Poštnina plačana v gotovini. V Knjiga 5 življenje џ svet štev, 20. Ljubljana, dne 17. maja 1929 Leto Ш- Milica Mironovai Sarajevske posebnosti Za naše muslimane je tempo moder» nega življenja vse prenagel in premrz» ličen, da bi mogli korakati ž njim. Vse kar je muslimanskega nosi pečat nemi» Woto-Aïueiecs Džamija poleg županije novnega umiranja, ki je počasneje le §e v kotih in kotičkih, kamor se je od» maknil v svoji okočenelosti musliman, eki živelj in kamor moderni razvoj če ni posegel, ker za. sedaj če ni imel po« trebe. Obširna pokopališča so samo Se groblje kamenitih spomenikov, ki jih obrašča trava, bršljan, grmovje in ple» veL Svojci davno mrtvih pokojnikov so izumrli, se preselili proti vzhodu ali pa so tako osiromašeli, da nimajo niti prebite pare za vzdrževanje grobov in spomenikov. Kar še stoji kameno v, so nagnjeni, počeni, prelomljeni in čakajo samo še, da se zvale v travo, ki pre» krije te zadnje priče muslimanske pre* teklosti. Iz pokopališč postanejo po par de« setletjih parki in samo tej muslimanski uredbi se ima Sarajevo zahvaliti za svoje obširne in hladne javne vrtove. Nič manj ne propadajo druge verske ustanove, džamije in tekije, le nekatere glavne se redno vzdržujejo. Tik zraven prejšnje deželne vlade stoji džamija, vsa potopljena v drevje, nagrobne s po menike pa že preraščajo koprive in ix* med njih le sem pa tja če moli kame» C. Justin* niti turban, naznanjajoč, da je do sem priromal in tu omagal hadžija iz davne dobe pred okupacijo. Malo dalje na nasprotni strani je nizka hišica z zamre» ženimi okni. V njej brli otožna lučka nad tabuti (krstami), temno prekritimi in skrivaj očimi zemske ostanke svetih muslimanskih mož. To propadanje se zrcali tudi na deja» nju in nehanju ljudi. Siromaštvo je osnovna črta muslimanskega življa. Za» voljo zaostalosti se mora mladina lote» vati najnižjih poslov, ki ne morejo re» diti človeka; skromen siromak pa le nekako životari. Tako so »sepetari« (priložnostni nosači) v pretežni večini muslimanski dečki od 12 do 16 let. Sto» jijo v gručah pred mestno tržnico od ranega jutra do poznega večera in ča» kajo na kako priložnost zaslužka. Po» služujejo se jih od časa do časa šara» jevske gospodinje, ako nakupujejo hrano za več dni, redno pa gospodje, kajti v Sarajevu ni nikaka redkost, da gospodar kupuje za hišo meso, perut» nino in zelenjavo. Ostanek iz turških časov, ko žena ni bila varna na ulici in je bilo zanjo tudi nespodobno hoditi po mestu. Ako se ustavite pred temi sepetarji, vas v trenutku obkolijo in se prerivajo pred vami. Vsak hvali sebe in skuša onemogočiti tekmeca. Ako se odločite za koga izmed njih, vam takoj vsi kri» čijo, da ima Avdo padavico, da je go» spe komisarjevi razbil steklenice in po» metal vse nakupljeno v blato. Ko se začnete dogovarjati z drugim, ga tova« riši brž razkričijo za lopova in krad» ljivca, za tretjega pravijo, da je slabič, ki ne nese niti deset kil. Vse to je morda res, morda zlagano, zato se člo» vek pač odloči za tistega, ki najmanj kriči. Domov gredoč vprašate malega sepetarja, kdo je in ali ima svojce in redno boste culi, da je sirota brez oče» ta in matere, ter da sam skrbi za celo kopo manjših bratov m sestric. Člo» vek rad primakne dinar k pogojani ce» ni, čeprav je najbrž vse zlagano. Toda siromaštvo teh zapuščenih dečakov, ki niso videli niti šole niti rokodelske de» lavnice, je v nebo vpiioče. Kadar niso zaposleni, se klatiio okoli, kvartopirci in kockarji so, kadijo pa že menda od otroških let. Iz te poulične dece izide marsikak dolgoprstnik. Zgodilo se je že, da je mali sepetar izginil s svojim tovorom — »uhvatio je maglu«, pra» vijo tu. »E, gosnodio. tvoj ručak ie do» bio noge, pa odmaglio«, vas tolažijo. Ves zaslužek ti dečki zapravijo na razne lahkomiselne načine. Pred vsem zneso denar staremu brbljavemu hadži» ji, ki prodaja kandirano sadje: slive, jabolka, jedrca in druge slične slaščice. Hadžija blebeta neprestano kakor ško» rec, pripoveduje vesele storjice in švr« ka po dečkih s svojimi lokavimi, drob» nimi očesci. Poslednji dinar ti zasluti v žepu mladega razcapanca. Tik pred nosom mu razgrne novo prgišče slad» kosti, kupec koleba, pada in s sigur» nostjo pade. Stari lisjak pozna mlade lakomce, ki uživajo z istim veseljem njegove slaščice, kakor njegove šaljive domislice. Iz zlomljene žlice je starec napravil lopatico in njegovi odjemalci jo po vrsti oblizujejo. Za pol dinarja se dobi že cela gora sladkostil Druga sarajevska posebnost so pro» dajalci peska. V vročini in v mrazu po» hajajo po ulicah in s krikom »kuma, kuma« opozarjajo na svoje blago. Be» seda je turška, kakor je ta vrsta trgo» vine preostanek iz turških časov. »Ku« ma, kuma, pijeska beloga, kome tre» ba!« Vrečico peska si je obesil peskar na vrvici preko pleč, pa hajd! od ulice do ulice, od vrat do vrat. Vsi peskarji so nedorasla deca; pesti imajo majhne, ne stisnejo se dobro in pesek teh tr» govcev je prav za prav zelo drag. Ti prodajalci so vsi muslimani ali musli» manski cigani. Najbolj znan je Muho ali Mušica»ciganin. Neverjetno razca» pano in umazano je to cigance, ima temnočrno polt in ogromne roke in no» ge. Posel mu gre od rok, ker je sila zabaven humorist. Groteskne obraze dela med kupčijo, učinkoviteje nego cirkuški nmetnik. Isti Mušica je hotel povzdigniti svoj posel in povečati obrat. Kupil si je oslico in jo natovoril z bisagami. Ni pretekel niti mesec, pa je Mušica zopet priklapal peš. kakor pre' in nrinovedoval. da je živalico prodal, dasi jo je ljubil »kao rodjenu sestru«. Trgovina se ni izplačala, ker je os';ca baje požrla ogromne tovore se» na! Nevaren tekmec mladih" peskariev je stari musliman Salčin. Pošten in dober je, da raie navrže prgišče, kakor da bi slenoril. Kadar prisone starec po ston» nicah in krotko nudi svoj nesek, kdo bi prezrl ta dobri starčevski rogled! Zanimiva nojava ie vsekakor zakupnik zemljišč, kier se koplie respk. Oriaški Hercegovac. ogromna hajdučina. Vakuf (muslimanska cerkvena občina) mu je dal na rebri nad Sarajevom zemljišče v zakup, kakor tudi drugim siromašnim muslimanom. Na teh rebreh nastajajo hišice iz »čerpica« (nežgahe opeke) ka« kor gobe po dežju. Ali »gazda« peskar« jev je začel kopati pesek in zalagati Ž njim mesto. Napravil si je na bregu kočico iz blata, Kamenja in lesenih okleškov, izoral si pod njo njivico in Živi »kakor paša«. Že čez leto dni je dal hišico v najem, sam pa se je pre* selil nižje k cesti v novo hišo. Tudi ta ni nič večja od kurnika in je čudež, ka» ko se ta orjak zbaše vanjo, kje je pro» štora za njegovih desetero otrok in ... ženo. Žena mu od časa do časa po» begne, ker gazda ni ravnâ nežen so» prog. Vedno se vrne in rodi novo dete, Muslimansko da se rod ne zatre. često vidite skozi malo okence debelo »glavušino« ogrom» nega gazde z rdečimi lasmi. Sedi, po« stava, nadzoruje svoje posestvo in brenka na tamburico, ki je njegov la» sten izdelek. »Živim kao gospodin« pravi sam, ako ga vprašate, kako ma gre. V Sarajevu je poulična trgovina sploh zelo razvita, zato se je tudi kol« portaža listov hitro udomačila. Kadar izidejo listi, je čuti po vseh ulicah krik in vik mladih raznašalcev. Proda» jalci cvetja po kavarnah in gostilnah £0 zopet muslimani in malo čudno se zdi tujcu, da se moški peča s poslom, ki je na zapadli skoro monopol deklic» cvetličaric. Stalen Цо sarajevskih "H« je tudi židovski starinar. Hodi po hI» šah in njegov hripavi in nosljajoči krik se glasi z dvorišča: Stari stvari, stari stvarejl Rojen je v Sarajevu, živi tu od svojega rojstva, pa vendar govori srbski nepopolno, nepravilno in z na» pakami! Cunjarski posel je dobičkano» sen, marsikak židovski kapital je osno» van na trgovini s cunjami. Manj unoeen je oni s starimi steklenicami; tega pa zopet vršijo muslimani Ako pridete na tržni dan v Baš»ča*» šijo, se vam šele nudi pestra slika ma» le trgovine sarajevske. Kmet in me» ščan, musliman in je vre j, katolik in pravoslaven, cigan in Arnavt, vse po» pokopališče * mešano v šumečo gomilo. Ribničan s suho robo se je utaboril poleg zastrtih muslimank, ki prodajajo stare in nove tkanine, vezenine, nakit, obleko, poeo do, obutev, skratka: vse, kar se da pro» dati Malo stran prodajajo čibuke, razne velikosti in pisano poslikana. Tam dalje nudijo glavnike domače» ga izdelka; trpežno robo kupujejo po večini le kmetje. Gorje glavi, kjer orje tak glavniki Po