Jasmin Čaušević

	OTOKI PEŠČENIH PLAŽ



	Avtor: Jasmin Čaušević

	Lektorirala: mag. Nataša Koražija

	Grafična obdelava: Sebastjan Auser

	Fotografije: Jasmin Čaušević

	Naslovnica: Jasmin Čaušević

	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje

	Izdaja: 2022, 1. Elektronska Izdaja



	© 2022, Jasmin Čaušević

	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti repruduciran, kopiran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 130773507

	ISBN 978-961-96068-2-7 (ePUB)





	1. NAZAJ K INDIGU



	30. 4. 2019, Velenje–München–Doha–Auckland–Nuku'alofa–Vava'u

	»Pot nastane, tako greš.« (F. Kafka)

	Kot je napisal Kafka, greš in tako nastane nova pot. Pravzaprav sploh ne vem več, koliko krat sem že šel in koliko je že nastalo teh poti. Kar nekaj se jih je nabralo od leta 2014 do 2019. Vsaka pot je nova, a vseeno je vsaka drugačna.

	Brnik, Slovenija ... Odložim prtljago za let v München. Čez pol ure me že kličejo po zvočniku, varnostna služba želi preveriti vsebino mojega kovčka. Pri informacijski pisarni čakata dva carinika in vsi skupaj gremo do mojega kovčka, ki že čaka na posebni mizi, da ga odprem. Vedel sem, da se bo to zgodilo, a želel sem si, da bi šlo vseeno mimo carine. A žal ni šlo. Odvzeli so mi liter Brunexa (odstranjevalca rje z epoksi zaščito), ki sem ga imel za premaz kobilice na barki. Vnetljivo je in eksplozivno, zato ga izločijo, a glavno je, da lahko grem tudi brez tega naprej. Priletim v München, in ker so mi pri Adrii uredili karto samo do tu, se moram pri letalski družbi Qatar prijaviti za nadaljevanje leta preko Dohe do Aucklanda na Novi Zelandiji. A se spet zalomi. Nimam povratne karte in nimam vsaj delovnega vizuma, da bi lahko odpotoval. Očitno se tamkajšnje oblasti bojijo, da bom ostal na Novi Zelandiji, zato mi na prijavnem oddelku nočejo potrditi oz. opraviti t. i. ‘check in’ za enosmerno letalsko vozovnico.

	Ker sem vztrajen in jim dokazujem, da imam prav, zahtevam nadrejene, zato me odpeljejo do njihove vodje. Sedem v lepo urejeno pisarno in začnem v angleščini razlagati svojo zgodbo. Nato me gospa ustavi in vpraša: »Jasmin, da li ste vi iz Bosne?« Neverjetno! Tako izvem, da je gospa begunka iz Bosne, iz mesta Banoviči, sedaj pa živi na obrobju Münchna, a je z leti dosegla, da je zdaj vodja in dela za letalsko družbo Qatar. ‘E, svugdje nas ima!’ si mislim. Razložim ji vso zadevo, pokažem prijavo, da sem prijavljen kot jadralec v tranzitu na otokih Kraljevine Tonga, da imam barko na suhem na otoku Vava’u. Gospa vse pozorno pregleda, fotokopira in mi z nasmeškom na obrazu natisne ter izda dve vozovnici; eno iz Münchna do Dohe v državi Qatar, drugo iz Dohe do Aucklanda na Novi Zelandiji. Zahvalim se ji, najraje bi jo še objel, vzel od nje telefonsko številko in obljubil, da se še vrnem. No ja, to bi bilo pa že preveč. Poletim iz Münchna in po 30 urah letenja ter čakanja na letališču Doha le pristanem na letališču Auckland na Novi Zelandiji.

	Sledi prevzem prtljage, ki je bila poslana neposredno iz Brnika, pregled potnega lista in overjanje prijavnega lista. Celo turistični vizum sem dobil v potni list, in sicer za tri mesece. Začetek slab, nadaljevanje dobro, pravim. A se spet zatakne. Na prijavni list za inšpekcijsko službo na Novi Zelandiji sem napisal, da imam v prtljagi salame, torej meso. Vem, da moram meso prijaviti, a kaj mi morejo, saj sem v tranzitu. A vseeno moram skupaj s prtljago na biovarnostno inšpekcijo. Odprejo mi oba kovčka in iz njih odleti v smeti pet 500 g težkih suhih salam. Samo debelo sem jih gledal in od šoka ostal brez glasu. Pregledajo še preostalo vsebino v kovčku in ničesar drugega ne najdejo, pustijo mi le deset čokolad, ki sem jih prinesel za vaške otroke. Menjal bi čokolado za salame, pravim, a se ne dajo pregovoriti. Inšpektor mi pravi, da imam veliko srečo, da sem prijavil meso. Če bi šla prtljaga čez X-žarke (rentgen) in bi mi salame našli oni, bi plačal krepko kazen. Spakiram vse, kar imam, nato pa me spet odpeljejo do rentgena, kjer ponovim ves postopek. Kovčka torej postavim na trak, nato še nahrbtnik s prenosnikom in ostalo elektroniko, in že gre spet čez njihove X-žarke. Pa se že spet zavrti rdeča luč, ki pomeni alarm. Salama? Ne, samo pet sem jih imel. Spet sledi pregled kovčkov, in ker tam ničesar ne najdejo, se lotijo nahrbtnika. Iz njega potegnejo v alu folijo zavit sendvič, v katerem so štiri na tanko narezane suhe salame in malo sira. Ojoj!

	Nato sledi njihova dolga razlaga, da je to zdravju varna država, ki je lahko varna le na način, da jo skrbno varujejo. Ne pomaga, da jim povem, da je salama iz EU, da je inšpekcijsko pregledana in ni niti slučajno na črno pripeljana iz neke vasice v Afriki, kjer imajo kopico bakterij in bolezni.

	Odpeljejo me v karantensko območje in do mene pride vodja inšpektorjev. Ta mi odvzame potni list, se brez besed obrne ter zapusti prostor. Čez 20 minut se spet vrne z dvema natipkanima listoma. Želi, da ju preberem in nato podpišem.

	Preberem, čeprav vseh angleških strokovnih besed ne razumem, a prepoznam vso vsebino. Povem mu, da ju ne bom podpisal. Tokrat blefiram in se poskušam nekako izvleči iz te zagate. Piše, da moram plačati 400 dolarjev kazni, ker nisem prijavil sendviča, saj sem s tem kršil Zakon o varnem zdravju države Nove Zelandije. Sledi moje prepričevanje, kdo ima prav in kdo ne, a se inšpektor in policist ne premakneta niti za milimeter. Očitno sta tega vsega vajena in jima gre iz enega v drugo uho, potem pa ven. Na koncu le izgubim bitko z uniformiranimi zmaji. Podpišem, nato mi inšpektor pravi, da lahko na okencu plačam kazen z gotovino ali z bančno kartico. Plačam z bančno kartico in že v naslednjem trenutku v sebi mrmram, da je bil to najdražji sendvič v mojem življenju. Lepo je meni govoril pokojni oče: »Sine, z ljudmi v uniformi se nikoli ne prepiraj. Oni vedno tako ali tako dobijo, kar hočejo!« Pa še prav je imel.

	Ker imam še 12 ur do poleta letala na Tongo, v čakalnici berem knjigo in opazujem ljudi. Vseh narodnosti jih je in vseh barv kože. Po zvočniku oznanijo, da se je odprlo prijavno mesto za oddajo prtljage in potrditev letalske vozovnice za vse, ki potujejo na Tongo. Sledi kontrola osebne prtljage in spet se zalomi. Tokrat mi zaplenijo viski, ki sem ga kupil na Brniku v brezcarinski prodajalni. Prepiram se z njimi, da je vse še originalno zaprto in ‘zapečateno’, da je notri račun, da je ta paket šel že čez kontrole na Brniku, Münchnu, Dohi, tudi tukaj ob vstopu na Novo Zelandijo. A carinik se ne prestavi, tudi milimetra ne. Do mene pristopi šef oddelka in potem me začne na ostro prepričevati, da naj se odločim, ali bom spoštoval njihova pravila in zakone ali ne.





	Ta viski lahko vzamem nazaj in se vrnem, od koder sem prišel. Videl sem, da bom izgubil še eno bitko, zato zamahnem z roko, fotografiram odvzem viskija, kot sem fotografiral odvzem salam, in zahtevam potrdilo o odvzemu. Možakar me niti pogleda ne in vrže liter Chivasa v rumeni smetnjak. Vem, da ga bo nekdo od zaposlenih kasneje pobral iz njega. Pot do terminala me vodi mimo brezcarinske prodajalne, zato kupim nov viski, a tokrat nimajo Chivasa kot na Brniku. Ni pomembna znamka, kolega Bill pač pričakuje steklenico viskija. Po dočakanih 12-tih urah čakanja na letalsko povezavo za Tongo doživim še dve uri in petdeset minut zamude poleta letala. Menda zaradi tehničnih težav. Kot da še ni dovolj vsega! Kljub zatečenim nogam, utrujenosti, slabi volji, a uspešnem pristanku na Tongi se po 56 urah potovanja s taksijem pripeljem do hiše, kjer sem rezerviral malo in poceni sobico za prespati, da bom lahko jutri ob 13. uri nadaljeval s poletom na otočje Vava’u. Utrujen in zaspan sem …

	Zgodaj zjutraj me prebudi lajanje psov in kričanje petelinov. Vem, da so včasih petelini kikirikali, tole danes zjutraj pa meji na popolno tekmovanje v glasnosti teh pernatih fantov. Vstanem, se uredim in berem knjigo. Kasneje še zajtrkujem, uredim plačilo za prenočišče, ki sem ga rezerviral preko interneta še v Sloveniji. Vrnem se v sobo, pripravim prtljago in počakam taksi, ki me bo odpeljal na letališče. ‘Le kaj me čaka danes?’ se sprašujem sam v sebi. No, na srečo, pride letalo pravočasno; ker je to notranji let, me nihče nič ne vpraša. Tudi teža kovčkov ‘štima’, čeprav moram ob nakupu letalske vozovnice napisati še svojo težo. Ni kaj, leteti z malim in starim letalom ni preprosto.





	2. OTOK VAVA'U, KRALJEVINA TONGA, 3. 5. 2019

	Priletim na otočje Vava'u in ko dobim prtljago, si poiščem taksi. Pravzaprav ne vem, ali sem zadnji od potnikov in so vsi taksiji že odpeljali ali pa je bil tukaj le en in čaka samo name. Avto že na prvi pogled daje občutek, da se bo vsak čas razpadel, a glavna je streha nad glavo in da ima vsa štiri kolesa. Ko sedem vanj, vidim, da ima spredaj namesto sovoznikovega sedeža samo neke ostanke, ki so nakazovali, da je avto nekdaj res imel ta sedež. Tudi ostala notranjost je več ali manj uničena. Taksista vprašam, ali je sploh dovoljeno prevažati ljudi s takšno razvalino, on pa mi pove, da je njegov avto še dober v primerjavi z drugimi. »Verjamem, saj nisem prvič na otoku, a se mi vseeno tudi ta zdi precej zdelan,« mu pravim. Pogleda me in pravi: »Toyota mora biti, to je vse!« V sebi pa si mislim, samo da pridem v enem kosu do barke.



	Kmalu sva na cilju in razveselim se pogleda na svojo barko. Na zunaj je Indigo videti v redu, verjetno je tudi notranjost dobra. Povzpnem se po lestvi, stopim v notranjost Indiga in v nosnico zajamem vonj po plesni in vlagi. Tudi pogled ni prav nič prijeten. Vlaga, plesen, spet vlaga in povsod plesen. Do vrha je zeleno in črno, nekje že tako, da sem pomislil, da bodo začele rasti gobe. Stopim globlje v barko. Kar koli sem prijel v roko, odprl predal, odprl vratca od omarice – povsod je bila plesen od vlage. V zadnji kabini je vse mokro, nekje mi je teklo v barko! Najraje bi zajokal od žalosti in jeze, a sem se raje takoj lotil dela. Toda kje začeti? Morda z elektriko? Pogled na stikalno ploščo mi pove, da v barki ni niti kančka elektrike. Preverim akumulatorje; prazni so, da bolj prazni ne morejo biti. Hočem priključiti elektriko, pa imajo na omarici drugačne vtikače in vtičnice. In kaj naj zdaj? Do mesta in trgovine je vsaj 10 km. Če pokličem taksi, bo ta vtikač hudičevo drag. Kabel odrežem in ga zvežem kar neposredno v omarico ter upam, da me tukajšnji lastniki ne bodo prehitro ulovili. V barki kljub temu ni elektrike. Sem narobe zvezal? Ne, zelena lučka sveti, ostalo pa ne. Na tej plošči je toliko zelenih lučk, da bi moralo svetiti kot za novo leto, a je vse v temi. Grem za kablom in iščem, merim, gledam, a na koncu se mi le zazdi, da ne slišim tako znanega ropota polnilca. Kar stemnilo se mi je pred očmi, kajti polnilec baterij ne dela. Zelo drago me bo stalo, če bo potreben nov. Preverim, merim – ne dela. V tem času slišim Irca Billa, ki se je vrnil iz mesta. Takoj pride do mene na barko, da me pozdravi. Ko mu povem, kaj se mi je pripetilo, samo zamahne z roko in pravi: »Samo da si živ.« Res dobra tolažba, ni kaj. Dogovoriva se, da je za danes že prepozno ugotavljati, kaj in zakaj ne dela. Sploh pa ne, kako je prišlo do tega defekta, zato bova to skupaj pogledala jutri. »Ob osmi uri zvečer pridi na večerjo k meni na barko, ti tako nič nimaš, ker še nisi bil v trgovini,« mi pravi. Res je, zato mi vse to odgovarja. Prikimam, kar pomeni, da pridem. Tu si bom skuhal le kavo. A ugotovim, da tudi plina nimam več. Kako ga ni, če sem ga še imel, preden sem odšel domov? Vse je narobe. Še sreča, da imam na barki prenosni električni indukcijski štedilnik. Pogledam v nebo in vprašam tistega zgoraj, kaj sem mu naredil, da me preizkuša. Odgovora seveda nisem dobil, jaz pa vem, da bom s svojo trdno voljo in delom naredil tako, da bo kmalu vse v redu. Zaviham rokave in se lotim dela. Začnem čistiti in pospravljati v spalnici, kajti tu bom zvečer ležal. Po opravljenem delu se oprham in grem k Billu.

	Odnesem mu viski in majico, ki sem mu jo prinesel iz Slovenije, nato pa nazdraviva s pivom, katerega alkohol mi je že po prvem izpitem kozarcu stopil v glavo. Za večerjo je pripravil piščančji kari z rižem, po večerji pa se pogovarjava še dolgo v noč. Čas je, da se poslovim in grem v posteljo. V barki je tema; edina luč je še baterijska svetilka. Tolažim se, da bo jutri nov dan in bo vse bolje.

	Nekaj naslednjih dni sem res lil 'krvav' pot, kot temu radi rečemo, da sem iz barke spravil plesen, nato sem celo barko od znotraj, tudi po stropu, dobesedno premazal in prečistil z alkoholnim kisom. Prezračil sem blazine za spanje in jih pregrel na močnem soncu, začasno sem tudi uredil elektriko.

	Najhuje je bilo to, da sem se med delom močno udaril v koleno, ki me je ponoči zelo bolelo. Ni kaj, spet bova nekaj dni prijatelja z Naklofenom, dokler bolečina ne mine. Moj vnuk rad reče: »Dedi, saj bo minilo.« Še sreča, da je bila naslednji dan nedelja. Tu se ob nedeljah res ne dela, ker se ne sme. To je v tej državi na južnem Tihem oceanu zakonsko določeno. Pravzaprav to sploh ni slabo; ljudje imajo vsaj en dan za počitek. No, jaz nisem prišel počivat, ampak delat, a me je že včeraj lastnik suhe marine opozoril, da slučajno ne bi delal zunaj, da ne bi ropotal z orodjem, ker bo prišla policija, jaz pa bom plačal visoko kazen. No, tega res ne bom počel, kajti kazni imam za letos dovolj. Nedelja je minila ležerno, zato pa se je ponedeljek začel s polno delovno vnemo.

	Potrebujem še več sonca, da preko solarnih panelov napolnim akumulatorje. Spijem kavo, a nimam veliko časa, saj gre Cajucito čez nekaj trenutkov v vodo. Ko pridem do barke, Irec Bill že pripravlja zadnje stvari za dvig barke in odhod v morje. Pridejo še delavci in čez eno uro je njegova jadrnica v morju. Motor je vžgal, zakadil in barka je počasi odplula novim dogodivščinam naproti. No ja, saj bova še skupaj, takoj ko pridem še jaz v vodo in ga že nekje ujamem. Kolikor vem, on ne bo daleč odplul.

	Popoldne se lotim čiščenja omar še od znotraj. Pregledam oblačila, ki so zavita v vrečkah. Očitno so bila malo vlažna, ko sem jih dajal v te vrečke. Namesto da bi bila v njih zaščitena, so zdaj polna sivih pik od vlage in imajo zatohel vonj. Pregledam jih in mečem v veliko črno vrečko, da gredo na pranje. Na koncu se je nabralo skupaj s posteljnino in brisačami za 25 kg perila. Tega ne bom sam pral, ampak bom dal v pralnico. Evo, pa je še en strošek več. Jadranje okoli sveta pač ni samo lepo, kot je videti na zunaj. Trenutno je eno samo garanje in saniranje tistega, česar nisem niti pričakoval. Delal sem vse do večera, majica na meni je bila cel popoldan mokra od potu. Zvečer sem bil utrujen, a boljše volje. Vsak dan je več narejenega in vsak dan je bolje. Okoli osme ure zvečer si skuham še večerjo, in to bo zame prvi pravi obrok. Hočem še nekaj napisati, a ne gre, utrujen sem in zaspan, zato grem tokrat še pred enajsto uro zvečer spat.

	Zajtrk. Danes sem se spomnil jajc. Mmmm, kako bi mi prijala tri jajčka na oko. A sem od drugih jadralcev slišal, da na otoku trenutno ni jajc. Okoli mene kikirikajo petelini, vidim kure, jajc pa ni. Ko dobijo zalogo v trgovino, jih prebivalci pokupijo v nekaj minutah. Jajca z oskrbovalno ladjo pripeljejo z otoka Tongatapu, kjer je farma kokoši. Komaj čakam jutri, ko pride ta famozna ladja. Odločil sem se tudi, da ne bom več pil tukajšnje deževnice, saj me že dva dni boli želodec. Vodo bom prekuhal, dal vanjo kakšno vrečko čaja in jo pil prekuhano. Upam, da ne dobim kakšne driske, potem bi to bil še večji problem.





	Preoblečem se in le s težavo sestopim po lestvi pod barko. Bolj ko gledam, kaj moram narediti, manj se mi ljubi začeti z delom. Ampak tako je vedno. Ko enkrat začnem, me pa težko ustaviš. Pred mano je trdo in garaško ter umazano delo. Z brusilko moram zbrusiti kobilico barke vse do popolnega sijaja. A bolj ko sem brusil, bolj sem prihajal do spoznanja, da to ni več 'kobilica', ampak je bila velika 'kobila'. Nikoli ni bilo konca brušenja. In ko sem jo po štirih urah brušenja le končno zbrusil do neke perfekcije, sem pobrisal prah z nje in jo premazal s kislino, da le-ta pride do zadnje luknjice, kjer je vsaj malo rje. Nato sem počakal, da se posuši, ter jo premazal z epoxi 'primerjem'. Tako, zdaj je končano. Ker še ni večer, nadaljujem delo in snamem eliso na pogonski nogi. Cink anoda je videti še kar v redu in če ne dobim nove, ne bo nič narobe, obdržim staro. Jutri vse zbrusim in pripravim za nanašanje premaza. Zvečer se po polurnem tuširanju uležem na sedežno v salonu in si ravnam hrbtenico. Boli me. Sprašujem se, kako me bo bolelo šele jutri, saj nisem več navajen garaškega dela.

	Prebudim se ob pol petih zjutraj. Vse me boli. Vem, malo sem že iz forme za takšno delo in za takšne gibe. Zato še nekaj časa poležim v postelji in potem le vstanem. Kavica, ta moj Barcaffe, ta moj turkish coffee, ki me vsako jutro in vsako popoldne pocrklja. Da ga imam ob sebi, da ga pijem na Tongi, da ga pijejo in obožujejo tudi drugi jadralci, tudi to nekaj šteje.

	Dopoldne se usedem na izposojeno kolo in se zapeljem v mesto, da odpeljem dve vreči oblačil, brisač in posteljnine v pranje. Vem, da ne bo poceni, a kaj naj? Prijetna Angleža, ki sta se tu ustalila in odprla pralnico, se spomnita imena barke in mene še od prej, zato malo pokramljamo. Pravita, da ravno danes nimata veliko dela in mi bosta vse oprala in dostavila do barke. Bravo! Zapeljem se nazaj v mesto in na tržnici kupim nekaj sadja, čebule ipd. Paradižnika in paprike ne kupim, ker sta danes predraga. Jajca zaman iščem, zaloge so pošle. Grem še v drugo najbližjo trgovino, kjer najdem jajca, vzamem pa še svež kruh. Jajca so tako mala, da razmišljam, če so v njih nedonošenčki. Moram še v železnino po valjčke za barvanje in za prvi nanos 'primerja' na trup barke. Trgovina je kitajska, kakovost pa 'made in PRC' (People Republic of China). Samo ime so malo spremenili, da ni videti vse kitajsko. Prikolesarim v suho marino in takoj začnem delati. Kar nekaj dela me čaka.

	Najprej na fino ročno zbrusim kobilico in nato še pogonsko nogo. Vse skupaj premažem še dvakrat s pred namazom in se lotim še čiščenja tri krakega propelerja in ostalih stvari, ki spadajo k pogonu. Čas hitro teče in preseneti me avto, ki mi pripelje oprano, posušeno in zloženo perilo. Plačam opravljeno delo, čeprav v sebi po tihem preklinjam, saj pranje ni poceni. Lotim se dela in delam naprej. Potem še nalepim lepilni trak do roba, kjer bo konec antivegetativnega premaza. Na vrhu nalepim še strehico, če bi morebiti deževalo, in že je bila ura pet popoldan. Moram se oprhati in biti v barki, saj čez nekaj minut pride mojster za popravilo hladilnika, ki je tudi začel spuščati dušo. Pride mojster, Rus Dimitrij, pregleda kompresor hladilnega sistema in priključi instrumente. Pravi, da je še vse v redu, le plina ni kaj dosti v sistemu. Verjetno mi kje uhaja. Po eni uri tudi hladilnik bolje hladi, spijeva pivo in se pogovarjava, kako je zašel sem, kako dela tukaj že dve leti in počasi razmišlja, da bi šel drugam. Dela je veliko, denarja bolj malo, spoštovanja v tej zanikrni državi pa ni čisto nič. Po telefonu pokliče partnerko, tudi Rusinjo, da pride ponj, in ko se ta pripelje, ga že iz avta začne po rusko nadirati. Ojoj Dimitrij, po moje boš moral brez nje v tuji svet. Le kdo jo bo ves čas poslušal? Ko ostanem sam, si naredim še večerjo. Ker me boli koleno, spijem še en Naklofen, morda čez uro ali dve bolečina vsaj malo popusti. Uležem se na sedežno v kopitu in zrem v strop, misli pa odtavajo tja daleč …

	Ponoči sem bil tako utrujen, da sem zaspal kar v salonu na sedežni. Ob četrti uri zjutraj me je prebudil dež in prestavil sem se v posteljo. Ko sem se prebudil, sem končno prišel do zajtrka, ki sem ga čakal – pečena jajca na oko. Po zajtrku sem se preoblekel in odšel delat. Zunaj sem najprej zbrusil včerajšnji pred namaz z epoksi osnovnim premazom, potem pa sem še enkrat z njim premazal kobilico in pogonsko nogo. Sledi še zadnje garaško delo, ki pomeni polno praha in ogromno se bo kadilo. Poleg tega pa bo več ali manj cel dan delo potekalo v posebni drži, ki ne bo dobra za križ. A delo se mora dokončati, saj naprej se brez tega ne da. Začnem brusiti spodnji del trupa barke, in to traja in traja … Celih šest ur sem ga brusil. Brusilnik, ki sem ga prinesel iz Slovenije, se je dobro obnesel vse do zadnjega kvadrata, ko je počasi začel spuščati dušo. Še dobro, da je končal pri koncu; kaj bi bilo, če bi me pustil na cedilu sredi dela? Ko vse zbrusim, z vodo sperem prah in počakam, da se trup barke posuši. Skoraj je že večer, ko si skuham zelo pozno kavo, a vem, da bom kljub zaužitemu kofeinu kmalu zaspal. Kasneje je na sporedu še večerja in za mano bo še en delovni dan na Tongi. Zunaj je nizek zračni pritisk in v barko se je zgrnila čreda krvosesov. Nič slabega jim nočem, a upam, da se bodo zastrupili od moje krvi. Morda je zaradi brušenja odšlo nekaj strupenega AF v moje telo in v kri. Komarji, pazite se!

	Nov dan je. Po zajtrku se odpravim na delo. Prebarvati moram vodni del barke z antivegetativnim premazom. Popoldne se lotim še oprane posteljnine in oblačil; vse lepo zložim in sortiram v omare ter v plastične zaboje. Kar nekaj je teh oblačil in lepo je videti, ko je vse lepo oprano in dišeče. Oprane so tudi brisače in okrasne blazine, ki jih imam na sedežni v salonu. Zdaj pa obesim samo še zavese in privijačim pasove, ki jih držijo. Te je dobila vlaga bolj kot druge stvari; kljub pranju ostajajo rahlo pikaste. Morda pa je to samo novi vzorec, da ne bodo zavese čisto enobarvne. Zvečer vse pospravim, se oprham in si v barki nalijem za en prst viskija. Zaslužil sem si ga, da nazdravim samemu sebi, ker mi pač gre vse po načrtu. Ves čas si pišem na listič, kaj še moram nabaviti in kaj narediti. Upam, da se mi do četrtka zjutraj izide, ko bi rad bil spet v vodi, a do tja je komaj tri dni.



	Torek. Danes sem že zgoden, ker bi rad naredil čim več v enem dnevu, a ropotati ne smem pred osmo uro zjutraj. Nič zato, si pa pripravim material za nadaljnje delo. Pripravim si še oder, na katerem bom stal, saj bom poliral trup barke. Trup najprej lepo očistim, ga z drugo krpo posušim do suhega, nato pa začnem s poliranjem trupa. Nanašam dobro polirno pasto in ker imam dober polirni stroj, ki sem ga nabavil na Gran Canarii, bo to delo zaključeno do večera. Več kot 10 ali 11 ur ne sme trajati. Vendar sonce pripeka in tudi v senci je vroče. Delam v zaščitni obleki na senčni strani, prestavljam oder, nosim deske in polena, čistim, poliram. Vmes pijem vodo in se vsaj tako malo odžejam. Danes ob tretji uri ne bo ne kave ne keksov. Delo moram do konca opraviti, ker jutrišnje vreme kaže na malo dežja in nočem, da me preseneti kakšna ploha. Ob petih, devet ur po začetku dela, sem že skoraj obupal. Roke me bolijo in hrbtenice sploh ne čutim več. No, vseeno se potrudim in stisnem zobe, v roke primem polirko in poliram dalje. Po desetih urah in pol trdega dela brez malice, brez pavze za kavo in brez počitka opravim začrtano delo do konca. Barka se sveti. Vesel sem, da je pred mano starejša Bavaria, ki ima še dokaj debel trup in še vedno po osemnajstih letih tudi bel gelcoat (zgornja vidna plast trupa na barki). Spomnim se novejših bark, ki imajo po nekaj letih že porumenelega. Odhitim pod tuš in v hladilnik po malo pivo. Tega sem si tudi zaslužil, zraven pa z veseljem prečrtam še eno vrstico na listi obveznosti.

	Danes se je dan 'D' pričel z oblačnostjo in vse je v teh sivih oblakih kazalo na dež. Gledam v nebo in ugibam, ali bo deževalo. Na barki pospravim in pripravljam še nekaj stvari, ko zaslišim ropot velikega stroja. Prihajajo po mojo barko, da jo zapeljejo v ocean. Dvignejo jo in jo z gradbenim strojem peljejo do vode. Barka je zdaj na njej, nato pa se začne stisk pri srcu. Se bo motor zagnal ali ne? In je kresnil. Iz prve! Še zakadil ni nič, ker sem ga včeraj pravilno pripravil na to. Motor je delal kakšnih pet minut, nato pa sem jim dal signal s palci navzgor, da so me spravili iz objema stroja. Barka se je morala naučiti sama splavati in tako je zaplula novim dogodivščinam naproti. Zaplul sem okoli rta in po slabi uri plovbe zaplul na sidrišče mesta Neiafu. Zaradi velike globine so tu postavljene boje, a najprej sem zaplul do Billa ter se privezal na njegovo barko, da sem mu lahko vrnil kolo in prikolico. Spila sva pivo in se dogovoriva, da me čez dobro uro pobere z dingijem in greva na večerjo. Tokrat bom po 17 dneh dela v suhi marini prvič v lokalu na večerji oz. na pici.

	Pica je bila dobra, nazdravila sva s pivom in po eni uri je k nama prisedel še par iz Kanade. Ob pogovoru je steklo še eno pivo, za katerega vem, da je bilo absolutno preveč. Pa ne zaradi alkohola, ampak zato, ker vem, da bom jutri zaradi putike zasovražil pivo vsaj za nekaj časa. Zvečer mi je vse nenavadno, saj se ne morem navaditi, da sem na vodi. Vse je tako drugače kot na trdnih tleh.

	Že ponoči sem začutil bolečine v nogi, vedel sem, da me grabi putika. In kdo me je pripeljal do teh bolečin? Pivo. Spijem tableto proti bolečinam in upam, da me v naslednjih dveh urah bolečina popusti.

	Naslednji dan sem dopoldan več ali manj počival, pa sem bil že veliko bolje. Danes ob petih popoldan je otvoritev tukajšnje nove restavracije za hitro prehrano na vodi in večina posadk s sidrišča se je odpravila tja. Od hrane imajo samo fish and chips, res v precej velikih porcijah, pri pijači pa je več alkoholne in nealkoholne izbire.

	Na dokaj majhni ploščadi tega splava se nas je nagnetlo kar nekaj jadralcev, zato se je ena stran tega splava dobesedno nagnila v morje, stolov pa vsekakor ni bilo dovolj. Lastnika, okoli 50 let stara Kanadčana, sta tu že tri leta. V mestu imata še manjši lokal s hitro prehrano, a tam še nisem bil. Pojedel sem samo eno porcijo ribe in krompirčka. Čeprav so me spodbujali še k pivu, si tega nisem upal spiti. Zato sem kaj kmalu zapustil svojo družbo in se vrnil na barko, kjer sem si skuhal kavo in si privoščil dva keksa. Tokrat sem na 'špar programu', zato bi bili trije keksi že pravo razkošje.

	Noč je bila deževna in soparna, a tudi vetrovna. Zaprto okno in slab zrak v spalnici mi nista šla najbolj na roko. Zato sem se ob pol treh zjutraj prestavil v salon, saj je pri vhodu v barko nekaj več zraka kot v spalnici. Nekako sem uspel spet zaspati in se zjutraj prebudil v oblačno jutro. Tokrat so me zbudili cerkveni zvonovi, ki so klicali vernike k nedeljski maši. Tukaj na otoku Vava'u je menda kar 14 različnih sakralnih objektov, saj so tukajšnji prebivalci zelo verni.

	Pri zajtrku sem opazil, da mi hladilnik ne hladi hrane in pijače, kot bi to moral. Pregledam vse in zdi se mi, da je vse v redu, a imam občutek, da nekaj le ni tako, kot bi moralo biti. Če ni plin, potem je lahko termostat. Zato se ga bom jutri lotil, razdrl bom komandno enoto in poskusil zvezati kable neposredno brez termostata. Čas je že, da potegnem še nove LED trakove za boljšo razsvetljavo v kuhinji nad štedilnikom in enega v kokpitu nad mizo. Čez dobro uro oba žarita v lepi svetlobi. Oh, zdaj pa ne bo problema in ti trakovi so še vodoodporni. Hvala ti, Tomaž, za metre teh LED-trakov, ki jih verjetno ne bom porabil do konca svojega življenja!



	Komaj pospravim orodje, ko do Indiga pripluje Bill in se jezi zaradi svojega novega člana posadke, ki ga je pred dvema dnevoma sprejel na svojo barko. Pravi, da kar prime v roke, uniči. Na smeh mi gre, saj je še včeraj o njem govoril, da je v redu možakar. Zdaj pa že udriha po njem. Ko mu skuham kavo in mu dam dva piškotka, me vpraša, če bi ga jaz vzel na svojo barko, ker sem sam. Nasmejem se mu in mu pravim: »Ponujaš mi osebo, ki ti ni všeč, ne ponujaš pa mi druge članice posadke, Američanke Helene? Njo bi pa vzel.« Takrat se on nasmehne in pravi: »Ona pa naj kar ostane na barki, ker ona je pa v redu.« Ah, kdo bi razumel tega Irca! Počasi se znoči, Naklofen pri putiki spet popušča in treba se bo umiriti. Kasneje si skuham še vegetarijansko večerjo, nato pogledam film na prenosniku in nedelje je konec.

	Nekaj naslednjih dni delam na barki, pospravljam, čistim in se počasi pripravljam za odhod. Dovolj je bilo Tonge, počakati moram le pravo in ustrezno vreme, nato pa bom odplul od tu. Ko montiram stransko platneno zaščito za valove pri kokpitu in pospravljam orodje, prideta na barko Keen in Will. Oba sta mehanika v suhi marini. Bila sta pri stranki na boji, in ker je Keen od daleč videl vihrati veliko slovensko zastavo, sta se oglasila še pri meni. Pogovarjam se z obema, a tokrat malo bolj izprašam domorodca Willa, zato beseda steče še v drugo stran, malo na domačine in malo na celotno Tongo. Tako izvem, da je tukajšnje prebivalstvo (3000 ljudi je na otokih Vava'u) zelo revno. Vsaka hiša ali vsaka družina ima nekoga v družini, ki dela na Novi Zelandiji. Ko mi to tako pripoveduje, se spomnim Bosne in 'gasterbajterjev', saj je bila včasih podobna zgodba tudi tam. Oni so delali v Nemčiji in pošiljali denar v Bosno. Tako so tam rasle hiše in ljudje so bolje živeli. Pove mi, da je tukaj urna postavka 2,50 TOP ali 1,10 EUR. Še Keen mi pove, da je tukaj življenje zanj zelo poceni, ker plačuje najemnino za hišo 150 EUR na mesec, elektriko in vodo ter ostale pritikline pa še pribl. 38 EUR na mesec. Poceni, a ne? Ko se spomnim, koliko sem mu plačal za en meter inox cevi in dva priključka, sem izračunal, da sem mu plačal za vse položnice in še za pol najemnine tega meseca. In koliko takšnih je vsak dan v njegovi delavnici, kot sem jaz? Ni kaj, zanj je to res obljubljena dežela in še edini je tukaj s to dejavnostjo. Will mi potem razloži, da ta ena oseba, ki dela v tujini, pošilja denar svoji družini, da bi tu drugi lažje živeli. Če jim pošlje 500 NZ$, ta denar kar hitro skopni. Poplačajo dolg v trgovini (tukaj velja sistem, da kar kupiš, to zapišejo v črno knjigo in plačaš enkrat v mesecu, ko dobiš denar), nekaj ga gre za gorivo za avto, kupijo še kakšne najnujnejše malenkosti in obvezno gre menda 10 % od vsakega prejetega zneska župniku v cerkev.



	Dobil sem prave in dobre navtične čevlje od sponzorja Bigg-R iz Slovenije



	Povedal sem mu, da se s tem zadnjim ne strinjam in da je to preveč denarja za župnika. Ko sem še rekel, da spoštujem vsako vero, a da nisem veren in sem opredeljen kot ateist, mi ta reče, da če bi to govoril tukajšnjemu župniku, bi mi ta rekel, da sem hudič. Tukaj moraš biti v eni od religij, a edina prava naj bi bila predvsem krščanska. Dotakneva se še šolstva, zdravstva in seveda demokracije, pa vedno bolj in bolj spoznavam, da so Zakoni pisani tako, kot jih je spisal kralj pred mnogimi leti in to sebi v korist. Sicer je menda zdaj malo več'demokracije', kot jo je bilo včasih, a vseeno je ni toliko, kot jo je v drugih demokratičnih državah. Povem mu, da sem bil v petek zvečer v baru in sem videl ter se družil z domačini. Vsi so spili vsaj po tri piva, in če to seštejem, je to njihov osemurni zaslužek. Will samo skomigne z rameni in mi pravi, da tako pač je. Jutri pa bo vprašanje, če bo kaj hrane na njihovi mizi. Važno je, da je dovolj denarja za alkohol. Glava družine je moški in tukaj so ženske več ali manj njim podrejene. Največja sramota pa je, če otrok, ki hodi v šolo, nima oprane, čiste ali urejene šolske uniforme. To je za njih zelo žaljivo, in če se le da, se zelo držijo tega, da so otroci urejeni, da ne bo kdo od someščanov raznašal negativnih govoric. Nasmehnem se mu in rečem, da je potem vsaj delček slovenske kulture tudi na Tongi (mislim na to z opravljanjem).

	Spet je nov dan in že zjutraj odveslam do obale, saj potrebujem kruh za zajtrk. Dobro je, da lahko opravim malo daljši sprehod in s tem pretegnem noge. Na pomolu srečam Billa in Georga, s katerima malo pokramljam, nato pa ju povabim k sebi na večerjo. Ob sedmih zvečer sta prišla na barko; presenetljivo je, da sta bila točna. To točnost sem pripisal Švicarju, saj kot vemo, so ti točni kot njihova švicarska ura. Večerja jima je bila očitno všeč, saj sta pojedla vse, kar je bilo na krožniku.



	Po večerji je George povedal, da je star že 70 let in da že pluje 15 let od Francije do Tonge. Včasih je delal v Švici kot plastični kirurg, nato pa se je zaljubil v čudovito kolumbijsko zdravnico, ki je prišla na specializacijo v njihovo bolnišnico. Zaljubila sta se in odločila, da bosta živela v Kolumbiji. Odpotovala sta tja, s prihranki odprla zasebno ordinacijo, nato pa sta se po dvajsetih letih ločila in on se je odločil, da gre jadrat na morje, saj se je obenem tudi predčasno upokojil. Zdaj jadra s prijatelji, ki ga obiskujejo, včasih pobira štoparje, sam pa ne želi biti na jadrnici. Tudi on ima mnogo zanimivih zgodb in prijetno ga je poslušati. Po njunem odhodu sem pospravil barko in kmalu bo čas za spanje in počitek.

	Zjutraj se je naredil lep dan, eden lepših, odkar sem tu. Sonce, brezvetrje in mir okoli mene. Vstal sem iz postelje in po dolgem času spil jutranjo kavo v kokpitu. Po zajtrku sem bral knjigo, kar naenkrat pa sem zaslišal, da me nekdo kliče. Bila je Teksašanka Darleen. Povabila me je, kot še nekatere druge jadralce, s katerimi smo se družili teh nekaj dni na Tongi, na svoj poslovilni večer, saj jutri odpotuje nazaj v Teksas. Ženska ima zanimivo zgodbo. Na Tongo je prišla z razlogom, da obišče svojo najboljšo prijateljico, ki je bila tukaj z barko in svojo družino. Prijateljica je odplula naprej, ta pa je ostala. Ker je bila v Teksasu brez službe, domov pa še ni želela oditi, si je službo našla v enem od tukajšnjih turističnih resortov in je na Tongi delala še leto in pol kot sobarica. Pravi, da je imela zastonj hrano in prenočišče, nekaj pa je tudi zaslužila. Obljubil sem ji, da pridem. Tukaj je tudi takšno vabilo drugačno, kot je pri nas v Sloveniji. Če te kdo povabi na rojstni dan ali na kakšno drugo praznovanje, to pomeni, da si tej osebi pri srcu in bi se rada s tabo in še drugimi povabljenci družila ta večer. Nikakor pa ne pomeni, da bo pijača zastonj ali pa da bi pričakoval še kakšno hrano. To je menda v navadi samo pri nas, še več te gostoljubnosti pa je na našem južnem Balkanu. Tukaj kar spiješ, kljub povabilu slavljenca tudi sam plačaš. Oprhal sem se, se uredil in ob dogovorjeni uri šel v bar. Kar nekaj nas je bilo; kasneje je prišel tudi Bill. Šepal je, ker ga je spet bolelo koleno. Tako smo ostali v baru pozno v noč, saj na barko nisem mogel, kadar bi želel, kajti nekajkrat je tudi deževalo. Tako sem v tej družbi spoznal Američana Jerryja, ki me je povabil, da grem z njim in njegovo družbo naslednje jutro z njegovim katamaranom na ribolov. Ker nisem imel nekega pomembnega dela, sem mu obljubil, da pridem.



	Po kar zgodnji jutranji kavi sem sedel v dingi in se odpeljal v trgovino, saj tukajšnji kitajski trgovci odprejo trgovine že ob sedmi uri zjutraj. Kupil sem nekaj pločevink piva, sadje in kekse za ribičijo, zase pa še druge prepotrebne malenkosti. Hitro sem se vrnil na barko, saj je ob deveti uri do mene prišel Jerry. Najprej sva šla še do Južnoafričana Darryla, nato pa še do Irca Billa, ki je že čakal na krmi, čeprav je sinoči rekel, da zaradi bolečin v kolenu ne gre zraven. V dingiju smo se zapeljali do Jerryjevega katamarana, ki je meni na prvi pogled bolj podoben plovilu Kon-Tiki v malo novejši in povečani verziji. Plovilo je en sam večji splav na dveh ozkih trupih od drugih plovil. Kuhinja je na prostem, doma narejena postelja pa ima streho nad glavo ob krmilnem kolesu. Toalete nima, zato vsa ta opravila opraviš v morje. Ima pa jambor in jadro. Jerry je Američan, njegov ded je prišel iz Rusije, zato ima ruski priimek. Le eno leto je starejši od mene, a bi mu vsakdo prisodil nekaj let več, saj je videti starejši. Kar nekaj svoje mladosti je pustil v raznih barih, kjer je igral kot glasbenik. Zdaj že tri leta živi na katamaranu na Tongi in pravi, da bo tukaj tudi ostal.

	Zapluli smo čez ožino, mimo oznak, čez plitvino in nato dvignili jadra. Zunaj je nekaj valov, vetra pa je med 18 in 23 vozli. Ko smo poleteli s hitrostjo 9,7 vozla, katamaran pa je ostal cel, celo zatresel se ni nič, sem dobil zaupanje v to 45-čeveljsko plovilo in se čudil tej hitrosti. Kasneje smo dosegli najvišjo hitrost 10,3 vozla, in bilo je prav prijetno drseti po vodi. Drugačen občutek kot na eno trupni barki. Za sabo smo vlekli dve panuli z velikimi vabami v upanju, da ujamemo veliko ribo. Pravzaprav je bil naš cilj tudi obisk otoka Eukafa, ker je Jerry prejšnji teden podpisal pogodbo o najemu 50 m² velike hiše skupaj s 3000 m² zemljišča na tem otoku. Ko smo pripluli do tja in sidrali na petih metrih globine, se nisem mogel načuditi tej lepoti. Morje je smaragdne barve, ki se na trenutek preliva v turkizno barvo in potem v tisto svetlo modrino, ki zmoti v oči bodeča belina obale. Ta je peščena, skoraj snežno bela, dolga kakšnih 500 metrov. Pove nam, da je zdaj 300 metrov te obalne lepote samo njegove. Palme, goščava, kakšen bambus in tudi fikus se tukaj najde. Ptice, manjše in velike, tudi kakšna pomanjšana verzija naše čaplje se vidi v tem čudovitem zelenem svetu. V vsem raju pa stoji 8 metrov stran od obale zidana modra hiša, ki ima tri prostore. Namesto kleti je pod hišo ogromen rezervoar za deževnico v velikosti 80 m³, nad njim pa je betonska plošča. Sama hiša ima dva bivalna prostora. Prvi je kuhinja, dnevna soba, spalnica in jedilnica v enem, drugi prostor pa je velika kopalnica z WC-jem. Komaj čakam, da jo vidim. Najemnino za hišo plačuje 175 EUR na mesec, drugih stroškov nima. Voda je deževnica, zbrana v rezervoarju, elektrika pa prihaja iz sončnih panelov. Gretja ne potrebuje, zato je tukaj življenje cenejše. Edina stvar, ki jo potrebuje v tem nomadskem, tihem, a preprostem življenju, je internet Brez tega se res več ne da, sploh na morju ne. A tudi to ni problem, saj je signal odličen, prihaja pa iz repetitorja na sosednem otoku.

	Skočili smo v vodo in zaplavali do obale, si ogledali hišo in se sprehodili ob obali. Čudovito je, ni kaj, raj na Zemlji. Po ogledu smo zaplavali nazaj do katamarana, dvignili sidro ter zajadrali nazaj v naše pristanišče. V vodo smo spet spustili vabi in čez 20 minut je rola zapela. Malo sem jo še pustil, potem pa navijal in ribo vlekel k sebi. Nato je ribiško palico prevzel Jerry in po dvajsetih minutah boja z ribo na plovilo potegnil malo manj kot 18 kg težkega rumenoplavutega tuna. Bravo mi! Jerry je ribi skrajšal muke in ji spustil kri, da ne bo imela adrenalina v krvi in mesu.

	Plovbo smo nadaljevali do naše privezne boje in potem v miru očistili ribo. Jaz sem na tanko narezal surovo tunino meso za karpačo, ki smo ga pomakali v sojino omako. Okus je bil čudovit. Dogovorili smo se za skupno večerjo na Billovi barki, ki je največja, jaz pa na svoji pripravim prilogo. Zvečer ob čudovito pečeni tuni, ki sem jo tudi sam pekel, ter ob dobri dvojni prilogi in pivu smo se družili še vse tja do polnoči.



	Darryl je s sabo prinesel tudi nekaj drugih omak in namazov, da smo surove kocke tunine pomočili ali namazali z njimi. Meni osebno debele kocke surovega mesa niso teknile, zato sem jih z res ostrim nožem razrezal na tanjše trakove. Noč je bila že temna in pozna, ko smo zaključili naše celodnevno druženje. Sam sem se v pozni nočni uri vrnil na svojo barko. Čudovita izkušnja in čudovito druženje. Čeprav je bil danes dan mladosti, smo ga štirje v povprečju 60-letni dinozavri užili v prav prijetnem mladostnem vzdušju.

	Nedelja je in dežuje. Pravzaprav je dež napovedan v presledkih za cel dan. Danes je 26. maj. In 26. maja leta 2014 se vedno spomnim, saj sem tistega dne odjadral na pot svojih sanj. Ja, pet let je že od tega dne in za mano je preplutih 16.400 navtičnih milj (30.373 km). Najprej sem imel željo, da bi z Igorjem odjadrala do Malte in nazaj, vsak s svojo barko. Daljše počitnice bi temu rekel. Pa se nama žal ni izšlo. Zato sva nekaj milj po Jadranu preplula skupaj z Matjažem. Mislil sem, da bo drugače, če grem samo malo naprej, ne vem, morda do Sardinije, Balearov ali najdlje do Gibraltarja. No, kakorkoli, zdaj sem tu in v tem času so nastale štiri knjige. Štirje potopisi, ki me spominjajo na te dni, vsi pa so namenjeni jadralcem, ki bi se odločili zapluti po moji poti. Očitno bo treba nazdraviti tej peti obletnici.

	Opoldne nekdo potrka in kaj kmalu sem videl Billa, ki se je sam povabil na kavo. Skuham jo, vsakemu dam nekaj piškotkov in na koncu nama še v kozarec natočim za prst visoko viskija. Nazdraviva današnjemu dnevu in se pogovarjava. Vsak ima svojo zgodbo. No ena od njegovih je res posebna, morda malce nenavadna. Bill pravi, da v svojem 64-letnem življenju ni imel kaj dosti žensk. Ko se je zaljubil, je pri tej ženski ostal in je ni nikoli prevaral. Nato mi pripoveduje resnično zgodbo o perju. Pripoveduje mi, da je njegova prva resna punca postala njegova žena in v tem zakonu so se jima rodili štirje otroci. Njen oče je bil velik in zelo znan rejec piščancev na Irskem. Ko je po mnogih letih zakona končal zvezo s svojo ženo, si je v glavnem mestu otoka našel novo partnerico, Romunko. Ko sta šla prvič k njenim staršem na obisk v Romunijo, je bil presenečen. Njen oče je bil uradnik v javni upravi, a v prostem času se je ukvarjal z rejo piščancev, katerih je imel za celo veliko farmo. Potem se je po desetih letih razšel tudi z njo, ker je želel odjadrati svoje sanje, ona pa ga ni razumela. Nekaj časa je bil sam, nato pa si je preko interneta našel novo prijateljico, Kolumbijko, in izvedel, da se njeni starši ukvarjajo … z vzrejo in prodajo piščancev! Ni se jima izšlo, zato je spet preko interneta našel žensko, tokrat iz Turčije. Obiskal jo je, tam ostal 14 dni. Ženska dela v podjetju, kjer predelujejo piščance. Zdaj pa se je revež ustrašil in razmišljal, ali mu morda ti piščanci niso usojeni, kakor tudi ženske ne. No, kako se bo zgodba še odvijala, bomo še videli, morda pa le dobi stalno članico svoje posadke na krov svojega Cajucita. Zvečer ga povabim na večerjo v tukajšnjo restavracijo, saj imam danes rojstni dan. V tej restavraciji nekakšne posebne izbire nimajo, zato naročiva pico, nazdraviva s pivom in tako praznujeva.

	Spet je minilo nekaj dni, točno štirje, ki sem jih preživel v družbi jadralcev, na sprehodu in seveda tudi v delu. Na barki ni nikoli dolgčas. Vedno se najde nekaj, kar je treba podmazati, kar je treba preveriti ali celo zamenjati. Jutro je, sončno in lepo. Nekje okoli 26 °C je že zjutraj, morda čez dan zraste še za dve ali tri stopinje, a upam, da ne več. Tukaj je kar prijetna klima, le na ta dež se nikoli ne bom navadil. Pade, ko pade, in ko pada, pada različno. Enkrat 10 minut v rahlem pršenju, spet drugič pol ure v izlivanju temno sivega oblaka. Včasih si prav zaželim pogledati v nebo, morda pa le zagledam kakšno večjo luknjo, od koder jim spušča vsa ta voda.

	V novem, sončnem in toplem jutru se sprehodim do uradnikov, saj potrebujem izhodne dokumente za jutrišnji izhod iz države. Ja, prav ste prebrali. Čas je, da zapustim Tongo, ki pa mi je vseeno prirasla k srcu. Ni tako slaba, kot je bila videti na začetku. Morda me je lani 'ubil' pogled na ta kulturni in še kak drugi šok, ki ga prej nisem bil navajen. Zdaj se mi zdi vse tako, kot pač mora pri njih biti.

	Stopim do uradnika, ta me mrkega obraza sprejme. Ko mu povem, po kaj sem prišel, mi pomoli tri natipkane liste A4-formata in mi reče, da moram formularje izpolniti. OK, sedem za mizo, izpolnjujem vprašanja, katerih odgovore sem že nič koliko krat napisal. Ko končam, mi pravi, da mu moram dati še svoje dokumente in dokumente barke v vpogled. Dam mu še to in potem njegova vrla in široka tajnica prinese veliko knjigo, v kateri je še vse ročno zapisano.

	Zanimivo je, da v pisarnah tukajšnjih uradnikov sploh še nisem zasledil računalnikov. Možakar malo pobrska nazaj po knjigi in me po datumu prijave najde.

	»Indigo.«

	»Da.«

	Brska še po potnem listu in najde, da sem pred mesecem dni prispel nazaj na Tongo. »Kje pa ste imeli barko, ko ste bili doma?« me vpraša.

	Pravim: »Na kopnem.«

	»Carinske dokumente prosim,« mi ukaže.

	»Oprostite, prosim, zelo slabo razumem angleško. Ste me vprašali, če sem bil na kopnem? Ja, jaz sem bil na kopnem,« se hitro izmažem, saj carinskih dokumentov nimam, ker bi moral čakati nanje še mesec dni, da pridejo iz mesta Tongatapu.

	»Ne. Kje je bila barka? V vodi ali na kopnem, ko vas ni bilo?«

	»Gospod, v vodi, saj je veliko ceneje kot na kopnem,« se mu zlažem.

	»Imate morda potrdilo, da ste plačali bojo?«

	»Seveda,« in mu ga pokažem, plačano za zadnjih 11 dni, a tega niti ne pogleda.

	»Plačati bo potrebno takso za barko, ki je bila več kot šest mesecev na Tongi.«

	»In koliko to znaša?«

	»Vprašajte na okencu,« in ne da bi dvignil glavo z roko, pokaže na sosednje okence.

	Stopim do okenca, a mi skozi zaprto okno mlajša gospa pove, da tiste prave uradnice trenutno ni v pisarni in naj se vrnem ob treh. Pridem do uradnika in mu pojasnim situacijo. On se dela, kot da je to samoumevno in pravi: »Zdaj pa greva na barko, da jo pregledam.«

	»Moja barka je na boji in ali jo je treba pregledati tudi pri izhodu?«

	»Da, tukaj drugače ne gre,« mi pravi, a tokrat me gleda naravnost v oči.

	»OK, potem pridem jutri zjutraj,« mu rečem.

	On pa meni, da naj plačam takso, saj je pravkar videl, da je tista prava gospa prišla v pisarno. Vse skupaj mi že malo meji na šalo. Stopim do okenca, do tiste 'ta prave' gospe, ki mi bo zaračunala takso. Gospa ima tako dolge in ostre rdeče nohte, zaradi katerih dvomim, da lahko s prsti prime kakšen koli list ali dokument. Po moje liste najprej z nohti napiči, kot so včasih listke napičili na žeblje. Zaračuna mi takso po neki razpredelnici; ta je minimalna, a plačati jo je treba.

	Plačam in grem še na tržnico, kupim nekaj sadja, kos mesa, kruh … Preveč ne smem, saj bom moral, če mi to ostane, na Fidžiju vse zmetati v morje. Nič sadja, nič zelenjave, nič svežega mesa, nič ribe, nič … nič … nič … Ničesar ne smeš prinesti na otok. Pravila so pravila, ni kaj!

	Popoldne preverim olje, hladilno tekočino, motor ter okoli njega vse lepo počistim ter posušim. Jermen na alternatorju se mi zdi preveč gibljiv, zato še njega zategnem. Na levi bok barke namestim bokobrane in več ali manj sem pripravljen za jutrišnji pristanek na carinskem pomolu, potem pa, če bo carinik dal žig, odplujem naprej.

	Zvečer se poslovim od kolegov jadralcev, od nekaj domačinov, in ker mi je še ostalo nekaj denarja, ki ga nisem mogel zamenjati v menjalnici, se odločim, da bom teh nekaj bankovcev zvečer unovčil oz. zapravil zase in za prijatelje v bližnjem baru. Tega denarja ne menjajo nikjer, razen na Fidžiju.



	Naslednje jutro sem se počutil zelo slabo. Že sinoči, ko sem prišel na barko, sem vedel, da z mano nekaj ni v redu. Iz nosa mi je začel teči izcedek, kihal sem in tudi nekaj kašlja se je slišalo iz mojega grla. Opolnoči sem bil ves moker. Izmeril sem si vročino. 38,6 °C mi je pokazal termometer. No, pa sem si moral priznati, da sem zbolel. Celo noč nisem spal, saj sem precej kašljal in iz nosa mi ni več samo teklo, ampak lilo. Najprej sem si nos spral s slano vodo, nato pa sem si naredil čepe iz papirnatih robčkov. Vzel sem dva Lekadola in upal, da mi vročina pade. Vedno slabše je bilo in začelo me je boleti celo telo, zato sem vzel antibiotik Sumamed v upanju, da se kmalu pozdravim. Proti jutru sem zaspal za uro in pol in si kasneje skuhal čaj iz svežega ingverja in nekaj limone. Skuhal sem si še kavo, a jo po dveh požirkih zlil stran, saj mi ni teknila. Če mi kava ne tekne, pomeni, da sem resno bolan.

	Moji dokumenti so ostali v pisarni za odobritev odhoda, boja je plačana in za vse navedeno je danes zadnji dan. Očitno me ta Tonga še ne misli pustiti iz svojega objema. Razmišljam, kaj naj naredim. Spoznal sem, da v takšnem stanju ne morem sam pluti nekaj dni in nekaj noči do Fidžija.

	Čeprav imam kar visoko vročino in se slabo počutim, privežem dingi za bojo, odvežem barko in zaplujem do carinskega pomola. Po radiu najavim svoj prihod. Navodila uradnika so, naj barko privežem za pomol in naj pridem k njemu v pisarno. Ko sem pri njih, mi izročijo še en A4 obrazec, ki so mi ga včeraj pozabili dati. Izpolnim še njega, potem pa dobim vse izhodne listine. Počakam še uradnika za pregled barke, in ko ta pride, pravi, da je vse v redu, da ima neko drugo delo in da sva končala. Ma ne me j**at! Z vročino čez 38 °C, kuha me, sam pripeljem barko na pomol, se sam privežem, ta pajac pa mi pravi, da je vse v redu! Saj nisem priplul s čolničkom, ampak s skoraj enajst metrov dolgo barko, katere ni ravno enostavno sam upravljati, sploh kadar gre vse na tesno in se dogaja na majhnem, ozkem prostoru. Kretenizem brez primere! Jezen grem na barko in zaplujem do boje, dingi pa privežem na svoje mesto, za krmo.

	Preostanek dneva sem samo ležal in spal v postelji, jemal tablete in pil čaj. Šele zvečer sem se počutil malo bolje in vročina mi je padla na 37,1 °C, zato upam, da bom jutri že brez nje. Jutri še ne bom mogel odpluti naprej, upam pa, da kmalu, morda že pojutrišnjem. Pozno popoldne me je obiskal Bill in povedal, da sem videti zelo slab in upadel v obraz. Predlagal je, da bo on naredil večerjo za oba. Strinjal sem se, saj sem jaz v celem dnevu pojedel samo eno juho iz vrečke, kajti zdelo se mi je, da moje telo potrebuje tudi elektrolite. Česa drugega niti ne bi mogel spraviti v usta in želodec. Ko mu povem, kaj se mi je zgodilo na carini, mi pravi, da sta Američana Susane in Joe prav tako morala pripeljati svoj katamaran na pomol, je pa zanimivo, da Južnoafričanu Darrylu tega danes ni bilo treba storiti. Res pa je, da je ta taktiziral in šel po odjavo ob 15:30, ko se je uradnikom že mudilo domov.

