XLVII. LETNIK ŠT. 6 SEPTEMBER 1964 GLASILO LOVS-KE ZVEZE SLOVENIJE

Foto VI. Pleničar
Lovsko
pravično streljanje
Lenart Zupan
Ker je med zeleno bratovščino še vedno precej lovcev s pomanjkljivim čutom za lovsko pravičen strel na divjad, sem namenil nekaj o tem. Uplenitev divjadi s strelnim orožjem mora lovec opraviti čim krajše in humano. Za to je potrebna dobra puška in lovčeva strelska spretnost. Predvsem mora lovec vedeti in upoštevati, da divjad ni tarča, na kateri bi se vadil in spopol-njeval strelsko veščino.
Vsekakor je nujno, da si lovec strelsko sposobnost predhodno pridobi na primer s streljanjem na umetne golobe in na premikajočo se tarčo zajca in lisice. To se pravi streljanje divjadi naj bo lovcu začetniku dopuščeno šele, ko z uspehom opravi praktično preizkušnjo o strelskih veščinah. Kazalo bi uvesti tako preizkušnjo kot predmet pri lovskih izpitih.
Za lovsko pravičen strel je mnogo napisanih in nenapisanih pogojev, ki pa so žal marsikateremu lovcu malo mar in tako v tem pogledu često hote ali nehote greši. Prav zato se hočem pri tej pereči zadevi nekoliko dalj pomuditi, da ocenim vrednost strela z vidika lovske pravičnosti.
Predpogoj za lovsko pravičen strel je lovska puška in sicer za divjad velikega lova risanica, po možnost s strelnim daljnogledom, za divjad malega lova pa šibrenica. Balistika je precej zamotana zadeva in lahko rečem, da jo le malo lovcev povsem obvlada, zlasti pri risanicah. Vsekakor pa mora lovec poznati vsaj osnovne pojme, predvsem pa zmogljivost svoje puške, najsi bo risanica ali šibrenica.
Pri uporabi risanice je najbolj važno, da naboj oziroma moč izstrelka ustreza odpornosti živali, na katero streljamo. Tako na srnjad ali gamsa služi puška z lažjim izstrelkom, za jelenjad, divjega prašiča, medveda itd. pa močnejši izstrelek. Bolje povedano, za vsako vrsto divjadi je potrebna njeni moči ustrezajoča minimalna količina kilopondmetrov (kpm) žive sile, če hočemo, da žival z večjo sigurnostjo, na krajši način in brez večjih muk uplenimo.
Z moderno risanico, ob visoko razantni municiji, spričo velike brzine krogle dosežejo tudi na razdaljo 200 m okoli 300 kpm zadetne moči, kar je ob dobrem zadetku dovolj tudi za medveda. Nasprotno pa s staromodno puško in nerazantno municijo dosežemo komaj polovico učinka, kar
pomeni, da zadostuje le za srnjad ali kvečjemu še za gamsa.
Ob strogem pravilu lovsko pravičnega strela bi torej lovec, ki ima možnost lova na veliko in malo divjad, potemtakem moral imeti dve puški na kroglo, eno lažjo z lažjim izstrelkom za šibkejšo divjad in drugo z močnejšim izstrelkom za večjo divjad. Bolj praktično pa je seveda, če z eno in isto puško najmočnejšega izstrelka streljamo na vse vrste divjadi. Sicer resda tak močan izstrelek pri srnjadi ali gamsu napravi večjo prestrelino, kot je za to žival absolutno potrebna. Iz estetskih ozirov in morda tudi zaradi event. manjše vrenosti mesa tak strel ni najbolj primeren, vendar lovcu ne gre očitek kršenja lovske pravičnosti.
Nasprotno pa je grobo kršenje lovske pravičnosti, če lovec s puško z izstrelkom preslabega učinka strelja tudi na večjo divjad npr. na jelena in podobno. To velja predvsem za puške malega kalibra, zlasti če je zadetna moč izstrelka preneznatna.
Sicer pa so danes spričo napredka v puškarstvu na voljo vsestransko uporabne puške z lažjo kroglo za manjšo divjad (srnjad, gams), s težjo kroglo pa za večjo divjad (jelenjad, prašiča, medveda).
Glede strelne razdalje velja za lovsko pravičen strel s kroglo do 150 m, s strelnim daljnogledom do 200 m, seveda z razantno puško. Z nerazantno kroglo npr. s svinčenko in črnim smodnikom je pravičen strel le do 100 metrov.
To je nekako splošno merilo. Nujno pa je, da vsak lovec svojo puško preizkusi na več razdalj, da sam ugotovi njeno zmogljivost na razne daljave. Važno je vedeti, kako naj streljamo oziroma merimo skozi daljnogled na kratke razdalje (10—20 metrov), da ne podstrelimo divjadi, zlasti z razantno puško, na kateri je montaža daljnogleda visoka, posebej pri bokaricah z risano cevjo spodaj.
Omenim naj še, da se pri strelu, zlasti na večjo razdaljo, lovec ne sme zanašati na spretnost prostoročnega streljanja, temveč mora, če le mogoče puško osloniti. Nihče namreč nima tako mirne roke, da mu ne bi pri ciljanju puška nihala.
Razumljivo je, da sem pri gornjih navedbah upošteval samo dobro noseče puške, ki na 100 metrov trosijo največ 8 cm, kajti puške z večjim trošenjem niso več za lov uporabne, prav zato, ker so zadetki negotovi in streli lovsko nepravični. Dolžnost lovskih družin in tudi solovcev je, da lastnikom takih pušk onemogočijo streljanje na divjad.
S tem sem na kratko podal osnovne pojme o rabi risanic. Podrobneje o tem govori knjiga »Naš lov«.
Na splošno pa velja pravilo: Lovec, ki ob poznanju balističnih norm z ustrezno puško ter
strelsko spretnostjo upleni to ali ono divjad, si je lahko v s vesti, da je ravnal lovsko pravično. Pa četudi morda žival zgreši ali obstreli, si bo to z mirno vestjo lahko opravičeval, neuspeh pa pripisal lovski smoli.
Pravijo, da je teorija eno, praksa drugo. V zeleni praksi lovec doživi marsikatero razočaranje, ki mu pokvari lovski užitek. Kljub upoštevanju vseh strelskih pogojev se mu včasih zgodi, da žival zgreši ali obstreli. Če je žival zdrava odšla, naj lovcu ne bo žal. Brž pa, ko ugotovi, da je žival obstreljena, je dolžan storiti vse, da jo po možnosti najde, kajti tudi ta dejavnost spada v okvir lovske pravičnosti. Če lovec sam išče obstreljeno žival po goščavah, strminah, v goratem ali močvirnem svetu, je dokaj težaven in zamuden posel. To delo najbolje opravi za to šolan pes, ki bi moral biti pri roki, zlasti pri lovu na veliko divjad. Toda tudi lovec brez psa mora podvzeti vse, kar je v njegovi moči, da zadosti svoji dolžnosti in lovski pravičnosti.
Pa še nekaj o šibrenicah v zvezi z lovsko pravičnostjo. Tudi tu velja pravilo, da je dobra puška pogoj za uspešen in pravičen lov.
Ker v naših loviščih, kjer prevladuje mala divjad, bruhamo lovci smrtonosno svinčeno točo na divjad sorazmerno bolj pogosto, razumljivo, da tudi večkrat grešimo proti lovski pravičnosti. Če bi se dalo ugotoviti vse nelovske strele in zle posledice na obstreljeni divjadi ter s tem škodo, bi bile ugotovitve porazne, se pravi za lovce nečastne, za lovstvo.pa škodljive.
Levji delež takih negotovih strelov, ki so daleč od lovske pravičnosti, lahko pripišemo streljanju divjadi na prevelike razdalje. Zal je ta grda, da ne rečem mrharska razvada pri številnih lovcih — če zaslužijo to ime — zelo ukoreninjena. Čeprav vedo, na kakšne razdalje je strel učinkovit in lovsko pravično dopusten (največ do 60 korakov), streljajo tudi na dvakratno razdaljo. To sem večkrat sam videl in seveda tudi grajal. Če tu in tam žival pogode, kar se le redko zgodi, se navadno tak streljač še pobaha in poje slavo svoji puški. Pri tem pa pozablja na nešteto zastreljene divjadi, ki je v mukah poginila.
Pri lovu na malo divjad streljamo s šibrenico večinoma na premikajoče se živali, to je na zajca ali lisico v begu, na jerebico ali fazana v letu. Možnost zadetka je največ odvisna od tega, koliko lovec obvlada tehniko streljanja na bežečo žival. Vedeti mora predvsem:
1.	kakšna debelina šiber ustreza za žival, na katero strelja;
2.	kolika je hitrost šiber na to razdaljo in
3.	kolikšen je čas leta šiber do streljane živali. To pomeni, da je ob upoštevanju navedenega treba temu ustrezno meriti pred žival in jo pri tem s puško spremljati, ker nam sicer izračunani prebit komaj kaj koristi. Tako npr. je za zajca, ki je v polnem teku, na razdaljo 20—30 korakov potreben prehit za 3/4 dolžine zajca, preko 30—45 korakov za eno in pol dolžine zajca, preko 45—60 korakov pa za 2 zajčji dol-
zini. Kadar teče proti nam, ga pomerimo pod noge, če pa od nas, mu pomerimo v uhlje. Podrobna navodila o tem so v knjigi »Naš lov« II., stran 128.
Končno naj navedem nekaj primerov za lovsko krivične strele:
Nelovsko je streljati zajca v ložu, pa tudi užitek je večji, če ga prevrnemo v teku. Gozdnega jereba streljamo le tedaj, ko nam pristane na klic in po ugotovitvi, da je samec. Nelovsko je, če streljamo nanj v letu, ko ga prepodimo; saj je lahko samica, ki je zaščitena. Poljske jerebice streljamo le, ko vzlete, v zraku in to ne v jato, temveč na posamezno, ki je najbolj na kraju kite. Pav tako smemo streljati na fazana — izključno v letu, nikakor ne na tleh ali na drevesu. Tudi strel na divjo raco v zraku je pravičnejši od strela v vodi in nudi tudi več pravega lovskega užitka. Strel na divjega petelina je lovsko pravičen v petju med brušenjem. Ruševca streljamo, ko gruli. Na veliko divjad, ki jo po določilih lovskega zakona streljamo s kroglo, je lovsko pravičen strel le od strani, ko stoji vsaj 45“ poševno od smeri strela, nikakor pa ne od spredaj ali od zadaj, ker je le strel od strani zanesljiv. Nelovski je tudi strel na veliko, zaščiteno divjad, kadar le-ta počiva — leži, ali tedaj, ko je pri krmišču ali solnici. Nelovsko, pa tudi z zakonom o lovu (čl. 28, 29) prepovedano je loviti zaščiteno divjad s takimi sredstvi, s katerimi se množično pokončuje ali ob velikih poplavah in zametih ali s pomočjo žarometov. Vse to, kar sem zgoraj povedal o lovsko pravičnem strelu, je sicer lovcem bolj ali manj poznano. Žal pa v zeleni praksi marsikateri lovec ne upošteva vseh teh pravil in tako često greši, zlasti mlad lovec — zelenec. Zato naj bodo te vrstice opomin predvsem takim grešnikom, ki naj vedo, da je brzdanje strelske strasti najlepša lovska čednost.
Te skromne pripombe sem napisal v želji, da bi zlasti mladi lovci bolj upoštevali lovsko pravičnost pri streljanju na divjad.
Foto M. M.
Lovska družina
(Nadaljevanje)
Nekaj misli o lovski skupnosti je v zvezi z razpravo (III Velikost lovišč) podal
Ludvik Činč, Lokavec pri Zg. Velki
Veliko je bilo že povedanega in napisanega o naši osnovni lovski organizaciji, lovski družini. Prav gotovo naše lovstvo ne bi prišlo d0' take stopnje razvoja, kakor je, če ne bi imeli lovske družine in po njej družbenega upravljanja naših lovišč. Le na podlagi takega načina upravljanja v lovstvu, kakor ga poznamo v naših lovskih družinah, je moč iz nič ustvariti mnogo. Le poglejmo nazaj za 15 let in bomo videli, kako so zgledala naša lovišča po vojni. Od kod nam potem današnje stanje, ko posamezne lovske družine upravljajo z milijonskimi investicijami? Lovci dobro vemo, da nismo' sprejemali dotacij ali investicijskih kreditov. Vse to je nastalo z dobrim gospodarjenjem v naših loviščih, ki je temeljilo in temelji na prostovoljnem delu zavednih lovcev.
Prepričan sem, da so lovske družine sposobne storiti še več, toda ob takem delu so potrebne tudi pomoči. Jasno nam je vsem, da lovska družina ni v stanju začeti večje investicije sama s svojimi sredstvi in večje investicije prav gotovo ne bi bile v polni meri izkoriščene, če bi jih koristila le ena družina. Zato je nujno potrebno, da najdemo novo organizacijsko obliko v lovstvu, ki bi povezovala več lovskih družin. Ta nova oblika se nam nudi v okviru oz. obliki lovskih skupnosti. Področne lovske zveze niso v stanju, da bi lahko obvladale celotno problematiko, ki se postavlja danes pred lovstvo, prav tako tudi posamezne družine niso kos vsem nalogam, ki jih postavlja širša skupnost prednje, predvsem ne kar se tiče načrtnega gospodarjenja. Tudi sedanja razdelitev na bazene z bazenskimi vodji na čelu ne more rešiti tega problema, če se bazenski vodja udeleži občnega zbora lovske družine in morda še kakega članskega posveta in tam pove nekaj laskavih na račun družine. To našemu intenzivnemu gospodarjenju bore malo pomaga. Osebno sem prepričan, da to stvar lahko reši le lovska skupnost, ki je po moji osebni zamisli zveza sosednih lovskih družin. Lovsko skupnost si predstavljam tako, da bi naj nastala iz treh, največ petih lovskih družin, katerih lovišča so po življenjskih pogojih divjadi podobna. Prevelike lovske skupnosti ne bi bile dobre, ker bi se znašle pred enakimi težavami, kakršne imajo današnje področne lovske zveze. S tem, da bi lovska družina pristopila v skupnost, ne bi smela izgubiti svoje samostojnosti. Lovska družina v sedanji fazi kot pravna oseba naj obstaja naprej, s svojimi pravili in poslovnikom, s svojimi organi itd. Organizacijsko naj bi lovska skupnost zgledala tako, da bi jo vodil Svet skupnosti, ki bi ga izvolile lovske družine članice. V Svetu skupnosti bi vsaka lovska družina morala imeti enako število članov, da bi se tudi v tem kazala enakopravnost lovskih družin. Svet skupnosti bi bil izvršilni organ Zbora skupnosti, ki bi bil navišji organ skupnosti. Zbor lovske skupnosti bi kot najvišji organ skupnosti sestavljali vsi člani posameznih družin članic. V pristoj-
Lovska koča L D Višnja gora
Foto P. Cvenkel
nost zbora lovske skupnosti bi spadalo predvsem:
—	obravnavanje in potrjevanje dolgoročnih in kratkoročnih gospodarskih načrtov,
—	obravnavanje in potrjevanje finančnega načrta skupnosti in
—	obravnavanje in potrjevanje zaključnega računa skupnosti.
V pristojnost skupnosti bi vsekakor spadala vsa investicijska dejavnost (gradnja valilnic, prezimovališč, urejanje remiz, lovskih stez, lovskočuvajska služba, lovski turizem itd.).
Vse to bi moralo biti precizno naznačeno v Statutu lovske skupnosti, predvsem pa poglavje, v katerem bi se obravnavale pravice in dolžnosti skupnosti do lovskih družin in obratno.
Za tako obsežno dejavnost bi skupnost potrebovala znatna sredstva. Od kod naj bi skupnost dobila ta finančna sredstva? Po moji zamisli naj bi bili viri finančnih sredstev sledeči:
1.	lastni dohodki,
2.	dohodki od področne lovske zveze,
3.	dohodki od družin članic,
4.	krediti.
O velikosti lovišč in lovskih čuvajih (111. Velikost lovišč, V. Lovski čuvaji) razpravlja
Viktor Čeh, Dravograd
Več kot potrebno je, da se že enkrat zagotovijo loviščem poklicni lovski čuvaji. Glede finančnih bremen, ki bi s tem nastala, oziroma glede lažjega izvrševanja nalog, ki sc postavljajo pred lovske družine pa sem mnenja, da bi bilo koristno združiti sedanje šibke družine v močnejše enote, kjer so le dani za to pogoji. Tako okrepljene enote pa bi že lahko nastavile poklicne čuvaje, katerih ena glavna naloga bi bila tud kontrola izvajanja sklepov vsega članstva. Dosedanje lovske družine, ki bi prešle v te združene enote, bi naj obdržale na svojih območjih sektorske gospodarje in po potrebi tudi pomožne lovske čuvaje. Številčno okrepljene družine bi razpolagale tudi s sposobnimi kadri za samo vodstvo družin, ki jih ponekod primanjkuje. Marsikje se namreč opaža dremavica v družinskem življenju ali pa uveljavljanje osebnih hotenj posameznikov prav zato, ker je med peščico članov premalo progresivnih sil, ki zaradi sedanje razkropljenosti po šibkih družinah sploh ne pridejo do izraza.
Z združitvijo bi bili marsikje podani tudi ideal-nejši pogoji za lovsko izživljanje. So primeri, ko je lovišče neke lovske družine izključno višinsko, sosedi pa imajo na voljo obilo ravnine. Pa zopet imajo recimo sosedi zastopano divjad takih vrst, ki jih sosednja družina ne premore. Z odpravo' sedanjih ozkih razmejitev bi prišlo do sprostitve, ki jih ponekod lokalistično ljubosumje ne pozna.
*
Na V. Lovski čuvaji se nanaša naslednjih pet prispevkov
Franc Golavšek, Vransko
Opažamo, da bi bilo njuno, da se poostri čuvajska služba. Kljub temu, da so člani aktivni, nadzirajo lovišče, uničujejo roparice, pazijo na divje lovce itd., ne morejo nalog izvrševati v taki meri, kot bi jo poklicni lovec-čuvaj. O tem bo treba razmišljati in najti neko možnost, da bi čez čas dobila vsaka družina lovskega čuvaja.
Valter Dvoršek, Celje
Tam, kjer so lovišča slaba, bi lahko lovsko čuvajsko službo tako uredili, da bi bili logarji obvezno lovci, tako kot je bilo to včasih. Pa tudi drugače bi bilo to za vsa lovišča koristno. Iz prakse vem, da bi bil marsikateri logar lovec, a nima denarja za puško. Te bi jim lahko kupile lovske družine in jih tudi oprostile ostalih dajatev, saj bi se jim to bogato' obrestovalo.
Slavko Lovrenčič, Križevci pri Ljutomeru
Vsaka LD naj bi imela poklicnega, izprašanega lovskega čuvaja, to pa iz več razlogov. Divji lov se je zadnja leta preveč (predvsem motorizirani) razpasel. Poleg tega pa ima čuvaj za zaščito divjadi dovolj dela v vsakem lovišču. Nobeni LD ne bi smelo biti žal denarja za čuvaja. Največkrat je lovski čuvaj tudi edini vodič turistov. Dobro stimulirani čuvaj-lovec lahko dostojno zastopa naše lovstvo pred tujci.
Lovske organizacije bodo v bodočnosti morale posvečati še več pozornosti gojitvi divjadi, kajti gojitev zaostaja za tehniko in izurjenostjo lova, to pa zmorejo le večje lovske skupnosti.
