IZREDNI PLENUM ZVEZE KNJIŽEVNIKOV JUGOSLAVIJE V dneh od 10. do 14. novembra, 1954 se je v Beogradu vršil Izredni plenum Zveze književnikov Jugoslavije. Kakor je ob njegovi otvoritvi poudaril predsednik Zveze tov. Josip Vidmar, je namen plenuma bilo svobodno razpravljanje o sodobnih problemih književnosti. Prebranih je bilo enajst referatov, posvečenih najrazličnejšim vprašanjem književnosti in književnega ustvarjanja. Na temelju referatov se je razvila dokaj obsežna in vsestranska razprava, v kateri je sodelovalo petindvajset govornikov. Zaradi pomembnosti, ki jo beograjski plenum književnikov kot prvi te vrste nedvomno ima, objavljamo v celoti ali v obširnejših izvlečkih skoraj vse referate kakor tudi najvažnejše prispevke k razpravi. Zaključne besede glavnega referenta, tovariša Miroslava Krleže bomo priobčili v prvi številki prihodnjega letnika. Mnogotera in dostikrat zgolj načeta problematika, vsebovana v tem gradivu, bo brez dvoma dala pobudo za nadaljnje plodno razpravljanje o perečih vprašanjih naše sodobne književnosti. UVOD V TEZE O TENDENCI Miroslav Krleža Ritem stvari. Če je gibanje označba materije, organski gib pa njen najvišji vzpon, je umetnost ritmični odsev tega blodenja. Okoli človeka in v njem se vse giblje. V pretakanju velikih organskih in anorganskih količin, v tem doumljivem, hkrati pa nepojmljivem utripanju živega in neživega minevajo cele majhne večnosti človeškega spoznanja. Ravno to, kako reči in pojavi tečejo in izginjajo, to melanholijo umiranja in veselje odpiranja novih krogov izraža umetnost z besedami, slikami in glasbo. 61 Naša sodobnost 961 Ritem stvari in Log os. Umetnost govori z valovanjem podob in zvokov. Razgibava jo življenjski ritem, da s svojimi osnovnimi sredstvi teče kakor pesek iz peščene ure, različna od Logosa, ki miruje v dostojanstvu svojih hieroglifov. Ritem in umetnost. Ritem reči in dogodkov odseva v človeku s silo potekanja samega, pojava, ki je hkrati slep in jasnoviden, kakor je vse okoli človeka jasno in motno glede na borna sredstva njegove pameti. Umetnost je že zdavnaj, še v začetku, iznašla žive in prepričljive podobe človeškega govora in s tem prehitela razumska spoznanja. Na človekovi stezi se je umetnost pokazala kakor skrivnostni Dantejev panter. Na tej še zmerom peklenski poti človeškega dogajanja hodi umetnost pred človeštvom in se zna s prožnimi gibi zveri znajti pod zvezdami in med ognjeniki. Ritem in domišljija. Znanstvena načela stalno medejo umetnost, toda v bistvu se umetnost giblje pred znanostjo po postavi domišljije, nejasne besede, ki se ujema s postavo ritma, s tem osnovnim izrazom narave kot take. Nihilizem znanosti. Po neskončno mnogih zavojih pri vrtanju v stvari, na podlagi velike množine znanstvenih izkušenj na področju posameznih življenjskih vesel j, motenj in obolenj, je sodobna znanost prišla do spoznanja, da posamezni organizmi v okviru nekega idealnega načrta nimajo posebnega pomena in namena. Po sodobnem znanstvenem spoznanju vse, kar obstaja, blodi po načelu brezciljne in slepe vztrajnosti gibanja. Da pojavi niti posamezno niti po zvrsteh nimajo višje upravičenosti, se vidi tudi po tem, da je organski načrt vztrajnega in slepega ritmičnega blodenja mase sestavljen na podlagi medsebojnega uničevanja. Liberalna znanost je ugotovila, da si človeškega telesa, sanj in razuma ne smemo zamišljati kot idealne, od zemlje