	Zvečer je na barko spet prišel Bill, v plastičnem zaboju je prinesel svinjske zrezke v čebulni omaki, pire krompir in pečeno korenje. Jaz sem mu ponudil še eno pivo, sam pa spil čaj iz svežega ingverja in limone. Lepo je imeti ob sebi pravega prijatelja. Ko pojeva, se on odpelje nazaj na svojo barko, saj gre verjetno kmalu ven, ker je petek in po celem mestu se iz vsakega lokala že sliši glasna glasba, ki bo trajala vse do jutra. Jaz grem nazaj v svojo posteljo in moram le počivati. Pred mano je še ena noč v pričakovanju kašljanja, smrkanja in nekaj vročine. Vsaj 5 let že nisem bil tako prehlajen. Nikoli pa si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na morju, kjer ni zime.

	Danes je že prvi dan meseca junija. Čas beži, jaz pa sem še vedno na Tongi. Spal sem vso noč, čeprav sem spal večino prejšnjega dne. Vročina je izginila, tudi kašelj ter smrkanje iz nosa sta kar precej popustila, a še nista rekla zadnje besede. Zato sem več ali manj čez dan počival, če izvzamem skoraj opoldanski odhod na kopno, kamor sem prispel ves moker. Pa ne od veslanja, ampak od zunanje temperature. Res je grelo na polno. Plačati sem moral še za dva dni priveza na bojo, ki pa je tukaj zelo poceni. Še sreča, da jemljejo bančne kartice, kar je tu prava redkost. Sprehodil sem se še do mesta in moram reči, da sem čutil, da še nisem tisti pravi; kot da nisem imel dovolj moči. Saj moč pride sama od sebe, ko telo začuti, da je z zdravjem boljše. Zato sem se kmalu vrnil, kupiti tako ali tako ne morem ničesar, saj nimam več njihovega denarja. Zvečer sem vzel še zdravila in šel prej v posteljo. Še bar so danes zaprli že ob desetih zvečer in izklopili internet, tako da ga nimam več brezplačno. Danes so šli vsi prej spat, saj se jutri zgodaj zjutraj dobijo v baru, da bodo po televiziji gledali finale nogometa iz Madrida.





	TIHI OCEAN, 2. 6. 2019





	Zjutraj vstanem, saj me prebudijo motorji na dingijih, ki plujejo proti lokalu, kjer bodo jadralci gledali nogometno tekmo. Kar nekaj navdušencev je že tam in prostora za dingi vsekakor ni več, zato jih puščajo tudi na drugih pomolih. Mene tekma ne zanima, bolj me zanima, kako se počutim in seveda kakšno je danes moje zdravje. Ker laično ugotovim, da sem z zdravjem in počutjem bolje, se odločim, da po kavi pripravim barko in odplujem naprej. Tukaj mi nič ne manjka, a enkrat je treba reči adijo, sploh pa zato, ker se počutim bolje. Tudi kolega Bill pravi, da bo opravil še nekaj del na barki, potem pa pride v roku sedem dni za mano. Trenutno je spet sam na barki, in kolikor ga poznam, si bo moral najprej najti posadko, ki bo plula z njim, kajti on sam ne pluje po oceanu.

	Ob deveti uri se odvežem z boje in zaplujem. Počasi, na motor plujem v plitvini čez ožino in še naprej mimo otokov do odprtega oceana, kamor sem zaplul po eni uri plovbe. Zunaj je nekaj vetra, a ker potrebujem polne akumulatorje z elektriko, bom še dve ali tri ure plul na motor. Odprem le prednje jadro, da stabiliziram barko. Popoldne poteka plovba dobro in okoli šestnajste ure sem res malo zadremal, ko me prebudi zvok odvijanja role na ribiški palici. ‘Ah, daj no, pa ne zdaj, ko se mi res nič ne ljubi!’ si mislim v sebi. Že ko sem začel vleči ribo proti sebi, sem vedel, da ta riba nikoli ne bo pristala na Indigu. Zakaj? Zato, ker je bila riba na drugi strani prevelika in pretežka za mojo vrvico in sem vedel, da jo bo odtrgala. To se je malo kasneje tudi zgodilo, čeprav sem postajal že prepričan, da jo bom vseeno privlekel na barko. Zmagala je riba in vrvica se je pretrgala. Pa je šla še ena vaba v ocean. In če sem lahko malo navihan, sem prav vesel, da se je to zgodilo, saj se mi ribe ni ljubilo očistiti.

	Noč je bila mirna, polna zvezd, a kljub temu temna. Luno sem zaman čakal, a je ni bilo, da bi vsaj malo razsvetlila mojo plovbo po oceanu. Zjutraj sem si najprej skuhal kavo in potem zajtrkoval, poslal na spletno stran svojo lokacijo in ob deveti uri, točno po štiriindvajsetih urah plovbe, zapisal prepluto plovbo. 138 NM je za mano. Ni slabo. Barka je na novo očiščena, pobarvana in pripravljena na takšna in podobna jadranja. Ob deseti uri se v jadra upre nekaj več vetra in prijeten pasat zapiha s štirinajstimi vozli, Indigo pa na obe jadri poleti dobrih 6 vozlov. Sončen dan je danes in ne tako vroč kot včeraj. Rib ne lovim, saj nimam niti veselja nadeti nove vabe na ribiško palico. Kasneje v kokpitu berem navtične pilote in druge razne brošure o otočju Fidži. Veliko tega se da prebrati, veliko novega izvedeti. Upam, da postopek prijave lepo in pravilno izvedem in da ne bom imel kakšnih težav. Svoj prihod na Fidži sem moral oblastem prijaviti že mesec dni prej in jim po elektronski pošti poslati zahtevane obrazce, ki pa jih ni bilo malo. Veter se je med tem še malo okrepil in Indigo brez problemov pluje med 6,2 in 6,6 vozla. Zvečer si naredim še večerjo, pri kateri me jezijo valovi, saj prihajajo iz boka in pri tem zibajo barko. Tudi veter ostaja konstanten in plovba se nadaljuje v istem ritmu, hitro in zibajoče. Noč je spet temna brez lune. Prijetno nočno jadranje sredi oceana mi ponudi za dlje časa tudi prijetno spanje v salonu. Samo enkrat proti jutru me je prebudil pisk navigacije, ki ni več zmogla izračunati razdalje. Se ji pač dogaja. Ponoči sem za eno uro in pol moral prižgati motor, ki je tekel kar v prazno, a pod 1400 obrati, samo da so se malo napolnili akumulatorji. Vetra je bilo dovolj, zato dodatnega pogona nikakor nisem potreboval. Zjutraj si skuham kavo, ki mi presenetljivo ne tekne. Verjetno bi moral najprej zajtrkovati. Sinočnja večerja mi je obležala v želodcu, pretežka je bila za čas, ko telo potrebuje počitek. Ob deveti uri pošljem lokacijo Indiga na spletno stran, pregledam, koliko sem preplul v zadnjih 24 urah, in ugotovim, da je za mano 131 NM plovbe. Zadovoljen sem.

	Okoli poldneva zaplujem mimo prvih vzhodnih otokov in atolov Fidžija. Ti otoki spadajo v t. i. Lau skupino otokov. Tukaj naj bi se tudi začela oaza sredi oceana, ki se imenuje Koro morje. Kar nekaj je teh otokov, a se žal tukaj še nekaj časa ne bom ustavljal, kajti nisem prijavljen in menda so tu glede tega kar strogi. Plujem direktno proti otoku Vanua Levu, na njegovi južni strani pa je zaliv in v njem mesto Savusavu. Do tja imam še dobrih 140 NM, kar pomeni, da je otočje Fidži površinsko zelo veliko. Škoda, da nimajo prijave na teh manjših obrobnih otokih, saj se je potem kar težko vrniti nazaj v ta lep predel Fidžija. Sem pa dobro nastavil odhod iz Tonge, saj bom mimo večine otokov in atolov vijugal pri belem dnevu.

	Večer je še prehitro prišel in večino časa sem na preži, saj je noč temna, otoki so večinoma neosvetljeni in nevarnost, da neprevidno zaviješ v nepotrebno, je lahko velika. Plujem po navigaciji, ki je povečana skoraj do maksimuma, da me kaj ne preseneti. Prav neprijeten občutek imam v grlu in v trebuhu, ko se spomnim atola Kauehi in mojega nočnega vhoda v ta atol. Še danes stresam z glavo in se sprašujem, kaj mi je takrat bilo? Res sem bil neodgovoren do maksimuma. Danes ponoči bo zato manj spanja, bo pa jutri bolje, ko bom že na cilju. Ugoden veter, ki me je kar tiščal naprej proti cilju, je bil kriv, da sem zadnji dan v 24 urah naredil 143 NM. Lahko rečem, da sem drugo polovico noči ves čas jadral nad 6,6 vozla. Točka 24-tih ur se je zgodila malo pred vhodom v zaliv, potem pa sem z motorjem zaplul še kakšnih 8 NM globoko do zaliva, ki je moj tokratni cilj. Torej, 424 NM sem preplul v treh dneh ter uri in pol, kar nekako pomeni 5,77 vozla povprečne hitrosti. Zelo sem zadovoljen!





	4. SAVUSAVU, OTOK VANUA LEVU, FIDŽI, 5. 6. 2019





	Ena od besed, ki jo boste na Fidžiju povsod slišali, je beseda ‘bula’, kar pomeni ‘zdravo’ ali ‘dobrodošel’. Ta beseda ima pravzaprav pomen, ki pomeni več kot le pozdrav. To je tudi želja po sreči, dobrem zdravju in življenjski energiji.

	Preden priplujem do zadnjega zaliva, v res mirnem morju visoko na desno pripono izobesim rumeno zastavo ter se po radiu najavim Port kontroli v Savusavu. Nihče me ne kontaktira nazaj, zato poskusim še enkrat, a spet nič. Priplujem do rdečih boj in se kar sam privežem na prvo prosto bojo, saj vidim, da so okoli mene vsaj še štiri barke z izobešeno rumeno zastavo. Komaj se privežem in izmenjam nekaj prijetnih besed z brhko mlado Američanko s sosednje barke, mi to prijetno vzdušje pokvari moški glas, ki me kliče po imenu. Hmm, le kdo bi to bil? In takrat zagledam, kako k tej mladi Američanki na krmo jadrnice prihaja … David. Tisti David, ki je plul na Billovi barki od Paname do Markeškega otočja in kateri je skupaj z mano in njegovo takratno punco Mio plul z otoka Hiva Oa na otok Fatu Hiva. Svet je majhen in morda je res celo okrogel, da se z nekaterimi kar naprej srečujem. Dogovoriva se za kasnejše srečanje na pivu oz. pijači dobrodošlice.

	Kmalu s čolnom do Indiga pripluje uradnica, lepa in mlada Fidžijka, in ko ji pomagam stopiti na barko kot pravi gentleman, mi padejo očala z dioptrijo v morje, ki je tukaj globoko približno 14 metrov. Adijo, očala! Zdaj bom moral to mladenko bakrene polti gledati samo od daleč, ker na blizu nimam ostrine. Zato pa mi mična gospodična pripravi papirje za prijavo in seveda izpiše ne vem koliko zneskov za takse, ki jih moram kasneje, ko vse opravim, plačati v upravni stavbi. Vsaj tu so zelo hitri: deset minut in je že vse končano! Počakati moram, da me na barki obiščejo še ostale službe (carina, policija, zdravstveni inšpektor …) in tudi oni opravijo svoj pregled.



	Tudi ostali pridejo kmalu in so zelo prijazni. Hitro uredimo dokumente, ki jih je kljub že vnaprej poslanim dokumentom tokrat res veliko. Nato jim še v gotovini plačam takso za vstopni vizum. Seveda se z njimi dogovorim za skupno fotografiranje, ki mi ga nikakor ne odrečejo. Carinik mi v pogovoru in šali ponuja dobra dekleta s Fidžija in pravi, da so čudovita, ko jih poročiš. Povem mu, da bi kar dve vzel; če katera ne bo dobra, mu eno vrnem, drugo obdržim. Zato pa gospa z zdravstvene bio inšpekcije ne more verjeti, da imam naravne modre oči. Ves čas me sprašuje, če imam v očeh morda obarvane leče. Če bi mi bila všeč, bi ji rekel, da lahko zvečer pod lučjo svoji barki pogledava, kako je s temi mojimi lečami. So ali niso?

	Popoldan odveslam do obale, kajti moram najprej v trgovino, ker sem kar nekaj zelenjave in sadja vrgel v morje. Tukaj je kar prometno, ves čas je gneča na cesti in pločnikih, ljudje se sprehajajo, hitijo in kupujejo. V mestu je marsikaj drugače, kot je na Tongi. Razlika je tudi v tem, da so tu zelo prisotni Indijci, ki imajo v svoji lasti kar nekaj trgovin, lokalov in še marsičesa drugega. Vsi moji kolegi, ki so že bili tukaj, mi pravijo, da bi se jih moral izogibati v velikem loku. Zakaj? Tega pa res ne razumem.

	Najprej moram do bankomata, da dvignem nekaj njihovega denarja. V izložbi neke trgovine ob banki zagledam večjo državno zastavico Fidžija in jo kupim za samo dva njihova dolarja. Nadel jo bom na barko in tako zadovoljil pomorskim pravilom države Fidži.

	Zvečer si nastavim še uro, kajti med Tongo in Fidžijem je uro manj časovne razlike in tako imam zdaj pred Slovenijo samo še dvanajst ur razlike. Pripravim si še večerjo, tokrat bo za kuhanje več časa, zato si na žaru spečem dva dobra kosa jagnjetine, krompir s čebulo in za dobrodošlico spijem še eno malo pivo. Po večerji sem se ulegel na sedežno v salonu vsaj toliko, da si malo poravnam ‘križ’, ki me spet boli. A takoj ko sem legel, sem tam tudi zaspal. Utrujenost. Tako sem spal do pol petih zjutraj, pri prižganih lučeh, pri komarjih … Pravzaprav sploh ne vem, kako sem lahko tako močno zaspal. Potem sem se prestavil v posteljo in spal še nekaj časa, tako, da sem skupaj spal slabih dvanajst ur. Kar nekaj stvari moram narediti po barki, a me zmoti klic Davida, da pride z dekleti na kavo. »Seveda, pridite!« jih povabim. Čez slabe pol ure pridejo trije: mična mlada Američanka, ki je tudi lastnica plovila in kapitanka, njena ameriška kolegica in Francoz David. Zdaj sva z Američanko Joanno ugotovila, da sva se že prej videla, a nikoli ne spoznala in se družila. Skuham kavo, jim ponudim nekaj piškotkov, nato pa se skoraj eno uro in pol pogovarjamo, obujamo spomine, na koncu pa mi še podajo nekaj zanimivosti glede otokov ter vsega ostalega, kar bi moral vedeti o Fidžiju. Vsaka zanimivost iz prve roke je dobrodošla, zato se za to tudi zahvalim. Dan mi prehitro mine ob delu na barki, pisanju in tipkanju na star prenosni računalnik.

	Petek. Vikend in en poseben dan. Zjutraj se prebudim že zgodaj in ravno zajtrkujem, ko me preko aplikacije iz Slovenije pokliče Luka. Sporoči mi, da je govoril z Žaretom, in ker je ta ravno danes tukaj v mestu, me bo počakal v marini. Prekinem kuhanje kave, se oblečem in odveslam do pomola, nato pa se sprehodim do glavne marine. Čeprav ne vem, kakšen je videti Žare, se ob skupnem pogledu zaveva, da sva prava. Žare je Slovenec, ki je izkoristil možnost hitre upokojitve in odšel s petdesetimi leti v pokoj.

	Zaradi tega nima prav velike pokojnine, a tukaj se od nje da živeti. Že prej je potoval, zdaj pa se je pred sedemnajstimi leti uspel naseliti na Fidžiju. Pravzaprav si je kupil kar nekaj zemlje ob morju na otoku Taveuni, si postavil hišo in – kot sam pravi – kmetuje in uživa življenje. Kmetuje? No, on temu tako pravi, saj vsake toliko časa posadi nekaj sadnih dreves papaje, pasijonke ter drugih sadežev. Trenutno se nahaja na otoku Vanua Levu, saj pomaga kolegu, ki je trenutno odsoten, vzdrževati farmo. Žare se je ponudil, da bo on kraljeval na hribu Koravesi vsaj eno leto in pol, dokler se ta ne vrne.

	Najprej sva se sprehodila po mestu, da je tudi sam opravil določene obveznosti, nato pa sva šla še na tržnico, kjer mi je podrobno razložil, kje in kaj kupovati. Od tam sva šla k mesarju, k peku, on tudi k frizerju, nato pa po večji nakup v trgovino. Po opravljenem nakupu se odpeljeva s taksijem do njegovega skoraj 8 km oddaljenega doma, kjer trenutno stanuje. Ko zloživa nakupljene stvari, mi Žare skuha dober čaj, nato pa začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo. Nekaj let je starejši od mene, a ker oba prav dobro poznava čas, v katerem sva živela, ga tudi omenjava. Začela sva ga zaradi njegovega psa, ki mu je ime Tito. Pa ne da ne bi spoštoval tega imena, enostavno zato, ker se zdaj vsaj desetkrat na dan spomni nanj. Ima še pet mačk, nekaj kokoši, v velikem ribniku pa je kar nekaj krapov. Tukaj se počuti kot doma, uživa, čez dan nekaj naredi in posadi, da mu ni dolgčas, veliko bere in predvsem rad kuha. Po ogledu res velike parcele začne pripravljati kosilo. Z dvorišča prinaša začimbe, nato domača jajca, v možnarju oz. terilniku zmelje sol, poper in druge začimbe.



	Ob kuhi se ogromno pogovarjava, jaz ga sprašujem, on mi odgovarja. Kasneje jaz pripravim solato, on pa dokonča kosilo. Jeva in se tudi med kosilom pogovarjava. Veliko si imava povedati. Po kosilu skuha še kavo, jaz pa malo pred nočjo vstanem, saj se moram vrniti v dolino, še preden bo tema. A preden odidem, mi v nahrbtnik nadeva ogromno sadja: banane, limone, papajo, pasijonke … Maloprej je še deževalo, zato je bila kamnita pot blatna in spolzka. Vmes se še enkrat ulije dež, a me to ne moti. Nekako sem se na teh svojih potovanjih navadil, da sem kaj hitro moker od dežja, in ko posije sonce, tudi kaj hitro spet suh.

	Po dobrem kilometru in pol pridem do glavne ceste. Ko pripelje prvi taksi, ga ustavim. Tokrat bom poslušal Žaretov nasvet in naredil, kot mi je naročil. Taksi me odpelje še dobrih 6 km do marine in ko vprašam za ceno, mi ta odgovori: »50 fidži centov.« Prav imaš, Žare, res je tako, od sedaj naprej ustavljam še samo prazne taksije na poti, tako bo ceneje. Nikoli ne ustavi taksija, ki stoji na parkirišču. Zvečer urejam okoli 70 fotografij, ki sem jih posnel v tem dnevu, in občudujem pokrajino, sadje, pogled na morje. Ob tem poskušam razumeti človeka, ki je zapustil rodni kraj, svojo domovino, a je našel svoj mir na otokih sreče. In kot sam pravi: ‘narediti je treba le prvi korak, za vse drugo poskrbi čas.’ Optimizem na kvadrat!

	Dolgo sem spal, skoraj do osme ure zjutraj, nato sem pospravil posodo od zajtrka, napisal nekaj stvari ob kavi in zaveslal v mesto. Odločil sem se, da grem najprej v navtično trgovino, da izvem, če lahko kje kupim uplinjač za svoj izvenkrmni motor. Žal ne bo nič. Trgovec pravi, da tukaj nihče ne mara motorjev Tohatsu, zato tudi ni rezervnih delov. Na Fidžiju nekaj pomenita samo dve znamki: Yamaha na morju in Toyota na cesti. To drugo mi je poznano že iz Tonge.

	Ker nimam posebnega dela, saj že celo dopoldne rahlo dežuje v presledkih, se odpravim v center mesta. Sobota je in verniki Hare Krišna so pred eno od trgovin postavili stojnico in pripravili pravo vegetarijansko pojedino in jo zastonj delijo ljudem, ki jo želijo prejeti. Pogovarjam se z vodjo te verske skupine Radžijem, ki mi razloži, da jih njihova vera uči, da pomagajo drugim. Tokrat so skuhali dva velika lonca riža ter dve vrsti zelenjave v omaki. Vsakemu, ki si to želi, dajo hrano, da jo poje kar tu ali jo odnese domov. Poslovim se od njega in ostalih, čeprav so malo razočarani, ker nisem vzel njihove hrane. Verjetno se to ne spodobi, a kaj naj, saj sem pravkar od zajtrka.



	Sprehodim se še do mestne tržnice in iščem zelenjavo. Vse, kar imajo uvoženo, je res drago. Paprika in paradižnik staneta 7 EUR po kg! Kupim kumare, ki so poceni, še nekaj druge zelenjave in fotografiram tržnico, stojnice ter sadje. V pekarni kupim še kruh, nato se sprehodim do marine ter zaveslam nazaj do barke. Vmes me dobi dež, ki se obrne v ploho, in že sem moker do kože.

	Na barki se preoblečem in si skuham čaj, saj je za kavo še malo prehitro. Popoldne še vedno dežuje, zato berem knjigo in ob njej za pol ure zaspim.



	Prebudi me misel na popoldansko kavico in piškot. Ob njej pišem članek za reportažo v navtični reviji, pripravljam fotografije, izbiram besede. Bivanje na otoku ni samo uživanje, kot nekateri mislijo, tudi delati je treba, a vesel sem, da je moja pisarna na morju. Zvečer si naredim večerjo, ki jo pojem v salonu, saj zunaj še vedno dežuje. Poženem motor, kajti potrebujem elektriko, saj čez dan ni bilo sonca, da bi mi pomagal polniti akumulatorje. Tako je minil še en deževen dan na Fidžiju.

	 Danes je nedelja in jaz sem obljubil Žaretu, da se odzovem na njegovo povabilo na nedeljsko kosilo. A najprej moram priti do njega. Avtobusi ne vozijo, taksiji pa so tako redki na cesti, da bi jih lahko na prste ene roke preštel, poleg tega je vsak, ki se pelje mimo, nabito poln. Nimam druge, kot da pešačim slabih 8 km, od tega dobrih 1,5 km visoko v hrib.

	Vmes še večkrat dvignem palec, a mi nihče ne ustavi. Pogledam če sploh stojim na pravi strani ceste, saj je vozni režim obrnjen drugače od našega, torej se tukaj vozi po levi. Vse je v redu, le ljudje mi ne ustavijo. Verjetno si mislijo, da tujec, ki se prehaja v nedeljo po glavni cesti in v tej vročini, nima vseh koleščkov v glavi.

	Po dobri uri in pol le pridem do posestva in pozdravim Žareta. Ta je že skuhal kosilo, in sicer dobro domačo juho. Zgodaj zjutraj, še v temi, je pokončal domačega petelina in ga skuhal, že včeraj je izkopal poseben koren (tapioko), ki je po okusu podoben krompirju, in spekel fidžijski hrustljav krompirček. Naredil je še solato. Kaj lahko človek še pričakuje boljšega za nedeljsko kosilo?

	Po čudovitem in dobrem kosilu sva se sprehodila po posestvu, kjer mi je Žare razkazal nekaj zelišč, listov in seveda dreves ter me podučil, za kaj se kakšno od teh uporablja. Nekateri listi so tako dišali, da sem si jih podrgnil pod nosom. Povedal mi je, da so ravno ti listi dobri za inhalacijo, kadar si prehlajen. Ni kaj, hitro se učim in srkam vase vse, kar mi lahko pride prav. Vmes narediva še nekaj fotografij, saj Žare res dobro fotografira. Ko je še delal v Sloveniji, je bil protokolarni fotograf takratne vlade. Popoldne se spet pripravlja k dežju, zato se po popiti kavi poslovim in Žare mi poda še veliko vrečko sadja, polno banan, pasijonk in papaj. Še prejšnjega sadja nisem vsega pojedel, a zavrniti ga ne smem, zato se poslovim, saj me čaka spet dolga pot nazaj do barke.



	Prišel sem po hribu do glavne ceste in po slabih dveh kilometrih hoje ustavim taksi, ki me za en dolar zapelje do marine. V roke mu potisnem dva dolarja, saj me je rešil peklenskih muk. Če bi moral hoditi še 500 metrov, bi se ustavil in sedel, saj mi je prst na nogi tako zatekel, da je bil videti prav grozljiv. Ob tem sem čutil močno bolečino, ki je verjetno posledica preobremenitve sklepov, ki jih je že dodobra načela dolgoletna putika. Dan se končuje in prijetno je bilo v družbi Slovenca, ki živi na Fidžiju in s katerim sva se res dobro ujela.



	Ob petih zjutraj me prebudi grmenje, bliskanje strel in močan naliv. V zaliv je prišla nevihta in vprašanje je, kaj se je dogajalo zunaj na odprtem? Tukaj v zalivu, ki je res dobro zaščiten, so se naredili več kot polmetrski valovi. Nategovalo je vrv od muringa oz. od boje in barka je na trenutke škripala, kadar je vrv na bitvi zategnilo.

	Dingija sem dvignil na krmo in sedel v salon, saj nisem mogel več spati. Gledal sem strele, svetlobo, bliskanje. Dež je z velikimi kapljami tolkel po palubi Indiga in voda se je v potokih zlivala v morje. Dopoldne je še nekaj časa deževalo, nato pa se je pokazalo sonce in nastala je tista težka sopara. Ker me že nekaj dni boli uho, sem si vanj nakapljal zdravilo, čez eno uro vzel veliko plastično tlačilko (injekcijo) in si spral čep iz levega ušesa. Zdaj je z ušesom bolje, še kakšen dan pa bom v njemu za vsak primer nosil vato. Ni kaj, včasih moraš biti za takšne malenkosti kar sam svoj zdravnik.

	Po kavi in zajtrku sem imel delo s pisanjem, in ker sem tukaj že teden dni, bo počasi treba razmišljati o premiku barke na kakšen drug otok. Zato sem preveril vreme, peljarje, pogledal razne zemljevide in preučil pristajanje ter sidranje na otokih. Tukaj je obala polna skritih in predvsem nevarnih koralnih grebenov kakor tudi koralnih glav. Ko v mestu najdem še posušeno korenino rastline yagona, katere zavitkom pravijo kava, jih vsekakor kupim. Podaril jih bom poglavarjem otokov ter s tem prosil, če lahko sidram ob otoku, da ne bi imel kakšnih težav. Ampak ne gre za kavo, kot jo poznamo mi, temveč za pijačo, ki se pri njih dejansko imenuje kava. Iz zmletih korenin rastline yagona pridelajo pijačo, tako da zmeljejo korenine, jih dajo v cunjo ter sok odcedijo v vodo. Iz tega nastane napitek, ki za nas še zdaleč ni okusen.

	Jaz sem jo pil na Tongi. Kot sem že v prejšnji knjigi napisal, je ta brozga imela okus, kot bi pil blatno vodo. Ta kava ima potencial za povzročitev odvisnosti, ker povzroča blago evforijo in sproščanje. Učinek kave naj bi nastopil znotraj 20–30 minut, traja pa okoli dve uri, vendar se lahko čuti tudi do 8 ur. Učinek kave najpogosteje primerjajo z alkoholom. Učinki, kot so otopelost ust in jezika, rahla zgovornost, pomirjenost, sproščene mišice, občutek ugodja, nastopijo postopoma. Učinek kave je odvisen od vrste in zaužite količine. Če pa to pijačo odkloniš, si užalil gostitelja.

	Popoldne se odločim, da bom šel na obalo do pomola, kjer je pipa za vodo. Tam si jo bom natočil v kanistre ter si jo pripeljal na barko. Tukaj v zalivu na boji ne morem delati svoje vode. Domačini spuščajo marsikaj v morje, ne želim pa pit predelanih fekalij ali česa podobnega. Na barko prvič pripeljem 80 litrov vode. Ko sem drugič točil vodo, me ogovori gospa iz Kalifornije, ki mi na vse pretege razlaga, kako ta voda ni v redu in je dobra samo za tuširanje, za kuho pa nikakor ne. Povem ji, da sem včeraj osebno govoril z gospo iz marine in ta mi je zagotovila, da je voda dobra in da enako vodo uporabljajo v lokalu za kuhanje kakor tudi za pitje. Kar videl sem, kako je otopela in kako je izbuljila oči od tega, kar sem rekel.

	Potem je odšla do dingija, kjer jo je že čakal mož. Verjetno je včeraj ali pa morda celo danes tukaj jedla in pila vodo, zdaj pa ji je tega malo žal. Ne vem, zakaj že včeraj nisem izmeril kakovosti vode, preden sem jo dal v tank, morda zaradi samega zaupanja v besede gospe iz marine.

	Zato sem to storil takoj, ko sem prišel na barko. TDS-meter mi pokaže 46 ppm, kar pomeni, da je voda zelo dobra, le ekran se je obarval malo v rdeče, kar pomeni, da je v njej tudi nekaj težkih delcev in da je zaradi tega pogojno pitna.



	Tudi izmerjen pH-faktor vode je v redu, tako da, draga gospa, ne boj se, ne boš zbolela. Pili smo že veliko slabšo vodo. Kasneje grem še na bencinsko črpalko in si pripeljem štiri kanistre nafte. Tukaj je nafta precej cenejša kot na Tongi ali v Sloveniji, saj stane liter komaj 0,81 EUR. Kar nekaj sem je zadnje čase porabil ob delovanju motorja za elektriko, saj je moral motor obratovati vsaj dve uri na dan, včasih tudi več.

	Že drugo noč sem slabo spal. Tokrat sta bila kriva nizek pritisk in četica komarjev. Barabe! Vsi bi radi mojo kri, na tak ali drugačen način. Saj imam nekakšen sprej, katerega tekočino sem si nanesel na telo, a ne pomaga. Moral si bom kupiti kakšno čudežno tekočino v tukajšnjih trgovinah, saj oni najbolj poznajo svoje komarje. Meni je znano samo eno: tigrasti, zebrasti ali prozorni, vsi imajo nekaj skupnega – brenčanje. Zvečer imam prižgano spiralo proti komarjem, ki se cmari in dimi, pa tudi to ne pomaga. Je pa res, da sem si sam kriv, da me komarji pikajo. Nad posteljo imam zvito mrežo proti komarjem, a sem bil očitno prelen, da bi jo spustil in si jo namestil okoli svoje postelje. Tako bi bil zaščiten pred njimi in bi se tudi naspal.

	Zjutraj le vstanem in po treh dneh se obrijem. Nočem biti neurejen puščavnik ali eden od mnogih jadralcev, ki se z jadranjem tudi osebno zapustijo. Vreme je še vedno turobno in prav čutim, kako vse tišči k tlom. Nad zalivom je drobna meglica, tam daleč stran pa so težki oblaki. Pozna se, da je tukaj zima. Kasneje začne padati dež in umaknem se v salon za mizo in se lotim pisanja reportaže. Ta mi prikliče v spomin Markeško otočje, prve spomine na ta paradiž Tihega oceana. Včasih pomislim, kako bi se vrnil in kako bi potem ostal na tej dosedanji poti več let. Čudovito bi bilo. Čudoviti prijazni ljudje, čudoviti otoki, hrana, zalivi … Zdaj sem tu, na Vanua Levu, in spoznavam nove ljudi, novo kulturo ter nove običaje. Dež pada, ne neha. Pravzaprav pada in pada, jaz pa pišem reportažo. Če bo vse po sreči, jo bom zaključil, dvakrat prebral, uredil fotografije in jo še danes poslal naročniku. Vsaj nekaj dobrega v tem dežju in slabem vremenu. Petek je, 14. junij. Zjutraj se prebudim z budilko, saj vem, da je danes dan, ko sva dogovorjena z Žaretom, da se srečava, preden odjadram naprej, do kakšnega novega otoka. Na barki sem še, a me že kliče Žare na telefon. Prinesel mi je veliko škatlo svojega sadja in nekaj domačih zelišč. Odveslam na obalo in prevzamem škatlo, a se dogovoriva, da gre on naprej v mesto, ker ima nekaj svojih opravkov, jaz pa pridem čez kakšno uro za njim. Pospravim sadje in zdaj imam v mreži polno pasijonk, limon, zrelih in zelenih banan, papaje … zraven pa še diši po rožmarinu, baziliki in še čem. Uredim se in ob dogovorjeni uri odveslam do obale in tam me že čaka Žare, saj je že opravil svoje opravke.

	Najprej se sprehodiva skozi mesto, greva še v trgovino, nato pa na obalo, na klopco v debelo senco. Danes je namreč dan, ko spet sije in pripeka sonce. Pogovarjava se o času, ko je še delal, o časih, ki so nama obema poznani in obujava spomine za nazaj. Ko pride čas za kosilo, greva nekaj pojest, v nekakšno res domače gostišče, kjer strežejo avtohtono Fidžijsko hrano. Žare ne odstopa od posebne juhe z govejim mesom in kuhano korenino tapioke, ki je še najbolj podobna našemu krompirju. Imajo še kar nekaj drugih jedi na izbiro. Ena od njih je zelo zanimiva, pečena jagnjetina v omaki in za prilogo dobiš še kuhano korenino tapioke. Ko je domačinka prinesla na mizo hrano, sem postal takoj lačen. Dišalo je po svežem in ves čas so se vrata gostišča zapirala in odpirala, ljudje pa so vstopali in odhajali. Očitno je kuhinja dovolj znana, saj ima precej strank. Po končani hrani sledi račun in to znaša dobre 4 EUR po osebi, kar pomeni, da je kosilo stalo kot ena cenejša malica v Sloveniji. Tako sita in zadovoljna s kosilom, se še malo sprehodiva, jaz vmes fotografiram še nekaj domačinov in seveda drugih atraktivnih stvari tega mesta.



	Kasneje greva še malo na tržnico, lekarno, pa še v tehnično trgovino in čas je, da se posloviva. Bilo je prijetno druženje in bil je res lep del dneva, preživet z Žaretom. Žare odhaja domov, saj ima doma obveznosti in živali, jaz pa se še nekaj časa potepam po mestu, saj sem iskal kolega, Južnoafričana Darryla, ki je danes priplul na Fidži. Žal ga na barki nisem našel, verjetno se že potepa po mestu, nakupuje ter doživlja svoje prve trenutke na tem otoku. Zato se odpravim na barko in popoldne preživim v pisanju knjige in urejanju fotografij. Kmalu je večer, čas za pripravo večerje, ki bo danes bolj lahka, potem pa opravim še kakšno malenkost in grem v posteljo. Čudovit dan je za mano in čudovito je imeti ob sebi prijazne in dobre ljudi.

	Marsikaj ne gre po načrtu, zato se tudi sproti prilagajam. Danes sem želel okoli poldneva odpluti naprej, saj je za popoldan napovedan ugoden veter. Vendar me je že ob pol osmi uri zjutraj kontaktiral prodajalec iz navtične trgovine in mi sporočil, da se je dobro pogodil za sidrno verigo, za katero sem se nekaj dni prej zanimal, in če želim, naj pridem k njemu v trgovino. Ker so se mi ravno včeraj poklopile še druge stvari, med njimi tudi finančne, sem odšel do prodajalne. Želel sem še nižjo ceno, a mi je ni uspelo izpogajati, zato sem brez nakupa razočaran zapustil trgovino.

	Včasih se vse ne izide, kot bi si želeli. Res sem prejel manjše nakazilo denarja, a če kupim to verigo, mi bore malo ostane za življenje. V tem času sem dobil sporočilo jadralskega kolega Darryla, ki je po rodu iz Južne Afrike, že nekaj let pred jadranjem pa je bival na Škotskem. Čez dobre pol ure sva se dobila na kavi. Tudi njemu sem razložil, kaj se mi dogaja, in ker tudi on kot jaz pluje sam, mi je svetoval, naj vzamem to verigo in naj ne zapuščam tega mesta s tisto, ki sem mu jo pokazal na Tongi. Sidrna veriga je preizkušena in testirana. Če tudi bi kje drugje našel drugo verigo, ki bi bila cenejša, kitajske ali druge proizvodnje, bi bila vprašljiva kakovost.

	Mislil je na cinkanje, material, var vsakega člena in še morda na kaj. Na koncu sem tudi sam dobro premislil, se vrnil v navtično trgovino in se dogovoril za nabavo le-te, ki bo prispela šele v sredo. Tako bom imel zdaj novo verigo, a naprej ne bom mogel, dokler še nekaj denarja ne kane na moj račun. Vse ima svojo ceno in svoje pogoje.

	Ob kavi sva se pogovarjala tudi o drugih stvareh. Ko sem mu omenil dvoje že iztrošenih akumulatorjev, mi je povedal, da jih potrebuje tudi on. Darryl je bil na Tongi malo manj kot osem mesecev in pravi, da se je v tem času pogovarjal vsaj z osmimi ali desetimi kapetani bark. Povedali so mu, da so barke, ki so bile dlje časa na Tongi, ostale brez akumulatorjev. Sicer jaz ne vidim nobene logike v tem, on pa trdi, da mora biti neki magnetizem v tem delu, saj po navadi tam tudi kompasi ne delujejo pravilno. Nisem se želel spuščati v debato z njim okoli tega, saj se na to temo premalo spoznam. Je pa res, da nekaj na tej Tongi vsekakor je. Toliko škode, kot sem je imel tokrat, nisem imel še nikoli v vseh svojih petih letih jadranja po oceanih. Spomnim se sidrne verige, akumulatorji, vetrni generator, motor za dingija … Verjetno je nekaj resnice v magnetizmu, teh vulkanih in kamninah, ki bruhajo iz globin.

	Po kavi sva se odpravila na sprehod, vmes pa sem mu pokazal nekatere stvari v mestu, ki so ga zanimale, saj je on prišel šele včeraj, jaz pa sem tu že devet dni. Ob ogledu mesta se dogovoriva, da bi v ponedeljek dopoldan odšla v glavno mesto tega otoka, ki je pribl. 85 km oddaljeno od mesta Savusavu. A najprej morava dobiti avtobusno kartico, za katero, če jo želiš dobiti, je enako, kot če bi želel najeti avtobus, ne pa se samo voziti z njim. Pogoj za izstavitev kartice je potni list, ki ga tudi fotokopirajo, potrebujejo pa še nekaj drugih osebnih podatkov. Ko imajo vse ‘črno na belem’, ti izdajo posebno magnetno kartico. To je zdaj tukaj na novo, saj so menda šoferji zelo goljufali, ko so prejemali denar na avtobusu. Vedno so oddali samo polovico dnevnega izkupička, polovico pa zadržali zase.

	Mar se ni enako dogajalo v Sloveniji pred leti? Zdaj sva morala s to kartico oditi do posebne hišice na avtobusni postaji, kjer so nama jo potrdili in naložili z dobroimetjem. Dobroimetje je znesek, ki ga plačaš oz. položiš na to kartico. Vozovnica za v eno smer do Labase stane pribl. 2,70 EUR. Avtobus vozi do tja dobri dve uri. Na bližnji tržnici kupim še nekaj kumaric in korenje ter si kasneje na barki za večerjo naredim veliko skledo solate z dodanimi zelišči, ki mi jih je včeraj prinesel Žare. Tudi z njim sem se slišal po telefonu in tudi on mi je dal kakšen nasvet za ponedeljek. Po večerji v salonu berem knjigo in za pol ure zadremam. Utrujen sem. Še dobro, da sem se prebudil, kajti že naslednji trenutek se je utrgal oblak in deževalo je kot za stavo. Zaradi dežja se je ozračje ohladilo za kakšno stopinjo in zdaj upam, da bo tudi lažje spati.

	Okoli polnoči sem prvič zaslišal, nato pa videl gasilni avto s sireno in utripajočimi lučmi. Vozil se je po glavni cesti in mislil sem, da kje gori.

	Danes dopoldan pa sem izvedel, da je prišlo pri otočju Kermadec (nekje na pol poti med Fidžijem in Novo Zelandijo, pribl. 750 NM) do potresa 7,4 stopnje. Seveda je bil potres nekje globoko v morju, kar je povzročilo dvig vode, zato so pričakovali cunami. Čeprav smo na tem otoku zaščiteni, saj so pred nami še mnogi Fidžijski otoki, so vseeno preventivno spustili sireno in čakali, kaj bodo rekli na otokih pred nami. Na srečo k nam cunami ni prišel, je pa, kolikor danes berem, ta dosegel Novo Zelandijo. Preventivno so opozorili tudi otoke višje od nas, vse do ameriške Samoe in Salomonskih otokov. Pravzaprav sploh ne vem, kaj bi lahko naredil v takšnem primeru, razen da bi zapustil barko z nahrbtnikom in odšel z drugimi ljudmi na hrib nad mestom. Verjamem, da so domačini s tem seznanjeni in bi bilo po moje tudi dobro organizirano. Vesel sem, da se je za vse nas dobro izteklo.



	Pa še nekaj besed o Fidžiju:



	Fidži je otoška država v Tihem oceanu, ki jo sestavlja okoli 330 otokov in več kot 500 otočkov, kar predstavlja skupno površino 18.300 km². Na Fidžiju je poseljenih le 110 otokov, na katerih živi nekaj manj kot 900.000 prebivalcev. Od tega samo na dveh velikih otokih Levu, živi skoraj 840.000 ljudi. Prestolnica Fidžija je mesto Suva, ki se nahaja na največjem otoku, Viti Levu. Mesto Nadi je na otoku najbolj turistično, Lautoka pa je industrijsko usmerjena, saj tam predelujejo sladkorni trs. Uradni jezik je fidžijščina, govorijo pa tudi angleščino in hindu. Plaže z belim peskom na Fidžiju nedvomno sodijo med ene najlepših na svetu. Prav zaradi njih ima ta na svojih otokih veliko turističnih resortov. Turisti lahko tukaj prisluhnejo zvoku oceanskih valov, opazujejo čudovit sončni zahod, se potapljajo in plavajo v popolnoma čisti vodi. Fidži je tudi otočje ljubezni, predvsem za prebivalce Avstralije, pa tudi številne turiste iz celega sveta. Namesto da bi doma za svojo poroko zapravili nekaj tisoč dolarjev, raje odštejejo 1.200 FJ$ za paket romantične poroke na otoku Lailai ali pa 7.300 FJ$, kolikor stane ‘All inclusuve’ poročni paket za 30 ljudi. Tu turisti za svoj denar dobijo veliko več kot drugje. Fidži je zanimiv tudi za filmske studie in produkcijske hiše.

	Kar nekaj krajev imajo, ki jih studijske kamere niso mogle prezreti. Zelo zanimivi in lepi so slapovi Bouma na otoku Taveuni, kjer so posneli film Vrnitev v modro laguno. Na nenaseljenem otoku Madriki je bil leta 2001 posnet film Brodolomec s Tomom Hanksom v glavni vlogi. Kulinarika je na Fidžiju poseben gastronomski užitek. Hrana je tukaj raznovrstna in bogata z zelenjavo kot tudi s tropskim sadjem. Nikakor ne izpustite obiska lokalne tržnice, na policah katerih boste videli najlepše sadje v vseh barvah, ki jih poznate. Za svoj denar boste tukaj dobili veliko več kot kjer koli drugje. Preverjeno!

	Danes je dan za izlet. Zbudim se ob šestih, se obrijem in zajtrkujem. Odveslam na obalo in petnajst minut pred osmo sem na avtobusni postaji. Kmalu pride in se mi pridruži tudi Darryl. Malo še počakava, da pride avtobus, med tem pa si ogledujeva uniformirane šoloobvezne otroke, kako so zanimivi in nekateri še vedno zaspani. Ko pride avtobus, sedeva in ta naju odpelje proti 85 km oddaljenemu glavnemu mestu tega otoka, Labasi. Najprej smo se vozili ob obali, nato pa zavili v hribe, in ko smo se pripeljali na 678 metrov visok prelaz, sem zagledal čisto pravi gozd, v katerem so bili sami iglavci. Tega nisem videl že precej časa, po moje od kanarske La Gomere. Gozdu sledi čisto prava džungla, saj se tam nekje začneta park in deževni gozd. Na cesti srečamo nekaj tovornjakov, ki so polno naloženi s sladkornim trsom. Tega so prvi Indijci pripeljali s sabo na otok in ga posadili zase, zdaj pa je tega trsa za cele ogromne plantaže in tukaj najmočnejšo vejo industrije. Po dveh urah in pol se pripeljemo v Labaso, mesto z eno glavno ulico.

	Na vsaki strani je trgovina do trgovine, med njimi kakšna restavracija, pa še kakšna šiviljska delavnica bi se tu našla. Po končanem ogledu in sprehodu greva na kosilo. Prva restavracija je indijska in v njej ni nikogar. Druga je kitajska, in tu sta le dva moška, ki sta očitno tja zašla po pomoti. Tretja je fidžijska, a nama ne odgovarja ambient, saj je bolj podoben restavraciji s hitro prehrano. Naslednja je spet kitajska, ajvečja, a v njej ni nobene proste mize. No, eno ravno zapuščata dve ženski, tako da stopiva do nje in sedeva. Naročiva vsak svojo jed, in ko pride na mizo, sva oba zadovoljna. Velika porcija, ogromno zelenjave, mesa, nudlov … In cena? 3,75 EUR za porcijo. Odlično! Preden odrine avtobus nazaj v Savusavu, si ogledava še zelenjavno in sadno tržnico.





	V Savusavu je danes priplul tudi Belgijec Rik, tako da smo ob vrnitvi vsi trije preživeli prijeten večer. Že v trdi temi sem priveslal nazaj na barko, se oprhal in pojedel juho. Kasneje sem ob knjigi utrujen zaspal.

	Danes je sobota in v mestu je živo, toliko ljudi na kupu že dolgo nisem videl. Nekaj deset metrov od sidrišča se je odvijala prireditev, ki si jo je treba ogledati.

	Za kratek čas smo se tam ustavili, čeprav je bilo jasno, da nas to ne bo preveč zanimalo. Bolj so nas zanimali bližnji vroči vrelci, iz katerih iz notranjosti zemlje prihaja vroča voda, ki brbota kot pri vretju, para se dviguje visoko v zrak, nato vroča voda odteka v jarek in se zliva v morje. Zanimiva znamenitost, ki pa je žal tukaj ne znajo tržiti.

	Ker je ura že tri popoldan, grem proti barki in odvežem vrv dingija, ko me nekdo pokliče po imenu. Ta čas možakar pride do mene in mi poda roko. Najprej ga nisem prepoznal, ko pa mi pove ime, si ga prikličem v spomin. Rick Page z jadrnice Calypso stoji pred mano. To je tisti Rick, s katerim je nekaj let jadrala tudi Jasna Tuta, dokler se nista pred nedavnim razšla. Neverjetno hitro sva se ujela in sedla sva v bife marine. Dolgo sva se pogovarjala in se smejala raznim dogodivščinam. Ko so zaprli bife, sva odšla še k meni na Indigo in tam nadaljevala druženje do večera. Zgodaj zjutraj, nekaj čez šesto uro, me je zbudilo glasno vpitje, ki je bilo podobno, kot bi nekdo izgovarjal moje ime.



	Verjetno sanjam, sem si rekel. Ker sem to slišal še kar nekajkrat, sem le vstal in pogledal iz barke. O, seveda, jadrnica Cajucito je počasi plula mimo mene, na barki pa sem videl dva para. O, glej ga, Billa! Pomahal sem jim in jih pozdravil, nato pa so odpluli malo dalje in se privezali na prosti boji. Nedelja je in danes uradniki ne delajo, zato ne smejo na kopno do jutri dopoldne. Dopoldne so vsi štirje prespali, zato pa me je popoldne Bill povabil na kavo. Odločim se, da jim pripravim in skuham pozno kosilo dobrodošlice, zato jim naredim dobro rižoto iz gob in za vsakega spečem še tri kurkumine palačinke. Ko jim vse to odpeljem na barko, so zelo veseli. Tako spoznam dekleti, fanta Franca pa sem spoznal že na Tongi.

	Dogovorili smo se, da se vidimo ob šestih zvečer, nato pa bomo imeli manjšo zabavo dobrodošlice na Billovi barki, kar se je potem razvilo v odlično zabavo, ki je trajala krepko čez polnoč.



	Nisem se še dobro naspal, ko me je zbudil telefonski klic. Še tako zaspano pogledam na ekran in vidim, da me kliče Žare. Pravi mi, naj grem na cesto, saj se bo kmalu mimo marine pripeljal taksist, njegov sosed, in Žare mi spet pošilja sadje, da bom zdrav. Ker se ne počuti dobro, ga danes ne bo v mesto. Kar malo žal mi je, da se ne bova videla. Stopim na cesto, prevzamem sadje in se vrnem na barko, kjer se obrijem, skuham kavo in potem pojem še nekaj sveže nabranega sadja.

	Kasneje spet zaveslam na obalo in tam srečam Franca, ki je po mami Maročan, po očetu Izraelec. Mix severne Afrike, kot on temu reče. On se je že vrnil iz mesta, kjer je kupil vse sestavine za zajtrk. Sinoči je obljubil, da bo on skuhal maroško in izraelsko jed shakshuko. Dogovoriva se, da pridem čez nekaj minut k njim na barko, saj moram najprej v železnino. Ko nabavim vse, kar potrebujem, grem v dingi in zaveslam do Franca, nato pa se mu pridružim pri štedilniku. Skrbno sem ga gledal, kako kuha in kako reže zelenjavo in kaj vse dodaja v ponev. Čez približno pol ure je bila jed gotova. Odlična shakshuka, za prste polizati. Kasneje se od njih poslovim in odveslam na Indigo.

	V naš zaliv prihaja vedno več bark, na trenutek sploh ne vem, kje se bodo vezale, saj primanjkuje boj. Za vikend je napovedano zelo slabo vreme z močnim vetrom, zato ostajajo druga sidrišča prazna. Danes je še vreme lepo in prijetno, zato grem v kokpit in si prinesem prenosnik. Delati moram, pisati za revijo. Ne morem samo pohajkovati in se družiti s posadkami drugih jadrnic. Obvezal sem se, da bom pisal reportaže. Čeprav je življenje na teh otokih resnično poceni, še ne pomeni, da se lahko prepustim brezdelju. Ko so mi nekateri jadralci govorili, da se življenje poceni, ko pluješ stran od Francoske Polinezije, jim tega nisem verjel. Južni otoki Tihega oceana so le daleč in za marsikoga nedostopni. Marsikateri otok preživi le zaradi turizma.



	Delam do noči, potem pa le odidem v posteljo. Sončno jutro je in točno tri tedne, odkar sem tukaj na sidrišču. Torek je in zgodaj zjutraj je na otok prispel trajekt iz Suve. Že čez eno uro me kliče prodajalec iz navtične trgovine, da je veriga prispela. Odpravim se k njemu, plačam razliko od akontacije do dogovorjene cene in se dogovorim, da mi pripelje verigo do barke. Čez pol ure je ta na barki in jaz že lahko pristopim k delu. Zamenjati moram verigo; 25 metrov stare verige, pa bom kljub vsemu obdržal. Ta je še dokaj v redu, zato bom staro združil z novo in ju povezal s posebno sponko oz. veznim členom verige. Med obe verigi in veznim členom napeljem še nekaj 8 mm debele dyneema vrvi. Zdaj vem, da bo to zagotovo držalo. Star del verige premažem še s posebno barvo, kakršno uporabljajo v ladjedelnicah. Vmes, ko se barva suši, se odločim, da generalno očistim še kopalnico z WC-jem. Očistim vse od stropa do tal, da kopalnica diši ter se sveti, kot bi bila nova. Škoda je, da je pipo načel zob časa in se inoxa ne da več spolirati, da bi sijala v vsem svojem sijaju.

	Vrnem se k verigi. Ker je barva po dveh urah čisto suha, jo dam v skladiščni prostor. Pozno popoldne se lotim čiščenja palube, saj je bilo kar precej umazano okoli pokrova za skladišče verige. Kmalu je mrak. Pogrešam pozne poletne večere v Sloveniji. Tu se začne večeriti že ob 18. uri in ob 18:15 je popolna tema, ki traja do 6:15 zjutraj.

	Nov dan, takšen, kot že nekaj prejšnjih dni na Fidžiju. Zjutraj se zbudim pred sedmo uro in ob kavi preberem elektronsko pošto, sporočila, nato pa si naredim sadni zajtrk. Vreme je oblačno in vsi smo v pričakovanju slabega vremena. Napovedana je obilica dežja, ki bo padal kar nekaj dni, morda celo do vikenda. Sicer je za otočje Fidži napovedano tudi zelo vetrovno vreme, saj naj bi pihalo tudi do 40 vozlov, a tu pri nas je dobra zaščita, sploh zaradi otoka Taveuni. Bolj bo menda pihalo in valovalo pri spodnjem, glavnem otoku. Vse več plovil prihaja v naš zaliv in tokrat sta v njem tudi dve večji motorni jahti. Takšne slike v tem delu sveta ne vidiš pogosto. Dopoldne grem v mesto, saj moram kupiti nekaj zelenjave ter drugih potrebščin, ki jih potrebujem za vsakdanje življenje. V mestu je vsaj petnajst trgovin z živili, a razen v treh bi se težko znašel, saj je v njih vse nametano. Dva supermarketa sta še zadovoljiva, tretji, novozelandski pa je res urejen. Na prvi pogled lahko celo rečem, da ima določene cene ugodnejše od drugih, saj očitno kupuje količinsko ‘na veliko’. Ima kar nekaj prodajnih akcij, ki jih tudi jaz izkoristim.

	Popoldan sem se slišal z Rikom in Darrylom ter se dogovoril, da gremo vsi trije na skupno pozno kosilo. Riku je nekdo povedal za posebno indijsko restavracijo, kjer imajo na jedilniku občasno kakšno posebno specialiteto. Seveda smo jo našli in presenetilo nas je, ker je bila restavracija zelo čista in svetla. Poleg tega je ena redkih restavracij, ki ima lepe gostinske stole in čudovite mize. Danes je na jedilniku posebnost, račji kari z rižem in eden od mnogih indijskih kruhov, naan. Krožnik je bil lep na oko, hrana pa okusna. Jaz sem si dodal preveč čili omake, zato me je v ustih občasno precej peklo. Tudi vodo postrežejo hladno in v lepih steklenih kozarcih, kar je tukaj redkost. Na mizi so papirnati prtički ter zobotrebci iz bambusa. Cena današnjega kosila je sicer malo višja, a vseeno ni presegla 4 EUR.



	Po kosilu se odpravim še v pralnico, ki obratuje samo do 18:00, in vprašam za ceno pranja. Ko mi pokažejo cenik, me skoraj vrže na tla. Samo pranje stane 2,10 EUR/kg. Pranje, sušenje in zlaganje perila pa 3,15 EUR po kg. Če imam kot po navadi 13 kg perila, bom za to plačal 41,00 EUR!

	Ne, hvala, raje bom ‘zagnal’ svoj pralni stroj na barki, zakaj pa ga imam? Perilo se nabere, saj se vsak dan preoblačim, sem moker, prepoten, na majicah so bele lise od potu … Vrnil sem se do pomola, a me pred njim pričaka oskrbnik sidrišča, ki me vpraša, če mi je ime Jasmin. Tukaj je tako, da vsakdo ne pozna naših imen, poznajo pa dobro imena bark. V roke je vzel kartonsko škatlo in na njej je bilo izpisano moje ime, v njej pa ogromno različnega sadja, ki mi je po taksistu spet poslal Žare. Res me je lepo presenetil in hvaležen sem mu za to sadje. Ne mine dan, da se ne slišiva ali si napiševa sporočilo. Žal mi je le, da ima zdravstvene težave in ne more do mesta.



	Naslednji dan na barko pripeljem skoraj 240 litrov vode. Trikrat sem moral s kanistiri na obalo in nazaj. Zdaj imam polna oba rezervoarja z vodo in lahko perem perilo. V pralni stroj natočim 15 litrov vode in vanj vstavim dobre 3 kg suhega perila. Pralni stroj najprej opere, nato spustim vodo iz njega, nalijem novih 15 litrov vode, pralni stroj spet izplakne prašek in umazanijo, nato prestavim perilo v drug del pralnega stroja, t. i. sušilec, kjer stroj pod veliko hitrostjo in obrati odcedi vodo. Zdaj lahko perilo obesim na vrv, da se posuši. Postopek trikrat ponovim in imam opranih pribl. 11 kg majic, spodnjic, hlač, kopalk itd. Če bi to plačal v tukajšnji pralnici, bi me stalo 35 EUR. Čas imam, pralni stroj tudi, volja do dela pa je vedno v meni, torej mi je uspeh za čisto perilo zagotovljen.

	Ko je vse gotovo, pospravim in počistim za sabo ter si skuham popoldansko kavo. Privoščim si še tri piškotke in obenem pomislim na dobro naložbo. Pralni stroj, ki sem ga lani kupil na Tahitiju za 90 EUR, se je do sedaj že nekajkrat ‘odplačal’. Kmalu začne deževati in moram se umakniti v notranjost barke, perilo pa pustim zunaj, saj je pod streho. Po celonočnem deževju in kar vetrovnem vremenu se je zjutraj naredil zamorjen dan z nizkimi oblaki na nebu. Zbudilo me je guganje barke, zato sem šel pogledat, kaj se zunaj dogaja.



	Pred zaliv je prišla velika potniška ladja, z nje pa so z malimi čolni tik ob Indigu vozili turiste na obalo. Vse do desete ure je rahlo deževalo, nato pa se je umirilo, zato sem ta čas brez dežja izkoristil ter odšel na kopno. Popoldne je bilo že tako vroče od sonca, da se mi zdi, da je vsa vlaga od jutranjega dežja pritisnila v notranjost barke. Odprl sem vsa okna na barki in naredil prepih. Bral sem knjigo, ki me je prav vlekla vase, saj je bila vsebina zelo zanimiva.

	Skoraj se je že stemnilo, ko je do barke priplul večji dingi, z njega pa me je slovensko ogovoril ženski glas. Pogledal sem proti dingiju, tam pa zagledal žensko in moškega, ki pa ju žal nisem poznal. Še enkrat me je ogovorila v prelepi slovenščini in mi na lice narisala nasmeh. Povedala je, da je že včeraj videla slovensko zastavo, zato sta me danes, ko imata čas, poiskala. Povabil sem ju v kokpit. Izvedel sem, da je ona Mary (Marija), Slovenka, ki od poznega otroštva živi v Kanadi, z njo pa je mož Glen, Kanadčan. Žal on ne govori slovensko, zato se zaradi njega pogovarjava v angleščini, da ga tako vključiva v pogovor. Imata večji katamaran in kot vsi mi plujeta okoli sveta.



