca najjačja. Pri tej panogi je mogoč dvojen razvoj in sicer, da gremo ali prav v stare čase nazaj t. j. da se tke platno iz same dobre domače preje in to iz nebeljene in iz beljene, ali pa, da se iz bombaža in umetne svile tke vzorčaste tkanine. Domače platno se vedno išče in ga je lahko spraviti v denar. Nebeljeno platno iz domače preje se danes naravnost išče in zato naj bi se to tkalo. Za vzorčasto tkanino je treba najti najprej vzorce, ki ugajajo kupujočemu občinstvu in potem se bode dalo tudi to spraviti v denar. Jasno pa je, da morajo biti cene konkurenčne in potem ne bode izgovorov, da je domač ročni izdelek dražji od tovarniškega. Uvesti je pa
treba hitrejši pogon, da se pridobi na času in potem se izdelek poceni.
Vsi ti izdelki se uporabljajo prav dobro lahko za dom in so gotovo mnogo cenejši kakor tovarniški. Toda v tem pogledu je velika zmešnjava. Gospoda iz mesta išče na deželi domačih tkanin zaradi ličnosti in trpežnosti, naš kmet kupuje pa v mestu slabe in drage tovarniške izdelke. Domače platno je zdravo in trpežno, zakaj bi se ga torej izogibali.
Lončarstvo si pa mora poiskati novih virov dohodkov z izdelovanjem malih predmetov, ki jih tujci prav radi kupujejo kot spomin na našo deželo. To bi bile majhne vaze, vrčki, konjički, kropilčki (posodice za blagoslovljeno vodo) in slična drobnarija. Skušnja kaže, da gredo takšni predmeti prav dobro v denar. V ta namen bi veljalo izobraziti nadarjenega dečka, ki ima prirojen umetniški talent za izdelovanje takšnih reči in potem bi dotični prevzel organizacijo dela v Slovenski Krajini.
Za razpečavanje blaga in nakupovanje raznih surovih pa naj bi se osnovala „Produktivna in prodajna zadruga domačih obutev Slovenske Krajine.“ (Med tem se je že osnovala v „Agrarni in gospodarsko-podporni zadrug“. Ur.) Namen zadruge bi bil razpečavati izdelke i posredovati kar najbolj cenen nakup lana, konoplje in bombaža ter potrebnega orodja.
Na ta način se bode dalo vnovčiti mnogo izdelkov in to sigurno, ker se omenjeni izdelki naravnost iščejo. Opozoriti pa je treba tudi na dejstvo, da ne bode zaslužek velik, ampak skromen in če bode organizacija dobra, tudi stalen.
BOŽO RAČIČ
šef Drž. osrednjega zavoda za ženski domači obrt v Ljubljani.
Namen agrarne in gosp. podporne 
zadruge.
Namen zadruge je s skupnim, iz medsebojne ljubezni izvirajočim delom svojih članov pospešiti, da se agrarna reforma, upoštevajoč vse zakone pravičnosti, za interesente čim pravičneje izvede, zlasti, da se njim pomaga pri odplačilu agrarne zemlje Namen zadruge je tudi skrbeti za pospeševanje gospodarstva in gospodinjstva svojih članov ter njim nuditi v potrebi moralno gmotno pomoč.
