437
Branko Čopič
Četrta ofenziva
(Bitka za ranjence)
Iz snežne megle se pošast posmiha, reži se spaka siva, po titovcih kot dež jeklen udriha četrta ofenzriva.
Bobne topovi in gore ječijo pod tujcem, ki divja, snežinke ves večer gosto rojijo z neba, ki trepeta.
Po snegu dolga vrsta borcev rine, vsi s trudnimi obrazi. A ranjencem sledi molk bolečine v koloni, ki tam gazi.
Za mrzlim hribom je ugasnil dan, in noč povsod prodira, po snegu hodi ranjen partizan, tovariša podpira.
Za hribi pa kot da pekel gori, bobni na oni strani, ves korpus brez oddiha se bori, da ranjence ubrani.
Noči in dneve boji so srditi, povsod ognjena toča, ker ranjenci se morajo prebiti iz trdnega obroča!
Napada divizija bojevito
po snegu, ki zmrzuje ...
Nad zemljevidom bdi tovariš Tito
in bitke načrtuje.
Pesmi o Titu