	Kar veliko si imamo povedati, ko Glen predlaga, da bi šli na skupno večerjo v restavracijo marine. Šli smo na pico. Klepetali smo o marsičem, saj sem v pogovoru izvedel, da ona dva jadrata z ARC-om in naslednji dan z njihovo skupino odplujeta naprej. Bilo je kratko, a sladko srečanje. Izmenjali smo si še vizitke v upanju, da ostanemo v stiku in se še morda kdaj srečamo. To je praktično že tretje (Karibi, Tahiti in Fidži) naključno srečanje med Slovenci, ki so na Indigu videli veliko zastavo Slovenije. Tudi sam grem na barko, preberem še nekaj strani knjige in zaspim.

	Ponedeljek je, 1. julij, in danes moram v Labaso po zdravila za bolnega Žareta. Kar po telefonu mi je poslal slikan recept za zdravila, a teh zdravil ni v Savusavu, zato moram po njih v glavno lekarno. Jaz sem mu dal kar nekaj svojih antibiotikov, a mu ne pomaga. Delno mu pomaga le Tramal, da mu lajša bolečine. Že zjutraj je posijalo močno sonce in dalo vedeti, da bo danes vroč dan. Če je bilo v prejšnjih dneh preveč vetra, ga tokrat ni niti za rahlo sapico, ki bi dvignila mojo državno zastavo na jamboru.

	Spijem kavo, zajtrkujem in grem na avtobus. Ko prispem v Labaso, najprej poiščem lekarno. To kar hitro najdem. Lekarna je kot nekakšna trgovina, bolj drogerija. Lekarnarju pokažem recept na telefonu, ta pa izgine nekam nazaj in mi v treh manjših vrečkah prinese trikrat po štiri različne tablete in kapsule. Gledam ga in vprašam, kaj to je. On mi pravi, da je to vse, kar piše na receptu. Prosim ga, naj mi da vsakih tablet po dve škatli, da jih bom jaz plačal, a mi te želje ne more izpolniti, saj se tablete dobijo samo na recept. Poleg tega pa lekarna niti nima moje zahtevane količine na zalogi.

	Morda že jutri ali pojutrišnjem odjadram drugam in tam najdem zadostno količino tablet. Peš grem skozi glavno mesto otoka, tudi sam kupim nekaj malenkosti, nato pa sedem v senco ter opazujem ljudi. Zanimivo je, kako srečujem razne obraze, ki so si zelo različni. Ves čas sem mislil, da so Indijci z njihovo kulturo drugačni, bolj zaprti v svoja tradicionalna oblačila, sploh ženske s pikami na čelu in uhani (pirsingi) v nosu. Zdaj pa, ko sem se bolj zavzel, opažam, da so prav ti lepo urejeni, lepše oblečeni, ženske imajo lakirane nohte in dajo nekaj nase. Moški so prav tako lepo oblečeni, največkrat v nekakšnih uniformah, a vsaj v večini primerov urejeni. Ko pa gledam Fidžijce, so ti slabo oblečeni, včasih popackani po oblačilih, 90 % jih nosi plastične natikače, 9 % jih je bosih (tega nikakor ne razumem) in 1% tega prebivalstva je dokaj urejenih. Prav med slednjimi sem ostal široko odprtih ust, kajti od desetih Fidžijskih žensk je bilo v povprečju 6 nosečih, in to z velikim trebuhom. Po moje se je vse to začelo v deževni ciklonski sezoni in zdaj pol leta kasneje je vse splavalo na površje. Poleg tega so Fidžijci veliko bolj debeli od Indijcev. Očitno je indijska prehrana drugačna, bolj zdrava.



	Z avtobusom se vrnem v Savusavu, potem pa se s taksijem odpeljem do Žareta. Žare sedi v kuhinji in nekaj bere, videti je slab. Vedel sem, da ga muči prostata, a nisem vedel, da ga to tako boli. Sedeva za mizo, nalije mi čaj in se pogovarjava. Ponudim se, da mu uredim letalsko vozovnico, da gre v Slovenijo na preglede in morebitno operacijo. Povem mu za svojega prijatelja Igorja, kako je ta vse to elegantno rešil in je zdaj brez skrbi. S takšno boleznijo se ni za igrati. Zamahne z glavo in pravi, da bo vse v redu.

	Ne verjamem mu, a sam ve, kaj je zanj najbolje. Čas bo, da se poslovim in se vrnem na barko. Mračiti se je začelo in po poti si bom moral svetiti s telefonsko svetilko. Posloviva se, tokrat drugače, saj ne veva, kdaj se bova spet videla, če se sploh še bova kdaj. Ko sem šel stran od njega, mi je bilo težko in v očeh so se mi nabrale solze. Tudi njega sem videl s solznimi očmi in na koncu je še rekel: »Hvala ti, ker sem te spoznal! Škoda, da ne ostaneš dlje časa tukaj, bi se lahko vsaj še malo družila.« Ja, res je, žal moram naprej. V tem času, odkar sem tu, sva se nekajkrat videla in drug drugemu sva se usedla v srce in dušo. Žare je res dober človek!

	Sončno jutro nariše nasmeh vsakemu od nas, saj je to najboljše od vremena. Danes se bom šel odjavit, uredit papirje in jutri bom odplul.

	Plačati moram še bojo za cel mesec, kajti tako pridobim 30% popust. Ob kavi gledam navtične karte, spremljam vse tudi preko Google Eartha in preučujem možnosti, sidrišča, koralne grebene in morebitne zahrbtne pasti. Preučujem dve možnosti: ena je s severne strani in dostop na otok Viti Levu, vse do mesta Lautoka, kjer je menda dobro sidrišče, potem pa imam dobro izhodišče na skupino otok Yasawa. Druga možnost je otok Koro, pa otok Ovalau, kjer je lepo staro mesto z dobrim sidriščem. Nato bi šel ob obali mimo mesta Suva do otoka Beqa, kjer je menda tudi dobro sidrišče. Tu se splača pogledati hojo domorodcev po vročih kamnih. Dobro uro in pol preračunavam, berem in premišljujem. Najbolj mi diši krajša, prva ruta, a tam potem najmanj vidim in doživim. Vseeno se bolj nagibam za drugo in daljšo pot, a vem, da bom odplul z vetrom.

	Opravim še plačilo boje v pisarni marine, ki me stane reci in piši samo 138 EUR za cel mesec. Toliko bi mi na Jadranu zaračunali za tri ali štiri dni. Res je poceni, dobre 4 EUR na dan. V pisarni za odjavo s tega otoka uredim papirje, dobim žig in tako končam z uradnimi formalnostmi. Ko stopim iz stavbe, si sam pri sebi zamrmram, da je očitno res, da se moraš prijaviti in odjaviti, ko greš z otoka na otok. Zanimiva posebnost in pravila, ki jih je treba spoštovati samo tukaj. Ko grem ravno mimo frizerskega salona, stopim še vanj in se ostrižem za samo 3 EUR.



	V trgovini in tržnici kupim še nekaj hrane in z vrečkami v rokah se odpravim na barko. Ob avtobusni postaji je gneča in tudi drugi so zaključili svoj nakup po trgovinah. Zdaj v senci redkih dreves čakajo na prevoz do doma.

	Po popoldanski kavi odvijem svoj motorček z dingija, ga spravim na barko ter s spodnje strani dingi očistim. Seveda brez čistilnih sredstev in gobice ne gre. Potegnem ga na krmo in končam delo. Oprham se in pripravim barko. Jutri bo nekaj vetra, zato bom zagotovo odplul dalje.





	DERE BAY, OTOK KORO, FIDŽI



	Zjutraj se po res dobrem spancu zbudim v prijetno in sončno jutro. Sonce že ima svojo moč in je posušilo vso vlago, ki se je nabrala ponoči. Vstanem, se uredim, skuham kavo in ob njej še enkrat preko aplikacije preverim vreme. Potem pogledam še pot in sploh vhod v zaliv. Vse imam urejeno; naredim si še dve zaslonski fotografiji zaliva v Google Earthu in pripravim barko. Opravim še nekaj malenkosti v notranjosti, prižgem navigacijo in ostale instrumente, prižgem motor in se odvežem z boje. Grem, adijo Savusavu. Bilo je res lepo, a skoraj predolgo. V zalivu ni vetra, in preden priplujem iz njega na odprto morje, traja kar eno uro. Kmalu začutim veter, razprem jadri in ugasnem motor. Prijetno jadranje ob šestnajstih vozlih vetra in manjšem valu je skoraj fantastično. V vodo še vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Vse je tako, kot mora biti. Pred mano je pribl. 35 NM plovbe in še popoldne bom na prehodnem cilju. Po eni uri plovbe pridem iz zavetja otokov in veter močneje zapiha, zdaj skrajšam glavno jadro na polovico, saj sem precej nagnjen in barka pred krajšavo leti konstantno 6,8 vozla. Preveč za jambor, pripone, krmilo in avtopilota. Zdaj ko je jadro skrajšano, je vse lepše in tudi hitrost plovbe je padla na slabih 6 vozlov.

	Tokrat se res pozna, da imam res dober veter v pol krmo, kratke in ne previsoke valove ter nov AF-premaz na Indigu. Kmalu sem na današnjem cilju in pred vhodom v zaliv pospravim jadra in z motorjem, počasi vplujem v zaliv. Gledam ploter s karto in na telefonu shranjeno satelitsko sliko prehoda čez koralni greben. Kmalu sem v zalivu in tu so boje. Pokličem po VHF postaji in vprašam, ali se lahko privežem na bojo, da ne bom sidral na 23 metrih globine, saj niti ne vem, kakšno dno je. Če so korale, ne bo v redu. Nihče se ne javi in jaz se privežem na prvo bojo od treh. Bo že kdo prišel zaračunat ali pa bo povedal, da se nisem smel vezati na bojo.

	Otok Koro je vulkanski otok in Koro morje je dobilo ime po tem vulkanskem otoku. Otok je sedmi največji otok na Fidžiju in na njem prebiva okoli 4.500 prebivalcev, pretežno Fidžijcev, ki so naseljeni v štirinajstih vaseh. Ker sem se namenil ostati tu le dva ali tri dni, si celega otoka vsekakor ne bom ogledal. Ostal bi dlje, če bi bil tukaj v času posebne ceremonije. Namreč v vasi Nacamaki na severni strani otoka poteka tradicionalna ceremonija klica želv, med katero vaščani ponavljajo pesmi, želve pa se dvignejo na površje. Na obali pred mano je lep turističen resort, za katerega pa se mi zdi, da ni preveč zaseden, saj je bore malo ljudi na plaži. Zato pa je bil pred večerom pogled na obalo lepši, ko sta dva domačina podila svoja konja po plitki vodi in ustvarjala čudovito predstavo za oči.

	Noč pred odhodom je bila nemirna. Veter je kar nekajkrat pihnil skozi vrhove hribov nad zalivom Dere Bay ter močno zapihal vse do morja. Ne vem, ali je zaječala barka ali je bila to vrv, ki je bila napeta med barko in bojo. Priznam, na trenutek me je bilo malo strah, da se še meni ne bi zgodilo, da bi se utrgala vrv, ki drži plovko oz. bojo. Prav to se je tukaj zgodilo ameriški jadrnici pred dvema letoma. Enak scenarij, veter in boja. Da ga tudi sam ne bi doživel vstanem in v vodo spustim sidro s 50 m verige. Pri boji je globina 23 metrov, na sredini zaliva pa več kot 35 metrov. Kakšnih 80 metrov za mano je koralni greben, in če vrv boje popusti, bi brez sidra in verige po mojem verjetnostnem izračunu nasedel na koralni greben. Torej, najprej varnost. Ura je štiri zjutraj, še ne morem zaspati, kajti ves čas slišim sidrno verigo, ki zdaj drsi po kamnitem in koralnem dnu. Prenos zvoka iz dna na barko po verigi je res moteč, zato kar vstanem, si skuham kavo in si pripravim zelenjavni ter sirni nadev za v že včeraj pečene indijske rotije. Roti je indijska jed, ki je sestavljena iz nekakšne palačinke (roti) in nadeva. Jed je za pripravo enostavna, pripravi se jo lahko na sto in en način. Kar nekaj sem jih pripravil, torej nekaj za zajtrk, nekaj za med plovbo.



	Dvignem verigo s sidrom, se odvežem z boje in ob prvem svitu previdno zaplujem iz zaliva. Skoraj me ‘vrže na rit’, ko levo od sebe še v zalivu vidim manjšega, morda 7 ali 8 m velikega kita. Pomislil sem, da je kakšen megalomanski delfin, kajti najprej sem slišal, kako je nekaj glasno zašumelo na moji levi strani, nato pa sem ga videl na površju, ko je še enkrat pihnil iz sebe zrak, pomešan z vodo. Če tega ne bi storil, ga zagotovo ne bi videl. Verjetno je zvabil v zaliv kakšno jato rib in se zdaj z njimi masti.



	LEVUKA, OTOK OVALAU, FIDŽI



	Pred mano je 45 NM dolga plovba do otoka Ovalau. Kot kaže vremenska napoved, bom tudi danes hitro jadral. Po napovedi pričakujem valove, ki bodo večji, a ne bodo presegali višine enega metra. In res, takoj ko priplujem izza otoka, se pojavi močan in skoraj idealen veter. Ker ga je okoli 24 vozlov, skrajšam glavno jadro, ki sem ga odprl že v zalivu, in razvijem genovo. Vseeno potem še malo skrajšam genovo, ker je veter potegnil na 26 vozlov. Barka ima zdaj valove z boka, kar pomeni, da bo plovba zelo ‘rolly’. Jadranje postane zelo hitro, meni pa se od sreče in veselja kar smeji. Malo kasneje se veter le malo umiri in pade na 20 ali še malo manj vozlov in zdaj je plovba normalna in ne dirkaška. Razvijem celo genovo in že v naslednjem momentu slišim zvok odvijanja laksa z role na ribiški palici. Vlečem in se borim, borim se z barko, vetrom, hitrostjo in tudi z ribo, ki se je ujela na vabo, ki jo vlečem za krmo.

	Po petnajstih minutah boja z ribo postanem končni zmagovalec in jo potegnem v kokpit. Končno! Riba je na suhem in že ji z nožem režem škrge pri glavi, da ji presekam žile in ji tako omogočim čim manj bolečo smrt. Moja riba je mahi mahi in je velika kakšnih 75 cm, težka pa dobre 3 kg. Ko se riba umiri, vedno najprej zarežem in odprem del z drobovino. Tokrat v njem najdem za slabo pest tankih, belih 10 cm dolgih glist. Vem, kaj to pomeni, zato ribo vržem nazaj v morje. Danes pač ne bo na jedilniku svežega mesa. Dobro operem še posodo, nož in desko, potem pa sklenem, da z ribolovom za danes končam.

	Ko je ura točno poldne, sem pri koralnem grebenu Wakaya in že od daleč z daljnogledom iščem vhod skozi plitek koralni greben z imenom Natubari. Ob obali za grebenom ne vidim nobenega plovila. Ko le priplujem čez dobro označen in pribl. 40 m širok prehod med koralnima grebenoma in najdem primerno globino, sidram na trinajstih metrih. Malo kasneje sem začutil, zakaj ni tu nobenega plovila.



	Najboljše sidrišče je tu, kjer sem zdaj, a danes skozi vhod pri koralnem grebenu prihajajo valovi, zato je barka na sidrišču precej nemirna. Tudi če se v dveh dneh morje ne umiri, bo na tem mestu mogoče preživeti. Noč je bila nemirna, a proti jutru se morje malo umiri in življenje na barki postaja vse bolj znosno. Po zajtrku v vodo spustim dingi in zaplujem do obale. Levuka je obsijana s soncem in mesto se mi na prvi pogled zdi podobno kakšnemu mestu iz ameriških western filmov. Kot bi ga nekje v celoti dvignili in prenesli ter spustili na ta tropski otok. Morda s to kuliso ne sovpada cesta, ki je žal narejena v modernih časih. Na trenutke sem pričakoval, da bom vsak čas zagledal šerifa, ki hodi po glavni ulici s pripravljenimi pištolami za pasom in zvezdo na prsih obrabljenega brezrokavnika. Namesto njega sem kasneje srečal policista, ki me je ustavil in vprašal, od kod sem. Nič mu ni pomenila beseda Slovenija. Nato me je pogledal, me odmeril od nog do glave in rekel: “Naj samo povem, da tukaj ne delamo problemov in ne maramo droge!” Bil sem tako zmeden, da sem razmišljal, če sem sploh prav slišal in si v glavi pravilno prevedel njegove besede. Nato me je potrepljal po rami, se nasmehnil in odšel naprej. Zmeden sem odšel po ulici proti središču mesta in nisem se mogel odločiti, ali se mi je mesto že na samem začetku priskutilo ali pa mi je bilo zaradi policista mesto še bolj všeč.

	Zagledal sem star Royal Hotel, ki je bil prvi hotel na Fidžiju. Pravzaprav se je mesto Levuka zgradilo okoli leta 1820, ko so se evropski naseljenci in trgovci v njem naselili, z njimi pa je zraslo takrat prvo sodobno mesto na otokih Fidži, ki je kasneje postalo pomembno pristanišče in trgovsko središče. Ogledal sem si še preostanek mesta in že pozno popoldne bil nazaj na Indigu.



	SUVA, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Ponoči se je od nekod prikradel veter in sidrišče je bilo spet nemirno. Ob svitu dvignem sidro in pred mano je nekaj manj kot 60 NM plovbe. Če bom te milje želel prepluti še pri svetlem delu dneva, bom moral biti vztrajen, saj je na južnem delu otoka napovedano manj vetra. Zaplujem v edini izhod, ki se je naredil med koralnim grebenom. Kadar je plima, tega grebena niti ne vidiš. Morda se ga najbolje opazi tako, da se osredotočiš na valovanje morja, saj se tam morje malo ustavi in od tam naprej v zaliv pridejo drugačni valovi. Zdaj jadram približno dve milji od obale, saj se kar bojim skritih koralnih grebenov. V morje spustim trnek in vaba čaka, da se riba ujame, a tokrat si želim ujeti ribo brez glist. Čez čas se proti meni s hribov z desne strani podi velik črn oblak. Vem, da bo dež, morda celo manjša nevihta. Kaj kmalu hladno zapiha in že skoraj malo prepozno krajšam jadra, saj ni bilo videti, da bo tako močno pihnilo. Pol ure kasneje se vse konča; barka je oprana od močnega naliva dežja in jadri sta spet v celoti zunaj.

	Ko proti večeru priplujem v bližino vhoda v zaliv pred mestom Suva, sem presenečen nad videnim. Po dolgem času spet vidim nekaj manjših stolpnic in kar nekaj visokih hiš. Še bolj me stisne, ko vidim ob koralnem grebenu nasedlo ladjo, ki se je potopila komaj 10 metrov pred varno cono. Škoda. V zaliv vplujem počasi, s tremi vozli, čeprav imam še dobri dve milji do sidrišča. Na sidrišču je sidranih nekaj trajektov ter večjih in manjših ladij. Predvsem pa me zmoti, ko vidim vsaj 7 ali 8 potopljenih ladij, kako nasedle ležijo naslonjene na bok na večjih koralnih glavah, ki jih v zalivu kar nekaj. Vse pasti iz koralnih glav so torej označene s temi nasedlimi ladjami. Vseeno pa sem previden, in ko priplujem do sidrišča na varni razdalji od drugih jadrnic in bark, spustim verigo s sidrom v globino 11 metrov. Sidram na tem mestu in to lepo prime. Danes je bila dolga plovba; 59,6 milje sem preplul v desetih urah in petih minutah.

	Najprej preverim elektronsko pošto in sporočila, saj si veliko pišemo med jadralci, ki jadramo tu na Tihem oceanu. Iz Slovenije bodo sporočila in elektronska pošta zaradi skoraj poldnevne časovne razlike začela prihajati šele po šesti uri zvečer po Fidžijskem času. Pripravim si še večerjo, saj danes razen enega jogurta, malo sadja in ene vrstice čokolade nisem še ničesar jedel.

	Kasneje se na krmi oprham z ogromno tople vode in v kokpitu uživam v soju mestnih luči, čeprav ne maram velikih mest. A sprememba tudi nekaj šteje. Zvečer je sidrišče mirno, sliši se le zvok motorjev velikih ladij in trajektov, a tudi ta bo izginil, ko bom zaspal.





	Po prijetno prespani noči, brez tistega močnega zibanja, se uredim in grem v dingi. Od barke do Yacht Cluba imam približno slab kilometer plovbe z njim. Tukaj se ne da sidrati bližje k obali, saj je pred njo kar nekaj plitvin in koralnih pasti. Ko pridem do pomola, se privežem in grem v mesto. Pot me vodi najprej mimo zapora, na katerem piše, da je to prevzgojni dom za odrasle. Takoj za njim se začne industrijska cona, kjer se nahaja velika pivovarna, kjer varijo in polnijo Fiji pivo. Hm, le od kod dobivajo vodo? Iz morja? Mislim, da iz zdravstvenih razlogov ne bom več pil tega piva.

	Sprehodim se z obrobja v prvo cono centra mesta in najprej se znajdem na avtobusni postaji. Tam me pričaka nepopisna gneča, ljudje stojijo in čakajo na svoj avtobus. Na cesti je ogromno avtomobilov, ljudi videvaš povsod, je kot v mravljišču. Sprašujem se, ali še kdo tukaj sploh dela. Kasneje pridem v strogi center Suve. Pritegne me pogled na novi in sodobni del mesta. Tu so zgrajene bele stolpnice, v katerih večinoma domujejo banke in večje poslovne družbe. Najdem tudi dve veliki veleblagovnici ter nekaj lepih in zanimivih objektov. Seveda vse fotografiram in si zdaj ogledujem velik in zelen park sredi mesta. Pridem do dela, kjer se center mesta končuje, nadaljuje pa se avenija hotelov. Kmalu najdem tudi stavbo njihovega parlamenta. Niti ni tako zastraženo, kot sem najprej pričakoval, da bo. Na parkirišču je nekaj belih Toyotinih avtomobilov, v njih počivajo šoferji, ki čakajo na poslance.



	Malo naprej je čudovit park, za katerega potem ugotovim, da je botanični vrt. Preštejem enajst koscev trave, ki s kosilnicami na nitko homogeno kosijo travo. Ne razumem, zakaj tega ne naredi en sam človek na večji kosilnici. Brezhibna ravnina in le nekaj ovir, ki bi jih zlahka premagal z mini traktorsko kosilnico. Slišim ‘dretje’, kot bi vreščale ptice, a ko pogledam na vrh dreves, v krošnji opazim na stotine netopirjev. Uff, toliko jih še nikoli nisem videl na kupu. Malo naprej po glavni cesti stoji stražar s puško pri vhodu. Vprašam ga, ali ga lahko fotografiram, a ta niti ne trzne. Pogledam proti čuvajnici in v njej je oficir. Pokličem ga in vprašam, ali lahko vojaka fotografiram.





	Dobim dovoljenje za fotografiranje in izvem, da je to ograjeno in zastraženo zemljišče, dom predsednika države Fidži. Na vrhu hriba stoji čudovita in velika bela predsedniška palača. Ni Bela hiša ameriškega predsednika, ampak je zelo lepa bela palača, ki kaj dosti ne zaostaja za ameriško. Ko se vračam proti Yacht Clubu, najdem specializirano trgovino z akumulatorji. Točno takšnega imajo, kot ga potrebujem, da bi imel par. Kot pravi Balkanec se lotim barantanja in uspem spraviti ceno za nekaj evrov nižje, a vseeno ne tako nizko, kot sem si želel. No, vsaj poskusil sem, a akumulator za enkrat ostaja v trgovini. Vsak čas bo noč, zato moram čim prej na barko. Ker mi motor ne vžge, moram do barke veslati in ves prepoten se povzpnem na Indigo. Za danes bo dovolj rekreacije, saj sem prehodil dobrih 10 km in preveslal dober kilometer. Kakorkoli, pomembno je, da me je mesto navdušilo. V Suvi sem ostal še štiri dni, nato pa sem moral zapustiti to mesto, saj je še veliko lepih in prijetnih manjših otokov okoli tega velikega in glavnega otoka.



	VANGA BAY, OTOK BEQA, FIDŽI



	Suvo sem zapustili okrog osme ure zjutraj. Vreme je bilo oblačno, vzhodnega vetra pa je bilo ravno prav, nekje okoli 17 vozlov. Prehod iz zaliva v odprto morje je bil še v redu, a takoj ko sem zapustil zaščitni koralni greben, sem jadral, kot bi plesal akrobatski rock’n’roll. Veter se je okrepil in zdaj piha 24 vozlov, kakšen sunek pa se je potrudil povzpeti celo na 30 vozlov. Morje je bilo precej vzvalovano, a sem bil prepričan, da bo kmalu minilo, ko preplujem rt Sandro, kjer se bom znašel v varnem zavetrju. A že med samo plovbo sem videl, da veter ne bo pojenjal, zato sem se odločil, da se skrijem za otok Beqa. Okroglih 30 milj sem potreboval, da sem priplul od Suve do zaliva Vanga na otoku Beqa, ki leži JZ od moje odhodne točke. Pravzaprav tega otoka sploh nisem imel namena obiskati, a sta mi k tej odločitvi pomagala razburkano morje in veter, ki na moje pričakovanje nista popustila.

	Kot večina otokov na Fidžiju ima tudi Beqa zunanji koralni greben, grebenaste koralne glave po sredini zaliva in notranji greben tik ob obali. Za takšno vplutje v zaliv je potrebna dobra koncentracija in predvsem dobre navigacijske elektronske karte. Sam sem tudi tokrat uporabil Google zemljevid s satelitsko sliko in tako resnično pazil, da plujem varno in sidram točno tam, kjer moram. Niti se nisem dobro oddahnil, ko za mano pripluje jadrnica, ki je očitno poznala ta zaliv, saj je bila tako suverena v svoj vstop v zaliv, da sem pomislil, da je na njej tudi kakšen domačin, čeprav je bila na krmi ameriška zastava. Pluli so proti obali, skoraj tik ob moji barki, in že sem pomislil, kako jim je lepo, ker poznajo ta zaliv. Jaz sem sidral na desetih metrih globine in ne blizu obale. Gledal sem jadrnico in kot njihov globinomer odšteval metre po vrstnem redu … 9 m, 8 m, 7 m, … 3 m, in nato se je zgodilo tisto, česar res nisem pričakoval. Slišal sem, kako barka s kobilico strga po koralah in kamenju, dokler se ni kar naenkrat ustavila.

	Kaj kmalu sta tja pripluli dve plovili. Najprej so se nekaj pogovarjali, nato pa sta domačina s pomočjo vrvi jadrnico potegnila v globoko vodo. Po opravljenem delu jima je kapetan barke nekaj podal v roko. Verjetno je bilo to zahtevano plačilo za reševanje iz zagate. Bližala se je noč in danes vsekakor ne bom odšel na kopno. To bom prepustil jutrišnjemu dnevu in vem, da moram imeti s sabo t. i. ‘sevusevu’, torej darilo za vaškega poglavarja. Brez darila tukaj ne gre.

	Naslednji dan sem odšel na kopno in prišel do poglavarjeve hiše, da mu dam v dar ‘sevusevu’ - korenino kave, ki halucinacijsko deluje na človeka, ko piješ njen sok, pomešan z vodo. Tam so že stali ljudje, posadki iz dveh jadrnic, ki so čakali, da jih poglavar sprejme. Ko smo vstopili, sta dva kapetana plovil lahko sedela, ker so tam imeli le dva stola, vsi ostali smo stali. Poglavarjeva družina, vključno s staro mamo, pa je sedela na dolgi klopi. Morda se ob mojem pisanju beseda poglavar sliši zelo nazadnjaško, vendar so bili vsi člani družine skupaj s poglavarjem oblečeni v sodobna oblačila – resda razvlečena, marsikje zapacana, a vsekakor niso bili videti kot divjaki iz filmov. Poglavar nam je na podlagi daril in nekaj vprašanj dovolil sidrati v zalivu in tako smo lahko tam z dovoljenjem ostali nekaj dni. Moje osebno mnenje je, da je to le del folklore in lastnega programa.

	Verjamem, da bi poglavar imel raje kakšno drugo sodobno darilo kot to korenino. Jaz vem, da bom že jutri odšel dalje, zato mi je bilo za to dovoljenje več ali manj vseeno. Zanimale so me le kultura in navade ljudi s tega otoka. Sprehodil sem se malo po vasi in se zaklepetal z domačini. Eden od domačinov, ki je sedel na stolu skupaj z vnukom, me je vprašal, če imam na barki odveč očala z dioptrijo za branje. Ker sem ena poceni očala, kakršna se kupijo v lekarni ali na pošti, imel pri sebi, sem mu le-ta ponudil in zanje dobil dve vreči sadja, za katero pa ne vem, kaj bom z njim. Toliko ga ne morem pojesti, a odkloniti ga nisem smel. Odnesel sem ga po drugi poti do obale, kjer sem med potjo srečal še nekaj domačinov, ki so pridno delali na svojih vrtovih. Zvečer sem imel sadno večerjo, nekaj sem napisal v dnevnik ter se posvetil gledanju filma. S kopnega sem slišal bobne in glasno petje ter v daljavi videl tudi ogenj; verjetno so domačini pripravili manjši kres.





	Zjutraj je do moje barke prišel kapetan jadrnice z ameriško zastavo in me povprašal, kam sem namenjen in če poznam zahodni del velikega otoka. Povedal sem mu, da sem tudi sam tja namenjen in da tega dela otoka še ne poznam. Vprašal me je, kam sem šel sinoči, kajti oni so zbrali 40 ameriških dolarjev, za katere so potem vaščani priredili spektakel hoje po vročem kamenju. Ponudili so jim tudi sadno pojedino, ki je bila dobra za oči kakor tudi za lačne želodčke. Zdaj sem vedel, zakaj sem slišal bobnenje in videl ogenj. Tako besen sem bil nase, da tega nisem doživel, da bi se najraje nekam ugriznil, če bi se lahko! Pokazal mi je nekaj fotografij in mi na mojo željo dve prenesel na moj telefon.



	Ob 13.00 odjadram novemu cilju naproti: proti marini Vuda na zahodni strani otoka. Slabih 100 NM plovbe je pred mano. Malo pred nočjo moram spremeniti kot plovbe in zdaj bom imel veter čisto v krmo. Torej potegnem na plano tangun in ga obesim na prednje jadro, boom od glavnega jadra pa privežem na drugo stran barke in ga učvrstim na srednji privezni bitvi. Skoraj je že polna tema, jaz pa jadram metuljčka. Nastavim si razdaljo in ugotovim, da jadram prehitro. Pa ne prehitro, da barka ne bi zmogla, le ob takšnem jadranju bi bil ob štirih zjutraj na prehodu koralnega grebena. Noč je in morda bodo na vodi tudi ribiči. Zato se odločim za počasno plovbo do zahodnega rta. Kot sem izračunal, se mi je tokrat kalkulacija izšla in točno ob svitu, okoli 6:30 ure sem bil pri koralnem prehodu Navula. Prehod je dovolj širok in popolnoma miren, zato ni bilo nobenih težav. Ko sem preplul čez prehod, ni bilo več vala, zato sem se privezal, stopil na palubo, s sprednjega jadra snel tangun in ga pospravil. Brez njega sem jadral še kakšni dve uri, potem sem motoriral do sidrišča ob Vuda marini. Po 91-tih navtičnih miljah sem le priplul v marino, kjer se zbirajo vsi jadralci, ki pridejo na otočje Fidži. Tukaj bom videl tudi nekaj svojih prijateljev, ki me že čakajo.





	MARINA VUDA, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Sidral sem poleg velike 57-čeveljske jadrnice z norveško zastavo, ki je v lasti mojega dobrega jadralskega kolega Gautea. Ko me je zagledal, je prišel k meni, sledila je kavica, domača limonada in seveda obvezen pogovor, saj se nisva videla že eno leto.

	Skupaj nisva bila niti dobro uro, ko je mimo naju priplul še Irec Bill in povedal, da gre v marino, saj jutri od tu in s tukajšnjega letališča njegov prijatelj odleti domov. Dogovoriva se, da se vidiva na kopnem. Zvečer smo imeli prijeten večer v Yacht Clubu in privoščil sem si pivo. Nisem ostal dolgo v noč, raje sem odšel na Indigo in kmalu zaspal v svoji postelji.



	Nekako sem pričakoval, da bom spal vsaj deset ur. Pa ni šlo, spal sem samo sedem ur, ampak to res kakovostnih sedem ur. Po moje se še obrnil nisem. Po prejšnji neprespani noči in po triindvajsetih urah plovbe je očitno to zame dovolj za počitek. Malo je krivo tudi sidrišče, saj barko rahlo ziblje in me je morda to še prej uspavalo. Sidro dobro drži, nova sidrna veriga pa tudi. Danes je že 12. julij. Zjutraj se nekoliko s strahom odpravim na kopno. Motor na dingiju mi še kar nagaja. Ta rohni in samo čakam, kdaj bo ugasnil. Do kopnega imam dobrih 500 metrov in jih bom tudi preveslal, če bo to potrebno. Na koncu je vse v redu, tako da dingija privežem na ponton v marini. Počakam Billa in njegovi članici posadke ter gremo s taksijem v Lautoko – mesto sladkornega trsa. Tako je tudi bolje, če si stroške delimo in za 15 km plačam samo 1,50 EUR, kolikor znaša moj delež. Mesto je veliko, v njem je veliko ljudi in avtomobilov. Nekako se mi zdi, da je to bolj indijsko mesto, saj me vse bolj spominja na njih kot na domorodce.

	Dekleti gresta po svoje, midva po svoje in si ogledujeva trgovine s tehničnimi stvarmi. Na koncu ugotoviva, da je tu vse ceneje, kot kjer koli sva do sedaj bila, tudi od Paname. Bill kupi kar potrebuje, meri tudi sončni panel in si zapisuje njegove mere. Morda ga naslednjič kupi, a prej še mora izmeriti prostor na barki. Sprehodiva se še do pokrite ribje tržnice, kjer me že vonj odbije, kaj šele riba, po kateri se podijo muhe in drugi mrčes. Za Fidži je to očitno nekaj normalnega.

	Ustaviva se le pri školjkah; črne so, ne poznam njihovega imena, a so zelo poceni. Tudi če bi bile školjke zastonj, jih ne bi vzel, saj niso na ledu in ne v hladilniku. Sprehodiva se do sadne in zelenjavne tržnice, ki je res zelo velika. Gledam živila in vse deluje nekako sveže. Cene? Te pa so zelo različne. Trgovci, ki uvažajo papriko, paradižnik in drugo zelenjavo ter sadje, ki ne uspeva na Fidžiju, imajo zelo visoke cene. A nikjer ne dobite tistega, kar želite, razen pri njih. Jaz sem kupil domače sadje pri domačinih. Branjevka pravi, da je več enako manj. Kar pomeni, če kupiš več, manj plačaš. Vzamem tri velike ananase, nekaj papaj in večji šop banan. Skupaj skoraj 10 kg sadja za 3,87 EUR. Cenovno ugoden je še paradižnik v grozdih, ki je tu veliko cenejši od debelega paradižnika. Ustavim se pri prodajalcu začimb. Na njegovi stojnici se vse šibi pod težo začimb. Cene pa mizerne, nizke, le pakiranje je bolj slabo na prvi pogled. Sprehodiva se še do novega velikega trgovskega centra, kjer si privoščiva espresso kavo, ki pa je tudi bolj zanič kot ne, cena pa je enaka cenam v Sloveniji. Se že pozna, da center obiskuje bolj premožna klientela, zato je tukaj vse drugače kot v manjših trgovinah. Vrneva se z avtobusom in ta naju zapelje za mizerno ceno do marine. Na barki se še oprham, zvečer pogledam še film, zraven pa se sladkam z narezanim ananasom.





	Po zelo vetrovnem delu noči se ta po eni uri zjutraj spremeni v umirjeno noč. Barko je na sidru obrnilo na drugo stran, zdaj imam marino na svoji levi. Spet piha jugovzhodni pasat, ki je tukaj najbolj običajen veter. Proti temu vetru sem na sidru najbolj zaščiten.

	Zato so se tudi valovi zmanjšali in spanje postaja prijetno. Vsaj za nekaj pa je bil ta 28 vozlov močan veter v redu: testiral sem verigo, sidro se je pokazalo, da je dobro vkopano, torej je Indigo varen.





	Prebudim se v nedeljsko jutro, zgodaj kot vsak dan. Včasih sam sebe sprašujem, zakaj jaz ne morem dolgo spati, kot lahko spijo moji prijatelji tukaj na morju. Vstanem, se uredim in že sem ob svoji opojni in dišeči kavi. Zunaj sije sonce, morje je rahlo vzvalovano, a prijetno, v barki pa je prijetnih, skoraj hladnih 24 °C. Sonce je še nizko, zato sije v oči. Ko bo visoko, tudi v barki ne bo več hladno, saj se bo temperatura dvignila do 30 °C. Ob kavi izkoristim čas ter napišem nekaj besed na svoj že star in z lepilnim trakom polepljen prenosnik. Še sam ne vem, kolikokrat se je zvrnil na tla, kolikokrat ga je poškropilo morje, včasih tipke delujejo, včasih sploh ne.

	Pravzaprav je še dober, kaj vse je že prestal v teh letih. Tukaj pred marino je res prijetno, kar so očitno opazili tudi drugi, zato je zdaj okoli mene že sedem bark. Pravzaprav sta jadrnici le dve, Indigo in barka Norvežana. Vse ostalo so katamarani. Čeprav je nedelja, se odločim za delo. Zdrgnil bom ves tik v kokpitu, saj je že temen od umazanije. Drgnem s krtačo na sedalih, potem po tleh, polivam z vodo, včasih kar zalivam. Vsaj vode je okoli mene na pretek. Potem vzamem tuš s krme, dodam mu še dva metra cevi od pralnega stroja in vse še enkrat sperem s sladko vodo. Pobrišem, kar je mokrega, ostalo bo posušilo sonce. Še skok v vodo, malo zaplavam in se oprham. V barki pogledam na telefon, kjer je sporočilo. Na večerjo me vabi Bill, ki ima barko v marini. Tudi najinega kolega Norvežana je povabil, a ker se mu ta ne odzove, me prosi, naj mu jaz prenesem povabilo.

	Odpravim se k Norvežanu in po dolgem času sem spet na njegovi barki, ki ima novega člana posadke, mačko. Spijeva kavo, se malo pogovoriva in potem z njegovim dingijem odplujeva do Billa. Tri in pol metre dolg dingi, ki ima plastično dno ter motor s tridesetimi konji, zglisira kot za šalo in že imava veter v laseh. V roke vzamem telefon, odprem aplikacijo in pogledam nanjo: glisirava s 14 vozli hitrosti. Ko ta vidi, kaj počnem, počasi zavije nazaj na odprto morje in pritisne na plin do konca. Največja hitrost 27,1 vozla! To postaja že nevarno; če bi na hitro skrenil, bi se prevrnila. Ko primerjam svoj Tohatsu z njegovim Mercruiserjem, je to tako, kot če bi primerjal vlak Shanghai Maglev in parni muzejski vlak iz Slovenije, ki enkrat na leto pelje iz Ljubljane do Bleda in nazaj. A tudi počasi se daleč pride. Ko sem krenil z Bavario okoli sveta, so se vsi križali in stavili, da niti do Gibraltarja ne bom prišel z njo. Danes sem z njo na Fidžiju, kar pomeni, da je prijetno presenetila. Zvečer se družimo ob prijetni večerji piščančjega karija, pivom in s prijetnimi spomini na Francosko Polinezijo, ki smo jo prepluli skupaj. Ob deseti uri nas prežene soseda z ameriške barke, ki žal zaradi našega pogovora ne more spati. Odpravimo se v restavracijo marine, ki je ob tem času še edina odprta.





	OTOK MALOLO LAILAI (MUSKET COVE), FIDŽI





	Ponoči se je veter malo umiril in proti jutru, ko bi ga potreboval, je utihnil in se skril. Želim se posloviti od kolega Norvežana, pa ga ni na spregled. Po moje spet spi. Ircu pošljem sporočilo, da grem dalje ter vprašam, kdaj bo on prišel za mano, pa ni odgovora. Morda tudi on spi. Iz črnega mulja dvignem sidro in ga potegnem na krov, saj ne grem daleč in ne za dolgo. Sem se še tako ali tako vrnem. Le sidrišče bi rad spremenil, rad bi poiskal boljšega. Kar nekajkrat se mi je zdelo, da med plovbo vidim temne lise, ki naj bi predstavljale koralni greben pod vodo, a na srečo tega ni bilo. Do cilja imam približno 16 NM, kar bom preplul v dobrih treh urah. Zarišem si pot plovbe in plujem po njej. Ko si na ploterju povečam smer plovbe, se mi na ekranu prikaže prehod točno čez sredino koralnega grebena. Ta naj bi bil viden nad vodo. Na desni je greben, ki je nekaj centimetrov pod vodo, zato moram biti previden. In res, čez dobro uro in pol plujem mimo prvega, ki je lepo označen z bojami po celi dolžini. Drugega, ki bi se ob oseki moral videti, pa ni. Izdajajo ga le valovi, ki se rahlo penijo nad njim. Tu na Fidžiju so postavljene oznake za čeri, a so na splošno vse te zelo slabo urejene.

	Očitno bo to še dolgo tako. Tomaž iz Slovenije me je prosil, naj mu pošljem ponudbo čarter firme s Fidžija in njihove cene. S prijatelji bi rad prišel jadrat v to čudovito deželo. Čarter imajo, tudi cene so, a na Fidžiju ni dovoljeno jadrati oz. pluti na najetih plovilih brez domačega skipperja. Na moje začudenje, zakaj ne, so mi povedali, da je Fidži specifičen ravno zaradi grebenov, koralnih glav in na splošno zaradi nevarnosti, ki jih domači skipperji poznajo, a menda še njim kakšna malenkost uide in se tudi njim včasih zgodi nesreča. Priplujem do otoka Malolo Lailai in zdaj moram biti previden. Tudi prava polarizirana jadralska očala z dobro refleksijo včasih ne pomagajo, da bi opazil spremembe na vodi. Pridem do sidrišča in do boj, ki pa so plačljive. Niso ravno drage, a ne mislim še tega plačevati. Spustim sidro na 18 metrov globine in v vodo spustim 70 metrov verige. Ko pogledam na ploter, mi na njem pokaže lokacijo, ki nazorno kaže, da sem sidral na koralnem grebenu. To je to, kartografija pač ni povsod točna in nekje več ali manj odstopa. Glavno, da jaz vem, da sem v vodi. Skoraj bo že noč, čas bo za topel obrok, zato se spravim h kuhi. Nisem niti dobro skuhal večerje, ko nekdo po kanalu 16 kliče na pomoč, ker je nasedel na greben. Stečem v kokpit in pogledam okoli sebe. Komaj dobrih 150 metrov od mene je nasedla barka. Upam, da posadka nima vdora vode. Ugasnem plin na štedilniku, sedem v dingija in se poženem proti barki.Za mano to storijo tudi drugi jadralci s sidrišča in kmalu nas je šest. Vode nima v barki, a ne more iz oklepa koralnega grebena. Pripravimo vrvi in ga z motorji na gumenjakih želimo potegniti v globoko vodo. Ne gre, preveč se je zagozdil. V tem času pridejo še trije ribiški čolni z močnimi motorji in oni opravijo naše delo. Zvlečejo ga stran od grebena in že imamo zgodbo s srečnim koncem. Ribič potem pove, da je v zadnjem mesecu to že njegovo sedmo posredovanje. Res je, Fidži je lep, a nevaren, kar se tiče morja in koralnih grebenov. Kasneje si do konca skuham večerjo, nato v postelji še dolgo berem knjigo in ob njej tudi zaspim. Ponoči me zbudi močan veter, ki se je k nam prikradel nenapovedan. Preverim sidrno verigo, za vsak primer vključim sidrni alarm in se vrnem v posteljo. Kot se je veter ponoči okrepil, tako je tudi danes pomiril in pihljala je samo tista prijetna sapica, ki si je vesel, da ti ni prevroče. Zjutraj se prebudim v to Fidžijsko jutro, si na štedilnik nastavim džezvo z vodo in dokler voda ne zavre, si ogledujem okolico v ranem jutru. »Pa ne me … !« prav naglas izgovorim, ko poleg mene na sidrišču zagledam slovensko zastavo na jamboru večjega katamarana. Pogledam stran in spet v plovilo. Zastava je še gor, grb ima, torej ni ruska. No, ta pa je dobra. Sinoči sem ga še videl, kako malo pred mrakom sidra poleg mene, ampak prisežem, da še ni imel zastave, zdaj pa kar slovensko in ne vem, če ne celo večjo od moje.

	Na katamaranu ni nikogar in verjetno še spijo. Po kavi in zajtrku zasledim gibanje na sosednji barki. Malo jih še pustim, da se uredijo v tem sončnem jutru. Čez pol ure sedem v dingija in zaplujem do katamarana. Na njem je gospa, malo mlajša od mene. Ogovorim jo v slovenščini, ona mene v angleščini. Potem jo jaz ogovorim v angleščini in povem, da sem prišel zaradi zastave ter s prstom pokažem proti njej. »A, Marjana bi rad,« mi pravi in gre v salon, pokliče tega Marjana, ki kmalu pride iz notranjosti plovila. Možakar se mi na prvi pogled zdi nekam znan, a nisem prepričan. Verjamem pa, da sem ga nekje že videl. V slovenskem jeziku me povabi na barko in tako se spoznava. Izvem, da Marjan jadra s svojim katamaranom že nekaj let, prej pa je imel tudi on Bavario 36, a jo je na Karibih prodal in kupil ta katamaran. Živi v Luksemburgu in tam dela za EU že vrsto let, a je vesel vsakega rojaka, ki ga vidi v tujem svetu. Preden se vrnem na svojo barko, ju še povabim na popoldansko kavo na Indigo, da vrnem gostoljubje. Marjan mi obljubi, da prideta, vendar mi ne more obljubiti kdaj, kajti ko dobi klic s kopnega, bo moral k trajektnemu pomolu še po eno potnico, ki pride na njegov katamaran. Tako izvem, da sta obe potnici z njim samo začasno, kajti trenutno je sam in pluje z osebami, ki so željne avantur in drugačnosti. Kmalu bo odjadral naprej. Ker imam do popoldneva precej prostega časa, se na barki preoblečem in grem z dingijem na otok.





	Otoček je čudovit, turističen in je pravzaprav namenjen vsem ljudem dobre volje. Na tem delu otoka je manjši hotel ter nekaj apartmajskih hišic, ki se delno nahajajo v vodi. Vse, kar moje oko zazre, je urejeno, dodelano in narejeno z okusom. Pogledam si še okolico, naredim nekaj fotografij, obiščem tudi plažo, bazen, restavracijo in seveda se kar nekaj časa zadržim pri gorišču, kjer na ražnju pečejo prašička. Mmm, tega bi tudi jaz, a žal ga ne bom, ker nisem gost resorta. Na koncu obiščem tako dobro založeno trgovino, da jo je užitek gledati. Pritegneta me zelenjava in sadje, zato kar nekaj stvari kupim. Ko nakupljeno plačam, pa sem kar malo jezen, ker nisem prej vprašal za cene posameznega artikla. Tukaj pač nimajo cen: vzameš, kar potrebuješ, oni stehtajo in plačaš. Seveda, bogataši ne sprašujejo, koliko kaj stane. A ker sem namesto na boji na sidru, se tolažim, da sem s sidranjem privarčeval že veliko denarja. S polnim nahrbtnikom grem do dingija in se zapeljem do barke. Niti nisem dobro pospravil stvari v hladilnik, ko pride do mene Marjan in mi pove, da je njegova potnica ravno prišla na otok in gre zdaj po njo. Pravi, da danes ne bo imel časa priti na kavo, bi pa rad, da jaz pridem zvečer k njemu na barko, kjer bo pripravil dobro večerjo. Ker ima tudi novo potnico, bo naredil nekakšen ‘welcome party’. Povabila sem bil zelo vesel, zato sem obljubil, da pridem. Zdaj s svojim čarovnikom iz slane morske vode na hitro naredim še 190 litrov pitne vode, z njo napolnim tank in nekaj plastenk, potem se oprham in grem na večerjo. Pri Marjanu na barki se imamo odlično: večerja je čudovita, za posladek flambirane palačinke, vsi štirje pa se imamo lepo. Pogovarjamo se, se smejimo in v ozadju poslušamo glasbo. Kar škoda je, ker je že pozna ura in se je treba posloviti. Pa saj morajo tudi oni v posteljo, ker zjutraj nadaljujejo pot. Res je bil čudovit večer. Hvala, Marjan!

	V prijetnem sončnem jutru me je s častnim krogom okoli Indiga prišel pozdravit Marjan. Pomahali smo si v slovo in katamaran je odplul proti otokom Vanuatu. Čudovito druženje, čudoviti trenutki in nova prijateljstva, pa čeprav se je zgodilo vse v enem samem dnevu. A obljubili smo si, da se še vidimo. Naredim si kavo, kasneje še obrežem nekaj sadja, saj bo moj današnji zajtrk smuti. Nekaj čez enajsto uro se odločim, da grem na otok. Želim se sprehoditi in raziskati drugi turistični kompleks z imenom Plantation Island Resort (PIR). Na obali grem najprej mimo meni že znanega kompleksa Musket Cove, nato čez letališko stezo in že sem pri tabli PIR. Zdaj grem še malo naprej in zagledam prve bungalove, ki so za razliko od Musket Cova zidani. Lepi so, tako na prvi pogled celo malo večji. Kompleks je zelo velik, zato imajo kar tri bazene, ki so med sabo kar oddaljeni. Bolj kot grem v center tega kompleksa, bolj spoznavam razliko.





	Prvi, Musket Cove, je namenjen bogatim starejšim ljudem, ki si želijo miru. Drugi kompleks PIR je namenjen bolj družinam z otroki in ljudem, ki si želijo zabave. Tako naletim na poseben otroški bazen s spiralnim toboganom, na drevesne gugalnice, na razna igrala, na mize za namizni tenis ter na pravi minigolf. Restavracij je več, kot jih ima prvi resort; tukaj je res vse bolj prilagojeno otrokom. Veliko otrok in staršev sedi v restavraciji, na mizi pa je francoski krompirček, pica ali kar sendvič. Naredim še kakšen posnetek, nato pa se vrnem na barko. Danes sem naredil res dolg sprehod. Zvečer se je veter okrepil, v zaliv še vedno prihajajo nove jadrnice in tokrat je že tako poln, da se nekateri sidrajo kar med druga plovila, zato ne vem, kako bo, če veter spremeni smer ter jadrnice zasuče okoli svoje osi. A noč je še pred nami, veter, ki je napovedan, pa tudi. Jutri bom že vedel, kako je bilo. Preden grem spat, še ustavim vetrni generator, zvežem eno od njegovih elis, da bom slišal, kaj se zunaj dogaja.

	Kot se je pričakovalo, je bila noč res malo naporna. Veter z juga jo je krepko pripihal na naše sidrišče in ob pol četrti uri zjutraj dosegel moč tridesetih vozlov. Nisem mogel več spati, ker mi je ves čas uhajala misel k verigi, tja, kjer je spojena stara z novo. Res je, da je spojena in dvakrat ojačana, a vseeno. Ko veter barko porine nekaj metrov nazaj, vseh 70 metrov verige pa se napne v 18 m globoki vodi, ni prijetno. Sploh če se zavedaš, da imaš samo nekaj sekund časa, da zaženeš motor, če gre kaj narobe. Če bi bilo za mano prosto morje, sploh ne bi mislil na to, tako pa imam samo nekaj metrov za krmo koralni greben, kamor bi Indigo dobro nasedel in polomil krmilni list, poškodoval motorni pogon in verjetno bi se še naredila kakšna luknja. Črne misli sem potisnil na stran in pričakal jutro. Ob sedmi uri je veter padel za 10 vozlov in življenje takoj postane lepše, čeprav tudi okoli 20 vozlov vetra ni malo.

	Nedelja je, Bill mi piše, da je bilo tudi pri njem hudo in da je njegova sidrna veriga že tako izrabljena, da mora kupiti novo. Tudi on preklinja klimo na Tongi, saj tudi njemu ne dela sidrni vinč, motor na avtopilotu in še kaj. Zaradi sorazmerne starosti plovila, sonca, vročine in še česa, je tudi njegov dingi za odpis. Napisal sem mu: »Dobrodošel v naš klub«.

	Danes mi piše še Norvežan in pravi, da je šel v marino, kajti tudi njegova veriga kliče po zamenjavi, sinoči mu je kompresor v hladilniku in zamrzovalniku izpustil dušo, tako da rešuje hrano preko najetega hladilnika v marini, pralni stroj mu ne dela itd. Ja, to so vsakdanji problemi nas, ki uporabljamo plovila vsak dan in so vsak dan v letu izpostavljena naporom, soncu, vetru, valovom in predvsem uničujoči vlagi.

	Popoldne berem knjigo in za pol ure zadremam. Čas je, da si nekaj skuham, zato se lotim kuhanja jagnječjega Fidžijskega karija. Po mesu sodeč je bila to bolj ovčetina. Na koncu je bil kari čudovit in dober, zraven sem skuhal še cassavo (ima še imena: manioka, jucca, … ) za prilogo in jo stisnil v modelček. Kari sem si skuhal za dvakrat, jutri ga bom jedel z rižem.





	Recept za fidžijski jagnječi curry

	 (za pribl. 3 osebe) pribl, 50 minut priprave in kuhanja na plinu

	2 žlici olivnega olja (meni je še boljši na dveh jušnih žlicah masla)

	1 tanko narezana čebula

	500 gr na srednje velike kocke narezano meso ovčetine (jagenjček bo bolj

	za na žar)

	5 narezanih strokov česna

	1 žlica narezanega svežega ingverja

	½ večjega korenčka narezanega na drobne kocke

	3 čajne žlice curryja v prahu

	1 čajna žlica dimljene paprike v prahu

	1 čajna žlica kurkume v prahu

	1 čajna žlica koriandra v prahu

	½ čajne žlice kumine v prahu

	½ čajne žlice cimeta v prahu

	400 gr mletega paradižnika ( jaz vzamem pelate v konzervi)

	1 ščepec soli

	Poper in pekoč čili po okusu



	Priloga: basmati riž ali kruh naan (spečeš ga kot tršo palačinko iz vode in moke)



	No, pa se je veter umiril. Vse se enkrat zgodi z razlogom. S sidrišča odhajajo barke, kot bi gledal konvoj, ena za drugo. Tudi jaz grem danes, a šele po zajtrku in kavi.

	Končno le dvignem sidro in tudi sam odplujem s sidrišča. Moja današnja pot nima cilja. Kjer bo lepo, bom sidral. Morda bom le za cilj izbral otok, ki nima veliko koralnih grebenov in glav. A najprej moram obpluti te, ki me obdajajo. Če kdo reče, da mu je enostavno pluti po Fidžiju, potem je hvalisavec ali pa je nekaj z njim narobe. Tukaj se zgodi več nasedanj na koralne glave in grebene, kot pa sem do zdaj sploh slišal za to, kaj šele videl.

	A tako je. Plujem po kartografiji na ploterju, GPS mi kaže točko plovbe, zraven imam še aktivno satelitsko sliko na Google maps in seveda točko plovbe. Obe sta si različni, jaz bolj plujem po slednji, zraven pa seveda uporabljam oči, polarizirana očala, daljnogled in še kaj. Pridem iz objema otoka in zaplujem med oba koralna grebena. Plovba tu teče umirjeno nemoteno, globina pa je skoraj 50 metrov. Čez čas se na ploterju pokaže plitvina ter prikaže štiri križce, ki naj bi ponazarjali visoke koralne glave v vodi. Satelitska slika tega nima in tega ni videti. Pogledam po gladini in meni se zdi morje globoko. Za vsak primer plujem ob tej plitvini na sliko po ploterju, ko jih zagledam. Zavijem ostro v levo, saj so pred mano, oddaljeni pribl. 30 m. Bele boje, ki plutajo na gladini, so v velikosti nogometne žoge. Štiri so v vrsti. Najprej vidim prvo in drugo, kasneje še ostali dve. Pa saj to ni res! Če bi plul na avtopilota in če bi šel zdaj na stranišče, bi mi ob dotiku na koralno glavo ušlo v hlače. Hlače so za enkrat še suhe, jaz pa moker po čelu, utrip imam 130 na minuto, stres pa je večji kot včasih v službi. Zaplujem mimo in preklinjam, čeprav sem vesel, da se ni nič zgodilo.



	OTOK MANA, FIDŽI



	Plujem dalje in si ogledujem otoke, čeprav mislim, da ne bom šel daleč. Najbližji je otok Mana. Zaplujem desno in se bližam otoku. Priplujem do vhoda v kanal, ki je lepo označen, in plujem po cca 12 m širokem kanalu. Globina 19 m, nato 16 m, nato 14 m, in lepo gre … Kar naenkrat 4,2 metra! Potem pa spet 8 m in 12 m … Plujem slalom med količki, a varno priplujem v laguno. Še sreča, da je plima. Tisto s 4,2 m ob močni oseki ne bi bilo ravno v redu. Sidram na petnajstih metrih globine in v vodo spustim 60 metrov verige. Edina jadrnica v laguni je Indigo. Sami motorni čolni so v vodi, na obali pa turistični resort z glasno glasbo. En dan in noč bo za zdržati, sploh že zaradi tega, ker bo spet zapihal veter z juga, in tukaj je odprto na jug, bolj kot sem si mislil. Zvečer si skuham riž, kari imam od včeraj in ga samo pogrejem. Odlična večerja bo to.





	Do svita je bila noč prijetna, sicer malo valovita, a bilo je prijetno spati na sidru, sploh ker je bilo brezvetrje. Ob svitu pa so začeli brneti čolni domačinov, ki so odhajali v službo, na sosednji otok Malolo. Takole blizu resortov si pa res ne želim sidrati, pa ne zato, da jih ne maram, ampak hrup in glasba sta tista, ki me tudi po polnoči zmotita. Zjutraj delujem v ustaljenem ritmu, dokler me močno ne zaziba mali trajekt za prevoz oseb. No, hvala, takole pa res ne bo šlo. Ko se barka umiri, spoznam, da ni mogel drugače. Ozko je, in ko želi pristati ob pomol, mora z enim motorjem pritisniti na vso moč, da lahko zavije in pristane. Pa še jaz sem se mu nastavil v neposredni bližini. Vse se umiri, jaz pa grem na kopno. Ogledam si resort, plažo in okolico. Po treh urah se vrnem nazaj na barko. Pogledam na tablico in grem na internet, da bi videl, kdaj je največja plima. No, pa sem jo zamudil za nekaj ur, a še vedno ni popolna oseka. Zato vključim motor, dvignem sidro in po poti, kjer sem priplul, tudi odplujem. Stisne me le pri grebenu, kjer je ovira najvišja. Pridem ven in se zahvalim bogovom morja za srečno izplutje.