Na podlagi tega svojega namena bo agrarna zadruga : 1 zastopala, ščitila in pospeševala skupne interese svojih članov, predvsem se pobrigala, da agrarni interesenti pod najugodnejšimi pogoji odplačajo agrarno zemljo. 2. V svojem glasilu bo dajala odgovore na njihova vprašanja ter
pravne in druge nastave v skladu z nameni zadruge in prirejala shode in tečaje, na katerih bi se razmotrivala vprašanja, ki so z njo v zvezi. 3 Sprejemata od članov denar za odkup veleposestniške zemlje, posojilne vloge in vloge za zadružno samopomoč. 4. Jemala zemljo v zakup, ter jo skupno obdelovala ali jo dajata v podzakup svojim članom odnosno jo kupovala in prodajala. 5. Dajata članom posojila. 6. Oskrbovaia, kupovala in prodajala svojim članom gospodarske, gospodinjske in obrtne potrebščine vsake vrste, ter otvarjala zanje brezalkoholne gostilne ter dobrodelne kuhinje, mesnice in trgovine. 7. Posredovala pri prodaji kmetijskih pridelkov, obrtnih izdelkov, zlasti pa izdelkov domače obrti. 8. Srejemala delo za svoje člane ter posredovala za delavce in izseljenike v njihovih telesnih in dušnih potrebah, zlasti vršila agende izseljeništva. 9. Pazila, naj delavci in izseljeniki ostanejo moralni in zvesti državljani. 10. Snovala naprave in naredbe za povzdigo kmetijstva, obrtništva, zlasti domače obrti ter izposojevala orodje in stroje svojim članom. 11. V slučaju nezgode, nesreče in skrajnega siromaštva nudila svojim članom podporo na podlagi vzajemne samopomoči. 12 Svoje člane odvračevala od pijančevanja in nepotrebnega tožarenja ter njim nudila vsestransko moralno pomoč. 13. Dajala v svojem glasilu brezplačno objavljati vse potrebe članov, če imajo kaj za prodati, ali hočejo kaj kupiti, če potrebujejo kakega sveta ali kakšnekoli pomoči i. t. d. Sam oglasnik pa člani morajo naročiti in plačati po določilih načelstva. Radi lažjega poslovanja ima zadruga pravo, da snuje po potrebi poslovalnice. Delokrog poslovalnic določa načelstvo.
Poslovanje je omejeno samo ná člane.
O razdolžitvi kmeta.
Gospod minister Deme trović pravi o razdolžitvi kmeta sledeče :
„Kmet je pri nas prišel v težke življenske razmere radi tega, ker so cene njegovih pridelkov globoko padle, cene tega pa, kar mora kmet kupovati, so zrasle. Kmet se je zadolžil v želji, da izboljša svoje gospodarstvo, in to v času, ko je bilo denarja dosti, danes pa je ravno radi te svoje dobre volje po napredku in izbolšanju gospodarstva prišel v krizo. Vse sile je treba mobilizirati, da pridemo iz teh težav in da to našo rano lažje prebolimo. Provizorij o kmetskih dolgovih je vzakonjen radi tega, da bi se videlo, ali se bodo razmere obrnile na bolje, ko pride žetev. 20. oktobra pa pride vprašanje zopet na vrsto. Nekateri so stvar napačno razumeli in so mislili, da se bodo kar vsi dolgovi brisali, oziroma da jih bo plačala država.
2.
POMOČ
30. oktobra 1932.
To nikakor ne more biti, ker država ni nekaj poleg ali izven ljudi. Ako bi mogla plačati tudi ona, mogli bi tudi plačati poedinci. Konverzija kmetskih dolgov ne pomeni nič več kot to, da se kratkoročni dolgovi spremenijo v dolgoročne, da tako morejo kmetje priti do sape, da pozneje, ko se razmere nekoliko zboljšajo, izpolnijo svoje obveznosti. Pri ureditvi kmečkih dolgov se je mislilo tudi na obrestno mero, tako da bi ljudje bili zavarovani pred prevaranstvom in visokimi obrestmi. V celem tem poslu pa je potrebno, razume se, postopati previdno, ker tu ne gre samo za razmenje kmeta dolžnika do banke, ampak tudi banke do malih varčevalcev.
Svetomir :
Vrnitev.
Zapiskalo je. Z močnim ropotom je privozil vlak na most. Mlad fant se je sklonil čez okno in uprl oči v reko, ki se je leno volila, ne meneč se za vlak in za svojo umazanost. Zaiskrile so se fantu oči. Njegovi pogledi so božali domači svet. Ustnice so se mu raztegnile v prijeten nasmeh. Veselje in blaženost se mu je razlila po obrazu.
Joško se je vračal domov. Stiska ga je pred leti pognala v svet. Šel je za kruhom. Sin cvetočega polja, otrok vriskujočih pašnikov in tihih gozdov se je zakopal med sive stene med ropotajoče stroje. Tujina mu je sicer dala to, česar je iskal : kruha. Toda bil je grenak kruh. Ni človeku dovolj, da ima kaj v usta dati. Potrebno je tudi, da dobi duševne hrane, da se srce navžije lepote stvarstva, da Zadosti temu, kar je v njem duhovnega. Toda, tovarna mu je dajala le kruh. V srcu pa mu je bilo prazno in tesno. Duša si je želela v božjo naravo, proč od mrkih zidov, med cvetoče travnike, pojoče gaje, na zlata polja, v preljubi domači kraj. Neutešljivo je bilo v mladem človeku hrepenenje po svobodi. Domača zemlja ga je klicala. Ni se mogel več ustavljati klicu. Dal je tujini slovo. Z radostnim srcem je pozdravil domačo krajino . . .