ločene sheme. Vse, kar se imenuje »duhovno« ali »poduhovljeno«, je disteleološka znanost razložila na podlagi materialnih pogojev, kako so se posamezne civilizicije porajale in umirale, in na podlagi telesnega ustroja človeških (bastardnih) rodov. Po terialnih pogojev, kako so se posamezne civilizacije porajale in \imi-del narave, kar so zelo jasno prepovedovali že pesniki Indije in Grčije. Človekova usoda. Deteologizirana znanost je opazovala ustroj človeškega telesa in prišla do zaključka, da so telesni in duhovni pojavi korelati in da jih ne moremo ločevati. Človekova usoda, to je usiroj njegovega telesa, tako nas uči sodobna medicina. Njegova usoda je prav tako politika — o tem nas uči historično-materialistična diagnoza, ki jo je tako tragično potrdila zgodovina zadnjega stoletja. 962 Relativnost znanstvenega spoznavanja. Umetnost se prebija skozi stoletja pod nejasnim, nerazločnim, pogosto pa tudi živčno-vsiljivim diktatom tako imenovanih znanstvenih resnic. Znanstvene hipoteze se skozi stoletja muhasto menjujejo, in samo v našem času, zadnjih nekaj desetletij, je znanstveni zavesti po samovladi kemijskih obrazcev zagospodovala cela vrsta novih hipotez: od Lu-krecija do Plancka znanstveni obrazci ritmično spremljajo igro slepih in uničujočih sil, o katerih je pesništvo že prav davno imelo svojo otožno podobo. Pomen umetnosti. V čem je pomen umetniškega spoznavanja? Cela vrsta obrazcev iz prejšnjega stoletja je z vidika sodobnih znanstvenih hipotez naivna, in prav tako se bojimo, da bodo čez sto, dve sto let postale naivne neštete hipoteze iz našega sodobnega razdobja, medtem ko so freske iz Altamire in Lascauxa enako dostojanstvene, kakor so bile tistega dne, ko se je otožni pogled krave prvič zarisal v umetniški zavesti človeka. Pot pameti. Človeška pamet se je zelo visoko vzdignila nad slepo vztrajnost materije. Z modrostjo, zgrajeno na dragocenih opažanjih, gospodari številnim hibam človeškega telesnega ustroja. Z rafiniranimi metodami odpravlja nešteto organskih in duševnih motenj: bolestno in načeto človeško telo vzdiguje k idealnemu obrazcu zdravja, gospoduje podnebju in postavam letnih časov, krogom dni in noči, magnetsko-telurskim silam, mogočnim, planetskim in medpla-netskim razdaljam. Znanost je postavila v ospredje vprašanje individualne človeške volje. Globoko je prodrla v skrivnostno življenje žlez, izdelala je arhitektoniko staničnega ustroja in prodira k postavi o lastnem usmerjevanju in ravnovesju skaljenih staničnih odnosov, k avtonomnemu upiranju zunanjim motnjam, k tisti skrajni coni, kjer se posamezne stanice že podrejajo in spajajo po postavah neorganske narave. V steklenem očesu znanosti se kaže še vedno naivno in enako magično vprašanje o bioorganskeni obrazcu, tej analfabetski kAadra-turi kroga, ki je rodila vsa verstva na tej naši krogli. Nevarnost razuma. Znanstvena zavest se je povzdignila nad vprašanje raznih človeških skrbi in obolenj: prehlada, škrlatiuke, osepnic, noric, oslovskega kašlja in jetike. S svojim nožem je začela dolbsti po človeškem srcu, napovedala je vojsko vsem smrtnim bolham in muham, glivicam in škodljivim klicani, plove po vseh morjih, uporablja geološko prodiranje v osrčje zemlje, spričo politike pa je povsem brez moči. Človeku se je posrečilo, da je ubranil svoje telo ptred Zevsovimi orli in pred svetopisemskimi ribami; posrečilo se mu je s