	YARO BEACH, OTOK MALOLO LAILAI, FIDŽI



	Že včeraj, ko sem plul mimo otoka Malolo, sem na severni strani videl čudovito plažo in tri plovila, ki so očitno sidrana pred njo. Dobro zavetrje je tam od južnega in jugovzhodnega vetra, zato grem tja. Ko prispem, plujem levo od večjega katamarana in sidram v varni razdalji od njega. V vodo spustim vseh 74 m verige, saj je tukaj globina 24 m. Kljub temu sidro lepo prime in jaz dodam na verigo le še varovalo verige z amortizerji.

	Preoblečem se v kratek neopren, pod desno koleno si pripnem nož, si opašem pas, na katerem imam dva kilograma svinčenih uteži in si pripravim podvodno puško. Napihnem še potapljaško bojo, si jo zavežem z vrvico na pas, nataknem si še ribiško mrežo za ulov okoli pasu, rokavice, plavutke, še maska z dihalko … Uf, še ko to pišem, je tega precej, kaj šele, ko vse to pripravljaš in daješ nase. Voda je prijetna in topla, 27°C mi pokaže na merilniku. Spustim se v vodo in najprej moram preplavati v bližino grebena, saj bo tam voda manj globoka.





	Po nekaj minutah sem tam in osupne me lepota koral in živopisnih ribic, ki se mešajo med sabo. Fotografiram jih s podvodnim fotoaparatom. Nato jih zagledam, štiri večje srebrne lepotice so postavljene v vrsto. Bahato plavajo proti meni in jaz se ne premikam, ne diham. Potem namerim in eno zadenem v zadnji del trupa. Moja je. Snamem jo s harpune in jo položim v mrežo ob desni nogi. Dolga je kakšnih 30 centimetrov in ta bo dovolj za danes. Ena riba na dan zadostuje mojim potrebam. Če si bom zaželel jutri nove ribe, ponovim vajo. Moj prijatelj Gregor z Dolenjske pravi, da je riba najboljša, ko je ‘frišna’.

	Zvečer si spečem dva fileja ribe, ki sem jo na barki očistil, nato pa si spečem se mlad krompir in naredim zeljno solato. Zvečer pišem in se ob določenih dogodkih prijetno nasmejim. Življenje zna biti lepo!





	Jutranje sonce in tista prijetna temperatura me privabita v kokpit. Sedim in gledam na morje, na kopno. Sam sem na sidrišču, če se temu sploh lahko reče sidrišče. Ne moti me, če nisem z ljudmi, ne moti me, če nisem ob velikem mestu. Ne moti me, če sem sam. Imam svoj pogled na to in znam si urediti misli, ter poskrbeti za svoje duševno stanje. To ni isto, kot biti sam doma en dan, morda dva. A meni je tukaj v redu, da lahko pišem, delam. Spet nastaja članek, reportaža, spet imam delo, ki ga rad opravljam, delo, ki me veseli. A moram malo razmigati mišice tudi po kopnem. Sedem v dingija in zaveslam proti obali. Do obale bi šel tudi z motorčkom, a je koralni greben širok vsaj 100 metrov in več, zato raje veslam, ker je voda tam zelo nizka. Pridem na obalo in potegnem dingija do mangrov. Vseeno ga privežem za vejo mangrove, čeprav voda ne pride tako daleč.

	Bos se odpravim po obali, ki je dolga vsaj tri kilometre. Jaz sem nekje na sredini in počasi grem po desni strani peščene bele plaže, ki je posuta z drobnimi suhimi in belimi koralami, kakršno imam tudi sam okoli vratu. Zamislim se, kako bi na tej plaži užival moj vnuk. Bela mivka, korale, tisoč školjk raznih oblik in barv ter ogromno sence pod mangrovami. Voda je tu plitka, zato 30 metrov od obale sega komaj do kolen. Šele nato se začne plitvi koralni greben, v katerem je na tisoče malih ribic in modrih morskih zvezd. Užitek za otroke in raj za starše. Jaz imam svoj cilj, da si od blizu ogledam Likuliku Lagoon resort. Ta je na lestvici desetih resortov in je rangiran na 9. mesto. Cena nočitve v apartmaju po osebi znaša že od 900 $ dalje. Najdražji je King Deluxe bungalow na svojem lastnem otočku, ki stane 2.990 $ po osebi na dan. Zavijem okoli rta in jih zagledam, hiške na vodi, kot v večini letovišč na južnem Tihem oceanu. A te so veliko večje, drugačne. Spet grem naprej in pridem do plaže, kjer vidim, da v vodi umetno sadijo mladike mangrov. Pot me pripelje do mosta, kjer fotografiram vse, kar se mi zdi prijetno za oko. Tudi bungalov s svojim zunanjim bazenom in ležalniki ob plaži najdem. Šele zdaj izvem, da je Bora Bora mala malica za Fidži. Spet grem dalje, srečujem ljudi, oskrbovalce, čistilke, sobarice, vrtnarje … Ups – in varnostnika. Ta me po kratkem in nič kaj prijaznem pogovoru pospremi po poti, po kateri sem prišel. Seveda, resort je zasebne narave in namenjen samo njihovim gostom. Tudi to, da bom spil pivo v njihovi restavraciji, zapisal reportažo za zelo znano revijo, novinarska izkaznica – nič ne pomaga. »Ven!« Prav, no, pa grem. Ko sem zunaj resorta, čeprav ni ograjen, se po poti povzpnem na 164 metrov visok hrib, s katerega imam čudovit razgled na resort, na drugo stran, kjer je Indigo, na bližnje otoke. Od tukaj se res lepo vidijo pod vodo nakopičeni koralni grebeni s čermi. Šele zdaj vidim, koliko tega je v morju. Vrnem se do dingija in odveslam na barko. Dober sprehod je bil, dolg, in še na hrib sem šel. Na barki si zvečer skuham kitajske rezance z zelenjavo, saj moram porabiti še zadnjo svežo zelenjavo, ki jo imam na barki. Kasneje se spravim k delu in pišem. Prijeten dan je bil in jutri bo nov, morda bo čas za premik.





	VUDA MARINA, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	 Jutro obsijano s soncem, na mojem obrazu pa nasmeh, kot že ne vem koliko krat. Le kako človek ne bi bil vesel takšnega trenutka. Vetra je ravno prav, ne premalo in ne preveč. Torej je danes pravi dan za premik.

	Dvignem sidro in zaplujem po kanalu. Nič posebnega se ne dogaja, saj je med obalo in koralnim grebenom dovolj prostora za plutje. Po skoraj treh miljah zaplujem iz plitkega obroča in plujem po ‘globokem morju’. Tukaj je morje globoko med 25 in 50 metri. Nekako se ne morem navaditi na to globino, ves čas se mi zdi, da je voda prenizka. Navajen sem na drugačne globine, na drugo barvo oceana, vse, kar je pod 1000 metrov, je zdaj zame nizka voda.

	Po petnajstih miljah jadranja se približam obali otoka Viti Levu. Sidram pred Vuda marino, kjer je na sidru le Norvežan Gaute. Seveda, marina je tu zato, da se v njej privežeš, ne pa da si zunaj in se gugaš na valovih. A on je še vedno tu. Oprham se, oblečem in se z dingijem zapeljem dobrih 500 metrov do marine. Danes grem tja s posebej dogovorjenim namenom.

	Sprehodim se med barkami in jo zagledam – rdečo barko z imenom HIR 3. Na njej plapola Hrvaška zastava. Potrkam in iz barke pride lastnik Saša, nato za njim še drugi član posadke, Nebojša. Bil je še tretji, a je včeraj odletel domov v Hrvaško. S Sašo se poznava samo preko interneta, saj sva se tudi prej dopisovala, preden je odplul na pot okoli sveta. Končno pa sva se srečala tudi na oceanu. Spijemo kavo na barki, a ker je prevroče, gremo v restavracijo, saj še nisem nič jedel. Devet dni nisem bil v trgovini, restavraciji, devet dni nisem zapravil niti centa. Tokrat si privoščim kosilo za 8 EUR. O, kako prija!





	Kasneje se nam pridruži še Bill in skupaj preživimo čudovit popoldan. Ta nas kasneje povabi na svojo barko in druženje se nadaljuje pozno v noč, a zaključi na barki HIR 3, v zgodnih jutranjih urah.

	Tu je tako, kot bi se nekdo igral z nami in nastavljal veter, odvisno od razpoloženja. Ko preverjam vreme, vem, kdaj in kje moram biti, kje bo še znosno na sidru, in vem, koliko vetra naj bi zdržala veriga. A vendar me včasih vremenska napoved preslepi, kot se je to zgodilo sinoči oz. danes ponoči. Vetra je bilo preveč, okoli 26 vozlov. Spet je bilo zelo, zelo ‘rolly’. Takrat si vedno rečem, da bo treba le zdržati do jutra. In ko se je naredil beli dan, sta veter in val malo popustila, zato sva z Norvežanom odšla na kopno. Kupiti bi si moral vsaj kruh in še nekaj drugih potrebščin, obiskala sva še Irca Billa, ki so mu plovilo prestavili iz vode v ciklonsko luknjo. Bill se je odločil, da za dva meseca zaključi sezono jadranja. Preveč stvari se mu je nabralo in pač ne zdrži pritiska, poleg tega pa noče več jadrati sam.

	Spet zapiha veter in sonce se prekrije z oblaki, zato skočiva v dingi in se že po visokih valovih zapeljeva nazaj do moje barke in nato gre on naprej še na svojo. Dvignem še dingija na palubo in skoraj sam padem v vodo, ker je veter močan, dingi pa je zajel veter. Še nikoli se nisem odsidral 70 metrov stran od grebena pri 27 vozlih vetra. Da sem bil kolikor toliko varen na premcu, sem se privezal z oprsnikom in od tu naprej s pasom na ‘life line’. Končno je vse gotovo in zaplujem z vso hitrostjo stran od grebena. Zdaj imam val od zadaj in se občasno preliva v kokpit.

	Sredi poti pogledam na merilnik vetra, ki mi kaže dobrih 30 vozlov vetra, s sunki pa krepko čez. Valovi pa … Saj če povem, da so bili visoki dober meter, to marsikomu ne pomeni nič. No ja, valovi znajo biti različni. Hitro se prestavljava do varnega zaliva Saweni, kjer naj bi bil varen zaliv za veter in valove z juga in jugovzhoda. Razvito imam samo sprednje skrajšano jadro, da le to stabilizira barko, da ne poskakuje kot besna kobila. Norvežan pluje 200 metrov pred mano; včasih vidim njegov trup barke, spet drugič ne. Tako je, ko se valovi dvignejo, pa ima 56-čeveljsko barko (17 m).





	SAWENI BAY, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Končno le prispeva in preplujeva teh slabih 5 NM ter si med sidranimi barkami izboriva prostor za svoje sidro. Komaj priplujeva v varen zaliv, kjer je vsekakor veliko bolje, kot je bilo tam, ko se z leve strani od barke približuje nevihta, ki je bila dokaj pestra, zato smo vsi poplesavali na sidrišču. Kot je prišla, je čez dobre pol ure odšla, barka se je posušila in pristopil sem k delu. Zaliv Saweni je dobro zaščiten in eden redkih zalivov, v katerega se lahko umakneš pred nevihto, slabim vremenom ali pa kar enostavno ostaneš tu, ker si rad na Fidžiju. Ob sobotah in nedeljah je tukaj polno kopalcev, pretežno domačinov. Edina slabost tega zaliva je ta, da v bližini ni nobene trgovine, pravzaprav je tudi do prvega večjega naselja več kot dva kilometra. V tem naselju je prva trgovinica, ki je manjša od našega tobačnega kioska, izbor artiklov pa zelo slab. Bistvo tega zaliva je, da tukaj mir in sidranje nič ne staneta. V miru bom preveril, kaj se dogaja z mojim avtopilotom in izvenkrmnim motorjem. Nobeno ne dela, kot bi moralo.

	Danes sem večino dneva pisal reportažo za revijo. Pisal sem o atolih Tuamotus in se večkrat zasanjano ozrl na slike v mapi, ki me spominjajo na meni enega najlepših krajev južnega Tihega oceana. Koliko časa je že preteklo od takrat? Leto dni. Velikokrat rečem, če bi lahko, bi prestavil barko še enkrat na Markeško otočje in zelo počasi plul do Avstralije naslednjih 5 ali 7 let. Ostali svet me nekako ne zanima več. Zdi se mi, da je vsa lepota tega sveta zbrana ravno tu. Pa to ni samo moje mnenje, to je mnenje marsikoga, ki je preplul ta čudoviti del oceana in se je bojeval z odhodom na druge otoke. A enkrat pač zapustiš rajske otoke in le redki so, ki v tem raju ostanejo in tam vržejo sidro za vedno. Zazvoni telefon. Prejmem sporočilo s sliko svoje barke. Poslala mi jo je prijateljica Helena, Američanka, ki je pravkar na katamaranu vplula v naš zaliv. Dogovoriva se za jutrišnje srečanje na moji barki in jutranjo turško kavo. Ozrem se po zalivu, da bi videl, kateri katamaran prihaja. Vidim ga. Velik je in na njem si je našla delo kot varuška dveh otrok. Danes je v zaliv prišlo 9 novih bark, torej nas je že 17, a v njem ni nobene gneče. Očitno postaja ta varni zaliv zelo popularen med jadralci.





	Helena naslednje jutro pride k meni. Nisem je videl že dva meseca. O, koliko sva si imela povedati! Ob pogovoru sva se nasmejala in kasneje uživala v kavi. Ko je odšla, sem si naredil dober pozen zajtrk, nato pa sem se lotil pisanja. Danes moram zaključiti in besedilo skupaj s fotografijami poslati v Slovenijo.

	Upam, da bo internet dovolj hiter, da mi bo uspelo. Zvečer na barko povabim Norvežana, ki mi prinese slabo novico. Najprej mi jo pove, potem mi jo da še prebrati. Na Tahitiju smo vsi poznali danski par Gwen in Uddi. Norvežan se je kar precej časa celo družil z njima. Imata veliko 50-čeveljsko jadrnico in sta oba zelo prijetna. Potujeta že nekaj let in ker je Uddi glasbenik, sta poznana, kamor koli prideta. Plula sta s Cookovih otokov proti Tongi, ko sta približno 50 NM od otoka Nuie zadela v neznan predmet, ki jima je naredil luknjo v trupu in barka se je začela potapljati.





	Rešila sta se tako, da sta aktivirala rešilni splav in se prestavila vanj, saj je po njunih besedah jadrnica zelo hitro potonila. Ker je Uddi preko Epirba oddal klic za reševanje, je operativni center na tem delu morja priklical dve jadrnici, ki sta bili pribl. 10 NM oddaljeni od mesta dogodka. Obe sta se odzvali in prišli na kraj nesreče ter pomagali Gwen in Uddiju, da sta se vkrcala na barko. Zdaj sta že na varnem v zavetju Tonge. Spet še ena žalostna zgodba med mnogimi, ki se dogajajo skoraj vsak dan na tem širnem Tihem oceanu. V tem zalivu ostanem še dobre tri tedne, zato se moram lotiti dela pri avtopilotu. Kupiti bom moral novega, drugače pač ne gre. S svojim delom sem nekaj zaslužil, nekaj denarja se je privarčevalo, ker sem se odločil za samoto in cenovno ugodno življenje, ki je odrezano od sveta.





	VUDA MARINA, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Po zajtrku sem dvignil sidro in odplul nekaj milj stran v Vuda marino, saj mi zmanjkuje interneta in hrane, pa še marsikaj drugega bo treba postoriti v marini. Cena marine je sprejemljiva, je poceni, ni primerljiva z našimi cenami v marinah na Jadranu, a vseeno je tudi to zame strošek. Priplujem v marino in dobim prosto mesto ob boku jadrnice HIR 3. Kolega sta še tu in sta vesela, ker se spet vidimo. Takoj predlagata skupni večer in me povabita na večerjo presenečenja. Do takrat imam z barko še veliko dela in prav vesel sem, da bo danes za večerjo skrbel kdo drug.

	Čeprav na HIR-u 3 ni pečice v štedilniku, je Nebojša naredil in na plinu v ponvi spekel cel kup malih burekov, nadevanih s krompirjem (krompiruša). On je vegetarijanec, zato ni bilo mesa. Po večerji je sledilo še nekaj anekdot iz njegovega življenja, na kar smo na trenutke ugotavljali, da smo imeli kar lepo otroštvo in mladost. Pozno je in grem na svojo barko, jutri pa ju jaz povabim na drugačno večerjo.

	Sreda je. Ker potrebujem nekaj stvari za barko, moram spet v Lautoko. Finančno je to zelo majhen strošek, saj stane avtobusna vozovnica komaj 0,69 EUR v eno smer (pribl. 16 km). Takšen ‘izlet’ mi vzame celo dopoldne, saj avtobusi vozijo brez nekega posebnega voznega reda. Sploh kadar je poln, odpelje takoj. V mestu grem najprej v specializirane trgovine in kupim, kar potrebujem. Potem obiščem še tržnico, mesnico, trgovino itd.

	Ura je že skoraj tri popoldne, ko se vrnem v marino. Ob šestih prideta Saša in Nebojša na večerjo. Najprej jima ponudim pivo, jaz pa na krmi v 'picapan posodi' spečem nekaj raznovrstne zelenjave in popečem že prej skuhano polento za prilogo, kar ponudim Nebojši, za Sašo in sebe pa spečem čevapčiče ter jih nadevam v posebne kruhke, ki nadomestijo lepinje. Čeprav sem šel dokaj pozno spat, sem bil že ob štirih zjutraj buden kot ris. Morda sem se sinoči prenajedel, saj so čevapčiči težka hrana za zvečer, zato sem do sedmih zjutraj pretežno bral. Sledil je lahek zajtrk, ki je bil bolj nežen za želodec. Najbolj so bile trde in težke vsakodnevne tablete, ki jih pač moram pojesti, da lahko normalno funkcioniram.





	Malo kasneje prejmem novico, ki me je pustila brez besed. Moj Fidžijski prijatelj Žare je umrl. Najbližji sosedje so ga našli v njegovi hiši na tleh. Ker se nekaj dni ni oglasil pri njih, so šli k njemu in ga tam našli mrtvega. To me je tako prizadelo, kot bi mi umrl nekdo iz sorodstva. Bila sva si blizu. Spomnim se njegovih besed: »Lahko bi bil kjerkoli, a tukaj so sončni zahodi najlepši. Ostal bom tukaj in jih gledal. Tako sem najbolj srečen.«

	Dragi prijatelj Žare, upam, da si bil res srečen in upam, da boš srečen tudi na drugi strani mavrice. Pride čas, ko se na drugi strani spet srečava.

	Počivaj v miru!



	Pravzaprav pa, kaj sploh je življenje? Kaj je sreča? Če bi me nekdo vprašal, naj izstrelim pet besed o sreči, bi se mi verjetno pri tretji že zataknilo. Včasih sem imel v mislih samo eno besedo: denar. Če imaš denar, imaš vse. Danes razmišljam drugače. Prioriteta mi je biti živ, zdrav in vsaj toliko socialno neodvisen, da nisem nikomur v breme. Ob sebi si želim imeti peščico tistih pravih oseb, ki so mi res blizu. Dovolj je že, če pogledam okoli sebe, vidim svet, ki se preliva v barve, iz katerih lahko potegnem milijone odtenkov.





	Pravzaprav vsak lahko potegne nekaj iz vsega tega, če si to le želi. Najlažje je brezbrižno in suhoparno deljenje besed: »Meni je v redu tako, kot je.« Pa saj ne vem, zakaj sploh pišem o tem, morda le zato, ker sem danes potrt in strt v duši. Preplavili so me oceani občutkov, preplavila so me morja spominov, ki sem jih preživel z njim … Ah, Žare, zakaj? Zdaj vem, da je zagotovo vedel, da mu ne ostane veliko časa na tem svetu, a tega ni nikomur povedal. Niti meni.

	Opoldan grem na kopno, da se sprehodim, da si prevetrim glavo in misli. Ob pisarni marine srečam kolega Roberta. Njega sem prvič srečal na Markezih, točneje na otoku Fatu Hiva. Preprost možakar je, ki pluje s svojo družino na 42-čeveljskem Hallberg Rassyu, na katerem se vije danska zastava. Potem izvem, da je Hrvat, poročen z Danko. Evo ga, pa ima Hrvaška še enega morjeplovca. Ob njem sta še oba člana jadrnice HIR 3, ki čakata z odjavnimi papirji na uradnike, saj se bosta danes odjavila in zapuščata Fidži. Njuna pot se nadaljuje in lovita vreme kot tudi morske tokove. Njuna naslednja destinacija je Nova Zelandija.





	Pozno popoldne le izpluje rdeča barka in ni mi ravno vseeno. Navadil sem se nanju, a vsak ima svojo pot, svoj cilj. Eni odhajajo prej, spet drugi kasneje, nekateri ostajajo. Objem, stisk roke, besede dobrih želja in upanje, da se še kdaj srečamo.

	Tako pač je; ko se navežemo drug na drugega, ni enostavno. Kasneje v kokpitu spijem pozno popoldansko kavo; tokrat mi prija sladko in sploh ne vem, koliko keksov sem ob kavi pojedel. Verjetno mi je padel sladkor. S tabletami znižujem holesterol, trigliceride, urate, strdke v krvi, sladkor ipd. A telo pač samo pove, kaj potrebuje. Jaz najbolj kavo. Ta magični napitek, pri katerem že ob kuhanju le-tega komaj čakam, da vidim skodelico na mizi. Za nekatere se z njo prične začetek dneva ali samo jutranje prebujanje, spet drugi jo pijejo po kosilu, nekateri pa jo obožujejo zvečer. Tudi jaz ob kavi uživam. Pijem jo počasi in ob njej po navadi berem elektronski časopis. Ne razumem pa Italijanov, ki svojo skodelico macchiata spijejo kar na nogah, na dah, in potem gredo dalje. Hm … je to kultura pitja kave? Pravzaprav sploh ne vem, kakšna je ta kultura. Dolgo sem mislil, da so kavo odkrili Turki. Po njihovih slikah sodeč, so znali s kavo uživati sede in ob pogovoru. Potem sem prebral, da je kavo odkril pastir v Etiopiji, ki je opazil, da koze, kadar jedo posebne ‘bunkice’, postanejo bolj živahne. Te bunkice je odnesel v samostan, nato pa so si vso slavo o kavi prislužili menihi. Ko sem leta 1995 prvič obiskal Turčijo, turistično seveda, sem bil presenečen, ker se je tam pil večinoma čaj v posebnih steklenih skodelicah. In ja, kava je šele kasneje prišla do Turčije in potem še naprej na ozemlje Evrope. Kar nekaj nas je, ki brez nje ne začnemo dneva.

	Jutro je in danes upam, da bo lepši in boljši dan, kot je bil včerajšnji. S petimi dvajsetlitrskimi kanistri na vozičku se sprehodim do bencinske črpalke, kjer natočim gorivo. V marini je gorivo malo dražje, kot je na bencinskih črpalkah, kjer le-tega točijo v vozila. A cena še vedno ne presega 0,78 EUR po litru dizla. Veliko ceneje je, kot v Sloveniji, in še ceneje kot v hrvaških marinah. »Življenje v paradižu je lepo!« Prinesem 108 litrov goriva na barko in kanistre zložim v bokaporte (skladišče za rezervno gorivo v kokpitu). Nato me sosed Tim povabi na hladno pivo, ker sem menda tako zelo garal. Hahaha, dober je ta Tim. Po moje mu je bolj dolgčas, ker je trenutno sam. Pijeva pivo, vmes pa mi razlaga, kako je lažje živeti tukaj. Tudi veliko ceneje je kot življenje v Avstraliji. Seveda naštevava, kaj vse potrebuješ za normalno življenje na barki, saj če nisi v marinah, si lahko na sidriščih, ki pa so zastonj. Pa naj omenim, da tudi marine niso tukaj pretirano drage, saj stane njegov dan bivanja v marini 13,45 EUR, vključno z davki, takso, elektriko, vodo in internetom pri glavni pisarni. Moja cena marine je 11,25 EUR na dan. Spomnim se besed dveh oseb, nekje izpred meseca dni nazaj, ki sta mi napisali, kako lepo je tako pluti, videti svet, živeti v večnem poletju, a škoda, ker je to življenje tako drago. »Za to moraš imeti vsaj 3.000 EUR na mesec,« sta napisala. Samo nasmehnem se, kajti že večkrat sem napisal, koliko potrebujem za svoje življenje. Ker si tudi sam pišem vsak porabljen cent, sem izračunal, koliko me res stane tisto osnovno življenje na mesec v tem raju – Fidžiju. Pa sem vzel papir in svinčnik in sem začel pisati, kaj je bilo kupljeno od hrane in koliko sem porabil za to na mesec. Dejansko živim in jem kot doma, le kakšna salama je manj na krožniku, ker teh tukaj ni, a o tem sem že 126 krat pisal. Zajtrk je po navadi iz sadja in jogurta, spet drugič jajca, jogurt in ovseni kosmiči, kakšen domač tunov namaz, tudi sardine iz konzerve mi včasih zadišijo, maslo, čez dan kakšna papaja, banana, vrstica čokolade, potem je popoldanska kava in trije keksi, pozno popoldne pa pozno kosilo oz. večerja, ki je v večino primerih sestavljena iz mesa in priloge, včasih pa je samo dobro pečena zelenjava in priloga. Na to prija kakšno malo pivo, tudi internet na barki je v to vključen, zvečer ob filmu pa kakšna manjša pest arašidov. Seveda k dnevni porabi prištejem čistila, zobne paste, šampone, gele, kreme ipd. Vodo si sam proizvajam, kupim le nekaj dizla, če se premikam na sidriščih in če plujem med otoki. Vse našteto sem seštel in dobil znesek za tri mesece, potem pa delil na en mesec. Rezultat: 428 F$ ali 183 EUR na mesec. Seveda tu ni položnic, ni kurjave, ni registracije avta, ni zimskih in lepih oblačil, ker jih pač ne potrebujem. Takšen rezultat sem pričakoval. No, dodati je treba še nepredvidene stroške za npr. kakšno kosilo za 4 EUR, dodatno pivo, če si v družbi, a še vedno ne zapravim več kot 280 EUR na mesec, če je seveda vse v redu z barko. In potem se sprašujem, zakaj sem tu že štiri mesece in me ne vleče nikamor drugam, kjer je vse dražje in drugače. Ja, desetkrat manj stane življenje tukaj, kot si drugi to mislijo. Jadranje v raju je očitno poceni. Žal nekateri poznajo samo Hrvaško, kjer pa verjamem, da je vse drago. Najdražji so, ko se s prijatelji srečujemo v konobah. Zakaj pa ne, ‘ima se, može se’!

	Moram priznati, da sem zgoraj napisano želel že izbrisati, a mi potem ni dalo miru in sem pustil. A o stroških pišem zadnjič! Vsak zapravi, kolikor ima in kolikor pač lahko dá!





	MUSKET COVE, OTOK MALOLO LAILAI, FIDŽI



	 Odjavim se iz marine, napolnim rezervoarja z vodo, izklopim elektriko ter se pripravim za izplutje. Čas je, da odplujem še kam drugam. Nekam daleč mi ni za iti, zato si izberem popularno destinacijo Musket Cove, čeprav sem bil že dvakrat tam. Zunaj na sidru, pred marino je z drugimi barkami sidran tudi Norvežan. Pokličem ga po radiu in mu povem, da odhajam na otok Malolo. Ker nima česa početi, bo tudi on v toku dneva dvignil sidro in se vidiva tam, mi odvrne. Pomaham in plujem naprej. Sidram in ker je vroče, se oprham na krmi, nato pa v kokpitu berem knjigo. Komaj začnem brati, pripluje do mene 43-čeveljski katamaran, s katerega me nekdo kliče po imenu. Zagledam ga, rojak, Slovenec Sašo Kaus, ki je bil s svojim plovilom na drugi strani otoka. Takoj ko sidra poleg Indiga, me povabi k sebi na kozarec vina.





	Pridem do katamarana in Sašo mi zaželi dobrodošlico na njegovem novem plovilu. Že kar nekaj časa jadra v tem oceanu in zdaj se je odločil, da bo nekaj let ostal na Fidžiju. Pravi, da tudi čez ciklonske sezone.

	Spoznam še njegovo partnerko, nato pa nazdravimo našemu srečanju s steklenico rdečega vina. Jenny prinese še čudovit pladenj, poln lepo narezanih koščkov lubenice, krekerjev in sira brie. Ker je na sidrišču tudi Škot Rick, pride še on in imamo čudovito opoldne. Proti večeru naju Rick zapusti, kajti k njemu na barko prihaja Ben Fogle, slavni režiser in popotnik, ki bo z njim opravil intervju in oddajo.

	Ko se vrnem na barko, si skuham še zelenjavno večerjo, se še enkrat oprham, kajti danes tu ni kaj dosti vetra, zato je peklensko soparno. Najraje bi odprl vsa okna, a tudi to ne bi nič pomagalo, ker je brezvetrje. Le komarje bi privabilo v notranjost, s katerimi bi se moral bosti nekaj naslednjih dni.

	Noč, polna bolečin v nogi, pravzaprav v sklepu leve noge. Putika ali revma? Kako naj vem, če si ne morem izmeriti uratov v krvi? Aparat za sladkorno bolezen in še kakšnega so izumili, za putiko pa še ne. Gleženj me boli, da se komaj premikam, je pa zanimivo, da ni rdeč in ne zatekel. Po moje bo revma, saj mojih 14 let dela v rudniku, na vlagi, mokrem in prepihu nekje pusti svoje posledice. Uf, moral bom vzeti Naklofen in potem bo malo bolje, kasneje še enega … Stara praksa že 30 let. Ker sem noč prebedel, sem zato spal do 9:30; ko sem se zbudil, je bolečina že malo popustila. Zanimivo je piti prvo kavo ob tej uri, tri ure po mojem vsakodnevnem obredu. Drugače pa je dan minil ležerno, s prebranimi skoraj 300 stranmi v knjigi od 500, kot jih vsebuje. Že dolgo nisem bil cel dan v kokpitu in bral knjige v zavetju sprayhooda. A lahko rečem, da je bilo prijetno, dokler zvečer tudi mene ni zazeblo in sem moral v salon. Po skuhani dietni večerji sem se prepustil gledanju filma, saj česa drugega v tem vetru ne morem početi. Trenutno piha konstantnih 25 vozlov in barka je še vedno nemirna.

	Tudi naslednji dan sem ostal na barki in tretji dan je bilo z bolečino v nogi že veliko bolje. Revma je bila, saj putika ne popusti po treh dneh. Do mene pripluje ribiški čoln in v njem sta dva domačina, ki izdelujeta kipce in druge izdelke iz lesa. Ti se izdelujejo ročno, zato so za moj žep predragi. Jih pa vneto kupujejo tukajšnji, od mene veliko bolj premožni avstralski in novozelandski turisti. Vseeno se pogovarjam z njima in se iz radovednosti v pogovoru dotaknem sekire, kakršno so v dobi kanibalizma nosili tukajšnji prebivalci oz. bojevniki iz raznih plemen. Ko sem ga vprašal, koliko je v tem kanibalizmu resnice, se nasmehne, vzame iz vrečke in stare torbe knjigo, v kateri je naslikana sekira z izrezljanimi avtohtonimi vzorci, ki jih uporablja pri svojem delu. Očitno je, da je ta fidžijska mitologija le polna zgodb o njeni zgodovini in resnici kanibalizma. Menda je bil na Fidžiju od vseh kanibalov najbolj znan poglavar iz 19. stoletja, Ratu Udre Udre. Piše, da je bil resničen in je pokopan na otoku Viti Levu. Udre Udre je bil nekakšen posebnež, upornik, znan po izvajanju kanibalizma tudi po tem, ko se je Fidži kot angleška kolonija uradno odcepil od matere Velike Britanije. Čeprav nekatere legende trdijo, da je Udre Udre pojedel več kot 4.000 ljudi, je dejanska ocena verjetno bližja številki 900. A tudi to je za današnje čase nerazumljivo, čeprav o tem obstajajo trdni dokazi. Leta 1849, nekaj časa po smrti poglavarja Udre Udre, je duhovnik Richard Lyth, ki je bival na otoku Viti Levu, v bližini nekdanjega poglavarjevega ozemlja naletel na vrsto 872 kamnov, ki so bili postavljeni drug ob drugem. Lyth je nato vprašal sina Udreja, Udreja Ravatuja, o kamnih, in ta mu je povedal, da vsak kamen predstavlja človeka, ki ga je poglavar pojedel. Po besedah sina je imel oče najraje okus človeškega mesa. Ves čas bi imel ob sebi škatlo kuhanega in za tiste čase v kokosovem maslu konzerviranega človeškega mesa, ki bi ga vedno zaužil sam, delil pa ga ni nikoli z nikomer.

	Čeprav nisem kupil nobenega njegovega izdelka, mi tega mojster rezljanja lesa z imenom Ilikimi ni zameril. Sem mu pa podaril dve drobni darili, katerih kar nekaj mi je še v Sloveniji kot reklamo podjetja podaril prijatelj Samo. Čeprav so ta darila skromna, tem ljudem nekaj pomenijo. In zakaj jim ne podariti nečesa, kar sem sam dobil, v zameno pa sem izvedel dobro zgodbo. Zvečer preverim vremensko napoved za to noč in jutrišnje dopoldne. Pihalo bo do jutra, nato pa se bo vreme umirilo. Tudi veter se bo umiril, zato zna spet biti peklensko vroče in soparno.

	Že ponoči se je veter začel umirjati, zato sem se zjutraj prebudil v prijetno, mirno in sončno jutro. Uredil sem se in se zapeljal kakšnih 800 m do kopnega. Ne potrebujem skoraj ničesar, morda le malo kruha, da bom lahko jutri v nedeljo pojedel jajca na oko. To je tradicionalna navada in poskušam se tega držati še naprej. Najbolj so me motile smeti, ki so se v tem tednu nabrale v košu, zato jih z veseljem odložim v keson, nato pa grem na sprehod, da pretegnem noge. Prehodim 4,4 km in se vrnem do trgovine. Spomnim se, da nimam mesa. Pogled se mi ustavi na koščkih jagnjetine, ki so namenjeni za kari. Ker že nekaj dni nisem zapravil niti centa, si to lahko privoščim, nato se vrnem na barko. Na večerjo povabim Norvežana Gauta, ki po večerji ne more prehvaliti mojega fidžijskega karija z rižem, ki je bil res dober. Po večerji me povabi v bar na kopno, saj se mi želi oddolžiti za večerjo. Tam spijeva pivo, se pogovarjava z drugimi jadralci in kasneje, ko ostaneva že skoraj sama, greva na nočni sprehod, da vidiva, kaj se dogaja ob glasni glasbi na drugem delu plaže. Prideva do restavracije in tam so mize skoraj prazne. Le tu in tam sedi kakšen gost na udobnih stolih z izrezljanim fidžijskim motivom. Kolega skoči do točilnega pulta po pivo, ko ga že skoraj zavrnem, saj sta zame že dva mala dovolj, da se mi zavrti v glavi. Še sreča, da sem se dobro najedel. Potem greva do dogajanja na plaži, kjer je rahlo osvetljeno prizorišče, obdano z baklami. Wau … Res je lepo. Na pesku so svečane mize in stoli, oblečeni v bela pregrinjala s pentljo. Čisto ob vodi je poseben prostor s Fidžijsko streho, namesto peska je lesen podest, na katerem plešejo mladi pari. Poroka!

	Sediva na lesenem podestu ob prizorišču, opazujeva ljudi, se pogovarjava, ko čez čas do naju stopi in naju ogovori moški, ki se nato predstavi kot ženinov oče. Malo se pogovarjamo in skozi ta pogovor izvem, da so vsi tukajšnji svatje prišli iz Sydneyja na poroko. Nekateri čez vikend, večina pa bo tukaj ostala 5 ali 7 dni. Theo, kakor je očetu ženina ime, naju povabi za njihovo mizo, a povabilo najprej vljudno odkloniva, saj nisva primerno oblečena. Možakar vztraja, v tem času pride do naju še nevestina mati, ki je verjetno prišla iz toalete. Oba naju pregovarjata in potem le popustiva.

	Tako za njihovo mizo izvem, da je na poroki 58 odraslih oseb in 7 otrok, ki pa so že odšli spat. Ker kolega zanima, koliko stane takšna poroka, nama Theo zaupa, da okoli 19.000 F$ (pribl. 8.000 EUR). V to je vključeno prav vse, kar se dogaja ta večer, skupaj s poroko na plaži, okrasitvijo prizorišča, postavljenimi stoli, matičarjem in fidžijsko živo glasbo. Tudi hrana in pijača sta vključeni v to ceno. Vsi, ki so tukaj, so morali prileteti sem na svoje stroške ter si najeti sobe. Večinoma so to prijatelji mladoporočencev in njih ta znesek za letalo in sobo ne stane veliko, saj imajo v Avstraliji dobre plače. Zanimivo, ni kaj. Ura je bila že blizu polnoči in večina svatov je že krepko nad dovoljeno dozo alkohola, zato se midva zahvaliva za družbo in lep večer ter greva počasi po plaži do dingi pontona. Kmalu naju dohiti skupina svatov, ki gre v bar na otočku, in naju potegnejo z njimi. In tu se je zabava šele prav začela. Kmalu so prišli še drugi in alkohol je tekel v potokih. Plesalo se je na pesku, mizah, fotografiralo, smejalo. Tako je, ko se rešiš objema in nadzora staršev. Pogovarjal sem se s to mladino in lahko rečem, da je že sam avstralski dialekt zame rahel napor, če je pa tu še vmešan alkohol in glasna glasba, pa je še težje. Potem prideta do mene Nick, poročna priča ženina, in njegovo dekle Kate. Ker je bil mladenič alkoholno razgret, mi je naročil pijačo Sambuco. To je nekakšen črn janežev liker, ki ga do zdaj nisem poznal. Hm, naj ga spijem na pivo? To pa res ne, hvala. Ker sem se upiral, so naju skoraj vsi obkrožili in potem se je začelo spodbujanje, ob njem pa so si to pijačo naročili še nekateri. In sem moral. Spil sem samo malo, da sem ga okusil, a okoli mene je družba postala vse bolj glasna, zato sem preostanek izpil na dušek. Vedel sem, da to ne bo dobro, zato sem želel iti na barko, a me je Kate prijela okoli pasu in že sva plesala. Nisem dober plesalec, zato sem vse naslednje plese izpustil in se raje pogovarjal s svati. Ti so me sprejeli, kot da sem njihov.





	Ponoči me je zbudil mehur. Moral bi na stranišče, da odlijem prefiltrirano pivo iz svojega telesa. Še preden sem odprl oči, sem čutil, da me boli glava.

	Okoli mene je bila tišina in še vedno tema. Obrnil sem se in prijel sem nekaj čipkastega. Menda ja nisem slekel neveste in sedaj držim v roki pajčolan? Morda celo nevestino obleko? Postelja se mi je zdela mehka, kot da ni moja. Sem v kakšni tuji sobi? Hočem prižgati telefon, pa ne dela, ker se je izpraznila baterija, zato potipam po steni in najdem luč, ki je tam že od nekdaj. Pogledam po okolici in spoznam, da sem na Indigu, beli pajčolan pa je le mreža proti komarjem, ki jo imam okoli postelje. Očitno se mi je nevesta dogajala v sanjah. Ni kaj, živemu človeku se vse zgodi.

	Dnevi kar letijo in danes je že en teden, kar sem na tem sidrišču skupaj še s kakšnimi petdesetimi barkami. Katamaranov je kar nekaj, vsekakor pa je največ jadrnic in Indigo sodi na sam rep, saj je med najmanjšimi, če ni celo najmanjša jadrnica na sidrišču. Za oceansko plovbo malo prelahka in prekratka. Pravzaprav je meni čisto v redu, saj je priplula vse do sem. Kje so tisti časi, ko se je jadralo z jadrnicami od 7 do 9 metrov, zdaj pa tega ni več. Vsakdo ima rad malo več prostora in vsi smo navajeni na privilegij, ki se mu reče udobnost.

	Jutro je sončno, morje je mirno v zalivu, kot bi bila jadrnica list z drevesa, ki ga je jesenski veter odpihnil v večjo lužo. Plava na gladini, a se ne premika. Tu in tam to mirnost in spokojnost morja prereže domačin v svojem hitrem in ozkem čolnu, ki prečka sidrišče in potem mu s pogledom sledim, dokler ga ne izgubim na obzorju. Na sidrišču je mnogo plovil. Vsa ta plovila imajo svojo zgodbo, vsa nosijo nekaj s sabo. Upravlja jih posadka, pa naj bo to kdo kot jaz, ki pluje solo, par, družina, prijatelji … Večina je ta način življenja izbrala zaradi drugačnosti, želje po nečem novem, dovolj jim je stresa. Moramo priznati, da je ravno slednji postal sestavni del našega življenja. On je krivec za marsikatero bolezen, razvezo, samomor, kajti življenjski ciklus se spreminja. Preveč hitimo, preveč bi radi naredili naenkrat. In ko se vsega zavemo, nam je žal, da nismo storili dovolj zase. Potem pride zasluženi pokoj, ki ga uživamo le nekaj let, kajti to je zadnja distanca, zadnje potovanje, preden zapustimo svet. Če grem z barko v nevihto, imam vsaj upanje, da se živ vrnem iz nje. Ko grem v pokoj, vrnitve več ni, ni več upanja. In kot bi rekel kolega Derm, ki pluje s svojo mlado družino po svetu že nekaj let: »Življenje je zato, da se ga živi. Če mlad plujem, ne pomeni, da sem vse drugo v življenju že izgubil. Ko se nekega dne vrnem nekam, kjer bo moj dom, me tam zagotovo nekaj čaka. Morda nekaj slabega, morda kaj dobrega … Morda sem samo premostil slab čas in se vrnil v tisto boljše.« Tudi sam plujem, a solo. Pa ne zato, da ne bi imel s kom. Veliko je takšnih, ki bi radi pluli. A jaz sem drugačen, jaz svoje potovanje ocenjujem kot svojo posebno izkušnjo, ker se ne želim prilagajati drugim in si ne želim, da mi drugi krojijo moje jadranje. Naj se še tako bere kot ‘kliše’, takšna solo potovanja me bogatijo. Postajam samostojen, odprt, iznajdljiv in veliko bolj samozavesten. Veliko se naučim o samem sebi ter se ne obremenjujem z vsakdanjimi civiliziranimi pričakovanji, ki jih imajo drugi do mene. Včasih sem imel strah od ne dovolj znanja tujih jezikov, razmišljal sem, kako bo, ko si nekje, kjer ne poznaš nikogar, kjer se lahko zaneseš le sam nase. Potem se s časom vse spremeni in takšna vprašanja izginejo, vse postane normalno, kot da si že celo življenje v tem. Tisto najlepše in skrivnostno je ravno to, da ne morem v naprej vedeti, kakšno bo moje jadranje videti, ko priplujem na naslednji otok. Kaj se mi bo tam dogajalo, bom koga spoznal, bom tudi tam sam? Življenje me iz trenutka v trenutek bolj preseneča. Nekaj dni na otoku mi je dovolj in grem v raziskovanje drugega otoka.





	Zgodi pa se, kot tokrat, da mi odgovarja klima, ljudje, način življenja, standard, zato ostajam tudi dlje na enem mestu. Najraje bi vsakemu svetoval, naj gre, naj se preizkusi, naj se odtrga od vsakdanjega ritma in hrepenenja po materialnih dobrinah, katere nihče ne odnese s sabo. Ne hiše, ne avta, ne prihrankov, pa tudi neplačanih položnic ne. Otroci odrastejo in imajo svoje življenje, mi pa mislimo, da so še vedno mali in jih moramo čuvati. Morda bi moral vsak poskusiti še nekaj drugega, drugačnega. Le odločiti se je treba, narediti prvi korak. Če ne gledaš, ne vidiš in kot je napisal H.D. Thoreau: “Ni pomembno to, v kar gledaš, pomembno je to, kar vidiš.”

	Zvečer si pripravim še večerjo, nato pa grem v kokpit in se prepustim zvezdam, morju, rahlemu vetru. Ko bo čas, grem spat. Nikjer na svetu ni na nebu toliko zvezd, kot jih je ravno na južnem Tihem oceanu. Zdi se mi, da so nakopičile ravno tu na tem mestu. Spoznam, da sem zaspan in utrujen, zato odidem v posteljo.

	Že včeraj sem zasledil, da imajo v kuhinji resorta Musket Cove predstavitev oz. učno uro tradicionalne fidžijske kulinarike. Seveda se prijavim, čeprav ob prijavi izvem, da prijave niso potrebne. Ko pridem ob 16. uri do kuhinje, ugotovim, da se nas je zbralo samo osem oseb. Prijeten mojster fidžijske kulinarike nam najprej predstavi sestavine za današnjo jed z domačim imenom ‘Ika Vaka Lolo’ (riba s kokosovim mlekom). Najprej nas nauči pravilno presekati kokosov oreh. Kar nekaj sem jih že presekal s svojo mačeto na barki ali na otokih, a nikoli se nisem posvetil trem črtam in nad katero moram udariti, da se oreh razbije na pol in ne da se razleti na več delov. Presekamo štiri kokosove orehe, kokosovo vodo prestrežemo v posodo in potem izdolbemo belo sredico iz oreha. Vse dobro pretlačimo, kar nekajkrat stisnemo in kasneje precedimo. S tem smo dobili kokosovo mleko. Zdaj za 5 minut popečemo že narezane kose ribe ‘walu’ z ene strani in 3 minute z druge strani. V posodo dodamo kokosovo mleko, že narezano in pripravljeno čebulo, česen, paradižnik, blitvo in limono. Po okusu dodamo sol, poper, tradicionalne začimbe in jed je kmalu gotova.

	Na koncu to jed še degustiramo in … »Voila«, res je okusna. Po učni uri fidžijske kulinarike se zapletem v pogovor z Avstralcem Gregom. Srečal sem ga prav tu na tej predstavitvi, zato se usedeva v restavracijo in se pogovarjava. Star je 51 let, na pogled mi deluje kot nekakšen ‘loverboy’, in ko mi pove, da je tukaj zato, ker prihaja sem tradicionalno, ga vprašam: »Vsako leto na isto mesto na dopust?«

	»Ah, ne,« mi pravi: »Sem hodim tradicionalno na medene tedne.«

	»Aha, potem vsako leto na obletnico poroke, če prav razumem,« mu odgovorim.

	»Hahaha!« se nasmeji in nadaljuje: »Sem sem prišel na medene tedne, pravkar sem se že šestič poročil in vedno pridem na Fidži. Sicer ne vedno na isti otok, ker bi me to spominjalo na prejšnjo ženo. Blizu je in za nas je cenovno ugodno.«

	Spet se nasmehne in v tem trenutku pride do naju njegova žena Evien. Poljubita se in ob vprašanju, o čem se pogovarjava, sede za mizo in dejansko prevzame pogovor, ki ga je Greg v zadnjem trenutku speljal malo drugače.





	Med pogovorom izvem, da je stara 47 let in kar zaleti se mi, ko mi pove, da je prvič poročena. Morda je bila še do nedavnega devica, kdo ve. Tega si je nisem drznil vprašati, da ne bi dobil kakšne klofute okoli ušes. Pravi, da je gradila kariero in zdaj je podlegla čarom tega lepotca. Ob tej besedi ga prime za roko in ga zaljubljeno pogleda. Zavil sem z očmi, ko sem slišal besedo lepotec. Pred mano sedi samo Greg in morda so moja merila o moški lepoti previsoka, saj je Greg videti le prefinjeno izumetničen igralec. Preden je prišla Evien, je ta kar naprej govoril. Za 10 cm je manjši od nje, trebušast bolj kot jaz, napol plešast dolgolasec z enim uhanom. Ko tako sedimo in kramljamo o življenju v Avstraliji, priteče mimo punčka, stara kakšnih 9 let, ki z mokrimi lasmi nehote poškropi Evien. Ona se obriše in pravi: »Ah, ti otroci.« Na obrazu se ji vidi, da ji ni vseeno, ker je dobila na svojo roko nekaj vodnih kapljic, ki bi se tudi, če si jih ne bi obrisala, posušile v treh minutah v tem soparnem dnevu. Čeprav vem, da je njena ura za otroke že ali pa že skoraj odbila, se vseeno malo pošalim in rečem: »Zdaj si poročena, kariero imaš, potrebuješ le še otroka in bo družinica srečna.« Greg se nasmehne, zamahne z roko in spije požirek Fiji gold piva. Zato pa je ona v kontekstu neke prefinjenosti in nadutosti dejala: »No, tega si pa ne želim. Pravzaprav pa, katera umsko zdrava ženska si pri mojih letih želi otroka? Večina otrok pri nas je samo plod pisarniškega seksa in neumnih žensk, ki se ne zaščitijo. In da ne govorim, da nosečnost prinese strije, odvečne kilograme, slabost … Noben otrok ni tega vreden!« Najprej jo debelo pogledam in razmišljam, če sem jo sploh prav razumel. ‘WMF!!!’ Zdaj se ne čudim, da je prvič poročena. Ko opazujem Grega in razmišljam o številu njegovih porok, menim, da je tudi ta poroka posledica verjetno sedem- če ne osem mestne številke na njenem bančnem računu, kar za poslovni svet Avstralije sploh ni nič posebnega. Ves zmeden se kasneje od Grega in te ‘trole’ poslovim.

	Ko v tem soparnem večeru hodim proti dingiju in barki, si rečem, da moram danes napisati kakšen stavek svojemu sinu, kajti lepo je, če imaš otroka in tudi vnuka. Pot me spet zanese mimo bara, kjer je tokrat vse prazno. Prijetna uslužbenka za barom me pokliče po imenu, mi pomaha in me vabi, da jo obiščem. Zahvalim se in grem na barko. Še vedno zmeden od slišanega, strij, sovraštva do otrok in na koncu praznega bara prispem na barko. Iz hladilnika vzamem predzadnje pivo in sedem v kokpit svojega hotela Indigo. »Happy Fiji Day!« nazdravim in uživam v večeru pod zvezdami.

	Če je sinoči samo malo zapihalo, je danes bilo zelo pestro. Pa ne pestro, na nekaj trenutkov se mi je zdelo celo nevzdržno. Prebudi me sidrni alarm na telefonu, saj se je Indigo prestavil že za 78 metrov! »Sranje, kaj je zdaj to?!« Skočim v kokpit in vidim, da je zdaj barka prešla iz normalnega SZ na J, saj močno piha iz severne strani. Prihaja vse močnejši naliv. Piha kot pri norcih, valovi postajajo vse večji, ne morem oceniti, kako visoki so, verjetno pa ne kaj manj kot dobrega pol metra. Barka poskakuje na sidru kot kobila iz kakšnega western filma. Takoj prižgem motor in ga pustim v nevtralnem položaju, naj teče in naj bo barka pripravljena za nujen manever. Piha in dežuje, ves čas se bliska in grmi, in ko pomislim na svojo sestavljeno verigo, me še bolj stisne v želodcu. Vetrnico sem izklopil, sicer bi jo odtrgalo. Grem v spalnico, počasi mi voda curlja iz okna na posteljo, saj voda najde svojo pot, sploh pa ob takšnem vetru in nalivu. Spet grem ven, ker se mi zdi, da ob barki slišim neke glasove. Veliko bark je osvetljenih, nekaj nas ima naglavne svetilke in čakamo v kokpitu. Barko poleg mene, 473 Beneteau, je prineslo na 10 m do boka Indiga. Popustilo mu je sidro in to očitno rije po dnu. Še bolj levo se muči keč Irwin 52, spušča dodatno verigo, ob meni na desni Robert na Halberg Rassyu v tem nalivu in vetru s sinom dviguje dingi na krmo. Sem samo v spodnjicah in še te so mokre, kot da so v pralnem stroju. Pogledam na števec moči vetra, konstantno kaže 37 vozlov vetra, ob sunkih se dotakne štiridesetice! Ves čas gledam na sidrni alarm, katerega sem že prestavil na nulo in v novo smer. Barka napenja verigo, jo spet malo popusti, poskakuje … Cela zmeda! Vsem nam je v podzavesti koralni greben, ki ga imamo za ritjo. Če koga odnese tja, bo res dobil pošten udarec v zadnjico. Končno se po dobrih dveh urah malo umirijo valovi, dež preneha padati, ne grmi in ne bliska se več, tudi veter pade na 20 vozlov. Priznam, bilo me je strah zaradi moje spete verige. Naslednjič kupim 100 metrov verige v enem kosu, pa naj stane, kolikor hoče! A očitno je moje 3-kratno varovanje na spoju zdržalo tudi takšno nevihto. In potem mi naj še kdo reče, kako lepo mi je, ker jadram po svetu. Zjutraj zaspim kot ubit in spim dobre štiri ure. Ko se zbudim, hočem pogledati na vremensko napoved, a ne gre. Seveda ne, saj so danes, točno trideseti dan, točno ob 8:50 izklopili internet in klice, ker mi je potekla veljavnost dobroimetja. OK, bom šel na kopno, a šele po popiti močni kavi in si že uredim novo dobroimetje. Če imaš naročnino, se to ne dogaja, a tukaj imamo vsi predplačniški sistem in vsega je enkrat konec. Stopim v dingi, a ta je skoraj do polovice zalit z vodo in ravno toliko potopljen. Zajamem jo s plastično posodo, jo izlijem v morje in zdaj je z njim spet vse v redu.



	PORT DENERAU, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Na barki vse pospravim, dvignem sidro ter odplujem s sidrišča. Cilj je Port Denerau. Pravzaprav bom sidral na sidrišču pred vhodom v kanal, na koncu katerega se nahaja velika marina. Dejansko je to celina, čeprav velikokrat zasledim, da piše Denerau Island. Do cilja imam kakšnih 18 NM.

	Takoj ko zapustim otok, se vreme spremeni. Pihati začne veter z močjo 16 vozlov vetra; vse bi bilo v redu, če ne bi pihal ravno v nos. Torej sem danes obsojen na motoriranje do cilja. Plujem slabih 5 vozlov hitrosti in gledam na ploter, saj je na moji poti kar nekaj ovir. A te ovire me ne motijo, kolikor me motijo ovire malo pred ciljem. Ovire so manjše skale, koralni grebeni, peščeni manjši otočki … Vse to gleda malo nad vodo ali pa je meter pod vodo. Nekaj kardinalnih oznak je postavljenih, večinoma pa tudi ne. »Saj boš začutil,« pravijo tukaj v šali. Se iz tega šalimo? Dajte no! Zato zadnji dve milji plujem čisto počasi, gledam na ploter in gledam na satelitsko sliko na tablici, ki pa je ravno na tem območju prekrita z oblakom in ni jasna. Izmenično gledam skozi daljnogled in spet nato čez polarizacijska očala, da vidim, če je kaj sprememb na površini. Plima je in še oblačno vreme, zato se vse vidi še toliko slabše. Zadnjo miljo se premikam s komaj dva vozla hitrosti. Končno se le prebijem do sidrišča. Že od daleč vidim, da je sidrišče nabito polno, saj je tukaj kakšnih 30 plovil. Ko priplujem do tja, pogledam na globinomer, ki mi kaže globino komaj 6 metrov. Bo to dovolj morja pod kobilico, če je razlika med plimo in oseko vsaj 1,5 metra, kadar ni polne lune? Spustim sidro in 27 metrov verige; sidro se lepo vkoplje v muljasto dno. No, zdaj prihajajo manjši valovi in barka se ziba. To bo še veselica!

	Spijem kavo in pomivam džezvo, ko pride do Indiga Norvežan Gaute in me vabi, da greva na obalo, saj mu je zmanjkalo cigaret. Preoblečem se in greva. Njegov dingi s 30 konjskim motorjem leti po mirni vodi kot sneta sekira po zraku. To, kar sva preplula v sedmih ali osmih minutah, jaz ne preplujem s svojim motorčkom v dobrih tričetrt ure. V marini srečam še kolega iz Nizozemske in našega Saša, a se ustavljam le na kratko, da se pozdravimo, izrečemo nekaj besed in potem gremo vsak po svoje.





	Iz trgovine greva še na osrednje prizorišče, kjer je danes kulturni program. Tukaj pravkar plešejo plese z otočja Samoa. Dobiva dober prostor, spijeva vsak po malo pivo, pogledava program, nato pa se kolega spomni, da ni prižgal sidrne luči na barki, a ker je zadnji na sidrišču, ga je malo strah. Odideva v dingi in se vrneva na barko, kjer si še skuham pozno večerjo, preberem nekaj strani knjige in se izgubim v spancu.

	Mirna noč na sidru in prijetno spanje. Sonce je posijalo že dopoldne, res tisto pravo sonce, ki sem ga čakal že nekaj časa. Okoli poldneva me pokliče Gaute, če mu pomagam spraviti jadrnico v marino, saj nima več pitne vode, bolj slab pa je tudi pri gorivu. Bencinska črpalka v marini je na zelo nepraktičnem delu, ki ni ravno namenjen za tako velika plovila. Ker ima Gaute 17 metrov dolgo jadrnico, je to za enega človeka kar velik zalogaj, zato grem z njim. Jaz krmarim njegovo barko, on veže bokobrane, pripravlja privezne vrvi in tako po dobri milji plutja po označeni in ozki plovni poti, priplujeva v marino. Prosim ga, naj on prevzame krmilo, saj bolje pozna barko od mene, on pa se samo smeji in se dela gluhega. Nazadnje sem krmaril rabljeno 54-čeveljsko Amel, ki sem jo dostavljal za novega kupca. Ta je nekaj čevljev večja in skoraj še enkrat daljša od Indiga. Na koncu le po polžje pristanem, tudi brez uporabe bočnega motorja, ki ga nisem znal aktivirati. Po pristanku ga vprašam, kako se aktivira bočni sprednji motor, ta pa mi pove, da ga sploh ni priključil, ker ima slabe akumulatorje. Bravo, če bi se na ta motor zanašal, bi me še kap. Vseeno sem ves prepoten, a ne od sonca, ampak od meni stresne situacije. Je pa res, da se 26-tonska barka veliko bolje obnaša pri manevriranju. Ker je barka privezana na bencinski črpalki in bo nalivanje goriva trajalo kar nekaj časa, sploh pa 1250 litrov vode v njena dva rezervoarja, grem na pomol in obiščem Saša, ki je ravno na svojem katamaranu. Po kakšni uri prijateljskega pogovora se posloviva, jaz pa se vrnem na barko. A vode je nateklo za komaj dobrih 600 litrov, kar je posledica slabega pritiska v ceveh. Še sreča, da ni bilo pretirane gneče na bencinski črpalki, sicer bi naju že kam poslali. Po treh urah se le odveževa. Izpluti stran od bencinske je veliko lažje. Malo težav mi dela le veter, ki me nosi bočno v ponton, a me bokobrani varujejo, dokler nisva izven tega področja. On pospravi vrvi, jih zloži, ravno tako tudi bokobrane, cev za vodo itd. Na sidrišču spustim sidro in verigo. Sledi še kava in ob njej klepet, nato pa me zapelje do Indiga, kjer si naredim pozno kosilo v zelo nemirni barki, saj so se od nekod prikradli valovi. Le ti se okoli polnoči malo umirijo, čeprav pa se potem veter obrne in zapiha še močneje. Upam, da bo vsaj spanje mirno.