asfaltnem tlaku so po» ložene vreče žita. Na njih sede kmetje in čakajo kupcev. Okoli in okoli so trgovine za zelenjavo, sir, maslo, slano smetano; vmes pa prodajajo jedi skuhane in spečene kar na mestu. Ob straneh so posedle kmetice m razložile nisana nasova^ blago za šalvare (ћЈдЛ^ nogavice în sto drugih izdelkov doma* če pridnosti. Ves čas vlada na čaršiji hrušč in trušč, krik in vik pisane množice, ki se poleže šele pozno popoldne, ko kupci in prodajalci izpraznijo trg in hite do» mov. Sejmišče zasedejo neštevilne jate golobov, ki jim sejem z ostanki žita, jedi in zelenjave vsak dan bogato po» grne mizo, da se izpolni beseda evan« gelija o pticah, ki ne sejejo in ne ža» njejo.., . m John P. Herrick w Obračun Miss Evelyne je priredila zopet eno Izmed svojih čarobnih soarej, na kate» ro je bil povabljen ves odlični in bo« gati London. Godba je svirala, pari so plesali... Zbrale so se ženske, ki so se objestno smejale in elegantni, du» hoviti moški... Flirtalo se je in plesa« lo — čemerneži pa so metali karte, V najtemnejšem kotičku salona sta sedela dva moška. Sedela sta na enem in istem mestu vso noč in nista ves čas spregovorila besede. Igrala ,sta... Na» ključje ju je seznanilo na tem večeru, zakaj po značaju sta si bila tuja in tu» di zunanjost je govorila, da sta si ze» lo oddaljena. Prvi je bil angleški lord in pair, pie» menite, visoke postave, eleganten in nedostopen mož. Napravljal je vtis osebe, ki se zaveda duševne premoči nad svojim nasprotnikom. Drugi, ki mu je sedel nasproti, je bil selfmade» man, mož, ki se je sam postavil na noge, kakor pravijo v Ameriki. Po» znali so ga za dolarskega milijonarja. Njegovo telo je odgovarjalo njegove» mu duhu: bil je nekako len in zelo ne» zaupljiv. Čeprav ni črhnil besedice, se je zdelo, kakor da neprestano govore njegove oči: Jaz sem Jim Burke! Tako sta moža sedela in metala kar» te vso noč. Motrila sta drug drugega 9 srepim, hladnim pogledom. Izbirala sta iz kart, ki sta jih držala nabrane v pahljačo, in metala na mizo: ena, dve, ena, dve ... Kvartala sta z zadr» žanim ogorčenjem; čeprav sta metala karte s trdo roko na mizo, je bilo vi» deti, da tli nekaj med njima ... In karte so padale, padale neusmi» Ijeno in trdo, naraščale v kupčke pod laktmi obeh igralcev. Zdaj je dobil ta, zdaj oni. In lica so postajala nri tem nekako trda, kamenita, s strogimi po» tezami, izražala so včasi naravnost nekakšno pretnjo ... Bila je podoba, da čakata na konec igre, na velik do» končen ротаг, ki mu ne more ubežati eden izmed obeh. Pastor Randers, ki je bil tudi med 'gosti, se je najprej zgražal nad toale» tami dam. Kritikoval je dekolteje, raz» vijal iz te »misli nazor o izprijenosti današnje družbe, potem pa je mršij obrvi in jel opazovati kvartopirca. Vzdržal pa ni dolgo. Razjezil se je in rekel s povzdignjenim glasom mora» lista: — Prosim vas, poglejte samo, kaj počenjata! Drug preži na drugega. Oči se jima svetijo kakor oblaki ob treska» nju. No, to bo še lep zaključek! — Sodite li, da se bojita drug dru» gega? je vprašala dama iz družbe. — Dovolj je, če jima pogledate pod čelo, je dejal Randers. Tedajci je Jim Burke zložno vstal. Položil je karte na mizo, spravil dob» Ijeni znesek in se leno ozrl po družbi. No, denar mu je bila deveta stvar. Na poti mu je bilo nekaj drugega — to, da so gostje opazili njegov šrepi po» gled, ki je bil naperjen na njegovega soigralca. Randersu, ki je nekaj zinil o strahu, ki se kreše med obema igralcema, je rekel: — Kaj vi veste, kaj ie strah! Vi ste mož besede in leče! Kar govorite, je povzeto iz pridige. Strah je to, kar sem doživel jaz. In tisti, ki je doživel to, kar sem doživel jaz, se ne boji ni» česar do sodnega dne. .— Pripovedujte, pripovedujte nam vendar svoje doživljaje! so ga popro» sili glasovi gostov. To, kar ste doži» veli, je gotovo zanimivejše od kvart, ki ste iih metali vso noč. — Gospoda, je dejal ogovorjenec. takšni doživljaji se ne pripovedujejo! — A če vas poprosi gostiteljica, mi» ster Burke? se je vmešala miss Eve» lyne. — Well, miss Evelyne, če baš hoče» te, tako rekoč zahtevate od mene — bodi! Sicer ne znam lepo pripovedo« vati, a vam tudi ni do tega; slišati ho» čete resoico — in slišali jo boste! Burke je začel: — Bilo je tako nekako... Po vsej Ameriki je šel klic: Zlato, zlato! In ljudi je popadla groznica... Zlato! Zlato v Alaskil Tisočglave množice so se začele valiti proti deželi Vse je ti» ščalo za zlatom, drvelo za srečo... In na tisoče jih je ostalo tam. Pustili so svoja življenja v deželi, kjer so si obe. tali srečo. O, veriga nesrečnikov je bi» la tako dolga, da se ne da izmeriti, tu» di ne popisati... Stradali, zmrzovali so, bojevali so se z Indijanci, kiali so se za vsako ped zemlje ... V to armado sem se bil uvrstil tudi jaz — a ne kot iskalec zlata, marveč kot mož, ki živi in se preživi s srečo ali nesrečo drugih. Bil sem še mlad, pa se mi ni ljubilo pehati se za zlatom. Mislil sem: kaj bi se pehal, če lahko koplješ zlato iz — žepov! Nisem hotel tvegati, da bi leta in leta iskal zlata, kupil košček zemlje in naposled pustil vse tam, kjer je ter se praznih rok vr* nil med ljudi, bolan, izčrpan, utrujen, napol mrtev. Računal sem takole: Kjer je toliko ljudi, bo pač tudi nekaj za* služka. In nisem se vštel. Ah, bili so lepi časi, kupoval in prodajal sem vse, kar je šlo v trgovini in krčmi... Ni trajalo dolgo, pa sem obogatel. V Vunatoku sem sezidal skladišča ln prodajalno. In na visoki ravnici te« ga kraja sem postavil majhno trdnja* vico. Kmalu so izpregovorile puške. Lovili smo živali... streljali pa smo tudi Indijance ... No, Indijanci so se nam osvetili. Najprej so nas skušali izriniti iz lovišč. Ko so videli, da ne gre, so nam sporo» čili preko tolmačev, da je kraj, kjer smo se zasidrali, svet kraj za njihovo pleme. Temu smo se smejali. Moji to» variši so šli celo tako daleč, da so za» čeli Indijancem baš zaradi tega kiju* bovati in še bolj pritiskati v deželo. Padel je prvi strel. Indijanci so bežali, nam pa je bil njihov beg v še večjo zabavo. Naslednjo noč nas je zbudilo iz spa» nja mogočno grmenje. Kaj je? smo se vpraševali. Ali se bliža vihar? Ne, ni mogoče... Na nebu so sijale zvez» de. A grom se je ponavljal, postajal je vedno močnejši, prihajal je čedalje bliže... Zdelo se je, kakor da se vali proti nam ogromna skala, ki se je utrgala nekje nad nami, skala, ki lo» masti z orjaškimi koraki pokončevalca v dolino in drobi pod seboj debla kot slamnate bilke, Večina naselbinskih hiš je bila uni« čena. Zvečer nas je bilo tri sto, ob zo» ri se nas je prebudilo — osemdeset... Štirinajstorica kolonistov se je bila tako prestrašila, da so skušali pobeg» niti. Med tistimi, ki niso bili izgubili poguma, sem bil tudi jaz. Ostal sem z ženo in otrokom, v naši družbi je bil tudi neki Anglež. Anglež je bil potomec stare, pleme* nitaške rodbine. Pripovedoval je, da je njegov oče lord. Allright! Zbogom strahopetci! smo dejali odhajajočim. In so šli ter izgi» nili v gozdu. Ne bom prikrival resnice: postalo nam je tesno pri duši. Moja žena je naravnost trepetala od bojazni. Bala pa se ni toliko zase, kakor za najinega otroka. Anglež je bil bled kakor smrt. Jaz sem se držal hrabro. Vedel sem, da moram dajati dober zgled drugim. Preživel sem že marsikakšen strah v življenju in sem se tolažil, da bom premagal tudi tega. S puško v roki sem dočakal mrak. Vsenaokoli tišina. Odleglo nam je. Moj sin, hraber dečko, je odprl vra» ta in pomolil glavo v noč. Zunaj se je razlegalo divje vpitje Indijancev, ki mi je šumelo v ušesih še izza prejšnje» ga dne. In v daljavi se je oglasil pe» klenski, satanski smeh. Srce se mi je krčilo. Noč je bila gosta, moj sin je bil iz* ven hiše. Ah, kdo si more predstav* ljati v takem položaju ubogega očeta in trepetajočo mater? ... Prosila sva Boga, da bi se vse dobro izteklo. Da ne bi šel sin predaleč, da ne bi se mu kai zgodilo ... Potem so začele pokati puške. Po* padli smo orožje in naslonili puškine cevi na okno. Oglasile so se stopinje. Koraki so prihajali vse bliže... In zdaj je nekdo potrkal na duri... Zdelo se nam je, da pleza nekdo čez ograjo, a videli nismo nikogar, šele po* tem se je zasvetil nekakšen obraz. Streslo nas je do mozga. Vsi smo ml* slili, a nihče ni rekel: Indijanec! Tedajci je Anglež sprožil petelina. Strel ie zažvižgal rezko, nekaj težkega je padlo na tla. Vsi smo bili veseli, da je bil sovrag pogoden in da je nastal mir. Do jutra ie bilo vse tiho. Ko smo vstali, smo šli gledat okoli hiše, koga je ponoči pogodil streL Onkraj ograje je ležal naš sin.