Vlak se je ustavil. Joško je hitro izstopil. Pospešil je korake, da čimprej pride v tiho naravo. Ko je dospel med travnike in njive, je začel stopati počasi, da se nagleda domačega polja, da se nasrka zdravega poljskega zraka, da se mu duša navžije lepote in miru. Pred odhodom v tuji svet je hodil po polju z zaprtimi očmi in brez globokih misli. Zdaj pa je stopil med njive z jasnim pogledom in s srcem, odprtim za lepoto.
Gledal je in gledal. . . Pa se mu je ustavila noga. Oči je široko odprl.
Srce mu je vzdrhtelo . . . Zagledal je smrt na polju. Bilke so umirale. Žalostno so povešale liste. Zemlja je bila vsa razpokana. Prosila je vode, dežja.
Joško se je ozrl naokrog. Nedeljsko popoldansko solnce je Pripekalo, da so se mu lepih lasje na klobuk. Povsod nema tišina. Nikjer živega bitja. Ptičjega petja ni. Vaše pogreznjen leži gozd. Nebo je brez oblačka. Žalost plava kot nevidna črna počasi nad zemljo.
Sveta groza prevzame Joška : Narava umira. Smrt sedi na sleherni travi, ne prizanaša nobeni cvetlici, grozi vsakemu grmičku in drevescu. Še zemlja ječi pod njeno težo . . . Jo-
ško hodi v deželi smrti. Čuti smrt,|ki veje iz vsake rastline. V tujini mu je zrasla globoka ljubezen do rodne zemlje. Trepeta mu zdaj srce od bolesti, ko jo vidi v taki žalosti, Iz dna srca mu privre ; „Nebeške zatvornice, zakaj se ne odprete in ne napojite žejne zemlje ? Rosa blagodejna, zakaj ne poživiš mrtvih bilk ? Oživljajoči dež, zakaj ne poženeš smrti ?“ Z bolestjo v srcu in s trudnimi koraki se napoti Joško proti daljni vasi.
Ko se ji bliža, mu med Žalostne misli udarijo na uho zvoki godbe. Ob cesti zagleda belo krčmo. Iz nje süši godbo, med katero se meša glasno vpitje, žvenketanje kozarcev, petje in krohot pijancev. Fantje Plešejo žarečih obrazov, dekleta se vrtijo rdečih lic. Življenje kipi v mladini. Sladko vince teče po grlih in po mizah. Ko je kriza šla po deželi, v gostilne menda ni pogledala. Sobe so polne ljudi. Nihče izmed njih ne vidi umirajočega polja. Ljudje se radujejo življenja. Ne mislijo, kaj bo jutri, ko bo na polju vse uničeno in ne bo niti Črnega kruha.
Začuden nad temi slepomi ljudmi koraka Joško po vasi. Vstopi pri vratih, kjer vitek stolp kaže, da tam biva nebeški Jetnik. Osamljen je v svoji hišici. Svetišče je prazno. Nihče ne čuje pri vratih njegove hiše. Joško se zgrudi na kolena pred njim. Zdi se mu, da prihaja iz ječe bridka tožba ; „Med njimi bivam pa me ne poznajo. Podnevi in ponoči gori pred mojo hižo luč, pa me le ne najdejo. Za vse skrbim, oni se zame ne zmenijo.“ Jošku je težko v duši. Vidi; ljudje so zaslepljeni. Zlato tele molijo ne Boga. Bog jim pošilja Opomin, da spregledajo. Iz Joškove dobre duše se dvigne goreča prošnja k Bogu, da bi ljudje spregledali. Zaupna je bila njegova prošnja in v srcu mu je odleglo.
Dvignil se je potolažen in se napotil proti domu. Jasen je bil njegov sklep ; postati apostol resnice, boriti se proti zaslepljenosti. Vedel je ; ljudje so dobri, zastori zaslepljenosti jim bodo padli z očes. Zasijali bodo naši deželici lepši časi. Zemlja bo rodila sad in dajala kruha. Blagoslov bo plaval nad našo zemljo.
Radostno je Joško zaukal in potrkal na domača vrata, poln lepih nad za bodočnost.
Razglasi
agrarne in gospodarsko-podporne zadruge.