	Ko sem ravno pisal o vodi in točenju le-te v naše rezervoarje, naj podam še kakšen nasvet iz svojih izkušenj. Na svoji plovbi po oceanih sem moral iti nekajkrat tudi v marino; tam sem vodo nalival iz njihovih pip v svoje rezervoarje. Pravzaprav naj bi bila voda v marinah bolj ali manj čista in tako sem tudi sam mislil, dokler nisem prišel do videnega, kako je pravzaprav umazana. Na prosto oko se dejansko ne vidi, ko pa na cev priključimo samo 5-mikronski filter, zgodba dobi drugačno sliko. Če imate možnost, si naredite predfilter pred točenjem v plovilo, saj bosta manj trpela vodna črpalka v barki in pipa, pa filter pred črpalko vam bo hvaležen. Danes se filtri s prozornim ohišjem dobijo že v vseh tehničnih trgovinah večjih trgovcev. Niso dragi, so pa v razponu od 18 pa nekje do 40 EUR po kosu. Dovolj je že, če imate samo en 5-mikronski filter, s čimer bo v vaš rezervoar prišlo veliko manj drobnih rudninskih delcev. Umazanija bo ostala na filtru. Filter stane okoli 3 EUR, kar je skoraj 50-krat manj, kot stane vodna črpalka za pitno vodo. Če boste na sistem dodali še filter z ogljem, pa ste iz vode ločili skoraj ves klor, pa tudi dodano umazanijo. Takšna voda vam bo lahko tudi dlje stala v rezervoarju brez strahu, da bo naredila na robu zeleno ali rjavo črto, kjer je bil prej rob oz. nivo vode. V rezervoar tako ne bo treba več vlivati dragih kemikalij, telo pa bo dobilo vase čisto vodo. Torej najprej odrežite meter in pol cevi, nato za njo priključite filtre, za njimi pa še dodajte preostanek cevi, ki je po navadi dolg 15 m. S tem sistemom ohranite tudi cev čisto, kar v obratni smeri ne pride do tega, kajti v drugem načinu se nesnaga nabira tudi v cevi. Po uporabi cev za vodo spihate z zrakom (z zračno črpalko ali z usti), da vsa voda odteče iz nje. Ohišje od filtrov odprite, izpraznite vodo iz njih, filtre pa posušite na zraku. Kakšen EUR dražji je filter z vrvico, ki je pralni, njega lahko pod tekočo vodo z roko operete in s tem veliko nesnage sperete z njega, zato vam bo lahko že samo en filter služil dlje časa. Vse skupaj pospravite v večjo nakupovalno vrečko, kakršne se zdaj dobijo v trgovinah, ter vse skupaj spravite na svoje mesto v vaši barki.





	Mirna noč na sidru je za mano, kako pa naj bi bilo tukaj drugače. Dopoldne pometem po tleh cele barke, potem še tla pobrišem z vlažno krpo. Prahu ni, je pa nekaj malega sive plesni od vlage. Tudi to pobrišem, zamenjam si še brisačo, posteljnino sem prejšnji teden zamenjal, torej nimam kakšnih potreb po nadaljnjem sobotnem čiščenju. Zato grem v vodo, da pogledam, kakšna je barka v vodi. Temperatura vode je skoraj 29 stopinj, na dobrih šestih metrih pa je vidljivost vseeno slaba. Skočim v vodo in ja, nekaj školjk se je spet nabralo, pa tudi rob na vodni liniji je rahlo umazan. Vse lepo očistim, pregledam še enkrat pogon barke s propelerjem in zdaj vem, da je z njim vse v redu. Očitno so te fidžijske školjke in druga golazen, ki se nabirajo na trup barke, zelo trdoživa bitja, da jih še dodatni bakreni prah v antifaulingu ne ustavi.

	Pravkar s sidrišča odhaja včeraj prispela nizozemska barka, in to direktno s sidra s sprednjim jadrom. Fantastična scena v tem dnevu. Ker barke nisem prepoznal, sem vprašal lastnika, ki je plul le 10 m stran od mene, katera barka je to. »Baba 40, 1984 letnik,« mi pravi. Črna barka s svetlo rjavo obrobo na trupu, bela jadra s svetlo rjavo obrobo, bimini s svetlo rjavo obrobo … Wow! Pogledam jo na internetu in ostanem brez besed, še ena barka za ocean, in če je še obnovljena, potem je to res pravi biser. Pravi les, pravi mahagoni, okrogline in nič modernega svetlega Ikea pohištva v notranjosti, kakršno se zadnje čase najde v modernih barkah. Popoldan se uredim in grem v dingi ter na obalo, potem pa po levi strani ob obali naredim daljši sprehod. Konec je praznikov in tukaj spet vse normalno funkcionira. Po obalni, makadamski in od zemlje suhi cesti, ne najdem ničesar prijetnega za oko. Pravzaprav tukaj prvič naletim na divja manjša odlagališča smeti, predvsem pa vidim nekaj zavrženih steklenic, nekaj plastike in nekaj pločevink piva. Žalostno odkritje. Naletim tudi na nekaj samotnih hiš, ki imajo res dobro lokacijo, saj so blizu obale. A te samotne hiše so samo ena sama beda. Tu živijo avtohtoni Fidžijci, ki se več ali manj ukvarjajo s sladkornim trsom, poljedelstvom in dejansko živijo res borno življenje. Borne so tudi njihove hiše, prej bi lahko rekel kolibe. Fotografiram od daleč, saj od blizu ne upam. Nočem jih s tem užaliti, morda celo razjeziti. Kar fotografiram od daleč to posnamem s 300 mm teleobjektivom, kar pa od blizu, pa s telefonom. Zdaj sem se že navadil na novinarsko (paparazzi) zvijačo, katero pridno že tri leta izkoriščam. Vklopim kamero na telefonu, telefon prislonim k ušesu in se počasi premikam, kot bi govoril po telefonu. Kamera teče, snema, jaz pa bom potem naredil iz posnetega videa nekaj ‘screenshootov’ in tako dobil ven nekaj slik, ki pa niso tako kakovostne, kot bi jih lahko dobil s fotoaparatom. To je manj vpadljivo in če te kdo vidi, da ‘telefoniraš’, se sploh ne zmeni zate. Sprehodim se še do naselja, kjer so na obrobju podobne hiše kot so bile ob poti, nekatere so boljše, nekatere slabše. V glavnem tu prebiva revščina, verjamem pa, da je tu prisoten tudi alkohol. Dvomim pa, da je prisotna tudi droga, ki je je zadnja leta vse več in več na teh otokih. Pravzaprav je ta postala že nacionalni problem.

	Da zna biti res hudo, priča trgovina, ki jo vodi Indijec. Zunaj ima ograjo iz visoke mreže, na vrhu bodečo žico, ko pa prideš v notranjost trgovine, ima prodajni prostor zagrajen s trdo in močno gradbeno mrežo, da stranka ne bi prestopila čez prodajni pult. Pa saj pravega pulta sploh nima, namesto njega je neka miza iz neke obrabljene in umazane deske, na katero polaga stvari, katere želiš kupiti. Fuj! Blagajne nima, ima le kalkulator; kolikor ti zaračuna, toliko plačaš. Prodaja tudi pivo, njihov rum ter njihov viski, ki je vprašljive kakovosti. Ko plačaš, ti prodajalec izroči nakupljeno blago skozi lino v mreži, ki meri kakšnih 40 x 40 cm. Notranjost trgovine s policami je bolj borna, a ima tiste najbolj nujne izdelke, ki jih ljudje potrebujejo, da jim ni treba za vsako malenkost v mesto. Ko to gledam, stoji pred mano domačin v raztegnjenih in umazanih oblačilih. Bos je in kupil je samo 2-kilogramsko vrečo riža in zavitek petih instant juh z nudli. Da, tudi to je Fidži in ne samo čarobne plaže s palmami, kristalno čisto vodo in bungalovi na vodi. Da, tudi to je kruta realnost, kot jo najdeš povsod (ne samo na Fidžiju), ko se sprehodiš izven glavnih poti. Največ o tej drugačnosti sem pisal v svoji knjigi Skriti paradiž, ko sem opisoval turistično opevan otok Bora Bora. A tudi če bi želel te ljudi spremeniti, ne bi uspelo. Zato mi pride na misel citat Rumija, ki pravi: ‘Ne bodi kaplja, bodi ocean. A če hočeš biti ocean, moraš kapljo uničiti.’ Oni so tako navajeni in tako živijo, za spremembe pa se ne menijo.

	Zjutraj grem do premca, pogledam vrv, ki drži sidrno verigo, in tudi ta je malo obrabljena, saj precej trpi. Čeprav imam na tej vrvi dva gumi blažilca, se od poskakovanja barke na valovih varovalna gumijasta cev obrača, sname in potem pride na tem mestu, kjer se stikata vrv in aluminijast rob barke, do obrabe vrvi. Ko se vračam proti kokpitu, pogledam tudi proti vetrnici in vidim, da je veter spredaj pred navoji odtrgal in odpihnil zaščitni pokrov. Dan je in drugače je kot ponoči, vetra je komaj za 15 vozlov, zato privežem list vetrnice, da ta ne ropoče v prazno. Tudi pogled na državno zastavo mi prikaže žalosten prizor, saj je zastava vsa v franžah.

	Nato priklopim čarovnika za vodo in začnem pridno pridelovati sladko vodo iz slane. Da pa ne bom gledal v zrak, se odločim, da pregledam jambor. Sicer piha nekje do 15 vozlov, včasih je tudi kak sunek vetra močnejši, a morje ni kaj dosti valovito. Opremim se z naramnicami, vzamem še varovalni pas, naramno torbo, v katero dam nekaj orodja in manjši fotoaparat. Vem, da ne bom mogel priti do vseh zadev na križih jambora, zato vedno vzamem fotoaparat in zadevo približam z objektivom na fotoaparatu, tako mi se ni treba izpostavljati. Vidim pa čisto vse, res od blizu. Tudi selfi naredim in dobro fotko z višine. Na vrhu se sicer jambor odklanja v razdalji kakšnega slabega metra, a to ne naredi name prevelikega strahu. Zato na vrhu niti ne ostanem predolgo, le pregledam, če je vse v redu privijačeno, če vse drži, pregledam zgoraj vpete pripone in se začnem spuščati po stopnicah z jambora. Enostavno, hitro, brez stresa in brez obremenjevanja.





	Potem pregledam še pripone od spodaj, sploh kako so vpete. Ena od pripon se mi zdi malo zrahljana, zato iz svojega skladišča prinesem merilnik napetosti in z njim zmerim vse pripone, ter jih nastavim, kot morajo biti nastavljene. Marsikoga sem že videl, da pripone nategujejo tako na ‘uč’. To se mi zdi podobno, kot če bi strune na kitari uglaševal na ‘uč’, ne pa na posluh. V tem času, ko sem bil na jamboru, se je naredilo kar nekaj vode, na koncu pa sem še napolnil dva dodatna kanistra z vodo, tako da imam zdaj še rezervo za zadnji tank. Seveda napolnim še plastenke za pitno vodo ‒ teh imam za 25 litrov ‒ ter zaključim pri 230 litrih proizvedene vode v dobrih treh urah. Vsa čast tistemu, ki si je izmislil tega čarovnika.





	Pregledam še vpetost rešilnega splava, avtomatski hidro-ključavnici (ki jima je žal rok uporabnosti že potekel), a saj imam med plovbo žepni nožek vedno pri roki, če bi se kje kaj zategnilo. Pravzaprav imam na barki pričvrščene kar tri ‘Mora’ nože s Sandvik inox rezilom. To so plavajoči noži v nožnici, ki ga pričvrstite kjer koli na barki, ali pa ga imate v predalu. Jaz imam enega pričvrščenega v kokpitu, drugega na jamboru in tretjega v boxu za sidrno verigo. Ti noži vam ne bodo rjaveli, cenovni razpon pa je od 7 do 30 EUR, odvisno vse od velikosti in modela.

	Nekateri imajo na drugi strani rezila celo žagico, s katero lahko prerežemo kovinsko pletenico. Ko nastopi težava, da se vrv zatakne, ali če česa ne zmorem potegniti sam, lahko uporabim nož, ki je pri roki, prerežem vrv in tako v trenutku rešim nastalo situacijo, ne pa da se v težki situaciji ali razmerah izpostavljam s sprehodom po barki. Poleg tega je ta v kokpitu dobrodošel pri ujetih ribah. Jaz sem te nože kupil cenovno ugodno za 9 EUR/kos na razprodaji na Arubi, saj je bil ravno takrat 50% popust do odprodaje zalog. Seveda so dobri tudi drugi noži, ne samo te znamke. Ko pospravljam kokpit, do Indiga pripluje plovilo, na katerem piše Biosecurity. Na njem so trije uradniki, od katerih mi eden pove, da opravljajo kontrolo dokumentov in če lahko pridejo na Indigo.

	Seveda lahko. Na barko prideta le dva, tretji ostane na svojem plovilu in preko radijske postaje dobiva podatke od uradnika, ki sedi za mojo mizo. Na njihovem plovilu imajo računalnik, tako da podatke, ki jim potrebujejo, hitro pridobijo. Vseeno pa želijo videti moj potni list, moj veljavni vizum, vse druge dokumente plovila in dokumente o prijavi na otočje Fidži. Vsega skupaj okoli 20 strani obrazcev. Po 15 minutah ugotovijo, da je vse v redu, zato napišejo poročilo, ki ga podpišem. Ko že želijo oditi, jih presenetim s skromnimi darili, ki so jih bili zelo veseli. Kasneje sem videl, da so opravili preglede še na ostalih plovilih v zalivu in po dobri uri in pol zapustili zaliv.

	Pregledam še ostalo elektroniko; na moji barki deluje vse, tudi satelitski internet in telefon. Kaže, da sem pripravljen za nadaljnjo plovbo. Edini problem je avtopilot, ki še vedno stavka. Sedem za računalnik in vseeno pošljem povpraševanje po avtopilotu, modelu in ceni tudi svojemu prijatelju Iztoku Šušteršiču, ki ima podjetje Harpoon. Mislim, da je to pravi naslov, saj se ukvarja ravno s takšnimi zadevami. Ko prejmem povratno e-sporočilo, to sicer ni preveč obetavno, a očitno ne gre drugače. Moja elektronika za avtopilot ST4000+ je očitno prestara (18 let) in je ni več na trgu. Za nakup nečesa rabljenega in nepreverjenega preko e-Bay-a se tudi ne odločim, saj ni garancije, morda je ta bila v stiku vodo in bo delovala še samo mesec dni ali pol leta. Iztok mi predlaga močnejšo in boljšo elektroniko (Raymarine komplet T70155), predvsem novo, ki mi bo delovala. Preverim finančno stanje in ugotovim, da si ga lahko privoščim, če bo cena še malo nižja. Ker nimam druge rešitve, se odločim za to možnost. V naslednji elektronski pošti mi sporoči podrobnosti nabave.

	Ker se je odpovedal zaslužku, je njegova cena ugodna in tudi najnižja. Zvečer si pripravim preprosto večerjo, in sicer sladko zelje v omaki, nekaj koščkov narezanega piščanca in pire krompir. Ko se najem, vse pospravim, nato pa grem do marine in na sprehod po marini, da si malo prevetrim glavo, saj se je nabralo kar nekaj jeze v njej zaradi avtopilota. V enem od barov imajo akcijo ‒ točeno pivo za 1,70 EUR. Privoščim si en vrč, nato pa se vrnem na barko. Med potjo me ogovori mlada gospodična, po videzu ne spada v kategorijo domačink in skoraj niti ne med Indijke. Bolj me spominja na Indonezijko. Zanima jo, od kod sem in če sem tu z ‘jahto’, kot oni imenujejo naša plovila. Podrobno jo pogledam: dobra postava, suha, nima ravno nekih prsi, ima pa dobro zadnjico. Oblečena je v oblekico, ki komaj seže čez srednji del telesa. Nosi visoke pete, kar mi je za tukaj res nenavadno. Takoj se zavem, kam spada. In res, vpraša me, ali bi si lahko pogledala mojo ‘jahto’. Povem ji, da jaz nimam ne jahte ne denarja in da si bo morala poiskati pravega ‘jahtaša’. Takšnega, ki ima jahto in v spodnjicah dober in velik dingi. Nisem želel reči, da si mora poiskati drugo stranko, ki ima res denar, dobro in veliko plovilo, dingija pa sem vzel za prispodobo, ki ponazarja penis. Ona se ne pusti odgnati in me prepričuje, da sem jaz v redu in da me bo, če želim, lepo zmasirala. Jaz se nasmehnem, še enkrat rečem, da za takšne stvari nimam denarja, in grem naprej, ona pa za mano. Ko se obrnem, se mi zdi njena hoja malo čudna, postava ravno tako. Skoraj roko dam v ogenj, da je to ‘ON’. Ustavim se in jo vprašam kaj bi pravzaprav rada, ona pa odgovori, da naj povem, kaj bi jaz rad, da če greva na jahto, dobim vse za 150 F$ (kar je cca 66 EUR). Pravzaprav vem, da je ta cena zelo visoka, kajti tukaj se vrtijo cene za takšne ‘masaže’ od 40 do 60 F$. Ampak mlada ‘gospodična’ pač poskuša ujeti stranko in morda ji uspe. Še enkrat ji povem, da jaz nimam toliko denarja, ona pa mi spet ‘nabija’, naj povem, koliko imam in koliko ji lahko dam. Zdaj ne vem, ali je potreba pri njej tako huda ali pa je nastala finančna kriza, da zdaj že kraljica noči spušča ceno, samo da bi dobila, kar hoče. Ker ne vem, koga ima še s ali za sabo, se lepo obrnem in poslovim, z malo hitrejšimi koraki se spustim po pomolu do dingija in nato se z njim zapeljem do barke. Uff, tega mi res ni bilo treba. Zjutraj dobim Iztokovo e-sporočilo. in ko vidim ponudbo, se odločim, za nakup nove elektronike za avtopilota. Če sem iskren, mi je dal res dobro in še meni nepričakovano ceno. Naročim ga in on mi obljubi, da ga v najkrajšem možnem času pošlje. Plačilo izvršim preko tukajšnje banke na račun njegovega podjetja, kar pri banki ne predstavlja nobenega problema. Super, tudi to smo uredili. Ob 10:30, kot je bilo dogovorjeno, pride do mene Norvežan. Skupaj greva na letališče, ker mora preveriti svoj vizum. On gre v pisarno, jaz pa poiščem frizerja in se ostrižem, saj mi tistih nekaj las precej štrli na vsako stran. Tokrat je frizer malo dražji kot v Savusavu in plačam 80 centov več, torej 3,20 EUR. Vrnem se do kolega, ki čaka na uradu, da pride na vrsto, posledično pa z njim čakam tudi jaz.

	Končno se ga le usmilijo in mu povedo slabo novico, da vizum zanj še ni pripravljen. Sedeva na avtobus in se zapeljeva do mesta Nadi, od tu naprej pa na nekajminutni sprehod, da prideva do templja Sri Siva Subramaniya Swami. To je največji indijsko hindujski tempelj na južni polobli sveta, ki je morda edina zanimiva znamenitost v mestu Nadi. Ker je na Fidžiju veliko indijske populacije, so tu naredili res čudovit in velik tempelj. Številni Indijci so prišli sem kot hlapci med letoma 1879 in 1916, ko so jih Britanci pripeljali na plantaže sladkornega trsa. Danes ljudje indijske populacije predstavljajo več kot 40 % prebivalstva na Fidžiju. Tempelj so zgradili na temeljih nekega starega templja, tako da je ta star komaj 20 let. Njegova barvitost je dopolnjena z zapletenimi rezbarijami in podrobnostmi, ki bi si jih lahko ure in ure ogledoval.





	Za dokončanje dekoracije so iz Indije pripeljali obrtnike, saj tu nihče ni znal dokončati zapletenih rezbarij, zanimivih slik na stropu templja, kakor tudi ni obvladal skladnosti barv. Že prej sva vedela, da se morava obleči v dolge hlače ter da morava imeti oblačila z rokavi, ki prekrijejo ramena.

	Takšen je pač njihov ‘dress code’. Najprej greva kupit vstopnici za ogled; ena stane 2,20 EUR. Ko naju receptor s pogledom premeri, pove, da sva ustrezno oblečena in da lahko greva do vstopne hiške, kjer se morava sezuti, naprej pa morava iti bosa. Če nameravate kdaj obiskati Fidži in ta tempelj, nosite ob ogledu konservativna oblačila ali pa si izposodite ‘sarong’, ko pridete do mesta, kjer prodajajo vstopnice. Potem sledi še učna minuta o fotografiranju, kjer nama pove, da se lahko tempelj od zunaj fotografira, v notranjosti pa je to strogo prepovedano. Dogovorjeno! Na voljo je tudi restavracija, kjer lahko proti plačilu dobiva čaj in lahkotno vegetarijansko hrano, za katero pa se nisva odločila. Tempelj je res barvit, česa takšnega še nisem videl. Naredim kar nekaj posnetkov, srečam lokalnega in dežurnega meniha, s katerim se pogovarjam in pri katerem dobim veliko podatkov o templju.





	Ogledam si skoraj vse, le v molitveni del me ne spustijo, zato pa sem lahko gledal, kako je prišla mlada hindu družina v tempelj na molitev in posvetitev. Pravzaprav so za boga prinesli tudi že vnaprej pripravljeno hrano, ki so jo kupili zunaj pri blagajni. Zanimivo je bilo gledati pribl. 10-minutno posvetitev z molitvijo, nato pa sva tudi midva zapustila ta sveti kraj. Ne znam pa si zamisliti, kako je tukaj, ko iz vseh koncev Fidžija v ta tempelj prihrumijo verniki ob največjem prazniku Diwali, ki je na Fidžiju tudi državni praznik. Poleg templjev so hindujci zgradili še nekaj šol in skupnostnih centrov. Na Fidžiju je prišlo tudi do nasilja nad njimi, saj so nasprotniki hinduizma požgali n uničili drugi največji tempelj Nadawarju v mestu Nadi leta 2008.



	Zanimivo je tudi to, da ko se je Fidži osamosvojil, so opredeljene hindu vernike razglasili za drugorazredne državljane, ki so jim odvzeli lastniške pravice in si zaradi tega niso si mogli kupiti nepremičnin. Prav tako so imeli probleme pri pridobitvi dela. Danes je tukaj na njihovo srečo vse drugače.

	Odpravila sva se še v trgovino, kjer sem jaz bil bolj za družbo, saj imam hrane dovolj, nato pa sva se odpeljala nazaj v Denarau, kjer sva utrujena odšla vsak na svojo barko. Pred nekaj meseci sem od Belgijca Rika kupil rabljen Simradov AIS-sprejemnik in oddajnik Ai50 z monitorjem (do zdaj sem imel samo sprejemnik). Danes ga pregledam, ter preučim. Priklopim ga na akumulator, nato še nastavim nekaj stvari, a ne morem zamenjati MMSI številke.

	Očitno mora biti za vnos tega osnovnega podatka odgovoren pooblaščen servis. Ko bom na wifi-ju pobrskam po Googlu, forumih in na YouTube, morda pa najdem kakšno bližnjico. Po navadi se skoraj vse najde, je pa kar nekaj izjem, ko pač ne gre. Po radiu me pokliče Norvežan in me tako zmoti sredi dela. Vabi me na večerjo. O, super, to pomeni, da imam jaz čas in bom delal. Iz desne krmne kabine vzamem vodoodporne vezane plošče (T-Fix) in poiščem primerno velikost, jo odnesem v kokpit in odrežem en kos, ki mi ustreza. Potrebujem ga, da si naredim sprednjo ploščo (blendo), na katero bom montiral AIS-instrument. Želim, da se na barki ne vidi nobena sprememba v materialu in barvi pohištva, zato se moram res dobro potruditi. Ker poleg GPS-antene potrebujem še anteno VHF-postaje, bo najbolje, da to naredim pod njo. V kokpitu z vbodno žago odrežem kos deske, nato izrežem še luknjo velikosti instrumenta ter z vrtalnikom izvrtam luknje za vijake. Ta moj inverter je zlata vreden, kakor tudi vse električno orodje, ki ga ni malo. Delo tukaj je težavno zaradi valovanja in guganja barke. Zdaj še z električnim brusilnikom vse zbrusim, z ‘lica deske’ odlepim lepilni trak, ki sem pred časom nalepil, da se mi ne bi trgal furnir in da ne bi po njej delal kakšnih brazgotin. Ko končam, vse pospravim, pometem, očistim, zložim in se oprham.

	Priplujem teh 100 metrov do Norvežanove barke, on pa ravno zaključuje pripravo večerje. Pojeva norveško domačo jed z zeljem, korenčkom in ostalo zelenjavo, ter tudi s kuhano ovčetino, ki pa je bila tokrat tako mastna, da je dejansko obema pokvarilo dobro jed in dober namen. Vseeno je bilo najino druženje prijetno. Pozno zvečer se zahvalim za vse in obljubim, da bom naslednjič jaz kuhal. Ko se vrnem na Indigo, prelakiram še izrezano desko, da se do jutri počasi posuši. Tako se končuje dan na nemirnem sidrišču pred vhodom v marino, jutri pa je že nedelja, ki bo po vremenski napovedi postregla z bolj mirnim morjem.





	Zjutraj nadaljujem včerajšnja opravila. Ko zmontiram in povežem AIS transponder, sem zelo vesel. Lepo je videti lep izdelek, ki je v barvi pohištva. Nov les ne odstopa, pa tudi lak je naredil svoje. Nič ni narejeno površno, ampak je vse v detajle. (Zdaj si lahko predstavljam, kako nekateri razmišljate, kaj vse jaz prevažam po svetu v tej mali Bavarii, tudi les, žage, brusilke, vrtalne stroje ...) Poleg tega nov instrument lepo dela in zdaj bom elektronsko viden tudi po oceanu, ko se bom srečeval z jadrnicami ali z večjimi ladjami. Do zdaj nisem bil viden, sem pa zato jaz videl druge.

	Ker je že ura štiri popoldne, vse pospravim, kajti danes ne bom več delal. Oprham se na krmi in čas je, da vsaj za pol ure zadremam. A komaj malo zaspim, se ulije dež. Preden sem to dojel, je bilo že kar nekaj pohištva mokrega od dežja, ki je prihajal skozi okna. Pobrišem in se hudujem sam nase, kajti res ne maram, da je pohištvo mokro, saj lahko to na njem pusti sledi in spremembe. Ker imam tudi sam v hladilniku nekaj jagnjetine oz. ovčetine, si v ekonom loncu skuham nekakšno različico obare iz jagenjčka. Ker bom meso skupaj z zelenjavo kuhal dve uri, se bo po moje meso kar topilo v ustih. Tudi ekonom lonec je zelo dobrodošel na plovbi.

	Jutro in novembrski dan. Danes je tukaj skoraj brezvetrje, kar pa tudi ni v redu. Soparno je. Ker barka miruje, se po šestih dneh obrijem, postrižem si brado in spet sem bolj podoben civiliziranemu in urejenemu človeku kot pa kosmatemu brodolomcu Tomu Hanksu, ko je tukaj na Fidžiju snemal film Cast Away (Brodolom je bil naslov pri nas). Zdaj grem pa ven, v kokpit, na zrak. Odlašal sem s pranjem perila, a v nedogled to ne gre. Zato je danes tisti dan, ko bom to opravil. Do zdaj sem uporabljal tekoči in dišeč pralni prašek, a ga v tukajšnjih trgovinah nisem našel. Tu imajo samo prašek za toplo in hladno pranje perila. Kupil sem tega za hladno pranje, pa se je izkazalo, da se ni čisto raztopil. Zdi se mi, da so na majicah mikro delci praška. Upam, da se bo to dalo otresti s perila, ko se posuši. Zvečer sem prejel Iztokovo sporočilo, da je moje naročilo že na poti. Prav tako sem se razveseli tudi njegovega drugega sporočila, v katerem mi je poslal datoteko, s katero sem na preprost način odklenil Simradov AIS ter izbrisal staro MMSI-številko. Zelo preprosto pa je bilo vpisati mojo MMSI-številko in ostale podatke. Tudi glede antene VHF, ki jo potrebuje ta naprava, je bil Iztok v besedi kar najbolj enostaven in priročen, tako da zdaj vse deluje kot mora. Želim si, da bo tudi avtopilot kmalu deloval, kot mora. Iztok mi je že velikokrat pomagal na poti v stresnih in meni brezizhodnih situacijah, a sem lahko z njegovo pomočjo vedno nadaljeval pot, zato tudi javno: »Hvala!« Vesel sem, da imam ob sebi ‘online’ strokovnjaka za elektroniko, ekipo za motor, kakor tudi zdravnike in vse ostalo, kar potrebujem na tej poti. Pogledam tudi naslednje sporočilo. Spet sem dobil naročilo, da napišem novih osem strani za navtično revijo. Ker je to moja ‘služba’ s pisarno na oceanu, je ravno zdaj pravi čas za pisanje, ko čakam na elektroniko za avtopilota. Lotil sem se pisanja. Delal sem ves večer in nadaljeval tudi ponoči. Pisana beseda mi je stekla, zato ne morem kar prekiniti, če sem dobesedno padel v to. Zjutraj pogledam na uro in sam sebi rečem, da sem malo čez les. Točno 13 ur sem sedel ter pisal in pisal, dokler nisem spisal vsega, kar mi je bilo všeč. Že večkrat se mi je zgodilo, da ko nekaj začnem pisati, ne morem prekiniti, ker se mi zdi, da bi s prekinitvijo prekinil tudi nit zgodbe.





	SAWENI BAY, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Dovolj je bilo tega sidrišča in počasi se bom premaknil proti zalivu Saweni. Meni tako ljubemu, marsikdo pa v njem ne bi ostal več kot dan ali dva. Tukaj si res odmaknjen od civilizacije in verjetno še od Boga. Zbudim se ob pol desetih. Ker ne morem več spati, čeprav sem bedel skoraj vso noč, dvignem sidro in odplujem, ne da bi spil kavo. Ja, spet nekaj novega. Ko priplujem v zaliv, sidram, si skuham kavo in nekaj trenutkov kasneje že sedim v senci kokpita. Prijetno toplo je že opoldne, sonce sije s polno močjo, vetra pa je danes za vzorec. Ta zaliv je res enkraten. Povsod je veter, povsod so valovi na sidriščih, le tu tega ni. Sploh ne, kadar kot po navadi prihaja veter iz JV strani, saj je zaliv zaščiten, da res bolj ne more biti. Poleg tega pa ga ščitijo tudi dokaj visoki hribi in veter se le s težavo prebije vanj. V smeri zunanjega grebena na rtu pred vhodom v zaliv vidim pluti jadrnico, ki res malo kasneje zavije proti meni. Očitno je, da ne bom več sam. Kmalu je plovilo blizu mene in vidim kakšnih 40 čevljev veliko aluminijasto barko, na kateri plapola francoska zastava. Ko pripluje do mene, začutim, da gre kar naprej proti obali. Na barki sta dva člana, moški in ženska. Pozdravim ju in ob enem zavpijem, naj ustavita konje in plujeta počasi točno po sredini, ker je prehod dokaj ozek do obale ter da sta na obeh straneh koralna grebena, ki sta ob tej plimi skrita nekaj deset centimetrov pod vodo. Francoz res zmanjša hitrost plutja, a je še vedno prehiter. Bolj kot gledam, bolj se mi zdi, da se dela neumnega in pluje preveč desno. Zažvižgam, maham in kažem, naj gre bolj v levo ...

	Nič. In kar naenkrat vidim, ko krmo jadrnice dvigne za slabega pol metra v zrak. No, pa je usekal! Skočim v dingija, čeprav je desna tuba slabo napolnjena z zrakom, in poženem motor. Ko pridem do njiju, je možakar z vzvratno lovbo delno zavil v levo in stoji na mestu. Vprašam ga, ali je vse v redu. Pravi, da saj se ni nič zgodilo. Kljub vsemu ga še enkrat vprašam, če potrebuje pomoč, in pravi, da ne. Vem, sram ga je, ampak zakaj? Tega ne razumem. Šele zdaj sem videl, da je na premcu polinezijsko dekle, stara kakšnih dobrih 25 let. Možakar je star kakšnih 45 let, morda kakšno leto več, saj je bil neobrit in tako težko določiš leta. Očitno jo je pobral iz kakšne revščine na enem od polinezijskih otokov in ji je omogočil lepše življenje, vsekakor pa tudi sebi. Francoz gre še malo nazaj, spusti sidro v vodo, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Srečo je imel, da se tu greben strmo vzpenja od dna do gladine vode in da je tu voda globoka samo 4 metre. Tako je v koralni greben udaril, ni pa nasedel. Čeprav sumim, da je moral tudi slišati, kako je drsel s trupom po koralah in kamenju. Vem, da je pred kobilico globinomer in kolešček za hitrost plovbe, zato se bojim, da jima bo kljub aluminijasti barki pricurljalo morje v kabino. A o aroganci Francozov sem se že večkrat prepričal na svoji koži, zato ne bom več drezal vanj. Ker je bilo očitno, da ne mara moje prisotnosti ob barki, sem se zapeljal proti Indigu in v daljavi spoznal meni znano jadrnico Norvežana, ki pluje proti meni. Popoldan spet mine v družbi knjige in popravljanja zapiskov. Zvečer si naredim samo solato iz zelja in čičerike, saj mi je zelje začelo ob straneh črneti, zato ga je treba porabiti. Noč je bila obsijana z ogromno krvavo in oranžno luno nad mestom Lautoka. Sedem v kokpit in jo opazujem kakšnih pol ure. Romantika v solo izvedbi. Naslednje jutro se z Norvežanom dogovoriva, da greva v mesto. Po slabih dvajsetih minutah sva z njegovim hitrim dingijem v Lautoki, čeprav tokrat zaradi valov nisva mogla divjati. Namesto da bi zavila v center mesta, njega vleče na desno v McDonald’s. Povem mu, da jaz te hrane ne jem, zato bi šel raje v mesto. Vseeno me prepriča, da grem zraven njega, a pojem samo en mali hamburger, on pa si je naročil nekakšen paket s polnim pladnjem hrane in pijače. Ker bo to trajalo vsaj eno uro, da on vse to poje, grem jaz v mesto. Dogovoriva se, da se dobiva v trgovskem centru v samopostrežbi.

	Na cesti, skoraj pred trgovskim centrom, srečam sedem mladih sončkov (deklet), ki imajo okoli rame nekakšno lento iz rož, ena pa nosi venček na glavi. Ustavim jih in vljudno vprašam, ali lahko izvem, zakaj imajo te lente in če je slučajno kakšen praznik, morda poroka. Tudi one se ustavijo, nato mi povedo, da gredo na rojstni dan sošolke iz srednje šole in da je pri njih to z venčki ter lentami tradicija oz. navada. Seveda, bolj praznično je videti. Super, spet vem nekaj novega. Ena od njih me vpraša, od kod sem, in jaz jim povem, da sem iz Slovenije. Vedel sem, da ne bodo vedele, kje leži ta naša lepa državica. Vsaka pa je vsaj slišala za Evropo in Francijo. Še bolj sem bil presenečen, ko me ena od njih vpraša, če bi šel z njimi in tako videl ter doživel, kako poteka pri njih takšno praznovanje. V smehu jim povem, da ne morem, da sem jaz prestar za njihovo družbo. Potem me začnejo vleči za roko in skoraj me že odvlečejo z njimi. Ves nasmejan se izvijem iz objema nekaj rok, čeprav mi je bilo na ulici kar malo nerodno, saj nismo bili sami. Se pa dogovorimo, da pa lahko naredimo en skupni posnetek za spomin. Posnamemo fotografijo in sončki gredo naprej, jaz pa v trgovino. Res so prijazni ti ljudje na Fidžiju.





	V trgovini kupujem in ogledujem njihovo raznovrstno hrano, ko pride Gaute. Kupiva, kar potrebujeva, nato pa se vrneva na dingi ter zaplujeva do barke. Ravno je na morje padla noč, ko prispeva. Vse pospravim na svoje mesto, pojem še nekaj za večerjo in grem danes prej v posteljo. Zaspan in utrujen sem.

	Sredi novembra smo že. Danes se je moje jutranje spanje kar hitro končalo, saj me je prebudila glasna glasba iz zvočnikov. Ko sem prišel v kokpit in pogledal proti obali, je bilo na njej kakšnih pet avtomobilov in eden od njih je imel verjetno namesto sedežev montirano zvočno opremo za disko clube. Ljudje na plaži so plesali, se smejali, zabavali. Očitno se je njihova noč samo še podaljšala v novo zgodnje nedeljsko jutro. Lepo je videti tako srečne ljudi. Ker več ne morem spati, si skuham kavo in sedem v kokpit ter se prepustim jutru, sončnim žarkom in poslušanju glasbe z obale. Ura je pol sedem zjutraj, ko prvič ugledam veliko potniško križarko, ki se prikaže izza z mangrovami in palmami poraščenega grebena. Prižgem AIS in jo vidim. Ruby Princess, 289 m dolga križarka, na kateri je lahko 3080 ljudi. Danes spet Lautoka praznuje, spet bo v njej veliko ljudi, taksisti imajo praznik, ravno tako tudi prodajalci spominkov. Okoli poldneva se blizu mene sidra starejša barka. V Indigu lenobno in nedeljsko dremam, ko nekdo trka na barko. Pridem ven in spoznam možakarja Andrewa, Južno Afričana, čeprav sva se videla samo enkrat, v Savusavu. Malo se pogovarjava in pogovor nanese na Indigo, zato ga povabim, da si ogleda mojo barko, nato pa še on povabi mene, da vidim njegovo. Seveda se usedem v dingija in se zapeljem do njegove barke. Barka je res starejši letnik, 1986, Tayana 42, in čeprav je to ameriška znamka, je narejena na Tajvanu. Centralni kokpit, ki ni ravno velik, je videti prijeten. Naslonim se na nenavadno zelo visoko in čvrsto ograjico, ki sega okoli barke. Vidim tudi veliko oken in zračnikov ter predvsem zelo trdno palubo. Vem, da ima ta barka tudi zelo trden trup, pohvalno pa ima prilagojeno tudi vpetje pripon, ki so vpete na treh straneh, spredaj, zadaj in na sredini. Če ena poči, jambor še vedno stoji. Predvsem varno. Notranjost je opremljena s pravim lesom, ki je še vedno po 33 letih sijoč in nič kaj obrabljen. Popolno nasprotje Ikeinemu pohištvu sodobnih in cenovno ugodnih bark. Ni mi všeč krmna spalnica, ker je postelja v njej previsoka. Ta model ima dve kabini in dve toaleti, čeprav je ena od njiju res utesnjena. Zato pa ima ogromno prostora za shranjevanje in pri prodaji še vedno drži dobro ceno. Sicer me barka ne navduši najbolj, a jo vseeno pohvalim, saj ima več plusov kot minusov. Spijem še kavo in se kasneje poslovim, saj bo že čas, da dam peči piščanca. Zvečer pride k meni na večerjo kolega Gaute. Ob dobri hrani in prijetnem kramljanju mine večer, ki se prevali v pozno noč.

	Zjutraj sem potegnil s spanjem tja do osme ure, saj sem šel po odhodu Gautea delat ‒ popravljat besedilo in spreminjat, kar se mi ni zdelo v redu napisano. V posteljo sem legel šele okoli druge ure zjutraj, a zaspal sem nekaj minut kasneje. Zunaj je lepo sončno jutro. Ker je bilo morje mirno, sem šel v vodo in nekajkrat zamahnil, da sem razmigal svoje telo. Potem sem se oprhal in si pogledal vreme. Pri nas ne kaže nič kaj posebnega za naslednje dni, zato pa je bolj posebno na vzhodni strani otokov Vanuatu, kamor sem tudi sam namenjen. Očitno sem že malo prepozen, in ker se je ciklonska sezona že začela, prihajajo tudi prvi znanilci le-teh. Konec tega tedna se bo nad otoki Vanuatu formiral ciklon, ki bo že v sredo naslednji teden, se pravi čez deset dni dosegel srednje otoke tega otočja. Ali bo šel, kot je napovedano, ob otokih, ali pa bo zaradi klimatskih ter vetrovnih razmer potegnil čez otoke, še ni zagotovo rečeno. Preden pride do otokov, bo imel komaj drugo stopnjo, a že na sredini naj bi dosegel 3. stopnjo, zato so mu že dali ime Rita (ciklon dobi skoraj vedno žensko ime). Kako bo naprej, bomo še videli, saj daljnosežne napovedi po navadi potem ne držijo več. Zato bo treba, tudi če bo ta teden prispel avtopilot in bo vse zmontirano do nedelje, še malo počakati, da se vreme umiri in da bo plovba varna. Tako hudo pa spet ni s časom, da bi moral pluti v ciklone. Ker mi že nekaj zadnjih dni nagaja internet, saj mi prekinja povezavo, včasih pa je sploh nimam, sem šel na barko Norvežana in preko njegove povezave z drugim operaterjem poslal svoja napisana besedila s fotografijami na e-naslov uredništva revije. Vsekakor pa bom moral v mesto, da si uredim ta internet; zadnjič sem namreč spremenil mobilnega operaterja, saj je bil ta cenejši. Ceneje pa ne pomeni vedno tudi najboljše, saj sem tukaj z operaterjem brez signala. Spila sva še kavo, razglabljala o barkah in še marsičemu, da je minil čas. Omenila sva tudi kolega Billa, ki se je ravno včeraj vrnil na Fidži ‒ še malo pa bomo v polni zasedbi. Dve leti že plujemo skupaj. Res komaj čakam, da ga vidim in slišim vse novice ter dogodivščine, ki jih je nabral v dveh mesecih, ko ga ni bilo z nami. Jaz sem šel kasneje na obalo, da odvržem smeti v tam nastavljen zaboj, ki so ga ravno zaradi nas jadralcev postavili ob obali. Tam vidim Andrewa, Južnoafričana, ki gre proti meni in pravi, če greva skupaj do sosednje hiše, kjer je njegova žena našla neko indijsko gospo, ki riše po roki. Ker me je zadeva zanimala, sem šel z njim. Opazil sem, da je ta hiša zelo obiskana. Čeprav sem šel po tej cesti kar nekajkrat, nisem zavil v prečno ulico in nikoli prišel do predzadnje bele hiše. Tam pa podjetna gospa preprodaja indijsko robo, razna oblačila, obutev, šampone, dišave ipd.

	Vse na enem mestu, kot manjša veleblagovnica, a več na prostem kot pod streho. Poleg vsega pa gospa riše na roko s posebnimi zelišči, kipa nimajo menda nobene zveze s kano, ki jo jaz poznam. To je menda tudi bolj obstojno in se ji v morski vodi ne bo tako hitro izbrisalo. Očitno pa je tukaj cela družina zelo podjetna, kajti njen mož za hišo popravlja karoserije avtomobilov oz. opravlja vsa ličarska dela. Samo pogled na okolico, na kompresor, na prostor pod milim nebom mi pokaže, da mu ne bi dal lakirati niti Pony kolesa, kaj šele avta. Če tega ne bi videl, ne bi verjel. Vse to bi morali posneti za kakšno rubriko ‘Saj ni res, pa je’. Ne vem, kako je videti takšen prelakiran avto na dotik, saj tukaj ves čas tudi v skritem delu za hišo malo pihlja. Se na prebarvani površini čutijo delci, ki jih veter nosi po zraku? Tega nikoli ne bom izvedel. Gospo sem vprašal, če lahko fotografiram njeno delo. Ona mi je dovolila, zato pa je bil njen mož toliko bolj proti. Pravzaprav se mi je zdelo, da me je po tem vprašanju imel ves čas na očeh. V tem času me pokliče kurir DHL-a in mi pove, da bodo morda že danes pripeljali paket na naslov, ki sem jim ga dal za dostavo paketa. Torej je moja elektronika za avtopilota le prispela. Danes zjutraj sem gledal v programu za sledenje, pa je bila še na letalu iz Sydneyja za Fidži. Torej je paket iz Slovenije na Fidži prispel v dobrih petih dneh.

	Zvečer si iz hladilnika vzamem včerajšnji ostanek francoske solate, kos piščanca, ki je tudi ostal od včeraj, in se najem do sitega. Danes sem imel za zajtrk samo jogurt, zato sem bil že pošteno lačen, kajti to je bila edina hrana od jutra do poznega večera. Mučilo me je vprašanje, kaj delati zvečer, po večerji, saj sem navajen, da sem ob večerih pisal, zdaj pa je tega konec. Danes bom za spremembo bral in prebral še zadnjo knjigo, ki je na moji polici. Potem pa v posteljo, tokrat malo prej kot po navadi.

	V sanjah slišim dežne kaplje, ki padajo na palubo, potem pa se zlivajo po njej v potočku, ki na koncu naredi kar zajetno mlako vode. Če bi zdaj to vodo zajel in prefiltriral, bi vsekakor imel kar precej vode v tanku. Deževnica se je izlila v morje in se pomešala s slano vodo, kot se to zgodi vedno ob dežju. A že ob 10. uri posije sonce in po radiu nagovorim Norvežana, da me zapelje do marine Vuda po paket. Ta pride do mene, nato pa se zapeljeva v skoraj 6 NM oddaljeno marino Vuda. Za to sva potrebovala dobrih 20 minut, in ker ni bilo velikih valov, sva prišla v cilj suha. Tudi tokrat sem meril hitrost in ta je tokrat znašala 47,1 km/h. Posnamem kratek video za spomin, iz katerega bom na barki naredil eno sliko. Najprej sem šel v pisarno marine do gospe Rabbel.





	Pogledam paket, s katerim je očitno vse v redu, in se dogovorim, da pridem ponj, preden grem nazaj v Saweni Bay. Grem v trgovino, kupim kekse, ki jih bom ob dvigu paketa dal Rabbel. Tudi kolega Gaute je odšel v navtično trgovino. Ko se vrne, se sprehodiva do jadrnice Cajucito, ki je v lasti najinega prijatelja, Irca Billa. Najdeva ga na barki skupaj z njegovo novo posadko. Bill me je bil zelo vesel, zato sva se objela, sedla v kokpit njegove barke, ki je zunaj in znotraj videti, kot bi vanjo padla atomska bomba. Ko pa mi pove, da ima dogovorjen spust barke v morje za jutri ob 10:00, samo zavijem z očmi. Na trupu barke ima še ogromno dela, na barki prav tako, da o notranjosti sploh ne govorim. Ampak to je njegova stvar in želim mu, da bi mu vsaj delno uspelo to urediti. Zato iz vljudnosti in ker vem, da ima delo, zapustim barko ter grem na bencinsko črpalko po 10 litrov bencina za Gautejev izvenkrmni motor, nato po paket in nazaj na barko.

	Ko se čez dobro uro vrnem na barko, takoj odprem paket in vsebino postavim na mizo. Za celo mizo je te zelo drage ropotije. Ta avtopilot je iz nove serije, drugačen je, zato bo potrebnega kar nekaj dela. Obeta se mi tudi ogromno sprememb. Veliko je kablov, vijakov, nov giro kompas, novi ekrani, elektronika, krmilni mehanizem, za vsak primer sem nabavil še nov motor za pogon avtopilota itd. Iztok mi je na vsak kabel napisal, kam gre katera stvar, zato mi je ogromno dela tudi prihranil.

	Še enkrat hvala Iztoku in podjetju Harpoon d. o. o. iz Trzina, ki mi je nesebično pomagal, da sem dobil dele za avtopilota. Hvala za vso podporo, hvala za velik popust in hvala, ker ste pošiljko zapakirali ter jo odnesli do DHL, da je paket lahko še isti dan odpotoval proti cilju. Prav tako bi se rad zahvalil gospe Romani na DHL, s katero sva bila ves čas v stiku. Dala mi je ogromen popust pri DHL Express pošiljki, da je bila tu v dobrih petih dneh.

	Ker je že pozna ura, vem, da mi ne bo uspelo vsega zmontirati še danes. Zato samo na zunanji konzoli zamenjam elektroniko z prikazovalnikom ter si pripravim nov kabel, ki ga bom jutri potegnil skozi konzolo v notranjost in potem v krmni del barke. Dela bo kar precej, a najprej bo treba izprazniti obe krmni kabini, zato se sprašujem, kam bom dal vso ropotijo. Sledi še večerja in potem branje navodil za avtopilota. Ne bo mi dolgčas.

	Ponoči sem slabo spal. Komaj sem čakal, da bo jutro. Zakaj? Da bi že začel delati ter montirati avtopilota. Končno je prišlo jutro. Takoj po popiti kavi in kar brez zajtrka se vržem v delo. Iz obeh krmnih kabin znosim vso ropotijo v salon. Zlagam tako, da imam nekje kar visoko naloženo, a je še vedno prehodno. Potem iz obeh krmnih kabin na sonce odnesem blazine, da se malo pregrejejo in prezračijo. Zdaj imam prost dostop do krmne odprtine, kjer je montiran avtopilot. Tesno je, skoraj nedostopno, a vseeno mi uspe, tako da odmontiram pogon avtopilota ter ga odnesem v kokpit na mizo.

	Tam ga razstavim, nato pa zamenjam zobnik, jermen in motor. To delo je umazano, a se splača. Ker je ena od žic načeta in verjetno to dolgoročno ni v redu, zamenjam še žici za sklopko avtopilota. Sicer mi nagaja kitajski spajkalnik, morda tudi cin žica, a na koncu zadevo uredim, kot moram. Avtopilota sestavim, kot je bil, nato pa ga zmontiram nazaj na njegovo mesto. Zamenjam tudi krmilni senzor, zanj napeljem kabel, nato pa moram stare kable potegniti iz krmilne konzole v kokpitu. Ko mi tudi to uspe, napeljem nove kable do mesta, kjer bo stala nova elektronska konzola, ki jo potem tam fiksiram in privijačim. Dela je več kot preveč, in ker to delam prvič v življenju, to počnem počasi in previdno. Ob enih popoldne se z gumenjakom do Indiga pripelje Gaute in me pozitivno preseneti. Ko pa v dingiju vidim pladenj in v njem dve skodelici kuhane kave, ostanem brez besed.

	»Vem, da imaš vse nametano in nimaš kje kuhati kave, poleg tega vem, da si garač in morda si je sploh ne bi skuhal, zato sem ti jo prinesel« pravi Gaute.





	»Hvala, prijatelj!« Sedeva v kopit, se malo pogovarjava, ko pa spijeva kavo, se vrne na svojo barko. Ne želi me zadrževati, saj ve, da bi rad delo čim prej opravil. Kar zamudno je vleči kable po skoraj nedostopnih kotičkih; marsikje moram kakšno stvar odvijačiti, privijačiti in položiti nove kable ter jih zvezati z vezicami. Da ne pišem podrobnosti, kaj vse je bilo treba še narediti, naj samo omenim, da sem na koncu avtopilot priključil na elektriko in ni nič počilo, nič se ni zakadilo, nič ni pregorelo. Super! Zadovoljen sem, da znam kaj tudi sam postoriti in mi ni treba klicati serviserjev. Treba je še urediti pomembne nastavitve, a kmalu pade noč, zato se odločim, da bom nadaljeval jutri. Tako ali tako moram opraviti teste, narediti nekaj milj testne plovbe ipd. Glavno je, da je vse pod streho. Zdaj obe kabini še pometem, ju pobrišem z vlažno krpo, nato pa začnem zlagati stvari nazaj na svoje mesto. Ko uredim tudi to, še pometem in pobrišem salon ter kokpit, se oprham in si odprem malo pivo, ki ga spijem skoraj na dušek. Malo se moram nagraditi in tudi pocrkljati. Kasneje si pripravim še večerjo, da pojem nekaj toplega. Bolj kot je ura pozna, bolj čutim utrujenost.

	Že zjutraj prižgem motor, dvignem sidro in zaplujem iz zaliva. Priznam, malo s strahom, ker pač ne vem, kaj se bo dogajalo na prostem. Najprej ob rtu plujem z motorjem in prestavljam stopinje na avtopilotu. Vse deluje, kot mora. Nato raztegnem sprednje jadro, ugasnem motor in plujem v zavetrju pri dobrih 10 vozlih vetra, zatem naredim prelet (spremenim smer jadra in uzd), nato plujem pri dobrih 15 vozlih vetra, saj nimam več zavetrja. Jadrnica se dobro obnaša, avtopilot tudi in upam, da bo ves čas držal smer. Pravzaprav je zdaj val s strani. Ni ga več kot dobrega pol metra, a avtopilot brezhibno drži smer. Ugotavljam, da ima dosti manj težav kot stari, tudi krmilno kolo se manj obrača kot pri starem avtopilotu. Če bo porabil še manj energije, bom zelo vesel. Morda imam največ težav jaz, ker se ne morem navaditi na manjše tipke pod LCD- ekranom. Prav dobro mi je prišla današnja plovba tudi za preizkus novega AIS- transponderja, ki se je izkazal kot zelo učinkovit. Alarm se dobro sliši tudi iz salona v kokpit, zato verjamem, da ga bom, ko bom na večdnevni pasaži, slišal tudi, ko bom zaspal. Zdaj imam eno AIS-napravo v salonu in eno v kokpitu na ploterju. Po slabih treh urah plovbe, preizkušanja, testiranja in na trenutke tudi že malo poigravanja z vetrom in jadri ter avtopilotom se spet zasidram v zalivu. Tudi Gaute je že izplul proti marini Vuda, ker mora veterinar cepiti njegovo mačko, ki jo ima na barki.

	Danes je sobota in spet bom moral v mesto po nekaj hrane. Spomin se mi vrne približno 55 let nazaj, ko sta mama in oče po njegovi prejeti rudarski plači vedno odšla v trgovino, ‘fasat’, smo takrat rekli. V tistih časih so se nekatere stvari nakupile za cel mesec, le osnovna živila so se kupila vsak drug ali tretji dan. Najprej je mama ob kavi na listek napisala, kaj vse potrebuje, odpirala je predale, omare, tudi kakšno pločevinko je vzela v roke, odprla pokrov in pokukala, koliko ima še tega in onega v njej. Potem pa smo šli. Seveda sem šel tudi jaz z njima. Takrat ni bilo samopostrežb, kot je to v današnjih časih čisto normalno. Trgovci so takrat še moko tehtali, sladkor tudi, moji bomboni pa so bili na pultu v štirioglatih steklenih posodah z okroglo odprtino na strani, kjer je stal trgovec. Morda so bile dve ali tri različne vrste teh trdih bombonov, ena vrsta žele bombonov, žvečilni gumi, od čokolade pa samo Kraševo ‘životinjsko carstvo’ in morda kakšna draga riževa čokolada. Če bi mi kdo v tistih časih pokazal današnjo sliko iz raznih večjih supermarketov, kjer so police polne čokolad in bombonov, bi me po mojem takrat kap zadela. Potem smo vse nakupljeno s trgovinskim triciklom peljali od trgovine do našega bloka in starša sta vse znosila v stanovanje. Poleg tega je moral nekdo od staršev nositi še mene pod pazduho. V teh časih mojega otroštva je bilo v Velenju le nekaj stavb in hiš ter malo ljudi. Takrat je ata rekel, da so se skoraj vsi med seboj poznali. Ah, ti zlati časi, včasih vas prav pogrešam!





	Kasneje me pokliče Norvežan in pravi, da se vrača v zaliv. Komaj sidra poleg mene, me že pokliče po radiu in pove, da mora nazaj v marino Vuda, ker je tam nekaj pozabil, in vprašal, če grem z njim. Bi šel, zakaj pa ne. Z dingijem zaplujeva do marine; do tja je pribl. 6 NM. Začetek plovbe je bilo miren, ko pa sva prišla izza rta, so se začeli valovi. Vedno ko me je dobro poškropilo ali malo zalilo, mi je rekel: »Sorry!« Je, kar je, in zdaj greva do konca. Prideva v marino, kjer opaziva Irca Billa. Pokličem ga, gremo na njegovo barko, poklepetamo, nato pa se nam pridružijo še Slovak, Nemka in Indonezijka. Pravzaprav so vsi trije zelo mladi; če seštejem leta vseh treh, ne premorejo vsote Billovih let. Bill mi pove, da ima težave z dingijem, zato grem preverit, kaj se mu dogaja. Zdaj sem že mojster v lepljenju in mu lahko svetujem. V dingiju se nahaja mali geconi (kuščar). Ko ga Bill zagleda, zbeži stran, ker se ga boji. No ja, on se boji tudi mačke, pravzaprav jih sovraži, ker ga je ena kot otroka opraskala. Gledam ga, a nič ne rečem. Priteče Indonezijka in pokrije kuščarja z nekakšno krpo, ta pa odskoči in gre v travo. Vse skupaj mi je smešno, zato iztegnem roko in ga zagrabim. Odnesem ga na barko in ga spustim vanjo, kajti geconi je na barki zelo koristen. Najprej sem mislil, da se bo Billu ‘utrgalo’, a ko smo mu vsi dopovedali, da je to v redu, se je le malo vdal. Razložili smo mu, da ta poje ves mrčes, razne ščurke in tudi miši se ga bojijo. Ljudi se boji in se bo vedno kam potuhnil, da ga ne bo videl. Mislim pa, da mi je vseeno malo zameril ter dodal nekaj te zamere še na staro zamero, ker nisem z njim v marini, ampak se vse pogosteje družim z Norvežanom. Verjetno ne razume, da sem v dveh mesecih njegove odsotnosti dneve na oceanu preživel z drugimi ljudmi in ne z njim, ki ga ni bilo tukaj.

	Kasneje greva z Norvežanom v potapljaški kljub po jeklenko za potapljanje, saj jo je včeraj dal polniti z zrakom, pred odhodom v zaliv pa jo je pozabil vzeti. Za danes sva vse opravila, zato se vrneva v zaliv. Najprej greva na njegovo barko na kavo, sam pa pogledam, ali je njegova muca še živa. Predvčerajšnjim jo je namreč veterinar moral operirati kar na njegovi barki v kokpitu. Mačka do včeraj ni imela nobenih papirjev, zato mu veterinarska inšpekcija ni dovolila operacije izvesti na kopnem. Zdaj ima čip, je cepljena, na lastnikovo željo sterilizirana, ima vsa dovoljenja, dokumente in lahko gre kamorkoli. Mačka je v redu, lenobno zdrava.