-« Krogla mu je preluknjala čelo ... Moje oko se je srečalo z Angležem. Brez besede je snel z zidu svojo pu» ško in se odstranil. Pograbil sem orožje in streljal za njim, a moja žena je prijela za cev ter jo namerila v zrak. Anglež je ušel smrti. Vidite, pastor Randers, v tistem tre» nutku sem prvič v življenju okusil strah, strah pred samim seboj, pred ubijalcem, ki se ni sramoval pokon» čati toliko in toliko Indijancev, da so potem navalili na kolonijo, jo decimi» rali in razpršili. Videl sem vso svojo krivdo. Razumel sem divje vpitje In» dijancev ponoči, vpitje, ki je proslav» ljalo zmago nad nami... In zavedal sem se še tega, da je moj sin mrtev. Moje življenje je izgubilo vsako ce» no. Žena je umrla od žalosti, jaz sem se odpravil naprej po svetu. Kaj mi je ostalo od vsega? Imel sem mnogo de» narja, a do njega mi ni bilo. Moje živ» ljenje je bilo uničeno. Vrnil sem se v dolino, med ljudi, iskal sem ubijalca svojega edinca. Mi» slil sem si: cè sem izgubil vse — ali naj pustim živeti njega, ki mi je ukra» del vso srečo? In začel sem potovati iz kraja v kraj, vozil sem se iz države v državo, prehodil sem ves svet. Po« vsod sem našel denarja in zlata v iz» obilici. Pustolovil sem — vselej se je srečno izteklo. Prijel sem za karte — moje imetje se je množilo samo od se» be. No, preganjala me je zato misel osvete. Sledil sem ga in našel sem ga — nocoj, v tej hiši.« Gostje so se spogledali. — In zdaj, 1ож1 Burry, lahko kon» čava kruto igrol Pripravljen sem na vse! Imate orožje pri rokah?, je za» ključil Jim Burke. — Well, je dejal kratko lord, ki so mu veljale Burkejeve besede. Lahko se greva — na pištole. Jim Burke je segel po samokresu. Roka se mu je tresla, zobje so škrtali, na obrazu so se pojavile čudne poteze. Lord Burry je stal pred njim mirno in čakal. Nenadoma pa je Burke obrnil po« gled v tla. Sprožil je svojo roko in jo ponudil angleškemu lordu. Dve desnici sta se krepko stisnili. Jim Burke je pogledal naokrog, se rah» lo priklonil in odšel. Njegova igra je bila končana. Kon» čana za vedno. ELEKTRIFIKACIJA JUŽNOFRANCOSKIH ŽELEZNIC Novi odsek za elektrifikacijo znaša 1100 km. Dela se dovrše v 5 letih. Z dosedanji» mi 850 km se bo elektrifikacija na jugu raztezala na 1950 km, torej blizu na polo» vico svojega omrežja. Stroški bodo okoli 500 milijonov frankov, vštevši električne lokomotorje, katerih bo 60 odst. dobavila francoska industrija, 40 odst. pa nemšika. Nadaljnji odsek 400 km bo po današnjih računih stal 180 milijonov, s katerimi bodo plačani tudi elektromotorji ČRVI V SADJU Ko drevje cvete, ležejo neke žuželke jaj» čeca: odtod črvički, ki prevrtajo mlade plo? dove in se nastanijo v njih. Kako jih pre» gnati? Vzemi razpršilo in poškropi z njim drevje z vodo, ki si ji primešal močnega kisa, in sicer na 1 liter vode 1 žlico hudega jesiha. Obrizgava naj se dvakrat, ob pri» četku razcvetanja ter ob odcvetanju, ko cvetni listi že odpadajo. VIŠJE MEŠČANSKE SOLE NA FRANCOSKEM se izza vojne znatno razvijajo. L. 1919. so štele 69.000 dijakov, 1. 1921. že 76.000, a la» ni nad 82.000. Zategadelj nedosta.ia učite» ljev in za najnujnejše bi bilo treba usta» naviti vsaj 128 novih službenih mest. ,__ ČLOVEK MRE OD ACIDOZE Dr. Rômer je predložil ameriškemu kop» gresu za zdravstven o»fizična raziskavanja, spis, kjer izjavlja po mnogoletnih opazo» vanjih, da nadloge, skrbi, jeza, zavrnjeno želje čimdalje tem večkrat povzročajo smrt izvestnim osebam, ker ta čuvstva kopičijo v človeškem organizmu kisline ter ga ugo nabijajo. KAKO POTUJEJO PODGANE Znano je, da se včasih podgane trumo» ma selijo. Tako so v XVII. stoletju na pri» liko sive podgane preplavile Evropo ▼ ne» znanskih množinah in do zadnjega zatrle šarene štakorie. ki so n«m bili dotlej šiba ->žja. Ob nedavnem deževju na Angle» škem so podgane v dolini Lea sklenile ostaviti domačijo. Strnile so se v strahot» no četo, ki se je usola na pot proti Edmon» tonu pod vodstvom starega, mršavega in slepega glodalca, ki so ga drugi po vsem videzu silno spoštovali. Lahko si misliš, da je vse bežalo pred njimi: prepotniki, vozo» vi, kolesarji in celo psi podganarji. Šele težkega avtomobila so se preplašili četvero» nogi romarji in jo ucvrli s tako naglico proč, da so stopali dru-g na drugega. Za» kadili so se v bližnji gozd in se razpršili Poslej jih niso več opazili v kopah i& tio» pah. Ob desetletnici krvavih bojev za Koroško Skoraj eno celo stoletje se je vršil tihi boj t. j. s tiskom in živo besedo za naše zatirane brate na Koroškem. Z ustanovitvijo Jugoslavije smo z gotovostjo računali, da se meje naše nove države raztegnejo tudi čez Korotan tako visoko, kakor biva naš rod. Toda Nemec se je preveč navadil na koristnega sužnja ter se uprl njčgovi izročitvi z orožjem. Kakor v filmu se vrstijo v slovenskem. delu Koroške prirodne krasote. Pestrost prirode odseva tudi iz duš naroda. Naši koroški bratje so po naravi izredno miroljubni in dobrodušni. Ta sanjavo mirni kotiček naše domovine se je pred 10 leti izpremenil v bruhajoč ognjenik. Ze po Božiču je snežne poljane vzdolž Žile in Drave, pobočja Golice, Obirja in Pece polila kri naših borcev. Tolažili smo se, da s snegom izginejo tudi krvavi madeži, da nam zelena pomlad prinese odrešenje in pozabljenje preostalega gorja. Prišel je maj, ki pride malokje do tako popolnega razmaha kakor v naši izgubljeni Koroški, a že prve dni so brizgali čez deviško odeto pokrajino novi curki krvi. V obrambo naše zgodovinske svetinje in zasužnjenih rojakov so izkrvaveli najidealnejši, najplemenitejši sinovi našega naroda. Namesto razigranega radovanja in izpolnjenih nad je prinesel maj plakanje in žalovanje Po vsej domovini. Diplomatsko prerekanje za Koroško Prvo razburjenje nad dobljeno svobodo je prineslo vodilnim možem v Sloveniji toliko vsestranskih skrbi, da so skoraj pozabili na Koroško, ki jo sicer s ponosom nazivamo »zibel Slovenstva«. Sicer je prva Narodna vlada za Slovenijo že 1. novembra 1918 imenovala komisarja za Koroško »z da-lekosežnimi pooblastili«, a koroška pro-vizorna deželna vlada je imela za seboj oboroženo moč in polne vojaške zaloge pokojne avstrijske armade. Iz-vrševalni odbor (Vollzugsausschuss) koroške deželne vlade je izdaj že dne 6. novembra ukaz vsem državnim in občinskim uradom, naj izjavijo slovanskim komisarjem, da hočejo voditi upravo dalje po navodilih nemškega iz-vrševalnega odbora do končne odlo- čitve mirovne konference. Nemški »Vollzugsausschuss« se je dobro založil z denarjem (saj smo zvedeli iz sodne razprave deželnega glavarja Schumyja, kje in kako se je dobival denar za take namene), lahko je torej najel in dobi o plačal vojaštvo in orožnike. Ta dobro plačana soldateska je s pretnjam; in nasilstvi naše ljudi tako zbegala, da so vse mirno prenašali. Prvi narodni sveti in naša zasedba Kljub nemškemu terorju se je našlo nekaj slovenskih občin, ki. se niso brigale za »Vollzugsausschuss«, za njegove ukaze in za njegovo oboroženo moč. V Mežiški dolini je agilni narodni delavec Andrej Oset (takrat lastnik Tol-stovrške slatine, trgovec in gostilničar, danes najemnik Mariborskega dvora) prvi organiziral 8 občin (Tolsti vrh, Guištanj, Prevalje, Kotlje, Meža, Črna, St. Danijel in Libeliče), da so se uprle Celovcu ter si ustanovile Narodni svet. Za predsednika so si soglasno izvolile g. Oseta. Bil pa je tudi skrajni čas, ker so se v industrijsko dolino natepli propadli elementi od vseh vetrov ter plenili in požigali. Novi Narodni svet se je obrnil na Narodni svet v Celje za voiaško nomoč. nakar je privedel prvo jugoslovensko posadko na Koroško slavni junak nadlporočnik Fran j o M a 1 g a j. Par tednov pozneje se je zganil Rož, kjer so ustanovili Narodni svet v Sv. Jakobu za desni breg Drave, kmalu nato v Podravljah za levi breg, končno še v Podkloštru (župnik g. dr. Cukala) ob vhodu v Zilsko dolino. Vsi novi Narodni sveti so poslali Narodni vladi v Ljubljano ostre proteste proti nasilju »Vollzugsausschussa«. Dne 24. novembra so jugoslovenske čete zasedle Borovlje, Svetno vas, Ro-žek in Podklošter. Poveljnik teh čet je bil major Lavrič. V začetku decembra so naše čete zasedle Labodsko dolino. Vpadi nemških tolp. Nemci zajeli našo posadko v Grabštajnu