Agrarna in gospodarsko podporna zadruga kupuje :
manjšo količino medu ; kukurico, oves in proso, vsakega par stolni metrov ;
posodo, kakor kadi večje mere, dva lagva (soda), ki bi držala po en Polovnjak, jedilno orodje za 24 oseb prosto in za toliko oseb krožnike ;
seme od križovca (akacije) ; slamo za nastejlo ;
na odajo ima : brisače (otirate) ; stolne robce (serviete) ; drva hrastova in jelšova ;
Hrastove sohe ; premog črn in rjav ; debele svinje; kuretino, pure in goske ;
500 lepih borov za late (letve) deske itd. zadruga da vse razžagati in spravi domov proti takojšnjemu plačilu mnogo ceneje svojim članom, kot je dnevna cena teh predmetov ;
hrastove komade za doge pri teh rabi ponudbo za istesanje teh dog ; govedo za mesnico tedensko ; belice (jajca), mast, moko (melo). Kdor hoče kaj kupiti ali ima kaj za prodati, naj vse javi na zadrugo v Črensovce ali pa na poslovalnico v M. Soboto Križova 4.
Zadnjič smo srečali neko siroto, ki je nesla dve goski. Smo jo vprašali, kam je pa neseš ? Kupil jo je ta . . . gospod. Vprašamo jo, počem. Odgovor je bil prežalosten : deset kil za 50 Din. Siroto so dobro goljufali. Naj se kaj takega ne pripeti našim naročnikom in zadrugarjem, jih prosimo, naj nam čestokrat pošiljajo, vprašanja, počem naj' se trži ta ali ona reč. Mi njim bomo dragevolje dali vselej odgovor. Vsak teden se more tako vprašanje staviti. Vse napravimo brezplačno, kar hočemo ljudem pomagati. Ljubezen nas vodi, ne pa zaslužki.
Sadovi tkalskega tečaja v Črensovcih.
Znano ie našim cenjenim naročnikom, da se je obdržal v Črensovcih po prizadevanju g. Dr. Božo Račiča, tkalski tečaj. Na tem tečaju so se naši tkalci naučili tkati lepe reči. Ugotovili so sedaj več lepih brisač in servietov. Svojemu dobrotniku, g.
30. oktobra 1932.
POMOČ
3.
dr. Račiču, ravnatelju zavoda za domači obrt, smo poslali v dar dve brisači in en stolni robec. Gospod ravnatelj nam je po sprejemu daru poslal sledeče pismo :
„Zahvaljujem se Vam za poslane lepe vzorce in sem zelo zadovoljen, da je dosegel tečaj tako lep uspeh. S potrebno vajo bodo dosegli tkalci že lepše uspehe. Poslal Vam bodem v kratkem nekaj pisane prejice za okraske in sicer malo debelejše od te s katero so otirači 
narejeni, da bode ornament bolj viden in bolj trpežen. 
Posvetil bodem že nadaljno pozornost zadevi, da se uvede na podlagi prakse, ki jo imajo zdaj tkalci tkanje vzorčastih tkanin za ženske obleke. Takšno blago izdelujejo Hrvatje in se prav lahko proda.“
Ko se g. ravnatelju na tem mestu javno zahvaljujemo za podporo našega domačega obrta, oprosimo predvsem našo mladino, naj pazljivo prečita njihov lep članek, ki je na prvi strani objavljen in ki govori o našem domačem obrtu, ter naj se poprime po danih navodilih domačega obrta z obema rokama. Gospodu ravnatelju topla Zahvala za lepe nasvete, ki nam daje v tom članku. Obenem ga prosimo, da nas i nadalje blagovoli podpirati in našemu siromašnemu ljudstvu pomagati.
Uspeh tečaja za ročne torbice v Črensovcih se pozna.
Ta tečaj se je vršil na prizadevanje izdajatelja Novin na njegove in stroške Hranilnice ter posojilnice v Črensovcih. Obiskalo je ta tečaj do 80 dece. Naučili so se plesti i kukaričnega bilja (koruznega perja), lepe, trpežne ročne torbice (cekere). Sedaj deca ne postaplja po ulicah in se nepretepa po pašah, ampak redi si košarice in torbice. Sirmašnejših celo prodajajo že lepo izdelane torbice in si najpotrebnejše prislužijo. Tečaj je, kakor vidimo, rodil dvojni hasek, moralnega in gmotnega. Našim otrokom naj sledijo i drugi !