Janko Kastelic, Novo mesto
Prvo in osnovno je: dobro organizirana čuvajska služba. Toda s tem se povsem ne strinjajo nekateri posamezni lovci. Ali bodo' finančni izdatki za čuvajsko službo tudi upravičeni? Ali bodo uspehi gojitve boljši, kot so danes, ko večina lovcev vlaga skoraj ves svoj prosti čas v lovišča? V primeru LD Novo mesto lahko trdimo, da dobra polovica članstva žrtvuje skoraj vse nedelje, mnogo popol-dnevov in marsikatero noč v korist lovišča. Da pa bi bilo vse to nagrajeno samo s tem: da bo treba sedaj »seči precej globoko v žep« zaradi čuvajske službe, rezultati bi pa ostali zaradi izrednih pogojev v naših loviščih isti, potem je razumljivo, da to nekatere lovce moti. Nastane tudi vprašanje, kdo bi to zmogel. Dosedanja finančna vprašanja so lovske organizacije reševale po načelu: Kolikor iz lovišča, toliko v lovišče plus lovska škoda. — Toda zaradi naštetih problemov, ki veljajo predvsem za revna in ogrožena lovišča, nastane resno vprašanje, od kod sredstva za čuvajsko službo, ki naj bi poleg drugega predvsem pospeševala lovski turizem, od katerega zavisi obstoj nekaterih posameznih lovskih organizacij. Vsi pa smo si verjetno enotni v tem, da za izvajanje lovskega turizma v dolenjskih loviščih pride v poštev predvsem črna divjad, to je medved in divji prašič. — Toda kandidatov za odstrel medveda med inozemskimi lovskimi turisti je vedno manj. Divji prašič je znan potepuh in se zdaj pojavi tu, zdaj tam. To so predvsem trofejni merjasci, ki bi bili primerni za odstrel. Za svinjo ali mladiča se inozemski lovski turist ne bo zanimal. Iz izkušnje vemo, da mora biti trofejni merjasec star vsaj 5—7 let, ki bi inozemskemu lovcu kot trofeja nekaj pomenil. Taki pa so v naših loviščih redkejši kot medvedi in veliko bolj previdni kot medved. Redki so dolenjski lovci, ki posedujejo tako trofejo. Postavlja se takoj tudi vprašanje, ali bi poklicni lovec oziroma lovski čuvaj lahko v vsakem primeru tudi jamčil za uspeh lova. Inozemski lovski turist navadno ni pripravljen prečakati več noči zapovrstjo ob zorečem polju, kot se to v praksi dogaja pri nas. Ni problem upleniti medveda na krmišču, mnogo teže je upleniti takega previdnega in preračunljivega ščetinarja. Postavlja se tudi vprašanje, koliko lovišča lahko uspešno nadzoruje lovski čuvaj. Vsako naše lovišče v okolici Novega mesta presega 4000 hetarov. — Lovišče LD Novo mesto obsega npr. 5280 ha. Za uspešno nadzorovanje pa je 2000 ha več kot dovolj. No, praksa bo pokazala, kdo je imel prav.
Nande Kapi, Semič
Lovsko čuvajska služba je nujno potrebna. Vendar naj lovskih čuvajev ne bi nameščale lovske družine, ker so čuvaji pri izvrševanju svoje službe preveč odvisni od svojega delodajalca. Ni dovolj, da lovski čuvaj zapriseže samo pred predsednikom ozir. zastopnikom občinske skupščine, kar predpi-sije sedanji pravilnik o lovskih čuvajih, ampak naj bi ga občinska skupščina tudi dejansko nastavila. Tako bi bila čuvajska služba avtoritativne j ša. Lovski čuvaj bi opravljal službo po nalogu občinskega referenta za gozdarstvo in lovstvo. Ta bi čuvaja poslal tja, kjer je najbolj potreben. En čuvaj bi lahko opravljal službo tudi na površini do 6000 ha, torej lahko na področjih dveh lovskih družin. Po potrebi pa bi se lovski čuvaji lahko tudi koncentrirali na najbolj prizadetih področjih.
Sredstva za čuvajsko službo naj bi prispevale v lovski sklad pri občinski skupščini lovske družine, kot tudi gozdarstvo in kmetijstvo. Res je, da divjad napravi nekaj škode, vendar je več vrst divjadi za kmetijstvo in gozdarstvo tudi koristnih, lovci pa
uničijo tudi mnogo škodljivcev na kmetijskih kulturah. Divjad je okras narave in bogastvo posebne vrste, ki je lahko tudi pomembna postavka v splošnem turizmu občine. Lovstvo na področju Bele krajine konkretno lahko predstavlja važno gospodarsko vejo v razvijajočem se turizmu, ter ga zato občina ne bi smela ločeno obravnavati, ampak v sklopu celotnega gospodarskega dogajanja. Kot tako seveda zasluži tudi pomoč celotne družbe. Prispevki v občinski lovski sklad s strani kmetijstva in gozdarstva bi bili torej upravičeni. Iz občinskega lovskega sklada pa naj bi se plačeval tudi del škode po divjadi, toda razpravljanje o tem spada že v
drugo poglavje.	. . ,
(Se nadaljuje)
Pomen zobovja za divjad
Prof. dr. med. Jože Rant
Komaj nekaj desetletij sem se današnji človek intenzivneje in uspešno zanima za svoje zobovje, ki je vedno v večji meri izpostavljeno zobni gnilobi in majavosti. Ti dve obolenji sta glavna uničevalca človeškega stalnega zobovja, zobna gniloba pa v veliki meri tudi mlečnega. S propadanjem zobovja pa se hkrati pojavljajo tudi druga obolenja, predvsem na prebavilih, to je na organih, ki oskrbujejo telo s prehrano, osnovnimi sestavinami, ki jih telo potrebuje za obstoj in delo. Človek, ki zob več nima, ali mu jih že toliko manjka, da je njegovo žvečenje že hudo prizadeto, začne hirati.
Sodobni človek si zna v taki situaciji pomagati z zobozdravstvom, zakaj z ohranjevanjem zobovja si obvarujemo telesno moč in delovno sposobnost do visoke starosti.
Kako pa je glede na to z divjadjo v prosti naravi?
Žival je v prosti naravi popolnoma prepuščena sama sebi in svoji usodi. V nobenem primeru si prav nič ne more pomagati, da bi si ohranila zobovje, ki je zanjo še posebno važno, da ostane zdrava in odporna. Divjad je še mnogo bolj izpostavljena življenjskim tegobam kot pa človek. Divjad se v naravi hrani prav tako, kot se je hranila pred tisoč in več leti. Ista je ostala hrana in isti način uživanja hrane, medtem ko se je pri človeku tako hrana kot način uživanja hrane zelo menjal. Prosto živeča žival si prav nič ne more pomagati, če se ji zatakne med zobe npr. še tako majhen del hrane, recimo del trde bilke. Ker žival nima rok, si z nobenim pripomočkom ne more te zataknjene hrane odstraniti. Ta med zobmi zataknjena hrana žival ves čas draži, hkrati pa nudi bakterijam odlično hrano, kar ima za posledico, da se kmalu pojavi na tem mestu gnojno vnetje dlesne. Zaradi tega vnetja,
ki se kaže v o teki in ranljivi dlesni, in deloma zaradi uničujočega delovanja gnojnega procesa samega, nastaja venomer globlji obzobni mešič: med zoboma in zobnico (obzobno kostjo) nastaja reža (patološki prostor), v katerem se vse bolj nabira hrana, zaradi izcedka in vnete dlesne pa na zobeh zobni kamen. Ker vnetje uničuje hkrati vlakenca, ki zob pritrjujejo ob zobnico, se prične prizadeti zob majati. Tak zob je pri žvečenju boleč in žival močno ovira pri hranjenju. Sl. 1. Ta pri človeku enostaven bolezenski proces, ki se da hitro pozdraviti, pa je lahko za žival odločilnega pomena Ker si žival pri tem ne more prav nič pomagati in se bolečine vse bolj večajo ter se vnetje širi postopoma še na sosednje zobe, je uživanje hrane vse bolj otežkočeno. Taka bolezen se vleče v nedogled in je z dneva v dan hujša. Ker je žival vedno manj sposobna uživati hrano, ker se izogiba žvečiti na bolni strani, se pričenja na teh zobeh, ki niso v stalni rabi, nalagati zobni kamen, ki pa bolezensko stanje le poslabšuje. Ob koncu prično tu zobje izpadati, žvekalna sposobnost se zelo zmanjša in ker žival ne more sprejeti zadostnih količin hrane, hujša, njeno telo propada in končno — pogine. Pri starejši divjadi vidimo zelo pogostokrat, da pogine prav za posledicami propadlega zobovja. Medtem ko najdemo pri mlajši divjadi kot vzrok pogina npr. infekcijske bolezni, parazite, bolezni na prebavilih, dihalih itd., najdemo kot vzrok pogina pri stari divjadi hudo defektno zobovje ali pa rakasta obolenja.
Nedavno mi je predstojnik Veterinarskega inštituta prof. dr. Valentinčič poslal v pregled troje čeljusti divjadi, ki so poginile oziroma so jih morali usmrtiti zaradi zelo pomanjkljivega zobovja, ker so bile tik pred poginom. Tov. prof. dr. Valentinčiču se za zanimive primere najlepše zahvaljujem in si jih dovoljujem v tem glasilu objaviti.
Izvlečki obdukcijskih zapisnikov Veterinarskega inštituta so naslednji:
1.	»Kozorogova koza, stara ca 10 let, ima v ustih ob zobovju in licu zabrekline. Ustna votlina: Na obeh straneh v ličnem delu gobca je v višini zadnjih zob opaziti precej velike svalke hrane, ki so usidrani med zadnjim in predzadnjim zgornjim molarjem in se zabijajo v alveolarne prostore: tam hrana močno smrdi. Med tema dvema zoboma je za pol centimetra presledek, spodnji kočnik, ki vpada v ta presledek, je precej višji kot ostali. Tako imamo na obeh straneh neravno zobovje z ostrimi vršički (sprednja polovica kočnikov je močno obrabljena).« Sl. 2, 3.
To je opis zobovja in obzobnih čeljustnih delov, ki so ga našli pri obdukciji na Veterinarskem inštitutu. Na sliki vidimo v desni zgornji čeljusti ob drugem in tretjem kočniku hudo razjedeno obzobno (alveolarno) kost, tako da je ta na notranji strani popolnoma uničena, na zunanji pa le do polovice dolžine zobnih korenin. Korenine
Ostanki hrane in zobni kamen
Slika 1
Slika 2
teh dveh zob niso več trdno v kosti. Isti proces opažamo na vseh treh kočnikih leve zgornje čeljusti. Obzobna kost je na obeh (levi in desni) čeljustih ob nebu popolnoma uničena, medtem ko je na zunanji strani zobničina kost razjedena tako, da je prostor med zobmi in kostjo pol centimetra širok in nad 1 cm globok. Ta bolezensko nastali prostor je odlično služil zastajanju hrane, ki je v njem razpadala. Diagnoza se glasi: Paro-dontitis purulenta ali po domače: Gnojno razpadanje zobnice (obzobne kosti).
Vprašujemo se, kako je moglo priti do tako hudega vnetja ob zobeh, kako dolgo je to vnetje obstajalo, da so nastale tako hude razjede na obzobni kosti, da so se kočniki komaj še držali kosti. Skoraj zanesljivo je bil začetek tak, da se
Slika 3
Med spodnjimi zobmi vidimo deloma zobni kamen, deloma ostanke hrane. Zobje so močno obrabljeni in tudi na stranskih ploskvah je nekaj zobnega kamna.
2.	»Gamsova koza. Koza je brez rogljev, je zimsko odlakana, srednje mršava. Bila je zaklana. Usta: V spodnji čeljusti sta od kočnikov samo zadnja dva, zgoraj štirje sprednji kočniki, ki nimajo antagonistov, ki so črni in skoraj v amorfno maso spremenjeni.«
K popisu veterinarja bi načelno pripomnil, da nimamo »sprednjih kočnikov«, pač pa »ličnike« (premolarje). V desni spodnji čeljusti sta le zadnja dva kočnika, zobiščna kost (proč. alveolaris) je izginila (atrofija) toliko, da se komaj vidi njen ostanek kot rahla nabreklina. V levi spodnji čeljusti je en sam kočnik, kjer pa je bilo ostalo zobovje, je še komaj naznačen zobiščni odraslek. Sl. 4. Po stopnji obrabljenosti drugih zob bi sodil, da je žival stara 5-—6 let. Vprašujemo se, zakaj je žival že tako zgodaj izgubila vse ličnike in skoraj vse kočnike. V takem stanju ni mogla žvečiti. Morda je nastalo ob zobeh gnojno vnetje, kot sem ga zgoraj opisal pri kozorogovi kozi. Ni pa izključena poškodba, npr. strel, ki je uničil vse te zobe, morda padec ali udarec, da so se na eni strani poškodovali zobje, nakar je gnojno vnetje uničilo še zobe na drugi strani (osteomye-litis — gnojenje kostnega mozga v čeljustnici). Ker je bila žival v spodnji čeljusti brez zob, so nastale kvarne posledice še v zgornji čeljusti. Ker je v levi spodnji čeljusti samo en zob, je levi zadnji zgornji kočnik zginil, od njega so ostale samo korenine. Ostala dva leva zgornja kočnika pa sta preveč izrasla iz kosti, ker nista imela s spodnjimi nasprotnimi (antagonističnimi) zobmi stika. Podobno vidimo tudi na desni strani, vendar v manjši stopnji. Zobe pokriva debela plast zobnega kamna, ki je uničil obzobno tkivo — zato so zobje majavi. Ta gamsova koza se zaradi izpadlih zob ni mogla zadostno hraniti, pričela je hirati in poginila, kot pravi obdukcijski izvid, zaradi gastroenteritis chronica (kronični želodčni in črevesni katar) in pljučnice, ki je prav gotovo nastopila zaradi telesne oslabelosti. Torej je bil zopet vzrok smrti splošna oslabelost in zmanjšana odpornost zaradi defektnega zobovja. Sl. 5.
3.	Tretji primer se tiče gamsove koze, ki mi jo je poslal prof. Valentinčič in ki je bila iz gojitvenih vzrokov odstreljena v LD Kovor.
V njeni spodnji čeljusti so samo vsi trije ličniki (premolarji) in sprednja korenina sprednjega (prvega) kočnika, manjkajo torej vsi levi spodnji kočniki. Na mestu prvega in drugega kočnika je vsa čeljustna kost razdeljena v dva tanka kostna kraka, notranji je debeljši, ki pa kažeta nepopolno zarasel kostni prelom. Oba kraka oklepata nekak kostni prstan, dolg 11 mm, širok 10 mm. Notranji robovi tega prstana so hrapavi.
Slika 5
je nekoč zataknil med zobe oziroma zaostal med zobmi del hrane (trda bilka), kar se posebno rado dogaja v starosti, ko postajajo zobje zaradi starostnega ginevanja (atrofije) kosti daljši, med-zobni prostori pa večji in je priložnost ugodnejša, da se v njih nabira hrana. Žival zataknjene hrane ni mogla odstraniti, ta se je razkrajala, gnila, bakterije so imele ugodno rastišče in vnetje se je širilo v globino in na sosedne zobe. Bolezenski prostori med zobmi in kostjo so se vse bolj večali, v njih se je nabiralo vse več hrane in proces se je stopnjeval tako daleč, da je žival zaradi bolečin, onemogočenega žvečenja (stradanja) onemogla in končno — na krmišču — poginila.
Slika 6
Slika 7
Kako je nastal ta kostni prstan in zakaj so šli tu kočniki po zlu? Ker je notranja plat tega kostnega prstana hrapava, je zelo verjetno, da je bila tu kost gnojno vneta, morda zaradi kake poškodbe, nemara strela, ki je razbil kost in povzročil izpadanje zob na tem mestu. Strelna rana se je inficirala, se gnojila in se je zaradi regeneracijskih sposobnosti pokostnice (periosta) napravila nova kost. Morda pa je bila na tem mestu zobna cista oziroma zagnojen granulom, da se je pojavil tak kostni defekt, ki je privedel do izpada zadnjih dveh zob. Prelom je nastal kasneje, ko tanki kostni steni nista bili dovolj odporni proti žvečenju. Pa tudi prelom se ni mogel popolnoma zarasti — ostal je »nepravi sklep« (psevdartroza). Sl. 6.
Levi prvi in drugi zgornji kočnik sta prekomerno izrasla in sta obložena z debelo plastjo zobnega kamna. Sl. 7. Tudi desni zgornji ličniki in kočniki so z zobnim kamnom obloženi. Kaže, da se je zobni kamen nabiral zaradi nezadostne uporabe zobovja, ki ga samo žvečenje ni dovolj čistilo. Žival je pri žvečenju bolelo in je zaradi pomanjkljivega in nezadostnega žvečenja shirala. V desni spodnji čeljusti pa opažamo pravo zanimivost, ki sem jo že v začetku omenil, da je namreč med zobmi zaostala hrana in zobni kamen vzrok nastajajoče paradentoze in gnojenja obzobnih tkiv.
Po stopnji obrabljenosti zobovja bi kozi prisodil približno 7 let. Odstrel je bil iz gojitvenih razlogov upravičen, ker je bila telesno zelo opešana. Iz obdukcijskega izvida pa razberemo še zanimivost, da je bila koza svoj čas breja, plod pa odmrl in mumificiran (izsušen).
Tudi v tem primeru je bila telesna oslabelost posledica poškodb na zobovju, zaradi katere tudi žival ni mogla donositi ploda.
Na teh primerih sem hotel vsem lovskim tovarišem prikazati, kako važno je za žival zdravo zobovje, da ni pravzaprav nič manj važno kot npr. zdravo črevesje, zdrava jetra ali kak drug važen organ. Defektno zobovje pa je tudi zelo važno vprašanje pri človeku, zlasti pri mladini.
Razvoj puške in puškarstva
Janko Ravnik
Več kot dve tisočletji je rabilo človeštvo, da se je dokopalo od čudotvornih bojnih ognjev do prvega uporabnega razstreliva, ki je bilo sposobno potisniti kamenito ali kovinsko zrno iz okorno kovane cevi v nekoliko metrov oddaljeni cilj.
Kljub temu, da so Kitajci po svoji naravi miroljuben narod, najdemo 1000 let pred n. št. v njihovih analih že beležke o neki eksplozivni snovi, ki so jo uspešno uporabljali v vojnah.
V najstarejših indijskih spisih 500 let pred n. št., v Sukraniti, pa dobimo že kar recept za izdelavo smodnika. V ta namen so kopali soliter v dolini reke Gangesa in žveplo nekje v severovzhodni Indiji.
Kmalu nato 1. 424 pred n. št. so tudi Grki v peloponeških vojnah pri obleganju Deliona uporabili nekak strašen vojni ogenj.
Grški taktik Ajajas pa navaja 1. 350 pred n. št. v knjigi »Strategica biblia«, da je bilo tako bojno sredstvo sestavljeno iz smole, žvepla, prediva, kadila in borovega žaganja.
Človek pa se ni zadovoljeval samo z zunanjimi efekti svetlobe, poka in dima, temveč je skušal pri zgorevanju razvijajočo se energijo uporabiti za potiskanje izstrelkov.
Tako je 1. 671 pred n. št. po poročilu grškega kronista Teofana cesar Konstantin Pogonates opremil svoje brodovje s »sifonami« — ognjenimi lonci in se z njimi 7 let uspešno vojskoval z Arabci.
Ko so Mongoli 1. 1232 po n. št. oblegali Kitajce v mestu Pienking, so se jih ti ubranili z nekakšnimi bombami in raketami, ki so se razletele s strahovitim treskom in 10 korakov okoli sebe vse požgale. Sestavine črnega smodnika — letečega ognja — je v svoji knjigi »Liber ignum« (knjiga ognja) 1. 1250 po n. št. opisal bizantinski Grk Marcus Graecus. En izvod te knjige se nahaja v Oxfordski knjižnici. Počasi so vesti o uporabnosti tega novega bojnega sredstva prodrle iz Orienta tudi v Evropo. Kdo in kdaj je v Evropi prvi uvedel smodnik, z gotovostjo ne vemo.