Sredi decembra so začele močne nemške tolpe pod vodstvom vojaštva vpadati preko Drave. Prvi napad so iz- ▼Г5Ш na Mar. Žilo, Mer je župnikoval naš pisatelj Fr. Ks. Meško, ki se je sredi noči jedva rešil z begom. Seveda so nemške tolpe uničile in odnesle vse njegovo imetje. Na pomoč so bile alarmirane Narodne straže iz Blač, Malošč in Loč, a prišlo je le kakih 20 mož in mla-deničev, ki so vse Nemci zajeli, razorožili in odgnali. V noči na 15. december sta zasedli dve naši, ozir. srbski četi Grabštajn, a že prihodnjo noč je »Volkswehr« z velikansko premočjo obkolila vas ter zajela vso našo posadko (7 častnikov in 280 vojakov). Pri tem je bilo naših ubitih in ranjenih 45. Vse to se je zgodilo pred očmi antantne misije, ki je bivala v bližnjem Celovcu, dasi je antanta že 14. novembra razglasila, da je prevzela vse slovensko ozemlje pod svojo zaščito. Tudi iz Labudske doline so se morale naše posadke umakniti pred ogromno premočjo, a v Dravogradu so sijajno odbile nemške naskoke ter obdržale postojanko. V teh bojih smo imeli tri mrtve. Splošna mobilizacija na Koroškem. Nemci pripravljajo napad na celi črti Med božičnimi prazniki so Nemci razglasili splošno mobilizacijo. Vsi policaji v Celovcu in Beljaku so morali k vojakom, a za varnost v obeh mestih so morali skrbeti meščani in uradniki. »Freie Stimmen« so prinesle fulminan-ten poziv skupnemu napadu na »jugoslovanske vsiljivce«. »Villacher Zeitung« pa je prinesla poziv celo v nekaki slovenščini, kar je pač nepobitno zgodovinsko dejstvo, da so bili in so še koroški Nemci brez Slovencev slabiči. Poziv se je glasil: »Korošci! Pridite branit in varovat naše domovino! Če nemce ali Slovence vsak ima rad našo lepo Koroško. Držimo zdajokup v veliki nevarnosti in gremo pomagat našim zvestim vojakom. Raztrgati hočejo tujci našo deželo in nas spravit pod srbsko krono. Kako bi nam šlo, že vidijo slovenci v krajih, kamor so prišli ti »brati serbi«, Štajerci in krajnci. Ravbajo, kradejo in pobijajo, zapirajo jih, če se pritožujejo. Pridite hitro in pomagajte, dokler je še čas pognati te Bande iz dežele toto kam slišijo. Pravica je pri nas. Požinjajte otroke.« Naša legija prostovoljcev za Koroško Tudi v Ljubljani so vedeli, da se pripravlja koroško nemštvo k obupnim činom kljub temu, da je bilo dogovorjeno premirje. Pod geslom »Koroška v nevarnosti« se je vršil velik ljudski shod v ljubljanskem »Unionu«. Obenem so prinašali časopisi pozive za prijavo k prostovoljni legiji v pomoč Koroški. Trumoma so se prijavljali prostovoljci iz vseh slojev, največji kontingent je dala naša idealna srednješolska mladina, tako da so ostali nekateri višji razredi skoraj prazni. Zgled domovinske ljubezni in požrtvovalnosti so dali tudi naši Notranjci in Primorci, dočim so bili naši, sicer korenjaški Gorenjci, v legiji prav redko sejani. Poveljstvo nad legijo je prevzel podpolkovnik Vidmar. Dne 5. januarja se je odpeljal iz Ljubljane prvi oddelek proti Jesenicam ter takoj stopil v akcijo, ker so Nemci že drugi dan naskakovali železniški predor Podroščici. Splošni nemški napadi na vse naše> postojanke. Boj za Pod-roščico in Borovlje Dne 4. januarja so začeli Nemci skrbno pripravljene napade na vse naše postojanke. Ponoči so obkolili in po ljutem boju zavzeli Podklošter. Zajeli so oba častnika, nadporočnika Prezlja in Tau-berja, vojnega kurata Potočnika in vse moštvo ter jih odgnali v ujetništvo v Spital. Ista usoda je zadela našo slabo posadko v Rožeku, nakar so združene nemške čete naskočile Podroščico, da bi zavzele predor ter se razlile ropat po naši Gorenjski. Toda pri Podroščici je čakala Nemce huda preizkušnja, ki jih je veljala na stotine mrtvih. Naši vojski je poveljeval stotnik Martinčič, topništvo pa je vodil nadporočnik Gre-gorič. Oba častnika sta delala naravnost čudeže. Cele 4 dni je trikrat večja nemška vojska s topovi in strojnicami naskakovala naše pozicije, toda predora ni mogla zavzeti. Celih 60 ur so naši bojevniki zdržali brez spanja sredi snega. Seveda so bile tudi na naši strani občutne žrtve. Vseh mrtvih smo imeli 10, ranjenih pa 50. Med drugimi so padli, oziroma podlegli hudim ranam: nadporočnik Vilman (abs. gimn. abituri-jent z Jesenic), mornariški akademik Boris Kostanjevec iz Ljubljane, I. Štrukelj, sin šol. upravitelja na Viču. Dne 8. Januarja so navalile nemške nacionalne čete z velikansko premočjo na Borovlje med streljanjem dveh topov s Humberškega gradu. Naša posadka je štela samo 60 mož, dočim je bi o Nemcev do 1000. Naš poveljnik je bil major Lavrič. Po srditih bojih je postojanka padla. Skoraj polovica naše posadke je bila pobita ali težko ranjena težko ranjena in ujeta sta bila tudi ma-in njegov adjutant poročnik birnik. Boroveljski nemčurji so iz svojih skrivališč streljali na naše vojake, otrašno so divjale sovražne tolpe po zavzetju nad ondotnimi Slovenci. Razdejali so župnišče in vse slovenske hiše ter uničili ali odnesli prav vse premoženje znanemu puškarju Borovniku trgovcu Renku, urarju Lečniku, župniku Imnku i. dr. Vse znane Slovence so aretirali, trpinčili in odgnali v zapore, t o teh uspehih so se nemške tolpe pripravljale za roparski pohod čez mejo na Kranjsko. 2e so prišli vrh Ljubelja, kjer jih je ustavil takratni tržiški župan notar Mat. Marinček, ki je bil naglo zbral prostovoljno četo Sokolov in trži-ških meščanov. Nemci so se umaknili nazaj na Mali Ljubelj, kjer so se utrdili. Pogajanja za premirje in za začasno mejo v Gradcu v Dne 16. januarja so se pričela pri deželni vladi v Gradcu, pod predsedstvom dez. glavarja dr. Kaana pogajanja za premirje in za določitev začasne meje na Koroškem. Kot zastopnika ameriške misije sta bila navzoča podpolkovnik Miles in poročnik King. Našo narodno vlado so zastopali dr. Žerjav, kômiséw bmodej in major Andrejka. Pogajanja so trajala cel teden, t. j. do 22. januarja. Nemci so bili po svojih zmagah nad slabotnimi postojankami oholi in nepopustljivi, seveda pa so se tudi na naši strani zanašali na antantne obljube. Nemci so bili pripravljeni prepustiti ozemlje do Drave in bi bile morale naše čete izprazniti Velikovec. Major Andrejka je v imenu Narod, vlade zahteval za mejo takratno bojno črto, ki je ravno pri Velikovcu segala preko Drave ter izjavil, da je nemška zahteva, naj bi se umaknili čez Dravo nazaj, za nas žaljiva. Dr. Kaan je namreč predlagal, naj bi karavanski predor, ki .ga niso moglj Nemci zavzeti, zasedle antantne čete, Velikovec, ki ga je tako žilavo držal Malgaj, pa naj bi zasedli nemški orožniki. Končno sta se obe stranki zedi-nili za predlog ameriškega podpolkovnika Milesa. da bosta ameriška častnika prepotovala sporno ozemlje ter na podlagi svojih osebnih poizvedovanj začrtala upravno mejo brez prejudica za končno ureditev. In res je nato ameriška misija potovala deset dni po spornem ozemlju — v spremstvu nemških agentov in orožnikov. (Konec prihodnjič) v Ali ribe slišijo ali ne, to vprašanje je it zelo staro, pa še vedno sporno in nedognano. Končni odgovor nanj bo zelo dragocen zlasti za fiziologijo, za» kaj utegne se izkazati, da ni treba, da bi bil sluh vezan na neko obliko orga» nov ki ga dojemajo in ki so pri skoro vseh živih bitjih enaki. . Ribam manjka notranjega ušesa, to je tistega dela organa sluha, ki ga ime» nujemo polž in ki velja pri človeku, kakor tudi pri vseh drugih višje raz» vitih vretenčarjih za pravi organ slu» ha. Potemtakem bi bilo pričakovati, da morajo biti ribe gluhe. V resnici trdijo mnogi opazovalci, da ribe na še tako močne glasove prav nič ne re» rfgirajo. Seve, ne sme se pozabiti, da nimajo zvoki sami po sebi za ribe no» Ribe niso gluhe benega biologičnega pomena In rffia se zanje ne zmeni, čeprav jih nemara za» znava. Zvoke je treba vzporediti s ta» kimi dejanji, ki imajo za ribe neki po» men; šele potem je mogoče pravilno opazovati in soditi. To je dokazal nemški prof. dr. FriscK, ko je letos na seji Bavarske akademi» je znanosti predaval o sluhu pri ribah Profesor Frisch je vzgojil slepega soma m vselej, preden mu je natrosil hrane, je nalahko požvižgal. Riba je kaj kma* lu doumela zavisnost in je na žvižg pri» plavala iz skrivališča po hrano. Stet» ter, učenec profesorja Frischa, ki je nadaljeval s temi poskusi, je dosegel presenetljive uspehe. Uspelo mu je na» vaditi ribe, da so prihitele na glasove različnih piščali, godalnih instrumentov in glasbenih vilic. Preizkusil je