List 31.
 Nadvojvoda Viljem.
V nedeljo se je pripetila v Badenu pri Dunaji velika nesreča. Ob tri četrt na deseto uro dopoldne jahal je nadvojvoda Viljem po cesti proti električnici železnici. Nadvojvoda je bil znan kot dober jezdec, ki je še zadnji čas najdivejšega konja znal ukrotiti. Nadvojvoda hotel je svojega konja naučiti na zvončkanje električne železnice in je zaradi tega jezdil prav ob železnici, ko je vlak prihajal. Vlak je prišel, in se je zavrl, ko je prišel do postajališča. Konj nadvojvode se splaši, skoči hitro v stran, visoko se spne po konci. Nadvojvoda je čutil, da nima več splašenega konja v svojih močeh, in hotel je skočiti z njega v tem kritičnem trenotku. Pri tem je pa nadvojvodi obvisela noga v levem stremenu in padel je z glavo na tla na kamenje. Konj je nadvojvodo še nekaj časa vlekel za seboj. Pri Hildegardinem mostu se je nadvojvodi izmotala noga iz stremena in obležal je v nezavesti. Nadvojvodo so prenesli prihiteli ljudje v Deisenhoferjevo gostilnico, kjer so ga položili na posteljo. Kmalu so prišli štabni nadzdravnik dr. Uriel, polkovni zdravnik dr. Hassak in zastopnik okrajnega glavarstva. Prišla je sodnja komisija, da je konstatovala, kako se je zgodila nesreča.
Čez malo minut so okrog postelje nadvojvode bili zbrani jeden štabni nadzdravnik In štirje polkovni zdravniki, ki so konstatovali, da je kost na glavi zadej prebita in da so se močno pretresli možgani. Še le malo pred poludne so zdravniki dovolili, da se na dvornem vozu prepelje iz gostilne v svojo vilo. Z Dunaja se je v tem pripeljal sloveč zdravnik Weinlechner. Popoludne se je nadvojvoda toliko zavedel, da je prejel svete zakramente. Rešitve ni bilo nobene. Okrog nadvojvodove postelje so se zbrali člani cesarske rodbine in dvorniki, ob polu šestih zvečer je zaspal nadvojvoda v Gospodu.
Z nadvojvodo zgubila je cesarska rodbina jednega naj odličnejših članov, vojna jednega najboljših prijateljev in voditeljev, prebivalstvo plemenitega dobrotnika. Posebno vojna ga bode dolgo pogrešala, kajti znano je, da ga ima naše topničarstvo največ zahvaliti, da je tako na dobrem glasu. Pogrešalo bode pa tudi dolgo prebivalstvo zlasti dunajsko prijaznega in uljudnega nadvojvode.
Nadvojvoda Viljem se je rodil dne 21. aprila 1827. leta na Dunaji kot sin nadvoj-vode   Karola,   slavnega   zmagovalca pri   Aspernu.    Že   1842.   leta imenovan  imejiteljem
300
12. pešpolka se je nadvojvoda z vso gorečnostjo poprijel vojaštva. Posebno se je zanimal za topničarske znanosti. Dne 11. oktobra 1845. je vstopil v nemški križarski red, leta 1846. je postal njegov koadjutor in dne 29. aprila 1847., v dan pred smrtjo slavnega očeta je postal generalni major in prevzel poveljništvo topničarske brigade na Dunaj i.
Udeležil se je vojske 1848. in 1849. 1. in se je odlikoval v bojih pri Sancti Lucii, Mantui in Malgheri. Nadvojvoda je po bitvi pri Novari junaškemu generalu Radeckemu izročil od cesarja podeljen mu red zlatega runa. V vstaji 1848. leta je bil nadvojvoda ranjen na roki. Pri nastopu sedanjega cesarja je nadvojvoda imel nalog ta nastop naznaniti ruski vladi. V oktobru 1849. leta je bil imenovan sekcijskim načelnikom tedanjega generalnega topničarskega ravnateljstva. Na tem svojem mestu je pridno popolnjeval svoje bogato znanje. Leta 1853. je bil imenovan podmaršalom in predsednikom posvetovanj sekcijskih načelnikov tedanjega glavnega vojnega poveljništva, dne 10. sept. 1854. je bil imenovan imejiteljem 6. topničarskega polka in leto   pozneje načelnikom višjega vojnega poveljništva.