Ponesrečenci agrarne in gospodarsko-podporne zadruge.
Zadruga je uvedla, kakor je razvidno iz njenih pravil, zavarovanje ob priliki nesreče. Ta zavarovalni odsek je letos z 1. januarjem začel poslovati. V enem letu se nam je priglasilo blizi 200 ponesrečencev. Vsem smo pomagali in nudili neko podporo ; zadnji je bodo te dne dobili. Največ nesreč je bilo od kuge pri živini in svinjah bil je pa tudi požar (ogenj) potem še skrajno siromaštvo pri sirotah deci. Pomagamo z obrestmi tiste vloge, ki jo člani v ta namen vložijo. Ta vloga iznaša 200 Din. Vplačat se mora v 10 letih. Čim preje se plača v celoti, tem hitreje smo v stanu
nuditi večje podpore. Kdor ima ljübezen do bližnjega, ne bo odlašal z vplačilom vloge zadružne samopomoči. Siromak pa mora vsaj 10 Din vplačati letno. Glavnica ostane vsakomur v celoti, samo obresti od 200 Din se potrošijo ponesrečenim v pomoč. To toliko znači, da letno damo svojemu bližnjemu 10 Din. na pomoč v nesreči. Pri tem zavarovanju se najbolj pokaže, dali imamo ljubezen do bližnjega, ali pa ne ? Tu se pokaže, da li imam toliko uvidevnosti, do mi je bližnjemu v nesreči in nevolji pomoč nuditi stroga dolžnost in da nikoli ne smem svojega kadila ali pila postaviti pred to dolžnost.
Podpore smo razdelili okroglo 6000 Din. Toliko so iznosile obresti od vplačanih vlog zadružne samopomoči. Dobil je pa vsak ponesrečenec večjo svoto, in to mnogo večjo, kot iznosijo večletne obresti njegove vplačane zadružne samopomoči.
Ko bomo poslovalnico organizirali, bomo to zadružno samopomoč tudi delili. Vsaka poslovalnica dobi svoje obresti do rok in z temi bo podpirala svoje ponesrečene in s temi pospeševala poljedelstvo itd. svojih članov. Samobsebi se razume, da na ta način se začne močno tekmovanje med poslovalmcami, kaj bo v največji meri koristilo zadrugarjem. Vsaka iz med poslovalnic bo skrbela, da čem več članov pridobi in da ima čimveč zadružne samopomoči vplačane. Zatrpeče svoje brate pojdimo na delo z ljubeznostjo !
Proglas dobrodelnega društva „Varstvo“.
Predragi bratje, dobre sestre !
Svetovna kriza je med vsemi narodi na svetu povzročila mnogo bede in siromaštva. Tudi naši kraji niso izvzeti ; tudi pri nas raste pomanjkanje in uboštvo. Zlasti mnogi ubožni starši so v silnih skrbeh, kako bodo preživljali svoje otroke ker ni de narja, ne obleke, ne živeža. S strahom gledajo v bodočnost. Mnogi starši imajo že v šoli odrasle otroke, pa ne vedo kam žnjimi; ne vedo in ne znajo poiskati primernega mesta, kamor bi dali svoje otroke, da bi se karkoli izobrazili in si v poznejšem življenju mogli na pošten način služiti vsakdanji kruh.
Toda temu siromaštvu in tej nevednosti in neznanju se da pomagati, če se vsi kot bratje in sestre združimo v društvu in svojim malim bratom in sestricam z združenimi silami pomagamo. Kjer je resnična ljubezen do bližnjega in ljubezen do lastnega naroda, se da vse doseči. To dokazujeta društvo „Narodna Zaštita“ in društvo „Hrvatski Radiša“ v Zagrebu. V teh dveh društvih so se združili vsi hrvatski rodoljubi in rodoljubkinje, da pomagajo svojim malim rojakom in rojakinjam. Človek mora občudovati veliko dobrodelno, narodno, prosvetno in gospodarsko delo, ki ga vršita ti dve društvi. „Zaštita“ je pri premožni posestnikih namestila na prehrano in vzgojo nad 60 000 (šestdesettisoč) otrok ubožnih staršev. Razen tega je razdelila od leta 1914 do danes 22 milijonov dinarjev v dobrodelne namene. — „Radiša“ pa je nastavil nad 15 000 dečkov v razne obrti.