tkaninami in s streho ohraniti svojo telesno toploto pod tem 963 človeku tako neprijaznim nebom. Očistil se je garij in mrčesa, obvladal strele, vodo in ogenj. Zmagal je nad celo vrsto rušilnih sil, ni pa se mu še posrečilo, da bi obvaroval sebe in svoje rodove pred kobaltovo bombo. Z vbrizgavanjem kužnih klic preprečuje osepnice, driske in pljučnice, medtem pa ogroža svoj obstoj z veliko bolj rafi-niranimi »antibiotičnimi« izumi, in zablodil je tako daleč, da lahko brez preveličevanja trdimo, kako je razum postal največja nevarnost za človeško življenje. Neuspeh vere. Jablano lahko oplemenitimo s cepljenjem, krematorij pa je sredstvo za uničevanje človeškega rodu na ideološki in plemenski podlagi v takem razdobju zgodovinskega izkustva, ko se je pokazalo, da se nobeni veri ni posrečilo oplemenititi človeka ali njegove poglede na svet. Pomen poezije. Sodobni človeški pogledi in prepričanja so začeli rušilnim silam iu umorom dajati pomen potrebe, ki je nezadržna kakor prvinske sile, in človek, ki danes živi od smrti in od umorov kakor vse divje sile v neukrotljivi naravi, pozablja, da je postal človek ravno tisti trenutek, ko se je s pesniškim gledanjem na stvari povzdignil nad primitivno in slepo požiranje. Lepota in morala. Pomen lepote v grozoti vesoljnega dogajanja je človek spoznal tisti trenutek, ko je postal pesnik. Pomen življenja je v tem, da je vse, kar živi — žival, človek pa daje človeškemu življenju pomen s tem, da je nehal biti žival, ko je kot Orfej vstal med živalmi. S to orfejsko uverturo se vzdiguje zastor pred osnovnim vprašanjem: vprašanje umetnosti ni samo vprašanje ritmične igre po zakonitosti slepe vztrajnosti materije! Skrivnost umetnosti je v tem, da se pod njeno tenčico skriva moralno-intelektualni navdih za vse napore, ki so človeka naredili človeka. To ni samo vprašanje načina in spretnosti v izražanju, temveč prav tako vprašanje človekove moralne podobe in njegovega obstoja pod zvezdami. * Vprašanje morale je vprašanje dobrega in zlega, lepega in grdega, resničnega in zlaganega, pravičnega in krivičnega. Od antike do sodobnega leposlovja ni bilo pesništva, ki bi ne bilo postavljeno na teh nasprotnih si pojmih. Slovstvene mode so zelo dolgo blodile po raznih stranskih poteh, ko so s svojimi razmeroma bornimi sredstvi izražale ta nasprotstva v naravi in v človeški pameti. Bogovi pokončujejo titane, angele in Prometeje (zavoljo brezbožne zarote z dvonožci), ljudje pa nič več pasivno ne prenašajo nasilja nadnaravnih rabljev 964 in po postavi sile in odpora podirajo bogove. Nasilniki vladajo množicam, množice pa premagujejo postavo o mirovanju duha in zavesti in podirajo nasilnike, ker se je vzdignilo dostojanstvo v njih. Z di-luvialno silo se neumnost bojuje proti pameti, toda vsemu nakljub je človek vendarle prižgal svojo svetilko, in nikaka sila ne bo premagala njegove volje, ker je sklenil zmagati nad vsem, kar predstavlja negacijo resnice in pravičnosti. Slovstvo je ritmični odsev tega blodenja človeške pameti in izkušnje po resničnosti, ki jo imenujemo zgodovina, ki ritem teh nasprotij je bil do danes edini navdih poeziji. Vse kaže, da je človek še zmeraj na začetku svoje poti tostran dobrega in zlega. Zatorej ne moremo sprejeti teze nekaterih sovjetskih dramatikov, češ da je »socialistična uresničitev brezrazredne družbe« izbrisala z dnevnega reda vse možnosti moralističnega