	Omenim mu, da bom v začetku naslednjega tedna zapustil Fidži. Povem mu za alternativo: če bo pasat ugoden, bi šel do otočja Vanuatu in potem naprej do Nove Kaledonije. Ta mi ni nikoli dišala in ni bila nikoli na moji začrtani poti. A sem zadnje čase od drugih jadralcev slišal toliko lepega o njej, da sem začel brati o teh otokih, pregledovati zapiske, forume, pravila in še kaj. Norvežan mi omeni, da bi tudi on rad zapustil Fidži in sprememba v bolj civilizirani državi mu vsekakor ne bi bila odveč. Morda bi tudi on še isti dan odplul z mano. Presenečen sem, ker tega prej ni nikoli omenil, poleg tega je šele vložil prošnjo za drugi vizum in ga je tudi plačal. Njemu so za ciklonsko sezono bolj dišali Maršalovi otoki. Povem mu, da na otokih Vanuatu ne bom ostal dolgo, ker me to otočje preveč ne zanima. Obiskal bi le otok Tanna in še delujoči vulkan Mt. Yasur. Za jutri sva se dogovorila, da greva v mesto po hrano za teh nekaj dni celodnevnega jadranja. Do prvih otokov imam okoli 500 NM plovbe, kar je okoli štiri dni in štiri noči jadranja. Morda nekaj ur več ali manj, odvisno od vetra, valov in seveda od oceanskega toka. Potem pa me čaka še dobrih 350 NM do Noumée. Pravzaprav si moram nabaviti svežo hrano za vsaj devet ali deset dni. Nekaj je bom tako ali tako moral skriti, saj če me Biosecurity na otoku Tanna dobi s svežo hrano, mi jo bodo odvzeli. Podobna situacija bo na Novi Kaledoniji, kjer so še bolj dosledni. Francozi pač. Ne maram jih. Imam pa rad njihov Carrefour supermarket.

	Zvečer si na barki naredim večerjo, po večerji pa z ladijskim lakom prelakiram vse spodnje robove pohištva, ki sem jih zadnjič barval. Robovi so zaradi vlage, vode in seveda zaradi let izgubili barvo in sijaj, zato sem se odločil, da pohištvu le-tega povrnem. Čez noč se bo lak posušil in zjutraj bo vse videti veliko lepše. Za polnjenje si priklopim še oba satelitska telefona Iridium in Inmarsat, tablico, kjer imam rezervno navigacijo, telefon s povezavo za Iridium, in še svoj laptop. Kablov je polna miza. Ker sem že tretji dan v oblačnem vremenu, prižgem motor za eno uro in pol, torej vsaj za čas polnjenja. Pripravim si odjavne dokumente, obrazce, ki sem jih že izpolnil, pregledam in potem dopolnim še Grab Bag (vodotesna torba, v kateri imam nekaj zdravil, ostale dokumente, en telefon za rezervo in v katerega bom dal še en satelitski telefon, dve majici in ene hlače). V drugo enako torbo dam 5 litrov vode, v njej že imam pribl. 20 manjših konzerv hrane in tri pakete krekerjev. Vse pripravim k vratom, naj me čaka in nikoli dočaka. Ne želim si, da bi to kdaj potreboval ob kakšni nesreči ali morebitnem potopu barke. Ampak naj bo pripravljeno, nikoli se ne ve.





	Preverim še Epirb, letos mu poteče petletna naročnina in tudi baterijo bo treba zamenjati, ki menda drži samo 5 let. Tudi bombice za samo napihljivi rešilni jopič bi moral menjati, pa bombico s plinom v rešilnem splavu tudi. Marsikaj bi še moral menjati …





	PORT DENARAU, OTOK VITI LEVU, FIDŽI



	Zjutraj se odpravim na sidrišče pred Port Denerau, seveda vse z namenom. Za mano pluje tudi Norvežan, a me kaj kmalu prehiti. Ko jaz prispem do sidrišča, je on že sidran. Ko tudi sam sidram, si najprej naredim vodo, saj imam tank prazen. Tu je precej čisto morje in tudi bark ni veliko. Postavim čarovnika na svoje mesto, med seboj povežem cevi in v slabih treh minutah že delam vodo. A kar naenkrat ni več pritiska. Odstranim cev iz črpalke do membrane in preizkusim delovanje čarovnika na prazno, a le tu in tam malo brizgne voda.





	Vem, kaj je. Šel je impeller (posebno gumijasto tesnilo z lopaticami). Upam, da ga imam v rezervi. Pogledam v paket, ki mi ga je pripravil, moj serviser in zastopnik za Rainman desolinizatorje Grega iz Radovljice in najdem nov, zapakiran impeller. Temu se reče dobra podpora za prodajo in servis.

	Pripravim še orodje, nato pa začnem z delom. Na tem aparatu ga še nisem nikoli menjal, a saj je podobno kot pri motorju na barki. Ko odvijačim pokrov, najdem nekaj zlomljenih in odtrganih lopatic. Vse skupaj potegnem ven, očistim, namažem z lubrikantom, namažem še impeller z njim in ga vstavim v ohišje črpalke. Privijačim vse vijake, nataknem in privijačim še visokotlačno cev ter preizkusim delovanje brez membran. Dela! Priklopim vse nazaj, kot mora biti, in delam vodo. Kdor zna, ta zna! Da pa ne bom poslušal zvoka čarovnika, si nataknem plavutke, še masko dam čez oči in grem z lopatico v roki v vodo. V slabe pol ure sem očistil s trupa nekaj manjših školjk, ki skoraj niso omembe vredne, se je pa zato na določena mesta prijela nekakšna manjša črna trava. Tudi to na hitro očistim; nekaj malega je ostane na bulbu od kobilice, a se mi ne da več potapljati, saj sem se že vsaj 30-krat potopil pod trup barke. Kasneje sem se spomnil, da bi lahko marsikaj naredil kar z veslom, saj ima na koncu plastičen del, pa tudi kar dolgo cev ima. Bom to preizkusil naslednjič.

	Zdaj napišem še nove odjavne obrazce za carino in policijo; ravno ko končam s pisanjem, je tudi čarovnik naredil vseh 240 litrov vode, saj sem si jo naredil še nekaj za rezervo. Zato pospravim vso ropotijo, ki jo imam v kokpitu, in shranim na svoje mesto. Iz rezervnega kanistra prelijem v rezervoar 20 litrov nafte in mislim, da imam opravljene stvari, katere sem imel za opraviti v današnjem dnevu.

	Nato z Gautejem sedeva v njegov dingi, se zapeljeva do marine ter poiščeva pisarno, kjer se bova odjavila. Pisarna je zaprta, zato pokličem na telefonsko številko, ki je napisana na vhodu v pisarno. Javi se uradnik, a pravi, da danes ne bo nič z odjavo, ker nisva najavila odjave 24 ur pred odhodom. Ko mu razložim, da to nikjer ne piše, on meni reče, da lahko pridem jutri ali pa v ponedeljek. O, jutri pa ne, ker vem, da je vikend in to stane 105 F$ (43 EUR) več kot danes. Denarja pa ne bom skozi okno metal. Potem mu piham na dušo, da zdaj, ko zapuščam ta prijazni otok, pa en uradnik pokvari vso lepo sliko s Fidžija. Očitno sem se ga dotaknil in on meni pravi, da pride ob 13. uri. Nasmejem se, ker vem, da me želi speljati na limanice. Od 13:00 do 14:00 ure imajo kosilo, a na zahtevo ti vseeno opravijo ‘nujno’ storitev, kar stane dodatnih 40 F$ (16 EUR).

	Povem mu, da pridem ob 14:00 uri, a on meni takoj pove, da ga potem ni, ker ima pregled ene velike potniške ladje in 240 potnikov. Pogledam kolega in pravi, OK, dava vsak po 20 F$ in naj pride. Še vedno je to ceneje, kot da čakava na ponedeljek. Zmenjeno. Greva na sprehod in čez dve uri je ura 13:00. Prideva v pisarno, jaz imam izpisanih vseh šest listov A4-formata, kolega pa ničesar. Dokler izpisujejo moje podatke in pripravljajo odjavno dokumentacijo, kolega izpolnjuje vseh šest obrazcev in sika kot kača. Jezen je! Ko vse opravimo, možakar opazi, da ima kolega dokumente tudi od mačke, ki jo ima na barki. Zdaj postane vse drugače. Zdaj mora pogledati barko, mačko in še mojo barko, če imam slučajno še jaz kakšno skrito žival. No, pa gremo pogledat. Zraven vzame še tajnico in vsi štirje ‘oddingiramo’ proti barkam, ki sta na sidrišču. Vreme se je od najinega prihoda do odhoda zelo poslabšalo. Že na pol poti smo bili vsi štirje mokri od valov kot miši. Dva vala sta nas prav zalila. Valovi so visoki pribl. 60 cm in več, in če sem iskren, mi je bilo všeč, da sta mokra. Zakaj pa tiščita nos, kamor ni treba. Pridemo na Norvežanovo barko, pogleda mačko in kliče njihovo službo Biosecurity. Zdaj še oni pravijo, da morajo priti na barko.

	Nekako se zaradi razburkanega morja med sabo dogovorijo, da kar ta dva uradnika fotografirata mačko in bodo že kasneje napisali papirje za njo.





	Potem gremo v kokpit. Ko od tam pogledata mojo malo barko, ki na valovih skače kot pobesnela kobila, ju mine do tega, da bi jo pregledala. Plačava 40 F$, a zdaj uradnik pravi, da je to cena na barko in nama kaže uradni cenik. Nima se smisla prepirati z njim, zato plačava zahtevano. Vsi trije se potem z dingijem vrnejo na obalo, jaz pa ostanem na svoji barki, ker se na trenutke bojim, da mi bo odtrgalo vezni člen med sidrom in verigo. Bolje je biti tu, če se zgodi kaj nepredvidenega. Gaute se ves razburjen vrne čez eno uro in pravi, da ne more urediti ničesar. Nato mi razloži, da mora pokazati mačko v marini, kar pomeni, da si je uredil privez in da odpluje tja z barko. Kasneje mi javi, da je bil na barki uradnik iz Biosecuriy službe in pravi, da bodo odjavni papirji za mačko poslani v ponedeljek iz Suve, kar pomeni, da bodo šele v torek ali sredo v marini Denerau. Milijon težav zaradi ene mačke … Žal mi je prijatelj, jaz sem se odjavil in žal moram iti. Dovolj je bilo lepega in dobrega. Fidži mi bo ostal v lepem spominu, saj sem na njem preživel pol leta.

	Zvečer se veter umiri in ker je pozno, da bi že danes odrinil, se odločim, da odplujem jutri zjutraj. Poleg tega pa imam odjavne dokumente izpisane z jutrišnjim datumom. Zato raje sedem na palubo Indiga in še zadnjič pogledam sončni zahod na otokih Fidži. Sonce pravkar zahaja … Če nič drugega, je to še en dogodek, ki si ga bom vtisnil v spomin in ga ovekovečil s fotoaparatom. Bilo je res lepo, šest mesecev na teh zame cenovno ugodnih otokih. Pogledam v nebo in pomislim na Žareta, ki je pred časom zapustil svoj Fidži.





	TIHI OCEAN, 30. 11. 2019





	Celo noč je po malem deževalo, sobotno jutro pa vseeno nagradi sonce. A ni to lepo? Vstanem, se uredim in še preden si skuham kavo, pogledam vremensko karto za danes in naslednje dni. Nič kaj se ni spremenilo. Za danes je napovedan veter petnajstih vozlov, valovi pa tja do pol metra višine. Vreme je kot naročeno. Vedno je v naravi malo drugače kot pa na vremenski karti. Odrinem ob 10:30. Do prehoda Navaula je slabih 18 NM, kar zna biti tudi slabe štiri ure počasne plovbe. Nahajam se v notranjosti med otokom in koralnim grebenom, zato previdnost ne bo odveč. Veter se kmalu dvigne na 20 vozlov, a piha skoraj direktno v nos. Valovi so nizki, niti pol metra niso visoki, so pa močni in kratki, tok je usmerjen proti meni. Torej bo teh 18 NM do prehoda res težavnih. Vse gre dokaj dobro do ‘zadnjega ovinka’. Najprej sem mislil, da stojim, kajti tok je bil tako močan, da sem najprej mislil, da je lahko tudi z motorjem kaj narobe.



	Zunaj imam le pol glavnega jadra, ki zaradi vetra v nos kar precej ropota, a morda ga bom pri izhodu potreboval in glede na 20 in več vozlov vetra ga bo polovica vsekakor dovolj. Dokler nisem za 50 stopinj obrnil v desno, je šlo zelo težko, potem pa se je veter zajedel v jadro, barko je v trenutku kar precej nagnilo in Indigo je poletel s 7,6 vozla hitrosti proti izhodu. Hitro ugasnem delujoči motor in že plujem dobrih šest vozlov na odprtem oceanu. Začnejo se valovi, veter se okrepi na nekaj več kot trideset vozlov, valovi so visoki, in kar je najhuje, mi prihajajo iz boka. Ne bo mi prijetno! Zvijem glavno jadro in odprem sprednjo genovo za kakšne štiri kvadratne metre, ta pa takoj povleče Indigo. Zdaj hitrost pod šest vozlov ne pade. Včasih se hitrost še poveča, zato za pol metra skrajšam jadro, da barka ne trpi. Še sreča, da sem na sidrišču za vsak primer pripel tangun na genovo, ker bom imel veter bolj v krmo. Na tako valovitem morju bi ga res težko nastavil na jadro in drugi del le-tega na jambor. V nekem trenutku sem pomislil, da če bo prehudo, bom obrnil nazaj in potem nekje v zavetju otoka počakal, da se vreme umiri. Miljo po miljo sem plul in potem je bilo že škoda, da bi obrnil. Kar nekajkrat je val precej udaril v trup barke, da se je morje dvignilo v zrak, zalilo barko in nekajkrat tudi kokpit z mano vred.





	Veter je s sunki dosegel že 38 vozlov in samo čakal sem, da se dotakne štirice. Takšna plovba ni prijetna in v meni se je začel porajati dvom, če sem sploh pravilno pogledal vreme, saj takšne razlike med napovedjo in dejanskim stanjem pa ne more biti. A zdaj ni časa za dvome in kesanje. Moram biti zbran in paziti na avtopilota, ker še ni preizkušen. V teh razmerah sem se pravzaprav šele zavedal, da ta barka še nikoli ni imela pravega avtopilota! Pri takšnih valovih sem moral na starem avtopilotu vsakih 10 minut popravljati smer, izklopilo ga je, piskalo je, … Zdaj drži smer in je trenutno kljub visokim in neprijetnim valovom, ki jih barka lepo reže, moj najboljši član posadke. Okoli osme ure zvečer se veter malo umiri in pade malo pod 20 vozlov, a valovi se še ne umirijo. Upam, da bodo tudi ti manjši, če bo veter še slabši. Le jaz sem pod stresom, počutim se napetega ter utrujenega.



	Predolgo sem bil na miru, na dopustu, brez t. i. ‘off shore’ jadranja in to se zdaj pozna tudi na meni. Nisem več navajen valov, ne vetra. A očitno se bo treba hitro navaditi. Noč je padla na ocean in za mano je že prvih 12 ur plovbe. Če bo šlo naprej pod temi pogoji, bom moral zadnjo noč plovbo zelo upočasniti, da bom prišel v zaliv otoka Tanna v ranem jutru, ob svitu. Plovba je zahtevna, sploh v nočnih urah. Prva noč na poti proti otokom Vanuatu je bila do pete ure zjutraj zelo podobna večeru. Bilo je precej vetra in kar nekaj valov. Barka se je zato gugala levo in desno ter ustvarjala neprijetnost v človeku. Jadra se čez noč nisem niti dotaknil, zato je še vedno skrajšano, kot je bilo.

	Zjutraj ob peti uri se začne veter umirjati in v nekaj naslednjih urah pade na 10 vozlov, s tem pa pade tudi hitrost plovbe, in to na okoli 4 vozle. Ko bi se še zmanjšali valovi, bi bilo še boljše, a vem, da se bo tudi to zgodilo čez nekaj ur. Pogledam napoved in sploh ne vidim, da bi bil kje kakšen zračni žep. Obe jadri odprem do konca in upam na boljše rezultate pri plovbi. Zdani se in v nedeljskem dopoldnevu poskušam narediti čudež z metuljčkom, a ne gre. Vedno nekaj plapola, eno jadro prekrije drugo, drugo zakrije prvega itd. Zato pustim tako, kot je bilo najprej nastavljeno, in se prepustim toku plovbe. Na štedilnik pristavim džezvo z vodo in pazim, da se zaradi nihajočega štedilnika voda ne izlije iz džezve ter me posledično ne poškropi po telesu z vročo tekočino. Nekaj malega še zajtrkujem, nato grem s skodelico vroče kave v kokpit.

	Ob 10:30 pogledam, koliko sem preplul v prvih 24 urah. Pokaže mi 131,8 NM. To je sicer manj, kot sem načrtoval, a je tudi v redu. Zadnjih šest ur slabega vetra in dobre štiri ure začetne počasne plovbe sta dala tak plovbo zelo upočasniti, da bom prišel v zaliv otoka Tanna v ranem jutru, ob svitu. Plovba je zahtevna, sploh v nočnih urah. Prva noč na poti proti otokom Vanuatu je bila do pete ure zjutraj zelo podobna večeru. Bilo je precej vetra in kar nekaj valov. Barka se je zato gugala levo in desno ter ustvarjala neprijetnost v človeku. Jadra se čez noč nisem niti dotaknil, zato je še vedno skrajšano, kot je bilo.

	Zjutraj ob peti uri se začne veter umirjati in v nekaj naslednjih urah pade na 10 vozlov, s tem pa pade tudi hitrost plovbe, in to na okoli 4 vozle. Ko bi se še zmanjšali valovi, bi bilo še boljše, a vem, da se bo tudi to zgodilo čez nekaj ur. Pogledam napoved in sploh ne vidim, da bi bil kje kakšen zračni žep. Obe jadri odprem do konca in upam na boljše rezultate pri plovbi. Zdani se in v nedeljskem dopoldnevu poskušam narediti čudež z metuljčkom, a ne gre.



	Vedno nekaj plapola, eno jadro prekrije drugo, drugo zakrije prvega itd. Zato pustim tako, kot je bilo najprej nastavljeno, in se prepustim toku plovbe. Na štedilnik pristavim džezvo z vodo in pazim, da se zaradi nihajočega štedilnika voda ne izlije iz džezve ter me posledično ne poškropi po telesu z vročo tekočino. Nekaj malega še zajtrkujem, nato grem s skodelico vroče kave v kokpit.

	Ob 10:30 pogledam, koliko sem preplul v prvih 24 urah. Pokaže mi 131,8 NM. To je sicer manj, kot sem načrtoval, a je tudi v redu. Zadnjih šest ur slabega vetra in dobre štiri ure začetne počasne plovbe sta dala tak rezultat. Sonce je, in to polni sončne celice, ti pa akumulatorje. Avtopilot dela odlično. Tudi AIS-transponder dobro dela. Ker se ne oglaša, pomeni, da ni nobene ladje v bližini. Zato sem si tudi dovolil ponoči malo več spati kot po navadi, čeprav je bila plovba izredno nemirna. Spal sem v salonu na sedežnem ležišču, dobro uprt tudi v mizo, da ne bi zaradi valov padel na tla.

	Popoldan si skuham kitajsko juho z nudli, saj je nedelja, nekaj toplega bi res prijalo mojemu želodcu. Kuhanje juhe v teh valovih je res posebno doživetje, saj še naprej precej valovi. Vse se je s kuhanjem dobro izteklo in tudi juha je bila dobra. Ob 15:07 začne piskati alarm na AIS-transponderju. Na ekranu mi kaže večjo ribiško ladjo z imenom Yongxing 3, ki me bo prehitela čez 11 NM, saj je hitrejša. S pogledom in daljnogledom ji sledim dobre pol ure, nato pa izgine z območja signala. Popoldan v kokpitu berem neko staro knjigo, ki sem jo našel v ladijski knjižnici. Pravzaprav sem jo enkrat že začel brati, a me vsebina nekako ni potegnila, zato sem jo zaprl ter odložil nazaj na polico. Kave ne bom kuhal, ker se mi zdi nepotrebno izpostavljati vroči vodi ob štedilniku, saj so valovi še vedno neugodni. Zato iz hladilnika vzamem kokakolo in tako zaužijem potreben kofein. Zvečer si pripravim večerjo; tokrat bosta na jedilniku že narejeni tortilji z zelenjavo in piščančjim mesom.

	Začelo se je večeriti, valovi so se umirili, ravno si ogledujem vreme in fotografiram sončni zahod, ko v daljavi opazim še eno ribiško ladjo. Tokrat mi AIS nič ne pokaže, kar se mi zdi zelo čudno in skoraj neodgovorno, da bi ladja ne imela prižganega svojega AIS-a. Zato bo nocojšnja previdnost večja od sinočnje. Očitno je tukaj veliko rib, a jaz jih tokrat ne bom lovil, saj imam hrane dovolj. Ponoči veter močneje zapiha in zdaj imam spet 20 vozlov vetra. Ta veter je napovedan, zato za današnjo noč spet malo skrajšam jadro, da me kaj ne preseneti. Druga noč na Tihem oceanu, ki sploh ni tih. Le kdo mu je dal takšno ime? Največjo težavo so mi ponoči delali valovi v pol krmo. Včasih kakšen tako udari, da se jadrnica prestavi za 50 stopinj in dejansko iztiri iz svoje smeri. Ob tem se sliši udarec, kot bi zadel v nekaj trdega. A vem, to je samo val. Avtopilot popravi smer in spet plujem proti cilju. Pod mano je več kot 3000 metrov globok ocean, v njem plava marsikaj velikega, a nič od tega mi nikoli ne pride v negativno misel. Tudi ribiško ladjo brez AIS-signala sem že skoraj pozabil. Ribiči brez AIS-signala v Maleziji in Mikroneziji ne pomenijo ničesar dobrega, saj so zagotovo bolj roparji na morju kot ribiči, zato se jim je treba izogniti, če se le da.





	Zjutraj se je ocean umiril na tisto nekaj normalnega, kar zna ocean biti v normalnih pogojih. Sonce je nad mano in v trenutku postane prijetno. Tudi sam sem naspan, saj sem od tretje do sedme ure spal kar v enem kosu. Očitno me je premagala utrujenost. Noči na vetru so kar hladne, zato se vse bolj in bolj zadržujem v notranjosti barke. Le občasno grem ven, pogledam po obzorju in v temi res ne vidim kaj dosti. Po kavi si zaželim trdo kuhanih jajc, zato si jih skuham kar šest. Tri za danes, tri za jutri. Ura je spet 10:30 in moj drugi dan plovbe je za mano. Na ploterju pogledam preplute milje. Skoraj neverjetno je, da sem v preteklih 24 urah preplul na desetinko milje enako kot včeraj. Torej je za mano spet novih 131,8 NM, kar pomeni skupaj več kot polovica poti.





	Danes plovba lepo teče in jo pustim takšno, kot je. Jutri pa bom videl, ali bom moral zanalašč iti počasneje ali morda celo hitreje, o čemer pa močno dvomim. Pravkar imam vetra med 12 in 14 vozli, valovi so padli in življenje na barki postaja bolj znosno. Zunaj imam še naprej razvito genovo v celoti, ta pa je napeta še na tangun, da ne opleta in da jadro ne ‘poka’, kot temu radi rečemo. Elektrika mi je sicer padla pod 50 %. Upam, da bo jutrišnje sonce napolnilo akumulatorje in naredilo nekaj prepotrebne energije. V hladilniku je ostal še kos piščančjega mesa, ki si ga samo pogrejem za večerjo, zraven pa sem si skuhal drugi del domačih njokov. Še do konca ne pojem večerje, ko me zmoti pisk alarma na AIS-u. Spet kitajska 68 m dolga ribiška ladja, tokrat novo ime ‒ Lurong Yuanyu. Ribolovno področje na Tihem oceanu je očitno kar močno, kar pomeni, da je še vedno veliko rib v teh vodah. Ob enih zjutraj sem dremal in se nato zbudil, ker mi jadro plapola. Seveda, ni vetra, oz. je vetra komaj za 4,7 vozla. Ni druge kot prižgati motor. Ker ni vetra, je zunaj tudi občutno bolj toplo, notranjost barke pa za kakšno stopinjo ali dve pogreje tudi sam motor.

	Po dobro prespani noči (saj se večkrat zbudim in malo pogledam po oceanu ter na instrumente, da ne bo kdo mislil, da spim neprekinjeno kot v domači postelji), se zjutraj obrijem brez bojazni, da bi si v valovih prerezal vratno žilo. Skuham si kavo. Medtem ko jo pijem, gledam vremensko karto, ki kaže na slab veter. Prav kičasto je danes vse skupaj. Ta narava si ne zna razdeliti vetra na dneve, da bi bili vsi enaki. Motor je ob 9:00 opravil svoj delovnik, saj že prede celih 8 ur. Sicer je res na nizkih obratih, saj mi ne odgovarja maksimalna hitrost, pri kateri bi prišel v temni noči v nepoznan Resolution Bay na otoku Tanna. Trenutno imam do cilja še komaj nekaj več kot 100 NM, zato bom moral še bolj upočasniti plovbo, da pridem na cilj v jutru, ko bom videl, kam in kako vpluti v zaliv.

	Stanje plovbe za zadnjih 24 ur mi ob 10:30 pokaže komaj 123,1 NM. No ja, tudi polž je rekel, da se počasi daleč pride, pa revež še hišico nosi na hrbtu. Prišel je tudi čas večerje, jaz pa sem končno prišel tudi do pravega toplega obroka. Zjutraj sem za zajtrk pojedel le jogurt s svežim ingverjem, nekaj žitaric in vanj nasul še žličko cimeta. Kasneje sem pojedel staro in že dokaj uvelo jabolko, da je ne vržem proč, ker bi bila že naslednji dan gnila. Sem pa začutil nekaj toplega, ko sem spil popoldansko kavo. Zdaj sem si iz mlete govedine in paradižnika iz konzerve naredil omako, ki sem ji dodal nekaj začimb, in si skuhal še testenine. Pravzaprav je bilo to vse skupaj res dobro. Zvečer plujem nekaj milj stran od otoka Futuna. Otoka sicer ne poznam, in kolikor vem, se nihče ne ustavlja na njem. Jaz plujem dalje in uživam v počasni plovbi. Plujem s hitrostjo 4,1 vozla in do cilja je še 43 NM.

	Zadnja noč je postregla z oslabljenim vetrom, ki je pripomogel, da brez preračunavanja v namernem zaviranju plovbe priplujem na otok Tanna v svetlem jutru. Pravzaprav pa sem jaz verjetno eden redkih jadralcev, ki se ne veseli jutranjega prihoda na otok, saj je ob tem vedno prisoten nekakšen strah, da bi zaspal.

	Za boljše razumevanje: barka je usmerjena proti kopnemu ‒ otoku, do otoka je nekaj deset milj, plujem ponoči, ko je telo navajeno spati; če zaspim, lahko zlahka nasedem na otok. Torej ne smem zaspati, ne smem biti utrujen, zato bom v tem primeru buden še veliko ur. To je pač cena solo jadranja, pri katerem je veliko več minusov kot plusov.





	6. PORT RESOLUTION BAY, OTOK TANNA, VANUATU, 4. 12. 2019





	Ob 8:20 sem že sidran v zalivu Port Resolution (ne vem, zakaj se tako imenuje, saj nima niti pomola, kaj šle, da bi bil port), v njem sem sam, nikjer ni žive duše. Zaliv me po malem spominja na jadranske zalive, saj je globok, širok in obraščen z zelenjem. Tukaj ne bi rad ostal dolgo, saj sem tu samo iz enega samega razloga, povzpeti se in videti vulkan Mt. Yasur. Se da še kje drugje videti delujoč vulkan in stati na robu kraterja? Bil sem že na pol delujočem vulkanu z imenom Vulkano na Eolskem otočju. A to ni enako. V zadnjih 22 urah sem pridelal še 107 NM. Zdaj jih je skupaj 494 NM v treh dneh in 22 urah neprestanega jadranja. Povprečje je 5,25 NM na uro, kar tudi ni tako slabo, saj je bilo vreme kot slabo premešane karte. Vsega po malo sem imel.

	Odločim se, da zadremam za dve uri, nato pa bom šel na obalo, da poiščem to kočo, ki se imenuje Yacht Club, ter se dogovorim za ogled vulkana. Pa je šlo vse drugače, kot sem pričakoval. Zaradi nadležnih muh, ki so se pritihotapile na barko, nisem mogel spati niti sekunde. Še komarji iz Vude so pravi vajenci za te muhe. Zato dingija spustim v morje, nanj nastavim motorček in si v nahrbtnik pripravim velik fotoaparat s teleobjektivom, vodo in za vsak primer še tanko jakno z dolgimi rokavi. Obujem športno obutev, nato si nadenem še kapo in očala.

	Najprej sledi plovba do obale, ki v mojem vidnem polju nima nobenega pontona ali mostička. Prebral sem, da je včasih bil tu ponton, a ga je pred tremi leti podrl močan ciklon. Zato z dingijem odplujem na plažo. Na poti do tja je manjši koralni greben, nad katerim varno priplujem do obale. Po pesku ga povlečem daleč na obalo in ga privežem za palmo. Najprej pridem do manjšega naselja. Pred hišo stoji avto, zato grem tja vsaj po informacije.





	Tako spoznam možakarja z imenom Stanley. Izvem, da je on starešina vasi, da prevaža ljudi do vulkana. Pokaže mi tudi potrdilo, da dela za agencijo, s katero lahko grem organizirano na vulkan Mt. Yasur. A tukaj nastane težava. Do sobote je vstop na vulkan prepovedan, ker prihaja do močnih erupcij kategorije 4. Takrat je vulkan zaprt za vse. Poleg tega ni vse odvisno od njega, ampak od starešine (poglavarja) vasice, ki je pod vulkanom. Siten sem in prigovarjam možaka, naj mi uredi, da vidim ta vulkan. Pravi, da bo poskusil, saj gre v vasico pri vulkanu čez pol ure in da če želim, lahko grem z njim in mu nekaj prispevam za gorivo. Dogovorjeno. Počakam ga in po dobrih 15 minutah se peljeva po bolj zemljeni kot pa makadamski cesti v avtu, ki je bolj podoben pomanjšanemu kamionu. Cesta pa … luknja do luknje, luža, nekaj metrov suhega in spet luknja, luža … Na trenutke se mi zdi, da mi bosta odpadli ledvici, hrbtenico pa mi tako nabija, da sem se verjetno pomanjšal vsaj za en centimeter. Prideva do naselja in bradati starešina je tisti, ki vodi vse niti okoli vulkana. Ne dovoli mi na vulkan; tudi če bi mu preplačal obisk vulkana (normalna cena z vodiči in programom je 125 US$), me ne bi spustil gor, saj individualnih vzponov na vulkan ni in jih nikoli ne bo. Poleg tega je zdaj mrtva sezona in menda je edini, ki me v tem trenutku lahko pelje do vulkana, helikopterski prevoz AIR Tanna. Tako bi lahko videl v krater, videl vulkan in naredil še en krog okoli otoka. Helikopterski prevoz bi me stal okoli 700 US$. Za takšen denar jaz živim dva meseca, torej hvala za takšno ponudbo! Vse skupaj že meji na grenko šalo in en kup nesreče. Prišel sem do otoka, potem do podnožja vulkana, naredil nekaj posnetkov od spodaj in zdaj lahko grem nazaj. Vanuatu, hvala!



	Ko se s Stanleyjem vrneva do njegovega doma, mi ta zaračuna polno taksi ceno, a se potem prepirava in pristane na 40 AU$ (25 EUR). Zdaj sem še bolj jezen. Toliko sem bral o teh otokih, zdaj pa od tega ni nič. Vem, kaj bom. Sedem v dingija, se čez koralni greben zapeljem z vesli, nato z motorčkom, dingija dvignem na barko in pričvrstim motorček na ograjico. Danes še ostanem v zalivu, prespim in jutri grem zagotovo naprej. Najprej si v miru skuham kavo in sedim v kokpitu. Zadremam, a me kaj kmalu prebudijo glasovi iz jadrnice, ki prihaja v zaliv. Na njej so trije moški in pripravljajo se na sidranje. V sebi si mislim: fantje, odplujte drugam, kajti tu ne boste videli ničesar.



	Vanuatu, otok Tanna in vulkan Mt. Yasur na kratko:

	Vanuatu, je otoška država, ki se nahaja v južnem Tihem oceanu. Otočje so najprej naselili Melanezijci. Prvi Evropejci, ki so obiskali otoke, so bili člani španske odprave, ki jo je vodil portugalskim morjeplovec Fernandes de Queirós. Gibanje za neodvisnost se je začelo leta 1970, Republika Vanuatu pa je bila ustanovljena leta 1980 in tako je postal Vanuatu samostojna in neodvisna država. Vanuatu je otočje v obliki črke Y, ki ga sestavlja približno 83 relativno majhnih, geološko novejših otokov vulkanskega izvora (od tega jih je 65 naseljenih), s približno 1300 kilometri oddaljenosti med najbolj severnimi in južnimi otoki. Na naseljenih otokih živi nekaj več kot 300.000 prebivalcev. Eden od zanimivih otokov je otok Tanna. Je najbolj naseljen otok s približno 29.000 prebivalci, kar se uvršča med najbolj naseljene otoke v državi. Tanna je skoraj v celoti naseljena z Melanezijci in se nagibajo k bolj tradicionalnemu načinu življenja kot mnogi drugi otoki.



	Nekatere višje ležeče vasi so znane kot vasi ‘kastom’, kjer so moderni izumi omejeni. Otroci ne hodijo v javne šole, kar še poudari njihov tradicionalni pogled na svet. Otok je eden najbolj rodovitnih v Vanuatuju in pridelujejo kokos, kopro in drugo sadje ter zelenjavo. V zadnjem času postaja na otoku turizem najpomembnejša veja dohodka, saj turiste privlačita vulkan in tradicionalna kultura. Otok Tanna je dom najbolj dostopnega aktivnega vulkana na Zemlji. Mount Yasur je vulkan, ki leži 361 m visoko nad morsko gladino. Ima večinoma neporaščen stožec s skoraj okroglim kraterjem s premerom 400 m. Izbruhi vulkana se dogajajo skoraj neprekinjeno že nekaj sto let, čeprav se mu je običajno mogoče varno približati. Njegovi izbruhi, ki se pogosto pojavljajo tudi večkrat na uro, so razvrščeni kot strombolski oz. vulkanski. Sijaj vulkana je očitno pritegnil kapitana Jamesa Cooka na prvem potovanju na otok leta 1774. Mt. Yasur je lahko dostopen aktivni vulkan in je glavna turistična atrakcija Vanuatuja. Glede na dejavnost vulkana in izbruhe je lokalna vlada otoka Tanna ustvarila nivoje oz. stopnje za opozarjanje ljudi





	TIHI OCEAN, 5. 12. 2019

	Naslednje jutro še pred zajtrkom dvignem sidro in ob 7:30 odplujem proti Novi Kaledoniji. Tako hitrega obiska otoka še nisem naredil. Še sam sebe sem presenetil s to hitro odločitvijo. Nadaljujem plovbo, na kateri me čaka spet okoli 360 NM do glavnega mesta Nouméa, kamor se moram iti najprej prijavit. Lahko pa imam slabih 100 NM manj, če se odločim, da bom na rajskem otoku Pins bival in sidral neprijavljen.

	Tokrat plujem proti jugu in prav lepo je, ko sta v ravnovesju smer vetra in njegova moč. Tako lahko dobro in hitro jadram. Takih razmer že dolgo nisem imel. Pravzaprav se spomnim nekaj podobnega le še enkrat, ko sem jadral na Atlantiku od otoka Bequia do otoka St. Lucia, kjer sem potem sidral pod skalo Pitonov zob. Jadra so napeta in zategnjena, jadram brez tanguna, saj ne piha pasat v krmo, ampak imam lep 75- stopinjski bok, veter pa piha okoli 15 vozlov, morda kdaj pa kdaj tudi več. Ves čas sem nagnjen na desno, avtopilot drži smer zelo suvereno, valovi so nizki. Na ograjici na premcu imam slepega potnika. Galeb, sicer ne vem katere vrste je, je bel, krila ima temno rjava in izrazit svetlomoder kljun. Prišel se je odpočit in nabrat novih moči. Upam le, da mi ne bo s svojimi ribjimi iztrebki onečedil premca.



	Dopoldan sem ob kavi spet malo preračunaval ure in milje, a kakor koli pogledam, ugotovim, da sem tokrat prepozen. Edino mesto na otočju Nove Kaledonije, kjer se lahko prijavim, je glavno mesto Nouméa. Po mojem izračunu bi tja priplul v soboto. Če se prijavim med vikendom, mi lahko uradniki zaračunajo dodatno takso zaradi dela izven delovnega časa, kar je povsod ustaljena praksa. Ta možnost torej odpade, ker ne mislim po nepotrebnem zapravljati denarja. Zato mi je vedno ljubša misel, da se pojutrišnjem zjutraj ustavim nekje na koncu koralnega grebena, na enem od najlepših otokov Nove Kaledonije, otoku Pins, saj upam, da med vikendom ne bo kontrole. Morda bi tam počakal dan ali dva in priplul v Nouméo v ponedeljek. Najbolje pa se bom o tem odločil, ko bom blizu otokov, saj ne vem, kako bo na poti; kaj kmalu se lahko namreč vreme in veter spremenita. A veter se tokrat ne spreminja. Z razpetimi jadri plujem v najboljši poziciji ves dan in tudi vso noč. Spal sem v salonu in z enim ušesom poslušal, če bi slišal kakšen drugačen zvok ali kar koli drugega, da bi lahko kar se da najbolje odreagiral ob videni situaciji. Ampak to ni bilo potrebno. Kljub temu sem spal rahlo in se že zaradi same varnosti večkrat v noči povzpel v kokpit, pogledal okoli sebe, na instrumente in se kasneje spet spustil po stopnicah nazaj v notranjost barke.

	Ob 7:30 pogledam na ploter in se razveselim videnega. Indigo je izjemna barka, saj sva pustila za krmo dolgih 138,4 NM. Naslednja velika točka bo manjši kaledonski otok Mare, ki bo ob desnem boku barke, kar pomeni, da se bom takrat že nahajal v vodah Nove Kaledonije. Pripravlja se večer in spet si najdem primerno mesto, da si ogledam že tolikokrat viden, a nikoli naveličan prizor sončnega zahoda. Tu na oceanu je drugačen, poseben. V pričakovanju nanj me zmoti zvok ptic, ki nizko prhutajo in silno zadovoljno grulijo ter opozarjajo druge ptice na ogromno količino naravne hrane, letečih rib. Tudi sam jih vsako jutro pobiram že posušene in vračam tja, od kod so prišle ‒ nazaj v morje. Torej če je večje število ptic na nebu, pomeni le to, da je v bližini kopno. V zraku se že čuti prihajajoča vlaga in z valovi nakodrano morje ima ob teh zadnjih sončnih žarkih biserne konice, ki se lesketajo kot razbit kristalni kozarec pod svetlobo. Trenutek za tem je sonce zdrsnilo za neizogibne bele oblake in nato utonilo tam nekje za obzorjem. Morje se je pomračilo in kmalu bo temna noč, še ena od mnogih na tem oceanu. Jaz pa kljub noči z Indigom, ki si med vodno brazdo utira pot k novemu cilju, režem valove.

	Zjutraj sem sedel v kokpitu še pred svitom. Včasih se sprašujem, kaj lepše, doživeti sončni vzhod ali zahod. Veter se je sinoči okoli polnoči malo okrepil, zato sem, da ne bi imel težav, glavno jadro skrajšal za polovico. Tako sem malo upočasnil, nagnjenost barke sem s tem reguliral in zdaj čakam, kako bo naprej. Ta okrepitev vetra je trajala samo slabo uro, potem pa je veter padel na 10 vozlov, včasih še manj. Slaba hitrost me ne moti, kajti nisem na regati, pa tudi nisem tempiran na uro, kdaj moram prispeti na cilj. Jadranje v to smer je pravi užitek. V salonu na mizi imam tablico in na njej vidim vse podatke o hitrosti, smeri plovbe, času … Torej enako kot zunaj na komandni konzoli; in če pogledam izpod kože, imam takoj vse podatke na dlani.

	Jaz sem zdaj po novem dve uri bližje času Slovenije in zdaj smo samo 10 ur narazen.





	8. BAIE DE KUTO, I’LLE DES PINS, NOVA KALEDONIJA, 7. 12. 2019





	Jutro je sončno. Danes sem sončni vzhod prespal. Med samim jadranjem ni bilo nič pretresljivega, lahko bi celo rekel, da sem tokrat počasi drsel po morski gladini Tihega oceana. Med plovbo sem se strogo držal pravil in vplul točno po zarisani črti, ki vodi do zaliva Kuto. Tako sem ob 10:10 vplul v zaliv in se pridružil štirim že sidranim jadrnicam in katamaranu. Sidro sem spustil v globini šest metrov v čisto svetlo modro vodo.

	Okolica na prvi pogled ne pove zemljevidu ni videti velik, zato sem bil začuden, ker sem videl kar nekaj ničesar posebnega, razen da opominja na drugačnost in urejenost. Okolica na prvi pogled ne pove ničesar posebnega, razen da opominja na drugačnost in urejenost. Otok vsaj po zemljevidu ni videti velik, zato sem bil začuden, ker sem videl kar nekaj avtomobilov, ki vozijo po obalni cesti. Tako sem v dveh dneh in dobrih dveh urah preplul 266,5 NM od otoka Tanne do tega sidrišča na otoku Pins.





	Kakorkoli, zdaj sem tu in upam, da me policija ne bo spraševala po dokumentih. Za vsak primer sem namesto rumene zastave obesil kar francosko, zato upam, da bodo mislili, da sem prijavljen. Do nedelje bom vsekakor tu, potem pa se bom verjetno prestavil, a še ne vem, kam in za koliko. Danes sem pogledal karto in tukaj imajo lepo označeno pot med grebeni, vse do Noumée.

	Preko satelitskega Iridium e-maila se mi je javil še Gaute in mi sporočil, da je danes le uspel odriniti iz marine in da bo že v nekaj naslednjih dneh tudi on na teh otokih. On ne gre na Tanno, ampak je našel dve štoparki (par) in zdaj bo jadral neposredno do sem, kar z njima. Javil mi je tudi, da je Bill odplul pred dvema dnevoma s Fidžija proti otokom Vanuatu. A on mora na otok Efata, v mesto Port Vila, saj mu dve od treh oseb iz posadke tu izstopita in nadaljujeta pot z letalom. Ko sem prihajal v zaliv, je pihalo več kot 20 vozlov, čeprav ne vem, kako ta ‘downwind’ točno deluje, a vedno se najde tam, kjer ga ne potrebujem, ko je treba sidrati ali pa se vezati v marino. Tukaj v zalivu tega vetra več ne čutim, prav tako ne valov.

	Otok in država spadata pod Francijo. Naredili so že referendum o odcepitvi, a v prvo jim ni uspelo. Zato čakajo še drugi in tretji referendum v upanju na samostojnost. A kolikor sem prebral o teh otokih, je na njih toliko Francozov, da domačinom plemena Kanak to nikakor ne bi uspelo, če tudi bi bilo deset referendumov. Otok Pins je manjši otok, a je menda vsekakor najlepši na otočju Nove Kaledonije. Ima okoli 2000 prebivalcev, od tega je dobrih 90 % prebivalcev plemena Kanak, ostalo pa so Francozi in druge narodnosti.

	Valov sploh ne čutim, a se ti zaganjajo v belo peščeno obalo in delajo hrup. Povzpnem se v kokpit, pogledam na obalo, nato okoli barke. Morje je mirno, okoli barke ni nobenega vala, a na obalo se vseeno zliva mrtvi val.

	Tako lepe in bistre vode že dolgo nisem videl, zato zjutraj skočim v vodo, da se po dolgem času okopam in zaplavam. Ne vem, če sem se letos kopal več kot desetkrat. A tokrat sem naredil napako, saj sem najprej skočil, ne da bi preveril temperaturo vode. Hitro se povzpnem nazaj na barko, pogledam na instrument in … ti šment voda ima komaj 23,7 °C. Hladnooo za mene, ki prihajam iz tropov in sem navajen na temperaturo vode okoli 28 °C.

	Tudi zunaj ni tako toplo, kot je bilo na Fidžiju. Pozna se, da sem plul na jug in stran od Ekvatorja. Skuham si kavo, se s skodelico v roki sprehodim po palubi barke ter si ogledujem ta paradiž okoli sebe. Čeprav sem šele na prvem otoku Nove Kaledonije, pobrskam po spominu in se spomnim, da sem bral, da je ta otok najlepši. Zagotovo ne morem ne potrditi ne ovreči te trditve, a že zdaj lahko povem, da kdor ni videl atolov Tuamotus, potem ne ve, kaj je lepota in podvodni živalski svet. Pravzaprav pa so vsi atoli lepi. Pijem kavo, se z eno roko držim za navito sprednje jadro, ko se v tej bistri in plitki vodi zapodita dva večja delfina in se pravzaprav igrata. Priplavata do barke, pa pod njo, okoli nje in odplavata dalje. V tej bistri in nizki vodi ju ni težko slediti. Čakam, da skočita iz vode, a tega ne naredita. Spet prideta nazaj, gresta k drugi barki in potem izgineta. Razmišljam, kdaj sem nazadnje videl delfina? Lani? Ja, lani, letos še ne. Kmalu začne škropiti, zato se umaknem v notranjost. Dežuje, a ne dolgo. Spet posije sonce, jaz z zrakom napolnim dingija, nanj montiram motorček in grem na obalo. Privežem ga na lepo urejen plavajoči pomol in pot nadaljujem po obalni cesti, mimo njihove policije, ki je nedaleč stran od pomola. Najdem visok in zidan zid, ki bi lahko v starih časih služil kot obrambni zid, saj ima tudi line za puške. Najdem še lesen kanu, lepo obalo, čudovit zid z masko in školjkami ipd. Naredim na desetine posnetkov.





	Sonce je že visoko in voda v zalivu dobi turkizno barvo, ki se tam kjer je globlje, premeša z indigo modro. Na levi se vidi temna senca, ki ponazarja koralni greben, in za njim tista čudovita bela barva te mivke ob obali, ki pravzaprav loči to turkiznost od zelene barve dreves. Največ teh dreves je zelenih iglavcev, po katerih je ta otok dobil tudi ime.

	Sprehodim se kak kilometer in pol ob obali in naletim na letoviški dom za otroke in mladino. Na vhodni stavbi je čudovita fasadna poslikava, restavracija in napis, ‘Free Wi-Fi’. No, čisto zastonj ni, a ker nimam francoskih frankov, ne morem plačati pijače, zato je tudi ne naročim, a od prijazne natakarice vseeno dobim kodo. Pregledam elektronsko pošto, odgovorim na najnujnejše. Na sporočila in druge stvari bom odgovoril drugič. Grem naprej, saj je dan prekratek. Najdem letoviški resort, v katerem po mojem mnenju prevladujejo Japonci. Mlado in staro, vse ima drobne oči, ki so zunaj potegnjene navzgor, telo pa majhno in suhljato.





	Zalivi so čudoviti, turkizni, čisti, na sredi je velika skala kot manjši otok, okoli katere so se z leti nabrale korale in zdaj je tu raj za snorkljanje. Do glavnega naselja, kjer so bankomat, pošta in trgovine, je več kot pet kilometrov. Najprej ob cesti poskusim s štopom, a nihče ne ustavi. Vsi me le pozdravljajo. Francozi, kako pa. Dovolj imam hoje in raziskovanja za danes, zato se pozno popoldne vrnem na barko. Leva tuba na dingiju je že na pol prazna. Do barke še pridem, potem pa za vsak primer z njega spravim motor. Ni kaj, star je že, koralni grebeni so se ga že ničkolikokrat dotaknili, sonce in vročina ga talita na spojih, pa tudi iz PVC-ja je in ne iz modernih ter močnih materialov. To sezono bo še moral zdržati. Moker sem, ker se je ravno ulil dež, zato se slečem in grem v vodo, se potem oprham in se šele zdaj zavem, da tudi tokrat s sabo nisem imel vode. Zdaj me bo bolela glava in se bom spraševal, od česa imam v tem raju bolečine. Privoščim si kavo s keksi, kasneje večerjo in potem počitek. Čutim, da me bo danes prej kot po navadi odneslo v sanje.



	BAIE DES MANGUIERS, I’LLE GRANDE TERRE, NOVA KALEDONIJA



	Zjutraj se prebudim še pred svitom, zato najprej spijem kavo. Ker sem se že sinoči odločil, da danes odplujem in preplujem vsaj pol poti proti cilju, grem proti sidru, da ga dvignem iz vode. Kar naenkrat mojo pozornost pritegne zajemanje zraka v vodi. Pogledam, kdo plava ob tako zgodnji uri, ko v vodi vidim ogromno želvo, kakšnih sedem metrov stran od barke. Videti je bila večja od tistih največjih v parku Tobago Cays na Karibih. Tako na ‘uč, brez ribiškega pretiravanja’ je bila večja od premera 90 cm, pravo prazgodovinsko bitje. Obrnem se, da bi vzel fotoaparat in fotografiral, a želva še enkrat zajame zrak in se potopi. Še nikoli nisem slišal, da bi želva tako glasno zajela zrak. Dvignem sidro in v tem polnem vlage dnevu, odplujem iz zaliva. Zapustim ta otok in si med grebeni ter plitvinami najdem plovno pot, ki me vodi proti cilju. Za današnji cilj sem si izbral malo več kot pol poti plovbe do Noumée. Ko sem gledal sidrišča, so se mi zdela malo sumljiva, saj so bila povsod globoka, nato pa so se strmo dvigovala do obale. Če spustim sidro na 20 ali več metrov globine, sem hitro pri obali, če veter spremeni smer. Plovba je bila na začetku skoraj nezanimiva, saj sem več kot 6 NM motoriral, nato pa se je pojavil veter s skromnih 8,5 vozla moči, zato sem odvil obe jadri. Tako postane vse bolj tiho, drugačno in prijetno. Tudi veter se je čez čas malo okrepil in je pihal okoli 10 vozlov, kdaj več, kdaj manj. Ravno dovolj za turistično plovbo.

	No ja, mudi se mi ne, zato me takšno jadranje ne obremenjuje. Vmes me prehiti še hitri trajekt, ki pluje iz otoku Pins proti Nouméi. Ker že dva ali tri dni nimam nobenega mesa, že drugi dan lovim ribe, a čutim, da je to misija nemogoče. Menjam vabe ‒ malo ribica, malo umetni ligenj, malo še dolgi laski, pa svetleč trnek, pa ... Rezultat je vedno enak: nič. No ja, saj imam hrano na barki, tudi ribe v konzervah se najdejo, ampak to ni to. Plujem po t. i. Le Grand Lagon Sud (veliki južni kanal), kjer je globina kar precejšnja, tudi preko 600 metrov ob vhodu, drugače pa 300 ali 400 metrov ves čas.

	Včeraj sem na eni od mnogo postavljenih tabel ob obali prebral, da je tu meja med tropskim in subtropskim življenjem v morju. Menda je tu tudi meja za belega morskega psa, zato pa se v hladnem obdobju v ta kanal najdejo pot kiti, ki radi prihajajo sem. Jaz sicer nisem videl ničesar, še ribe ne. Nekaj milj kasneje je treba malo vijugati med grebeni in oznakami, a je na elektronski karti lepo označena in tudi začrtana pot. Tokrat sem spremljal svoje karte (C-MAP) in karte Navionics; lahko rečem, da so tu identične. Očitno imajo Francozi denar in so posvetili kartografiji več pomena kot na Fidžiju. Včasih postanem vznemirjen, bolj pozoren, ko plujem mimo grebenov v svoji neposredni bližini in vidim, kako se na njih ustvarjajo rahli, beli in penasti valovi. Res ni prijetno, ko vidiš veliko pasti v morju.

	Končno priplujem do velikega zaliva, ki naj bi imel kar pet stranskih zalivov, primernih za sidranje. Prvi in drug zaliv sta neprimerna. Zavijem v tretjega, a mi ne diši sidranje zaradi globine, zato zavijem iz njega. Četrtega izpustim, zavijem v petega in tu sidram. Jutri zjutraj bom videl, če je bila odločitev pravilna. Sicer je sidro lepo prijelo na 15 metrov globine, jaz pa imam v vodi 60 metrov verige in upam, da kje ne podrsam s kobilico ali celo s krmilnim listom, saj se dno, kot sem predvidel, res strmo dviga proti obali. Če bo pihal SV veter kot zdaj, bo vse v redu, le zahodnik ne sme pihati; sicer pa, ta piha res malokdaj. Lahko me preseneti tudi brezvetrje in potem gre plovilo vedno nekam po svoje oz. po toku. Otok je pravzaprav največji otok, zato tudi nosi ime Grande. Tukaj ni ne hiš ne objektov. Vso pot do sem na obali videl le en svetilnik, ki je bil bolj podoben naši cerkveni kapelici kot pa svetilniku. Očitno tukaj razmere niso primerne za življenje.





	Ura je 16:00 in po skoraj desetih urah sem preplul 44,5 NM. Počasno jadranje žal ne more dati boljšega povprečka, kot je 4,45 NM na uro. Naredim še spominsko fotografijo zaliva, ki je tokrat glede barv res drugačna od včerajšnje na otoku Pins. Ta je bolj temna in podobna tisti v zalivu Saweni na Fidžiju.

	Hitro pripravim čarovnika in začnem delati vodo, saj je tukaj voda zaradi neposeljenosti neoporečna. Sprednji rezervoar je še poln, a rad imam vode v izobilju, zato napolnim še zadnji rezervoar in si natočim pitno vodo v plastenke. Zdaj je čas za kavo in ogled poti za jutrišnjo plovbo do Noumée.



	NOUMÉA, I’LLE GRANDE TERRE, NOVA KALEDONIJA



	Nocoj sem zelo slabo spal, če se temu sploh lahko reče spanje. Veriga je celo noč opletala po dnu, po nekakšnih kamnih, ki so prenašali zvok po verigi vse do mene. Zato sem od jeze vstal že ob 3:45 in spil kavo, dokler se ni vsaj malo zdanilo, to pa je že ob 5:15. Dvignil sem sidro in odplul iz tega zaliva, ki res ni podoben ničemur, kar bi me lahko v naslednjih dneh spominjalo nanj.

	Noč je bila očitno spet vlažna, zato je v kokpitu vse mokro. Komaj čakam na sonce, da to posuši. Ko bi bilo vsaj kaj vetra, a tu med hribi ga res ne more biti. Merilnik vetra mi kaže neverjetnega 0,0 vozla, kar pomeni, da ni niti sapice. Plujem na motor in čakam, da pridem iz zavetja, kjer bom našel veter. V vodo vržem vabo za ribe in jo vlečem za sabo. Sicer nimam prevelikega upanja, da se bo riba ujela na trnek, a vseeno: upanje umre zadnje. Plujem med nizkimi bregovi, poraslimi z zelenjem, tu in tam pa se vidi, kako je plaz odnesel del kakšnega hriba v morje. Nikjer ni nobene hiše, ne barake ali česar koli, kar bi dalo vedeti, da je tukaj življenje. Vse je pusto, pa čeprav se tu in tam vidi lepa in bela peščena plaža. Pred mano je še zadnja ožina, potem pa pridem bolj na odprto, kjer me čakata veter in sonce. Plujem izredno počasi, saj je tukaj v ožini močan tok; za celih 2,5 vozla ga je. A tudi počasi se daleč pride, zato priplujem do konca in že sem v širokem delu, kjer bo jadranje brezskrbno. Zapoje rola, laks se odvija, mene pa ta melodija nasmeje. Potegnem palico in začnem navijati. Nekaj se je ujelo, čeprav ni težko. Riba se v vodi upira, a ko jo nekako spravim na površje, da samo drsi po boku, jo potegnem na barko.





	Ko ugotovim, da bo riba v redu, ji prerežem škrge in del trupa pri glavi, da kri steče iz nje. Mislim, da je to ena od mnogih vrst tune. Velika je nekaj več kot 60 cm, težka skoraj 3 kg, kar je za moj prazni hladilnik več kot ustrezna. Iz nje narežem štiri lepe fileje, ostalo vržem v morje. Fileje med plovbo vakumiram in jih spravim v hladilnik.

	Zdaj imam tudi veter, zato razprem jadra in jadram pri 14 vozlih vetra. Plovba je prav lepa in spodobna, zato sem vesel, da je pred mano zadan današnji cilj. Po skoraj sedmih urah plovbe zaplujem v Port Nouméo, kjer iščem prostor za sidranje. Ne morem verjeti, da ga ne vidim. V Portu pred mestom so tri marine in dva Boatyarda, poleg tega pa je na zasebnih bojah privezanih vsaj še 200 plovil. Jaz prostora za sidranje ne najdem. Končno se odločim, da zaplujem v levi krak tega zaliva. Na koncu boj vržem sidro in sidram na prepovedanem mestu. Briga me! Vetra je za 22 vozlov in ne da se mi premikati ne levo ne desno. Komaj ugasnem instrumente in motor, že je tu Port policija v malem črnem, a verjetno hitrem čolnu. Opozori me, da tu ne smem sidrati, in mi zagrozi, če se takoj ne premaknem, bom moral plačati kazen. Torej mi ne preostane drugega, kot da požrem obljubo in se le premaknem drugam. A kam naj grem? Ni druge, kot da pokličem eno od marin. VHF postaja in kanal 67 opravita čudež, da dobim prostor v marini, ki še včeraj ni imela prostora in ga ne bo imela še nekaj naslednjih dni. Kako se zasedenost spreminja, a ne? V marini je vetra za pol manj, na privezu pa ga skoraj ni. Barko mi pomagata privezati dve brhki dami, ki sta tukaj v vlogi marinera. Po končanem postopku me napotita v pisarno, kjer izpolnim nekaj formularjev za marino in jutrišnjo prijavo. Danes bodo čez eno uro naredili le pregled barke, ki ga bo izvedel Biosecurity. Pridejo, zamudijo pol ure, a če pregledajo barko ter izpolnijo obrazce v roku pol ure, bo to še vedno v njihovem rednem delovnem času in ne bom podlegel plačilu dodatnih stroškov izven delovnega časa. Drobcena uradnica stopi v barko in mi pobrska po predalih in omaricah. Vidi se, da je navajena raznoraznih plovil. V 15 minutah mi pobere vso čebulo, česen, korenček, krompir, ingver, nekaj svežega sira itd. Vse mi zapleni, zavije, popiše in podpiše. Tudi jaz moram podpisati, mi pravi. Podpišem in plačam takso za to storitev, ki pa ni bila velika. Zdaj lahko grem v trgovino, saj nimam nič od sveže zelenjave in ne od sadja. V marini srečam mlad par iz Švice, Silvia in Patrizio, ki sem ju srečal v Polineziji na otoku Taha’a. Takrat sta mi pripeljala sadje, ker sta ga imela preveč, in po dobrem letu in pol se spet srečamo. Povabim ju na barko na klepet in na pijačo. Dve uri smo se pogovarjali in obujali spomine, potem pa sta odšla. Pripravim si nekaj za pojesti, nato pa se oprham in utrujen odidem v posteljo. Jutri je nov dan.