V vojski 1859. leta je nadvojvoda Viljem posloval kot poljski topničarski ravnatelj in je bil za požr-tovalno postopanje svoje odlikovan z vojaškim zaslužnim križem.
Ko se je višje vojno poveljništvo preosnovalo v vojno ministerstvo je nadvojvoda odložil njega na-čelstvo in postal topničarski ravnatelj v Italiji. Leta 1862. je nadvojvoda bil imenovan guvernerjem zvezne trdnjave Moguncije, sledeče leto pa velikim križanikom nemškega reda in 1864. leta imejiteljem 4. pešpolka in generalnim topničarskim nadzornikom.
Leta 1866. je bil nadvojvoda na severnem bojišči. Po nesrečni bitvi pri Kraljevem gradci je nadvojvoda z velikim pogumom in izurjenostjo olajševal umikanje vojne zadržujoč Pruse s topničarstvom in tako krijoč avstrijsko vojno Nadvojvoda je bil tedaj v boji ranjen, ali je vendar vodil dalje topničarstvo. Zaradi tedanjega pogumnega delovanja bil je odlikovan z velikim križem Leopoldovega reda z vojno dekoracijo.
Ko se je potem preustrojila vojna in je nadvojvoda v tem že bil imenovan za feldcajgmajstra, bil je imenovan poveljnikom deželne brambe, hkratu je pa ostal še vedno generalni topničarski nadzornik. Za organizacijo deželne brambe si je pridobil mnogo zaslug. Da bi se mogel baviti samo s priljubljenim topničarstvom ie prosil 1872. leta, da so mu odvzeli višje poveljništvo deželne brambe.
Nadvojvoda je na to odšel k večjim vajam v Rusijo, kjer so poskušali nove topove. Nadvojvoda se je jako zanimal za te poskuse. Povrnivši se je nauduševal avstrijske topničarske tehnike, da naj tudi pri nas delajo poskuse, kako bi se dali zboljšati topovi. Vspeh teh poskusov in študij so bili Uhacijevi topovi, ki se morejo gotovo mej najboljše prištevati. Z veliko odločnostjo in marljivostjo je nadvojvoda pospeševal novo oboroženje topničarjev.
Nemški red je pod njegovim vodstvom se zopet razcvel in se preosnoval. Prevzel je mej drugim ob-vezanost svobodne sanitetne službe ob vojski.
Malokaterem bode morda znano, da je nadvojvoda bil dober glasbenik in poznavatelj glasbe. Dobro je igral na pijano in je zlasti ob zimskih večerih, ko so se zbrali visoka gospoda pri njegovem bratu nadvojvodi Albrehtu, rad katero zaigral in pri tem sta navadno pela z nadvojvodo Evgenom, kateri ima jako lep baritonski glas. V navadnem življenji bil je nadvojvoda jako priprost in priljuden. Častniki so ga povsod ljubili zaradi njegove prijaznosti. Kako priljubljen je bil nadvojvoda pri avstrijskih narodih, pač najbolje dokazujejo mnogobrojni dokazi sožalja. Slovenci, vedno zvesti cesarski rodbini in Avstriji se seveda pridružujemo v sožalji drugim avstrijskim narodom. Ta žalosten dogodek je zopet pokazal, kako tesne so vezi mej vladarsko rodbino in narodi v našem slavnem cesarstvu, kar je pač najboljše jamstvo za slavno prihodnost habsburške države.