Podobno hoče deloveti tudi naše dobrodelno društvo „Varstvo“. Delovalo bo
le v Dravski banovini, s sličnimi društvi v državi bo pa v prijateljskih odnošajih. Društvo hoče : 1. kolonizirati Slovenske siromašne otroke in sirote med dobre Slovenske družine ; II. nameščati trgovske, obrtne, industrijske in kmetijske učence. Nameščati hoče samo zdrave in pokvarjene otroke stare od 6 do 12 let ; v poznejše obrtne, trgovske in kmetijske stroke seveda dečke v primernih letih in po zmožnosti. „Varstvo“ hoče, da bodi manj učenega proletarijata, pa več dobrih kmetov, obrtnikov, trgovcev in sposobnih delavcev.
Toda društvo ne more dosezati svojih namenov, ako ga ne podpirajo vsi sloji prebivalstva, eni z denarnimi podporami, drugi s potrebnimi informacijami ali s tem, da sprejmejo siromašne otroke na prehrano in vzgojo, ali da sprejmejo potrebne vajence v svoje podjetje.
Zato se obračamo do vseh dobrih src, do vseh blagi Slovencev in Slovenk, ki jim je Bog dal dovolj zemeljskih darov za preživlanje, da sprejmo kakega siromašnega otroka za daljši ali krajši čas na prehrano in vzgojo. Kdor pa ne more prevzeti otroka, naj vsaj z denarno podporo podpre to dobrodelno i narodno akcijo. Društvo „Varstvo“ je odprlo svojo pisarno v Ljubljani na Dunajski cesti št. 17 (pritličje vhod s ceste). Tu sem se pošiljajo vsi darovi in tu se sprejemajo vsi oglasi za siromašne otroke.
Siromašni starši, ki imate dobre in nepokvarjene otroke v starosti 6 do 12 let, pa jih ne morete preživljati in ne oblačiti, obrnite se na društvo „Varstvo“ in sporočite, da poskrbi vašim otrokom za daljšo ali krajše dobo preživljanje in vzgojo pri dobrih ljudeh.
Oni poljedelci, ki žele dobiti 14 ali 15 letnega fanta, da se pri njih izuči praktičnega in naprednega poljedelstva, dalje obrtniki, trgovci, ki žele dobiti vajence, naj se obrnejo v vseh teh zadevah na društvo „Varstvo“, ki jim bo poskrbelo potrebne vajence.
Oni starši, ki želite, da se vaši otroci izuče poljedelstva, kake obrti ali trgovine, sporočite društvu „Varstvo“, da poišče za vašega sina poljedelca, obrtnika, trgovca, ki bí ga hotel sprejeti na izučbo.
Na vse blage Slovence in Slovenke se obračamo z iskreno prošnjo, da bi podpirali vsak po svoji moči namene društva „Varstva“ vsepovsod. Z združenimi močmi se da veliko storiti in marsikatera solza obrisati. Društvena članarina znaša letno 10 Din. Sprejme se vsak najmanjši dar. Darežljivosti niso stavljene nikake meje. Vsako leto bomo javno polagali svoj račun in poročilo o svojem delu.
Pri svojem delu bomo ne glede na desno ali levo pomagali po svojih močeh vsakemu, ki je pomoči potreben.
Ljubljana, 6. oktobra 1932.
Za Dobrodelno društvo „Varstvo“:
Fran de Cecco,	Anton Mrkun,
tajnik.	predsednik.
4.
POMOČ
30. oktobra 1932.
Svetek Kristusa Krala.
Takrat je rekel Pilat Jezusu : „Ti si judovski Kralj ?“ Jezus je odgovoril : „Praviš to sam od sebe ali so ti o meni povedali drugi?“ Pilat je odgovoril: „Sem mar jaz jud ? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?“ Jezus je rekel: „Moje kraljevstvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljevstvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen judom ; tako pa moje kraljevstvo ni odtod". Rekel mu je tedaj Pilat : „Torej Kralj si?“ Jezus je odgovoril : „Tako je, Kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.“ (Janez 18, 33 —7).
Sam je sedaj izpričal : Kralj sem ! Pozneje so mu na križ zapisali v hebrejščini, latinščini in grščini, v tedaj svetovnih jezikih : Jezus Nazareški, kralj Judov.
Naš Kralj je to, ki zdaj sedi na desnici Očeta, pred njim pa angeli in svetci molijo: Svet, svet, svet.