»Iznajdbo« smodnika in prvega strelnega orožja pripisujejo Konstantinu Anklitzu (menih Berthol-dus niger). Kdaj je živel, ni točno znano, skoraj gotovo pa v 13. stoletju.
Felix Hemmerlin — Matteolus (15. stol.) iz Ziiricha piše v svojem pravdnem spisu »Uber den Adel und die Bauernschaft« (O plemstvu in kmečkem ljudstvu), da so uporabljali prvo strelno orožje že okoli leta 1250.
Prvo strelno orožje je bilo zelo primitivno in grobo izdelano ter razmeroma majhnega kalibra. Sele s časom sta se razvili dve glavni vrsti, ki sta se sprva razlikovali le po kalibru, velikokalibrski top in malokalibrska puška.
Pri obleganju mesta Čedad (v drugi polovici 14. stoletja) sta dva nemška viteza streljala v mesto že s topovi in s puškami.
Najstarejše še ohranjeno strelno orožje je Tanne-berška puška s konca 14. stoletja. Napravljena je bila iz bronaste, osmerooglate lite cevi, dolžine
28 cm in 17 mm notranjega premera. Imela je posebno komoro za smodnik z 9 mm izvrtino. Zaklep je obstojal iz okrogle zagozde. To orožje je bilo nezanesljivo in Cesto tako izoblikovano, da je bilo v sili uporabljivo kot gorjača. Zato so jo imenovali Handrohr, Faustrohr, Schiesspriigel Biich-senspiess (pihalnik, strelno krepelce). Zaradi neokretnosti, počasnosti, nezanesljivosti in slabega učinka pri streljanju je razvoj pušk zaostal za razvojem topov. Puščice lokostrelcev so bile po učinku daleč nadmočne od izstrelkov iz pušk.
Angleški lokostrelci so 1. 1415 pri Azincourtu izstrelili 12 puščic v minuti, a še 30 let kasneje se je dobro izvežban strelec mučil četrt ure okoli svojega pihalnika, da je mogel izvabiti iz njega en sam, slabo učinkujoč strel. Zato je še v prvi polovici 17. stoletja artilerija streljala trikrat hitreje kot ročni strelci. Prav zaradi tega je tako strelno orožje le težko izpodrivalo strelce in pikenirje (suličarje).
V prvi polovici 15. stol. so spoznali, da se s podaljšanjem cevi izboljša probojna moč svinčenih ali kamnitih krogel. Tudi so zamenjali bronaste cevi z na trnu kovanimi, približno 1 m dolgimi železnimi cevmi. Kaliber tedanjih pušk je bil 20—30 mm, njihova teža pa okoli 20 kg. Tako podaljšane »pokalice« (Knallbuchse) so se polnile od zadaj (zadnjače). Sele, ko so se naučili kovati cev in nabijati komoro iz enega kosa, so prešli na prednjačo (Vorderlader), ki pa je potrebovala poseben nabijalnik, basovnik (Ladestock). Vžigalna luknja je bila na cevi zgoraj, kasneje pa na desni strani cevi in opremljena s ko-ritasto ponvico s pokrovcem, kamor se je dajal smodnik (Zundkraut). Strelni odsunek je prevzel tesno pri ustju cevi prikovan močan kavelj. Od tod verjetno ime kavljarka, arkebuza (Hakenbiichse), ker jo je strelec s tem kavljem zapel v zid strelne line ali naslona.
toč
Smodnik je strelec vžigal s tlečo ročno lunto — smo j ko, katera je obstojala iz približno 1 cm debele impregnirane vrvice iz lanenega ali konopljenega prediva.
Navadno sta taki puški stregla dva moža.
Sredi 15. stoletja so namestili tlečo lunto na poseben železen kavelj, ki je bil v zvezi s potezalnikom, nekakšnim predhodnikom današnjega petelina. S potegom potezalnika je strelec približal kavelj z lunto k vžigalni ponvici in vžgal naboj. Orožje je s tem postalo priročnejše in zadoščal je že en sam človek, ki se je sedaj lahko bolj osredotočil na merjenje.
Tako je nastal celin na lunto (Luntenschloss). V deževnem vremenu pa je tak način vžiganja odpovedal. Zato so kmalu uvedli kolesni celin (Rad-schloss). S trenjem jeklenega zobatega kolesca ob košček pirita (železov sulfid, Fe S->) so nastale iskre,
ki so vžgale smodnik v vžigalni ponvici. Ta način je bil znatno zaneslivejši od smojke, lunte, toda zelo kompliciran in za tiste čase nezaslišano drag. Po tej iznajdbi so se že pojavile dvocevke in poznana je bila tudi že varovalka proti predčasni sprožitvi. Pričeli so posvečati pozornost tudi zunanji izdelavi (okrasje, vložki dragocenih kovin in slonove kosti).
V	tem času so bile že v rabi muškete, ki so jih spočetka pri streljanju še polagali v posebne vilice. Najboljše muškete je uporabljal Gustav Adolf v 30-letni vojni. Imele so kaliber 19 mm, težke so bile okrog 7 kg, izstrelek je tehtal 30 g, smodnikov naboj pa — 5 g.
Opremljene so bile tudi z merilnimi napravami. Ostrostrelci so že precej zanesljivo streljali do 160 m daleč.
Približno tako je bilo strelno orožje v času, ko so se pričeli — vpadi Turkov v naše kraje. Da bi si ustvaril potrebno puškarsko industrijo doma, je cesar Ferdinand I. 1. 1558 poklical iz Liega (Luttich, Belgija) več tamkajšnjih puškarjev v Borovlje (Slov. Koroška), da bi izučili boroveljske železarske obrtnike tudi v izdelavi strelnega orožja. Tu se je s časom razvila znana industrija lovskega orožja. Posebno cvetoča doba je bila zanjo v času sedemletne vojne pod cesarico Marijo Terezijo in ko je general Lavdon oblegal Beograd.
Že stari Grki so vedeli, da enakomerno vrtenje vrženega kopja okoli vzdolžne osi mnogo doprinese k pravilnemu letu in uspešnemu zadetku. To so spoznali tudi orožarji 15. stoletja pri vrtečih se puščicah svojih samostrelk. Tako je tudi Avgust Kut-ter iz Nurnberga 1. 1560 opremil cev svoje puške z rahlimi zavoji, s čimer so se balistične sposobnosti izstrelkov precej izboljšale.
Že v 16. stoletju so se pojavili celini, pri katerih je bil ponvični pokrovec opremljen s pokončno stoječo, lahno ukrivljeno udarno ploskvijo. Pokrovec in udarno ploskev so imenovali baterijo. Petelin, na katerega je bil pritrjen košček pirita ali kresil-nika, je udarjal po bateriji. Pri tem nastale iskre so vžgale smodnik v ponvici. S tem se je začela doba celinov na kresilo (Steinschloss), ki so se kljub nekaterim pomanjkljivostim (nezanesljivost vžiga v mokrem ali vetrovnem vremenu) obdržali do sredine 17. stoletja in celo izpodrinili vse druge vrste celinov.
Za povečanje hitrosti streljanja je pripomogla tudi uvedba patron, ki so imele v papirnatem tulcu kroglo in smodnik. Vendar sta vžiglana ponvica s smodnikom še ostala.
V	17. stoletju je začelo ognjeno strelno orožje zmagovito izpodrivati hladno orožje, čeprav so se v Angliji in Franciji trdovratno upirali popolni uvedbi puške v svojo vojsko. Ko pa so baje v mestu Bay-onne (Francija) prišli na idejo in zataknili v cev nekakšno bodalo (uvedba bajoneta), da so puško lahko spremenili v nekakšno sulico, je bila kmalu vsa pehota oborožena s takim orožjem. Ko je angleški general Makey uvedel bajonet s tuljastim ročajem, s čimer je bilo omogočeno streljanje tudi z nasajenim bajonetom, so bili dani vsi pogoji za odpravo sulic, samostrelov, balester in podobega orožja.
Z uvedbo železnega nabijalnika, basovnika in konične vžigalne odprtine v 18. stoletju se je povečala hitrost streljanja. Sedaj so končno uvedli tudi vo-dilnice (ravne rise) v cevi in oploščene izstrelke (Pflasterladung). Do sedaj je namreč del smodnikovih plinov nekoristno uhajal skozi špranje med izstrelkom in steno cevi. Zato so obdali izstrelek z omaščenim usnjem, platnom ali papirjem in vse to zabili z nabijalnikom do smodnikove komore, nabo-
Sibrenica-kremenjača 17. stol.
jišča. Zadetnost se je na ta način znatno povečala. Mnogo so poizkušali, da bi nadomestili črni smodnik z drugim eksplozivom.
Pri tem je francoski kemik Berthollet 1. 1786 nadomestil soliter s kalijevim kloratom, Anglež Howard pa je L 1799 odkril pokalno živo srebro. Sicer niso s tem izpodrinili smodnika, ker so to brizantna razstreliva, pač pa so dala material za izdelavo vžigalnik kapic, netilk, ki jih je 1. 1818 uvedel Egg. Posledica tega je bila tudi iznajdba perkusijskega celina (Perkussionsschloss). Na vžigalni nastavek ali piston so nataknili vžigalno kapico. Udarjajoči petelin je to kapico prebil in povzročil eksplozijo v njej se nahajajočega razstreliva, ki je vžgalo smodnik v nabojišču cevi.
V	naslednjih desetletjih 1825—1860 so mnoge evropske armade uvedle perkusijske celine. Pojavijo se prednjače z risanimi cevmi. Doslej okrogle izstrelke nadomeste podolgovati.
V	19. stoletju se je jela tehnika vse hitreje razvijati.
Okorne prednjače so zamenjale puške, ki se bašejo od zadaj. Sicer so bili poizkusi za zadnjače že zelo stari, vendar niso uspeli, ker niso še znali izdelati tesno zapirajočega se zaklepnega sistema. Preobrat je nastopil 1. 1827 z uvedbo enotne patro-ne, ki je združila izstrelek, smodnikov naboj in vžiganje v enoten naboj (patrona), nato pa še s konstrukcijo vžigalne igle s cilindričnim zaklepom. Pred neizpodbitnimi prednostmi take konstrukcije se je tedaj morala prednjača umakniti, kljub temu, da so se puške zadnjače pojavljale že v 18. stoletju. Ko pa so Amerikanci uvedli kovinast tulec, je bila puška z basanjem od zadaj vsem drugim vrstam orožja nadmočna.
Za razliko od Lefaucheuxjevih patron je 1. 1863 iznašel Schneider patrono na centralni vžig, pri kateri je vžigalna kapica nameščena v sredini tulče-vega dna, za razliko od prvo omenjenega tipa z vžigalno iglo ob robu.
Ko je 1. 1866 iznašel švedski pirotehnik A. Nobel dinamit, je navadni, t. j. črni smodnik kmalu dobil odličnega tekmeca v brezdimnem ali nitro — smodniku. Osnovne sestavine so iste kot pri Nobelovem dinamitu, le da hitrost gorenja nitroceluloze s posebnim kemičnim postopkom (želatiniranjem) zavremo. To so nitrocelulozni ali želatinirani smodniki.
Druga polovica 19. stoletja je bila zelo plodovita s konstrukcijami raznovrstnih zaklepnih sistemov, ker prav tu je bilo treba še marsikaj izboljšati. V glavnem so zaklepni sistemi treh skupin: zaklepi s pregibno cevjo ali baskilovi zaklepi, valjasti ali cilindrični zaklepi, balvanski ali bločni zaklepi.
V	prvo skupino spadajo starejši Lefauchux, Lanca-ster in Teschner ter novejši Scott, Toplever, Roux, Greener, Nimrod, Simson-Jager, Luchs, Stendebach idr.
Za lovske puške se češče uporablja druga skupina zaklepov. To so zaklepi vojaške puške sistema
Mauser, Mannlicher in Mannlicher-Schonauer. Tretja skupina zaklepov se uporablja skoraj izključno za tarčnice (sistem Aydt, Schatzl).
Leta 1863 je iznašel belgijski polkovnik P. le Bou-lenge električni aparat za merjenje hitrosti izstrelka.
Potreba po vedno hitrejšem streljanju je po letu 1884 poklicala v življenje repetirne puške (Mauser, Mannlicher, Krag — Jorgensen, Lee, Schonauer).
S povečanjem balističnih sposobnosti orožja se je manjšal kaliber.
Pritisk smodnikovih plinov se ni več uporabljal zgolj kot gonilna sila, temveč tudi za samodejno odpiranje in zapiranje zaklepa, napenjanje celina ter izmetavanje praznih in vstavljanje celih nabojev (polnih patron). S tem je karakterizirano avtomatsko orožje. Kot prvi tak sistem je švedska S j 6-gren puška, ki pa ni več v rabi. Nadalje so se pojavile Browning, Walther, Rheinmetall — puške.
Od pištolnih sistemov so najbolj znani Mannlicher, Browning, Mauser, Parabellum.
Kakor že omenjeno je zibelka našega puškarstva stekla na slovenskem Koroškem, v delavnicah boroveljskih železarjev.
Tu je bila 1. 1878 tudi ustanovljena puškarska strokovna šola, ki so jo obiskovali tudi Slovenci.
Ze pet let kasneje so istotam odprli državno preizkuševalni co strelnega orožja.
Leta 1918, po razpadu avstro-ogrske monarhije in zasedbi slovenske Koroške po jugoslovanski vojski, je bil postavljen za nadzornika vseh puškarskih obratov v Borovljah pirotehniški strokovnjak smod-nišnice v Kamniku, major dr. ing. Viktor Jeločnik in obenem imenovan za ravnatelja Strokovne šole za puškarstvo v Borovljah.
Leta 1920, po neugodnem plebiscitu za slovensko Koroško, se je preselilo večje število puškarjev — strokovnjakov v Kranj. S sodelovanjem teh je bila ustanovljena v Kranju zadružna »Puškama«. Posamezni kakor J. Mišič v Kranju, A. Rutar v Celju, Tone in Ludvik Borovnik v Zagrebu pa so odprli svoje lastne puškarske delavnice.
Leta 1921 je bila v Kranju ustanovljena Državna strokovna šola za puškarstvo.
Leta 1925 se je udeležila Državna strokovna šola za puškarstvo v Kranju z dovršenimi izdelki učencev — absolventov graverskega oddelka, ki ga je vodil graver strokovnjak Rudef Užnik, mednarodne razstave dekorativne umetnosti v Parizu. Na navedeni razstavi je bila ta šola odlikovana z diplomo in zlato kolajno.
Leta 1929 je bila premeščena Državna strokovna šola za puškarstvo z vsem inventarjem kakor tudi s strokovnim učnim osebjem in učenci v Užice. Leta 1935 je bila ukinjena Državna strokovna šola za puškarstvo v Užicah. Ves inventar je bil izročen Tehniški srednji šoli v Sarajevu. S tem je bilo tudi konec puškarske šole v bivši Jugoslaviji.
Ponovno je poklicala v življenje Puškarsko strokovno šolo v Kranju 1. 1951 Zveza vojaških vojnih invalidov iz Ljubljane. Iz nje so 1. 1955 izšli prvi absolventi.
Divjad in škoda
Ing. Mirko Šušteršič
S hitrim razvojem gospodarstva raste tudi število prebivalstva. S tem v koraku se nenehno krči življenjski prostor divjadi. Tudi pri nas postaja pereče vprašanje, kako ohraniti našo divjad, vsaj v sedanjem številčnem stanju in telesni moči. Misel, da bi mogli v bodočnosti znatno povečati stalež, se mi zdi, spričo razvoja gospodarstva in vsega kar je s tem v zvezi, nestvarna. K temu problemu, ki bo tudi pri nas vedno bolj pereč, nekaj misli, ki niso nove, o katerih naj bi včasih razmišljal sleherni naš lovec. Pri tem postaja problem bolj pereč in boleč zaradi škode po divjadi na poljskih in gozdnih kulturah, zlasti po jelenjadi in srnjadi, z lupljenjem, objedanjem in guljenjem gozdnega drevja in s pašo na polju. Po vsem lovskem svetu in ne le pri nas se stalno postavlja vprašanje, kako zmanjšati to škodo na znosno mero. Na podlagi najraznovrstnejših znanstvenih raziskovanj, opazovanj in poskusov so se mnenja na splošno strnila v sledečih načelih in ukrepih: Vzpostavitev in vzdrževanje loviščnim razmeram ustreznega in zanesljivega staleža parkljarjev (jelenjadi, srnjadi, divjih prašičev).
Pravočasni in razmeram primerni tehnični varovalni ukrepi. Izboljšanje pašnih pogojev, po potrebi dodatno pravilno krmljenje za zboljšanje telesne moči in rogovja ter zmanjšanje gozdne škode.
Danes je že bolj ali manj dognano: Parkljarji se morejo v prostosti obdržati le, če dosledno vzdržujemo pokrajinsko, kulturno ali gospodarsko znosljiv stalež. Zaradi naraščanja prebivalstva in intenziviranja gospodarstva (naselja, industrija, promet, melioracija ipd.) je jasno, da bo moral stalež divjadi vzporedno s tem naraščanjem nazadovati, ker se življenjski prostor divjih živali nezadržno krči. Iz omejene pašne možnosti (naravne paše) sledi gospodarsko in biotsko pogojena gostota divjadi.
Zaradi prekoračenja ustreznega staleža nazadujeta zlasti pri srnjadi in jelenjadi moč (poprečna teža telesa) in razvoj rogovja. Posledica prenaseljenosti je pomanjkanje hrane ali pojavov bolezni. Dognano je namreč, da so množine paše, venKost staleža in kakovost živali v medsebojni odvisnosti.
Ugotovljeno je tudi, da je največ škode zaradi lupljenja, grizenja in objedanja v januarju in februarju, to je v času največje stiske za pašo (pomanjkanje paše). V loviščih brez zimskega
krmljenja — če gozd ne daje dovolj naravne paše — je škoda po divjadi dvakrat tolikšna kakor sicer ob pravilnem dodatnem krmljenju. Kot zasilna krma ob pomanjkanju prave paše je zimsko lupljenje, ker ima lubje znatno hranilno vrednost. Podobno je pri škodi z obgri-zo vanjem.
Cisti iglasti gozdi brez podrasti ne nudijo divjadi potrebne paše. To nudijo mešani prebiralni gozdi z vsemi vrstami drevja in grmovja v vseh starostih. Pri nas so to predvsem slabo gojeni kmečki gozdi, toda ne steljniki. Pomisliti moramo, da ima umetna pomladitev s saditvijo le 4000 do 8000 mladic na hektar, medtem ko naravna pomladitev da tudi več sto tisoč mladic na hektar. Jasno je, da na takih bujnih naravnih pomladitvah škoda z objedanjem prav malo ali nič ne pomeni, razen tega jih narava odlično preskrbi — zastonj.
Mimo tega je možno s pravilnim gojenjem gozda vzgojiti grmovje, čigar poganjke in popje rada objeda divjad, ne da bi trpela vzgoja lesa. S pritalnim rastjem pa ščitimo hkrati gozdna tla in jih zboljšujcmo, ker je apnenje gozdnih tal pri nas povečini še predrago. Za pašo divjadi skrbimo tudi z napravo gozdnih njiv in travnikov, ki v znatni meri odvračajo divjad od gozdne škode.