	Zjutraj se odpravim na policijo in carino, da si uredim še zadnje dokumente za začasno, a vseeno daljše bivanje z barko v Novi Kaledoniji. Približno en kilometer se moram sprehoditi do tja, a ker še ni vroče, me to sploh ne moti. Vstopim v pisarno in res prijazna uslužbenka se potrudi, da je vse hitro opravljeno. Vrnem se na barko, kjer se odločim, da bom danes privijačil ograjico oz. pritrdil stebričke, da se ne bo več premikala. Pravzaprav sta mi dva inox nosilca že počila in ju bo treba variti, do takrat pa se že potrudim, da bo vse trdno in da bo držalo, kot mora. Po dveh urah in pol dela sem vesel, ker sem se tega lotil. Zdaj je končano. Ko se umijem, grem še do pekarne po francoski kruh in se vrnem na barko. Skuham si kavo. Ravno ko si jo nalivam v skodelico, nekdo trka na barko. Pa ne da trka, razbija. Pridem ven in obstanem. Pred barko stojijo policisti, specialci in cariniki v uniformah, vsi so oboroženi z avtomatskim orožjem in z neprebojnimi jopiči. Zraven imajo še nemškega ovčarja z nagobčnikom, ki laja na mene, kot da se mu je zmešalo. Vseh skupaj jih je sedem in mislim, da so se zmotili. Snemajo kakšen film? Je, to skrita kamera? Prijazen gospod, očitno vodja te skupine, mi pokaže dokument, da mora preiskati mojo barko. Pogledam dokument, ki je napisan v dveh jezikih, francoščini in angleščini. Kaj naj pa zdaj? Naj začnem s prepovedjo, da je barka kot tuja država in da nimajo vstopa nanj? Ta predlog hitro odmislim. Spomnil sem se, da se mi je podobno zgodilo na Karibih, na otoku Martinik, a takrat so bili le trije gospodje in so to opravili v roku pol ure. Tukaj spet Francozi in očitno na mojem obrazu ni nič francoskega, zato jim tudi nisem všeč. Nič pretresljivega, povabim jih na barko. Na službene čevlje in škornje si nataknejo prevleke in potem najprej vstopi nadrejeni, za njim prideta še policistki, ki me kar v kokpitu navzkrižno sprašujeta. Ena si nekaj piše v beležko, druga mi pravi, da se neke zgodbe ne ujemajo, zakaj sem bil v Panami, koliko časa sem bil na Fidžiju, katere otoke sem obiskal, če lahko vidi ‘log book’ barke od prvega dne do danes, kdo je bil prejšnji lastnik barke itd. Potem me pokličejo v notranjost. Ob sebi imam ves čas spremstvo enega od policistov, ki budno pazi name. Vprašajo me po denarju, orožju, drogi, in ker ničesar nimam, mi povedo, da bo v barko prišel posebno dresiran pes. Doda še, naj se ne bojim, saj ne bo ničesar poškodoval, ker ima na sebi nogavičke, a pregled mora opraviti tudi on. Rečem mu, da naj naredijo, kar morajo. Pes pride v barko, vonja, potem pa na enem mestu znori in začne kopati v kotu barke, kjer je sedežni del in pod njim boxi. Postavijo neko oznako in pes znori še na drugem delu barke ter kasneje še na tretjem delu ‒ podnici v zadnji kabini, kjer imam skladišče. Psa pospremijo ven, meni pa povedo, da je nekaj odkril. Predlagajo mi, da sam povem, kaj skrivam, češ da mi bo to šteto kot olajševalna okoliščina. Ker nimam ničesar skritega, pač povem, naj še naprej opravljajo svoje delo. Morda sem tisti trenutek malo pomislil na to, da ko grem za nekaj časa v Slovenijo, večkrat pustim barko v marini v vodi ali v suhi marini na stojalu in marsikdo bi lahko prišel na barko, kaj skril, jaz pa ne vedoč v barki vozim nekaj, kar sploh ni moje. Upam, da se to ni zgodilo, a strah na to misel ostaja. Dva policista prineseta orodje in mi povesta, da bosta razstavila vse, kar se da razstaviti, sploh na treh mestih, kjer je pes lajal. Skomignem z rameni, ona dva pa začneta z delom.





	Še vedel nisem, da se dajo nekatere stvari odvijačiti. Potem sledi kamera na dolgi cevi, snemanje, pregled, vijačenje nazaj, pri drugi točki naletijo na zdravila, ki jih je očitno pes zamenjal za kaj drugega. Sprašujejo za morfij, posebna zdravila, pokažem jim vsako škatlo, a tega je ogromno. Na jadrnici se nahaja prava manjša lekarna, saj imam dva večja zaboja zdravil in prve pomoči. Najdejo večjo količino igel, brizgalk, ampul s tekočino, za katere jim povem, da je adrenalin, nekaj imam blokad proti bolečinam, pravzaprav imam tudi vse za manjši operativni poseg, lokalno anestezijo, šivanje, oni pa vse fotografirajo in iščejo dalje. Odvijačijo, privijačijo, premetavajo, prestavljajo, delajo malo nereda, ker ne dajo vse na svoje mesto, a se trudijo. Če česa ne vedo, me pokličejo, in takrat se spočijem od vprašanj, kajti dami v uniformi, ki me v kokpitu ves čas sprašujeta in jima ne gredo nekatere zadeve skupaj, mi že malo presedata. Zanima jih, zakaj plujem z barko in se vračam v Slovenijo ter zakaj puščam barko samo v neznanih deželah. Odgovarjam, kar jim znam razložiti, kar se mi zdi butasto, sem raje tiho. Sledi pregled v zadnji kabini. Policisti vse znosijo v salon, a ker je robe ogromno, se morata dva iz salona umakniti v kokpit. Vse pregledujejo, odvijačijo mi podnico, nato privijačijo le na pol in kar tako pustijo. Vse stvari zložijo po svoje, tako da bom moral kasneje vse še enkrat znositi ven in nazaj notri ter zložiti po moje. Potem so mi fotografirali vse možne dokumente, pregledali serijske številke satelitskih telefonov, verjetno bodo iskali plovno pot … Nato sledi še pregled zunaj. Ogledujejo si rešilni splav na palubi, jaz pa gledam, kaj bodo naredili, saj ga ne smejo odpreti. Če ga odprejo, ga bodo sprožili in potem bo zanič. Ampak me presenetijo. S kamero na cevi spet gledajo v notranjost, obračajo … Sledijo še bokaporti, pa raziskovanje skladišča za sidrno verigo. S posebnim kovinskim kladivcem, ki ima na udarni površini gumo, tolčejo po celotni zunanji strani barke in iščejo dvojno palubo in dvojno dno.

	Dve uri in pol so me mrcvarili, s pregledom so razdejali barko ter vsako stvar pregledali na barki vsaj dvakrat. Zunaj pa četica gledalcev spremlja dogajanje, nekateri fotografirajo in nekateri snemajo s telefoni. Upam, da bom kakšno fotko uspel pridobiti od teh radovednežev. Verjetno se to ne dogaja vsak dan. Na koncu so mi pojasnili, da je to rutinski pregled in da se bomo še videli, ko preverijo nekatere stvari iz preslikanih dokumentov.

	Ukažejo mi, naj do takrat ne zapuščam Nove Kaledonije. Povem jim, da bom morda odšel v Slovenijo za dva ali tri mesece, pa mi pravijo, naj se jim vsekakor prej javim, pa bomo videli, če bo postopek končan. A si mislim svoje. Napišejo še zapisnik, kjer piše, koliko ljudi je sodelovalo, kdo je vodil postopek, koliko časa so bili na barki in da s podpisom potrjujem, da je bil postopek korekten in da niso naredili nobene škode. Na koncu sem mislil, da bo šefa kap, ko sem ga vprašal, če lahko naredimo eno skupinsko fotko, saj pišem potopis oz. knjigo. Tako mrkega pogleda še nisem videl. Policisti so samo čakali, kaj se bo zgodilo, a na srečo se je vse mirno končalo. Ker sem jim dal ‘log book’ in vse ostalo, imajo tudi naslov moje spletne strani, zato vem, da me bodo jutri tudi oni brali, morda celo nekaj naslednjih dni. Pričakujem vsaj 5 do 10 ogledov več vsak dan. Prevod jih bo malo motil, ker Google prevajalnik res slabo prevaja iz slovenščine v francoščino, ampak naj se malo mučijo. Tudi jaz se bom, ko bom pospravljal za njimi.

	Ko so odšli, sem se spomnil, da me je je že zjutraj tista prijazna policistka pri prijavi vsaj trikrat vprašala, če sem prepričan, da nisem bil še nikoli tukaj, saj ima v evidenci zapisano: jadrnica Indigo, nemška zastava, Bavaria. Morda pa je nekdo že imel kakšne probleme z jadrnico pod istim imenom. To moram raziskati, si rečem.





	Prižgem tablico, se povežem na internet in odprem aplikacijo Find Ship. Odtipkam ime Indigo in pogledam, kaj najde. O, kar nekaj plovil je s tem imenom. Najdem jadrnico Indigo z nemško zastavo, a ta je moja. Malo naprej je še ena in glej ga zlomka, res je Bavaria, a je velika 17 metrov. O, ta pa ima kam kaj skriti! Trenutno je v Indoneziji. Le čakaj, si mislim, te že ujamem. Zaradi tebe imam zdaj tukaj težave.

	Končno vse pospravim na svoje mesto. Zdaj je že tako pozna ura, da je zadnji čas za večerjo in moj ribji file. Med večerjo razmišljam, da prihaja Norvežan v Nouméo čez dva dni, njegova barka nosi ime Isis II. Po moje ga bodo pričakali z vojsko, kajti s takšnim imenom lahko gre neovirano samo mimo Arabskih držav, ko bo v Rdečem morju. Tukaj bo to težko izvedljivo, ker jim je v Franciji gospod Macron zagodel z Arabskimi migranti.

	Zjutraj me preseneti glasna glasba, ampak res, res glasna. Mislil sem, da se je ‘strgalo’ ojačevalcu v tukajšnjem bližnjem baru, a sem ugotovil, da glasba prihaja od drugod. Ker sem se odločil, da grem danes zaradi vročine, ki je tukaj zadnje dni kar huda, čez dan na sprehod bolj zgodaj, grem za zvokom. Pridem 200 metrov nižje do občinske stavbe, kjer se pripravljajo za protest. Zbralo se je nekaj ljudi, ki imajo s sabo ogromno glasbeno ‘mašinerijo’. Ko nekoga vprašam, zakaj je ta glasba tako glasna, mi pove, da bo čez eno uro in pol zakonit in najavljen protest proti nekim zakonom, ki niso pisani na kožo državljanom. Predvsem so tu beli ljudje, po moje Francozi. Pri tej glasbi se že midva komaj pogovarjava, delati v takšnem hrupu pa zagotovo ne bodo mogli. Policija postavlja ograjo okoli vhoda v stavbo, trije kombiji in nekaj policistov se postavlja na položaje; upam, da bo vse potekalo v miru.





	Zapustim prizorišče in se odpravim na obisk pokrite tržnice s sadjem in zelenjavo ter nato še do pokrite ribarnice. Obe stavbi sta veliki in v njej je res kaj videti. Rad imam tržnice, rad se potikam in razgledujem po prodajnih artiklih in seveda po cenah. Ker sem obiskal že na desetine tržnic po svetu, primerjam cene in potem ugotavljam, ali je drago ali ne. Dejansko je tukaj vse veliko dražje kot na Fidžiju. Morda je v nekaterih artiklih malenkost dražja le Francoska Polinezija. Denar je tako ali tako enak, jezik tudi, torej ni nekih posebnih razlik. Sadje in zelenjava sta tu kar precej dražja kot v trgovini, verjetno tam kupujejo na veliko in lahko popravljajo cene. A tu je verjetno vse več ali manj lokalna pridelava, zato je bolj zdrava, če ni že Bio. V ribarnici me presenetijo cene rib, ki se gibljejo od 5,50 EUR, do najdražjih jastogov po nekaj manj kot 40 EUR za kilogram.





	Sam še imam dva kosa ribe v hladilniku, ki bosta dovolj za današnjo večerjo, nato pa bom verjetno bolj posegal po ribi kot po piščancu ali rdečem mesu, saj je riba vsaj za 50 % cenejša od drugega mesa. Poleg tega pa verjamem, da je bolj zdrava. Kilogram fileja tune tukaj stane 12 EUR, kar je proti Sloveniji vsaj enkrat ceneje. Skuša stane 5,50 EUR, druga večja in boljša riba okoli 7 EUR. Zanimivo je to, da ljudje precej kupujejo ribo, tudi mladi in mlade družine, kar pomeni, da so ljudje precej dobro osveščeni o zdravi prehrani. Pravzaprav je pa tu tako, da kar vidiš ljudi bele rase, ne vidiš debelih in pretežkih ljudi, kar pa je temnih, pa je vse drugače; skoraj težko najdeš koga, ki je s težo v mejah zdravega človeka. Pot me zanese naprej proti drugi marini, ki je popolnoma na drugi strani mesta in zaliva. Peš je to pribl. 4 km v eno stran. Vmes si ogledujem arhitekturo, saj imajo kar nekaj stavb visokih in precej lepih ter urejenih. Ko pridem do suhe marine, kjer so barke zunaj in jih nekateri že barvajo in popravljajo, sem začuden, ker imajo vse urejeno in čisto. Tu je vsaj deset trgovin, kjer prodajajo vse mogoče, kar potrebuješ za barko. Skoraj nemogoče je, da česa nimajo.

	Jaz iščem specialno lepilo za dingi in ga najdem. Danes samo pogledam in se do petka odločim, ali ga bom kupil ali ne, saj to lepilo ni ravno poceni. Malo si pogledam ostale zadeve in sem vesel, da sem našel prodajalne, ki imajo res vse. Popoldne se vrnem na barko in sem utrujen, kot da sem prepešačil 90 in ne samo 9,2 km. Spijem ohlajeno vodo iz hladilnika in zadremam za dobro uro. Popoldne potem še očistim palubo, zvečer si naredim nekaj za pod zob in grem spet malo ven, da vidim, kaj se dogaja v večernih urah. Kot da že nisem dovolj prepešačil.



	Pa še nekaj besed o Novi Kaledoniji:



	O njej tudi sam nisem kaj dosti slišal, zato nisem do nedavnega nič kaj vedel o njej. Nova Kaledonija je Melanezijsko otočje blizu Avstralije, ki je proti vzhodu manj kot 800 NM (1500 km) oddaljeno od nje. To otočje se ponaša tudi z drugim največjim koralnim grebenom na svetu (prvi je Great Barrier Reef) in meri neverjetnih 1500 km v dolžino. V njem pa je toliko lepega podmorskega življenja in sveta, da tudi najbolj zahtevni potapljači postanejo zadovoljni. To je prekomorski teritorij Francije, kar pomeni, da sem tu moral izobesiti francosko zastavo in poslušati francoščino. Čeprav je to teritorij Francije, ta država ni v EU, zato pravila podležejo zakonom Nove Kaledonije in ne Francije. Nova Kaledonija ima okoli 240.000 prebivalcev. To je otočje večnega poletja, saj imajo ves čas poletno klimo, ki pa nima ne previsokih in ne prenizkih temperatur. Glavno mesto je Nouméa. To je tudi največje francosko govoreče mesto Oceanije. Nahaja se na polotoku, na jugu glavnega otoka Nove Kaledonije, Grande Terre in je dom večine otoškega Evropskega prebivalstva ter številnih Melanezijcev. Mesto leži ob zaščitenem velikem pristanišču, ki služi kot glavno pristanišče Nove Kaledonije. Po popisu iz septembra 2019 je imelo mesto Nouméa 94.000 prebivalcev, okoli mesta pa jih živi še enkrat več. Samo mesto Nouméa je po nekaterih zapisih viden kot francoski St. Tropez s svojo Riviero. Sama Nouméa je skrita globoko za koralnimi grebeni in je dobro zaščitena pred visokimi valovi. Zato ni čudno, da je tam več marin in kljub njim je na sidrišču pred mestom več sto jadrnic, ki so tam brezplačno na sidru.

	Pravzaprav se zelo veselim po dolgem času videti eno veliko spodobno mesto, ki pa ni zasnovano kot velemesto, ampak se ta sovpada in zliva s samo tukajšnjo pokrajino. Rad bi si ogledal enega najlepših muzejev iz zgodovine pomorstva, prav tako pa so tukaj ponosni na bogato knjižnico Bernheim s sedem metrov visokimi stenami, polnimi knjig. Ker imam na barki kar nekaj že prebranih knjig v slovenščini, jih bom nekaj dobro ohranjenih s trdimi platnicami odnesel v knjižnico, saj je bolje, da ostanejo tam, kot da takšne knjige pustim v marini za zamenjavo. Na srečo imam do knjig poseben odnos in posebno spoštovanje, čeprav žal tudi sam spoznavam, da bom moral s časom naprej in si kmalu za na barko nabaviti elektronski bralnik knjig.

	Danes je oblačno, v zraku in glavi se čuti nizek pritisk. Morda je to samo znak, da bo deževalo. Ker je takšno vreme ravno pravšnje za dolgo hojo, se odpravim do druge in potem še naslednje, tretje marine. V tem drugem zalivu sta kar dve veliki marini, ena do druge. Ob njima pa na bojah res na stotine plovil.

	Najprej moram malo v hrib, potem spet po hribu dol in dejansko padem v marino Port de Sud. Najdem pisarno in vprašam, ali kdo ve za kakšno prosto bojo ali pa ima podatek, kje bi se dalo sidrati, da ne bi plačal kakšne kazni.





	Pri njih je vse sidrišče, a na teh sidriščih je 300 boj, ki so v zasebni lasti. Možakar v recepciji mi ves čas razlaga, da je tu sidrišče, in če najdem prostor, lahko sidram. Najraje bi ga vprašal, kdaj je bil nazadnje tam, kajti na sidrišču so boje tako na gosto postavljene, da so po moje merili vse do decimetra natančno, zato je sidranje vmes misija nemogoče. Kjer pa je oznaka za konec sidrišča, pa se tako ne sme več sidrati in je sidranje prepovedano, kar sem že izkusil na lastni koži. Vidim, da si z njim ne morem pomagati, zato v marini poiščem marinera, kajti po navadi takšni ljudje največ vedo. Žal tudi on nič ne ve, ali pa se boji za službo. Zato grem okoli zaliva in stopim do tretje marine. Tam so na recepciji tako neprijazni, da mi prepotentni samovšečnež pove v obraz, da to njega ne zanima. Marino imajo polno in nimajo več prostora, zato se za sidrišča ne zanima. Pa saj ne potrebujem marine, mu poskušam razložiti. A on to presliši, nato se obrne in gre v drugo pisarno. A ni danes polna luna? Ej, tako neprijazen pa tudi ne moreš biti do strank. Verjetno pa je začutil, da jaz nikoli ne bom njegova stranka, zakaj bi se potem ukvarjal z mano. Ker nisem ničesar uredil, se vrnem do barke po stranskih ulicah, kjer je veliko hiš, trgovin in raznih butikov. Ogledujem si izložbe, trgovine, morda najdem kaj zanimivega. Tako zagledam veliko St. Joseph katedralo.





	To je mestna znamenitost, ki jo na spletnih straneh kar velikokrat omenjajo, zato se povzpnem do nje, a je na žalost zaradi obnove zaprta. Katedrala je bila zgrajena in posvečena leta 1890 ter je od zunaj videti zelo lepo ohranjena Sprehod nadaljujem še do velikega parka, kjer je že vse pripravljeno za prihajajoče novoletne praznike. Tudi velika umetna smreka se bohoti sredi parka. V parku je ob tem času okoli poldneva kar precej ljudi, ki posedajo na klopcah, travi ali pa kar na obrobni škarpi. Zelo veliko je tudi skupin, ki so po moje družinsko povezane med sabo. Ampak moja hitra ugotovitev je, da so to samo ljudje s temno kožo. Niti enega med njimi ni, ki bi bil bel. Očitno so to ljudje s socialno podporo, morda so celo t. i. ‘drugorazredni državljani’, ki so težje zaposljivi. Med tem svojim dolgim sprehodom in raziskovanjem mesta najdem tudi pralnico za perilo, katere uslugo bi tudi sam potreboval. Dve polni vreči večjih kosov perila kličeta po pranju (npr. posteljnina, rjuhe). Ta je bolj delikatna za pranje v mojem malem pralnem stroju. Cena za pranje, sušenje in zlaganje perila (5 kg) znaša 10 EUR, kar je precej drago. Torej bom še malo počakal, saj dvomim, da je to edina pralnica v mestu. Počasi se vrnem na barko in se lotim dela. Kar nekaj ga moram ta teden opraviti, kajti naslednji teden bi rad šel nazaj proti jugu. Tam so otočki raja, tam so lepa sidrišča in tam je vsekakor lepše kot tu, ob velikem mestu.

	Danes sem dobil tudi družbo. S Fidžija je priplul Norvežan Gaute in zdaj bo družabno življenje potekalo drugače. Dokler je on urejal prijavo pri uradnikih, sem jaz šel v mesto na banko, da bi zamenjal denar, saj imam 200 avstralskih dolarjev (pribl. 135 EUR), ki bi jih rad menjal v lokalni denar. Tam pa doživim šok. Na niti eni od štirih bank v mestu mi ne morejo zamenjati denarja, ker ne menjajo tujcem. Ker tega nikakor ne razumem, jih vprašam, zakaj takšna striktna in meni ne razumljiva poteza bank.

	Pravijo, da lahko menjajo denar le domačinom, če ga ti položijo na svoj račun. Obstaja le ena menjalnica v celi Nouméi, a ta je v hotelu, ki je 11 km oddaljen od tukaj; tam mi bodo z veseljem menjali vsako valuto. Zdaj vem malo več, kot sem vedel prej, tudi razočaran in presenečen sem še bolj, kot sem bil prej. Se pač učim iz dneva v dan. Še bolj pa sem bil presenečen, ko sem se vrnil na pomol, kolega pa ni bilo več tam. Poskusim ga doklicati, nato pa dobim sporočilo preko Iridiuma, da mu Biosecurity ne dovoli vstopa v državo, ker ima na barki mačko, ki je bila pred tem na Fidžiju.

	Tudi papirji za cepljenje s Fidžija ne veljajo, ker niso izdani od nekakšnih pridruženih članic EU. Jezen je, da kar piha. Zdaj se bo za to noč poskusil nekje sidrati, potem pa … Še sam ne ve, kaj bo. Kaj je s to državo? So to res Francozi ali pa se samo delajo francoze? Čez dan je vroče in danes je skoraj res nevzdržno. Sreča, da kmalu pade mrak in se bo vsaj malo ohladilo.

	Zato pa vsak večer postane v restavraciji marine zelo vroče. Če želiš sesti in spiti pivo v restavraciji ali pred njo, moraš stati v vrsti, da dobiš prazno mizo. Tukaj pridejo meščani na večerjo, na klepet ob pivu s prijatelji, in kar je zanimivo, tudi majhne otroke vidiš ob lokalu, kjer se igrajo tudi v poznih večernih urah. Res drugačen svet.

	Zjutraj Gaute z dingijem pripluje v marino, pride do mene, nato pa greva skupaj en del poti. On gre na policijo odjavit dve članici posadke, da lahko gresta po svoje. Sicer ne vem, če je zanj to po pravilih te države, kajti še včeraj je dobil prepoved vstopa na ozemlje Nove Kaledonije. Jaz grem kasneje po svoje in iščem supermarket. Na svoji poti najdem tablo, kjer piše, da je nekoč na tem mestu, kjer zdaj stojim, stala hiša, v kateri je živel Gerolimo Draghiceviz. Ta priimek me je sicer malo pritegnil, da sem začel brati, kaj piše na tabli, a sem naletel na oviro, imenovana francoščina.

	Vseeno se malo potrudim in preberem, da se je možakar rodil leta 1839 v Dalmaciji. Oče Peter Draghiceviz se je poročil z Anno Gubetich, nato pa sta iz Francije prišla na Novo Kaledonijo. Ta Gerolimo je bil na otoku najbolj poznan obrtnik, ki je imel svoje podjetje in je delal opeko. Umrl je leta 1902 in je pokopan v Nouméi. Verjamem, da Hrvati ne vedo zanj. Očitno pa je, da je bil možakar zelo pomemben, da mu je tukajšnja oblast postavila spominsko tablo. Tudi muzej je zaprt zaradi obnove, a ga bodo menda kmalu odprli, česar se zelo veselim. Nouméa je danes zelo prometna.

	Na cestah je ogromno avtomobilov, nastajajo zastoji in verjetno se ljudje pripravljajo za vikend, ki je zanje nastopil že danes popoldne. Kmalu najdem supermarket, kjer kupujejo domačini. Najprej stopim do police, kjer prodajajo pivo. A čez police z alkoholom je postavljen rdeče-bel trak, zraven pa tabla z napisom v francoščini. S prevajalnikom prevedem napisano. Piše, da se od petka po 12:00 pa vse do nedelje do polnoči v trgovinah ne sme prodajati alkohola. Najprej sem čudno gledal v napisan list znak prepovedano, nato pa sem vprašal redarja, kaj to pomeni. V polomljeni angleščini mi razloži, kar sem tudi sam razbral iz napisanega.

	A zakaj je tako? Zato menda, da se med vikendom ljudje ne opijajo in da lahko gredo v ponedeljek normalno v službo. Ampak gospod, če se bom želel napiti, si bom kupil pijačo v četrtek. V večini primerov menda to ne gre, saj je v petek plačilni dan, kajti tu imajo plačo tedensko. Ampak ‘sorry’, res so čudni ti oceanski Francozi …

	Ko se vrnem pred marino, srečam prijazno črnko iz recepcije, ki me kar sama vpraša, če je kolega rešil zadevo z mačko. Povem ji realno stanje, ob enem pa popljuvam državo in državni sistem, ki ima takšna posebna pravila. Gospa me sicer malo čudno gleda, nato pa pravi, da bo ona poklicala nekam in mi javi, kaj je uredila. Če sem iskren, ji tega nisem verjel. Ko je kasneje prišel kolega k meni na barko, ga je videla skozi steklo recepcije. Prišla je do naju ter mu naročila, naj bo jutri ob 11:00 pred marino, da se bodo nekaj pogovorili in uredili. Skoraj nisem verjel svojim ušesom, da se nekateri ljudje le potrudijo za druge. Morda pa ji je bil moj kolega kot šarmantni dolgolasi in bradati ‘viking’ všeč. Le kdo ve …

	Popoldne imam intervju na daljavo z novinarko MMC RTV Slovenija, ki je z mano opravila pogovor za njihov spletni časopis, nekaj besed o meni in mojem jadranju pa bodo povedali tudi v oddaji Dobro jutro. Zvečer sem si naredil okusno večerjo, ki sem jo pojedel v kokpitu ob zvokih dobre žive glasbe, ki je igrala pred barom v marini. Nato sem šel tudi sam malo bližje, da sem videl številno glasbeno skupino, ki je bila res odlična. Ne vem, od kod so prišli vsi ti ljudje, ki so stali ob meni, a bilo jih je veliko, nekaj sto.





	Pred mano so moški več ali manj stoje pili pivo in poslušali glasbo, ženske pa so spredaj migale z boki in poplesavale v ritmu res dobre glasbe. Tukaj kljub vikendu ni prepovedi točenja alkohola. Nasprotno, točijo ga v velikih količinah, cene pa so v nebo leteče.

	Noč je bila res zanimiva, saj je bila živa glasba aktualna do enih zjutraj, oder pa je oddaljen dobrih 70 metrov od mene. Francozi se ne dajo in 'žurajo' še do treh zjutraj. Glede na stopnjo alkoholiziranosti lahko rečem, da so ti dobri potrošniki, predvsem piva. So zelo nepreračunljivi in pivsko uglajeni. Na mizi imajo raje malo pivo, ki je le nekoliko cenejše od večjega. Zato pa je bolj elegantno poklicati natakarja vsakih 20 minut, da prinese novo pivo ali novo rundo. Zdaj tudi vem, zakaj se pomfriju reče francoski krompirček. Tu ga pojedo nenormalne količine ob pivu. Skoraj normalno je, da si ob pivu naročiš skodelico oz. porcijo krompirčka. A če malo bolje pomislim, ugotovim, da škrob nasiti človeka, maščoba naredi oblogo okoli želodca, zato ne bodo tako hitro vinjeni in bodo lahko spili tudi več piva. Pri nas je ta krompirček bolj dobrodošel pri otrocih. Tukaj pa to slastno hrano uživa staro in mlado, le redki si naročijo kakšno tanko kuhano klobaso ali zrezek. Zanimivo je tudi to, da uživalci le-tega po vsem popitem pivu in pridno pospravljenem krompirčku sploh niso debeli. Tukaj so restavracije s terasami ali pokritimi vrtovi zelo specifične. Če bi se želel, tako kot pri nas v Sloveniji, usesti za mizo in naročiti samo pivo, mi to tukaj ob večerih ne bi uspelo. Ker govoriš angleško, natakar takoj spozna, da si tujec, in potem sledi opravičilo in odgovor, da če želiš pri njih spiti pivo ali kozarec vina, moraš najprej naročiti hrano. Brez hrane ni alkohola. Zato se zdaj ne sprašujem več, zakaj je lokal ob marini vsak večer nabito poln, čeprav je vse drago. Tam lahko naročiš alkoholno pijačo, ne da bi jedel. Zato tudi ne razumem, zakaj ima restavracija v marini tako močan privilegij. A to ni moja stvar, tudi brez tega vprašanja so moji lasje že pošteno sivi.

	S spanjem potegnem do devete ure, nato se s svojim vozičkom odpravim v trgovino, saj je ponedeljek. Tam kupim nekaj več hrane kot po navadi, kajti kmalu, ko bo vreme ugodno, bi rad izplul od tu, verjetno proti otoku Pins. Tam je otok naravnan bolj turistično. Sicer je zato vse dražje, je pa izredno lepo. Poleg tega bi rad tam ostal čez praznike, zato bo tudi nakup večji. Popoldan je lep dan, zato operem barko ter jo pošteno zdrgnem. Zdaj je lepa in čista. Komaj pospravim čistila in krtače, dobim obisk, saj me obiščeta rdečelaska z Nove Zelandije in manjša temnolasa Avstralka. Obe sta pripluli na Novo Kaledonijo z Norvežanom, a jima ta kot oseba ni bil všeč. Verjetno je katero od njih ‘osvajal’, a mu to ni uspelo, ker sta obe istospolni partnerici. Zato sta tudi odšli z barke in se naselili v enem od mnogih hostlov v Nouméi. Sedeli smo na moji barki, se pogovarjali in pili sok, dokler ni na mojo barko prišel tudi Norvežan. Še vedno je tukaj sidran na črno in še vedno kljub prepovedi hodi na obalo.





	Skupaj smo odšli v mesto, saj so danes odprli velik mestni park, v katerem je vse pripravljeno za novo leto. Res je ogromno lučk, ogromno je ljudi in zelo čudno se sliši, ko preko zvočnikov odmeva pesem o božiču, zvečer pa je tu +24 °C, mi pa smo pretežno vsi v kratkih rokavih in kratkih hlačah. Spektakel večera pa je bil umetni sneg ob visoki jelki, ki je padal na vse nas. Kasneje se gresta dekleti zabavat po svoje, midva pa se sama vrneva do barke. Jaz grem pisat blog, kolega pa gledat film na svojo barko. Noč je danes zelo vetrovna, a upam, da se do jutra vse umiri. Še vseeno je bolje pri nas kot pa v Sloveniji, saj sem malo prej prebral, da je Slovenija vsa bela in bo praznike pričakala v snegu.





	V drugi polovici decembra smo in še dober teden nas loči do božiča. Tukaj pa ne vem, kaj bo. Domačini pravijo, da je to eden najtoplejših mesecev. Danes je bil zame eden najbolj vročih dni na oceanu, saj je bilo ob 13:00 izmerjenih 34 °C v senci. Vroče je za znoreti! V takšnem vremenu ne morem ne delati ne po nedeljsko lenariti. Kaj naj počnem? V zadnji kabini imam dve vreči umazanega perila. Verjetno ga je krepko čez 20 kg. Odločim se, da dam pralni stroj v kokpit. Kaj kmalu se že pere prva ‘žehta’ perila. In to v topli vodi, lepo prosim!

	 Tega ta pralni stroj še ni okusil. Prvo pranje je z vročo vodo, spiranje s hladno in potem sledi centrifuga. Ko opravim s prvim in drugim pranjem, se odločim še za tretjega. Popoldne sem končal s pranjem šeste ‘žehte’. Toliko perila še nikoli nisem opral naenkrat, a tukaj imam zastonj vodo in elektriko. Zakaj ne bi izkoristil tega privilegija? Ker je zunaj vroče in je okoli poldneva začelo pihati, se perilo suši s svetlobno hitrostjo. Odkar imam pralni stroj, sem prvič pral tudi posteljnino, pa ni bilo nič narobe. Ker sem sam opral približno 20 kg perila, pomeni, da sem privarčeval 40 EUR, to pa je zame že precej denarja. Počutim se čisto francosko: »Je suis le meilleur!« ali v prevodu: ‘Jaz sem najboljši’.

	Ko vse končam, si natočim še dva kanistra vode, napolnim tudi sprednji rezervoar, čeprav ga bom jutri še enkrat. Med pranjem sem si skuhal tudi kavo, ki sem jo spil obdan z dišečim perilom. Nato vse pospravim in na barki berem knjigo.





	Proti večeru poberem že posušeno perilo in ga zložim na svoje mesto. Nedelja je pač nedelja in dejansko je zame ta kot vsak drugi dan. Vsekakor pa ni to enako za tukajšnje prebivalce. Danes je tukaj ob marini in celotni obali nastala precejšnja gneča, ki se je začela že nekaj po osmi uri dopoldne in se nadaljevala čez opoldan, saj je bilo v marini kar precej domačinov, ki so odšli na svoje barke. V večini so z njimi tudi izpluli s pomola. Dejansko lahko rečem, da so tukajšnji prebivalci, čeprav so na morju, radi na svojih plovilih. Očitno so domačini navajeni te vročine, saj se je veliko družin sprehajalo ob marini in na drugih meni vidnih sprehajališčih.

	Zvečer si pripravim še dobro večerjo, saj mi je ostal lep kos bele tune. Skuham si še široke rezance v smetanovi omaki, dodam dva paradižnika in res imam dobro in zame poceni nedeljsko kosilo z večerjo. Zvečer pregledam ribiški pribor, si uredim palice, saj bo treba jutri spet nekaj ujeti. V hladilniku namreč nimam več mesa. Če ribolov ne bo uspešen, bom spet nekaj dni vegetarijanec. Potem pregledam še navtične karte Nove Kaledonije in iščem bližnja varna sidrišča. Ob 23.00 je spet čas za spanje in morda tudi za sanje.

	Danes zjutraj sem mislil odjadrati iz Noumée, pa ni šlo. Zjutraj sem prejel elektronsko pošto, naj se zglasim v tukajšnjem Boatyardu, da podpišem pogodbo. Odobrili so mi, da bom lahko takoj po novem letu dal barko na kopno, saj moram zamenjati nekatere dele na pogonu, menjati olje, zamenjati izhodne ventile in še kakšno stvar. Mislim, da ventili in prirobnice za luknje na barki še nikoli v 18 letih niso bili zamenjani. Videl sem že, kako se zaradi njih barka potaplja, zato se oblečem in grem tja. Avtobus vozi vsake pol ure, cena vozovnice pa ni tako poceni kot na Fidžiju, a je še vedno cenovno sprejemljiva. Po pravem bi tudi tu moral imeti brezstično kartico in vnaprej plačano dobroimetje, a ker ga nimam in sem turist, je tudi to v redu, da jim plačam z gotovino. Ko pridem do tja, podpišemo pogodbo, fotokopiramo dokumentacijo in zadevo kar hitro zaključimo. S prijazno namestnico direktorja, ki je poročena z Nemcem in tukaj živi že nekaj let, se pogovarjava o carinikih, policistih, kako pregledujejo barke in kako so pregledali tudi mojo. Pravi, da to ni nič takšnega, da pa so pri pregledih 75 % uspešni. Vedno nekaj najdejo, po navadi so to mamila. Tako mi pokaže ograjen prostor v njihovem Boatyardu, kjer stoji 6 zaseženih plovil. Čez cesto je zapor, kjer lastniki ne vidijo svojih bark, vidijo pa njihove jambore.

	Drugo leto konec meseca januarja bo tukaj licitacija in prodaja zaseženih plovil. Eno od teh plovil je imelo v trupu skritih kar 436 kg kokaina, ki so ga zasegli pred nekaj meseci. Rekorderka je menda jadrnica Afalina, ki stoji za ograjo. Štirje moški (dva iz Litve in dva iz Latvije) so leta 2017 v jadrnici tihotapili neverjetne 1,4 tone kokaina, vrednega 100 milijonov US$. Dobili so po 7 let zapora.

	Ko se vrnem v marino, me že čaka Gaute, ki mora na internet, saj se dogovarja z Biosecurity uslužbenci zaradi mačke. Ampak roko na srce, res ima težave zaradi ene mačke, ki jo je pobral pred enim letom na eni od tahitijskih cest. Zdaj je prišlo tako daleč, da mora plačati kazen zaradi nezakonitega bivanja v Novi Kaledoniji, poleg tega pa bi mačko morali uspavati. Končno se dogovorijo, da gre mačka za 14 dni v karanteno, za katero je plačal 15 EUR na dan, in če v naslednjih dodatnih štirinajstih dnevih ne najdejo novega lastnika, ki bi jo posvojil, jo bodo uspavali in mu poslali račun po elektronski pošti. Odločil se je za drugo varianto, saj ima vsepovsod težave zaradi nje, čeprav ima vse papirje, čip in je tudi sterilizirana. Ne razume pa, kako je on ne more imeti, po štirinajst dnevni karanteni pa lahko gre v posvojitev tretji osebi in ne njemu. Zanimivo je tudi to, da je ne sme sam pripeljati na kopno, ker bi potem bil v postopku. Zato morata na njegovo barko priti dva veterinarja z njihovo razkuženo kletko, ki bosta mačko v spremstvu policista, ki bo budno varoval ta postopek, odpeljala na veterinarsko postajo. Res neverjetna pravila in zakoni. Vse bolj in bolj se mu dozdeva, da njegova mačka ne bo dočakala večera. Nisem ga še videl tako žalostnega in besnega hkrati.

	Dopoldne, ko sem bil jaz v Boatyardu, se je zgodila še ena nesreča, a na srečo s srečnim koncem. Na prijavnem pontonu je včeraj malo pred nočjo pristala aluminijasta barka, na kateri so trije manjši otroci. Eden je menda danes dopoldne porinil drugega, ki je padel z jadrnice v vodo. Nič ne bi bilo tragičnega, saj takšni otroci znajo plavati in se znajdejo v vodi, če ne bi veljala stroga prepoved česar koli početi v vodi na območju vseh marin in mooringov z bojami. V neposredni bližini tega pontona se nahaja ogromna ribja tržnica, ki je povod za to prepoved.





	Zato tukaj v neposredni bližini marine vedno plava vsaj 10 ali več morskih psov (bull shark), ki pa niso ravno domači ljubljenčki. Seveda je hrane zanje tukaj dovolj, prav tako krvi, ki jih privablja. Ne razumem pa, kako to, da so postavili tržnico ob marino. No, saj ne vem, kaj je bilo tu prej, tržnica ali marina. Glavno je, da je z otrokom vse v redu. Ne morem si zamisliti, kaj vse bi se lahko zgodilo s fantom, če bi ga začutil morski pes.

	Popoldne grem še na sprehod, v trgovino, kasneje pa se pred marino pogovarjam s Tomassom, Francozom, ki živi z družino na jadrnici že 12 let, in to ves čas v Novi Kaledoniji. Vsak večer ga vidim preprosto oblečenega, ko se s svojo partnerko sprehaja ob marini ali ko se igrata s svojimi otroki. Večkrat se ob srečanju pozdravimo in kakšno spregovorimo. Vsako jutro pa ga vidim, kako gre v obleki in kravati po pomolu do parkirišča, kjer ima parkiran skuter s katerim se odpelje v službo. Pravi, da mu je tu dobro. Jezik zna, kako bo naprej, pa ne ve, kajti naslednje leto mora hči v šolo. Kako bodo to izpeljali, pa še ne ve. Stanovanja in hiše so v Nouméi in okolici zelo draga. Že najemnine so drage, za nakup stanovanja pa moraš odšteti od 3.000 do 6.000 EUR za m², kar je res drago. Tega si ne more privoščiti, zato biva kar na barki, ker je to veliko ceneje. Tukaj so zgradili 100 metrov visoko ter 25 nadstropno stavbo – Pacific Plaza Tower, ki ima nadstandardna stanovanja, ki stanejo 8.000 EUR za kvadratni meter. Menda pa je kar nekaj ljudi v čakalni vrsti, če bi se kdo želel izseliti in bi se oni vselili. Še en znak, da je ta država zelo draga, pravzaprav so nekatere cene višje kot v Parizu.





	I’LLE UÉRÉ, NOVA KALEDONIJA



	Danes ponoči sem izredno slabo spal, saj mi je nagajal komar, ki sem ga kasneje našel. A ker se je napil moje krvi, se sprašujem, kako naj ubijem nekoga z mojo krvjo? Pustim ga živeti v upanju, da se bo z njo zastrupil. Do jutra sem bral knjigo, nato pa sem pospravil posteljo in začel urejati barko za odhod. Danes mi poteče bivanje v marini. Ker sem izkoristil vse možne popuste, moram zapustiti to marino in oditi nekam drugam. Najprej sva z Norvežanom mislila, da bi odplula kar do otoka Pins, a potem on najde 163 izgovorov, zakaj naj bi raje ostala bližje velikemu mestu. Pristanem na to in odplujem v 6 NM oddaljen zanimiv zaliv ob otočku, ki ima manjšo vzpetino. To je lep otoček z odlično zavarovanim zalivom, ki se nahaja v večjem zalivu Sainte Marie. Tukaj ni ničesar, razen poslopja v lasti šole jadranja za otroke, šole surfanja in morda še česa podobnega. Zaliv je miren. Pred mano sta bili tu še dve barki, a je ena že zapustila sidrišče. Dobri dve uri za mano pripluje še Norvežan in sidra poleg mene. Povabi me na kavo, in to je pravi trenutek, da preizkusim dingi, ki se je v testni vožnji po zadnjem lepljenju obnesel odlično v obeh smereh. Morda pa bo le zdržal še nekaj časa, kot drži motorček, ki zdaj dela kot švicarska ura.

	Pa še nekaj o trgovinah in njihovih izdelkih ter cenah. Tukaj je veliko supermarketov, najde se kakšna manjša, a dražja kitajska trgovina, ki je odprta vsak dan. Kolikor sem lahko videl, nekih trgovskih centrov v samem središču mesta ni, ne vem pa, kako je v predmestju. Najbolj pogrešam hipermarket Carrefour, kakršen je bil v Papettu na otoku Tahiti. Prepričan sem bil, da imajo tu v mestu vsaj dva takšna, kot jih imajo tam. A čeprav je tukaj večje mesto, drugačno, moderno, tega nisem videl, vsaj ne do sedaj.





	Šele pred svojim odhodom sem izvedel, da se ta nahaja nekaj kilometrov stran v Dumbea Kenuin. Zato sem pa našel supermarket Carrefour, a je ta veliko manjši in res imajo drugačno izbiro, a to ni to. Tudi cene niso nižje, celo višje so od drugih supermarketov, zato se ne čudim, zakaj je trgovska veriga Johnston veliko bolj obiskana. Ta veriga ima artikle z Nove Zelandije, iz Avstralije in nekaj malega tudi iz Francije. Nekaj artiklov najdem tudi od drugod, a osnovni so od že zgoraj naštetih. Ko stopim v trgovino, v tem času najprej vidim novoletno okrasje in vse, kar spada zraven za ta praznični čas. Med sprehodom po trgovini pa najdem, česar nisem že dolgo videl. Recimo smetane za kuhanje nisem videl od Tahitija. Salame so bile redko videne in jih tudi zaradi visokih cen ne priporočam, klobase še manj, suhih salam do Nove Kaledonije ne poznajo. Siri so na otokih, a le tisti osnovni, gauda in pizza naribani siri, potem pa se ponudba že konča. Tukaj pa je kot v pravljici. Hladilna vitrina s 100 različnimi siri in različnimi cenami. Tukaj najdeš od francoske salame pa vse vmes do najboljšega španskega pršuta. Imaš več vrst klobas v naravnem črevu, meso je raznovrstno, čokolad in pralin je na tone. Zelenjava je raznovrstna, sveža, lepa na oko in prijetna na otip. Vina so njihova specialnost, saj imajo na stotine vrst francoskega vina, avstralskega in tudi novozelandskega. Vmes se najde še špansko in portugalsko vino in tudi kakšno iz Južne Afrike.

	Največji problem pri vsem pa so cene. Cene niso niti približno primerljive z našimi cenami; trdim lahko, da je vse več kot 100 %, veliko stvari celo do 200 % dražje kot v Sloveniji. A ljudje vina vseeno kupujejo. Očitno je njihov standard sorazmeren s plačami, kot je to v Franciji. Za nas jadralce je vse to bistveno predrago, si pa med sabo izmenjamo koristne informacije glede ugodnejših cen. Tako dobro na sidru pa že dolgo nisem spal, a se je že ob deveti uri začelo vreme ‘kvariti’. Za danes je napovedano vetrovno vreme, jutri pa še dež in nevihte. Pol ure kasneje me pokliče Norvežan, če greva z dingijem v mesto. Strinjam se in upam, da bova kmalu nazaj, ker bi rad bil na barki, ko bo zapihalo na sidrišču. Seveda mi vse obljubi, samo da bi šel z njim. Že na začetku mi je bilo sumljivo, zakaj ni zavil desno, ampak je zaplul levo iz velikega zaliva, potem pa direktno proti 5 NM oddaljeni marini. Za zdaj je vreme videti še v redu, veter se je sicer okrepil in valovi se že malo dvigujejo, upam le, da se vreme ne spremeni prehitro. Premalo časa sem tukaj, da bi vsaj malo spoznal te spremembe. Plujeva zelo hitro in kamor on hoče. Vmes ogledujem okolico, kristalno čisto modro vodo, ki je na tem delu zelo plitka, ponekod je globoka komaj tri metre. Vmes vidiva kar nekaj želv, večjih in manjših. A te so kar hitre. Ko slišijo v bližini zvok motorja oz. propelerja v vodi, se poženejo na dno. Očitno jih že ob rojstvu mati narava nauči preživeti.

	Prideva do mesta in greva v prvo trgovino z navtično opremo. Njega zanima vse, kar potrebuje in česar ne, zato sva v dveh trgovinah ostala več kot eno uro. Potem je sledil še njegov nakup v supermarketu. Ker sem jaz nabavil vse, zato sem ostal zunaj. Nato greva v dingija in namesto na barko proti suhi 3 NM oddaljeni marini Neptun. No, lepo. On ima tudi na barki nekaj za postoriti, pa zdaj razmišlja, kaj bi bilo najceneje in najbolje.

	Spet mine ena ura. Boatyard ga ne privlači, ker je videti zelo neurejen, zato se vrneva. Tokrat so valovi večji, piha že krepko okoli 20 vozlov. Počasi postajava mokra, slana in res ni prijetno. Dingi je sicer dolg 3,60 metra, ima trdo plastično dno in zmogljiv motor s 30 konji, a vseeno ni prijetno. Ko sva v zavetju kakšnega hriba, je znosno, ko pa prideva na prosto, je že težje. A dokler sva v objemu Porta, je še vse dobro. Ko pa sva prišla na odprto, se je začela veselica. Valovi so bili visoki in marsikateri je dosegel en meter. Voda se je zlivala v dingi, mokra sva že tako ali tako ... ‘Sranje!’ Njegova francoska bageta, ki štrli iz nahrbtnika, se je prelomila in je dobra še samo za ribe in galebe, saj od nje teče morska voda. Ah, upam le, da bo vse v redu, preden prideva do zaliva Uéré. V vsako smer je bilo 8,4 NM, tako da se je na koncu nabralo za skoraj 17 NM plovbe. Ko sem prišel do barke, sem si oddahnil, kajti res ni bilo prijetno skakati po valovih, biti moker in se sušiti na vetru. Najprej sem se kar oblečen oprhal, da sem spral sol z oblačil, nato pa sem spral še sebe. Tudi sonce je bilo danes precej močno, zato se mi že kar zdaj pozna rdečica na rokah in nekaj nje tudi na obrazu. Popoldne na sidru že piha 23 vozlov vzhodnika in sunki dosegajo 27 vozlov. Kmalu naj bi bil še dež, vsaj po napovedi, in spet ne bo prijetno. Na srečo je otok pred mano in čeprav ni visok, je dobra zaščita pred visokimi valovi. Sicer je v barko ves čas uprt veter, tako da je veriga ves čas napeta, a če ne bo hujšega, bo to še v redu. Tukaj po peti uri popoldan ni nikogar in tudi pluje nihče, tako da je na sidrišču res mir. Dva, morda tri dni bom še moral biti tukaj, potem pa se bom že prestavil kam bolj južno.

	Spanje na sidru se spreminja, kot se spreminja vreme. Tokrat sem slabo spal, saj je veter zavijal med križi in priponami jambora. Ob dveh zjutraj smo imeli še manjšo nevihto z dežjem, ki je še samo okrepila veter. Pridejo tudi takšni dnevi, ki se jih žal ne veselim, a tudi to moram vzeti v zakup.





	Jutro je še vedno vetrovno, veter ves čas vztraja med 19 in 22 vozli, sunki so pa za kar nekaj vozlov močnejši. Danes dopoldne v tej laguni ni otrok, ki bi se v šoli jadranja učili jadrati na manjših tekmovalnih jadrnicah, kakor tudi ne učenja na deski oz. surfu. V oddaljenem zalivu vidim le nekaj kajtarjev, ki se spopadajo z vetrovi in raznobarvnimi padali. Je pa zato tak dan dober za zračenje posteljnine in tudi penastih vložkov na postelji.

	Zadnjič sem v marinski knjižnici izmenjal nekaj knjig, tako imam spet zalogo, čeprav sem bil primoran brskati, da sem našel dobre angleške knjige, saj je večina knjig v francoščini. Nekaj časa sem bral, popoldne pa se je vreme pooblačilo in malo kasneje je bila tu že prva nevihta, potem naslednja in tretja … A nobena ni bila huda, saj je veter prišel le do 25 ali 26 vozlov. Sicer se takrat valovi malo dvignejo, ampak nič tragičnega. Zanimivo je, da se najprej naredi meglica od rosenja, potem pride dež, takoj za tem pa še malo hladnejši veter. Pozna se, da se je tudi tukaj začela ciklonska sezona. Čas je, da si kupim povratno letalsko vozovnico do Slovenije in potem javim, kdaj pridem v Boatyard, da dvignem jadrnico na kopno.

	Ker imam čas, sem danes skuhal kari (curry) s svinjskim mesom, saj sem imel v hladilniku 400 gr plečeta. Sicer ne vem, kam in h komu bi lahko uvrstil kari s svinjskim mesom. Morda v indijsko kuhinjo, ker oni ne jedo govedine. Zraven sem si skuhal še riž in vsega bom imel dovolj za kar dva dni. Sem eden tistih, ki mu ni težko jesti enake hrane dva ali celo tri dni. Še nekaj o tukajšnjih avtomobilih in cestah, kar sem jih videl v samem mestu in bližnji okolici. Po celem otoku še nisem potoval, zato stanja ne morem posploševati. Sem pa vsekakor videl dober del le-tega, zato se bom osredotočil le na videno. Ceste v samem mestu so tukaj urejene s pločniki in kolesarskimi stezami. Po mestu je veliko cest enosmernih, krožišč nimajo, zato pa imajo res veliko semaforjev. Parkirišča so velika in plačljiva ter dražja kot pri nas. Prav tako imajo lepo urejene garažne hiše, za neprevidne in nevestne šoferje pa poskrbi služba za odvoz avtomobilov s svojimi t. i. ‘pajki’. Avtomobili so tukaj dobri, večinoma ne tako stari.

	Verjetno zaradi oddaljenosti od Francije je tukaj zelo malo francoskih vozil, a se najdejo. Največ je korejskih, japonskih, nekaj tudi različic z drugimi imeni, vsekakor pa se najdejo lepi SUV-i in tudi mali tovornjački. Skoraj ne vidim starih ali pa demoliranih avtomobilov, kakršnih je ogromno na Fidžiju ali na Tongi. Vozi se na način kot pri nas, torej po desni strani. Sem pa zadnjič pred slaščičarno videl retro kombi, ki ga uporabljajo za svoje potrebe. Stari dobri citroen … In še nekaj o šoferjih. Tukaj so šoferji precej hitri, a so zelo kulturni do pešcev. Če jih vidijo ob cesti, se že na daleč začno ustavljati. Res pohvalno. Zunaj mesta so ceste asfaltirane in lepo urejene. Gneče na cestah ni, razen ko se končuje delovnik. Veliko je avtobusnih prevozov, naj bodo to mestni ali pa tisti, kjer vožnja traja dlje časa.

	Za mano je zelo deževna in vetrovna noč na sidru. Zjutraj se vsaj dež umiri in le občasno škropi, pada 10 ali 15 minut, potem pa se umiri. Kako naj tistemu zgoraj dopovem, da je dežja že dovolj, da naj spusti sonce, da se dotakne sončnih panelov, ti pa naj napolnijo moje akumulatorje? Do 11:00 je deževalo, nato pa se je pokazalo tudi sonce, kar pomeni, da so bile moje prošnje uslišane. V zaliv so verjetno iz mesta prišli otroci na treh čolnih in čez nekaj minut so že vadili jadranje v svojih malih jadrnicah. Zaliv je lepo zaščiten proti valovom, je pa ta kar odprt za veter, ki se upre v jadra malih jadralcev. Nekateri od njih so tako mali, morda stari le 7 let, a jadrajo, kot bi se rodili v jadrnici. Gledam jih in občudujem, sploh zaradi tega, ker se ne bojijo vetra, ki je čez dve uri močneje zapihal v zalivu. Mali jadralci niso dovolj močni, da bi se upirali tako močnemu vetru, zato od časa do časa kakšnemu od njih jadrnica zapluje po svoje in pluje proti obali, nekaterim pa celo na odprto morje. Sta pa učitelja vsak v svojem večjem motornem čolnu in budno pazita nanje jih rešujeta ter jim pomagata nazaj na varno.

	Tukaj so morski psi zelo redki, vsaj tako pravijo. Danes sem se pogovarjal z enim izmed učiteljev, ki pravi, da če jih ne hranimo, ne bodo priplavali sem, ker tudi rib ni tukaj. Zato mi da nekakšen bilten, ki ga ima v torbi, v katerem kasneje preberem, da je bilo včasih na grebenih okoli Nove Kaledonije 70 % več morskih psov, kot jih je danes. Menda je nova in zadnja študija, ki je podkrepljena z več kot 350 podvodnimi kamerami, dokazala, da se koralni morski psi bojijo ljudi. Koralni morski pes je bil včasih v teh vodah kar neustrašen predator, tudi njegova velikost mu je v pomoč, saj zraste do 2,50 metra v dolžino. Če se bo tako nadaljevalo, se bojijo, da bo to slabo vplivalo na ostali podvodni svet, predvsem na t. i. ekosistem. Ta vrsta morskega psa izginja, zato ga bodo že čez nekaj let proglasili za ogroženo vrsto. Vse, kar sem prebral, razumem, a ne vem, kako bo z drugimi vrstami morskega psa, ki so redni plenilci v teh vodah okoli Nove Kaledonije.

	Danes zjutraj ob prvem pogledu skozi okno dobim občutek, da sem v Ljubljani. Na kratko: dež, veter in zelo gosta megla. Tudi to noč je deževalo, veter je premikal barko, le za meglo nisem prepričan, ali je bila tudi ponoči. Vsekakor sem se takih razmer že navadil, a me moti dež, saj je vse v kokpitu mokro. S cerado pokrivam instrumente na krmilni konzoli, saj si ne želim, da pridejo v stik z vlago. Danes ni tukaj nikogar, ni otrok, ne drugih plovil. Verjetno so tudi ljudje v tem čudnem vremenu doma, čeprav je vikend, ali pa se pripravljajo za praznike.

	Popoldne se je vsaj dež umiril, a še vedno je škropilo, veter je za nianso oslabel in z Norvežanom se odpeljeva na kopno, da vidiva, kakšna je obala. Pravzaprav se v tem rahlem dežju sploh ni problem sprehajati, saj ko si dlje časa na Tihem oceanu, je to nekaj čisto vsakdanjega. Na obali je veliko školjk, zlomljenih koral, najdejo se tudi kosi stekla, ki pa žal ne spadajo na takšna tla. Na poti vidiva tablo, na kateri je napis v francoščini. Nekako razbereva, da je tukaj rezervat, zaščiteno območje, zato je dovoljen vstop na otok le ljudem, domačim ljubljenčkom (psom) pa ne. Drugače pa na obali ni nič posebnega, kar bi privabilo mojo pozornost. Ustavil sem se le ob zanimivem drevesu, ki je imelo res ogromne sadeže, nekakšne posebne storže. Drevo sem videl že velikokrat, sadež ali storž pa je na trenutke tudi po velikosti podoben sadežu z imenom kruhovec. Povzpneva se na vrh hriba in občudujeva okolico, saj se z vrha vidi drugače. Šele takrat dobiš sliko veličine in lepote tega otočja. Verjamem, da bi bilo vse povsem drugače, če bi bil danes lep dan, saj je vikend in bi bilo tukaj veliko več plovil. Na barkah bi prižgali žare, morda bi kakšnega prižgali tudi na obali, ljudje bi plavali v morju in se sprehajali po pesku.