Kralj, danes ti prisegamo zvestobo, darujemo razum, voljo, srce: mi verjemo, ubogamo in ljubimo.
Prisegamo zvestobo vsi, tudi izseljenci, ki smo pretekli ponedeljek
svetili našega Patrona, tvojega nadangela Rafaela. Izseljenci v Ameriki, Franciji, Nemčiji, Slavoniji in sam veš, kje drugje.
Vsi se ti danes klanjamo, nedolžni in spokorni, boječi in pogumni, vsi tvoja deca po sedmerih svestvih : krst, potrjenje, prečiščavanje, pokora, slednje mazanje, cerkveni red, hižni zakon.
Tvoj mašnik je belo oblečen danes. Veselje nam vzbuja ta barva in zaupanje. Pa tudi sicer bi zaupali, saj evangelij pravi, da si zapovedal viharju in morju — in nastala je velika tišina. — Potišaj v nas vihar strasti, Kralj vsegomoči !
Bratje in sestre, premislimo !
Ali smo res protivniki inflacije?
Od neke strani smo dobili na zadnji članek tudi to zanimivo vprašanje, če je res mogoče, da smo protivniki inflacije, ko bi se vendar z inflacijo vprašanje cen kmetovih pridelkov in vprašanje kmetskih dolgov kar samo po sebi rešilo. To bi bila, tako pravi pismo, najenostavnejša in tudi najpravičnejša rešitev.
Enostavna bi že mogoče bila ta rešitev, ker bi se breme dolgov, kakor smo v zadnji številki navajali, samo po sebi olajšalo v taki meri, v kakršni bi se izvršila inflacija. Zato bi pa bila ta rešitev tudi krivična, strašno krivična in bi bila v obraz vsem pojmom o pravičnosti i nrav-
nosti. Stotisoči malih varčevalcev naj bi z inflacijo prišli ob večji ali manjši del svojih trdo zasluženih, v neštevilno slučajih pristradanih prihrankov, zato da se na enostaven način more izvršiti razdolžitev ne le kmeta, ampak vseh obrtnikov, trgovcev, industrijcev, ki skoro vsi delajo z večjim ali manjšim kreditom. Pa ne le krivična bi bila taka rešitev, temveč bi mogla imeti za desetletja ogromne Posledice za vse naše gospodarstvo. Mi smo zadnjič povdarili, da varčevalci ustvarjajo narodni kapital. Če ta narodni kapital sedaj zvodenimo, odkod bomo dobili novega, ker varčevati gotovo nihče več ne bo hotel. V bodoče se potem kapital ne bi več ustvarjal doma z malim varčevanjem milijonov, temveč bi bilo naše gospodarstvo za vse nove, a neobhodno potrebne kapitale navezano izključno na pomoč inozemskih upnikov, če pa bo kapital inozemski, bodo zudi vsi sadovi kapitala pripadli inozemcem. Mi bi postali kolonija, katero vlada tuji kapital in katere naravne zaklade in človeško silo po mili volji izkorišča tujec. S tega vidika je treba gledati na težka vprašanja, katera so danes pred nami. Potem se ne bodo pojavljali tako površni in lahkomíselni predlogi, kakor se to sedaj pogosto dogaja.
Zadružništvo, kot je pri nas, predstavlja široko organizirano varčevanje malih ljudi. Zadružništvo je vršilo propagando za varčevanje, ki je najboljša podlaga naprednega gospodarstva in ljudskega blagostanja. Ali naj potem zadružništvo te svoje nauke zataji, prekliče ? Ali naj da prednost nesolidnosti pred solidnostjo, zapravljivosti pred varčnostjo, lenobi pred pridnostjo ? Tega ne moremo. Naš emblem je čebelica z napisom : „Delaj, hrani, množi !“
Van Vid :
Na grobovih sveče gorijo.
(Svoji † mami v spomin.)
Bilo je pred štirimi leti. Pusta jesenska megla je zgostila zrak in dež je pršil v tako drobnih kapljicah, da nisi razločil, ali je samo gosta megla, ali pa v resnici dežuje. V tej megli sem korakal proti domu. Mlake so bile po cesti in zdaj pa zdaj sem stopil v to ali ono lužo, da nisem samo sebe poškropil, ampak je brizgnilo na vse strani. Breme, ki sem ga nesel ni bilo težko pa so me le bolele roke, ko sem stopical proti domači vasi. Za hišami 
po sadovnjaku sem krenil proti domači hiši, da ne bi gazil po vaškem blatu. Ni bilo še pozno, a čemerikavo vreme je vsililo temo, sonca željni naravi.