kontrastiranja. Nasprotja resnice in laži, pravice in krivice, sodijo po teh dramaturških teorijah med staromodna, predzgodovinska sredstva slovstvenega izražanja in nimajo prostora na odru, ki realistično prikazuje uresničitev družbenih odnosov »na zgodovinski ravni brez prejšnjih primerov«. Taki ljudje v leposlovju, junaki, ki se gibljejo in izražajo ha »zgodovinski ravni brez prejšnjih primerov«, galerija teh romansi-ranih postav je podobna reklamnim lutkam po izložbah modnega blaga in tkanin. To človeštvo v vitrinah je nenavadno harmonično in veselo. Gospodje so v novih, zlikanih hlačah, imajo alabastrne, biserne zobe, bleščeče se čevlje in rokavice iz rumenega svinjskega usnja, gospodične pa so vitke v pas, v izvrstno skrojenem kostimu, s šalom, simbolom jeseni, v bledo rumenkasti barvi tobaka ali gorčice. To reklamno človeštvo na reklamni ravni (do danes brez prejšnjega primera v zgodovini) je povsem zdravo in polno optimizma. Ne muči jih revmatizem, nimajo prebavnih in ne ljubezenskih motenj ali skrbi, ne peče jih vest (ki ni niti mirna niti čista), ker je ne poznajo, in v družbeni statiki svojih družbenih funkcij so to zmagoslavni spomeniki urejenega, nadčloveškega tekstilnega pogleda na svet in bogate izbire najraznovrstnejšega blaga. Ti gospodje in te gospe niso angeli, ker imajo leseno telo, duše pa nimajo, tako da »inženirji njihovih duš« nimajo z njimi sploh nikakih skrbi. Te leposlovne prikazni so idealno pasivne in na njihovo stanovitnost je mogoče računati kot z absolutnimi pojmi v idealistični filozofiji. Te aprioristične mumije je mogoče ovijati s papirjem kakršnega si bodi programa, te lutke je mogoče polniti s kakršnimi si bodi teorijami, in igrale bodo natanko tako, kakor smo jih navili, ker so 965 stoodstotno odvisne od volje genialnega mojstra, ki jih je postavil v izložbo. Ta svet lutk se ne vdaja razbrzdanosti in je sploh zelo spodoben v družbenem pogledu. To niso ne hetere ne homoseksualci, to niso pijanci, leseno stojijo na straži idealnih fraz in opravljajo nalogo, ki jim je poverjena, Ne vznemirjajo se, do svoje okolice so povsem ravnodušne, nikakih kompleksov nimajo, niso dekadentne, ne berejo Mallarmeja, nimajo prav nikakih misli v glavi, z eno besedo: to so idealni predstavniki ansambla, za kakršnega žal že poznamo prejšnje primere v zgodovini umetnosti in slovstva. Svetniki po oltarjih (posebno baročni), svete podobe sploh, ikone, ikonografija, hagiografija, apologetika vseh vrst, aleje bogov in božanstev po vseh civilizacijah, skrivnostne svete knjige in hermetična poezija, kot idealni obrazci tistega, kar naj doseže propaganda, nam pripovedujejo cela poglavja o tem, kako je mogoče uspešno, pogosto tudi genialno ustvarjati po programu in človeški volji, in kako to reč uganjajo v okviru lepih umetnosti tako rekoč od vsega začetka. * »Honte, de ressembler a quelqu'un«! (Paul Leautaud, Journal litteraire, 1902—1903.) >La sottise, 1'erreur, le peche, la lesine, occupent nos esprits et travaillent nos corps, et nous alimentons nos aimables remords, comme les mendiants nourrissent leur vermine.