Koder torej primanjkuje naravne paše, pri nas pretežno le v hudih zimah, je v izogib prevelike škode potrebno dodatno krmljenje. Za ta namen je trepa postaviti in vzdrževati dovolj krmišč in jih pravilno porazdeliti po lovišču. Krmilnice oziroma krmišča morajo biti ustrezna za vsako vrsto divjadi in prav posebej prilagojena srnjadi, ki se le počasi in nerada privadi krmiščem. Pri tem je treba nuditi pravo krmo in ob pravem času. Srnjad se namreč ogiblje večjih krmišč, krmilnih koč — v nasprotju z jelenjadjo. Zato so zanjo primerne jasli (parne) pod drevjem in okolici prikrite. Po razmerah v lovišču (velikost lovišča, naravna paša, vrste divjadi, ravnina, hribovje, gorovje) je treba na 5 do 20 glav divjadi postaviti po eno krmišče; za srnjad manjša in več, da lahko pride v vseh predelih do njih. Srnjad je zvesta svojemu kraju in se ne premika rada na večje razdalje kakor jelenjad. Za jelenjad so na mestu dovolj velike krmilne koče, ki jih zalagamo le vsak drugi mesec in jih nadzorujemo na teden ali dva. Pri srnjadi je treba krmo obnavljati najmanj tedensko, bolje vsak drugi ali tretji dan. Krmišča pa je treba pripraviti — zlasti za srnjad — že do septembra in ji polagati nekaj hrane, da se nezaupljiva srnjad privadi in si ob potrebi upa brez obotavljanja do krmišč. Najtežje je srnjadi nu-ti tako krmo, ki jo rada vzame. Nepoznane, čeprav dobre, se ne bo dotaknila. O ustrezni hrani in načinu krmljenja je v našem lovskem tisku dovolj objavljenega. Nikakor pa ne silimo
srnjadi s senom, ker je zanjo komaj le sprejemljiva prav mlada (tretja košnja — otavič) otava, na pol mešana s travno ali mlado domačo krmilno deteljo. Ob krmljenju, zlasti suhi krmi, pa moramo misliti na tekočo vodo, ki jo divjad potrebuje.
Pomniti pa moramo, da je krmljenje le dodatna hrana, kot pomoč v stiski. S preobilno krmo ne smemo divjadi pomehkužiti, razvaditi, da se poleni ali postane preveč domača. Ostati mora pač divjad, oprezna, odporna in da se zna sama poiskati čimveč naravne hrane. Vsaka pomehkužena in predomača divjad je zapisana predčasnemu poginu.
Naprava za streljanje na bežečega Foto c. Pogačar zajca
Streljanje za prvenstvo Lovske zveze Slovenije
je bilo letos 5. julija na strelišču LZS v Ljubljani (Tomačevo). To pot je bilo kombinirano streljanje na umetne golobe in umetnega zajca. Tekma je bila po udeležbi in kvaliteti do sedaj najboljša te vrste. Na pobudo in s pomočjo komisije za strelstvo pri LZS je bil dograjen še objekt za streljanje na umetnega bežečega zajca. Svoj čas je bilo tako streljanje in na tarčo srnjaka zelo uvaževana lovsko strelska disciplina. Po pravilih Strelske zveze Jugoslavije so streljali dve seriji po 25 golobov. Zadeti golob je štel eno točko. Poleg tega je vsak tekmovalec streljal na 6 tarč bežečega zajca in dobil po dve točki za pogodeno tarčo. Skupni možni dosežek točk je bil torej 62 točk.
Tarča umetnega zajca je iz železne pločevine v poldrugi naravni velikosti, pritrjena na železna kolesa, ki teko po tračnicah. Na prsnem delu (glej sliko) je zajec »dvojen«. Spodnja plast se ob zadostnem udaru šiber odmakne in zajec se postavi na glavo, medtem ko se pri zadetku zgolj v zadnjo polovico to ne zgodi. Na strelčev klic steče tarča s hitrostjo 1,70 m/s čez vidno 5-metrsko polje. Strelna razdalja je 35 metrov in se strelja le enkrat s šibrami št. 12. Z razliko od streljanja na umetne golobe se tukaj sme puška priličiti šele, ko se tarča pokaže.
Za letošnje prvenstvo so področne lovske zveze prijavile 11 petčlanskih ekip — večinoma z zamudo (verjetno zaradi tradicije). Ekipa LZ Trbovlje je izostala in tako je bilo skupno s posameznimi tekmovalci 53 strelcev. Žrebanje štartnih številk in razdelitev na skupine je bila že dan prej, kar se je obneslo. Neugodno je bilo, da Lovska zadruga ni dobavila naročenih golobov v soboto pred tekmovanjem — za trening. Zvečer in zjutraj pred tekmovanjem je deževalo, kar je bila druga nevšečnost in kar je očitno vplivalo na tekmovalce in na začetek tekmovanja. Tekmovalce je pozdravil član izvršnega odbora in predsednik komisije za strelstvo pri LZS, Janez Bulc in jim želel čim več uspehov.
Po končani prvi seriji je bilo očitno, da bo ekipi Ljubljane težko odvzeti tradicionalni primat. V konkurenci posameznikov je državni prvak Jože Zad-
Državni prvak 1963 in republiški prvak 1964 Jože Zadnikar strelja
Foto C. Pogačar
Strelska ekipa LZ Videm-Krško,
vsi strelci iz LD Globoko	Foto C. Pogačar
Jože Zadnikar	Foto J- Bulc
nikar (Ljubljana) s 100 ®/o zadetkov v prvi seriji prevzel vodstvo in zmagal. Borba za drugo> ozir. za tretje mesto med Dimicem (Ljubljana) in Zorčičem (Ptuj) se je odločila šele s četrto serijo za Zorčiča kot boljšega.
Prireditev je bila na splošno dobro organizirana. Streljanje je trajalo skoraj do 20. ure. Zmagovalna ekipa je prejela prehodni pokal predsednika Izvršnega sveta, zmagovalec - posameznik pa prehodni pokal bivše Uprave gojitvenih lovišč. Poleg tega je deset najbolje uvrščenih tekmovalcev prejelo praktične nagrade, ki so jih prispevala nekatera podjetja. Lovska zveza pa je prvim desetim posameznikom in prvim trem ekipam podelila diplome.
Uspehi:
Posamezniki:	1. Jože Zadnikar (Ljubljana) 57
točk, 2. Otmar Zorčič (Ptuj) 53, 3. Peter Dimic (Ljubljana) 53, 4. Bogdan Jež (Ljubljana) 52, 5. Zoltan Rajh (Maribor) 47 točk — dalje Samec (Celje) 47, Vrbinc (Ljubljana) 46, Lukman (Maribor) 46, Pann (Celje) 45, Brinovec (Maribor) 44 itd.
Ekipe: 1. Ljubljana 208 točk, 2. Maribor 175, 3. Ptuj 168, 4. Pomurje 165, 5. Celje 147 točk — za temi Videm-Krško 145, Novo mesto' 140, Kranj 123, Koper 104, Gorica 87.
Za ekipno uvrstitev so se upoštevali dosežki štirih najboljših posameznikov v ekipi. Pohvalna je homogenost ekipe Maribor. Celje se je lepo uvrstilo. Značilno za Videm-KrškO' je, da so ekipo sestavljali zgolj člani LD Globoko. Letošnje prvenstvo LZS je v celoti uspelo.
Novi republiški prvak nam je tudi odgovoril na nekaj vprašanj.
Vprašanje: Letošnja konkurenca je bila dokaj močna, vendar je bila tnoja zmaga prepričljiva. Ali je to rezultat treninga ali je tudi nekoliko »športne sreče«?
Odgovor: Brez dvoma je to rezultat rednega treninga skozi vse leto. Seveda ima včasih tudi športna sreča prste vmes.
Vprašanje: Kaj meniš o kombiniranem streljanju ozir. ocenjevanju?
Odgovor: Za prvenstvo v streljanju se mi zdi načelno pravilno ocenjevanje v več strelskih disciplinah. Le tako je možno dejansko presoditi strelčeve sposobnosti. Treba pa je točkovno vrednost zadetka v posamezni disciplini skrbno proučiti in prilagoditi težavnosti streljanja Menim, da je bil to pot golob : zajec točkovni disproporc. Vredno bo tudi razmisliti o predlogu za streljanje na tarčo bežečega srnjaka ali prašiča.
Vprašanje: Lovska zadruga je nalašč za to tekmovanje pripravila posebno municijo; kaj sodite o tej municiji?
Odgovor:	Po strelskih učinkih sodeč je bila
municija odlična, saj je bil odstotek slabih nabojev minimalen. Omenim naj še, da že več let pričakujemo municijo iz podjetja »Kamnik« v Kamniku. Bojda so še težave z uvozom tulcev in Sinoxid netilk. Bojim pa se, da bi bili ti naboji za splošno rabo predgragi.
Vprašanje:	Letošnje državno prvenstvo bo
oktobra v Ljubljani. Kakšno uvrstitev pričakuješ od slovenskih strelcev — in od sebe?
Odgovor: Pričakujem, da bo naša ekipa v letošnjem prvenstvu SFRJ dosegla drugo mesto. Jaz osebno se bom moral krepko potruditi, če bom hotel ohraniti naslov. Dvomim pa, če mi bo uspelo doseči lanski rezultat (96 e/»), ker so golobi ljubljanskega strelišča zelo »hitri«. Sicer bom pa moral s streljanjem malce popustiti — ker sem zapustil samski
Dvanajsterak z izrednim rogovjem
Nada Kastelic
Novembrski lov na Belju predstavlja poseben doživljaj, za slovenske lovce zelo zanimiv iz več razlogov. Predvsem je lov na ravnini, ki spominja na stepo, obraslo ponekod s trstiko, visoko do štir:h metrov, prav tako z gozdom, ki ni negovan in spominja na pragozd. Naš lovec se počuti kakor v čisto tujem okolju. Z druge strani smo mi tudi navajeni loviti srne in jelene v gozdu peš, medtem ko se v rezervatu Belje voziš v vozu s konjsko vprego. Ni to toliko zaradi udobnosti, kakor si to nekateri predstavljajo, temveč zaradi potrebe. Ce hočeš priti do divjadi, moraš prevoziti samo v enem dnevu več ko 50 do 70 km in to preko ogromnih travnikov, podobnih stepi, preko grmovja, porušenih debel in močvirij, skozi goste predele, zarasle z mogočno trstiko.
Ena od največjih zanimivosti, za katero sem slišala prvič na Belju, je, da se jelen ne boji ljudi, če se
vozijo z vozom. Brž ko pa lovec stopi na tla, žival takoj zbeži. Imela sem nenavadno srečanje s čudovitim jelenom dvajseterakom, ki je stal kot mogočen kralj z dvignjeno glavo komaj dva do tri metre od voza in nas občudoval, ne da bi se nas bal ali zbežal. V zvezi s tem sem se spomnila afriških rezervatov, kjer imajo' zaščitene primerke živalskega carstva, ki brez vsakega strahu pridejo k avtomobilu, da jih lahko ljudje občudujejo. Tako je tudi naš dvanajsterak stal pred nami In nas navduševal s svojo lepoto. Zavedal se je, da nanj ne smemo streljati. Kdor je že lovil na Belju, ve, da se neštetokrat dogaja, da vidiš mnogo takih jelenov, ki jih ne smeš streljati. Loviš pa tudi lahko po več dni, preden prideš — če prideš — do strela.
Sreča, kakršno sem imela sama, pa je verjetno res redka. Namreč, že prvi dan po težki vožnji po lovišču sem naletela na izredno lepo razvitega jelena, z lepo trofejo, a za gojitveni odstrel. Srce mi je zatrepetalo. Bo ta jelen moja trofeja? Ali ga bo »čika« Marko dovolil? Od njegovega »da« je bilo odvisno moje najzanimivejše poglavje v mojem lovskem življenju.
Opoldne smo krenili iz lovske baze Belja, iz centra gojitvenega lovišča Košutnjak, ki nas je prisrčno sprejelo in nam organiziralo lov ter nam dodelilo za spremljevalca »čika« Marka, lovskega nadzornika, ki nas je poučil o njihovi lovski disciplini in načinu lova. Ker sem bila s svojim možem Stanetom in ker sva oba imela dovoljenje za odstrel, naju je izkušeni »čika« Marko izprašal o orožju, s katerim sva nameravala streljati. Bila sva skoraj kot na izpitu. Ko smo prebredli prvo prepreko, smo sedli na voz, ki ga je upravljal postaven fant Ja-nika, ki zelo dobro pozna lovišče in se razume na divjad. Ob tej priložnosti nam je »čika« Marko povedal, da sem četrta žena-lovec v rezervatu Bel j e. Pred menoj je lovila ena Nemka, ena Italijanka in kot prva Jugoslovanka Mira Gradišar iz Celja. Med razgovorom in natančnim opazovanjem okolice smo naleteli na prvo skupino jelenov. Bilo jih je osem. Ker so se neprestano premikali, smo jih morali z vozom obkrožati, da bi lahko Marko ugotovil, če je kateri za odstrel in da bi bil tudi strel bolj pripraven. To obkrožanje je trajalo približno pol ure. Medtem je vprašal »čika« Marko, kdo bo prvi streljal? Mož Stane je prepustil prvi strel meni. »Čika« Marko se nasmeje in reče: »Ravno to sem pričakoval.« Ko je lansko leto lovila Mira Gradišar, ji je tudi njen mož prepustil prvi strel. Ko' smo se jelenom zopet približali, je »čika« Marko pokazal na jelena in rekel: »Tega lahko streljate.« Na žalost pa je že zbežal, preden sem imela priložnost dvigniti puško. Kmalu za njim pride drugi še večji in Marko šepne: »Tudi na tegale lahko streljate.« Ker nisem hotela zgubiti niti sekunde, sem takoj namerila puško. In že spet se prestopi, jaz pa malo potegnem in sprožim. Padel je kakor izpodkopan in obležal v ognju. Strel je bil smrten, saj je bil zadet visoko v pleče.
»Bogami, ženo, kakav hitac!« se začudi »čika« Marko. »Kaj, mar je kaj narobe,« sem pomislila, »ali sem ga kaj polomila?« »Ne, greške nije bilo, naproti v, iznenadjujuči pogodak,« odgovori Marko. Ostala sem brez besed. Prižgali smo cigareto. Po pravilih moraš nekaj časa počakati, preden greš do plena. Počasi smo šli do jelena. Ob pogledu nanj mi je srce zatrepetalo, še bolj pa, ko sem zagledala čuden izraz na obrazu »čike« Marka. Nekaj časa gleda jelena, nekaj časa mene. Bil je osupel in navdušen: »Kakšen primer, kakšna trofeja?! Poglejte samo, kaj ima na rogovju! Na takšnega jelena je treba čakati vsaj sto let. To bi bil lep primer kot trofeja za naš muzej.«
Izza rože in nad njo ima čuden izrastek za veliko človeško dlan, iz katere raste več rožičkov. Zares
fantastičen primer! Moje navdušenje se je vse bolj stopnjevalo. »Čika« Marko je odtrgal robidovo vejico, jo pomočil v kri in mi jo podal na svojem klobuku. Z veseljem sem jo zataknila za klobuk. Janika je očistil jelena, ga naložil na voz in z radostjo v srcu smo krenili nazaj na upravo Košut-njaka.
Na Belju smo ostali še tri dni. Vsak dan smo prevozili 50 in še več kilometrov, videli ogromno jelenov, toda nikakor jim nismo' prišli na strelno daljavo, ali pa ni bilo med njimi jelena za odstrel. Bili smo že pošteno utrujeni. Ostalo nam je samo še eno dopoldne, ki ga je moral izkoristiti moj mož Stane. Zato smo se dogovorili, da vstanemo bolj zgodaj, še pred četrto zjutraj. Bila je še trda tema in hladno, ko smo krenili. Pripravljalo se je k dežju in veter je močno bril. Prevozili smo že precej kilometrov, noč je že prešla v dan, ko zagledamo skupino jelenov, ki pa so takoj zbežali. Ker pa se »čika« Marko zelo dobro spozna v lovišču, je takoj vedel, kam so se zatekli. Zato je predlagal, da ostaneta on in mož Stane pri veliki stari vrbi, kjer sta imela dober zaklon, Janika in jaz pa da z vozom obideva goščo (barje) in potisneva jelene proti njima. Tako se je tudi zgodilo. Toda jeleni so sc neprestano premikali v nasprotno' smer in stalo naju je precej truda, preden sta se dva odcepila od skupine in šla v smeri proti stojišču. Janika in jaz sva jih imela na deset metrov in bi lahko izbirala za strel, katerega bi hotela. Bila sva že nestrpna. Iznenada poči strel! Oba sva se oddahnila. Počakala sva nekaj trenutkov, nato pa se bližala smeri, od katere je odjeknil strel. Zagledava Marka, kako maha z rokami in pripoveduje, kakor da bi se kregal in moža Staneta, kako gre potrt poleg njega. Kaj sedaj? Njun izgled je bil tak, kakor da je strel zgrešil.
»Kaj je?« vprašam prva. »Nič,« odgovorita oba v en glas.
»Nemogoče,« se začudim. Vedela sem, da je mož dober strelec in da redko zgreši. Ostali smo začudeni. Tedaj se Janika nasmeje. Z obraza »čika« Marka je razbral, da je strel pogodil in da sta naju potegnila. Tudi ta jelen je bil lep dvanajsterak. Tako sva oba z možem odšla iz Belja z lepimi spomini in lepima trofejama. Moram reči, da se morava za uspehe zahvaliti izurjeni pomoči »čika« Marka in kočijaža Janike. Prav tako se zahvaljujem zelo dobri organizaciji lovske uprave Košutnjak, ki naju je tako gostoljubno sprejela in nama organizirala bivanje in lov v rezervatu Belje. V spominu nama je med drugim ostal tudi njihov lep in bogat muzej, ki zasluži, da si ga ogleda vsak lovec, ki se zadržuje v gojitvenem lovišču Belje.
Te vrste poklanjam svojemu očetu za njegov 86. rojstni dan. Mnogo mi je dal v življenju, med drugim mi je odprl tudi oči za naravo in mi vcepil toplo ljubezen do njenega stvarstva. Ob mislih na skupno polhanje z njim, bratom in domačini — Rakovčani se predajam prijetnim in nepozabnim spominom.
Milan Šušteršič
Oče je naju z bratom vodil na polhanje že v rani mladosti; brata, ko je bil že v gimnazijskih razredih, mene pa še preden sem začel hoditi v šolo. Vse od takrat nisem več opustil vsakoletnega pol-hanja. Polham še danes, čeravno sem daleč od doma. Četudi mi je tu postal lov na divjad zelo drag, je moj najlepši dopust v jeseni, ko se povrnem v globoke gozdove Rjavega griča, Bizarje-vega laza in Zavrlovega griča.
Mnogokrat sem s posebnim užitkom prebral vse, kar so pisali o polhu, tako Valvazor, Brehm, naš Erjavec, Jurčič in vsi oni, ki so v raznih člankih in črticah opisovali tega sivčka in njegov lov. Pri vsem tem pa sem občutil neko vrzel, če jo lahko tako imenujem, ki je izražena morda v tem, da je naš način (notranjski) lovljenja nekoliko drugačen od drugih in da manjkajo tiste podrobnosti iz življenja polha, ki sem jih sam ugotavljal in doživljal pri tolikoletnem lovljenju. Prav to vrzel želim dopolniti.
