X                                            Marija Kmetova: Zima.                                           X
tako čudovito presajeno in kdor je hotel z resnično slastjo uži? vati, mu nijbilo več treba umeti angleško, marveč — slovensko. In to je bilo tudi na licu publike pisano z vso razločnostjo! — In s tem, menim, sem dokaj zadostno konstatirala, kako uspešno je pesnik rešil svojo nalogo. —
Angleži imamo prozaičen, a zelo izrazit pregovor: The prooi of the pudding is in the eating. Preizkušnja sleherne umetnine je učinek, ki ga napravi. Drame se ne sme samo brati in v dobe* sednem smislu razumeti, marveč tudi slišati in občutiti. Pri Sna* kespearju, ki je zavoljo svojega velikega literarnega pomena, za* voljo važnih problemov, ki jih njegov tekst nudi jezikoslovcem in strokovnjakom, vsaj toliko zanimiv kot zavoljo svojega prepro* stega pesniškega čara, bi vse prelahko kdo spregledal, da so celo f ( v njegovi lastni domovini tisoči in stotisoči, ki s slastjo uživajo 1 ' J njegove drame, ne da bi v najmanjši meri poznali njih tekst. Bolj nego vsak drug naš pesnik, je Shakespeare umel izbirati svoje besede tako, da se umevanje notranjega pomena že s polja hladnega razuma dviga na polje intuitivnih simpatij.
S tega poslednjega, najbolj notranjega stališča se mi vidijo pre* vodi Otona Zupančiča presenetljivo posrečeni, kot se je to takoj dalo čutiti pri predstavi "Komedije zmešnjav in pri čitanju Mac> betha, Beneškega trgovca in Sna kresne noči.
Nehvaležno in tudi nepravično bi bilo, ako končam ta opa*
zovanja, ne da bi omenila interesantne predgovore ter izdatne
opombe J. Kelemine. Umevajočemu čitatelju nudijo skrajno do*
brodošlo pomoč. Ako bi si smela^ dovoliti kritiko, bi predlagala,
- naj bi se v teh opombah prvotni angleški tekst še obilneje citiral.
*   S prevodom pri roki in s pomočjo opomb bi čitatelj, ki angleš*
J kemu jeziku ni posebno vešč, gotovo s slastjo in zanimanjem za*
sledoval dotična mesta.
»¦»¦»»»¦¦»+«« »¦»»¦^»¦»¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»»¦¦»»^»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦»¦¦¦¦¦»» ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦>¦¦»*¦»*¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦«¦¦*»*»»»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦*¦*¦¦»¦¦»»¦¦•
Marija Kmetova:              ZlfTlrl
Tako tih je beli sneg in tako majhen je svet. še za misel je komaj prostora. Ogromna teža sedmih križev leži na meni. Vse izsušeno, izžeto je telo; odrevenele so kosti.
Težka je tvoja pot, Gospod. Tako izlahka se je bilo pričelo, pa je koj legel mrak na ozke stezice. Žarek ljubezni — kako je izginil, komaj da sem dehnila! Radost matere — otroci — kako brž se je zavila v trpljenje. Kako se prepregla čez in čez s solzami preČutih, neskončnih noči, s skrbmi bodečimi, z dnevi težkega
—    170   —
X                                             Fran Lipah:  Cvetje bajam.                                              X
dela. Vse lepote so se zasužnjile v misli na kruh za šestero želodčkov in na bodočnost vseh teh, ki so izrasli iz mene. Redke so postale besede, pogled se je t splašil, sključil hrbet, ki je čakal na udarce. In ko že vsi otroci so si pota izbrali, sem osamela — in prosjačim zdaj pri tem z4aj^pri onem svojem otroku — in iščem oddiha. In vidjm^jtarost povsod je odveč.
Zdaj spet sem na romanju.
V tem kraju mi nekoč zibel je tekla, zdaj tu je moj sin. In odkar sem bila odšla z mladostjo v svet, nisem bila še v kraju domačem. In sram me je; sram vpričo teh gričev, gozdičev, njiv in ljudi. Ker mlada sem bila takrat in moja lica so bila zardela. Zdaj v vsem tem kraju kakor v ogledalu se vidim. Vem, da se je iz rdečih lic izmotal obraz, ki v gubah in jarkih izgleda, kakor bi se bilo kamenje tajalo na njem. Sram me je.
In strah.
Ker vidim, ker vem, da zdaj ne bo nobene poti več.
Le ona zadnja bo še, ki bo vsa tvoja, Gospod.
Mrazi me.
Tako tih je beli sneg. Tako majhen, majhen je svet...
Še za misel je komaj prostora.
Fran Lipah:
Cvetje bajam.
(Eno  dejanje.) Šerifsaga; Ali, njegov sin; Džaveri, hči Šerifsage; Hajdija, njena služkinja; Džordže, vojak iz Macedonije.
Hiša  Šerif*age v predmestju  Berata v Albaniji. Za  časa bojev pred  svetovno
vojno.   Pomladni večer.
Albanska  soba:   sive   preproge,   temnordeč   minder,   levo   okno   na   cesto,   tri
srednja na vrt in strehe  sosednih hiš. V ozadju  med  cipresami minaret in  še
dalje stara trdnjava Kale. Na vrtu cveto bajame, ena se vzpenja tik pod levim
oknom: vonj njenega cvetja polni sobo.
Na  minderu   kraj   cvetja   sedi   Džaveri   nepremična,   žalostna,   zamišljena.
Iz daljave molitev hodže:
«Ellahu ekber, ešhedu enlailaha illal...»
Džaveri: Pridi, prijatelj večer, pridi, pozabljenje narave, mir dela in spanje dneva! Moje misli so spoznale, da je dan delavec kruha, po poslu bežeč, večer pa je odpuščanje dneva, tako blažen je njegov tajni mir.
—    171    —