šestero vrst rib in med njimi so se kleni izka» zali za najbolj poduči j ive. Na njih je lahko preizkusil tudi ostrost sluha. Ne* katere klene je uspelo navaditi na tako tihe žvižge, da jih je še človek tik rib» nika komaj ujel, med tem, ko jih z glavo pod vodo, vobče ni mogel sli» šati. Stetter je dalje dokazal, da umejo ri» be razlikovati različno visoke zvoke. Dresiral jih je tako, da je pri zvoku neke določene višine vrgel ribam dobre hrane, pri nekoliko višjem ali nižjem tonu pa neko zmes zelo neprijetnega okusa. Kmalu je lahko opazoval, kako so se jele na pravi glas takoj zbirati v njegovi bližini, dočim jih ob nasprot» nem tonu vobče ni bilo na spregled, ali pa so urno zbežale. Pri tem se je izkazalo, da so ribe še lahko razloče» vale tone, ki so bili vsaj za eno oktavo narazen. Najbolj inteligentne med nji» mi so lahko razlikovale tudi še nekate» re vmesne tone. Nekega klena je pri» pravil celo tako daleč, da je pravilno reagiral na pet različnih tonov, med ka» terimi so bili trije vabilni, dva pa sva» rilna. Ton, ki je pomenil hrano, je ri» ba slišala tudi iz sozvočja več tonov. Tako zmožnost pač smemo označiti za pravo »slišanje«. Samo nekaj bo treba še dognati: Ali i ribe res dojemajo zvoke z notranjim ušesom, ki mu manjka polž, ali pa jih morda zaznavajo samo z jako razvitim' tipom, čigar živčevje je razpredeno po zunanji koži trupa? Poskusi, ki se sedaj vrše, bodo nemara rešili tudi to vprašanje. Devica Ivana Orleanska Pet sto let je minilo, kar se je zgo-dfl eden najčudovitejših dogodkov v zsgodovini. Osemnajstletno kmečko dekle, ki ni znalo ne citati in ne pisati, je vodilo celo vojsko na pomoč mestu Or-leanu, ki so ga obsedali Angleži. Ta armada je zadala oblegovalcem nekaj kratkih, a odločnih sunkov ter jih ni samo pregnala od te trdnjave, ki je ključ v južno Francijo, marveč jih je Spomenik Avgusta Maillarda Ivani iz Дгса v nekaj tednih potisnila vse do Loire. Hkrati je pripeljala v kronsko mesto Rouen legitimnega prestolonaslednika, da napravi konec težkim homatijâm, ki so razjedale Francijo pri koreninah. Nastop pogumne Jeanne d' Arc je popolnoma izpremenil tok dogodkov: Francija, dotlej razbita, z ene strani plen Angležev, z druge igračka Bur-gundcev, dežela, ki je izgubila zaupanje vase. država brez kralja in vodstva, izročena plenjenju in puštošenju domače vojske in tuje soldateske, se je nenadoma postavila pokonci — pod vplivom tega preprostega, neznanega dekleta, ki je trdilo, da ga je poslal Bog, da bi rešilo Francijo. Najtežji in najčudežne® je vsekakor začetek. Pomislimo: vojaški guverner dotične provincije je moral verjeti, da bo to. nad čemer so obupali že naj^ bolj hrabri možje te dežele, uspelo dekletu, ki je doslej paslo samo ovce svojega očeta! In ko je naposled tudi njega osvojil čar mjene preproste in tako samoizavestne osebnosti — a gorje domovine je bilo čedalje večje! — je moralo dekle pridobiti za svoje načrte še dauphina (prestolonaslednika), lenega, nezaupljivega mladeniča ter njegovo sumljivo dvorno okolico. Tu je bilo treba »vrtanjih znamenj«, božjega poslanstva. Ivanka je morala prepoznati prestolonaslednika, ki ga ni nikdar videla, med vsetni dvorjani; bil je preoblečen, da bi ga komaj spoznal človek z dvoral Se več: morala mu je izmoliti molitev, ki je bila znana — kot je dejal on sam — samo njemu in Bogu. Uspela je. Naposled je dobila nekaj tisoč ljudi, ki so bili dotlej bolj tolovaji nego vojščaki; iz teh starih, bolehaviih volkov je naredilo to dekle sveto vojsko, ki je postala tako goreča kot nekoč prve križarske čete. Bilo je v XV. stoletju, v času, ko so se na Češkem bojevali husiti: tudi ta sta se mistično spajali narodnost in verstvo. meč in simbolična zastava, politika in veroizpoved. Tudi vojaki Device Orleanske so bili »-božji bojevniki«, ki o njih poje znana husitska hiimna. Tudi oni niso imeli osvojevalnih ciljev, mar- Spominska plošča Jeanni dT Are v Pariza, na mestu, kjer je bila v spopadu z Angleži ranjena več samo duhovne, čeprav v Franciji ta šlo toliko za vero, kolikor za zemljo, za svobodo. Ivanka je zmerom nagla-šala. da ne zahteva od Angležev nič drugega, kakor da se umaknejo iz Francije in ji vrnejo njeno zemljo in njenega kralja. Ni prej prijela za meč, dokler se ni pokazalo, da so vsa pogajanja zaman, in ko je dosegla cilj, je na mah ustavila nadaljnje krvolitje. Njeno usmiljenje in sočutje s premaganimi in trpečimi je čisto krščansko; baš spojitev teh človeških in čisto ženskih lastnosti, dobrote, čuvstvenosti, nežnosti, čistosti z zmožnostjo umevanja in izvedbe tako ogromnega, prevratnega načrta — pri, čemer je pokaizala docela izredno politično, strategično in taktično nadarjenost — je tisto, kar пајђоц občudujemo, tisto edinstveno v zgodovini, tisto čudežno, kar utemeljuje njeno kanonizacijo najprej pri francoskem narodu, potem pa pri katoliški cerkvi sami V tej devici ni bilo sovraštva do tujih narodov in ne častihlepja. Zbog tega začenja njena zvezda biedeti, ko je prisilila Angleže k odstopu in kronala krallja Karla VII.; zašla je v spore s svojo malenkostno, kovarsko okolico Ni se mogla zadovoljiti s plemstvom, ki ji ga je podelil nezanesljivi kralj, ljubosumen na njen protektorat. Zadel jo je konec, ki je edlini dostojen tragike tega edinstvenega življenja: smrt iz rok angleških sovražnikov, katerim je bila izročena, ko so jo vsi zapustili. In tako so to čudovito dekle objeli plameni grmade v Rouenu dne 30. maja leta Gospodovega 1431. Od poti, ki jo je nastopila v skromnem spremstvu iz Vancouleurs, preko slavne orleanske zmage 8. maja 1429 in mističnega kronanja v Rouenu dne 17. julija 1429, preko rane, ki jo je dobila pred Parizom v septembru istega leta in ujetništva v Compiegne dne 24. maja 1430 tja do morišča, kjer je pod obtožbo kri-voverstva izgubila življenje, je minilo komaj dve leti — dve leti pasionske poti. In v teh dveh letih se je zgodilo več ko v dveh stoletjih. Vprašajmo se: Ali bi bila danes Francija, če ne bi bilo teh dveh let — oziroma vsaj to: ali bi bila taka kot je danes?! Ivanka iz Arca je najčistejši cvet francoskega nacionalizma. Narodna svetnica, kakor je — vsaj v tej meri narodne in v tej meri svete — ne more pokazati najbrž noben drugi narod. Pol tisočletja je minilo, in hvaležna, velika in močna Francija slavi svojo buditelji-co z romanjem po vseh njenih stopinjah. romanjem, v katerem se katoliška pobožnost meša z nacionalistično po-božnostjo — in vse to ima tipično francosko intimnost. Jeanne d' Arc si ne lasti nobena stranka, nobena smer _ med Francozi ima same častilce, četudi niso vsi pravoverni. Poizkusi, da bi se ta devica izrabila' za enostransko propagando, so se izjaloviJi ; docela duhovna lepota in ideja Device je zasijala jasno nad vse spore in dvome, ko se je poklonil s spisom v dveh zvezkih sam mojster francoske skepse, svobodomiselni pisatelj Anatol France. / Toda: čaščenje Ivanke te Arca se ne omejuje več na samo Francijo. Osvojila si je Anglijo — v tistem edinem smislu, ki mu tudi svetnica ne bi mogla ugovarjati. Od Rudyarda Kiplinga, pesnika britskega imperializma, do Bernarda Shawa, velikega kritika angleških predsodkov in naprav, obžalujejo vsi Angleži rouenski justični umor. Politični misleci, kakor nedavno T. L. Gervin, hvaležno priznavajo, da tak zmagovalec, kot je bila orleanska devica, ni zasejal mržnje med narodoma francoskim in angleškim; dasi sta jo spoznala in razumela šele po stoletjih, je postala medsebejna vez, ki vzbuja obojestransko spoštovanje in potrebo zibliževanja. Angleži in Francozi so s smrtjo te nedolžne junakinje združeni trdneje nego s kakršnokoli pogodbo, s smrtjo, ki se z zornega ogla večnosti kaže kot žrtey, ki je bila v danih razmerah neizogibna. Pod belo zastavo Device in v duhu nienega gesla: Ne stori drugim ničesar, kar nočeš, da bi storili tebi! — se lahko snidejo vsi narodi. Njeno poslanstvo se glasi zelo moderno: ne trpimo krivice, a je tudi sami ne počenjajmo! Vsak narod ima pravico do življenja in do svoje zemlje, moč ni nikak pravni titul, zmaga sme samo odstraniti krivico, ne sme pa storiti nove krivice. Svetovni mir v XX. stoletju ne bi zahteval nič drugega, kakor da vsi narodi sprejmejo in izvrše načela te device, ki jih je proglasila in zapečatila s svojo smrtjo tam na koncu srednjega veka. Oba naroda, ki sta se za njenega časa divje vojskovala med seboj in med