Pes se je oglasil na domačem dvorišču hoteč opozoriti domače, da se nekdo bliža hiši. Utihnil je, ko me je po glasu spoznal in se začel dobrikati okrog mene.
Stopil sem v vežo in zaslišal glasove iz kuhinje. Nalahno sem potrkal in stopil. Pozdravili smo se brez smeha, kakor je otožna jesen. Očka in brat sta sedela pri mizi in popravljala vence, ki so bili razloženi po mizi in stolih.
V kuhinji je bilo vse po starem. Postelja, omara in peč ter dolga miza s štirimi stoli, a na steni nekaj slik s križem, vse to je bilo nekdaj in tudi danes. Le prí večerji so mi oči nehote silile na stol, ki je bil prazen. Bil je naslonjen k oknu, a
tudi k mizi in zraven peči je bil, a ni bilo nikogar, ki bi ga zasedel.
Drugi dan je bil jasnejši in kljub blatu po vasi je bilo vse praznično in solnce je sijalo. Še predpoldne smo nesli vence na pokopališče, jih narezali na križe in okrasili s cveticami. Naglo se je nagnil dan h kraju in nekam tesno mi je postajalo pri srcu. Bil je Vseh svetih večer. Neprodirna tema je nastala, da bi jo lahko z rokami prijel in to je povečalo mojo dušno tesnobo.
Okrog osmih smo se odpravili na pokopališče. Že z ulice se je videla lahna zarja proti severu, kakor bi kdo v tihi noči daroval Bogu kadila in mire ter z dimom pošiljal svoje hrepenenje k Njemu, ki se mu v tej noči toliko duš priporoča.
Pokopališče je žarelo v morju lučic, ki so obsevale vence na grobovih. Nehote človek obstane pri vhodu in občuduje to krasoto. Venec pri vencu viseč na križu se ti zdi, ko zbor krilatih angelov, ki stojé čakajo, da jih ljudstvo počasti z biseri lučic drobnih svečk. Med to krasoto vencev se nemo gibljejo temne postave, kakor bi se sprehajali duhovi rajnih, a bili so to ljudje, ki so prišli obiskat posmrtna bivališča svojcev.
Tudi mi smo se pomikali med to množico, proti drugemu koncu te dežele mrtvih. Ostavili smo se pred grobom, ki je bil še dokaj nov in se je jasno videlo, da stoji prvič ta dan med drugimi. Bil je lepo urejen. Na njega zgornjem koncu so
rasle bele poletne georgine in druge rože. Na obema spodnjima ogloma so bili vsajeni poletni nageljčki, a na zgornjem koncu je kraljeval nad vsem ličen križ iz hrastovine, ki je nosil na sebi podobo Onega, po katerem je bil odrešen svet. Križ je krasil venec z lepo razvrščenimi rožami. Na tem grobu še niso gorele sveče. Nismo pa obstali pri njem samo zato, da bi naredili na njem luč, ampak, sem nas je vlekla ona največja ljubezen, ki jo človek čuti samo do ene osebe na tej revni zemlji, sem nas je vlekla ljubezen do matere. Tu pod tem križem, pod to grudo počiva ona, ki nas je ljubila najbolj nesebično. Tu počiva ona, ki je zame prečula toliko noči, ona, ki jo zastonj iščem po širnem svetu. Prižgali smo sveče, a nevem kako. Videl sem jih goreti, ko v megli, križi so se mi začeli obračati in in nekaj trenutkov nisem vedel, če stojim na nogah. Zame ni več obstojala krasota lučic in rož, ki so se v mavričnih barvah prelivale iz ene v drugo, ne ludje, ki so se pomikali mimo nas. Le grob se mi je vtisnil v dušo, grob v katerem počiva moja mati. Ta grob je moj spremljevalec v tujini.
Zavili smo proti domu. Doma je bilo vse po starem, le stol v kuhinji je stal prazen, ker ni bilo nje, naše mame, da bi ga zasedla, kajti na njenem grobu je bil že venec in tudi sveče so že zgorele . . .
Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti.
Izdajatelj : Klekl Jožef.
Urednik : Maučec Joško, akademik v M. Soboti.