Pri nas lovimo polhe v glavnem na tri načine. Prvi in najbolj pogosten način je, da se nastavljajo pasti, »skrinjice« že popoldne in da polhar z nastav-
ljanjem konča že pred mrakom ter se še isti večer vrača domov. Tako so skrinjice nastavljene preko vse noči. Naslednji dan pa se je treba podvizati, zgodaj vstati še za noči, da pridemo v gozd k skrinjicam še pred svitom,, zato da ne bi kak nepoklicani pobral ujetih polhov in še celo s shrinjicami vred. Ob količkaj vidni dnevni svelobi hodimo od stave do stave, navadno od drevesa do drevesa in pobiramo ujete polhe v nahrbtnik ali žepe. Hkrati se pobirajo tudi skrinjice, tudi one, ki so na žalost polharja ostale odprte oziroma prazne. Prazne se sprožijo in vlagajo v vrečo, ki se nosi ponavadi kar preko ramen. Če je bil ulov obilen ali pa vsaj zadovoljiv (v razmerju ujetih polhov s številom skrinjic), je znak, da smo zadeli, oziroma po polharskih sposobnostih izbrali dobro mesto »punt«, tako da je izgled na ponoven uspeh na istih stavah. V takem primeru pobrane skrinjice spravimo v vreči kar med skale, nekoliko proč od mesta in vrečo pokrijemo z mahom, listjem ali dračjem, da je čim manj opazna. S tem odpade prenašanje skrinjic domov in nazaj. Mesto pa si je treba dobro zapomniti, sicer je veliko iskanja in slabe volje ob popoldanski vrnitvi.
Skrinjic pa ne puščamo v gozdu, če nameravamo nastavljati daleč proč, ali pa so znaki, da bo v kratkem deževalo in ne najdemo^ previsnih skal, ki bi zadrževale mokroto. Kajti, če se skrinjice namočijo, napoje, se navadno težko odpirajo in sprožajo, oziroma se prepočasi sprožajo, če se sploh.
Naj lepši, najprijetnejši, poln doživljajev in vtisov za polharja, pa tudi za nepolharja, je drugi način lovljenja, to' je lov »čez noč«. Na polhanje čez noč gre več polharjev ali vsaj dva, rediko en sam. Lov se navadno izvaja skupno in se zato skrinjice združijo. Vsak od udeležencev dela in opravlja določeni mu posel. Ulov polhov se deli po številu udeležencev ali po številu skrinjic. Kadar obrodi bukev, hrast, jelka, ali vsi hkrati, je polšje leto in seveda lov najuspešnejši. V takem letu je zlasti mnogo mladičev in ko ti odrastejo, je lov na višku. To je v drugi polovici septembra in skoraj ves oktober do Simona in Juda, ko jih vrag odžene spat. Mladiči ob sesanju zelo hitro rastejo in mati jim začne do-našati naravno hrano, to je gozdne plodove in semena. Kmalu pa jih morajo že sami pobirati po tleh, ko jim jih stara meče z drevja. Mladiči pa brž godnjajo in že sami tekajo po drevesih in si iščejo hrane. V teh mesecih polhi neprestano žro, zlasti pa zadnje tedne pred zimovanjem. Zro pa toliko, da kar »cvetejo« v masti in se komaj gibljejo, ko odhajajo v zimsko spanje. Takrat so kot stave zelo primerni in uspešni čoki. To so debela, kladasta, bolj kratka in zverižena debla bukovih dreves. Po teh čokih se prav radi sprehajajo ti izpitanci. Mraz in sneg ne spravita polha v zimsko spanje, ker ta nagonsko občuti, da mora biti za to čimbolj rejen. Nažene ga pa čas, to je navadno 28. oktober. Po tem času so polhi zelo redki in prihajajo le še kakšen dan iz svojih polšin. Neko leto v začetku oktobra je zapadel sneg do kolen. V polharski strasti in vnemi sem šel vseeno nastavljat, čeravno mi je oče svetoval, naj ne nosim skrinjic »zračit«. Na moje veliko veselje in presenečenje sem opazil po tleh vse polno svežih, značilnih polšjih ogrizkov okrog stav, do katerih sem prišel. Jasno mi je bilo, da kljub snegu polhi pridno nadaljujejo z nočnimi pohodi in žret-jem. Takrat je bilo stavljenje prav lahko, saj so ti odmetki žira točno kazali, katera drevesa polhi obiskujejo. Zvečer mi oče nikakor ni hotel verjeti, dokler jo' drugo jutro nisva skupno mahnila na pobiranje in vzela skoraj iz vsake skrinjice polha. Preden krenemo »čez noč«, je treba vse temeljito pripraviti. Glavno je, za kateri predel gozda se odločimo, da ugotovimo kakšne stave so tam in koliko skrinjic bomo lahko tam postavili. Zato je treba predhodno gozd pregledati glede obroda in odmetanih sadežev oziroma luščin pod drevjem. Prezreti ne smemo morebitnih ražnjev in pogorišč, ki pričajo, da so> bili tam že polharji. Treba je tudi pregledati in popraviti skrinjice. Za hitrejše nastavljanje vabo že doma s tanko žico navežemo okrog klinca, ki je važen del sprožila pri skrinjici. Za vabo so najboljše suhe hruške, suhi rožiči, krhlji, ki se tesno oprimejo klinca in jih tako polhi teže snamejo ali pojedo kakor koščke svežih jabolk, hrušk itd. Pozabiti tudi ni »mazila«, s katerim se v gozdu maže vaba in odprtina v zgornjem delu skrinjice, kar privablja polhe. Za mazilo je špirit ali žganje, kateremu dolijemo nekaj jedilnega olja, da zadržuje dalj časa tekočino in vonj. Z dodatkom nekaj kapljic janeževega ekstrakta je mazilo še bolj dišeče in uspešnejše.
Kako uspešno je mazilo, naj omenim primer, da je oče, ko ni imel več vabe, ovil košček krpe okrog klinca in jo namazal in naslednje jutro je bil v srkinjici rejen polh.
Za sekanje ražnjev je nepogrešljiva sekirica. Teh pa ni treba sekati, če že leže okrog stav letošnji ali iz
prejšnjih let. Stare ražnje je treba preizkusiti na preperelost, da bi se pri nastavljanju in snemanju z dreves preveč ne lomili.
Skrinjica je lesena in ima ime po svoji obliki. Na .zgornji strani je podaljšana v ploščat rep, v kar-terem je 1 dO' 2 cm velika luknja. Nadaljnji opis pa opuščam, ker je treba to past videti, da si jo v njenem delovanju pravilno predstavljamo. Ko je skrinjica naprožena, spodaj zaprta, vaba in odprtina namazana, zataknemo ošiljeni konec ražnja (prekle) v luknjo in skrinjico položimo na vejo ob deblu, da se ob veji zagozdi in tako trdno »leži«. Dolžina ražnja se ravna po drevju, kjer nastavljamo. Tako je včasih treba tudi do 8-metrske ražnje ali celo daljše. Navadno pa niso čez tri metre dolgi. Če pa polhar z ražnji le ne doseže potrebne višine, mora pač splezati na drevo. Pri tem je zelo dobrodošel pomagač, ki podaja skrinjice kar na ražnju, da plezajočemu ni treba preveč visoko lezti.
Past deluje tako, da ob sprožitvi zgornji pokrovček s precejšnjo močjo polha zgrabi za vrat in ga zaduši. Polh pa je zelo trdoživ in če vzmet ni dovolj močna, se zmuzne iz pasti. Marsikateri se reši iz skrinjice. Skrinjice se napravijo iz bukovega, javorovega, lipovega lesa, najboljša pa je orehovina. Če se skrinjice dolbejo, mora biti les tako debel, kot je skrinjica visoka. Za zbite skrinjice se pa uporabljajo primerne deščice. V novejšem času delajo jeklena sprožila pri skrinjicah; zato delovanje ni odvisno od vlage kakor pri lesenih. Uporabljajo pa se tudi docela železne in delno jeklene pasti — navadni skopci. Te pasti se največ uporabljajo na tleh pri polšinah in na debelih čokih. Za napravo drv je potrebna močnejša sekira. Ogenj mora stalno goreti in greti, zlasti če je polharjev več. Proti koncu lovne sezone so namreč noči že mrzle. Za mrzle noči se napravi ležišče med dvema ognjema. Pri tem pa mora en polhar stalno bedeti, da iskre ne zažgo obleke in odej spečih, ali da ne zanetijo
gozdnega požara. Najvarneje je zakuriti v kotanji, ki jih je na kraškem svetu dovolj ali pa se kurišče obstavi s kamenjem. Ležišče se nasuje s steljo in obloži z iglastimi vejami, mahom, praprotjo in podobnim. Za daljše polhanje postavijo tudi kolibe iz vej in lubja (kožarice). Ležišča se na debelo nasteljejo z jelovimi ali smrekovimi vejicami in suhim mahom.
Čez noč pa so nujno potrebne tudi dobre luči. Najboljše so karbidovke, dobre so tudi baklje, najboljše pa električne svetilke. Luči so potrebne za nočne obhode, za pregled skrinjic. Če polhar z lučjo ne more ugotoviti, če je polh ujet, polhar nekoliko dvigne raženj in s tem skrinjico malo potrese. Če se namreč polh ujame, kline pade na dno in tako ob stresanju ropoče. Pogled na ujetega polha je doživetje, ki polharju izvabi smehljaj pa tudi vrisk veselja. Obhoda sta dva, prvi okrog 22. ure, drugi po eni uri. Če je polhov mnogo in se dobro love ter polharji mladi, šarijo po gozdu vso noč. Vodeči obhodniki so polharji, ki imajo dober spomin, predvsem pa čut orientacije, saj so skrinjice včasih nastavljene in razmetane tudi po 2 km vsaksebi. Vseh skrinjic ponoči nikakor ni mogoče najti, zlasti če jih je 70, 100 ali celo več.
Za kontrolo polharji oštevilčijo skrinjice in si pri nastavljanju številke zapisujejo.
Za tešitev lakote preko noči polharji pečejo v žerjavici krompir in ga mažejo še toplega s presnim maslom. H kruhu jedo slanino, proti žeji pa jabolka in hruške. Če se udeleže tudi žene, kuhajo golaž in črno kavo. Prileže se tudi požirek žganja ali vina, če jim je voda premrzla.
Za nočno polhanje je treba pripraviti skrinjice, sekire, luči, mazilo, hrano, pijačo, odeje in vse to včasih daleč prenesti v gozd. Tako mora večkrat polhar nesti tudi 40 do 50 skrinjic.
(Konec pride)
Foto A. Koprivnikar
Lov nekdaj in danes
Že kot pastirček sem vzljubil gozd in njegove prebivalce. Moja največja želja je bila, da bi postal lovec. Svojo željo sem zaupal takratnemu županu in lovskemu zakupniku Janezu Urbasu. Obljubil mi je, da mi bo priskrbel orožni list za puško, ki sem jo dobil od očeta, vendar šele ta» krat, ko bom izpolnil 21 let. Ko mi je končno le prinesel orožni list, sem večkrat stopil v gozd in marsikatera šoja je postala moj plen. Ko je zato izvedel lovski zakupnik, mi je strogo prepovedal vstop v lovišče s puško brez njegovega dovoljenja. Odslej sem nestrpno pričakoval dan, ko bom smel zopet na lov. Ker sem vedel, da bom smel na lov le, če mu bom pri delu pomagal, sem doma garal in se trudil, da je bilo delo prej opravljeno, da sem lahko šel pomagat zakupniku pri delu.
Na lovu sem rad prisluhnil razgovoru starejših lovcev. Ob takih pogovorih sem se marsičesa naučil.
Nekoč sem se zelo razveselil, ko sem na mizi pri gospodu županu našel »Lovca«. Ves vesel sem ga odprl in pričel brati. Tedaj je stopil v sobo zakupnik, mi iztrgal »Lovca« iz rok in mi dejal, da jaz tega ne smem brati, ker je to samo za lovske zakupnike. Ta prizor je videl neki Ačko — vojni referent — in mi, ko sva bila sama, rekel, da lahko tudi jaz postanem član Lovskega društva in dobivam »Lovca«. Na mojo prošnjo je stvar res uredil in tako sem postal član Slovenskega lovskega društva.
V tistih časih je bil pri nas sta-lež divjadi popolnoma drugačen kot dandanes. Najbolj se je to poznalo pri srnjadi, ki je bila takrat silno redka. Bil sem star nekako 19 let, ko sem videl prvo srno. Danes že skoraj ne najdete predšolskega otroka, ki še ne bi videl srne.
Roparice, predvsem, lisice so bile zelo razmnožene. Na pomlad in
proti poletju je lisica redno prihajala na dvorišče in delala občutno škodo med kokošmi. Spominjam se, da sem jo še kot otrok videl tudi večkrat na dan v bližini hiše. Zajcev je bilo manj kot sedaj, toda divjih kokoši in petelinov je bilo precej, kljub tolikim roparicam.
Da so bile takrat roparice tako pogoste, so bile krive tedanje lovske razmere. V ilustracijo naj navedem nekaj primerov.
Kot mlad lovec sem nekega poletnega jutra ves vesel nesel zakupniku prvo uplenjeno lisico. Za to me je pošteno okregal in mi rekel, da se lisice streljajo pozimi in ne poleti, ko nima kožuh nobene veljave. Ker je bil skopuh, mesa ni vrgel stran, ampak so ga skuhali hlapcem in dninarjem, ki so dobili zaradi tega vsi drisko. Enako sem bil deležen kritike, ko sem mu prinesel v jeseni kuno zlatico.
Nekoč je oče tedanjega zakupnika napovedal za nedeljo lov. Ko so zjutraj lovci prišli, jih je poslal same v gozd, ker je moral pomagati kravi pri telitvi. Čez nekaj časa se je eden lovcev vrnil in mu povedal, da so izsledili srno. Gospod Urbas je seveda pustil kravo in takoj odšel z lovci za srno, dokler je končno niso dobili.
Na nekem lovu sem med razgovorom vprašal starejšega lovca, zakaj so pri nas srne tako redke. Odgovoril mi je, da je to čisto logično, saj ima srna mesa za deset zajcev.
Ti primeri jasno kažejo na slabe strani lovstva v stari Jugoslaviji. Lovski zakupniki, razen nekaj častnih izjem, so vse preveč imeli lov kot pridobitno panogo in ne kot šport. V lovu so iskali samo koristi, toda v lovišče niso vlagali ničesar ali zelo malo. Izjeme so seveda bile in tem vsa čast.
Za časa okupacije se je to klavrno stanje še poslabšalo. Roparice, predvsem lisice, so se silno množile. Lovci smo sicer imeli dovoljenje za nošenje orožja, vendar
smo se lahko udeleževali le skupnih lovov. Novo postavljeni lovski zakupnik je priredil vsako jesen le dva skupna lova in to je bilo vse. Na teh lovih je padlo nekaj zajcev in srn, ki so bile tedaj že nekaj številnejše.
Lovci sami nismo smeli svojevoljno zahajati v lovišče, novi lovski zakupnik pa tudi ni posvečal posebne pažnje roparicam in tako so se, kot že rečeno, predvsem lisice močno razmnožile.
V jeseni leta 1945 pa smo se zbrali in ustanovili lovsko družino. Najprej smo napovedali oster boj roparicam. Uničevali smo jih predvsem s puško, mnogo uspeha pa smo tudi imeli s cianovodikovimi ampulami. Do danes smo lisice že močno iztrebili in lahko rečem, da ne povzročajo občutnejše škode. Srnjad smo z gojitvijo in planiranim odstrelom uspeli dvigniti na zadovoljivo raven in to bi radi dosegli tudi pri zajcih.
Mirko Weingerl LD Gaj nad Mariborom
Lisica na hruški
Lani v juniju okoli polnoči me zbudi mati, da je verjetno prišla lisica nad kokoši, ki spe na hruški, ker se tako kregajo in kokodakajo. Brž vstanem, vzamem puško in grom kar v spodnjih hlačah in copatah. Mati je vzela s seboj žepno svetilko, ker je bila noč temna. Previdno sva šla proti hruški, jaz spredaj s puško, mati za mano, da bi zasačila lisico. Ob hruški nisva nič opazila, a kokoši so bile vseeno nemirne. Zato sem se hotel vrniti v posteljo, ko mati reče, da hoče vendarle prešteti kokoši, če lisica ni katere odnesla in posveti med veje. Kar presenečeno vzklikne: »Vidiš zlomka, lisico na veji!« Takoj priskočim in zagledam lisico, potuhnjeno in prižeto na debeli veji. Brž sem tatici s strelom upihnil roparske nakane.
Franc Puc, Podpeca
Foto dr. Vodnik-Romanič
Foto dr. Vodnik-Romanič
Sive čaplje
Navdušen ljubitelj narave dr. Miro Vodnik je bil tisti, ki mi je zaupal, da so se v našem lovišču naselile čaplje. V gnezdu da so štirje mladiči in da bi šla gledat, če me zanima. »Toda, strogo tajno, da jih kak nepridiprav ne odkrije, preden izlete in poskusila bova še z mojo »Yashico« nekaj posnetkov, dokler so mladiči še doma ...« Lahko je reči, toda ko se znajdeš pod visoko smreko, ki je dobrih 6 metrov brez vej, je pa druga. K temu še 90 kilogramov osebnega »standarda« in nalomljen prst. Za doktorja, gibčnega kot veverica tudi to ni bila ovira. Aparat okoli vratu in že je zginil v gostem vejevju — za slikanje. Potem sva ugotovila, da so v bližini pravzaprav tri gnezda dolgo-kljunih ptičev. Doktor je splezal do vseh treh. V tretjem so bili mladiči domala že godni. Torej tri gnezda, v vsakem po štirje mladiči in šest starih. Kar lepa družbica. Pri slikanju se stari niso niti preveč jezili. Le v primerni oddaljenosti so obletavali snemalca. Zlasti dve mlajši družinici sta po »kosilu« prijetno dremuc-kali v gnezdih. Da kosilo ni bilo ravno bomo, so pričali ostanki rib v gnezdu. Vsak resničen ljubitelj narave je brez dvoma vesel, da so se čaplje udomačile tudi na Dolenjskem ob Krki pri Otočcu. Ribiči so sicer malce hudi, ker čaplje seveda hodijo po svoje kalorije tudi v Krko. Pa to ni taka reč. Koliko pa pospravijo raznih škodljivcev in mrčesa! Gotovo vsa ta dolgokljuna družbica ne pospravi toliko rib kakor ena sama odrasla ščuka. Da ni kazalo obešati čapljinih gnezd na veliki zvon, dokler mladiči niso odrasli, je opravičljivo. Saj so žal še posamezniki, pri katerih mladiči večjih ptičev končajo v ponvi.
P. Romanič
Pripomba k poročilu »I,ov na gamse v Peci« — Lovec št. 3
Ker ima LD Koprivna - Topla južni del Pece, je poročevalec zgrešil, da nam je bila zima naklonjena, ker ni hitro zapadel sneg, da smo lahko izvršili odstrel gamsov. Dejansko je prav obratno, da gamsi pridejo na našo stran, če zgodaj zapade debel sneg, ker je avstrijska stran severna, naša južna pa sončna in kmalu kopna. Lansko zimo sneg ni zgodaj zapadel, vendar smo lahko izvršili plan odstrela, ne glede na to, če so gamsi prišli na našo stran ali ne. To nam bo iz leta v leto lažje, ker imamo precejšen predel že 5 let zaščiten in
nihče ne sme tja s puško brez predhodnega dovoljenja. Letos smo ugotovili stalež okoli 30 gamsov. Ker je zaščiteni okoliš povezan s Peco, se gamsi širijo izven njega in že v sosednje lovišče. Odstrelili smo tudi 16 gamsov, od teh v Olševi in Janškovih pečeh 7, v Peci 9, kar je sorazmerno minimalno. Neutemeljena je tudi domneva, da streljamo avstrijske gamse — ker jih gojimo sami in kar lahko praktično dokažemo.
LD Koprivna-Topla, F. P.