katerima je Ivanka iz Arca dosegla pravično odločitev, sta danes pomirjena in zvezana z vzajemnim prijateljstvom in skupno službo njenemu evangeliju, — kakor bi lahko rekli z modernimi besedami — narodne samoodločbe. Vsi, ki so tega duha, bodo slavili to divno kmečko dekle, ki je pred pet sto leti rešilo Francijo. Po R. Prochdzki Ibis Iznašli so najtršo kovino Raziskavanja, ki so v zvezi z novo kovino, katero so izdelali v slovečih Kruppovih tovarnah, dajejo slutiti, da stojimo pred revolucijskim preobratom v fabrikaciji. Ta nova kovina bo omogočila, da se bo še bolj pospešilo vrtenje strojev, ki so zaposleni pri izdelovanju različnih avtomobilskih delov; takisto bodo lahko hitrejši rezalni, brusilni in vrtalni stroji. S Kruppovo novo kovino se bo dalo jeklo rezati z brzino 70 m na sekundo, t j skoraj dvakrat hitreje nego z najfinejšimi stroji, ki so zdaj v rabi. Nova kovina reže lito železo s hitrostjo 180 m na sekundo, torej štirikrat hitreje nego najboljši dosedanji stroj. Krupp je imenoval novo kovino »Wi-dia«, kar pride od besed »WLe Diamant« (kakor diamant). Z njo se da rezati steklo in porcelan tako kot les z jeklenim nožem. Nobena vrsta jekla se ne da tako izostriti in nobena ne ostane toliko časa ostra. Toda ta nova kovina je za sedaj še sila draga. Krupp jo prodaja angl. funt za 500 dolarjev, to se pravi, da je dvakrat dražja od zlata, čeprav so snovi, ki se iz njih izdeluje, sorazmerno poceni. Tvorijo jo namreč volfram, neka ogljena snov in kobalt. Izdelovalni proces je zelo drag, vendar to ni poglavitni vzrok, da je cena tako visoka. Vzrok je predvsem v tem, da ima Krupp monopol za izdelovanje te kovine. Krupp je dal pravico izdelovanja proti silno visokim pristojbinam General Electric Company in dvema drugima ameriškima tovarnama. Prvo podjetje je že začelo z izdelovanjem in pošilja fabrikat na trg pod imenom Carboley. Ostali dve družbi še ne izdelujeta za prodajo. Nemški uspeh na tem polju vzbuja ameriškim znanstvenikom skrbi. Trdota volframovega kartiida je znana že dobrih 30 let. V mnogih metalurgičnih laboratorijih so delali poizkuse in ustvarili razne mnogo obetajoče spojine, toda večina teh produktov se je pozneje izkazala nerabno. Kruppove tovarne izdelajo vsak mesec eno tono v vrednosti milijon do-; larjev. Njihove produkcijske možnosti pa naglo rastejo. Majhen košček te kovine, borih 30 g, zadostuje za rezilo povprečnega orodja. Poizkusi, ki so jih izpeljale nekatere ameriške tvornice, so potrdili uporabnost te kovine za veliko industrijo. Tu se bo »widia« najprej «peflaîâ, zakaj бе nvažujertra, <îa se lahko s to kovino poviša produkcija istega stroja za 400%, ni njena cena tako pretirano visoka. Nova kovina je šele na začetku svoje poti. Z njo se bo brez dvoma izdelova- Kako živi češko (Izviren članek za Stanovanja Kmetska hiša in domačnost se ravna po tem, kakšne so gospodarske razmere v katerem kraju, zato ni mogoče dati natančnega orisa tega, kako je češka kmetska hiša urejena na znotraj. Na srednjih kmetijah je po navadi takole: Predvsem imajo stanovanjsko sobo, v kateri najpogosteje bivajo in kjer se običajno tudi kuha. Potem je spalnica za starše in posebej spalnica za otroke, povrh pa še velika soba, v kateri obedujejo ob raznih slovesnejših prilikah in kjer prenočujejo morebitni gostje. Samo ob sebi se ume, da je notranja ureditev tem udobnejša, čim večje je gospodarstvo: to velja tudi glede higi-jene in praktičnosti. V hribovskih in planinskih krajih je seveda splošno stanje neprimerno slabše. Tu imajo v kmetski hiši veliko sobo, v kateri kuhajo, jedo in spe, zlasti v zimskih mesecih, ko mraz ne dopušča, da bi se ravnali po higijenskih načelih, marveč se skušajo kar najbolj zavarovati pred njim. Poleti spe tudi v veži, kjer je bolj hladno. V stavbi kmetskih hiš nastopajo znatne izpremembe. Danes se zidajo poslopja na kmetih po načrtih, ki upoštevajo potrebo praktičnosti in udobnosti; tudi gospodarska poslopja starejših tipov se začenjajo prezidavati. Užitkarji imajo v vsakem primera svojo posebno sobo. Prehrana Poglavitna hrana kmetskega ljudstva je: mleko, kruh in terompir, juha in kava. Kruh se peče skoraj povsod iz rže-ae moke. Med močnatimi jedili so najbolj znani »buhti«, mnogo pa se pripravljajo take jedi iz moke in krompirja. Zelenjave na kmetih ne uživajo j>o-sebno veliko, sadje uživajo samo presno, konzervirajo ga zelo malo, samo iz češpelj prirejajo znano češko »povidlo*. Meso se ш srednji kmetiji redkokdaj nje avtoinotflov hj drngft strofev Se bolj pocenilo. Industrija zaznamuje noy velik napredek. Po »The Literary Digest« kmetsko ljudstvo »Življenje in svet*) kupuje; uživajo po večini le domači pridedek; izjeme so v tistih časih, ko domače gospodarstvo ne nudi nikake mesne -hrane. Pomanjkanja in nezadostnega hranjenja na kmetih ni; od vojnih časov ni nikdar in nikjer na Češkem nedostajalo živil Snaga V celoti lako trdimo, da je snaga na kmetih na Češkem neprimerno večja nego v drugih državah. Zavisi pa, kaj pa, od gospodarske in finančne zmožnosti posameznih kmetij. Ondi, kjer razmere ne dopuščajo, da bi si gospodinja najela deklo, ni seveda tako vzorne snage kot jo najdemo v kmetskih hišah, kjer gospodinji ni treba opravljati vsega, kar zahteva hiša in gospodinjstvo. Vzlic temu se na slednji kmetiji vsaj vsako soboto umije pod in vsi prostori temeljito osnažijo; dva ali trikrat na leto se stanovanjska soba prebeli. V tem pogledu so danes skoro že vse češke vasi v lepem redu. Hiše so tudi na zunaj lepo pobeljene. Posvetovalnice za matere in deco ima skoraj že vsak kraj; te in pa okrožno skrbstvo za deco smotreno posegajo v higijenske razmere na vasi in odpravljajo stare, škodljive razvade. Za pitno vodo imajo studence, ki so pri vsaki hiša. Samo v krajih, kjer primanjkuje vode, so zgrajeni vodovodi na stroške vsega zainteresiranega prebivalstva. Zdravstvo Otrok }e na kmetih neprimerno več nego v mestih, čeprav je otroška umrljivost t primeri z mestno večja. Vzrok je po vsej verjetnosti to, da so v mestih vendar le boljše higijenske razmere ta pa to, da na kmetih kličejo zdravnika po navadi stoprav takrat, ko je že zelo pozno ali pa prepozno. To velja tudi o starejših ljudeh, dasi so se razmere v tem pogledu že precej zboljša-le. Ljudje začenjajo zaupati zdravniški pomoči ïn îo fskafi, če zbolijo; mazači bodo na Češkem kmalu ob ves kredit. Telovadbo goje v sokolskih društvih in pri gasilcih. Obe organizaciji sta nepolitični Prva se bavi z zdravstveno in moralno vzgotjo, druga z obrambo imetja. » Nikotin in alkohol Kajenje jo med ljudstvom že od nekdaj silno razširjeno; ni popustilo niti v vojnih letih, ko so strastni kadilci rabili celo drevesno listje. Uživanje alkohola je v kulturno-naprednih krajih dokaj neznatno; omejuje se v glavnem na konzum piva. Samo v nekaterih zakot- Kmečka hiša tn narodne noše nih vaseh še srečujemo žganjepivce. Ta slaba navada pa je zelo razširjena na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji. Lenih ljudi je na kmetih malo, zato so tatvine sorazmerno redke. To velja tudi o pretepaštvu in o zlobnem poškodovanju tuje lastnine. Ljudska izobrazba O Hudski izobrazbi ni mogoče govoriti tako na splošno, zakaj tudi v isti vasi in v enakih razmerah zavisi obisk šol od finančne moči kmetije, ki iz nje mlad človek poteka, ter od naprednega duha staršev. Danes skuša že vsak gospodar dati sinu — bodočemu gospodarju strokovno izobrazbo, v kolikor mu dopuščajo njegove razmere. Najnižja izobrazba na kmetih je dvorazredna ljudska šola, vendar le v redkih primerih; najsplošnejši tip kmetskili šol je petrazrednica. Če pa je vas blizu mesta, obiskujejo dečki in deklice s kmetij še meščansko šolo. Za nadaljnjo izobrazbo skrbe ljudske gospodarske šole, potem pa danes že zelo priljubljene gospodinjske šole, ki so petmesečne ali 'Notranjost kmečke hiše celoletne. Tako izobraženi naraščaj zanaša v naše vasi' docela druge kulturne in higijenske zahteve. Skuša izboljšati svoja stanovanja in sploh vse okolje, v katerem živi. Kmetsko ljudstvo in umetnost Na češkem podeželju je že od nekdaj silno priljubljeno petje in godba, ki je ljudstvu zabava in uteha; tudi v naj- mraČnejših" dobah češkega naroda je ljudstvo iskalo v godbi svobodnega izraza svojemu čuvstvovanju. Isto velja o knjigah in lahko trdimo, da imajo baš naši češki pismouki zaslugo, da se je ohranil češki