« Nastaja — nevarno — vprašanje, ali ti bogovi (preko Mallarmeja do Jovcea) morda vendarle niso velikani takih razsežnosti, kakor se nam zdi. Oblikovali so nam okus, vsilili so nam jih, in pod sugestijo njihovega čara in iznajdljivosti smo se podredili temu okusu, toda če v resnici niso tisto, za kar jih imamo, se s tem zastavlja cela vrsta vprašanj. Ti fetiši nedvomno niso sorazmerni s stvarnostjo naših dni, lahko bi se reklo vsega našega življenja, zadnjih petdesetih lert. Kaj, če imajo naši dnevi povsem drug pomen, to se pravi pomen nove zgodovinske dobe, če te politične in revolucionarne bitke naših dni napovedujejo razvoj človeške misli, torej tudi razvoj okusa v slovstvu in v lepih umetnostih, v povsem drugo smer, ki kajpada ni smer postimpresionistične lirike in tistega staromodnega žainrskega slikarstva, kakršno danes negujejo pod pojmom gerasimovščine? Kje imamo danes jamstvo, da bi mogli stoodstotno zanesljivo trditi, da je filtriranje in sedimentacija nekih estetskih vrednot zaključen proces — kakor se je zdelo rodovom, ki so nas tako vzgojili 966 in katerih misli prenašamo po postavi o vztrajnosti duha? Kaj, če je ves ta impresionizem, postimpresionizem in fauvizem z vsemi svojimi bogatimi diferenciacijami v slikarstvu in v pesništvu simptom agonije po leninski diagnozi, kakor se mnogim spet zdi že dobra štiri desetletja? Nobenega dvoma ni: po zakonitosti desnega pompierizma se je okus povsem spačil po obrazcu Pilotv-Deffreger-Gerasimov. (Glej teze z zadnjega kongresa v Ljubljani!) Idealistična retorika in fetišizem na liniji »proti larpurlartovstvu« in z ideali slabega okusa kot načeli, to je prav tako zabloda pameti kakor pot v abstrakcijo in v abstraktno umetnost ter formalistične derivate postimpresionizma. Lahko pa bi rekli, da je gerasimovščina v estetiki za razvoj človeškega okusa, pa tudi pameti, veliko nevarnejša kot linija od picassovstva (od modre faze do Guernice) do konverzije Matisse-Dali, ker predstavlja negacijo razsula na podlagi provincionalne zaostalosti. Pri nas se še nihče ni lotil analize desnih in »levih« prvin naše lastne estetike in njenih teorij, ter zakonov vztrajnosti, po katerih se še vedno oglaša (glej teze za časopis »Danas« leta 1934). * Pri nas zelo pogosto v velikih potezah, »grosso modo«, govorimo in pišemo o socioloških analizah, nihče pa ni obvladal morfološko-estetske problematike in nihče ji ne posveča metodične pozornosti. Že pred petdesetimi do osemdesetimi leti se je začel neki odmik z dogma-tičnih tirnic tako imenovanega klasičnega malomeščanskega okusa, in pred našimi očmi se dogaja, da iz roda v rod brezidejno, mehanično prenašajo posnemanje in polukolonialno klanjanje, da, prav mahanje z repom pred nekimi zahodnoevropskimi uspehi. (Gibljemo se na plesu pod krinkami, na stalnem karnevalu smrti, toda če snamemo posameznim maskam krinke, ni posebno težka naloga ugotoviti, kdo so, in določiti, kje so se našemile in v katerih, od zahodniške gospode zavrženih prodajalnah.) Nedvomna množina dejstev okoli nas izpričuje, da obstaja ritmika stvari same, ki je nihče ne gleda z lastnimi očmi. Stalno pišejo in govorijo o Balzacu, toda nihče noče spregovoriti o Byronu! Zakaj zamolčujejo Stendhala? Govorijo o Heglu, nihče pa se noče lotiti analize schopenhauerskega voluntarizma, ki je nedvomno bolj materialističen kot heglovski Vesoljni duh. Ta imena niso imela sreče, da bi bila naletela na dobre zagovornike, in tako se pri nas (in v svetu) že štirideset let ponavlja ista fraza, medtem ko nihče noče govoriti o stvareh, kakor zaslužijo. 