Še enkrat, dober pogled!
Na Jernejevo 1957 je bila koruza še mlečna. Šel je na jazbeca. Čakal ga je v koruzni njivi, a pričakal ga ni. Zato je krenil proti domu. Noč je bila temna, v mlaju. Pa je v bližini zaukala sova. Obstal je in posvetil. Na bližnji njivi je opazil velike oči. Sova v deteljišču miši lovi, je pomislil in stopil proti tistim očem. Oči zginejo in v svetlobnem krogu se prikaže lisica z glavo pri tleh, kakor da nekaj sledi... In je pomeril! Vpitje ljudi, cvilež psov... V strahu, da se je nekaj zgodilo, je stekel proti ljudem ... Posvetil je — v okrvavljen obraz deklice. Imel je jedek občutek, ker se je usoda surovo ponorčevala z njim. Opolnoči je bil zaslišan in vsi prizadeti, razen deklice, ki je ležala v bolnišnici. Fant, ki ni bil ranjen, je izpovedal, da je stal za kozolcem in oponašal sovo. Možak, ki je bil deležen šibre v močo je povedal da so lovili jazbeca. Ko pa so v bližini opazili luč, je ukazal leči za robicelj ob kolovozu in se ne ganiti. Toda deklico je premagala radovednost, da je v usodnem trenutku dvignila glavo in dobila štiri šibre.
Legli in se skrivali sredi polja, so povedali, ker so mislili, da milica išče ubcglega zapornika. Vsega je bila pač kriva sova.
Po uradni ugotovitvi nesrečnega dogodka so lovcu vrnili puško, a njemu se je kamen odvalil od srca šele, ko je zvedel, da bo deklica okrevala brez posledic. Ljudje pa so hudomušno govorili: Navadno pride prazen, to pot jih je pa na mah kar pet — tri ljudi in dva psa. In še enkrat, dober pogled!
SLAP
Kragulji
Pred nekaj leti je bilo precej kraguljev v našem lovišču. Pomladnega dne sem šel stikat za mladimi šojami. Nisem še prišel v gozd, ko za mojim hrbtom šine velika ptica in se bliskovito požene v sredino travnika. Silen
vrišč koklje me je prvi hip tako zbegal, da sem zbežal. Kmalu pa sem se ovedel in se vrnil, da bi videl, kaj se na travniku dogaja. Tam so se tepli koklja, kragulj in petelin. Koklja je bila namreč s piščaci brskala mravljišče, ko jih je ropar napadel. Toda čuje-ča koklja je • še pravi čas s svarilnim glasom pognala piščance na vse strani, tako da je ostala sama s kraguljem. Krik koklje je privabil domačega petelina, ki je urno posegel v boj. Po četrturnem boju se je moral kragulj umakiti v gozd, koklja, vsa o-skubljena, pa je odpeljala svojo družino domov. Za ta dan je bilo konec lova na šoje in na piščance, vsi pa smo bili zadovoljni, da smo ostali zdravi, tako kragulj, koklja s piščanci in tudi jaz, ker bi me doma namlatili, če bi kragulj kaj kokošjega odnesel. Preteklo zimo pa je kragulj hodil vedno nad golobe. Zato sem mu nastavil past s košaro in že drugi dan se je ujel. Kak teden pozneje sem ujel še skobca, sosed-lovec pa je letos ustrelil velikega kragulja. Zaradi fazanov bo pač treba kragulje držati kratko.
Ivan Verbič ml., LD Vojnik
tri samostojna stebla, vsako z rožnico. Na slikah je to dobro vidno.	„ „
Civilizirani zvitorepec
Izredna trofeja
Predsednik Kluba prijateljev lova, tovariš Pavli Krušic - Šenhleb iz Bilčovsa na Koroškem je 2. junija 1962 uplenil v občinskem lovišču Bilčovsa ob Dravi 6—7 letnega srnjaka, čigar rogovje ima
Lovske dogodivščine so včasih res malo verjetne — a vendar resnične. V tej letošnji enakomerni zimi se je star lisjak nastanil in tudi aboniral kar pri lovcu Francetu D. v steljniku. Opazili so ostanke kokoši in za to so krivili pse klateže. Za račun ni vpra-
šal nihče. Naključje je naneslo, da je žena pokladala živini, šla iskat steljo ter na ta način prepodila zvitorepca iz brloga. Skočila je po moža ter mu hitela dopovedovati, »da je iz listjaka skoča en veliki lisjok kak sam zluuudii.« To usodno jutro je padlo nekaj svežega snega ter je bil sled ko na dlani. Franc skoči še po lovca Rudija ter skupno zagazita v trdo snežno skorjo. Pot je bila naporna, sled odličen, a sonce že visoko. Po prehojenih cik calcih daljše poti pošljeta po pomoč, da se jima pridružita še lovca Janez in Jakob. Pretavali so že približno 5 km, ko se Franc in Rudi spomnita svojih suhih »piščali« ter predlagata okrepčilo. Do sporazuma ni prišlo. Franc in Rudi sta šla gasit ogenj, Janez in Jakob, željna lovskega ognja, pa za sledom. Izmučena a vztrajna se prebijeta po 1 km hoje do vasi, kamor ju vodi sled. In glej spaka — konča se v drvarnici, ki je povezana s podstrešjem, kjer je seno. Ko raziskujeta okolico, se pridružita paznik Vilko in lovec Janezek. Hiša je bila dobro obkoljena in naperjene dvocevke so gospodarja kar prestrašile. Vilko, oborožen z gnojnimi vilami, se povzpne na senik in prisili obsojenca pred cev Janezu, ki mu je odpihnil grešno dušo, sebi pa je z velikim zadoščenjem za trud otrl znojno čelo. Zasledovalca sta razdaljo prejšnjih 6 km krivin
potegnila v ravno črto 1,5 km ter tako bila kmalu doma.
Lisjak je bil star as, garjav (to že tretji primer v tej okolici) in izkušen »civilist«. Koža je bila neuporabna in zato je kar v njej odromal v večna lovišča.
Pozno zvečer sta se tudi Franc in Rudi vrnila s svojega pohoda »blago navdahnjena« — saj sta slavila zmago----------!
J. K.
LD Bresnica pri Ptuju
Razočaranje
Počasi se je umikala zima. Snežne krpe so se še belile po hribih. Sneg se je hitro topil in motna voda je v potočkih pritekala v dolino. Hudournik, ki si je utrl pot po skalovju, je bučal in voda je škropila na vse strani. Zapihal je topel veter, nebo se je umilo in sonce je popilo zadnji sneg. Gozd je kmalu ozelenel. Tonček je postal nemiren. Večkrat je smuknil v gozd. Na visoki smreki je opazil gnezdo. Dolgo ga je opazoval in zdelo se mu je, da se v gnezdu nekaj premika. Splezal je do gnezda in iz njega je zletela
šoja. Sedla je na bližnje drevo in kričala nad vsiljivcem. V gnezdu je bilo pet jajc. Tonček pa ni mogel dolgo ohraniti skrivnosti zase in je o svojem odkritju povedal sosedu-lovcu, s katerim je pogosto hodil na lov. Minilo je nekaj dni in Tonček je v gnezdu opazil pet drobnih puhastih kepic, ki so lačno odpirale kljunčke. Stara sta plenila ptičja gnezda, lovila mrčes in vse je zginjalo v nenasitnih žrelih mladičev, ki so hitro rasli. Nekega dne je Tonček presenečen opazil, da imajo šojice že perje. Ko se je približal gnezdu, so mladiči nezaupljivo strmeli vanj in se umaknili na rob gnezda. Nedeljskega jutra se je Tonček bližal smreki v mrzličnem pričakovanju novega doživetja in srce mu je močno utripalo, ker se je bal za svoje varovance. Tedaj je presenečen opazil lovca s puško v rokah, naslonjenega ob mogočno deblo. Molče sta se pozdravila in Tonček je vprašujoče sedel na podrto deblo blizu lovca. Šele tedaj je pogledal proti gnezdu, kjer ga je čakalo drugo presenečenje. Mlade šoje so sedele po vejah okoli gnezda, dve sta se tiščali skupaj, kakor da ju je strah. Tončkov prihod je mladino vznemiril. Nemirno so obračale svoje glavice in nezaupljivo motrile okolico. Dve sta odleteli na bližnje drevo. Tedaj je lovec pomeril v dvoje drobnih telesc. Plamen je siknil iz puške in dve trupelci sta se zvalili po suhem listju. Tončku se je srce zatreslo v bolečini in razočaranju; ves zbegan je bil. Gozd je zašumel v močnejšem pišu vetra. Vtem je priletela stara šoja in se spustila nad mrtva mladiča. Presunljivo je zakričala in odletela na bližnje drevo. Snop šiber je sklatil tudi njo. Puška pa je udarila še v tretje in četrto. Tonček je vztrepetal in oči so se mu zasolzile. Otrpel in gluh za strele se je srepo zazrl nekam daleč mimo lovca. Šele ko ga je lovec prijel za ramo in prijazno rekel: »Sedaj so naše,« se je zdramil. Ozrl se je po razmetanih telescih in žal mu je bilo, da je izdal gnezdo. Ko je lovec pogledal v dečkove solzne oči in v njih opazil sovraštvo in razočaranje, se je zdrznil. Zbal se je, da bo v dečku splahnela želja, da postane dober lovec, kar je v njem gojil. Postalo mu je žal, da je vpričo dečka streljal šoje. Pobral je s krvjo oškropljena telesca in stopil k dečku. Sedel je na podrto deblo, položil plen predse in jel dečku razlagati o škodljivosti šoj, da se je deček nekoliko potolažil. Še vedno pa je strmel v lovčev plen in se čutil krivega za storjeno. Potem sta molče utonila v gozdu.
I.	D., dijak, Laško
»•Klub prijateljev lova« s sedežem v Celovcu (Avstrija) je bil ustanovljen na ustanovnem občnem zboru 31. maja 1964, ki se je vršil v Delavski zbornici v Celovcu in o katerem piše koroški "Slovenski vestnik« od 5. junija 1964 št. 23/1149.
Med 8 točkami sporeda je zbor pod 4. točko sprejel klubska pravila in jih je oblast potrdila. V
2.	čl. je določen namen kluba, da »skrbi za strokovno lovsko izobrazbo članov, za kvalitetni lovski naraščaj, da goji lovsko tradicijo, lovske običaje ter lovsko družabnost med člani. V ta namen prireja ,Klub prijateljev lova' strokovne lovske tečaje, lovske izlete, zborovanja, gostovanja ter družabne prireditve.« Pod 5. točko dnevnega reda je občni zbor izvolil klubski odbor in za predsednika izbral znanega lovca in pobudnika za ustanovitev kluba Karla Prušnika. V odboru so še podpredsednik Janko Koren ter Tomaž Ogris, Franc Kropivnik, Pavel Krušič, Marica Pradetto, Polde Cvelf, Mirko Kumer, Feliks Haderlap, Pepi Sa-dolšek, Franci Pasterk, Tonči Haderlap.
Slovenski lovci smo z zadovoljstvom pozdravili to vest in želimo, da bi se klub zlasti v smislu 2. člena pravil krepko in uspešno razvijal v prospeh lovstva ter zaščite divjadi in narave sploh. Članom kličemo, veliko ognja in dober pogled, z iskrenim lovskim
zdravo.	Slovenski lovci
Občni zbor LD Velka, 7. junija 1964. Na njem smo poleg drugega sprejeli nov poslovnik, ki uvaja točkovni sistem nagrajevanja po delu. Ta sistem je zelo stimulativen in je na podlagi tega moč oceniti posameznega člana po njegovem delu in zaslugah za lovstvo. Upamo, da nam bo novi poslovnik pomagal še bolj utrditi disciplino in povečati delavnost članov. Občni zbor je tudi obravnaval možnost za ustanovitev lovske skupnosti. Stalež divjadi je namreč po nredlanski hudi zimi močno upadel in ga je nemogoče v kratkem spraviti na bonitirano višino. Za lovski turizem pa je treba, da se stalež divjadi, predvsem fazana, v najkrajšem času
dvigne. Zato je potrebno načrtno gospodarjenje z vlaganjem znatnih investicij, ki jih pa ena sama družina ne zmore. Nujno je torej, da se ustanovi lovska skupnost, kjer bi se osredotočila investicijska sredstva posameznih družin. Po sklepu občnega zbora naj bi šle v tako skupnost LD Velka, Zg. Ščavnica in LD Apače. LD Zg. Ščavnica je voljna takoj pristopiti, LD Apače pa sicer ni proti zamisli, vendar hoče vprašanje bolje proučiti, oziroma prej vprašati za svet področno Lovsko zvezo Pomurje.
Ludvik Cinč, LD Velka
Lovska družina Štore je 2. julija 1964 imela lovski posvet s poučnim predavanjem o gojitvenem odstrelu srnjadi. Predaval je tajnik LZ Celje, Slavko Kovač, priznan strokovnjak. Posebno je po-
udaril, da je glavni faktor za bodoči naraščaj in kakovostni stalež pravilna selekcija. Na dveh trofejah je pokazal, kako se precej zanesljivo ugotavlja starost po zobovju. Predavatelju se toplo zahvaljujemo za strokovne nasvete in si želimo še takega srečanja, ki je zlasti koristno mladim lovcem.	„
Mirko Knez
Drugo strelsko tekmovanje na
umetne golobe lovskih družin Dolomitskega bazena je organizirala LD Horjul 7. junija 1964 na strelišču na Lesnem brdu. Prvo mesto s prehodnim pokalom LZ Ljubljana je že drugič osvojila ekipa LD Horjul, drugo mesto si je priborila ekipa LD Dobrova, tretje pa LD Šentjošt. Od posameznikov je bil najboljši strelec Franc Filipič LD Šentjošt.
LD Horjul, Stanko Petrič
Metalec golobov na strelišču LD Horjul
Foto J. Mravlje
Strelci na strelišču LD Horjul se pripravljajo	Foto j. Mravlje
Ludvik Justin, najstarejši član LD Ruše, pošten slovenski lovec, je dopolnil 78 let. Dragi Ludvik, želimo Ti, da bi tako čil in zdrav še velikokrat prižgal svojo pipico in kakor do sedaj vedno dobre volje prihajal med nas, da bomo še katero pohorsko rekli!
Člani LD Ruše
Peter Dobrila 70-letnik
Dolgoletni sodelavec naše lovske revije, še vedno aktiven član zelene bratovščine, aktivist, pevec,
rezbar in slikar-samouk Peter Dobrila je 29. junija 1964 praznoval sedemdesetletnico. Rodil se je v Kozini v Slovenski Istri, kjer je kot deček s svojim bratom spremljal očeta — nadlovca Miška, se učil lovskih veščin in opazoval naravo. Član lovske Organizacije je postal leta 1922 v Ljubljani.
Se mlad se je po prvi svetovni vojni pridružil organizatorjem protiitalijanske Narodne straže v Slovenskem primorju in Istri, pozneje pa še koroškim borcem. Ker je nastopal tudi kot agitator in propagandist pri državnozborskih volitvah na Primorskem leta 1921, se je moral pred Italijani umakniti v Jugoslavijo. Med obema vojnama je sodeloval v naprednih vrstah strokovnih združenj in pri Sokolu, zaradi česar je bil v službi pogosto zapostavljen. Narodnoosvobodilnemu gibanju se je pridružil že ob samem začetku. Tako je npr. v juliju 1941 kot odbornik in knjižničar takratnega SLD Ljubljana rešil čast slovenskih lovcev, ko je z ogorčenim protestom preprečil glasovanje za spomenico Grazio-liju. da bi italijanska vojska pregnala s Krimskega pogorja »divje lovce«, to je prve slovenske partizane. Junija 1942 je bil zaradi domačega izdajalca aretiran in tako mučen, da so mu ostale trajne posledice.
Po osvoboditvi je kljub zelo zrahljanemu zdravju z vsemi močmi prijel za delo pri obnovi domovine, kot lovec pa pri oživitvi lovske organizacije in ustanavljanju lovskih družin. Bil je prvi podpredsednik Lovske podzveze Ljubljana, pozneje blagajnik Okrajne lovske zveze, izpraševalec pri lovskih izpitih in nekaj časa tudi inštruktor za pokonče-vanje volkov. Tesno mestno stanovanje pa mu preprečuje, da bi se tudi kot kinolog v večji meri posvečal vzreji in šolanju lovskih psov. Na svojem terenu (Tabor) je po osvoboditvi ustanovil strelsko družino. S posebnim veseljem in dobrim pedagoškim posluhom je poučeval mladino v strelski spretnosti in ji privzgajal pravilen odnos do orožja. Njegova pedagoška žilica utripa tudi v številnih lovskih spisih, s katerimi sodeluje v našem glasilu že od leta 1938. Iz zakladnice svojih izkušenj zajema predvsem motive, ki naj med mladimi lovci krepe lovsko etiko. Med prvimi je tudi opozoril lovce na propadanje srnjadi zaradi pljučnih zajedalcev. Posebno pozornost je zbudil nje-
gov članek »Iz nekdanjih primorskih lovišč«, ki je pomemben doprinos k zgodovini lova na Slovenskem.
V imenu njegovih lovskih tovarišev in bralcev njegovih spisov želim tovarišu Dobrili, da bi še dolga leta ostal tako mladosten in: dober pogled!
Ivan Svete
Fricu Zorziniju, 50-Ietniku, vsi
člani LD Podgorje pri Slovenj Gradcu kličemo še na mnoga srečna leta, pri kinologiji pa mnogo uspeha!
LD Podgorje pri Slovenj Gradcu — M. Š.
Janez Bizjak iz Krškega, najstarejši član LD Krško, je umrl. Vestno je opravljal svoje poklicne dolžnosti, ves prosti čas pa posvetil delu v raznih družbenih organizacijah. V lovstvu se je udejstvoval preko 50 let ter svoje bogate izkušnje rad posredoval mladim lovcem. Več let je bil odbornik LD Krško in član izpitne komisije pri LZ Krško. Za svoje nesebično delo je prejel več priznanj in odlikovanj. V trajen spomin smo ob slovesu položili zeleno vejico na njegov prerani grob.
LD Krško
Ciril Globočnik, član LD Šenčur, dolgoletni predsednik nadzornega odbora, vzoren lovec in tovariš je podlegel dolgotrajni bolezni v 65. letu. Trajen spomin!
LD Šenčur, S. T.
Napake, ki vplivajo na oceno psa*
Teodor T. Drenig, all-round sodnik
Uvod: Psa naj sodnik vedno ocenjuje vsaj iz razdalje 5 metrov in sicer naj ga opazuje od spredaj, od strani, od zadaj in z vrha. To ocenjevanje pa je treba še izpolniti z otipan jem z roko zaradi ugotovitve oblike hrbta, pravilnosti zobovja in pri samcih tudi pravilnosti spolovil.
Vsak sodnik mora imeti jasno predstavo o celotnem vtisu psa, ki naj ga oceni; imeti mora pred očmi idealno obliko pasme. Posebno mora paziti na dejstvo, da je često oblika, ki je za eno pasmo zaželena, pri drugi pasmi nezaželena, ali jo je celo smatrati za napako. Npr. velikost, barva, uhlji, oči, čelno kolence, zobovje, hrbet in nošnja repa.
O celotni pojavi: Psa, ki ima pojavo psice, ali psico, ki ima pojavo psa, kakor tudi po značaju slabotne, plašljive ali iz bojazljivosti popadljive pse je treba od ocene izključiti in jih izločiti od vzreje.
Velikost in oblika: Skoraj za vsako pasmo je predpisana osnovna mera (višina) in sicer je vrednost oblike odvisna od mer, ki se gibljejo v predpisanem razponu od — do.