jezik vse do preporoda, ko je napočila zanj nova doba. Za likovne umetnosti je kazal kmet manj zmisla, to pa iz preprostega razloga, ker mu spričo nizke cene kmetskih pridelkov ni nikdar ostajalo toliko denar-ia, da bi si bil lahko kupoval boljše slike in umetniške podobe. Da pa je bil čut za umetnost dokaj razvit. — zlasti med našim kmetskim ženstvom — pričujejo prelepi kroji, ki so jih izdelovale žene same in si same brez vzorcev ri- nosti. Za delo nesposobna deca gre s stariši v užitek; po smrti starišev mora gospodar smatrati te svoje sorodnike za užitkarje. Duhovni tip češkega kmeta Kmetje, zlasti pa kmetice so globoko pobožni. Sicer so na vasi nekateri fanatiki, ki polagajo večjo važnost na cerkvene obrede in predpise nego na samo vero in religioznost, toda češki deželan je po veliki večini po notranjem prepričanju religiozen, dasi v mnogih primerih ne čuti potrebe, da bi imel kakega posredovalca med Bogom in seboj. Povprečni tip kmečkega človeka Češke narodne noše sale motive. Gledališki odri so danes povsod lepo razviti. Igra se goji predvsem v sokolskih društvih, obstoje pa tudi posamezne diletantske skupine, odrska društva kmetskih fantov in agrarnih akademikov. Dedno pravo Posestvo je po navadi last obeh" zakoncev; žena dobi polovico tudi tedaj, če prinese posestvu, kamor se omoži, neprimerno nizko doto. Stariši dajejo otroke v višje šole, ne da bi jim nala-^ gali za bodočnost kakršnih koli obvez- je tak-le: pravičen, redkobeseden, vase zaprt človek, ki pozna svoje delo in samo delo. Zivljensko veselje vidi v svojih otrocih, v dobri letini, v mirnem poteku leta, ki ne prinese nesreč ali izgube pri živinoreji. Zabave išče v igranju s kartami, vendar le za neznatne zneske. Tradicionalni prazniki se na kmetih še vedno posvečujejo tako kot nekoč, zlasti velika noč, Telovo, sveti večer, božič. Novo leto itd. V nižinah merijo najpogostejše, t. j. srednje kmetije kakih 12—30 ha. V hribih in v. revnejših krajih so kmetije večje po obsegu, toda večma remije se deh med gozd in pašnike. Umetno gospodarstvo omogočajo stroji, ki so na češkem podeželju že zelo razširjeni. Razni večji stroji so danes po večini že na električni pogon. Ce je le mogoče, skuša kmet ohraniti posestvo nerazdeljeno. Parcelacije kmetij so sila redke. Ce ni drugače, pošlje kmet starejše otroke v mestne šole, zato po navadi prevzamejo kmetije najmlajši sinovi, da imajo stariši dovolj časa, preskrbeti vse ostale otroke. Sin ali hči, ki prevzame kmetijo, mora dajati starišem užitek, ki se odmeri po velikosti in donosu posestva; kjer bratje aH sestre še niso končali študij, mora skrbeti tudi za nje. Užitek se daje bodisi v naravi bodisi v denarju; pogosti so tudi primeri, ko imata užitkarja z gospodarjem skupno mizo in dobivata samo nekaj denarja. Racionalizacijo kmetskega gospodarstva silno pospešujejo razne strokovne organizacije. Kmetski stan je na Češkem izborno organiziran in njegove organizacije mnogo store v njegov prid. Stalni napredek kmetijstva kažejo razne splošno - gospodarske in specialne razstave, ki so na Češkem zelo priljubljene. JVarf/e Curie Moje življenje Imela sem srečo, da sem na znanstveni fakulteti v Parizu spoznala Pier-ra Curiea in 1. 1895. sem mu postala žena. Od tedaj se ne imenujem več Marija Sklodovska, temveč gospa Curie. Rodila sem se 1. 1867. v Varšavi, kjer je bii moj oče akademični učitelj na mestnih šolah. Svoje prve študije sem pričela v rodnem mestu, kjer sem tudi še pozneje mnogo let privatno poučevala. 2e v mladosti sem čutila v sebi globoko nagnenje za znanost in oče me je v tem stremljenju na vso moč podpiral. Najbolj sem vedno ljubila znanstvena raziskovalna dela. V Parizu, kjer sem se vpisala na znanstveno fakulteto, sem završila svojo rzgojo. Tri leta sem neumorno delala in si pridobila diplomo iz matematike in fizike. Ze v tem času sem se poleg drugega bavila z znanstvenim raziskava-ojem. MoJ moi Je vse svoje življenje posvetil zmanosti; delala sva skupaj za isti smoter. Tako sem se udomačila na Francoskem, toda tudi v novi domovini nisem nikoli pozabila aH zanemarjala Poljske, dežele svoje mladosti. Delo me je za mnogo let priklenilo v laboratorije fizikalnega in kemičnega instituta v Parizu, kjer je delal tudi Pierre Crerie. Sama sem se posvetila proučevanju magnetizma ki plod mojih študij je bila knjiga »Magnetične lastnosti kemično prepariran ih kovin«. Znanstveni krogi so jo prav sirnoatično sprejeli. Pogum, ki mi ga je vlil prvi uspeh, me je nai>otil na raziskavanje iz- n moje delo žarjanj takih rudnin, -ki vsebujejo uran, — na fenomen, ki so ga šele pred nedavnim do dna razkrili. Skupaj z možem sean v nekaterih rudninah odkrila sledove novih radijevih prvin in najini poskusi so naju slednjič dovedli do odkritja polonija in radija. Slednja snov •se pridobiva iz nekih rudnin s pomočjo zelo zapletenih izločevalnih postopkov, «ki nam še danes prizadevajo velike težave. Sedaj označujemo vse te prvine pod imenom radioaktivni elementi. Veliko odkritje Po dolgotrajnih poskusih mi je uspelo čiste radijeve soli osamiti in določiti atomske vrednote radija. Na razpolago so mi bili precej pomanjkljivi pripomočki in zaradi tega je trajalo nekaj let, preden sem prišla do uporabnih rezultatov. Ko sva z možem proučevala svoj-stva radija in polonija sva odkrila različne snovi, ki izžarjajo svetlobo. Dalje sva se bavila z električnimi lastnostmi nekaterih žarkov — s fenomenom radioaktivne indukcije itd. Za izsledke, ki sva jih zbrala do L 1906. so nama m najinemu sodelavon HenriÎH Becquerelu podelili Noblovo nagrado «a fiziko. Odkritje radija je rodilo presenetljive uspehe, in je pred 10. leti temeljito poseglo v mnoge znanosti, kjer je povzročilo velik pokret z dobrimi posledicami. V tistih časih so videli v odkritju radioaktivnosti ogromen napredek znanosti. Sedaj bi rada mimogrede zabeležila l& oekaà iivlil^iiejpisnili podatkov: Od I. 1900. do 1908. sem bila profesorica na dekliški normalki v Sevresu. L. 1903. so me kot doktorico znanosti pripustili na znanstveno fakulteto v Parizu, kjer sem pozneje postala tudi voditeljica vseh del na institutu, ki mu je načelje-val moj mož. Po smrti soproga sem zasedla njegovo mesto. Imenovana sem bila najprvo za docentinjo, pozneje (l. 1908.) pa za profesorico. Predavala sem o radioaktivnosti in sorodnih vedah. Pozneje sem v svojem laboratoriju nadaljevala študije o radioaktivnih organizmih, kar me je veljalo mnogo težkega dela. Mimo tega pa sem morala vzgajati še obe hčeri, Ireno in Evo. L. 1911. sem prejela Noblovo nagrado za kemijo. Priznali so mi jo za odkritje radija in polonija. Pri tem bi rada Marija Curie pripomnila, da je osamitev radija uspela po velikanskih težavah in da gre zanjo zasluga samo vztrajnosti mojega moža in neutrudljivi pridnosti nekaterih prijateljev. Zdravljenje z radijem v vojni Med svetovno vojno sem organizirala zdravilno službo z radijem v vojaških lazaretih. Ob izbruhu vojne smo imeli samo nekaj sanitetnih avtomobilov, ki so bili oskrbljeni z radioaktivnimi preparati. Takrat zdravniki še niso pravilno cenili pomoči, ki jo utegne radiologija nuditi ranjencem. Ker pa sem sama imela neomajno zaupanje v zdravilno moč radija, sem si mnogo prizadevala, da temeljito izpopolnim takratne skromne naprave. Res mi je uspelo, na nekaterih bojiščih uvesti zdravstveno službo z radijem, ki se je prav dobro obnesla. Z avtomobili, ki so mi jih darovali zasebniki, sem lahko uredila 20 .premičnih radioloških central. Tudi sama sem bila mnogokrat na fronti, kjer sem obiskovala lazarete, delila nasvete, postavljala aparate in poučevala strežno osobje. Ce je bilo treba, sem tudi sama preiskovala ranjence. Uredila sem tudi posebno šolo za strežno osobje. Ta šola, ki je delovala kot nekakšna podružnica radijskega instituta v Parizu, je teoretično in praktično izobrazila mnogo bolničarjev, ki so z uspehom pomagali zdravnikom na bojiščih Moje udejstvovamje se razteza tudi na razpečavanje antituberkulina med posamezne lekarne, kjer ga razdeljujejo med siromašne ljudi. Mimo tega imam posla z urejevanjem radioloških aparatov pri posameznih institutih. Plod mojega medvojnega dela je radijska medicina, s katero se sedaj ba-vim in ki bi jo rada tako razvila, da bi yse bolnike zdravili po moji metodi. Po vojni so radijski institut v Parizu popolnoma modernizirali in sedaj dela skupaj z laboratorijem za biologijo, ki je zopet v tesnih zvezah s Pasteurje-vim zavodom. Svojstva radija Radij je prvina, ki se pridobiva iz uranove rude.