	Novo jutro v zalivu ob otoku Uéré je danes drugačno. Sončno je, svetloba je pokukala skozi vsa okna in tudi v barki je za odtenek topleje. Morda že sam občutek in misel na sonce naredi drugačnost, ki se občuti zaradi težko pričakovanega sonca. Prijazno je, kot temu rečemo. Stopim iz barke in zunaj se je za spoznanje umirilo tudi morje. Vetra je malo manj, a upam, da bo še pojenjal. Pogled na obalo je drugačen, ni več meglen in turoben.

	Zdaj se mi zdi obala še lepša in še bolj zelena. Dopoldne so v zaliv priplule štiri jadrnice in dve večji motorni barki. Prišli so domačini in vidi se, da poznajo vsako luknjo, kjer se da sidrati. Veliko je tudi mladih, ki so prišli s hitrimi manjšimi čolni. Smučajo na vodi in izvajajo vragolije. Ob soncu obala oživi, oživi plaža in seveda morje. Oživijo moji sončni paneli in posredno z njimi tudi moji akumulatorji. Popoldan si v tem lepem vremenu zopet privoščim sprehod na obali. Tokrat se odpravim na drugo stran otoka. Kar dolgo sem hodil. Povzpel sem se tudi na vrh hriba, ki najbrž ni visok kaj več kot 60 ali 70 m, je pa zelo obrasel, mestoma zaradi goščave skoraj neprehoden. Pogled na morje, na zaliv je prijeten. Lepo je videti kristalni lesket gladine, ki odseva v tem sončnem poznem popoldnevu. Pogled na drugo stran, kjer je odprto na ocean, pa je drugačen. Ta je valovit, na gladini je vse belo od pene, ob obali buči, ker se metrski valovi zlivajo na njo. Vesel sem, da sem se dobro sidral. Potem se vrnem na barko, si naredim večerjo, pojem, pospravim …

	Jutro je. Vedel sem, da se bosta veter in valovi umirili. Zato sem si že sinoči nastavil bujenje na telefonu ob 4:30. Ko sem se prebudil, sem videl, da vreme sploh ni tako slabo. Dežja ni, vetra je za 15 vozlov in morda je res čas za premik, zato sem si skuhal kavo. Pogledal sem vremensko napoved. Ugotovil sem, da če do 11:00 vreme ostane ugodno, bom zlahka plul prek ozkega kanala na jugu. Šele takrat bom ‘na konju’.





	Po radiu pokličem še kolega in ta se komaj zbujen odloči, da gre tudi on proti jugu. Ura je 5:15 zjutraj, ko dvigneva sidro in z vetrom odjadrava iz zaliva. Že zelo zgodaj naletim na potniško ladjo Pacific Explorer družbe P&O, ki pluje v Nouméo. Pluje tik ob meni, in ko sva čisto skupaj, se mi zdi, kot da je stolpnica zakrila vso obzorje.

	Ker imam ugoden in močan veter, sem zelo hiter. S kolegom se po radiu dogovoriva, da bova lovila tudi ribe. Kdor nič ne ujame ali ujame manjšo ribo, je izgubil stavo, za kazen pa mora pripraviti večerjo za oba. Zmagovalni ribič prispeva le ribje meso in se samo usede k servirani večerji. Meni je riba trikrat zagrabila trnek, a ga je tudi spustila, enkrat pa je veliki galeb zamenjal vabo za pravo ribo in skoraj sem njega ujel na trnek. Torej z mojim ulovom danes ne bo nič.

	Zato je bil Norvežan veliko bolj uspešen in je na krov svoje barke potegnil lepo ribo. Na sidrišču sva jo izmerila. V dolžino je merila 128 cm, težka pa je bila 14,2 kg. Bil je pravi velikan, ta mahi-mahi. Zdaj imava oba mesa za nekaj dni. Jaz mu pokažem le svojo trofejno fotografijo, saj sem na poti v objektiv ujel kita, ki je ležerno plaval na svojem teritoriju.

	Po dvanajstih urah in petnajstih minutah sva po 69 preplutih miljah sidrala v meni že znanem zalivu Kuto ob otoku Pins. Večerjo sem moral jaz pripraviti in oba sva se strinjala, da je bila dobra. Po večerji sem bil utrujen, zeblo me je, čeprav sem se zasidral na otoku večnega poletja. Zato sem šel kmalu spat in zaspal sem kot dojenček. Verjetno se tudi obrnil nisem …





	BAIE DE KUTO, I’LLE DES PINS, NOVA KALEDONIJA



	Zjutraj sem se prebudil spočit, kljub svoji rani uri, saj kjerkoli sem, vstajam zelo zgodaj. Ko sem šel na internetno stran Noumée, sem prebral, da bo veliko ljudi praznovalo božične in novoletne praznike prav tu, na tem otoku. Morda me je ravno to vleklo sem, čeprav sem že bil tukaj, ker me zanima, kako bo tu čez praznike. Ko sem sinoči priplul, sem bil presenečen, ker je tu v zalivu vsaj 15 plovil in vem, da jih nekaj še pripluje. Danes zjutraj je priplula še ena velika potniška križarka, ki se je zasidrala pred našim zalivom. Gneča bo!

	In kaj je tako posebnega ne tem otoku L’Île des Pins (pravilni zapis imena ali po naše otok borovcev)? Otok je dragulj južne Nove Kaledonije. Domačini iz plemena Kanak mu pravijo tudi ‘najbližji otok pri raju’, čeprav podobno ime nosi tudi njihov severni atol Ouvéa.





	Otok se že zjutraj kopa v kristalnih vodah Tihega oceana, turkiznost zaliva pa prav bode v oči. Otok je odkril James Cook, ko je leta 1774 sidral pred obalo tega otoka. Ko je zagledal te velike, visoke in ozke borovce, se je zaradi njihove posebnosti in značilnosti odločil, da mu bo dal ime Otok borovcev. Kasneje postane Nova Kaledonija prekomorski teritorij Francije. Leta 1872 je Francija v tem zalivu otoka ustvarila zaporno kolonijo, da bi nastanila najokrutnejše morilce in upornike iz Pariza in njegove okolice, ter jih deportirala v Novo Kaledonijo.

	Tukaj je označenih točno 230 anonimnih grobov, deportirancev, ki so našli svoj zadnji počitek na tem pokopališču. Danes je otok predvsem naravnan na turizem. Dostopen je s trajektom in ima tudi manjše letališče. Središče otoka zaseda rahlo dvignjena planota, najvišji vrh pa je visok kar 262 m, ki ponuja razgled na svoje osupljivo lepe zalive. Slednji se ponašajo z velikimi plažami neverjetno čistega belega peska in izredno bistro turkizno vodo, v kateri lahko občudujemo izjemno morsko floro in favno. Jaz sem že zadnjič obiskal dva od teh lepih zalivov, Kuto in Kanumera, obiskati bi še moral zaliv Oro in Upi. Oro je eno izmed legendarnih lokacij otoka, saj ima naravni bazen z morsko vodo. Ta bazen je ločen od zaliva z enostavno pregrado iz kamenja, zato je turistično zelo oblegan.

	Dopoldne sem šel na obalo, a je bilo tam ogromno ljudi in sploh ni bilo prijetno. Potniki iz potniške luksuzne križarke so se izkrcali na kopnem in še sami niso vedeli, kam bi šli in kam bi se dali. Veliko jih je odšlo na plažo, kjer so uživali v lepotah tega zaliva; nekateri so se odpeljali na turno vožnjo, drugi na ogled vasi itd. Malo sem hodil, si ogledoval okolico, nato pa sem se vrnil na barko. Oblekel sem si kratek neopren ter si nadel masko in plavutke. Odločil sem se, da očistim barko na vodni liniji, na kateri se je nabralo nekaj malega alg. Nato sem očistil še propeler ter na koncu odstranil še kakšno školjko, ki se je nalepila na trup. Vseeno je vse skupaj trajalo dobro uro, tako da sem se kar dobro naplaval v tem času. Zvečer sem povabljen na božično večerjo k Norvežanu; božič bo točno 10 ur prej, kot je v Sloveniji. Tokrat ne bom sam na ta večer, kot sem bil točno pred tremi leti, leta 2016, ko sem ravno na današnji dan sam preplul Atlantik in si v varnem zalivu na otoku Barbados podaril najlepše možno božično darilo. Tokrat se je Gaute z večerjo zelo potrudil. Na žaru je spekel velikega piščanca, ob njem pa je bilo nekaj krompirjev, ki jih je premazal z zeliščnim maslom, zavitih v aluminijasto folijo. Kasneje jih je odprl, da so se še zapekli in so dobili prelepo rjavo in hrustljavo skorjico. Skuhal je še nekaj zelenjave in skoraj nisem mogel verjeti očem, naredil je solato. Te on ne je, pravzaprav niti ne mara zelenjave, a se je tokrat potrudil zaradi mene. K večerji je dodal še steklenico rdečega vina, ki ga on ne mara, zato je pil pivo.





	Praznično jutro je tukaj kot vsak drug dan. Sonce sije in veter rahlo pihlja, ob obalo se zaletavajo valovi t. i. mrtvega vala. Sliši se rahlo bučanje, a barka je lepo stabilna na sidru. Že v tem jutru je v zaliv priplulo še nekaj bark, tako da je sidrišče več ali manj polno. Na zelo dolgi in peščeni plaži se kopajo turisti, ki so prišli sem na praznične počitnice. Dopoldne grem še k Norvežanu, da skupaj zakrpava njegov dingi, saj je zadnjič, ko sva šla v trgovino z otoka Uéré, podrsal na nečem ostrem in je začel malo spuščati.

	Ker imam dobro dvokomponentno lepilo, sva to kmalu uredila in zadevo popravila. Ni kaj, tudi najboljšim dingijem se to dogaja. Za nagrado dobim kavo, in obujava spomine na Markeške otoke, ko je on prvič slišal zame in za mojo bosansko kavo, ki sem jo kuhal iz našega Barcaffeja. Takrat smo res povsod pili to kavo in se družili z veliko jadralci.

	Na obalo moram odnesti smeti, zato se z dingijem odpeljem do pomola. Danes bom sam. Včasih samota prija, da se sprehodim, da si uredim misli in se ves čas ne pogovarjam in podrejam. V zaboj odložim smeti in grem po cesti. Nekdo me kliče in vidim Norvežana. No, Jasmin, pa vseeno ne boš sam. Videl me je, kako sem šel na obalo in je pohitel za mano. Skupaj sva odšla do resorta, ki se nahaja v sosednji laguni, si ogledala plažo, bungalove, restavracijo, se pogovarjala z domačinom, ki nama je razložil, da lahko kupiva kruh in manjše živilske potrebščine v mali trgovini na drugi strani zaliva Kuto. Ko ga vprašava, če drži, da se alkohola tukaj ne da kupiti, nama potrdi to, kar so nama povedali že v Nouméi. To pa menda zato, da lahko zaslužijo od gostov, ki bivajo v resortih. Morda se kaj najde na črnem trgu, a tudi tu ni poceni. Na srečo nisva velika potrošnika alkohola in tistih nekaj piv, ki jih imam na barki, bo zadostovalo za morebitne obiske prijateljev ob prihajajočih praznikih.

	Ker je včeraj on naredil večerjo, sem danes na vrsti jaz. Večerjo pripravim iz dveh svinjskih zrezkov, ki jih najprej dušim in nato še popečem do zlato rumene barve. Nanj položim poširano jajce ter vse skupaj zalijem z domačo gosto omako, pomešano z grobo mletim poprom, saj zelenega popra nisem imel. Za prilogo naredim široke rezance z maslom in zelišči, ki sem jih navil na vilice za pečenko. Videti je bilo res, res izvrstno in gurmansko. Mi je pa sredi kuhanja zmanjkalo plina. Bravo jaz, pa saj se to verjetno vsem dogaja. Murphy! Večerjo dokončam na malem rezervnem kamp štedilniku, jutri pa bom prevezal regulator na drugo cev in uporabil manjšo jeklenko, v kateri je po mojem mnenju vsaj kilogram ali več plina. Pravzaprav je tu celo problem, ker ne polnijo plina, razen v svoje jeklenke, moja pa je še s Fidžija. Vsaka jeklenka je drugačna, vsaka ima svoj regulator, tako da sem postal že zbiratelj le-teh. Poleg tega pa je ta francoska usmerjenost drugačna, saj tukaj ne samo da ne polnijo drugih jeklenk, temveč nimajo niti propana, ampak samo butan. Vesel sem, da me nič ne preseneti in imam ogromno stvari v rezervi. Ta štedilnik sem na zadnje uporabljal na Curacau (Nizozemski Antili), ampak vedno pride prav, saj je v svojem plastičnem kovčku, mala bombica plina pa mi drži kar nekaj časa, da si lahko pripravim nekaj hitrih obrokov.





	Dan začnem počasi, na 30 obratov. Skuham si kavo, naredim zajtrk in šele potem zamenjam jeklenko za plin. V manjši jeklenki res ni veliko plina, a se že znajdem zanj. Ni hudič, da ga ne najdem na otoku, če ga bom potreboval. Zato po končanem delu pospravim kuhalnik na svoje mesto, saj ne vem, kdaj ga bom spet uporabil. Danes je bil kolega zanimiv, ko me je vprašal: »A je sploh kaj, česar ti nimaš v rezervi na tej mali barki? Potem pa ni čudno, da si za 10 cm poglobil vodno linijo. Sprašujem se le, kam vse spraviš.«

	No ja, kolega se malo šali, nekaj resnice pa je tudi v tem. Grem na obalo, tudi danes je gneča. Spet je prišla velika potniška ladja, Carnival Spirit ji je ime. Je ena večjih, kar sem jih tukaj videl. Po tukajšnjem koledarju je to več ali manj zadnji obisk potnikov letos. Spet bomo sami in spet bo mir. Res je tudi, da vsak dan prihaja vse več in več jadrnic in katamaranov, nekaj pa jih tudi odpluje stran.

	V glavnem so tu sami Francozi, le jaz in Norvežan sva od drugod in jim kvariva povprečje. Morda se mi kmalu pridruži tudi Slovenec Marjan s svojim katamaranom, ki sicer ne živi v Sloveniji. Je že v Nouméi, le do mene bi še rad prijadral, ko se veter malo umiri. Spet bo luštno, saj sva že bila skupaj na Fidžiju. Sprehodim se po plaži in stopam po belem pesku, naredim kakšen posnetek, posnamem filmček ter pogledujem za ljudmi, ki so zasedli cel zaliv. Res jih je veliko. Če bom tako čez palec ocenil, da jih je skoraj tisoč, se ne bom za veliko zmotil. Verjetno si okoliške restavracije manejo roke, saj ob takšnih dnevih kar precej zaslužijo. Avstralci in Kiwiji (Novozelandci) se verjetno preveč ne zmenijo za te visoke cene. Tukaj v resortih sta pijača in hrana v restavracijah pretirano draga. Če na hitro povzamem nekaj ponudbe iz njihovega cenika in preračunam v EUR, so cene naslednje: sok, juice, coca-cola, orangina stanejo 4,92 EUR; kava stane 4,11 EUR, pivo 2,5 dcl stane 6,04 EUR, pivo 0,33 stane 8,72 EUR, pivo 0,5 l pa stane okroglih 10 EUR. Hrana se začne pri sendviču za 7,56 EUR, kos pečene ribe s krompirčkom stane 17,44 EUR, kos mesa s krompirčkom stane od 22 EUR naprej pa vse tja do 36 EUR za porcijo. Vseeno pa vidim, da so bari zasedeni, ljudje nosijo hrano tudi na plažo in na splošno uživajo ta čas, dokler so tu. Po navadi med 17:00 in 18:00 križarke zapustijo otok, tako da je zvečer na otoku spet mir. Z dingijem se vrnem na barko, vnuku napišem voščilo in pismo, nato pa ga po elektronski pošti pošljem v Slovenijo.





	Za spremembo je zjutraj posijalo sonce in veter se je kar precej polegel. Pravzaprav je bilo tudi v moji spalnici zelo svetlo, saj sem pozabil na okno potegniti rolo. Vstanem in se uredim, kavo pijem kar v kokpitu, ko naenkrat zaslišim kar precej glasno glasbo z obale. Verjetno je iz restavracije na obali, si mislim. V roko vzamem knjigo, ki jo berem, občasno pa pogledam na obalo ter vidim, kako se vedno več ljudi zbira na velikem travniku ob plaži.





	Pokličem kolega in kmalu se tudi midva z dingijem odpraviva tja. Na obali izveva za njihov običaj, da se zadnjo nedeljo v letu na veliki zelenici pred obalo zberejo domačini. Povabijo turiste iz resortov, jadralci v zalivu tako ali tako vidimo, da se nekaj dogaja in gremo na kopno, ter se s plesom in petjem zahvalijo bogovom za dobro leto, ki je za njimi, in si voščijo dobro leto, ki prihaja. Oblečejo se v starodavna oblačila, moški si narišejo vzorce z belo barvo in odplešejo kar nekaj plesov, ki so si med sabo kar precej podobni. Na travniku ob plesalcih zasledim ženske, ki pojejo ter jim s tolkali dajejo ritem, da lažje plešejo. Program je trajal kakšno uro in pol; najbolj zanimivo je to, da si je to predstavo prišlo pogledat veliko domačinov. Ker so ljudje, ki plešejo, prostovoljci, so imeli nastavljeno košaro za denarne prispevke. Pa ne zato, da bi zaslužili, ampak menda zato, da si potem iz tega obnovijo oblačila in instrumente, nekaj denarja pa namenijo za skromno zasebno druženje. Sodobna kanaška glasba je raznolika in ustvarjalna. Te tradicionalne oblike glasbe, v katerih ima pesem ključno vlogo, so se prenašale skozi leta. Plemenski napevi, ki jih izvajajo samo moški ob spremljavi tolkal so globoko zakoreninjena tradicija prednikov.

	Srečo sva imela, da sva stala zraven francoskega para, ki je znal angleško in nama je prevajal, kar je govoril vodja skupine. Pravzaprav sem bil vesel, da sem odjadral na ta otok, namesto da bi ostal na velikem modernem otoku, ki je prometen in čisto drugačen od tega raja. Kasneje so ljudje posedli po travi, si poiskali kakšen kos zasebnosti na obali in se družili čez ves dan. Na trenutke je ponagajal dež, a ljudi ni zmedel. Veliko je bilo takšnih, ki so s sabo prinesli žare, na katerih so pekli dobrote, uživali, se kopali … Imeli so se res rajsko, saj tudi živijo v raju.





	Sedel sem k tem ljudem in se z njimi pogovarjal. Tako sem izvedel še eno legendo, kako je nastala Nova Kaledonija in kako ta otok. Morda se bo komu zdela ‘pocukrana’, a tukaj jo dedki pripovedujejo vnukom že stoletja, tako da gre iz roda v rod. Kralj sveta je imel tri sinove. Eden od njih je bil miren in velik, tako globok, tako moder, da mu je dal ime Tihi ocean. Bil je tih in poslušen otrok. Neko noč, ko je spal, ga je prebudilo ropotanje, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Tihi ocean se je prebudil in čakal, kaj se bo zgodilo. Ni ga bilo strah. V zgodnjem jutru je sonce vzhajalo v rdeče-oranžni barvi in morje se je odprlo pred njim. Iz morja je pred njegovimi očmi nastal dolg in ozek košček zemlje. To je bil nov otok. Ko je bilo sonce visoko na nebu, je bil ta otok videti čudovit. Nikoli še ni videl česa tako lepega. Na tisoče dreves je bilo na njem, a žal ni bilo videti nič živega. Mislil si je, da verjetno otok še spi, ker je bila noč nemirna. Tihi ocean ga je pogledal in se mu približal. Od severa do juga je bil videti kot vitka in dolga črta; od vzhoda do zahoda je bil videti tako ozek in lep, ker je imel bele peščene obale. Bil je nov otok, zato mu je dal ime Kanak ali Nova Kaledonija. Ker se je zbal za njegove lepe peščene obale, je, da bi ga zaščitil pred razburkanim morjem, okoli njega naredil pregrado. Na tej pregradi bi se valovi razbili, pri tem pa ohranili peščene obale tega lepega otoka. Zdaj je okoli otoka nastalo mirno in bistro morje, zato je vanj naselil najlepše in najbolj pisane ribe na svetu. Otok je še vedno spal in se ni želel prebuditi. A Tihi ocean ni izgubil upanja. Leta kasneje je otok še vedno spal in Tihi ocean je bil vedno bolj jezen. V enem trenutku se je tako razburil, da je nad otok poslal ogromne valove. Poplavil ga je, celo zlomil je nekatere dele pregrade, ki jo je zgradil. Ker je bil jezen, je Tihi ocean na južnem koncu blizu pregrade postavil nov manjši otok. V ta košček zemlje je vložil vso svojo moč, ves svoj pogum, ves svoj talent in svoje znanje. Ko je končal z delom, je bil tako utrujen, da je spal kar tri dni in tri noči skupaj. Ob zori tretjega dne je bil presenečen, ko je videl, kako ta majhen otok kot biser lep leži na svetli vodi. Spraševal se je, kako je lahko ta mali košček zemlje, ki ga je sam naredil, tako veličasten in lep. Navdušile so ga globoke in neresnične barve: safirno modra, smaragdno zelena in turkizna. Ta otok je imel še lepše bele peščene plaže, kot jih je imel velik otok. On je še vedno spal in je zaradi razburkanih valov izgubil skoraj ves pesek, zato so tam ponekod ostale le skale. Ta mali otok, res tako majhen, tako občutljiv in tako lep, je bil obrobljen z veličastnimi visokimi in ozkimi igličastimi drevesi. Tudi vse te pisane ribe so našle nov dom v tej čudoviti vodi tega otoka. Končno se je Tihi ocean počutil srečen.

	Zbudim se v oblačnem vremenu, a malo kasneje že posije sonce. Razen zavijanja vetra med priponami in plapolanjem biminija se ne sliši ničesar drugega. Samo da ni dežja! Že sinoči je v zaliv priplul kolega Marjan s svojim katamaranom Spalax 2, danes zjutraj se je še pred osmo uro z dingijem pripeljal do mene in me povabil na večerjo. Seveda sem povabilo sprejel. Če sem se prejšnji večer družil z Norvežanom, se bom danes zvečer z Marjanom. A ker je do večerje še daleč, greva z Norvežanom z njegovima kolesoma po otoku. Ob dogovorjeni deveti uri se dobiva na moji barki, nato pa greva skupaj do obale ter s kolesi do naselja Vao. Do tja je približno 8 km in asfaltna cesta se ves čas vzpenja. Vozim kolo, ki sem ga vozil tudi na Tahitiju, saj sva se tudi takrat vozila in iskala navtične trgovine. Edina razlika med takrat in zdaj je, da sta bili takrat kolesi novi, zdaj pa sta zarjaveli. Na mojem ne delata ne menjalnik ne zavore. Pedalo ima več prostega hoda, zato mi leva noga velikokrat zdrsne v prazno. A kaj hočem, kolo ni moje, on pa ima odnos do teh koles, kot da niso njegova. Žal. Med kolesarjenjem skoraj umiram. Kolo ima zelo široke gume, ki so bolj podobne gumam za motor, niso dovolj napihnjene, verjetno je med osjo še rja … Zato pač gre težje v hrib in prelahko v ravnino. Trudim se na 101 način in le redko mi uspe uskladiti dobro s koristnim. Poleg tega pa se cesta ves čas vzpenja, tako da včasih pomislim, le kam sem gledal, da nisem videl vseh teh vzpetin. Na zemljevidu sem videl samo to, da je ta vasica ob morju. Ampak ni, je malo višje. Prideva na pošto. On mora na bankomat, ki je v pošti za zaprtimi vrati. Razmišljam, kako pridejo ljudje do njega, kadar je pošta zaprta. Pošta je zelo majhna, v njej pa je ogromno ljudi. A nama uspe in greva naprej. Pri spustu zagledam cerkev, zato zavijem tja, in ker so vrata odprta, vstopim. Njega cerkev ne zanima, zanima ga le trgovina, da bi si kupil vodo in pogasil žejo. On nima navade kot jaz, da bi nosil pijačo s sabo.

	Cerkev je čista in velika, lepo urejena. Najbolj mi je všeč lep poseben lesen strop. Ob oltarju stoji maketa klasičnega plovila domorodcev iz lesa, na katerega je vpet križ. Ob strani imajo postavljene in osvetljene jaslice. Ves čas ogleda sem bil sam v cerkvi in pričakoval sem, da bom videl vsaj župnika, a ga ni bilo. Torej vprašanja ostanejo za drugič. Odpeljem se za kolegom v trgovino, ki je majhna in neurejena, a očitno se veliko proda v njej, saj je edina. Trgovina v bližini našega zaliva je trgovski center za to luknjo. Vrsta je dolga vsaj pet metrov, zato pol ure stoji v vrsti, da pride na vrsto za plačilo. Usedeva se na kolo in se zapeljeva do plaže St. Maurice, kjer je tudi turistična znamenitost. Dejansko najprej vidiš modrino, ki res bode v oči. V morju je videti vse nianse modre, od svetle do temne. Dan ki se je kopal v soncu, je lepo poudaril sivine spomenika, obdanega z lesenimi količki - totemi. Slednji obeležuje prihod dveh misionarjev Goujona in Chateluta, ki sta prav na tem mestu opravila prvo katoliško službovanje leta 1848. Zaliv gleda na turkizno laguno in otok Kutomo in ima res čudovito panoramo, zato se ne naveličam fotografiranja. Pripelje se avto, iz katerega izstopita dva moška. Ko pristopita do spomenika, se začnemo pogovarjati. Povesta, da sta iz Sydneyja in da sta tu na počitnicah. Ko povem, da sem iz Slovenije, mi on v bosanskem jeziku pove, da je on begunec iz Bosne. Svet je res majhen. Malce se še podružimo, naredimo spominski posnetek, nato pa gremo vsak svojo pot.





	Midva se vrneva v zaliv in kaj kmalu sem že na barki. Uredim današnje fotografije in že moram k Marjanu na večerjo. Marjan se je s svojo partnerko res lepo potrudil; postregla sta odlično hrano. Kot pravi gostitelj odpre še steklenico izbranega vina, potem pa nazdravimo našemu srečanju. Druženje je trajalo dolgo v noč in je zaključilo že tako lep dan. Jutro. Zadnje decembrsko in prednovoletno v tem letu. Jaz sem v tem dnevu 10 ur pred Slovenijo, zato bom toliko prej doživel prihod novega leta. Po navadi se ob novem letu naredijo inventure. Pregleda se, kaj je bilo dobrega, koliko slabega, kaj bi se lahko izboljšalo v naslednjem letu. Jaz tega ne bom počel, ampak bom vse lepo zabeležil v spomin, tisto slabo pa bom poskusil čim prej pozabiti. Življenje je prekratko za negativne stvari. Vsi delamo napake, tudi jaz jih. Zato se raje posvečajmo tistemu, kar prihaja, in se osredotočimo samo na dobro. Pravijo, da bo celo naslednje leto takšno, kot ga začnemo. Torej moje bi moralo biti toplo, sončno, polno potovanj in jadranj. Nekateri, ki si želijo ljubezni, se bodo oblekli v rdeče, spet drugim bo ta dan kot prejšnji in bodo odšli spat. Vse polno bo tistih novih novoletnih zaobljub in želja, kaj naj bi spremenila naša življenja po novem letu. Ostanimo to, kar smo! Ne spreminjajmo se, ne zase in ne za druge. In če bomo v sebi zmanjšali kanček zavisti do drugih, smo na pragu velikega uspeha. Spet me pokliče Marjan, ki ima željo, da se njemu in njegovi partnerki pridružim za silvestrovo. Strinjal sem se. Dogovorila sva se, da bi šli zvečer najprej na obalo, zakurili ogenj na plaži, malo posedeli, spili kakšno pivo, poklepetali ...





	Ker sem bil že nekaj mesecev z Norvežanom, ga nisem mogel ravno zapustiti in osamiti, zato sem vprašal Marjana, če se nam lahko pridruži še Gaute. Seveda je privolil.

	Zvečer ob sedmi uri smo se zbrali na plaži in razočarano ugotovili, da se tukaj absolutno nič ne dogaja. Velika restavracija ob plaži je trenutno samevala, ob 20:30 pa je sprejela goste iz resorta, tako da je bilo vse zaprtega tipa. Ljudje z bark so se večinoma družili na plovilih in prav čudil sem se, da ni nihče prišel k ognju. Po dveh urah smo ogenj pogasili in šli k Marjanu na barko, kjer sva bila z Norvežanom lepo postrežena. Prav uživali smo. Polnoč je minila brez enega poka, brez ene rakete in brez enega ognjemeta. Očitno so tukaj ‘zaspali’ in se res nič ne dogaja. Pravo nasprotje proti Barbadosu, kjer je bilo na stotine ljudi na plažah, pekli so, goreli so žari in iz hladilnih torb so jemali penino. Edino, kar sem slišal, je bilo glasno odštevanje sekund ob polnoči, ki se je slišalo iz restavracije. Tudi mi smo si voščili s penino in tudi mi smo si med seboj zaželeli vse najlepše in najboljše v novem letu.





	Zjutraj sem bil že zgoden in zgodnja je bila tudi križarka Carnival Splendor, ki je pripeljala na otok nekaj sto ljudi, ki so spet zavzeli plažo. Jaz sem se lotil podiranja domače LED-smreke, ki sem jo včeraj popoldne sestavil in tako imel na otoku borovcev edini okrašeno jadrnico. Novoletna evforija je minila, novoletnega plesa, ki je po navadi 1. 1., tukaj nimajo, zato se ne bo nič dogajalo. Dan bo podoben prejšnjemu. Dopoldan grem še na plažo in na kratek sprehod, kasneje na barki zamenjam strgano in razcefrano državno zastavo, a imam še samo majhno. Zato pa Marjan izobesi veliko, ki plapola v zalivu. In naj še kdo reče, da nismo pomorski narod. Samo domačini so številčnejši od slovenskih jadralcev.

	Danes sem jaz povabil Marjana in njegovo partnerko na svojo barko, da se jima oddolžim za včerajšnjo večerjo. Skuhal sem večerjo in seveda povabil še Norvežana. Spet je večer minil v prijetnem druženju, ki nas napolni z vsem lepim, kar je v ljudeh. Tukaj se zjutraj ob peti uri začne že beli dan in potem posije sonce, ki sije vse do 18:30. Kadar sije sonce, mi popolnoma napolni akumulatorje, tako da nikakor ne morem ostati brez energije. Zjutraj sem se odločil, da grem z dingijem do obale in nato peš do sosednjega zaliva Kanumera. Vzel sem nahrbtnik, brisačo, kratek neopren, podvodni fotoaparat, plavutke in masko. Ko sem prišel do zaliva, sem bil začuden, ker se je na plažo nagnetlo kakšnih petdeset Japoncev, ki so se z avtobusom pripeljali iz enega od otoških resortov. Vsi si želijo ogledati posebno veliko ‘skalo’ oz. manjši otoček, okoli katerega se je naredil poseben ekosistem, ki ga je vzel pod svoje okrilje tudi UNESCO. Seveda je ta otoček zelo zanimiv, še bolj pa podvodni svet okoli njega. A ker danes v zalivu ni potniške ladje, naslednja pa pride spet jutri, sem pričakoval, da bom tukaj sam. A sem se motil.

	Verjetno so to bogati Japonci, katerih koža mora biti ves čas svetla, zato so oblečeni v posebna črna oprijeta oblačila z zaščitnim faktorjem +50. Videti so, kot bi imeli na sebi potapljaško obleko, na glavi pa posebne kape, da se jih sončni žarek ne dotakne. Večina žensk nosi še rokavice in potem se takšni kopajo. V vodo gredo do pasu, okoli prsi pa imajo posebne rešilne jopiče, kakršne imajo vozniki vodnih skuterjev. Zdijo se mi smešni in na svoj način primerljivi z Arabci, ki sem jih srečeval na svojih potovanjih, ko sem odkrival in raziskoval brezpotja arabskih držav.

	Našel sem si svoj prostor v vodi in se umaknil malo dlje, v zanje bolj globoko območje, a zame še vedno plitvo. Snorkljal sem kakšno uro, morda več, čeprav sem že na začetku vedel, da tukaj ne bo tako zanimivo, kot je bilo na nekaterih drugih atolih, otokih ali pa na kakšnem grebenu. Vodni svet me tukaj ni navdušil. Pravzaprav me že sama narava s koralami ni navdihnila. Na tleh je na milijone zlomljenih in mrtvih koral, ki so jih polomili visoki razbesneli valovi, ki so se zgrinjali na obalo. Ni bilo niti tiste barvitosti, ki sem je navajen na Tihem oceanu. Nekaj barvnih plavutastih lepotic se sicer najde, in to je vse. Nobene morske zvezde, nobenega raka ali ježa nisem videl. A sem kljub temu zadovoljen z videnim vsaj malih delčkom podvodnih lepot. Popoldne se vrnem na barko, pregledujem posnete fotografije in izbiram najlepše. Saj vsi vemo, kako je to. Naredimo 126 posnetkov, od njih je le nekaj dobrih in potem še od teh nekaj izberemo tri najboljše in jih shranimo v album.





	Zvečer pregledujem navtične karte, preverjam vreme, datume … Počasi bo treba zamenjati to mesto in se premakniti drugam. To moje drugam pomeni le plovbo nazaj do Noumée, kajti od danes naprej imam tudi karto za letalo, tako da tudi vem, kdaj se vračam v Slovenijo na obisk k svojim. Poleg tega moram danes javiti v Boatyard, kdaj pridem do njih.

	Jutro je brez sonca, oblačno. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi, da se mu ni za vožnjo s kolesom. Prav, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj delujoče prestave in eno zavoro, ki naj bi celo delala. Na srečo je to na zadnjem kolesu.

	Danes je na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to, da imajo vsak teden isto pot in enak načrt križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka s svojimi stabilizatorji zlahka prenese več metrske valove.

	Usedem se na kolo in odpeljem. Kolo teče lepše kot prejšnje, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor jih grem napolnit. Imajo manjši kompresor, ki bi navsezadnje bil zelo koristen, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek na cevi. Tako je polnjenje trajalo vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je treba plačati elektriko. Plačam, pogledam, kaj še prodajajo v trgovini, in odidem. Na prvi pogled so celo slabši od našega Petrola. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje ipd.

	Zdaj kolo lepše teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km.





	Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevoziti cel maraton kot tu s širokimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem si, spijem vodo, ki je od zdaj naprej nimam več, saj sem je s sabo vzel le pol litra. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja, kjer je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja, so nekaj posebnega. Res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se do sem ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm, če ne več, glavo pa ima ogromno.





	Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka,ker je cele ne more dvigniti iz vode. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega vnaprej ne ve. Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A treba je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj! Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim kokakolo, ki je drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila. Količina sladkorja, ki je v njej, mi dá še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.

	Na barki pogledam današnje posnetke, a tokrat jih ni veliko. Ob videnem menim, da sem tukaj res videl vse, kar se da videti. No, skoraj vse. V zaliv je zgodaj zjutraj priplula križarka, za katero pa nisem imel pojma, da pride tudi danes. Očitno je ta otok res eden najbolj obleganih v tem delu Tihega oceana. Pravzaprav je prav tako, naj ljudje prihajajo in ostajajo tam, kjer je lepo. Tudi sam sem takšen. Kasneje se na plaži ustvari gneča, veliko ljudi se kopa, nekaj pa jih sedi na terasi restavracije. Odpravim se na obalo in takoj naletim na nekoga, ki me sprašuje, če vem, kje bi si lahko izposodil ali najel kolo. Povem mu, da jih tukaj ne bo našel, kar je dejansko čudno, da se tega nihče še ni spomnil. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji. Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. januarja svoj božič na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi rojaki. Kasneje, ko sem že na barki, pride k meni Marijan in mi pove, da bi nekje moral dobiti vodo, ker mu je že zmanjkuje. Da ne bo ostal brez nje, odneseva mojega čarovnika na njegov katamaran, da mu iz morske ‘načarava’ pitno vodo. Tudi to je prednost prenosnega Rainmana ‒ z njim lahko pomagaš prijatelju v stiski. Ko Marjanu naredim poln tank vode, vse skupaj vrneva na mojo barko. Zdaj sem pa lačen. Vzamem prepečenec in se spomnim Marjanovega pripovedovanja od včeraj, ko je šel v trgovino po kruh. Ker so vedeli, da pride potniška ladja, mu prodajalka ni želela prodati dveh francoskih kruhov, ampak mu je dovolila kupiti le polovico enega, ker bo verjetno delala sendviče. Še ena ’štorija’ in še ena neumnost v raju visokih borovcev. Le kdo bi razumel te Francoze.

	Čez dan se pri nas ne dogaja nič posebnega, sonce je sijalo ves dan in na plaži je bila gneča samo do pete ure popoldne. Ko je ob šesti uri zvečer potniška križarka odplula, je vse utihnilo. Na obzorju se je pokazal čudovit sončen zahod, ki ga prej zaradi križarke ne bi videl. Me je pa lepo presenetil Marjan, ko mi je na barko v dar prinesel svojo knjigo z naslovom As long as the wind blows. Knjiga je napisana v angleščini, ima 168 strani in opisuje Marjanovo plovbo od Krfa do Nove Kaledonije. Seveda mi je vanjo napisal posvetilo. Hvala, Marjan! Zdaj imam spet kaj brati.

	Popoldne sedim v kokpitu in berem knjigo, ko do Indiga pripluje na videz precej starejši možakar od mene. Včeraj sem ga videl, ko je priplul v naš zaliv s staro 34-čeveljsko barko z imenom Namaste. Vprašal me je, če sem Rus, kar je (napačno) sklepal po zastavi. Ko sem mu razložil, iz katere države sem, je on povedal, da je Kanadčan. Povabim ga v kokpit, a mu ideja najprej ni bila všeč, nato pa si je premislil. Potem sva tako dolgo govorila, da je na koncu pozabil na svojo barko in soprogo, ki je bila na njej. Gospa je že včeraj bila videti prijetna ženica zrelih let, a danes, ko ga je klicala z barke, je bila videti prav huda. V tem času, ko je bil pri meni, mi je povedal, da sta samo v štirih letih obplula svet s to dvojambornico, ki jo je delno naredil sam in postavil v vodo leta 1991. Tukaj sta bila prvič leta 1990, in sicer na počitnicah, in že takrat so v Nouméi njegovi ženi ponudili delo zdravnice. Seveda te službe ni sprejela, a ko sta leta 1998 priplula s svojo jadrnico v te kraje, sta namesto v Kanadi privezala svojo jadrnico v tukajšnjo marino in ostala za vedno. Oba sta se zaposlila, in ‒ kot temu on reče ‒ vrgla sidro v raju. Nekaj težav sta imela zaradi otrok, imata jih pet, ker sta zapustila Kanado in odšla v Novo Kaledonijo. Zdaj sta oba že nekaj let v pokoju, a rada jadrata in rada prideta sem, na otok Pins, čeprav pravita, da še pred nekaj leti ni bilo varno na otokih Nove Kaledonije.

	Ljudje na teh otokih so resnično še vedno pod vplivom starih običajev, stare kulture in še vedno živijo skupaj kot plemena. Možakar je bil res prijeten za pogovor, zato je bilo škoda, da je moral nazaj na svojo barko. Pa saj imam tudi jaz nekaj dela, kajti jutri odhajam nazaj proti Nouméi. Urediti moram internet, nekaj birokracije, srečati se z Billom, ki je verjetno že priplul na Novo Kaledonijo …

	Zjutraj me prebudi budilka na telefonu, ura pa je komaj 4:30. Vstanem, pospravim posteljo, se umijem, uredim, skuham kavo in jo spijem, le vremenske karte ne morem ponovno pogledati, ker nimam interneta. Poteklo mi je dobroimetje. Ura je 5:10, dvigujem sidro, malo naprej ga dviguje tudi Norvežan. Zapuščava otok Pins. Norvežan pravi, da se bo sem še vrnil, ker ostaja tukaj do maja. Zase vem, da tukaj več ne bom sidral. Žal imam druge načrte, čakajo me druge poti. Zaliv je zelo zaščiten, sidrišče je veliko in prijetno, ni globoke vode, saj je globina nekje med 5 in 6 metrov.

	Voda je čista, na obali je zvečer mir in ni vetra. Rajsko sidrišče. Dvomim, da na Novi Kaledoniji obstaja še eno takšno. Plujeva na motor, saj zjutraj tukaj ni vetra. Že kmalu po sedmi uri ga začutiva, vendar ga še vedno ni dovolj za jadranje. Šele nekaj čez osmo razprem jadra in jadram ob vetru devetih in desetih vozlov. Vsake pol ure pogledam na merilnik vetra in ta veter raste. Sicer imava valove v krmo, kar nama še dodatno pospeši plovbo. Ko po dobri polovici poti prideva v kanal, kjer je tok zelo močan, se pojavi tudi močnejši veter. Jadram samo z genovo in sem že hiter, čeprav nimam več najbolj čistega podvodnega dela barke. Pogovarjava se, kam bi še zavila in sidrala, a veter je vedno lepši in boljši. Pa še v pravo smer piha, kar zna biti redkost. Zato kar vlečeva in vlečeva, dokler ne prideva 20 milj do Noumée, ko piha že 20 vozlov, nato 22, 23 … Sunki so do 28 vozlov. Bavaria leti kot sneta sekira …7,4 vozla na trenutke, v povprečju pa 6,5 do 7 vozlov. Kolega ima večjo barko, boljšo, večja jadra, zato mi pobegne za dve in pol milje.





	I’LLE UÉRÉ, NOVA KALEDONIJA



	Po točno 12 urah in 68 preplutih miljah sem sidral v meni že znanem zalivu ob otoku Uéré, ki se nahaja 5 NM južneje do vstopa v Nouméo. V zalivu sta dva katamarana, a sta oba blizu obale. Jaz sidram za njima, a sem bolj na sredi zaliva, zato kar precej čutim veter. Še sreča, da nimam večjih valov.

	Utrujen sem. Pripravim si testenine s tuno in kasneje tudi utrujen zaspim. Danes sem spal osem ur skupaj in nadoknadil včerajšnje pomanjkanje spanja. Zjutraj sem se prebudil v sončno in ne tako vetrovno vreme. Sicer zadnje čase ne vem več, kaj je zmeren veter, saj tu v Nouméi večina časa piha nad 15 vozlov, včeraj s sunki pa celo več kot 25 vozlov. Sidrišče se je spet izkazalo za dobro, torej zaščiteno proti valovom in nekaj tudi proti vetru. Najbolj pomembno je, da nisem nekje v gneči in da je tukaj sidranje zastonj. Res pa je, da obstaja slaba stran vsega, da ni blizu nobene trgovine. V naslednjih dneh bom le moral obiskati kakšen supermarket, saj sem nazadnje kupoval hrano še nekaj dni pred božičem. Kmalu mi AIS-alarm javi, da v zaliv prihaja plovilo. Pogledam na ekran in vidim, da prihaja Cajucito, torej je Bill. Počasi le pripluje, sidra med mano in Norvežanom. Po radiu mi pove, da je zunaj 25 vozlov vetra in da sunki dosegajo skoraj 30 vozlov. Visokih valov ni imel, a je plul z vetrom v nos in pri 2800 obratih motorja se je premikal komaj 2,7 vozla. Zdaj ko je sidran in je tukaj bolje kot zunaj, je srečen. Samo da je vse v redu! No, danes tudi meni ni najbolj pri srcu, ko tako piha. Zvečer, ko se veter vsaj malo poleže, se z dingijem odpravim do Billa. Po dolgem času se srečava, spijeva pivo, Billova sojadralka nam vsem pripravi dobro večerjo, nato pa preživimo večer ob prijetnem pogovoru, kasneje pa še ob kitari in petju, saj Nemka obvlada oboje, in to zelo dobro. Današnja noč je bila dolga. Zelo slabo sem spal, najedala me je putika. Sinoči sem večerjal pri Billu. Njegova sojadralka je skuhala zelenjavo, v kateri je bilo precej graha, čebule, dodana je bila še svinjina, zraven sem spil še dve mali pivi … Vse našteto je pregreha zame in za mojo putiko.

	Zjutraj pred šesto vstanem in se uredim, že drugič v tej noči sem na Naklofenu. Bolečina je vsaj toliko popustila, da lahko hodim, če se temu sploh reče hoja. Bolj je podobno šepanju poškodovanega psa. Še pred zajtrkom snamem genovo, jo zvijem in zložim. Zvijem tudi vrvi in sem zadovoljen, saj tako zgodaj zjutraj ni veliko vetra. Za enega samega človeka je to delo na barki in na vodi kar zahtevno, če želiš to narediti tako, kot je to potrebno. Še dobro, da ni bilo na barki jutranje rose. Ob sedmih pride Bill. Skuham nama kavo in naredim zajtrk. Malo poklepetava in ura je 8:30, ko moram dalje. Do Boatyarda imam okoli 6 NM, kar pomeni uro in pol plovbe.





	9. BOATYARD NOUVILLE PLASIANCE, NOUMÉA, NOVA KALEDONIJA



	Priplujem do Boatyarda in do dvigala, a tu ni nikogar. Pogledam na listič, na katerem piše 9. 1. 2020 ob 10:00 dvig Indiga na kopno. Pa saj je vse tako, kot piše. Tu sem. Tesno je, da bi krožil ali čakal, zato s krmo izplujem iz zaliva in plujem v krogu, dokler le ne vidim, da se je dvigalo prestavilo.

	Zaplujem pod njega in na premcu privežemo Indigo za kopno. Potem pa me mojster v francoščini sprašuje, če sta traka za dvig v redu naravnana. Kako pa naj jaz to vem? Strokovnjak, ki vozi dvigalo, zdaj mene sprašuje, če je vse v redu in pripravljeno za dvig barke. A nimam druge, kot da grem v vodo pogledat, kako stoji trak pod barko. Če ga je morda nastavil na pogonsko nogo, mi bo to ob dvigu porinilo v barko in potem bom imel v njej akvarij. Nastavim trak, Indigo dvignemo iz vode in počutim se tako bedno, tako prazno, da ni za nikamor. Gremo do mesta, kjer mi barko res lepo pripravijo ter nastavijo na stojalo. Oni gredo, jaz pa se vržem v delo. Menda jim od včeraj naprej ne dela stroj za pranje pod pritiskom, tako da moram zdaj prati na roke, postrgati školjke in očistiti trup Indiga. Trup ni zelo poraščen, slabi dve uri dela bosta dovolj. Potem vse operem, očistim, s posebnimi pasovi fiksiram solarne panele in z vrvmi privežem barko z bitve na sponko v betonskih tleh, kajti tu vedno močno piha in še ciklonska sezona je tu. Zdi se mi, da to ne bo najbolj varno pred cikloni, zato grem v navtično trgovino in kupim štiri posebne cargo pasove. Zanje odštejem skoraj zadnji denar, ki ga imam. Najpomembnejša je varnost barke, jaz pa grem tako ali tako v Slovenijo in na letališčih ne bom zapravljal. Tri dni do doma bom že zdržal. Ob štirih je vsega konec in jaz sem utrujen.

	Pozno popoldne pride do mene Gaute in me z dingijem odpelje na svojo barko, ki je privezana na boji. Zvečer naredi večerjo in še dolgo v noč se pogovarjava. Dopoldne naslednjega dne me pospremi do avtobusne postaje. Tako zapuščam mesto, malo kasneje pa bom tudi Novo Kaledonijo. Kmalu se vrnem in spet bom jadral.





	10. POVZETEK



	Indigo je na kopnem, jaz sem z letalom odletel iz Noumée za Vanuatu, kjer sem čez noč moral čakati 14 ur na let za Sydney v Avstraliji. Po nekajurnem letu sem prispel v Avstralijo, kjer sem na novo povezavo čakal kar 16 ur. Nato sem poletel za Guangzhou na Kitajskem, kjer sem po triurnem čakanju poletel na najviše ležeče kitajsko letališče Urumqi. Tam smo samo natočili gorivo in nato poleteli do Dunaja v Avstriji. Po štirih urah čakanja na letališču sem končno dočakal tudi GoOpti prevoznika, ki me je zapeljal do Celja. Tokrat je moja pot do Slovenije trajala dolgih 78 ur oz. nekaj več kot tri dni. Vračam se 1. aprila, ko se tukaj počasi končuje ciklonska sezona. Pripraviti moram barko in odpluti naprej, saj sem si načrt plovbe že izdelal.

	Od maja do danes sem preplul 1.877 NM, kar je zelo malo oz. najmanj, kar sem preplul do sedaj. Je pa tudi res, da še nikoli nisem ostajal na otokih tako dolgo, kot sem tokrat.





	POST SCRIPTUM:

	Ta potopis sem pisal pol leta in je napisan ter urejen skoraj dve leti po tem, ko sem zapustil Novo Kaledonijo. Zaradi virusa Covid-19 sem bil dve leti prikrajšan za Indigo, za nadaljevanje jadranja in še za marsikaj drugega. Svet je zaprl svoja vrata in nemogoče se je bilo vrniti. Ostali so le spomini, neuresničene in nedokončane želje. Tudi štirje cikloni in dva vloma v barko sta na Indigu pustila posledice. Kako bo moje jadranje potekalo v prihodnje, ta trenutek ne morem napisati. Vse je odvisno od tega, kako se bo odvijalo odprtje držav po virusu in kako bo sploh mogoče pluti med njimi. Mislim, da so ravno te države južnega Tihega oceana še najbolj zaostrovale razmere, zato je bilo nemogoče poleteti nazaj na Novo Kaledonijo. Za mano je vse skupaj skoraj 18.000 NM plovbe od Poreča do Noumée v Novi Kaledoniji. Pred mano je v planu še dobrih 11.000 NM. Če bi se vse srečno izteklo, bi se s tem zaključil krog in moje jadranje okoli sveta. Kdo ve, kako bo naprej …





	11. ZAHVALA

	Vsekakor se najprej zahvaljujem vsem svojim domačim, ki so ves čas mislili name in verjeli, da mi bo uspelo odsanjati svoje sanje, moj četrti del plovbe od Tonge do Nove Kaledonije. Vsekakor hvala tudi najbližjim srčnim prijateljem, ki so me ves čas spremljali, bili z mano v stiku in si želeli, da mi uspe. Hvala tudi vsem, ki ste brali moj blog, moje že napisane potopise in ste tako vsaj v mislih in besedi pluli z mano. Hvala vsem bogovom morja in vetra, hvala vsem angelom, ki so me čuvali.



	Zahvala gre tudi:





	- vsem sponzorjem,

	- kupcem knjig,

	- Sebastjanu Auserju za urejanje spletne strani, poročil, bloga in lokacije Indiga,

	- Martini in Stojanu Pečlin, Mojci Smolič, Tomažu Zavrlu, Slavku Skinderju, Stanetu Šmercu, Žarku Friškoviću, Alešu Logarju, Sreču Pustu, Milu Hamu in Dino Padiju za donatorstvo,

	- Iztoku Šušteršiču, Harpoon, d. o. o., za pomoč pri pri avtopilotu,

	- Damjanu Lipniku in Mitji Poljanšku, mojima on-line mehanikoma,

	- Ekipi Rainman – Gregu Vogelniku, Ronu Schroederju, Jacqui Andreson-Turner,

	- Atlantic trade, d. o. o., za Barcaffe kavo, da so bila jutra lepša,

	- Edu Mandiču za pošiljanje podatkov o vremenu.





	Hvala tudi zdravniški ekipi ter vsem drugim, ki niso navedeni, a so mi na

	kakršen koli način pripomogli, da je moj četrti projekt uspel. Zahvaljujem

	se tudi lektorici, uredniku in tiskarni, da je knjiga sploh lahko ugledala luč

	sveta.





	12. RAZLAGA POJMOV



	AIS ─ (Automatic Identification System) naprava za prikazovanje plovil z MMSI kodo; prikaže plovila, ki so ti v obsegu, poleg tega pokaže še podatke ladje in čas srečanja.

	Avtopilot ─ naprava, ki samodejno preko elektrike usmerja plovilo v želeni smeri, brez pomoči človeka.

	Bitva ─ del palubne opreme za privezovanje vrvi na obalo ali privezovanje na druga plovila.

	Boja ─ votla okrogla ali valjasta plastična posoda, ki je privezana na betonsko kocko z vrvjo in verigo. Služi za privez plovila na njo.

	Bonaca ─ brezvetrje, takrat postane morje mirno, ni vzvalovano.

	Boom ─ spodnji, vodoravni del nosilca glavnega jadra, ki je vpet v jambor.

	Čaklja ─ ladijska palica s kavljem, ponavadi je aluminijasta ali lesena, namenjena za dvigovanje priveznih vrvi iz morja.

	Dakron ─ material, iz katerih so izdelana jadra, samolepilni dakron se uporablja za popravilo jader kot samolepilna tapeta.

	Dingi ─ pomožni čoln, včasih so bili izdelani samo iz gume, zdaj pa že iz več materialov. Največkrat ga uporabljamo za preskok od barke do kopnega.

	Dvižnica ─ vrv, s katero dvigujemo jadro na vrh jambora.

	EPIRB ─ (Emergency Position Indicating Radio Beacons) naprava z GPS-napravo, ki jo lahko ima človek pripeto na sebi ali pa je lahko montirana na jadrnici. Z aktiviranjem naprave se sproži klic v sili, ki preko satelitov v bazo javi točno lokacijo in podatke za reševanje.

	Genova ─ prednje jadro, ki je vedno večje površine od glavnega jadra.

	GPS ─ (Global Position System) je naprava, ki s pomočjo satelitov določi točno pozicijo. Pri pripravi poti ji rečemo tudi ploter, kartografija.

	Kobilica ─ podvodni del plovila, ki zagotavlja stabilnost, skupaj z balastom pa preprečuje, da se jadrnica prevrne.

	Kokpit ─ ugreznjen del palube na jadrnici, ki se lahko nahaja na zadnjem delu plovila ali pa kot centralni kokpit nekje na drugi tretjini plovila.

	Kočerja ─ obrok združen s kosilom in večerjo hkrati.

	Krma ─ zadnji del plovila.

	Krmilo ─ krmilno kolo (kot volan pri avtomobilu), povezano z listom krmila.

	MMSI ─ (Maritime Mobile Service Identity) devetmestna številka, ki označuje identifikacijo plovila v VHF-postaji.

	Metuljček ─ odprti obe jadri v obliki kril metulja, kadar imaš veter v krmo.

	Neoprenska obleka ─ obleka za potapljanje.

	Orca ─ jadranje ostro v veter.

	Paluba ─ zgornji del jadrnice, pohodni del, krov.

	Peljar ─ navtični vodič, kjer so navedeni podatki za območje, kjer ploveš.

	Premec ─ prednji del plovila.

	Pripona ─ jeklena žica, ki povezuje jambor in trup plovila ter drži jambor, da se le-ta ne prevrne.

	Refuli ─ hitri, močni in nepričakovani sunki vetra.

	Rola ─ navijalni strojček, na katerem je navita ribiška vrvica oz. laks in je montiran na ribiški palici.

	Škota ─ vodilo z vrvmi in škripci, namenjenimi nastavljanju kota glavnega jadra.

	Tangun ─ aluminijasta palica, ki se uporablja za jadranje s spinakerjem, lahko se uporabi tudi pri jadranju s sprednjim jadrom ─ genovo.

	VHF-postaja ─ radijska postaja kratkega dometa do 50 NM.

	Veter v krmo ─ veter, ki prihaja v zadnji del plovila.

	Vinč ─ vitel (sidrni vinč se uporablja za spuščanje ali dvigovanje sidrne verige, vrvni vinč na barki pa se uporablja za napenjanje vrvi na jadrnici).





	SPONZORJI:





	Potopis avtorjeve prve solo plovbe opisuje 3114 NM dolgo plovbo od Poreča do Kanarskih otokov. Knjiga, kot njegov prvenec lepo opisuje, kako lahko naredimo prvi korak in kaj vse potrebujemo zanj, da odplujemo svojim sanjam naproti. Vsebuje tudi zelo koristne podatke, kje in kako najceneje preživeti na tem delu poti. Marsikdo misli, da je takšna plovba zelo draga.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 304 barvne strani in več kot 250 barvnih avtorskih fotografij.





	Potopis solo plovbe od Kanarskih do Karibskih otokov ter raziskovanje teh biserov, opisuje 3779 NM dolgo plovbo med otoki sanjskih Karibov. V knjigi je lepo opisna plovba med otoki, sidranje ob peščeni obali, polni kokosovih palm, povezovanje z domorodci in njihovo življenje. Knjiga opisuje, kako se lahko na tem delu sveta preživiš za samo nekaj sto evri na mesec.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 312 barvnih strani in več kot 300 barvnih avtorskih fotografij.





	Potopis do sedaj najdaljše avtorjeve plovbe, ki opisuje 9023 NM dolgo plovbo od Karibskih otokov čez Panamski kanal vse do južnopacifiškega otočja Tonga. Knjiga je namensko opisana kot skriti paradiž, kajti plovba med rajskimi otoki in čudovitimi atoli posrka v njeno vsebino vsakega bralca. Ne manjka razburljivo potapljanje z morskimi psi, srečanje s kiti, lova tun …

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 384 barvnih strani in več kot 370 barvnih avtorskih fotografij.





	Prvi slovenski jadralsko erotično ljubezenski roman. Knjiga opisuje ljubezen jadralca Jana do njegove očarljive ženske Vere, ki je z njim jadrala in uživala v njegovem jadranju, kot v ljubezni do nje. Vsebina je polna dogodkov iz našega realnega življenja in vključuje tudi spolnost.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 206 č/b strani.





	Nasedla je že drugi ljubezensko erotični roman tega avtorja. Prikaže nam zgodbo ženske, ki se je znašla v hiši ljubezni. Zaradi spleta dogodivščin se je zaljubila, zanosila in pobegnila k Janu na jadrnico. Jan ima drugačen pogled na to mlado žensko, zato se zbližata. Določeni deli skupnega jadranja po Jadranu pa Janu prikličejo spomine.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 208 č/b strani.





	Roman Pol srca spada v zvrst kriminalk, a tudi tokrat brez kančka ljubezni in navtike ne gre. Jan, svobodni novinar, se nehote prelevi v detektiva in raziskuje kriminalno zgodbo, v katero se je vpletel po naključju. Dogajanja, polna intrig, ki se še samo kopičijo, nato pa podirajo kot domine še bolj zapletejo samo vsebino. Zgodba se počasi razpleta, a namesto razpleta se obrne tok zgodbe, ki bralca obdrži do konca v negotovosti.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 75 gr papirju, ima 336 č/b strani.