967 JNi nujno, da bi bil estetski katekizem ravno birokratsko-dialek-tičnega tipa. Ni nujno, da bi bil estetski dogmatizem samo mehanično-sociološkega izvora. Esteiski katekizem se lahko skriva tudi pod masko estetskega revolucionarstva: vse, kar se megleno abstraktno ponavlja kljub nekim dokazom tako imenovanega naivno-realistič-nega kroga, kar se od konca prejšnjega stoletja imenuje nedoločena, meglena fraza v odtenku (ki jo prav tako zelo pogosto povsem mehanično posnemajo), vse sodi v krog dogmatizmov, slepih in enostranskih, kakor so bili vsi verski dogmatizmi. Čista, pogosto fanatična retorika, ki sodi med najbolj ničevo blebetanje. Lahko je nekdo realistično reakcionaren prav tako, kakor bi kdo lahko bil joyceovski ali samuel-beckettovski upornik. Zmeda je enaka v obeh smereh. Aktivizem, parolarstvo, kadri, idejne direktive, vse to so prazne besede prav tako kakor teme iz svobodne erotike ali abstraktnih asociacij, če so zmedene in če v uresničevanju programa nimajo svoje specifične pesniške teže, in to se dogaja pogosto. To niso samo leve konvencije, prav tako so lahko desne, tudi tedaj, ko mislijo, da niso. Prepovedali so, pravijo, pisati o svobodni ljubezni, kar je samo po sebi neinteligentno, toda prav taka neumnost je po zgledu ZDA celuloidizirana ljubezenska sreča v sodobnem evropskem leposlovju. Ljubezen, ki jo predpisuje katoliška Cerkev, je nedvomno protirevo-lucionarna, toda zakaj naj bi veljal za revolucijo medicinsko-mor-bidni nonkonformizem, kadar se kaže v obliki zvodenele, sentimentalne čehovščine z dodatkom Andreja Gida in z dodatkom Freuda, kakor se to dogaja v današnjem evropskem leposlovju? * Rekli so, da znanost ustvarja zmedo v umetnosti. (Znanstvene metode opazovanja naravnega procesa niso več tako naivne, kakor so bile pred kakim desetletjem.) Čez trideset milijard slik zašije na možganskem platnu posameznika v tistih dveh, treh trenutkih, kolikor trajajo možgani na tem svetu. S stališča medicinske psihologije je jasno, da se te projekcije same po sebi, kot izvor občutkov, in po načinu, kako jih sprejemajo posamezni možgani, bistveno razločujejo in se ne ujemajo v prav nobenem posameznem primeru. In vrh tega: vsak tak posnetek ali njegov odsev kot odblesk trenutka se po zakonitosti spomina izpopolnjuje iz velikega kroga zapomnjenih podobnih slik, toda to področje je nadvse slabo raziskano. Sodobno leposlovje komaj da se je kot mlad pes potopilo v to mračno vodo. Ravno je šele začelo plavati, in ti poskusi niso nikaka razodetja. 968 Poznala jih je že antika. Teh svojih trideset milijard slik se ne blešči posamič, kažejo se potopljene v množici asociacij, tako da se plastičnost in intenzivnost doživljanja (estetskega, kajpada) ne samo ne ujemata, temveč sta si neznansko vsaksebi. Na današnje leposlovje očitno predvsem deluje kinematografska tehnika, ki je s svojo simul-tanostjo podob zmedla sodobno filozofijo od Bergsona naprej. * Tamburinate, barkarole, vozovi-cisterne, fetusi v špiritu, bonboni, pižame, karnevali, boksarski ringi v luči magnezije, dinamika toliko inačic »štirinajstega julija« v zastavah, z lampijoni, raketami in ognjemeti, film, prozorni trakovi iz celuloida, gume in kavčuka, pnevmatike in atomske strojnice, Dalijeva Madona z rentgenskim prerezom, poginule ribe, konjske dirke, železniške nesreče, potopljene podmornice, vzpon na Himalajo, izleti na dno oceana, azteško kiparstvo in elektronski mikroskopi, cirkusi, opice, klovni (od Toulouse-Lautreca, Me-