* To rudo potrebujemo za naše eksperimente in jo imamo veliko zbirko nenavadno lepih vrst. V pretežni množini so nam jo podarili prijatelji našega instituta, nekaj pa je je tudi iz drugih virov. Ce se hočejo iz teh rudnin n. pr. te uranija izločiti čiste radioaktivne snovi, jih je treba na poseben način predela-vati, kar je težavno in dolgotrajno opravilo. Se poprej pa je seveda treba dognati, če je v rudnini vobče kaj dragocenih snovi. V ta namen zavijemo kos rudnine v črn papir in jo pustimo nekaj ur ležati v temi na fotografski plošči. Ako plošča po razvitju počrni, je to znamenje, da so v rudnini radioaktivne substance. Še laglje pa dožene-mo njih navzočnost s pomočjo elektro-skopov in elektrometrov. To so silno občutljivi aparati za merjenje elektrike, M 5e reagîraïo, Če se jim le približamo s kakim radioaktivnim preparatom. Radioaktivne prvine se izločajo iz rudnin s pomočjo kemije. To pa ne gre naglo in lahko od rok, zakaj množina teh dragocenih snovi je silno neznatna. V rudninah, ki prihajajo za nas v po- dobrotniki. Tam se predelavajo ogromne množine sirovin. Kakor hitro se rudnine po mnogovrstnih predëlavanjih zmanjšajo na en ali dva kilograma, jih prineso k meni v laboratorij, kjer šele začnemo s pravim izločanjem tiste majcene množine dra- SfeTi je komaj dve desetinki grama radija na tono. Polonija, aktinija in mezo-fcorija je prav tako malo. Sedaj izločati» te žlahtne radioaktivne snovi kar т laboratoriju, čeprav bi v ta namen nujno potrebovali večji, nekak industrijski laboratorij, ki bi bil popolnoma ločen od sedanjega. Dokler nam ga ne zgra-de, pa delamo v prostorih neke tovarne, ki so nam jo pripustili v ta namen gocenih snovi. Naš laboratorij ima sedaj nekaj gramov radija. Pol grama ga nam je podarila francoska vlada in ravno toliko dr. Henri de Rotschild. Končno nam je en .gram radija poslalo tudi) neka žensko društvo iz Amerike. Varnostni ukrepi Radioaktivne snovi shranjujemo т stekleničkah ia v. majhnih steklenih du- ^îcafi. BolniSkim klinikam in znanstvenim zavodom, ga lahko oddajamo samo v prav majhnih količinah, ki jih moramo, ker so zelo drage, prav natančno odmeriti. V laboratoriju preiskavamo tudi radioaktivne kovine in rudninske vode, da doženemo koliko in kakšne radioaktivne snov. vsebujejo. Posebno važno je, da točno doženemo množino radioaktivnih snovi v preparatih, ki se uporabljajo v zdravilstvu, zakaj tukaj gre za snovi, ki lahko učinkujejo smrtonosno. Pri merjenjih in kemičnih analizah naletimo včasi na velike težave. Fizikov, ki delajo poleg nas v malem paviljonu, se navzlic vsej snažnosti drži na obleki vedno nekaj radioaktivnega prahu. Če pridejo sedaj v takih oblekah k nam, kjer imamo silno občutljive merilne instrumente, nam jih takoj spravijo v nered. Zaradi tega moramo paziti, da noben človek ne hodi iz enega laboratorija v drugega. i Žarki Vsi radioaktivni elementi Izžarjajo tri skupine žarkov, ki smo jih v našem laboratoriju zaznamovali z grškimi črkami alfa, beta in gama. Alfa žarki so atoimi helija, nasičeni s pozitivno elektriko in odletavajo z velikansko brzino v prostor. Beta žarki so leteči elektroni — nekaki elementarni delci negativne elektrike. Qama žarki pa nalikujejo rontgenskim žarkom, samo da so še mnogo bolj prodorni kot ti in ne gredo samo skozi organske snovi, marveč tudi skozi vse kovine n. pr. železo in celo skozi svinec. Neprevidno ravnanje z radijem je že marsikdo poplačal z življenjem. Vedno čitamo o smrtnih primerih zdravnikov in znanstvenikov, ki imajo posla z radijem. V našem laboratoriju smo ukrenili vse potrebno, da obvarujemo svoje ljudi pred nesrečo in doslej, v mnogoletnem požrtvovalnem delu v dobrobit človeštva, še ne moremo obžalovati nobenega človeškega življenja. Na vsem svetu se proizvaja samo 30 gramov radija Na zadnjem radiološkem kongresu v Stockholmu ie prof. Forsell. vodia švedske. 2a instituta za razisikavanie radiia predsta-vi! zborovalcem sto pacientov. ki so bili bolni na raku. a so lih oozneie s pomočio radiievih žarkov popolnoma ozdravili. Danes se nikomur več ne poznajo sledovi strašne bolezni. Ozdraveli so tako temeljito da zdravniki niti v 10 letih niso morii na niiih opaziti znakov, ki bi kazali na to. da bi se bolezen moela povrniti. Najbrže se ni še na nobenem kongresu kako predavanje tako eloboko doimi-lo naivBočiti ko v tem primeru. Nikjer se ni še tako iasno razgalila srloboka tratrediia da ie o«dravljenie vseh strašnih obolenj na raku odvisno edinole od knovitosti ka:ke države — od tega. toliko draeoceneea radija si lahko nabavi v obče zdravilne namene. Vrhu tega je s stockholmskega kongresa tudi vredno zabeležiti primer. ki se le po-redkoma ponavlia v zgodovini zdravilstva, da se te namreč obravnavalo visoko doena-no zdravlienie neke bolezni, ki ne poznamo ne niene>ga bistva ne -niietreira povzročitelja. Niso nam še znani trloMii vzroki raka. ali not. ki vodi k ozdravljen™ ie že precei iasno začrtana in ie moči to bolezen ozdraviti- tudi v primerih, ko niti operacija ne more več pomagati. Za siromašne države le seve milila tolažba. da niti naiboeateiše države niso dovoli bogate. da bi mogle z radiiem ozdraviti svoje liudi. ki boltueio na raku. Poglavitni vzrok ie Dač ta. da radiia ni zadosti in ga posamezne države niti za draz denar ne morejo dobiti. Celo Zediniene države so že pred voino opustile nridobivanie radija, ker iim ie račun pokazal, da se ne izplača. In tisti sram radiia. ki га ie neko ameriško žensko društvo podarilo gosipel Curie, ie bil med zadniim. ki so ea Američani pirodncirali. Morda se bodo Američani v bodočnosti iznova lotili opuščenih najdišč. a to se gotovo np bo zeodilo tako dolgo. dokler ne bo potreba no radii« tako velika, d? se bo zani plačevala vsaka cena. Tudi na Francoskem so pridobivanje radija domala opustili, tako da ima danes Belariia nanj nekakšen svetovni monopol. V beleii-skem Kongu (v Afriki) se pridobiva letno 25 gramov radiia. to ie 80 odstotkov svetovne nrodiïkoiie. ki dosežp 30 eramov na leto. Ostalih 5 eramov se pridela v Južni Afriki in Avstraliid ter nekai na Angleškem in na Češkem. Po voini. ko se ie produkciia dvismila vzlic teimu. da so nekatere države prenehale s pridnbivaniem. ie ce^a radisiu padla sko^o za polovico in se nl^uie danes егатп po 2 in pol do 3 milijone Din. Cena se zdi twvrsem ntemeflena, ako otmMîmo. da îe treba za izločeni e enega eraima radiia predelati 10.000 kie uranove rude (effimca) nai-boJdše vrste, kar ie zelo težavno in zapletemo opravilo. M traia 8 do 9 mesecev. Kar se tiče zdravljenj a z radiiem ie danes švedska na prvem mestu med vsemi državami na svetu. Utnela si ie pridobiti toliko radiia. kolikor ca nima nobena druga država in nedavno tega ie zone t kupila 6 rramov po zelo ugodni ceni. V Stockholm« si je uredila raziskovalni in zdravilni institut. ki ie največji na svetu. Varni nošiliaio zdravnike iz cele države. Nekak podoben osrednji institut za zdravMentie raka nameravajo sedaj zgraditi tudi Nemci v Heidel-bengiu. Institutu bi dali na razpolago ves radii, kar ga je v državi, s čimer bi bilo mogoče vpeljati obžarjanje na daljavo, ki le nsrodnefše. a so zairA TCfrefcne tœfi т limi pasovi in s tem pokazali, da smo se ločil od nje: ti beli trakovi bodo pri potom» cih vidno znamenje svobode.« Trakov je 13 zato, ker je bilo v početku 13 ujedinje» nih držav. Odkraja je bilo tudi samo 13 zvezdic, a to sozvezdje se je pomnožilo, kakor se je pač večala mlada republika. Se» le 1776. je kongres prvih Zedinjenih drža» sklenil prevzeti narodni fjnhlp«^, »Su« ameriška podmornica žalostnega spomina se sedaj nahaja na obali Floride, kjer jo uporabljajo za preizkuševanje različnih reševalnih priprav. Na sliki vidimo izumitelja nekakih »umetnih pljuč«, kako se že v drugič spušča k posadki, ki je ostala v podmornici. Današnja umetniška priloga »Otok bleški, kinč nebeški* po uspelem originalu Egona Planinska, nam predočuje Bled v pomladnem cvetju. «•ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja. na leto. Urejuj« Božidar Borko. — Izdaje za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »N&rodao tiakarao d. «L« kot tUkarnatj* Frea J«ceriek. — Ve т Ljubljani. 1 ..Življenju In svetu' Delniška tiskarna d. d. v L J J