Samo brezhiben pes, pri katerem ustrezajo tudi mere, more prejeti za obliko odlično oceno. Prekoračitev višine ali višina izpod predpisanega razpona znižuje oceno oblike. Za določene pasme je predpisana kvadratična oblika, pri večini pasem pa je trup daljši od osnovne višine. Pri psih, pri katerih osnovne mere ne ustrezajo predpisom, se ocena oblike prav tako zniža. Tudi pigmentacija vpliva na oceno oblike.
Odlakanost: Vrsta dlake mora ustrezati pasemskim znakom. Resasta dlaka žimavca ali jazbečarja ali resastega in posavskega goniča mora biti dejansko resasta. Za vsako od desetih obstoječih pasem hrtov npr. je predpisana posebna odlakanost.
Barva dlake: Barva dlake je zelo različna. Pri določenih pasmah ustrezajo skoraj vse barve, pri drugih pasmah zopet ne. Pri kodrih so dovoljene le 3 barve in sicer bela, črna in rjava brez vsakih od-znakov. Če se npr. pri črno-beli dogi pojavlja tudi siva barva dlake, mora ocenjevalec tako dogo zaradi sive barve diskvalificirati. Pri določenih pasmah je predpisana temna maska ali pa ožig. Glava: Za posamezne pasme je individualno določena velikost glave in oblika lobanje. Običajno dela majhna lobanja videz, da je širša kakor velika lobanja.
Z ozirom na gobec imamo celo vrsto različkov npr. poenter, seter, bokser, doga, hrt. Za normalno se smatra škarjasto ali kleščasto zobovje z izjemo pri bokserjih, buldogih in nekaterih pritlikavih pasmah. Posebno pozornost moramo posvetiti ocenjevanju zobovja, kajti obstoja možnost, da psu manjkajo ali predmeljaki ali meljaki. Vsekakor je pomanjkanje meljakov večja hiba. Ni priporočljivo postaviti stop-
* Objavljamo za navodilo rejcem iz Kinološkega vestnika 1958.
nje za oceno oziraje se na število manjkajočih zob. Dr. Emil Hauck je mnenja, da ni važno, koliko zob manjka in trdi, da je pes z nepopolnim zobovjem dedno obremenjen, ter bi bilo priporočljivo vse pse iz takega legla, čeprav imajo ostali psi morda popolno zobovje, od vzreje izločiti. Tako strogega kriterija pa zaenkrat še ne moremo uporabljati. Tudi pod- in nadsekavno zobovje izključuje pozitivno oceno.
Pri ocenjevanju oči je treba poleg oblike in izraza oči gledati predvsem na barvo; kajti svetlo oko ali oko jantarjeve barve šteje za napako.
Zelo važno je nošenje uhljev, ki je skoraj za vsako pasmo specifično. Razlikujemo stoječe, kupirane (obrezane) ali običajno v obliki črke V viseče uhlje. Dolžina uhljev je povsem različna in razlikujemo zelo kratke, ki segajo do zunanjih očesnih kotov; kratke, ki segajo do notranjih očesnih kotov; srednje dolge, ki segajo do spodnjega roba očesne odprtine; dolge, ki segajo do podočnika ter zelo dolge, ki segajo do smrčka in preko njega. Dolžino uhlja je razumeti z ušesno kožo vred, toda brez d'ake. Vrat: Oblika vratu je z obliko ostalih telesnih delov in s celotno pojavo v ozki povezavi. Dolžina vratu je v obratnem razmerju s težo glave, prav tako je dolžina vratu v somernosti z višino nog. Visoko nošen vrat povzroča, odvisno od trdnosti in dolžine hrbta in višine križca, povešenost hrbtenice; ravno in lahko poševno nošen vrat povzroča raven hrbet, nizko nošen vrat pa pospešuje nastajanje krapastega hrbta.
Trup: Trup je votlo telo, čigar stene sestavlja hrbtenica in prsna kost, ki z rebri povezani tvorita koš, ki je prepleten z mišicami in in kitastimi kožicami. Prepona deli to votlino v dva dela in sicer v prsno in trebušno votlino. Pri prsni votlini se mora paziti na dolžino, širino in globino. Praviloma naj bo prsna votlina dolga in globoka. Le pri malem številu pasem se zadovoljujemo s srednjo globino prs. Širino prs ocenjujemo različno in sicer z ozirom na delo, ki ga zahtevamo od določene pasme z ozirom na telesne posebnosti določene pasme. Širina sprednjega dela prs je odvisna od širine prsnega koša — čim daljši je vrat, tem ožja so prša. Z ozirom na širino razlikujemo ozka, srednja in široka prša. Dolžina plcčke in prsna globina sta med seboj somerni. Viher je skoraj vedno dolg, pri psih običajno višji kot pri psicah, toda ni vedno visok in dobro poudarjen. Če je križec višji od najvišje točke plečke, potem pravimo, da je tak pes nadgrajen. Kadar je pes kljub visokemu vihru nadgrajen, tedaj to napako lahko mileje ocenimo. Dobro grajen hrbet naj bo širok. Krepak, ravno oblikovan hrbet imenujemo trden, medtem ko imenujemo hrbet, ki je nekoliko utonjen, mehak. Hrbet pa, ki je močno utonjen, imenujemo sedlast ali povešen hrbet. Pri barzojih je npr. hrbet zmerno obel, medtem ko pri saluki-hrtu in afganskem hrtu lahno utonjen. Prav tako pri deerhound-u raven hrbet ni zaželen.
Križec: Razlikujemo vodoraven, raven in povešen križec, ki pa ni zaželen.
Rep: Razlikujemo naravno dolg rep in odsekan (kupiran) rep, ki pa je ustrezajoč posamezni pasmi lahko krajše ali daljše odsekan. Tudi nošnja repa je različna. Običajno se nosi rep povešeno' (nem. ovčarji, doge), lahko pa vodoravno (goniči, setri), pokonci (špici), zavihano (buldogi). Praviloma naj kupirani repi pokrivajo vsaj osramje.
Trebuh: Preveč spodrezan oziroma pritegnjen trebuh se smatra za napako. Zaželena je primerna globina lakotnice. Pri trebuhu ločimo mehki del, la-kotnico in dimlje (osramje).
Spolovila: Pri spolovilih govorimo o sledečih napakah:
Foto A. Koprivnikar
1.	o monorhizmu (pri psu, ki ima samo eno modo),
2.	o anorhizmu (pri psu, ki je brez obeh mod),
3.	o kriptorhizmu eno- ali dvostranskem (pri psu, ki ima eno ali obe modi skriti v dimeljnem kanalu ali v trebušni votlini).
Pse, pri katerih ugotovimo te napake, je treba brezpogojno izločiti od vzreje in se jih sploh ne sme oceniti.
Oblike udov: Nepravilne oblike udov so: stoja z navzven zasukanimi prsti, vzpetna stoja — šape so navzven zasukane, iksasta stoja — v kolenu navznoter upognjena stoja, francoska stoja — noga ne teče vertikalno k tlom, temveč poševno navzven,
ozka stoja — noga ne teče k tlom vertikalno, temveč poševno navznoter.
Čim krajša je podlaket, toliko bolj kriva izgleda stoja. Tudi pri ohlapni plečki se zdi podlaket kriva, posebno če komolci niso priležni. Ta videz se še poveča, če ima pes vzpetno stojo. Tudi jazbečarji naj imajo čimbolj ravno podlaket. Vsekakor je treba paziti tudi na sklepne kote, ki povzročajo ravno ali strmo stojo, strmo ozadje ali kozasto stojo. Sape so odvisne od stoje in od sklepnih kotov udov in razlikujemo zajčje in mačje šape.
Slabo razvite šape se pojavljajo pri raznih pasmah terierjev.
Koti sklepov so predvsem važni zato, ker je od njih odvisen način gibanja. Dobri koti zadnjih nog pospešujejo izdatnost hoje.
Hoja: Strokovno razlikujemo skoraj 20 različkov v hoji. Ocenjevalec ne more dovolj dolgo opazovati psa v hodu in teku, da dokončno najde odločitev za oceno. Nekateri psi, ki so v začetku dobro hodili, so hodili vedno' slabše, medtem ko zopet drugi, ki so v začetku slabo hodili, so vedno bolje hodili, čim dalj je trajalo predvajanje v hoji in teku. Pripominjam še, da sledniki tudi vplivajo na poslabšanje ocene, ter jih je treba že takoj ob rojstvu odstraniti. Sicer pa vplivajo na oceno samo dejanske in prirojene napake. Napake, ki so posledica bolezni ali nesreč, ne vplivajo na oceno. Npr. slabo ali nepopolno zobovje kot posledica pasje kuge (štaupe).
Pri vsakem ocenjevanju je treba preskusiti in se prepričati tudi o značaju psa. Značajno šibke, plašne ali iz bojazljivosti popadljive pse, pa čeprav bi sicer po obliki bili odlični, je treba diskvalificirati. Kadar je sodnik v dvomu in niha med dvema ocenama, je priporočljivo, da se odloči za nižjo oceno, ne pa plus + ali minus —.
Republiška tekma psov vseh pasem po krvnem sledu
bo v nedeljo 15. novembra 1864 v Cerknici pri Rakeku. Delo na preizkušnji se bo ocenjevalo po pravilniku, ki je bil sprejet na zboru sodnikov na Travni gori v maju 1862 in potrjen od Kinološke zveze Slovenije Društvo ljubiteljev ptičarjev kot organizator preizkušnje prosi vse lovske zveze, da pošljejo na preizkušnjo vsaj enega psa, ki je priučen za delo po krvnem sledu. Vsak lovski pes sc da priučiti za krvni sled. posebno če ima dober nos in voljo za to delo. Navodila, kako naučiš psa, so napisana v knjigi »Naš lov«, drugi del na strani 318—327. Za svet pa še vprašaj izkušenega lovca ali pasemsko organizacijo. Nekaj o delu po krvnem sledu je napisano tudi v knjigi »Ptičarji in šarivci«, ki jo je izdalo Društvo ljubiteljev ptičarjev in jo dobiš v pisarni Kinološke zveze Slovenije v Ljubljani, Župančičeva ulica 8.
Prični z delom čimprej! Nabavi si sledni jermen z ustreznim ovratnikom. Sledni jermen naj bo 8 m dolg. Pri iztrebljenju srnjaka prestrezi kri v temno steklenico, ji dodaj nekaj zrn kuhinjske soli in jo dobro premešaj. Tako napolnjeno steklenico shrani v hladni kleti, ne pa v hladilniku. S tako krvjo lahko delaš nekaj dni umetne krvne sledove, na katerih boš učil svojega psa. Kadar polagaš krvni sled, imej gumijasto obutev! Kri polagamo z gobico v premeru dva cm na kvadrat, ki je pritrjena z vijakom na palico. Tak način polaganja sledne krvi se imenuje pikljanjc. V začetku piki ja j bolj na gosto in izdeluj sled s psom po dveh urah. V nadaljevanju pikljaj vedno redkeje in prični z izdelovanjem sledu po 4, 6 itd. urah. Sled naj bo dolg od 50 do 1000 m. Na koncu sledu položi divjad, če pa te nimaš, označi krvavo ležišče s čim več krvi.
Psa nagradi za delo z dobrim grižljajem in lepo besedo. Zna-
nje tvojega štirinožnega prijatelja in tvoja pridnost pri učenju se bosta pokazala na preizkušnji. Vodniki, katerih psi bodo pozitivno ocenjeni, bodo nagrajeni. Za najboljšega psa na tej preizkušnji je določen poleg darila še lep pokal.
Prijave pošljite najkasneje do 3. novembra t. 1. na naslov: Pavel Cvenkel, tajnik DI.P, Ljubljana Miklošičeva 24 (Zavod za socialno zavarovanje).
Vabimo vse lovske družine, da že sedaj planirajo svoj izlet v Cerknico, da pošljejo svoje lovce kot opazovalce na to preizkušnjo. Vodniki s svojimi psi bodo pokazali, kaj zahtevamo od psa krvo-sledca. Kje bo ta dan zbirališče in podrobne informacije bomo objavili v »Lovcu« v novembrski številki. Pravičen lovec lovi samo s šolanim psom, na srnjaka, jelena in drugo parkljasto divjad pa brezpogojno s psom krvo-sledcem.
Vladimir Pleničar
Foto VI. Pleničar
račloveku je bila divjad glavni vir prehrane in je zelo verjetno, da je že tedaj pri lovu uporabljal psa, ki mu je s svojim ostrim nosom in hitrostjo pomagal do potrebnega plena. Zato so se ljudje že v starem veku zanimali za prirojene lastnosti psa in jih znali izkoriščati na lovu kakor tudi pri čuvanju njihove posesti. V pradavnih zapiskih in upodabljajoči umetnosti najdemo pri starih narodih, npr. pri Sumercih, Hetitih, Asircih, Babiloncih, Egipčanih, pa tja do Grkov in Rimljanov, neštete dokaze, da so že v starem veku uporabljali psa za lov. Ako te, dragi lovec, zanese pot po lepi Savinjski dolini, si oglej pri Šempetru krasne rimske nagrobne spomenike, na katerih je upodobljen lovski pes. Vzgoja lovskega psa se je vedno bolj izpopolnjevala. V srednjem veku so bile nekatere vrste psov, ki so jih uporabljali pri raznih načinih lova. To nam zgovorno pričajo umetniške slike srednjega veka.
Način lova se je vedno bolj izpopolnjeval in vzporedno tudi vzreja in vzgoja ustreznih lovskih psov, npr. jamarjev, goničev, krvoslednikov, šarivcev in raznih vrst ptičarjev.
Lov danes ni več tak, kakor je bil pred sto leti ali še prej. Danes ni več glavni cilj lovstva
upleniti divjad, temveč ohraniti čim manj okrnjeno naravo, to je divjad in gozd. Sodobni lovec mora biti čuvar narave in jemati iz nje le to, kar je slabo in odveč, da tako vzdržuje naravno ravnotežje med divjadjo, gozdom in poljem v življenjskem optimumu. Tudi današnji lovec-čuvar prirode nujno rabi šolanega psa, katere koli vrste. Ali ni lepo slišati goniče, ko njihovo zvenenje odmeva iz hriba v hrib in ali nimaš zadovoljstva, če ti pes najde ranjeno divjad, da se ji skrajšajo muke in da njena gospodarska vrednost ne propade? Ali ni užitek loviti s ptičarjem po polju, ko pes nateza v njivi na skrite jerebice ali fazana, ali stoji kot kip pred zajcem, ki ždi v ložu? Po strelu pa ti prinese jerebico, fazana ali zajca! Vse to opravi šolan pes.
Dragi lovski tovariš, ko si nadeneš lovsko obleko in vržeš preko rame lovsko puško, obesiš okrog vratu prepotreben daljnogled in v žep vtakneš piščalke in večala, si misliš, sedaj sem lovec od fare. Ne, nisi še lovec! Lovec boš šele, ko te bo ob levi nogi zvesto spremljal šolan lovski pes. Šele tedaj boš pravi, pravični lovec!
Pričujoča slika lovskega psa naj bi visela v vseh lovskih domovih in kočah ter v slehernem domu lovca. Spominja in opominja naj, da je cel lovec šele tisti, kogar spremlja šolan lovski pes.
J. R.
Sedemletni perspektivni plan Kinološke zveze Slovenije, sprejet na I. seji plenuma,
27. junija 1964
1.	Ker v Ljubljani že nekaj let ni bilo mednarodne kinološke razstave, se ob 20-letnici osvoboditve Ljubljane organizira mednarodno razstavo psov vseh pasem.
2.	Običajni vsakoletni kinološki plan (koledar) naj bi zajel vse predloge za preglede, tekme in predavanja posameznih organizacij in področnih lovskih zvez.
3.	Na terenu se organizirajo predavanja o kinologiji s posebnim poudarkom na šolanje psa, združeno s praktičnimi vajami.
4.	Seznami plemenjakov in ple-menjakinj po podatkih pasemskih organizacij naj se vsako leto izpopolnjujejo ter dostavljajo področnim lovskim zvezam.
5.	Zaradi strokovne izpopolnitve in pregleda pravilnikov o preizkušnjah, tekmah, naj se vsako drugo leto skliče zbor sodnikov pasemskih organizacij.
6.	Potreben je kinološki zbornik kot priročnik za vzrejo, vzgojo, šolanje in vodenje psov. V uredniški odbor naj se povabi več kinoloških strokovnjakov za sistematično obdelavo. Za izvedbo poskrbi strokovni svet Kinološke zveze Slovenije.
7.	Za osvežitev krvi naj se pristopi k organizaciji za uvoz plemenjakov.
8.	Osnuje se posebna komisija, ki bo zasledovala znanstvene dosežke o nastajanju, razvoju in spremenljivosti čistopasemskih psov.
9.	Proračun Kinološke zveze Slovenije naj se izdela vsako leto.
10.	Sklepi Kinološke zveze Slovenije naj se koordinirajo s kinološko komisijo pri Lovski zvezi Slovenije.
11.	Da se dobi natančen pregled dela in potreb na terenu, naj se razpošljejo vprašalne pole vsem lovskim družinam in področnim lovskim zvezam. Vprašalne pole so sestavljene; predlaga se le Lovski zvezi Slovenije, da to izvede.
12.	Dalje se predlaga Lovski zvezi Slovenije, da bi lovske družine ustvarile fond z določenim odstotkom od izkupička prodane divjadi za nabavo lovskih psov, za strokovno literaturo, predavanja, nagrajevanja in morebitni uvoz plemenjakov.
V sedemletnem planu predvideva:
Društvo ljubiteljev ptičarjev
13.	Izdajo žepnega priročnika »Delo ptičarja na polju«
KZub za goniče
14.	Vsakoletne tekme za prehodni lovski rog in s tem razširiti in poglobiti, smisel za šolanega goniča.
15.	Sestaviti in nadaljevati kroniko kluba.
16.	Sestaviti in izdati priročnik z navodili za vodstvo goničev.
Klub ljubiteljev jazbečarjev in terierjev
17.	Ob 40-letnici ustanovitve kluba, to je v letu 1966, se organizira medklubsko tekmovanje (medrepubliškega značaja) in razstava.
18.	Izdelala se bodo pravila za tekmovanje in za standarde. Sestavila se bo rodovna knjiga v slični obliki, kakor jo imajo goniči.
Kinološka zveza Slovenije
LOVSKA KINOLOGIJA LOVSKI PSI:
Kratkodlaki jazbečarji:
Heda Podčetrtovska JRJki 275, bila na tekmi — Dik JRJki 207, bil na tekmi, leglo bo 4. IX. 1964. Vzreditelj Ivan Rojc, Žalec 196.
Resasti jazbečarji:
Bina JRJos 225 — Hono JRJos 220, bil na tekmi, leglo je bilo 9. VIII. 1964. Vzreditelj Anton Gojkovič, Ptujska gora 17.
Koker španjcli:
ARA JRŠK 332 — Ben JRŠK 458, leglo je bilo 7. VII. 1964. Vzreditelj Peter Pintarič, Raka.
Epagncul brctonci:
Bistra JRP EB 85 — Bodo JRP EB 38, leglo je bilo 12. VIII. 1964. Vzreditelj Rudolf Gabrič, Videm-Krško, Strma pot 6.
Lovski terierji:
Disa JRLT 1608 — Cuj JRLT 1877, leglo je bilo 2. VIII. 1964. Vzreditelj Franc Ličof, Grab še 7, pošta Zg. Gorje pri Bledu.
Agica JRLT 1601, bila na tekmi — Flot JRLT 1600, leglo bo 20. IX. 1964. Vzreditelj Maks Mrak, Dol. brdo 17, pošta Poljane.
Braki jazbečarji:
Cita JRBj 1371 — Bruno JRBj 1378, leglo bo 5. IX. 1964. Vzreditelj Slavko Krek, Nolča 13, pošta Poljane.
Jasna JRBJ 1314 — Bruno JRBj 1305, leglo bo 2. IX. 1964. Vzreditelj Ivan Dolinar, Griže 31 pri Žalcu.
Rujna JRBj 792 — Lindo JRBj 1252, leglo je bilo 23. VIII. 1964. Vzreditelj Franc Hribar, Dol. Boštanj št. 62.
Resasti istrski goniči:
Bega JRGri 970 — Bari JRGri 1027, leglo bo 2. IX. 1964. Vzreditelj Lovska družina Pugled (Avgust Rode, Ljubljana, Hradec-kega 47).
Kratkodlaki istrski goniči:
Rejka Travnogorska RMGki 914, vpis v JR v teku — Biksar JRGki 3648, bil na tekmi, leglo je bilo
19.	VII. 1964. Vzreditelj Jože Hribernik, Puštal 82, pošta Škofja Loka.
Moja Travnogorska JRGki 3569, bila na tekmi — Razor Travno-gorski JRGki 2045, bil na tekmi, leglo bo 14. IX. 1964. Vzreditelj Lovska družina Sodražica.
Dika JRGki 2975 bila na tekmi — Don JRGki 3800, bil na tekmi, leglo bo 1. IX. 1964. Vzreditelj Franc Kordiš, Retje 76, pošta Loški potok.
Vzorna JRGki 3853 — Ari JRGki 3475, leglo bo 14. IX. 1964. Vzreditelj Jože Glad, Ograja 10, pošta Kuželj.
Pika JRGki 3130 — Hari JRGki 3863, leglo je bilo 28. V. 1964. Vzreditelj Anton Weiss, Loka 30 pri Črnomlju.
Kinološka zveza Slovenije
PRI J A VI, JEN A IN ZAŠČITENA PSARNA
»DVORJANSKA« za nemške ovčarje. Lastnik Jože ROJKO, SP. DUPLEK 86, pošta MARIBOR
NOVI SODNIŠKI PRIPRAVNIKI
Za oceno zunanjosti in dela službenih psov:
Vinko POŽAR, Bled, Gregorčičeva 22.
Za oceno zunanjosti pastirskih psov in psov velikih pasem:
Janez PLESTENJAK, Škofja Loka, Stara cesta.
Za oceno zunanjosti pastirskih psov:
Miroslav ZIDAR, Ljubljana, Gosposvetska 10.
Janez HOJAN, Ljubljana, Šmar-tinska 135.
Za oceno dela službenih psov:
Janez LEŠNJAK, Puštal 61, pošta Škofja Loka.
Kinološka zveza Slovenije
Tečaj za gojitev divjadi na šoli za lovske nadzornike v Oster Malma na Švedskem
Gozdar Berge H. Larsen iz Danske je poslal uredništvu »Lovca« poročilo o tem tečaju, od 15. do 18. maja 1964, ki se ga je kot edini Danec udeležil z 11 švedskimi gozdnimi upravitelji. Iz poročila, ki obsega skoraj pet tipkanih strani, posnemamo nekaj zanimivosti. V naslovu omenjena šola se nahaja v lepi gozdnati pokrajini, 30 km severno od mesta Nykopimg, v krasnem, 300 let starem Oster Malma gradu, kjer stanuje lovski upravitelj von Essen, diplomirani gozdar, in kjer je urad, učilnica in jedilnica, v stranskem traktu pa sobe za učence. V hali in na stopniščih visi mnogo rogovja losov, jelenov, damjakov in srnjakov. K Oster Malma spada 900 ha gozda, ki je v državni upravi. Lov na tem področju in zraven še na 2400 ha sosednjih posestvih vodi predstojnik šole za lovske nadzornike. Namen te šole je, da mlade ljudi vzgaja za lovske nadzornike in da vodi biološka raziskovanja divjadi. Tečaj za lovske nadzornike traja 10 mesecev. Ker pa ima Švedska že preveč nadzornikov, bo za naprej tečaj le vsako drugo leto. S tem bo več časa za krajše tečaje gozdarjev raznih kategorij. To pot pa je bil prvič tečaj tudi za gozdne upravitelje, ki je prav zadovoljivo potekel.
Prvo popoldne 15. maja je imel v veliki, z gobelini okrašeni dvorani predavanje predstojnik o mož-
Gradič Oster Malma	Foto H. Larsen
nosti gojitve divjadi z biološkega gledišča, o čemer smo udeleženci potem še več slišali na izletih. Po predavanju smo si mimo ogleda graščine v posebni stavbi za demonstracije ogledali razno lovsko orodje in pribor, ki je tam razstavljeno. To zbirko obiskuje mnogo ljudi, ki jim tako nudi možnost za boljše razumevanje lova in lovstva. Ograjena površina 8 ha je namenjena raznim poskusom. Tam je velika fazanja voljera z raznimi vrstami fazanov, med katerimi posvečajo največ pozornosti in nade mongolcu. V obori je tudi jezerce z umetnimi vali-šči za race na majhnem splavu na koleh, pokritem z drobnim smrečjem. Zraven imajo mnogo dolgih košar iz vrbovega prot j a, ki jih race rade uporabljajo. V bližini jezerca je krmišče za srnjad in je na srnjadi v obori videti, da dobro uspeva. Krmijo jo s senom in »Capre krmo« v krmilnem avtomatu. Ta Capre krma je na Švedskem zelo popularna in ne kaže kakih pomanjkljivosti, razen da je precej draga. V veliki gajbi rede par uharic in samica je valila. Vendar dvomijo na uspeh, ker je bilo valjenje dve leti pred tem že jalovo.
Popoldne je gozdni upravitelj B. Eklundh govoril o lovu in gojitvi v nekem južnošvedskem revirju in je bilo kar presenetljivo slišati, da tam dela največjo škodo divji petelin. V omenjenem revirju živi po 5 losov na 1000 ha, ki pa ne delajo nobene škode v gozdu. Namesto njiv za divjad, ki so precej draga zadeva, sejejo rž in oves na nasipe nametane zemlje med redovi posajenega gozdnega mladja. V tem južnošvedskem revirju je velika nadloga mink (severnoameriški sorodnik evropske norke — močvirske kune), ki ga s pastmi nikakor ne morejo zdecimirati. Mink je v nekaterih krajih prava šiba za divjad. Predavatelj je tudi omenil, da ujede ščitijo in da ni nobenega dokaza, da so škodljive. V nekaterih nizko ležečih predelih so zgradili umetna jezera s stroji za kopanje jarkov. Stroški so bili minimalni, ker so bili stroji v tistih krajih na delu. Za uvod k večernemu izletu je von Essen govoril o praktični gojitvi divjadi v gozdu. Po večerji smo se v mirnem majskem večeru, polnem dišav smreke in bora ustavili na kraju s sledovi losov. Zal nismo nobenega videli. Na področju, kjer ima ta šola lovsko pravico, je na 1000 ha po 8 losov in 45 srnjadi. Potem smo prišli do umetnega jezera, izkopanega od pol do enega metra globine. To je za race idealna globina, s pogojem, da so tla bogata s hrano, sicer se ne more razviti za race važno rastje. Jezero mora imeti tudi odtok, ker race zahtevajo svežo vodo. Drevje ni posejano tik ob bregu, ker bi, ko zraste, zasenčevalo del jezera in vplivalo na rastje. Nizko ležeči travniki so tam zasejani z vrbovimi potaknjenci (Salix Smithiana), ker se ta vrba posebno obnese kot hrana za divjad. Švedi so mnenja, če napravljamo njive za divjad, da naj te ne bodo manjše od četrt hektara. Videli smo več takih njiv z dosti krmilnega zelja in solnih kamnov po gozdu, ki jih pridno obiskujejo losi in srnjad. Iglastemu gozdu je primešane precej breze in trepetlike in zlasti na zadnjo polagajo dokaj važnosti kot hrano za divjad. Mimo tega je na golem kamnitem svetu mnogo brinja z nekaj breze in odmirajočo smreko, borom in resjem. Te skoraj nerodovitne površine žele držati gole kot jase za divjad. Ta večer smo obiskali še lepo, večje jezero v idili in miru, kjer ni nobene hiše. Pred vrnitvijo v grad smo si ogledali še umetno jezero, kjer so gnezdile mlakarice. Priznati je treba, da Švedi mnogo store za razmnoževanje rac. Tretji dan smo videli najprej mlad borov sestoj, kjer je bilo v bližini posekane mnogo trepetlike. Gostitelj von Essen je omenil, da so svoj čas, ko je bilo na Švedskem še dosti bobrov, ti z glodanjem podirali trepetlike za hrano losom, srnjadi in zajcem, medtem ko jo je treba sedaj podirati s sekiro. Sedaj zopet
naseljujejo bobre. Na nekem jezeru smo opazovali sive gosi. Tukaj so leta 1955 spustili parček gosi in od tedaj redno gnezdijo. Ko smo se vračali v Oster Malma, da si ogledamo koče za pse, je nad nami krožil par ribjih orlov. Na Švedskem imajo največ Hamilton šarivce, resastodlake jazbečarje, poentre, nemške žimavce, agleške setre in pse za lose.
Dopoldne je državni lovski konzulent (pravni svetovalec) H. Hamilton govoril o novostih lovske zakonodaje in med drugim omenil, da se danski zaščitniki narave zavzemajo za skupni nordijski lovski zakon in med tem za spomladansko zaščito kljunača. Popoldne je lovski konzulent H. Nedin iz Varmlanda predaval o organizacijskih vprašanjih z ozirom na gojitev divjadi, gozdni upravitelj T. Granlund pa o določbah lovske pravice v državnih gozdih. Pri večerji so švedski gozdarji na široko razpravljali o lovu in lovstvu.
Razprave 17. maja so bile posvečene znanstvenemu delu lova. Von Essen je govoril o odstrelu divjadi, docent Borg o boleznih kot smrtnem faktorju pri divjadi in med drugim omenil miksomatozo, ki se je v jeseni 1962 pojavila na Švedskem ter tokso-plazmozo, psevdotuberkulozo in kokcidiozo. Nadaljnje teme so posebno zanimale Švede. Konzulent za proučevanje divjadi N. Hoglund je govoril o proučevanju gozdnih ptic, kand. fil. F. Stafelt pa je poročal o proučevanju losov.
Navedel je stalež losov na Švedskem:
1945 47 000	živali	...	1,6	losa	na	1000	ha
1953 90 000	živali	...	2,9	losa	na	1000	ha
1961 118 000	živali	...	3,8	losa	na	1000	ha
Štetje losov	je najlažje v	marcu ob novem snegu.
V gozdih srednje Švedske sme biti 6 losov na 1000 hektarov, ne da bi trpeli gozdi.
Z vseskozi prijetnega in koristnega tečaja smo se vrnili z mislijo, da li ne bi bili tečaji mogoči tudi v drugih deželah, ki bi koristili lovstvu in gozdarstvu.
Priredil M. Š.
Jezero, gnezdišče sivih divjih gosi Foto H. Larsen
Eno jezer pri Oster Malma	Foto H. Larsen
Kako je zajec pomagal Kirn na prestol
Vsi poznamo zgodbo o medijskem kralju Astiagu (584—550) in njegovi hčeri Medeji, katero je omožil s Perzijcem Kambizom, možakom iz dobre hiše, kakor poroča zgodovinopisec Herodot.
Astiagu pa se je sanjalo, da je iz Medejinega krila zrasla vinska trta in zasenčila vso Azijo. Ker pa so razlagalci sanj Astiagu povedali, da bo sin njegove hčere zavladal namesto njega, je kraljevski ded ukazal vnuka umoriti. Ta posel je zaupal svojemu sorodniku in kanclerju Harpagu. Ker pa se je Har-pagu otroče smililo, ga je izročil kraljevemu pastirju Mitradatu, ki je pasel govedo ob vznožju gorovja severno od Ekbatana, v smeri proti Črnemu morju. Kraj je bil znan po množini zveri in tam naj bi pastir izpostavil otroka. Toda izpostavil je svojega mrtvorojenega sina, kraljevsko dete pa je dojila in vzredila pastirjeva žena Kyno (gr. psica). Po naključju pa je Astiag zvedel, da je vnuk Kir ostal pri življenju. Dečka je poklical na svoj dvor, povabil pa je tudi Harpaga in mu naročil, naj pošlje svojega edinca Kiru za družabnika. Vrh tega pa ga je povabil še na večerjo.
Trepetlika, olupljena po losih,	Foto H. Larsen
srnjadi in zajcih
Po tisti večerji pa se je izkazalo, da je Harpag jedel meso lastnega sina ...
Potem ko so razlagalci sanj potolažili Astiaga, češ da je njegov vnuk že vladal, čeprav le v igri z
vrstniki in da so se tako sanje izpolnile, je poslal Kira k njegovim staršem v Perzijo.
Harpag pa je zaradi sinovega zakola in tiste večerje skoval maščevanje: sklenil je uničiti Astiaga in s tem medijsko' politično samostojnost. — Ko je spoznal, da so stvari dozorele, je ukazal svojemu zvestemu služabniku ujeti zajca, sam pa je zajcu preparal vamp in vanj zašil pismo. Nato je po lovsko opremljenega služabnika poslal h Kiru.
Ko je Kir prejel zajca, ga je razparal, našel v njem pismo in ga prebral. Med drugim je bilo zapisano tole: »... Maščuj se nad Astiagom, svojim morilcem!----------Nagovori Perzijce k odpadu in udari
na Medijo!-------Pri nas je vse pripravljeno. Stori,
kar ti svetujem, a stori hitro!«
In mladi Kir je storil, kakor mu je nasvetoval kancler Harpagos in verjetno — tega zgodovina ne pove — je po' zmagi nad Astiagom na slovesnem kosilu v prestolnici Ekbatani novi kralj mislil tudi na tistega zajca ...
Stanko Lapuh
Ujedam zaščito!
Od 10. do 12. aprila 1964 je bila v Caenu — Francija — internacionalna konferenca C. I. P. O. (Co-mite International pour la Protection des Oiseaux), ki se je bavila s potrebno zaščito ujed na vsem svetu. Strokovnjaki iz mnogih dežel so med drugim ugotovili, da imajo ujede velik pomen za stabilizacijo življenjske skupnosti in da so prav roparice zadnji člen v verigi prehrane. Prav tako ni bilo v dolgih časovnih dobah porušeno ravnotežje v naravi navzlic številnim roparicam in da roparice niso niti v krajših niti daljših dobah vplivale na
populacijo živali, ki so njihov plen. Sicer časovno in krajevno lahko zmanjšajo stalež, iztrebiti pa teh živali ne morejo. To zmore le človek. Odločno so zanikali mnenje, da je prirastek divjadi, ki jo love ujede, večji, če stalež ujed regulira človek, ker ni zmožen učinkovitega izbora na način, kakor ga vrše živali. Iz obširnih statistik pa izhaja, da ne le nesmiseln odstrel, temveč tudi naraščajoča uporaba insekticidov in herbicidov strahotno uničuje dnevne in nočne ujede. Tako npr. izumirajo nekatere vrste orlov, ki se hranijo z ribami, zastrupljenimi s pesticidi (sredstvi za zatiranje plevela). Podobno je z malimi sokoli, ki so jim glavna hrana miši in žuželke. K temu pride še streljanje in lovljenje v pasti. Predvsem naj se prepove uporaba skopcev na drogovih, lovce pa posvari pred uporabo raznih strupov. Za koristnost ujed je Mensdorff-Poully navedel, da npr. 7 parov postovk porabi dnevno 72 miši, dr. Engelmann pa je navedel, da je pod enim gnezdom sokola selca našel 22 parov vranjih perutnic. Zborovalci so bili mnenja, da bi se mogle mnoge škode na kulturah odvrniti ali do znosne mere zmanjšati s smotrno gojitvijo naravnih zatiralcev. Kajti z umetnim uničevanjem (strupi) poleg škodljivcev poginejo tudi koristne ujede in drugo živalstvo. Uporaba strupenih kemikalij naj se strogo kontrolira, takoj pa naj se prepove uporaba kloriranih ogljikovih vodikov, če so prestru-peni in preobstojni. Iz predvajanih filmov so dokazali koristnost mnogih ujed in tako tudi nedolžnost osarja (pernis apivorum). Popolno zaščito imajo ujede na Nizozemskem, precejšnjo tudi po drugih državah. Tudi kanja in kragulj naj bi bila zaščitena vsaj z ustreznim lovopustom. Konferenca je končno sprejela sklep, da se vsem državam priporoči čim večja zaščita ujed, predvsem pa vseh sov.
Po der Anblick 1964-7 M. Š.
Smola!
V prvih dneh lova na srnjaka je Pepč ves nestrpen čakal dolgo opazovanega in želenega srnjaka. Zgodnja ura je bila prava idila gozdnega jutra. Vrhove jelk je pozibaval vetrič, v daljavi je pel kos svojo jutranjico, vsenaokoli pa je žvrgolel droben ptičji zbor. Ves zagledan v lepoto narave je zraven napeto prisluškoval v ta prijetni nemir. Pa se mu zazdi, da iz daljave sliši nekakšen piš, ne da bi se ovedel, kaj da je. Ponovno je zahrumelo in čutil je, da je bliže. Potem se je v njem rahlo zganilo, da se je nehote potipal pod pasom. Tedaj je pomislil, da bi to znalo biti pri njem — to južno vreme... Ko je znova zarožljalo, ni utegnil več premišljevati in komaj je ujel še pravi čas in skočil za grm, ko se je utrgal oblak. Med opravilom pa se pred njim znajdeta dva srnjaka, radovedna, od kod privlačen
dah. Pepč presenečen opazi prvega in prestrašen še drugega in v nekaki zadregi bulijo drug v drugega. Tedaj si je Pepč srčno želel seženj dolgo roko, da bi dosegel puško. Toda... srnjaka sta mu pokazala svojo zaplato in od odjuge nemočen lovec jima je zgolj želel, na svidenje. Sicer pa je Pepč dober lovec in kaj takega se lahko primeri tudi najboljšemu. Tudi tak dogodek je nepozaben kakor trofeja na steni.
Mirko Knez, LD Store
ZABAVNE Z LOVSKIH IZPITOV
»Naš tej te našo vse leto zaščiteno divjad!«
Kandidat: »... U ... uharica ... fazanka ... in ... in ...«
»No, in ...?«
»Beli medved!«
Izpraševalec presenečen:	»No,
skoraj ste uganili; izpustite ,beli‘, kakšen medved je potem zaščiten?«
»Črni!«
*
Na vrsti je bil kandidat iz lovske družine s še precejšnjo domač-
nostjo. Zato ga izpraševalec vpraša: »S kakšnimi šibrami bi streljal zajca v ložu?«
»S ,cvajarji‘,« brž odgovori lovec, ki je bil na vprašanje »dobro« pripravljen.
*
Na vprašanje, s kakšnim sredstvom obelimo lobanjo, nobeden od petih kandidatov ni vedel odgovoriti. Izpraševalec jim pomaga: »S čim si vaše žene belijo lase za polepšanje?« (Mislil je na vodikov prekis.)
Brž poprime kandidat: »Že vem, s šamponom!«
*
Kmečki fant je na vsa vprašanja zadovoljivo odgovarjal, le pri balistiki je slabo »zadel«. Na vprašanje, kolikšen pritisk plinov nastane ob strelu v risanici, je odgovoril: »Deset atmosfer.« Po izpitu ga predsednik komisije vpraša, zakaj da je rekel ravno deset atmosfer. Lovec je pojasnil: »Ja ... sem pomislil, v vodovodu jih je pet, v puški pa jih je gotovo še enkrat toliko ...«
-že.